POŽIREK ZA DUŠO
MOČ ZAVEDANJA, DA STVARI NISO SAMOUMEVNE Špela Černič
2
Hvaležnost nam ni bila položena v zibelko. V prvih letih so nas starši učili, kdaj in kako se moramo zahvaliti. A pomembnejši od vsega, kar so nas naučili, so bili njihov zgled, dejanja in skupni trenutki. Tako kot marsikatero drugo čustvo, spomin ali dejanje smo tudi besedo hvala pospravili v žep in se odpravili na pot. Jadranje po različnih morjih življenja je nepredvidljiva dogodivščina, saj nam ponuja nešteto obrazov in srečanj. Sooči nas z ljudmi, ki, tako ali drugače, s seboj odnesejo delček našega srca. V odnosih z njimi večkrat sežemo v svoj žep in iz njega izvlečemo prav »Hvala!« Besedo hvala kdaj pa kdaj izgovorimo prisiljeno. Težko jo izrečemo, ker v resnici nismo hvaležni. Morda nam ne pomeni prav dosti dar, ki smo ga prejeli, morda nam je odveč druženje, nemara tudi kak nasvet, ki jih v resnici ne maramo poslušati. Hvala včasih izgovorimo pikro, celo zaničujoče in ironično. Tedaj smo verjetno jezni ali prezirljivi. Prav mogoče je, da želimo z njo koga tudi ponižati ali spraviti v zadrego. Lahko je beseda trenutne sreče ali zadovoljstva, ki še ne pomeni hvaležnosti, vsekakor pa je to tista naučena fraza iz otroštva. Beseda hvala zna presneto zaboleti, ko ni na mestu in jo izgovori človek, ki mu nismo preveč simpatični. Še malo bolj boli takrat, ko jo ob svoji požrtvovalnosti skorajda pričakujemo, pa zlepa ne najde naših ušes.
Želja po biti vredni in nenadomestljivi. A kje se je izgubila ta težko pričakovana hvala? Zgodi pa se, da jo včasih srečamo na najbolj nepričakovanem kraju, ob najbolj nenavadnem času in poskrbi, da se v nas nekaj premakne. To so trenutki, ko čutimo, da se je naš trud obrestoval. So ljudje, ki s svojim pogledom sežejo v srce in nas razveselijo. To so starši, ki nam povedo, da nas imajo radi in so na nas ponosni. Prijatelji, ki si za nas vedno vzamejo čas in so naše ogledalo. To so otroci, ki nam s svojo preprostostjo pokažejo, da so lahko težke situacije precej lažje, če jih pogledamo drugače. To je jutro, v katerega se prebudimo in nas opomni, da je pred nami nov dan. To je narava, ki nas pozdravlja s svojimi barvami in sadovi, ko stopimo iz hiše. To je Bog, ki nam v vsakem naslednjem trenutku daje novo priložnost. Ob vseh teh darovih se še malo prej neosebna beseda »hvala« spremeni hvaležnost. In to ni le čustvo, marveč je moč zavedanja, da stvari, naj bodo dobre ali slabe, niso nikoli samoumevne. Danes sem še posebej hvaležna za zgodbe o hvaležnosti, ki so jih na naslednjih straneh, vsak na svoj pristen način, zapisali naši bratje in sestre. Za kaj pa ste hvaležni vi?
