POŽIREK ZA DUŠO
IZREDNA NOVICA: BOŽIČA NE BO! S. Emanuela Žerdin
Sredi adventnega časa je kot grom udarila novica, da letos božiča ne bo! Vsi mediji so jo objavili. Prekinili so važna poročila, vse reklame in glasbo in sporočili, da letos božiča ne bo!
Že prižgane lučke po mestih in vaseh so začeli ugašati. Pospravili so glasbene instrumente in prenehali prepevati nežne in mehke božične pesmi. Jaslice so prekrili s krpami in kip malega Jezuščka odnesli. Ljudje pa so, kljub drugim zabavam, ki so jih priredili, da bi nadomestili božične radosti, vse bolj tonili v depresijo in žalost. Vse bolj so obraz obračali k tlom, vse manj so se smejali. Otroci so po šoli takoj odhiteli domov, zaprli so se v sobe in igrali dolgočasne računalniške igrice. Zdelo se je, da je svet počasi prekrival mrak, noč je bila vse bolj temna.
2
Ko so ljudje tako brez upanja in veselja hodili po ulicah, so pomembneži slavili, kajti pregnali so božič in ohranili svojo moč. Denar, ki bi ga ljudje zapravili za lepa, manj lepa, drobna ali čisto neumna darila in nakupe, naj rajši vložijo v podjetništvo in množijo svoje bogastvo – tako so modrovali.
Potem pa je nekega dne iz neke ulice pritekel majhen deček, ki se je smejal na vsa usta in vpil: božič je prišel, božič je prišel! Ljudje so se zbrali okrog njega in ga vprašali, zakaj se tako dere, kaj ne vidi, da ni ne duha ne sluha o božiču, saj je vse prazno in pusto. On pa je še naprej vpil: Ni res! Božič se je zgodil, videl sem! Pridite, da vam pokažem! In je spet stekel nazaj v ulico, ljudje pa za njim. Ustavil se je pri najgrši hiši v ulici, popisani z grafiti, in rekel: Tukaj se je zgodil Božič! Ljudje so gledali njega, se gledali med seboj in odmahnili z glavo in roko – spet nas je nekdo speljal na led s svojo lažjo!
Tedaj pa so se potihoma odprla vrata grde hiše in izza vrat se je prikazal dolgolasi mladenič, ki je ves prestrašen stopil pred ljudi in tiho zaprosil: Imejte usmiljenje, ljudje! Ljudje so ga vprašali: Kaj govoriš? Kaj se je zgodilo? Rekel je: Moja punca in jaz sva dva mlada študenta, ona je bila noseča, skrivala sva se pred starši, ker so hoteli, da naredi splav, pa sva našla tole hišo in … danes, nocoj, je ona tukaj rodila! Med vrati se je prikazala razkuštrana glava mlade mamice, ki je na prsi stiskala novorojenčka in gledala na množico z lepimi, prestrašenimi očmi … Deček pa je vprašal ljudi: Ali ni to Božič? Ali se ni tako rodil Jezus? Pa kaj, če ni lučk in bogate hrane in veselih pesmi! Rodil se je otrok ljubezni – zato Božič je in bo do konca dni!
Množica je vzvalovila, počasi je stari gospod snel klobuk in se poklonil. Dama z rdeče obarvanimi nohti je vzela dragoceno ogrinjalo in ogrnila drhteče rame mlade mamice. Otroci so se pririnili naprej in hoteli videti novorojenčka. Neki drugi gospod je kar sam od sebe vzel veliko škatlo in začel zbirati prostovoljne prispevke za mlado družino … In potem je nekdo tam čisto zadaj začel peti: Sveta noč, blažena noč ... Množica je zapela in deček je vpil: Sem vam rekel, Božič se je spet zgodil! Po treh dneh so radio in vsi ostali mediji dali novo sporočilo: Izredna novica! Božič se je popolnoma nepričakovano vrnil med nas in ostane pri nas!
Lepa pravljica, a ne? A tako hitro se lahko zgodi tudi pri nas, če duh božične radosti zamenjamo za duh veseljaštva in materialne blaginje.
Naj Božič z Jezusom in njegovo ljubeznijo pride tudi k nam! Naj bo »izredna novica« v teh svetih dneh: Pri nas na Vidmu imamo Božič, praznujte z nami!
NASLOVNICA: Sveta družina (v »votlinI mleka« v Betlehemu)
Miloš Kukovičič
Sara Capl Urednica
LUČ NAŠIH ŽIVLJENJ Nam mesec december resnično dovoli biti radosten ter srečen v pravem pomenu besede? Lahko je čas, ko blišč izgine, ko luč naših življenj samo še brli in predanost drug drugemu izgublja pomen. Tudi takšni trenutki so realni del naših življenj in prav je, da se zavedamo tudi tega in se ne skrivamo za resnico. Ko se kaj takega dogodi, smo lahko hvaležni za vse tiste dni, ko »vse štima«. Prazniki nas potisnejo v nekakšno drugo sfero, ki želi samo dobro. To, da si vzamemo čas za tiste, za katere nam je mar, da ob toplem domačem ognjišču preberemo nekaj vrstic knjige, ki že precej časa čaka tam v kotu sobe, da se z najdražjimi odpravimo skupaj na dolg sprehod po mestu, na obisk k znancu, ki ga zelo redko vidimo, da se potrudimo in svoje želje spišemo na list papirja in pošljemo po pošti. Sama se v prazničnem času vedno bolj zavedam, kako pomembne so te malenkosti. Ko sem bila mlajša, sem redno v enem izmed vikendov pred božičem v družbi mami in sester odšla v Ljubljano. Vedno smo si vzele cel dan za potep. Prva postaja je bila cerkev Rakovnik, sledili so Frančiškani v centru mesta in nato smo z veseljem obiskale sorodnike in prijatelje. Čas hiti, se spreminja. Žal se ta skupen dan v prestolnici že nekaj let ni zgodil, a jaz se vsako leto spomnim teh lepih skupnih ur.
