Dnevnik potovanj

občutek svobode

Fotografa Nuria Val in Coke Bartrina potujeta po celem svetu in v objektiv lovita lepote narave. Za Mercedes me je par iz Barcelone z vozilom Marco Polo raziskal obalo Costa Brava in svoje tridnevno potovanje ob obali Katalonije zapisal v dnevnik.

Besedilo in fotografije NURIA VAL in COKE BARTRINA

Še vedno sva nekoliko utrujena, ko se povzpneva v najin Marco Polo. Prejšnjo noč sva šla pozno v posteljo. Bedela sva, ker sva morala urediti še nekaj stvari z najinega potovalnega seznama in tudi ker sva se veselila tridnevnega potovanja, ki se je začelo danes zjutraj. Da bi bila na pustolovščini, ki je bila pred vrati, povsem neodvisna, sva Marca Pola naložila z vsemi stvarmi, ki jih bova potrebovala: z vodo, živili, posodo, posteljnino, oblačili in seveda fotografsko opremo.

Konec koncev se pol dela opravi z dobro pripravo. Odločila sva se namreč, da ne bova delala konkretnih načrtov glede ciljev najinega potovanja. Zdi se nama, da bova zaradi te negotovosti občutila še več svobode. Zagotovo je samo to: Barcelono bova zapustila danes in se podala proti severu ob obali Katalonije. Osredotočena sva na pot pred nama, za seboj pa puščava stresne in nabite ulice Barcelone.

1. dan: Obala Katalonije

Ko zapustiva mesto, se voziva po vijugasti cesti ob obali, ki se vzpenja na vrh prečudovitih pečin. Čez nekaj časa ustaviva ob cesti in uživava v razgledu. Čutiva nežen piš v laseh in tople sončne žarke na najini koži. Ob globokem vdihu zavohava morje – vse se zdi tako imenitno.

Ko nadaljujeva svoje potovanje, začneva razmišljati o mestu za prvo prenočišče. Po kratkem raziskovanju najdeva dobro skrit kotiček v mestu Begur. Izogibava se kampov, saj želiva imeti podoben občutek, kot ga imaš, kadar si zasidran v zalivu na jadrnici: samo midva, v celoti obdana z naravo.

Marca Pola parkirava med visoka borovca. Ne potrebuje veliko prostora. Ko parkirava svoje počitniško vozilo, se odpraviva na večerni sprehod na vrh pečine, kjer nama pogled na morje vzame sapo. To je Cami de ronda, ozka pešpot, ki sledi

katalonska idila: plaža sa tuna, v bližini mesta Begur.

neskončna obzorja: Med vožnjo razgledne točke vabijo nurio in coka, da se ustavita in uživata v spektakularnem razgledu.

obali od severa Katalonije pa vse do juga in še dlje. Ko se vrneva k avtu, se začne temniti. Lačna sva. Hitro pripravljena solata in omleta bosta zadostovali za nocoj. Dvigneva streho vozila in pripraviva posteljo. Na srečo je ta pripravljena v hipu in kmalu zaspiva v udobni notranjosti najinega vozila.

2. dan: Raj na Zemlji

Zbudiva se zgodaj, da bi videla sončni vzhod, a ker je oblačno, se odločiva še nekoliko spati. Ko se ponovno zbudiva, se je že razjasnilo. Sonce segreva hladen zrak. Po zajtrku izstopiva iz Marca Pola na svetlo dnevno svetlobo, kjer uživava toploto na najini koži ter občudujeva morje pod nama, dvigajoče se valove in galebe, ki lebdijo v zraku. Kam se bova odpravila danes? Začneva kovati načrte, pri čemer je pogoj samo eden: nadaljujeva proti severu.

Od nekdanjega obiska Katalonije se spomniva čudovitega majhnega zaliva, imenovanega Sa Tuna, v občini Begur. Pospraviva in se odpraviva tja. Zgodnja sva. Zaenkrat še ni veliko ljudi. Kraj je tako čudovit, kot ga imava v spominu: majhne bele hiške, ki gledajo na modrozeleno kristalno čisto vodo, ki kar vabi, da bi skočili vanjo. Nekaj romantičnih restavracij in njihove terase so mamljive, vendar imava občutek, da si jih morava zaslužiti. Zato se odpraviva na sprehod. In si pri sebi misliva: to je eden najlepših krajev na svetu.