Lojze Kerin
HVALEŽNOST. TUDI ZA POŽIREK DOBREGA VINA Biti hvaležen ... Za družino, delo, prijatelje, za življenje, še več: za življenje v tako lepem in mirnem koščku sveta, morda za požirek vode, dobrega vina ... Zame je hvaležnost način molitve, način pogovora z Bogom, ki je skoraj vedno posledica prošnje ali pa je prisotna že v prošnji sami. Zelo močno se zavedam, da ni samoumevno živeti v tem času, ko imamo vsega na pretek in si lahko privoščimo skoraj vse. Ali smo za vse to hvaležni? Življenje in delo na kmetiji, v naravi in z naravo, mi pomaga k zavedanju, da ni vse odvisno samo od mene. Že spomladi, ko stopim v vinograd in začnemo z rezjo trte, imam v srcu prošnjo za dobro letino, za srečo pri delu, za blagoslov. Obenem sem Bogu neizmerno hvaležen za tiste prve tople pomladanske sončne žarke, ki nežno pobožajo po licu. Nenazadnje čutim veliko hvaležnost, da lahko delam, kar me neizmerno veseli. In ti dve
stvari se prepletata celo pomlad, poletje, vse do jeseni. Kako srce trepeta ob pogledu na temne oblake, ki se približujejo v poletnem popoldnevu, ko ne vem, ali nam bo toča prizanesla ali ne. In kakšno hvaležnost začutim, ko pozno popoldne že skoraj na večer izza nevihtnih oblakov posije sonce in prav te oblake obarva s prečudovitimi barvami. Ali pa jeseni, ko opazujem skoraj dozorelo grozdje, ki ga moči jesensko deževje, in upam ter prosim, da ne bi bilo gnilobe, da bomo lahko pobrali kakovosten pridelek. Ob koncu trgatve se ne da opisati občutka pristnega veselja in iskrene hvaležnosti za pridelek, za vreme, ki nam je tudi letos prizaneslo. Tudi za tisto točo, ki mi da vedeti, da ni vse v moji moči. 3 Za toliko prijateljev, ki so nam tudi letos priskočili na pomoč pri trgatvi ... Tako se vse leto v molitvi prepletata prošnja ter zahvala za vse milosti in blagoslove, ki jih prejemamo. Blaženi Anton Martin Slomšek je dejal: “Moli večkrat. Moli kratko pa dobro.” In prav takšen je moj način molitve. Vedno se poskušam zahvaljevati ter slaviti Boga za vse, kar mi je v življenju dano. Tudi za požirek vode ali dobrega vina.
HVALEŽNA ZA SKUPNO POT ZLATOPOROČENCA
4
ZA VSE, KAR IMAMO, SE MORAMO ZAHVALITI BOGU Za življenjskega sopotnika mi je Bog dal dobrega, skrbnega in ljubečega moža. Ni bilo vedno enostavno, imamo namreč nekaj zemlje, katero je bilo potrebno obdelovati. Mož je hodil v službo, sama pa sem skrbela za gospodinjstvo, po zmožnostih za kmetijstvo in živino ter za otroke, katerih sva bila neizmerno vesela. Ker takrat še ni bilo vrtca v bližini našega doma, je bilo doma potrebno poskrbeti tudi za varstvo in vzgojo otrok. Domača hiša je bila starejša in sčasoma potrebna obnove, hkrati pa se je pokazala potreba po izgradnji hleva ter nakupu sodobnejše kmetijske mehanizacije. Ob
nemalo težkih časov, je bilo tudi veliko veselih, lepih in srečnih trenutkov. Tako je čas mineval, nama leta, otroka pa sta odrasla, se sčasoma osamosvojila in začela prevzemati
MARTINOVANJE NA KREMENU
težja dela na zemlji in kmetiji. Sedaj sva že kar v zrelih letih in neskončno hvaležna Bogu za naše dokaj umirjeno življenje, ki nam ga je dal. Hvaležna sva za možnost, da sva doživela toliko skupnih let. Ko pa je nastopila kaka stiska, sva iskala pomoč v molitvi in tihih pogovorih ob križu. Želiva si še, da bi bila skupaj z vsemi našimi, ki jih imava srčno rada. Hvala ti Bog za vse najino skupno življenje. Terezija Planinc
Res je prijetno, kadar v srcu čutim srečo, veselje, tiho pesem stvarstva. In res je prijetno, ko v naši župniji hvaležnost izkažemo kar dve nedelji. Prvo na zahvalno nedeljo v župnijski cerkvi in drugo na Martinovo nedeljo na Kremenu, kjer nas tudi malo bolj kislo vreme ni odvrnilo, da se zberemo okrog Gospodovega oltarja in izrečemo zahvalo za vse darove, ki jih vsakodnevno prejemamo. Pa ne le z daritvijo svete maše, ampak tudi s prijetnim kramljanjem in druženjem po njej, saj domačini po tradiciji pripravijo okusno hrano, vinogradniki pa kar tekmujejo s ponudbo dobre kapljice. Ja, kdor je hvaležen, je srečen. Sreča pa je tudi v srečanju, ki na Kremenu vedno preraste v praznovanje. Praznovanje hvaležnosti dobremu Bogu. Tomaž Petan
Miloš Kukovičič in koliko otrok bova imela. In zdaj sva tu z najinimi tremi čudovitimi otroki in praznujeva do sedaj prehojeno pot. Čudovita pot s prenekaterimi preizkušnjami, tudi takšnimi, ko se nehote sprašuješ, kje je zdaj Bog, ko ga najbolj potrebuješ. Danes vem, da je bil ves čas zraven in nama dajal moč, ko ni bilo lahko. Prav tako vem, da lepot življenja ne moreš zaužiti s tako mero, če ga ne spremljajo tudi preizkušnje. Kot sonce, ki posije po hudem neurju. A ni takrat še posebej svetlo in toplo? In tako sončno je bilo tudi to praznovanje. S posebnim občudovanjem sem zrla v jubilante z visokimi obletnicami. Prav gotovo je bila tudi njihova pot ovinkasta, včasih trnova, a danes so tu z mladostnim in iskrivim pogledom in so videti srečni.