Skupni spomini ostanejo in prav je, da jih »uokvirimo«. Nov začetek k stari navadi nam vedno ogreje srce. Prav je, da se odločimo in to naredimo. Pokličemo prijatelja, okrasimo dom, si privoščimo boljše vino, pa čeprav je malo dražje. Potrebno je samo narediti tisti prvi korak in takrat bo prav, takrat bo jasno in takrat boš pogumen. Pogumni pa so tudi dobri, dobrodelni ljudje, ki praznike polepšajo tistim, ki so v pomanjkanju, stiski. Sama rada opravim kakšno dobro delo v času, ko je prav, da vsem zasveti božična svetloba. Vedno znova me navduši novica, ko izvem, da žalostne zgodbe dobijo lep konec. Ko vem, da bo deklica dobila smrečico in lučke, gospod, ki že nekaj časa ni spal v toplem prostoru, dobil zalogo drv in otrok tisto igračo, po kateri tako hrepeni. Preproste stvari naredijo srce bolj živo in veselo.
3
Bodimo povezani. Dajanje je odločitev, izraz podpore in želja. Najdite v sebi, kar vam daje moč, nekaj, za kar bo vredno vztrajati skozi dan, na kar se vam bo čez čas ponosno narisal nasmeh na obraz. Potrebujemo prijetno prihodnost, z več dobrote in miru. Božič nas vabi, samo prisluhniti mu je potrebno. RADA TE IMAM. PRIDI KAJ NAOKOLI. IZVOLI, DOMA PEČENE PIŠKOTE. TE LAHKO OBJAMEM? KAKO SI? POGREŠAM TE. Vse to in še veliko več naj božič podeli med vsakega izmed vas. Ker si to zaslužite.
3
BOŽIČNI VEČER
TRENUTKI, KI NAS OSREČUJEJO IN RIŠEJO SPOMINE 4
Kako lep je božični čas! Pri nas naredimo otvoritev adventa že z Liamovim rojstnim dnem. In nato sledijo še svete maše, ki so vedno tako posebne in otroka gresta res z veseljem, ker čakata nadaljevanje adventne zgodbe. No, tudi za nas, starše, so čudovite in res smo lahko veseli, da imamo Mitjo, ki naredi takšno praznično vzdušje, seveda brez prizadevnih staršev in otrok, ki uprizarjajo igro, ne bi šlo. Velika zahvala celotni »videmski druščini«, ki si prizadeva, da bi bila sveta maša ne samo molitev, ampak tudi naša osebnostna rast. V času
Kjara, 8 let Božični večer: vsako leto nabiramo mah. Iskat ga gremo kar v bližnji gozd. Postavimo smreko, storže, ki predstavljajo drevesa, ter jaslice. Pečemo piškote in gremo k maši.
adventa vsako leto obiščemo tudi pravljično mesto in letos smo se napotili s parno lokomotivo v Celje. Moram priznati, da je bilo prav zanimivo in zelo zabavno, še posebno zaradi starinskih vagonov. Kot bi se vrnili na divji zahod.
Božični večer s smrekico, jaslicami in božičnimi pesmimi Mine nekaj delovnih in šolskih dni in že je tu božični večer, ki ga že res nestrpno čakamo. Pri nas se smrekica in jaslice postavljajo kar za božični večer ali en dan prej, seveda odvisno od tega, ali je delovni dan ali ne. Obvezno si prižgemo radio in poslušamo božične pesmi, nato pa se postavitev smrečice začne. Sedaj, ko sta otroka že malo večja, sva midva z mojim dragim možem že skoraj brezposelna, saj
Liam, 7 let Kaj ti pomeni božični večer? »Ne štekam,« odgovori Liam. Ko mu razložim se spomni. »Aha. Okrasimo smrekico, ki varuje Jezuščka. Postavimo kamne, da zgledajo kot skale. Bom kar narisal, kako zgleda božični večer.«
vse uredita sama. Okrasita jo z bunkicami in lučkami, postavita mah, hiško, ovčke in ostale figurice. Marijo, Jožefa in Jezusa si obvezno razdelita, kaj bo kdo postavil, ker drugače je v hiši spor. Zraven se pogovarjamo o božični zgodbi. Pripravimo vse potrebno za božično večerjo, kadar je večerja pri nas doma. Še lepše zame , kadar gremo k babici Neži ali Jožici. Takrat se mi s hrano ni treba ukvarjati. Kakšen dan prej skupaj z otrokoma spečemo piškote, tiste najenostavnejše , saj sama nisem ravno mojster peke.
Sproščeno in doživeto pri družinski polnočnici
In že se bliža čas božične otroške polnočnice. Najprej malo nervoze, ali bomo prišli pravi čas. Ja, se zgodi, da smo bolj med zadnjimi, ampak za otroško polnočnico smo prej, zato da dobimo prostor in da lahko spremljamo mašo na čim bolj vidnem mestu. Ja, je kar slaba volja, ko se kdo usede pred njima . Ampak je poskrbljeno, da smo pri maši aktivni, zato ni panike. Vzdušje pri maši je res sproščeno in ravno zato mi je ta polnočnica tako pri srcu. Vsakomur povem, kako imamo pri nas zanimive maše in kako so posebne, tako da pripomorem, da pridejo na polnočnico še od drugod. Res se imamo super in lahko smo hvaležni zato, da imamo to možnost. Po koncu maše obiščemo jaslice, ki so vedno tako »žive«, nato pa odhitimo na božično večerjo, kjer ne manjka različnih dobrot. Božičnega časa smo veseli, da se po delovni noriji in obveznostih končno lahko posvetimo drug drugemu in da ni življenje samo dnevna rutina, ampak trenutki, ki nas osrečujejo in nam rišejo spomine.
