Življenje med zaprtjem

Novo hrepenenje

Zaradi pandemije smo doma vsi preživljali več časa kot kadar koli prej. Nekateri so preuredili svoje bivalne prostore, drugi pa svoje življenje. Esej o novih rutinah in sanjah, ki so razširile naša obzorja.

Besedilo VERENA RICHTER Ilustracije SIx N. FIVE

na začetku smo si mislili: vzdrži. Nekaj tednov zaprtja bo hitro minilo. To je kratek premor, potem pa bo spet vse po starem. Toda namesto krajšega obdobja dela od doma – na začetku večinoma kar v kuhinji za prenosnikom – smo se morali sprijazniti s tem, da bo ta način dela v izrednih razmerah veliko trajnejši. V vseh pogledih. Stol, na katerem smo začasno sedeli pred računalnikom, smo zamenjali s hrbtu prijaznim modelom, sobo za goste smo preuredili v delovno sobo, povsem avtomatski kavni aparat smo nadgradili s portafiltrom višjega cenovnega razreda, puste bele stene smo poživili s pastelnimi odtenki, tiste stare okrušene ploščice na hodniku pa smo zamenjali s temnim hrastovim parketom. Naredili smo vse, da bi bil naš mali svet čim popolnejši.

Če smo se v prvih dneh pandemije vsi spraševali, kako bi zapolnili svoj na novo pridobljeni čas, smo tega kmalu začeli preživljati na najrazličnejše načine. Naenkrat smo počeli, kar smo si vedno želeli: prenavljali smo, barvali z vodenimi barvicami, fermentirali kislo zelje in prebrali vse tiste knjige, ki smo jih v preteklih letih prejeli v dar. V naše domove se je prikradla kultura domačnosti. Sedeli smo pred čednimi omarami kot na slikah v bidermajerskem slogu, v udobnih naslanjačih s hrbti, obrnjenimi proti oknu. Odprto okno ni bilo več simbol širnega zunanjega sveta, temveč značilnost pandemije – s prezračevanjem smo preprečili zadrževanje aerosolov. Naše okno v zunanji svet so postali računalniki in pametni telefoni. Pravi programi so poskrbeli za osupljivo širjenje naših obzorij.

V digitalni obliki se lahko udeležimo koncertov in razstav, tudi v Tokiu in San Franciscu; svojim staršem lahko pokažemo novo kuhinjsko opremo ali na novo nastale vrzeli med zobki njihovih vnučkov. Družbene aplikacije nam omogočajo razprave z drugimi udeleženci – naj jih poznamo ali ne – o rabi jezikovnega spola ali o najboljšem načinu obrezovanja vrtnic. Prek aplikacije Zoom lahko zdaj obiskujemo tečaj vezenja z udarno iglo, na katerem se učimo 3D-vezenja ali celo makrameja, ali pa vadimo z učiteljem joge iz Miamija, ki smo ga spoznali pred tremi leti na potovanju v Maroku – priložnosti je neskončno ne glede na to, kje smo.

Ko to spoznamo, nam kaj hitro postane jasno, da ni pomembno, od kod opravljamo svoje »delo od doma«. Tako se je nenadoma pospešil trend, ki je obstajal že pred pandemijo virusa covid-19: selitev na podeželje. Vse, zaradi česar je bilo naše življenje v majhnih in predragih stanovanjih brez balkonov sredi velemesta znosno – obiski restavracij, klubov, galerij, gledališč, je med zaprtjem nenadoma izpuhtelo. Če je pred tem večina ljudi s selitvijo na podeželje odlašala zaradi prevoza ali ker na otokih nemškega Severnega morja pač ni mogoče kupiti para spodobnih športnih copat, zdaj ni več pravega razloga, da ne bi uživali najboljšega iz obeh svetov. Dostavljavci paketov najdejo tudi najodročnejša mesta.

Tak primer je Lionel Bensemoun, ustvarjalni pariški restavrater in hotelir, ki mu je umetniške prijatelje uspelo privabiti na podeželje. V Barbizonu, vasici, ki je uro vožnje oddaljena od francoske prestolnice in v kateri je bila pred 200 leti ustanovljena umetniška kolonija, ki je tlakovala pot impresionizmu, je sredi pandemije odprl hotel, ki deluje kot umetniška rezidenca. Katera oblika umetnosti bo tokrat doživela preboj? Morda bodo to ogromne instalacije na prostem.