HVALEŽNA ZA SKUPNO POT
NAJINIH DVAJSET LET 6
Letos poleti je minilo 20 let od najine poroke. Ta častitljivi jubilej je kar nekako tiho šel mimo, brez pravega praznovanja, kljub temu da sva imela velike načrte v zvezi z njim. Tempo življenja, druge prioritete in podobni izgovori ... Potem sva dobila vabilo za praznovanje v naši prelepi cerkvi z ostalimi jubilanti. Prva misel je bila: »Spodobi se in pravično je, da se to obeleži. Dvajset let zakona pač ni nekaj samo po sebi umevnega, da bi šlo kar tako mimo.« In sva z veseljem sprejela. Dan je bil lep. Vznemirjenje v zraku, po eni strani podobni občutki kot na dan poroke. Ob zvokih poročne koračnice smo jubilanti slavnostno vstopili v lepo okrašeno cerkev. Za kratek čas sem se z mislimi preselila dvajset let nazaj. Spomnim se, kako sem razmišljala, kakšno bo najino življenje, če
Za naju je še poseben dar župnik Jože Vogrin, ki je tudi krstil najino prvorojenko. Kot vedno nam je nasul kar nekaj koristnih napotkov in modrosti, ki nas bodo spremljali skozi življenje. Življenje je lepo … če ga živiš in s hvaležnostjo sprejemaš, kar ti nudi. Hvala našemu župniku Mitji za idejo, hvala pevcem, ki so pričarali čudovito slavnostno vzdušje in hvala vsem, ki so kakorkoli pripomogli k čarobnosti dogodka. Se vidimo čez pet let.
Alenka Pirc
Ste kdaj pomisli, katere besede izgovorite največkrat v dnevu? Ali pa katere so prve besede, ki ste se jih naučili v otroštvu? Ko pomislim na moje otroštvo, je ena izmed prvih besed, ki sem se jo naučila, zagotovo hvala. Seveda poleg mama, ati, dober dan, lahko noč, da in ne. Beseda hvala nas spremlja povsod – v šoli, v službi, v trgovini, na sprehodu, pri srečanju s prijateljem, na skavtih, pri preživljanju časa z družino – in ob vsakem trenutku, ne glede na to, ali je zgodnje jutro, dan ali pa že iztekajoči se večer. Ko mi prijateljica prinese tako želeno kavo, si ne predstavljam, da ji ne bi v tistem trenutku takoj rekla hvala. Ko me sodelavka seznani s povzetkom sestanka, se
dnevno lahko izgovorimo tudi več desetkrat. Pa morda zvečer sploh ne vemo več, kdaj in ob kakšni priložnosti smo jo izrekli. Včasih jo slišimo že tako velikokrat, da sploh več ne razmišljamo, kakšen pomen ima. To pa na žalost ni vredu. Sploh se ne zavedamo, da to ni »kar ena« beseda. Pač pa da je beseda, ki nosi veliko težo in bi jo vsakič znova morali izreči zavestno, iz srca, s hvaležnostjo ter tako, kot da to tudi res mislimo. Zatorej … Naj hvala ne postane le ena izmed mnogih besed, ki jo izrečemo na hitro, pogostokrat nezavedno in brez čustev. Ustavite se in pomislite, za kaj ste zares hvaležni. In to tudi iskreno povejte, kot to zares mislite. Povejte to svojim
JE HVALA RES SAMO BESEDA? mi iz ust nezavestno izvije hiter hvala. Ko mi prodajalka prijazno poda izdelke in me lepo pozdravi, se ji zahvalim in veselo odvrnem pozdrav. Ko mi na ulici soseda zaželi lep dan, kaj hitro odvrnem hvala, tudi vam. Ko mi mama ob prihodu domov pripravi in ponudi kosilo, se avtomatsko odzovem s preprostim hvala. Morda celo preveč preprostim, prehitrim … Hvala, hvala, hvala. Če bi imeli izziv, da bi bili vsaj en dan v tednu pozorni, kolikokrat rečete ali slišite besedo hvala – kakšno bi bilo to število? Pri nekaterih morda zelo nizko in bi komaj našteli deset tovrstnih trenutkov. Spet drugi bi že pred kosilom obupali, saj se beseda pojavlja v vašem življenju neprestano. Hvala. Beseda, ki jo
staršem, otrokom, bratom in sestram. Zahvalite se svojim sošolcem, prijateljem, sodelavcem, sosedi in vsem tistim, ki ste jim resnično hvaležni. Ne pozabite pa se zahvaliti tudi našemu Očetu. Za vsako jutro, dan in večer, ki nam jih namenja. Za sonce in dež, za luno in zvezde. Za naravo, ki nas obdaja in hrani. Za darove, ki nam jih namenja za lepše življenje. Za mnogotere priložnosti, ki nam jih ponuja, pa tudi za ovire in težave, s katerimi nas krepi. Za napake, iz katerih se učimo. Za naše bližnje, za družino in prijatelje. In nenazadnje za življenje samo. Klavdija Bizjak