Janja Jordan Arhiv družine Jordan
5
PRAZNIČNI POGOVOR
6
HODITI VŠTRIC. SICER VSE POMEMBNO ZAMUDIŠ Družina Janc. Enostavna, spretna, zadovoljna, v svoji vsakodnevni živahnosti umirjena, sproščena, spoštljiva, srčna, ljubezni polna. Mama Urša, ati Toni, sinovi Tonči, Lovro in Vid. Z njimi bi se lahko pogovarjal v nedogled. Hvala vam, da ste me sprejeli k sebi domov in nam odkrili delček sebe.
Tonči: S kakim pogovorom, takrat ko gremo na smučanje ali pa na morje, ko nas učita smučati.
Glede na to, da sta ati in mami zelo zaposlena v uspešnih podjetjih in verjamem, da si težko najdeta čas za vse vas skupaj, pa vendarle, ko si ga, na kakšen način ga najraje preživljate?
Kdo pa je najbolj hud, ko izgubi?
Vid: S peko piškotov. Tonči: Hodimo na pohode. Igramo družabne igre.
Vid kot iz topa: Lovro!
Od kje vidva, starša, jemljeta energijo, da uspeta vzdrževati kariero, skrbeti za uspeh vajinih
otrok pa še vendarle najdeta čas za vse vas skupaj? Urša: Nimam pojma.
V tistem trenutku se je Tonči potrkal po prsih in rekel: »Tukaj notr.« Urša: Moraš, sedaj bomo nekaj naredili. Ko bo enkrat časa in energije več, takrat pa otrok ne bo več. Toni: Urška ima veliko več energije, to je treba priznati. Jaz pa potem skušam loviti razliko z organizacijo. Življenje je treba urediti, postaviti pravila, postaviti red, rutino. Organizirati življenje. Potem pa tudi energija ni problem.
Ta adventni čas, a se mogoče ta čas kaj razlikuje od ostalega časa v letu? Je to obdobje drugačen čas za vas in v čem je drugačen? Urša: Definitivno piškote pečemo ves čas. (Res je v času intervjuja najmlajši Vid stal na pručki ob kuhinjskem pultu in valjal testo ter s piškoti polnil pladnje za peko.) Lovro: Ob božiču smo največ skupaj. Tonči: Gremo k babici in tam imamo dolge
božične večerje pa še posebno veliko jedi imamo. Toni: Poleti je to drugače, ker so dolgi dnevi in vi, otroci, takoj ko nekaj pojeste, zdrvite ven. Zdaj je pa to drugače, ker je hitro tema in smo pač notri in pametno potrošimo čas.
Kaj je v teh praznikih vam, otrokom, najbolj ljubo? Pa mi Tonči odgovori z vprašanjem: »A lahko najprej to, kaj je najbolj grozno? Najbolj to, ko napišeš pismo, potem pa čakaš in čakaš in čakaš, da pride Božiček z darili. In potem si še bolj vesel, ko nekaj dobiš.
7
Kaj pa vidva, starša, čemu bolj posvečata pozornost v teh prazničnih dnevih? Česa se vidva veselita? Urša: Veselim se, da bom prosta, da bom malo doma pa da lahko kam gremo. Toni: Da ni vsakodnevne rutine »kuča, posao«. Tako kot je rekla Urša, da lahko kam gremo. Mi smo družabna bitja. Pri nas so tudi vikendi pogosto zasedeni s kakimi treningi, zato bodo prihajajoči vikendi toliko bolj dobrodošli.
Kako si med seboj porazdelite delo v adventnem času? Tonči: Jaz odnesem smeti, posesam, mami pospravlja kuhinjo. Oči se največ ukvarja s tem, če je kaj narobe. Toni (z nasmehom): Če je treba kake baterije zamenjati na vaših igračah. Urša: Vsak svojo posteljo sleče in jo skuša preobleči. Lovro: Jaz po navadi pobrišem prah. Medtem Vid še
vedno ob kuhinjskem pultu z
modelčki oblikuje piškote. In pravi mami Urša:
»Vid, ko boš rabil pomoč, povej.« In takoj odgovor: »Lahko že zdej.« In vsi mi v smeh …
Na kakšen način pa preživljate sam predbožični večer in božič? Urša: Pri babici, moji mami, kjer imamo svoje stanovanje z veliko mizo. Potem pride še moja sestra z družino in gremo k otroški polnočnici v Veliki Gaber. Toni: Ko pridemo domov od polnočnice, doma čakajo, upamo … Vstopi Tonči: Darila.
8
Urša: Pa pogovarjamo se, kdo bo šel k odrasli polnočnici. Za božič pa gremo k moji sestri na božični zajtrk, potem se otroci (fantje imajo tam dve sestrični) igrajo vse možne igre, mi se pa pogovarjamo.
Ati in mami, ali sta kake običaje, ki sta jih ob teh praznikih doživljala v otroštvu, spremenila? Urša: Vse je ostalo enako. Toni: Ena stvar mogoče, po mah ne hodim. To je ena taka zadeva. Urša: Mi smo doma vedno 24. decembra postavili jelko in jaslice, vse tako kot mora biti. Mi jih sedaj postavimo tukaj en vikend prej, ker gor pa postavimo drugo jelko. Tukaj jo moramo imeti, tam jo moramo imeti, drugače je to pusto.
Vidva (Tonči in Lovro) vesta, kaj se zgodi ob božiču? Lovro: Ja, rojstvo Jezusa.