Hrepenenje mestnih prebivalcev po več prostora in stiku z naravo je globalni fenomen. Ustvarjalci se iz Londona trumoma selijo na jug Anglije; po ocenah naj bi mesto v letu 2020 zapustilo četrt milijona prebivalcev. Berlinčani se selijo v Uckermark, Newyorčani pa v Vermont. Število ljudi, ki imajo tam prijavljeno stalno prebivališče, naj bi se v zadnjem letu podvojilo. To je trend, ki je bil dolgo časa nepredstavljiv. Mesto je bilo globalno merilo

Za podobe v tem članku je poskrbel španski studio Six N. Five. Čeprav se zdijo domala resnične, podobe prikazujejo izključno virtualne svetove. Poleg dela za naročnike, kot sta Burberry in N26, je studio Six N. Five znan tudi po delu s tehnologijo CGI.

za vse. Urbana središča v Evropi in po svetu so nezadržno rasla, z njimi pa tudi njihov pomen za družbo.

Toda kaj nam ostane, ko se vse bolj umikamo v lastne kotičke? Svet onkraj našega vrtička, ki ga vidimo le od daleč, kot da bi si ga ogledovali skozi steklo? Povsem nov kavč, na katerem pa zaradi prepovedi druženja ne sedijo naši prijatelji? Osamljenost.

Vendar se tudi proti temu borimo že več mesecev. Lani je bilo v Nemčiji prodanih za 20 odstotkov več psov kot v letu 2019. Zdaj so oni naši družabniki, ki nam delajo družbo na novem kavču, ki nam jih je dovoljeno objeti in zaradi katerih imamo celo izgovor, da gremo ven med policijsko uro. Kar je priročno, ampak nič več kot to.

Na začetku pandemije smo neprostovoljni umik vase doživljali kot dobrodošel oddih od ponorelega tempa sodobnega življenja. Kako hektičen je bil naš tempo, smo spoznali šele, ko smo ga bistveno upočasnili. Začeli smo meditirati, postali smo pozornejši na svoje potrebe in potrebe drugih. Hodili smo na dolge in redne sprehode. V parih. Nato, vse pogosteje, sami. Potem s psom. Cilj je ostal isti. Pot je predvsem vodila do nas samih. Tisti, ki si ne želijo več biti sami, lahko tišino s somišljeniki delijo v digitalnih tihih prostorih. Če ste že osamljeni, bodite vsaj osamljeni skupaj.

Tako torej sedimo v prenovljenih hišah, končno dokončanih, z vrtičkom, družino, psičkom, kuharskimi knjigami, klavirjem, makramejem ali udarno iglo za vezenje. In čakamo. Čakamo, da se vse ponovno začne. Ne glede na to, kako dobre temelje smo postavili v tem času, so naša življenja še zmeraj v mirovanju. To ima seveda tudi svetlo plat. redko smo tako zavestno razmišljali o temeljih in pomenu našega življenja. Če želimo biti zares srečni, potrebujemo ljudi, ki so nam blizu. Ljudi, s katerimi se lahko brezskrbno smejimo in sprostimo.

Iz tega edinstvenega spleta okoliščin je izšla nova vrsta romantike. Vse pogostejše je hrepenenje po tem, da življenje ne le opazujemo, temveč ga začutimo: sence dreves, prijeten vetrič ob reki, valove ob morski obali. Želimo pa si tudi začutiti bližino drugih ljudi, imeti stik z njimi in biti navdihnjeni. Nemška dežela Schleswig-Holstein se je v tem času zdela prav tako oddaljena kot Kostarika. Morda še bolj. V srednjeameriški državi so odprti vsaj hoteli, medtem ko je pri nas vladalo popolno zaprtje. Svet se je obrnil na glavo, predstave o njem pa se spreminjajo. Kar je bilo včasih blizu, se zdaj zdi oddaljeno in zato privlačnejše. V vsej tej brezkrajnosti odkrivamo majhne stvari. Izpad masovnega turizma je prinesel čiste kanale v Benetkah, nedotaknjene koralne grebene na Tajskem in povečanje števila rib.

In tudi če je zaprtja sveta ob izidu te revije že konec, se bodo trendi, ki so nastali med pandemijo, ohranili. Življenje, na katero smo se tako dolgo navajali, nam je v zadnjih mesecih postalo tako domače, da lahko ta novi svet, v katerem smo se sprva nenadejano znašli, še dolgo ostane naš dom. Kar ne nazadnje niti ni slabo, saj smo odkrili, kako dobro je za nas, če poslušamo sami sebe, predvsem pa smo spoznali, kaj je pomembno za dobro počutje nas ter naših najbližjih prijateljev in družine.

VereNa riCHter

je v Münchnu študirala teatrologijo, umetnostno zgodovino in literarno zgodovino. Kot novinarka dela za revijo »Salon« in za arhitekturno revijo »Häuser«. Pandemija jo je navdihnila, da je v življenju več pozornosti namenila svojemu domu. Izpolnila je svoje sanje o nakupu stanovanja v predelu Köpenick v Berlinu, na svojem vrtu je postavila visoko gredo in še nikdar je ni obiskovalo toliko obrtnikov kot v zadnjih nekaj mesecih.