Spoznava, kakšno srečo imava, da je tako blizu Barceloni, najinemu domačemu kraju. Nekako sva prepričana, da ima vsakdo v bližini svojega doma kakšno skrito, čudovito destinacijo. Ko hodiva po Sa Tuni se spomniva, da jih je vsekakor vredno raziskati. Po večerji in kratkem počitku nadaljujeva proti jugu, da bi imela čudovit pogled na Sa Tuno, in se kratek čas sončiva na topli skali. Naužila sva se tega koščka raja in čutiva potrebo, da se premakneva na naslednji cilj. Ne

zvečer se Marco polo spremeni v udobno in prostorno nastanitev.

zjutraj se nuria sprošča v notranjosti počitniškega vozila, bere knjigo in razmišlja o novi izkušnji.

Na vrsti ste: vozilo Marco Polo

Marco polo je najboljše vozilo za vsakodnevne potrebe: je tako okretno, da vse dodatne opreme za kampiranje na krovu skorajda ne boste zaznali. ko želite združiti praktičnost in udobje, se vozilo Marco polo izkaže kot pravi multitalent. v popolnoma integrirani kuhinji lahko pripravite sveže obroke in jih skupaj zaužijete ob zložljivi mizici. ko je dvižna streha zaprta, vozilo v višino meri manj kot dva metra. visokokakovostni asistenčni sistemi vam pomagajo pri manevriranju in parkiranju – tako v vsakodnevnem življenju kot na potovanjih.

Vas zanima novi Marco Polo? Več informacij najdete na:

mbmag.me/ camper

želiva se voziti predaleč, zato se Pals zdi odlična naslednja destinacija. Spet imava srečo in najdeva lepo ter varno mesto za najino vozilo. Dvigneva streho, da bi pripravila posteljo, in skuhava lahko večerjo. Sedeč pred Marcom Polom, gledava v nočno nebo, prekrito z lesketajočimi se zvezdami. Dan zaključiva s tem vnosom v dnevnik in s povzemanjem najboljših trenutkov dneva.

3. dan: To bova ponovila

Ura je 7.30. Nastavila sva budilko, da ne bi zamudila sončnega vzhoda. Vendar spet zagledava gosto meglo, ko dvigneva roloje v notranjosti vozila. Odpraviva se na plažo, da bi videla, kako se morje zliva z nebom. Skorajda tako je, kot da bi obzorje izginilo. Ko se vrneva v vozilo, zajtrkujeva, nato pa se odločiva še nekoliko ostati in delati zapiske o najini izkušnji. V tem trenutku sva popolnoma sproščena. Brez stresa. Brez hitenja. Prekrasno je biti spontan in se prepustiti toku. Nato pa udari realnost: to je najin zadnji dan. Vse dobre stvari se enkrat končajo, zagotovo. Jutri zvečer se morava vrniti v Barcelono. Čas je, da izlet zaključiva.

Pozno prispeva na plažo Cala s’Alguer in se namestiva na lepem mestu, kjer si skuhava testenine. Po obroku greva na sprehod in si ogledujeva stare ribiške hiške, nameščene ob morju. To je verjetno eden bolj slikovitih prizorov Katalonije, ki ga je zagotovo vredno obiskati. Kot enega zadnjih vtisov Coste Brave bova tudi tega odnesla domov v Barcelono. Čas je, da se vrneva v mesto. Seveda bi lahko ta pustolovščina trajala veliko dlje kot tri dni. Hkrati pa vzbuja vzhičenost za najino naslednje potovanje. Ker je tudi to zagotovo: to bova ponovila. Zelo kmalu. Skočiva v Marca Pola, pustiva mesto za sabo, zbistriva misli in za kratek čas uživava v neoporečnosti narave. To lahko priporočava vsakomur!