Ob katerih trenutkih v tem času pa Jezusa najbolj čutite? Tonči: Ob božični večerji. Ko okrašujemo jelko in takrat, ko postavimo jaslice in prižgemo lučke. Ja, pa pri molitvi, ko molim.
V kuhinji se še vedno pripravljajo piškoti. Verjamem, da boste letos,
za te praznike, skupaj zmešali nekaj čudovitih, dobrih, okusnih sestavin in si z njimi pričarali res posebne praznike. Katere sestavine boste uporabili? Lovro: Ljubezen, pomoč. Tonči: Sanje, zabava, radost. Toni: Počitek, to rabim. Urša: Mi se trudimo zadnje čase malo ustaviti, kako nedeljo res preživeti skupaj.
Torej si podarite čas? Toni: Skušamo užiti čas. Ko si nekje, tisti trenutek pač skušaš maksimalno užiti. Urša: Meni je enkrat rekla ena mamica, naj ne hodimo korak, dva pred otrokom, ampak vštric, sicer vse pomembno zamudiš.
Staro se bo poslovilo, novo nas bo pozdravilo. Kaj je to? Lovro: Leto.
Ob tem prehodu, čemu ali komu boste najbolj hvaležni in za kaj?
Urša: Jaz bom najprej najbolj hvaležna za to, da bomo to leto »pregurali« brez večjih zdravstvenih težav. Lovro: Tudi jaz upam, da ne bom, tako kot lani, zbolel na smučanju in bom za to hvaležen in da ne bom imel težav v šoli. Toni: Definitivno bom vesel in hvaležen, da smo res še eno leto odpeljali, da smo se dobro imeli. Mislim, da je bilo letošnje leto čudovito (vmes mama Urška: Pa da je lahko vsako leto »boljš«), da smo pridobili ogromno izkušenj, ogromno smo poskusili, videli, dobro smo se imeli, se dobro razumeli. To so glavne stvari. Pa ko pomisliš na novo leto si samo želiš, da bi bilo v tej smeri dalje. Ali pa tako kot mama razlaga: še veliko »boljšga« je lahko. Samo gledati moramo v to smer. Tam zunaj je še veliko neraziskanega.
Z družino Janc sem se pogovarjala Ana Špiler Foto Simi
NAŠ LETOŠNJI ADVENT
10
MARIJA IN JOŽEF NA POTI. Z JEZUSOM Že nekaj let smo navajeni, da se v adventu še posebej radi zberemo pri osrednji sveti maši, ki je v tem času »družinska«. Taka z veselim petjem, kitaro, sodelovanjem otrok in mladih in – predvsem s »pridigo«, ki se v pomembni meri odvija na odru. Letos smo tako Marijo in Jožefa znova »poslali« na pot k nekaj ljudem, za katere se je zdelo, da ju – in še zlasti Jezuščka, ki je ta čas sicer še pod Marijinim srcem, a je zanesljivo »zraven« - še posebej potrebujejo. Rada sta nas »ubogala«. Tako sta se najprej odpravila k mladi družini, ki se je znašla v stiski. Mlado družinico je zapustil ati. Seveda je to le ena od stisk, v katerih se znajdejo naše družine, a tako ali drugače smo vsi začutili, da Jezus želi priti najprej prav tja: družina je gnezdo, je primarno vzgojno okolje, družina je mala Cerkev. Družina je
Rei Topol
mreža najbolj ključnih odnosov. Hkrati pa velikokrat mesto ranjenosti, vprašanj, iskanj in konfliktov. In vse to želi sprejemati v svoje Božje srce. Se vsega tega dotakniti s svojo prisotnostjo. V nadaljevanju sta obiskala župnijski dom, pravzaprav veroučno učilnico, veroučence in katehistinjo. V njej smo lahko prepoznali ne le tiste, ki v veroučni učilnici skušajo otrokom in mladim poglobiti versko izkušnjo, ampak vse, ki na različnih mestih opravljajo zahteven poklic vzgojitelja, učitelja, učiteljice. Tudi tam
otrok ne bo Jezus.« V Marijinem odgovoru se skriva dragoceno pojasnilo. Prisluhnimo mu zato še enkrat. Tako je dejala Marija: »Ana, saj si vendar kristjanka. V nedeljo greš k sveti maši ... In prejmeš obhajilo ... No, vidiš. To je povsem isto. Tule, pod mojim srcem, je dobcen Jezus. Ko greš k sveti maši in obhajilu, pa je v tvojem srcu povsem isti Jezus. Ki enako dela čudeže, kakor tale, ki ga jaz nosim naokrog. Ana, tudi ti ga lahko prinašaš.« želi biti Jezus s svojim blagoslovom. Tudi mlada srca, polna vznemirljivih čustev, hrepenenj in zaljubljenosti, pa hrepenenja po polnem življenju, niso tuja – ne Jožefu in Mariji, ne Jezusu. Tako sta se s posebno pozornostjo odpravila tudi po praznično okrašenem mestu in se ustavila na klopci, kjer je sedela deklica z »zlomljenim srcem«. Prvi del adventa je tako prinašal zelo jasno temeljno sporočilo vseh »srečevanj«: Jezus želi priti k vsakomur, ki ga potrebuje in v vse situacije, ki jih doživljamo kot težke, žalostne, zahtevne ali so nam na različne načine v izziv. Jezus želi priti v vsako poro našega osebnega in skupnostnega življenja. Želi ozdraviti vsako rano in prinašati polnost veselja in resničnega življenja. V drugem delu adventa pa se je ob tem vse bolj jasnilo še eno sporočilo. Podobno poslanstvo kot ga imata Marija in Jožef, ima vsak kristjan: prinašati v ta svet, v njegove stiske in v veselja, Jezusa. Ko je na tretjo adventno nedeljo Marija mladi Ani dejala, da tudi ona lahko ljudem prinaša Jezusa, je bila Ana najprej šokirana: »Jaz?!! Kako to mislite? Jaz sem še veliko premlada, da bi bila noseča ... In tudi, ko bom, moj
Mitja Markovič
Fotografije ob tem prispevku so nastale med snemanjem prizora prve adventne nedelje. Kratke filmčke, ki jih je posnel in montiral Rei Topol, si lahko ogledate na YouTube kanalu Videmcan.
