,
OSEBNI DNEVNIK
Prvo poglavje
POK LIC(A NOST): mit ali dejstvo?
Bog te/me je »poklical«, da si postal skavtski voditelj/ica … Morda še ni minilo dovolj časa, da bi »za nazaj« lažje prepoznaval »elemente« te poklicanosti … Pa vendar: kako si »zaslišal«/začutil/ … to svoje poslanstvo?
Kaj je tv
Mojzes je rekel Gospodu: “O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!”
oj “goreči grm” na voditeljski poti?
Spoznanje, da tu nisem po naključju, me morda navda z navdušenjem … ponosom … Verjetno se je kak trenutek tudi Mojzesu zdelo, da je pred njim izjemna naloga … izjemen cilj … Kakšno je moje »razmerje« med navdušenjem/ponosom na eni strani ter kupom vprašanj/dvomov/pomislekov na drugi strani?
Mojzes pa je rekel GOSPODU: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.«
Poleg skavtskega voditeljstva … Kaj še čutim kot svoj življenjski poklic, poslanstvo?
Drugo poglavje
MOJA ZGODBA: ˇ priloznost ali ovira?
Kako je z mojim poslanstvom? »Prepričati« moram izvidnike. »Prepričati« starše. Občinsko komisijo. SKVO. »Prepričati« sovoditelje. »Prepričati« - prepričljivo jim spregovoriti … Torej moram biti globoko PREPRIČAN. Sem? V kaj?
Faraon je slišal o zadevi in je hotel Mojzesa usmrtiti. Mojzes pa je zbežal izpred faraonovega obličja in se ustavil v midjánski deželi.
Poskušam pomisliti na vse ovire, ki jih sam nosim v svojem »nahrbtniku«. Kaj je tisto, kar me utegne ovirati pri mojem poslanstvu voditelja … Tako v odnosu do izvidnikov, staršev, drugih »avtoritet«, s katerimi vstopam v odnos.
Katera od ovir (napisanih na levi strani) bi lahko v kakem kontekstu bila tudi priloĹžnost? Kaj bi bilo/bo/je za to potrebno?
Tretje poglavje
BOG PODPIR A MOJZESA: ˇ ˇ zakaj se cudezi (ne) dogajajo?
? h i ž e d u č o e j Moje mnen
Morda prebu jajo slišane b esede kako mojo nastno misel, pomis lek, idejo ...
GOSPOD je rekel Mojzesu: »Pojdi pred ljudstvom in vzemi s seboj nekaj Izraelovih starešin! Tudi palico, s katero si udaril Nil, vzemi v roko in pojdi! Glej, stal bom pred teboj tam na skali na Horebu. Udari po skali in iz nje bo pritekla voda, da bo ljudstvo moglo piti!« Mojzes je storil tako pred očmi Izraelovih starešin.
Reflektiram svoje življenje in skušam prepoznavati »čudeže« na svoji dosedanji poti …
Posebej sem pozoren na skavtsko »razsežnost« poti … Skušam prepoznati nekaj reči, ki bi jim lahko rekel »čudež«, ali pa »da sem imel srečo« - če mi je tako poimenovanje bliže ...
ˇ Cetrto poglavje
MA LIK:
za koliko sinajev imam kondicije?
Kako ravnam/bom ravnal v trenutku, ko si moji izvidniki bolj želijo malika, ki ni zahteven, kot vzgojitelja, ki jim postavlja pravila in ki pričakuje rast, napredek? Kdaj je čas za kompromise, kdaj pa moram biti trden v svojih pričakovanjih?
Bodimo konkretni ... Voditelj kot vzgojitelj mora biti všečen, da izvidniki začutijo njegov stil življenja in njegove vrednote kot privlačne ... Kako uravnavati “tehtnico” med včešnostjo in odločnostjo?
Predstavljajmo si nekoliko drugačen »razplet« … Mojzes opazi malika. Ne razjezi se … Odločno jim reče: »Pospravite za zdaj malika, se bomo malo ukvarjali z Jahvejem … Veste, dal nam je zapovedi … Boste potem spet vzeli malika …« So nekatere reči, nekatere vrednote brezkompromisne? Če DA, katere?
Kako odreagirati v kritičnih situacijah ... Kako dramatično mora izpasti? Je treba samo odločno povedati in vztrajati ali “razbiti plošče”, da ima efekt?
Mojzes je potem šel še enkrat na Sinaj … Ponovil celotno zgodbo. Imel je srečo, da drugič ljudje niso naredili še enega kiksa. In bi potem moral še tretjič gor … Če bi sploh zmogel … Ob pogledu na moje (prihodnje) voditeljsko delo: Za koliko (zaporednih) vzponov na sinaj imam kondicije? Jo (kondicijo) naj (o)krepim? Neuspeh in razočaranje na kakem delu poti sta neizogibna ...
Mojzes se je obrnil in šel z gore s ploščama pričevanja v roki; plošči sta bili popisani na obeh straneh; na eni in na drugi strani sta bili popisani. Ko se je približal taboru in zagledal tele in kólo, se je v Mojzesu vnela jeza: vrgel je plošči iz rok in ju razbil pod goro. Zgrabil je tele, ki so ga naredili, in ga sežgal v ognju.
Peto poglavje ˇ NO NEDOKONCA DELO: ˇ bolecina ali osvoboditev?
Pomislim na kakega vzgojitelja (morda konkretno – voditelja) na svoji dosedanji poti, ki mi je zgled … Za katerega sem si želel, da bi s ponosom stopil v njegove čevlje …
Se bojim prevzeti vlogo voditelja, ker je do sedaj s perspektive udeleženca vse izgledalo tako popolno?
In GOSPOD je tisti dan govoril Mojzesu in rekel: »Pojdi na pogorje Abarím, na goro Nebo, ki je v moábski deželi nasproti Jerihi, in poglej kánaansko deželo, ki jo dajem v last Izraelovim sinovom! Potem umri na gori, na katero pojdeš, in se pridruži svojim ljudem, kakor je umrl tvoj brat Aron na gori Hor in bil pridružen svojim ljudem.
Pomislim na konkretno izkušnjo tima, v katerem sem doslej delal, ali tistega, ki me čaka to jesen … Kakšne občutke sproža v meni misel na ta tim? A mi v tem kontekstu kar koli pomeni Jezusova beseda: “Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sam sredi med njimi?”
Ko gledamo našo voditeljsko polje, včasih z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da se nam prevečkrat zgodi, da omagamo po dveh, treh letih voditeljstva … Zakaj?
Vmesno poglavje
ˇ ODLOCITEV
Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje!
Vmesno poglavje
STR A H?
Očrnili so deželo, ki so jo ogledali, pred Izraelovimi sinovi in rekli: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce. In vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so visoke postave. Tam smo videli tudi velikane: v lastnih očeh smo bili kakor kobilice in taki smo morali biti tudi v njihovih očeh.«
MISLI MOJIH BR ATOV IN SESTER
Zasnova in oblikovanje: Mitja. Razigrani viharnik