SAMO TA TRENUTEK ZARES IMAM 8
Zagotovo ste kdaj hvaležni! Hvaležnost namreč slika toplino vašega srca. Pa sploh ni pomembno, ali gre za kaj čisto majčkenega, neznatnega ali zares velikega. Prav tako ni pomembno, katera oseba je tista, na katero najprej pomislite. Niti ni pomemben dogodek, na katerega se spomnite in se je nekoč morda odvil vam v prid. Pomembno je, da jo čutite ... hvaležnost! Z mislimi se velikokrat ujamem v premlevanju preteklosti. Pa se prav dobro zavedam, da je preteklost že posušen čopič s sliko svoje sorte. Prav nič je ne morem spreminjati, poslika-
vati na novo ali dodajati odtenkov. Je, kakršna je. Prav tako snujem upe za prihodnost. Bele tančice okrog milnih mehurčkov. Pa sicer zelo dobro vem, da se prihodnost nikoli ne odvije po mojih načrtih in željah. Torej je zadrževanje misli tam nekje zadaj ali pa preveč spredaj potrata. Kadar pa pomislim na hvaležnost, me ta vselej postavi v edino resničnost, ki jo imam - v sedanji trenutek. Zato je zame vedno terapevtskega pomena. In sedanji trenutek je izmed vseh edini, ki je moja last. Ni minil in ni negotov. Je otipljiv. V njem je možno pozdraviti Gospoda, v njem srečam
sebe, v njem se zavem, da sem, da živim in da je to v resnici največ, kar lahko imam. V njem urini kazalci utihnejo in zajamem v globino. In slutim, da je sedanjost tista večnost, ki meri čas v nebesih. Tudi, ko boli duša ... Je možno ... Izreči hvala, namreč! Življenju, ki me uči. Brusi. Oblikuje. Iz bolečine v novo Življenje ... Trenutno se z novorojenčkom privajamo “novemu” življenju. Udobje lastnega tempa in organiziranega vsakdana je porušeno. Ni lahko. A vendar jo najdem ... Hvaležnost ... Možu, ki ga nežno pestuje, da si lahko umijem lase ali pripravim kosilce. Hčerki, ki mu razkaže kuhinjo, da zložim perilo. Sinu, da mu zavrti nežno glasbo, da kaj kratkega preberem. In hvaležnost majhnemu sinku, da v porušenem običajnem vsakdanjiku mamico uči hvaležnosti za skromne, mnogim preskromne stvari ... In jo podnevi (in ponoči) vztrajno budi v zavedanje, da ima samo, ampak res samo ta trenutek! Natalija Andrejaš
MARTINOVANJE V KRŠKI KLETI
Tudi letos sem bil gost Martinovega srečanja, ki ga za povabljene goste s področja gospodarstva in lokalne politike pripravljata družba Kostak in Klet Krško. Preden smo nazdravili z novim vinom, so nas pozdravili gostitelji, predstavili so letošnji vinski letnik in izročili humanitarni dar Društvu Sonček. Ob blagoslovu novega vina sem spomnil na našega slavnega rojaka Dragotina Ferdinanda Ripšla, čigar 200-letnico rojstva bomo proslavili v prihodnjem letu, in na pomemben pečat, ki ga je pustil v našem mestu in lokalnem okolju. Misel sem sklenil z eno od njegovih številnih pesmi, ki opevajo vino in v njem prepoznavajo odličen Božji dar človeku za veselje in dobro družbo. Mitja Markovič. Boštjan Colarič
HVALEŽNA SEM 10
Kaj pomeni biti hvaležen? Je preveč, če sem hvaležna tudi za malenkosti, kot so nasmeh, dobra novica, prijazen pogled? Je z mano kaj narobe, če kdaj ne najdem razloga za hvaležnost? Vsa ta vprašanja se večkrat pojavijo v moji glavi. Včasih nanje znam odgovoriti, kdaj tudi ne. Ampak kaj zares pomeni biti
hvaležen? Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da sem hvaležna za ogromno stvari. Razvidno iz zgoraj navedenega vprašanja, tudi za tiste majhne. Velikokrat sem hvaležna za iskren pogovor, pogled, nasmeh in še kaj. In res je, ni me težko navdušiti in »narediti« hvaležno, ker v mojem življenju štejejo tudi malenkosti.