11
POVEŽI
TOČKE
PET RAZLIK Nekdo se je zelo potrudil in za našega Videmčana narisal dogodek božične noči.
ZMEDENE BESEDE Vse zapisane besede poznaš iz božične zgodbe. Le da so se črke v njih malce pomešale. Jih lahko popraviš?
LETBEHEM LISAJ ZVEZAD TOZLA SOLE OŽEFJ LEVČEKH
IZGUBLJENI OSLIČEK Tale osliček je pravi navihanček. Vedno se nekam izgubi. Mudi se ... Pomagaj Jožefu, da ga čim prej najde, saj se jima z Marijo že zelo mudi na pot.
KAJ PA IMA TO Z BOŽIČEM?!
Leva in desna risba izgledata enaki. Ko boš pogledal nekoliko natančneje, boš med obema risbama našel točno pet razlik. Jih najdeš?
NOV SETAČ RIJ TALKE RIJ
REČ VEČNI BOŽI
MIL MED JUR
GOBA V LASU
LOS LONČNICA PO VESNA
BOŽIČNA KRIŽANKA 1 Marija + Jožef + Jezus (ime enega od božičnih praznikov). 2 Žival, na kateri so jezdili trije kralji. 3 Kdo je povedal pastirjem, da se je rodil Jezus? 4 Noč, v kateri se je rodil Jezus. 5 Kraj, kjer sta bila doma Marija in Jožef. 6 Hudobni kralj, ki je hotel umoriti Jezusa. 7 Jezusov rojstni dan. 8 Dragocena kovina (eno od daril, ki so jih modreci prinesli Jezusu). 9 Prvi Jezusovi obiskovalci. 6 10 Žival, na kateri je jezdila Marija. 11 Dišeča snov, ki so jo modreci podarili Jezusu. 12 Ime judovskega kralja, ki je bil Jožefov davni prednik. 11 Pripravil Mitja Markovič
1 2
STRAN ZA
3
BRIHTNE GLAVE
4 5
7 9
10 12
8
BOŽIČNI ČAS VRNITEV K SEBI 14
Božič je praznovanje rojstva Jezusa. V mesecu decembru so trenutki, dnevi, ko si v družini namenimo več časa za pogovor, molitev, obisk nedeljskih maš, za to, da smo skupaj doma ali v naravi. Zavedamo se, da Bog daje, vliva in slika v življenju trenutke, ki jih ne vidimo, ne slišimo v vsakdanjem vrvežu. Potrebujemo mir, pogovor in čas, da se resnično posvetimo nam kot družini. V tem mesecu se zavestno še bolj trudimo, da pozabimo slaba dejanja, trenutke, boleče besede in da vse to nadomestimo z ljubeznijo, odpuščanjem, dobrimi deli, razumevanjem, grajenjem in gojenjem nove luči ljubezni v odnosu. Slišati drug drugega, biti potrpežljiv in sočuten do najbližjih ter drugih ljudi, je velika modrost. Ob molitvi in pogovoru se spomnimo na Jezusa, na njegove vrednote življenja in se vprašamo, kako smo mi danes preživeli dan. Preberemo kakšno modro misel, odpremo
otroško sveto pismo in prosimo za njegovo pomoč, ki celi, povezuje, nato pa skupaj gradimo nadaljnjo pot z našim lastnim trudom in voljo. Ljubite se med seboj, tako kot vas ljubim jaz, je ena od temeljnih Jezusovih vrednot. Hvaležni smo, da imamo drug drugega, to hvaležnost in spoštovanje se trudimo podati v toplih besedah, malih, skromnih dejanjih, pogovoru, objemu ter s tem, da smo preprosto skupaj. Na rojstvo Jezusa se pripravljamo cel mesec. Ob večerih, ko zagori plamen sveče na venčku, nas spominja, da moramo upati, verjeti v dobro, ko čas, težke besede, utrujenost, hladen odnos, slaba volja ne najdejo odgovora. Tišina govori sama. Božični čas nam na pristen način daje možnost, da odkrivamo svoje napake in se zavestno trudimo biti boljša družina, biti boljša mama, oče, hči ali sestra na poti življenja. V resnici smo najlepše darilo drug drugemu,
a prevečkrat vidimo tisto, kar nam ni všeč, izgubimo se v nepomembnih malenkostih, namesto da bi sprejemali trenutek življenja, odnosa in odgovornosti. V božičnem času se vedno spomnimo na ljudi, ki so nam blizu, na njihova dobra dela, hvaležni smo, da so del našega življenja. Obdarimo jih z domačimi dobrotami ali božično čestitko, ki jo izdelamo sami. Občudovanje jaslic na svežem mahu pod živo naravno smrekico in Jezusov hlevček nas spominjajo na skromnost. Hvaležni smo, da živimo to, kar nam je dano, hkrati pa dviguje pričakovanje rojstva Jezusa v naših srcih, duši in odnosu. Verjamemo, da se to zgodi vsako leto znova in da je on resnični kralj ljubezni, Bog, odpuščanje, usmiljenje, ki celi rane srca, duše, odnosov in nas vodi na mavrični poti vsakdanjega življenja. Skromnost v družini gojimo v luči, kaj resnično potrebujemo v življenju in kdo smo mi, ki ga živimo; ali smo v srcu, v duši resnično hvaležni za zdravje in vse ostalo, kar nam je dano. Njegova zvezda je zasvetila ob njegovem rojstvu, zdaj naj sveti vsem, z vso njegovo Božjo ljubeznijo, njegovimi vrednotami življenja in Božjim blagoslovom v vsa srca, ki verujejo vanj. On je živel najvišjo raven Božje ljubezni, ljubezen, ki ni poznala ovir, meja; ljubil in živel je za pravico, resnico, kot zna ljubiti, soditi in živeti le Bog.
Družina Jelen
Dragi naši bralci!
Pred nami so večeri, ko bomo obujali spomine, kovali nove načrte in praznovali s tistimi, ki imajo v naših srcih posebno mesto. Stopite jim naproti in z njimi delite drobce sreče in miru. Naj bo to čas, ko oči zasijejo v soju prazničnih luči in besede nežno pobožajo dušo. Dovolite si peti, plesati in vriskati. Pustite, da vas navdušijo drobne malenkosti. V ljudeh najdite dobro in se ne bojte povedati, da jih ljubite. Naj bo Dete, ki spi v jaslih, razlog za vaše iskreno veselje. Za čase, ki prihajajo, za ljudi, ki jih srečamo na poti ... Za trenutke, ki pišejo večnost. Želimo vam srčen božič in poguma polno srce pri uresničevanju začrtanih ciljev v novem letu!
Uredniški odbor Videmčana
Pri nas je bil
Miloš Kukovičič
sveti Miklavž
like igre, v kateri so vodi prejeli dodatne točke glede na uspešnost kratkih filmčkov, ki so jih izdelali na predhodnem srečanju in so objavljeni na Facebook strani Stega Krško 1. Pred večerjo smo si podrobno pogledali, kakšen je sistem napredovanja, kako in katere veščine lahko opravljamo ter vlogo vsake funkcije voda. Sledila je posebna ceremonija, v kateri so novi vodniki in vodnice obljubili vestno opravljanje svoje funkcije. Na Gospodov dan smo se po jutranji telovadbi in zajtrku udeležili svete maše, za katero smo pripravili in prebrali sodelovanje. Med vodniškim sestankom so
JESENOVANJE ČETE
SKAVTSKI VIKEND POVEZOVANJA, IGER IN VELIKIH ODLOČITEV Na deževno jesensko soboto je četa z uradnim kvadratom in dvigom zastav pričela letošnje jesenovanje. Nastanjeni smo bili v župnišču v Kapelah, kjer smo gradili skupnost in opredelili nekaj temeljnih elementov izvidniškega življenja. Prva dejavnost je bila velika igra, zato nam je dobri Bog prizanesel z vremenom in nam postregel z nekaj sončnimi žarki. Za uspešno iskanje skritih zamaškov, ki so vodom prinašali točke, smo najprej pridobili koordinate na zemljevidu. Vodniki so jih v šifrah, z Rinklerjevo pisavo, na daljavo sporočili članom svojega voda. Nekateri so se v tej pomembni vlogi znašli prvič, a zelo odgovorno in uspešno, kar je bila potrditev, da jim voditelji lahko zaupamo vodenje svojih vodov. V toplem župnišču smo razpravljali o pravilih čete Krško 1 in jih nekaj tudi spremenili. Po kosilu je sledil drugi del ve-
se izvidniki in vodnice zabavali z lovljenjem roverčka, po zaključnem kvadratu pa je sledilo kosilo in odhod domov. Hvala staršem za prevoz in slastne sladice ter odlični tehnični ekipi, ki je vedno pripravljena pomagati. Bog lonaj!
Tina Živič (Prisrčna lisica)
17
ADVENTNI VEČER
ŠTIRJE KORAKI SKOZI NOČ Z VIDO ŽABOT 18
Bil je petek, trinajstega, ko je v prijetni dvorani naše župnije z nami klepetala Vida Žabot. Z nami je razmišljala o naših jazih, o našem čutenju sveta, o našem odnosu do samega sebe, do svojih ciljev, do svojih želja, do strahov ... Njeno razmišljanje je bilo, že zaradi njene modrosti in miline, harmonije in uglajenosti, ki jo Vida izžareva z vsako mislijo, prijetno, in Vida je z nami o noči, za katero pride vedno jutro, razmišljala v štirih korakih.
Tiha noč V prvem delu je predstavila pomen dobrega spanja, saj je tiha in mirna noč pomembna, da lahko naši možgani delajo, kot pove sama, nadure. Pomanjkanje spanja je, po njenem mnenju, lahko tudi vzrok za bolezen in nesrečo, saj nočni počitek pusti na površje človeka notranje konflikte in probleme, ki se tako v nadurah delovanja naših možganov in zavesti začno zaznavati in lahko tudi reševati. Tiha in mirna noč je noč sanj, sanje pa so zakladnica naših zamisli, sanje so darilo evolucije, sanje so hrana za našo ustvarjalnost.
Nemirna noč V tem koraku je bila izpostavljena pomembnost poznavanja samega sebe in pomembnost, da imamo odnos, pravi odnos do sebe. Morda
Miloš Kukovičič
se prevečkrat v hitenju vsakdana zadovoljimo s tem, da si pritrdimo, kako dobro se poznamo, in ta trditev nas naredi speče, da ne delamo več na sebi. Predstavljen je bil pomen spoznavanja samega sebe, da sprejmeš, spoznaš svojo osebnost in šele to spoznanje je temelj, da lahko začutiš svojo polnost in si v harmoniji. Spoznati se, videti sebe, videti svoj jaz, videti svoje ideale, vzorce, pravila, po katerih dihamo, videti svoje sence – spoznanje o sebi je kapital naših sprememb.
Noč duše Tudi tisti del noči, ko človek začuti svojo osamljenost, svojo ločenost, svojo zmedenost, oddaljenost, ko sreča svojo bolečino, ko se spopade s svojimi občutki krivde, je vzgojen, saj nas uči čutenja in spoznanja lastnega jaza. Gre za aktivni korak, saj samo tisti, ki si upa, lahko zmaga, in samo tisti, ki dela, lahko najde svojo luč.
lahko zagledaš jutranjo zarjo. Čutim, da nam je med drugim hotela povedati tudi to, da je vsak od nas pomemben in ljubezni vreden. Sicer pa lahko zaključim, da je bilo med njenimi besednimi zvezami čutiti tudi – Vi ste sol zemlje, to pa smo že večkrat slišali, kajne … Prav je, da čutimo tako. Vida, kaj naj rečem, hvala, pa še kdaj; prijetno je bilo. Veseli vas bomo. Vsem vam pa, da bi dolge decembrske noči naredile vaše korake pogumne, da boste lahko uresničili sanje in želje. Imejte se radi in ljubite vse, kar vam je dano. Ljubezen šteje in greje in daje človeku varnost, da je zmožen korakov in sprememb. In tako vse dni v letu 2020.
Sveta noč
Mojca Kukovičič
Noč je sveta, saj v njej, na svoj način, sveti vsakdo izmed nas. Pomembna je naša aktivnost, naša delavnost, saj tam, kjer smo, smo tudi s tem namenom, da spreminjamo svet in ljudi okoli nas. Smo luč sveta in morda tudi zaradi tega, ker imamo krst, in je to privilegij, je prav, da svetimo. Ura z Vido je hitro minila. Njeno razmišljanje je v meni postavilo veliko vprašanj in naredilo toliko nemira, da sem se začela spraševati o stvareh, ki se mi prevečkrat zdijo samoumevne. Vem, da je pomembno, da delamo na sebi. Na takšen ali drugačen način. Potrebno je, da najdemo tisto mero ubranosti s samim seboj, da smo lahko del harmonije življenja, da lahko živimo, delamo in ljubimo. Če me je Vida s svojo prvo knjigo nagovorila z izjemnim pogumom, je danes temu pogumu dodala modrost, zrelost, prijetnost in harmonijo s seboj in s svetom; in slednjega si tudi sama želim. Občudujem jo zaradi njenih velikih korakov. Verjamem pa, da moraš za velike korake v življenju prehoditi vse korake noči, da
19
glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:
Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič
Oblikovanje:
Mitja Markovič
Lektoriranje:
Milena Žičkar Petan
Tisk:
Koštomaj, Celje
Naklada:
900 izvodov
Spletno mesto:
Videmcan.SI
Knjižna polica:
issuu.com/videmcan
ZANIMALO VAS JE ...
NEKAJ DILEM SVETE SPOVEDI Spoštovani duhovnik! Zlasti v postnem in predbožičnem času se želimo verniki spovedati svojih grehov, se rešiti »ujetništva«, skratka opraviti sveto spoved. Zakaj? Odgovor je na dlani, namreč da s čistimi srci medse sprejmemo Jezusa, Božjega »edinorojenega« sina. K sveti spovedi prihajajo verniki s takimi in drugačnimi grehi, z namenom, da jih odrešite »ujetništva«. Zagotovo so zgodbe posameznikov raznovrstne. Vsaka s svojo težo. Zanima me, kako se vi kot duhovnik s temi zgodbami soočate, kako jih sprejemate, na kakšen način jih v svojem srcu predelate? Ali vaše dobrohotno srce zmore nositi težo vseh slišanih zgodb, grehov? Se morate tudi vi pripraviti na spovedovanje? Zvesta bralka Videmčana Na sveto spoved gledam kot na zelo velik dar. In mi je žal, da kdaj kdo gleda nanjo kot na breme. Celo kot na obvezo. Ena od Cerkvenih zapovedi v resnici naroča kristjanu dolžnost, da vsaj enkrat v letu opravi sveto spoved.
20
Nekaj zadreg Iz takega doživljanja svete spovedi se kdaj rodi tudi kaka zadrega. Tu in tam pride kdo k spovedi »po dolžnosti«, pa ne ve, česa bi se spovedal. Tu in tam se kdo »spove« tako, da našteva grehe drugih. Ali pa zveni spoved zelo podobno, kot je zvenela takrat, ko smo šli k sveti spovedi prvič v življenju. In se nekdo v svojih zrelih letih in sredi burnih življenjskih izzivov in valov, znotraj katerih vsi plujemo, še vedno spove le tega, da »kdaj govori grde besede, se tu in tam jezi in ne uboga«. Izrazu »opraviti« spoved bi se sploh raje izogibal. Saj razumete: če je sveta spoved trenutek, ko se »izgubljeni sin« (ali pa hči) po mučnem in klavrnem poskusu iskanja »svobode« izven o(O)četove hiše – ki se je
končalo ob svinjskem koritu – vrača domov, če je sveta spoved trenutek, ko Oče teče naproti in me objema, ker ve, da sem razočaran, ranjen, utrujen in poln občutkov krivde – potem je takemu svetemu trenutku težko reči, da jaz nekaj »opravim«.
Praznik in ne dolžnost Sveta spoved je praznik. Praznik odpuščanja. Sprave. Praznik nove priložnosti. Praznik svobode. Miru, s katerim Gospod znova polni moje srce. Praznik dostojanstva, ki mi ga On vrača. Ker je samo On, ki mi ga lahko vrne. In kje sem sam v tem procesu – kot duhovnik? V tem procesu sem v resnici – veliko prej kot duhovnik – kot izgubljeni sin. Kot Jezusov učenec. Kot kristjan – prav tak, kot vsi drugi: potreben njegovega odpuščanja in njegovega objema. Preden sam sedem v spovednico na »mesto« duhovnika, najprej sedem na mesto spovedanca. Drugače rečeno: preden pričnem
predpraznično spoved, sam kot kristjan sprejmem to, kar nam Gospod podarja. In to doživljam zares kot izjemen dar.
»Jaz vas bom poživil.« Če sem zgoraj naštel nekaj zadreg, ki izvirajo iz doživljanja spovedi kot nekakšne obveznosti, pa moram povedati, da sem izredno vesel, da je vedno več posameznikov, ki spoved doživljajo kot milost. Čudovito je biti posrednik te milosti, ko čutim, da nekdo zares prelaga svoje breme na Gospoda. Ko nekdo pri Njem išče miru. In moči, ker želi nekaj popraviti, nekaj zgraditi na novo, nekaj dobrega okrepiti. To so tudi zame kot duhovnika zelo dragoceni trenutki, saj me potrjujejo v veri, da spoved ni obveznost in zapoved, ampak odgovor Jezusovega učenca, učenke na njegovo povabilo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.« Če se vrnem še k zadnjemu delu vprašanja. Čeprav je spoved duhovno srečanje človeka z Bogom, je velikokrat vsaj v določenem delu tudi psihološki proces. Velikokrat se soočim
s čisto konkretnimi vprašanji, ki presegajo duhovni nasvet. V tem smislu moram kot spovednik iti v spovednico v dobri »kondiciji«. Zato skušam vstopati v spovednico – ali drugi spovedni prostor – z molitvijo, hkrati pa tudi kolikor se da umirjen in spočit. Ker pa sem poleg spovednika v svoji službi še marsikaj, je to žal velikokrat težko uresničljiv ideal. In kako odhajam iz spovednice? Kako »zmorem nositi težo zgodb«, ki jih slišim – kakor sprašujete? Spovedna molčečnost – ki spovednika brezkompromisno zavezuje – je tu v nekem smislu olajševalna okoliščina. »Zgodba« mora tako ali tako ostati v spovednici. Res pa je, da tisti psihološki del zgodbe, zlasti ko je povezana s težkimi izkušnjami, bolečino, včasih celo s solzami, občutki popolne nemoči, na čisto človeški način odzvanjajo. Zgodba velikokrat seže do srca. Vse to skušam izročati in prelagati na Gospoda, saj je le On zdravnik vseh naših duš.
župnik Mitja
21
SV. CECILIJA in NAŠI DRAGI PEVCI Praznik svete Cecilije je vsako leto priložnost za iskreno in veliko zahvalo našim dragim pevkam in pevcem in njunima zborovodkinjama Manji in Špeli. Tudi Videmčan jo izpisuje z zlatimi črkami. Težko si predstavljamo nedeljsko bogoslužje, kaj šele praznik, brez
primerne pesmi. Prav tako si težko predstavljamo, koliko časa, truda in velikodušnosti se skriva v lepi zapeti pesmi. Tisti praznični, ko se v cerkvi sprašujemo, kakšne melodije bodo tokrat obogatile bogoslužno vsebino. In tiste, ki zaznamujejo čisto »običajne« nedelje, ko pa je velikokrat potrebna še večja mera velikodušnosti, vztrajnosti in ljubezni – do Gospoda in do občestva, kateremu služite. Letošnja Cecilija pa se je hkrati z veseljem in ščepcem opravičenega ponosa ozrla še na tisti posebni trenutek, ko je naš združeni pevski zbor nastopil na tekmovalnem srečanju pevskih zborov Posavje poje in na enem od koncertov stopil na najvišji stopničko zmagovalnega odra. Ob tem je praznična Cecilija bila trenutek »odprtja« foto in glasbenega arhiva, do katerega dostopajo naši pevke in pevci. Nekaj drobcev – tudi iz zaodrja – pa je za vse nas, radovedne bralce, vendarle uspela pridobiti ekipa Videmčana.
Letošnja poslanica Luči miru Luč je tu. Čaka, da jo ponudim bližnjemu in z njenim plamenom zanetim mir. Vendar se bojim … Česa se bojiš? Strah me je, da moj plamen ni dovolj velik in jaz nisem dovolj dober, da ga ponudim drugim. Kako naj jim stopim naproti, ne da bi me odrinili od sebe? Kaj, če zaradi mene zavrnejo plamen in mir, ki ju prinašam?
Plamen Luči miru je vsako leto prižgan v Betlehemu. Osrednji sprejem, od koder nadaljuje svojo pot po svetu, poteka na Dunaju. Letos so bile v uradni slovenski delegaciji tudi predstavnice našega stega.
Res je, da nikoli ne boš dovolj dober za vse. A zakaj bi te to ustavilo? Kako naj bi me ne ustavilo? Nikoli ne moreš ugajati vsem, a zame boš vselej dovolj dober, ker te imam rad. Ko to sprejmeš in v svetlobi plamena pogledaš sočloveka, vidiš, da je tvoj brat in ne nasprotnik, tvoja sestra in ne sovražnica. Naj potem še gorim? Vedno. Samo z lučjo lahko preženeš temo in samo z ljubeznijo lahko prižgeš mir.
Ne boj se goreti!
V tednu pred uradnim sprejemom, smo ponesli plamen Luči miru skupaj z iskrenimi voščili šolam, vrtcem ter številnim podjetjem in ustanovam v našem mestu. Delegacija našega stega na prireditvi ob regijskem sprejemu plamena Luči miru iz Betlehema v Novem mestu prejšnjo nedeljo.
23