Vse te malenkosti, za katere sem vsak dan znova hvaležna, seveda izhajajo iz tistih »večjih« hvaležnosti. Brez skrbi lahko rečem, da sem neskončno hvaležna za svojo družino, za vse, kar je skavtskega v mojem življenju, in za vse preizkušnje. V življenju človeka namreč doleti marsikatera preizkušnja, ki ga spremeni, kar je seveda normalno. A najbolj pomembno je, kako, na kakšen način ga spremeni. Če za trenutek zaidem, imam v prvi vrsti v svojih mislih skavtski način življenja, svoje volčiče in volkuljice ter svojo trdno voljo. Če dobro pomislim, pred štirimi ali petimi leti nikoli ne bi rekla, da bom kdaj postala skavtska voditeljica. Saj veste, kako je, ko si najstnik. Kaj pa danes? Z vsem srcem in navdušenjem že četrto leto s svojimi sovoditelji dajem vse od sebe, da bi ti naši otroci dobili čim bolj pristne izkušnje v naravi, se kaj novega naučili in znali biti predvsem bratje in sestre drug drugemu.
Ampak včasih je težko. Tudi jaz sem kdaj utrujena, pa je kar naenkrat tu sobotno jutro, ko je treba vstati ob pol sedmih zjutraj, da je vse pravočasno pripravljeno. Ampak veste, kaj vse to odtehta? Tudi če sem navsezgodaj zjutraj »sitna«, sem po srečanju z njimi polna čudovitih občutkov. Eden izmed teh je seveda hvaležnost. Hvaležnost za vse te nasmehe, razigranost, dobro voljo, ideje in otroške pristnosti. Ob koncu si vedno rečem, kako sem lahko imela tiste občutke zgodaj zjutraj, ko pa je dan kasneje tako polepšan in poln novih izkušenj. Verjamem, da vsak od nas kdaj čuti kaj podobnega, čeprav nekaj zares z veseljem počne. Pride kdaj dan, ko si preprosto utrujen, pa ni s tem nič narobe. Pomembno je to, da znaš vse, kar se kasneje zgodi, ceniti, biti za to hvaležen. In jaz sem hvaležna. Za vse, kar imam, in za vse, kar mi življenje prinese. Patricija Gornjec
11
Pa sem še tako zavzeta katoličanka, ko srečam ostarelo tečno znanko? Ali se še upravičeno imenujem Njegova učenka, ko pa vedno najdem opravičen izgovor za obisk pri bolni sodelavki? In seveda je mamina dolžnost, da razume današnji tempo življenja in da po naporni službi pač nimam časa še za njen dolgčas! Pa saj sem hvaležna njej, in če je Bog res Bog, potem itak mora vedeti, da sem tudi njemu hvaležna! Saj bom … Ampak življenje in koledar nam včasih nastavita ogledalo … če nič drugega, nas ti dnevi spomnijo, da izgubljeni čas pač nima možnosti ponovitve … Stara mama … koliko zgodb je poznala … nekaj sem jih žal že pozabila.
NAŠI STAREJŠI BRATJE IN SESTRE
12
»MAMA ME JE POTREBOVALA, KO JE BILA ŠE ŽIVA.« (Dr. Metka Klevišar)
Osmi marec, materinski dan, misijonska nedelja, prvi november, zahvalna nedelja, … Imajo ti dnevi kaj skupnega? Celo leto imamo svoje bližnje ob sebi, že skoraj v zibki učimo otroka reči besedo hvala. In včasih tako ponosno in zavzeto ponavljamo, da smo katoličani … in tega si pač ne pustimo vzeti!
Živela je družina (ati, mami, mali sinek in ostareli dedek). Nekega dne sta starša opazila, da otrok nekaj rezlja. Navdušena ga vprašata: »Kaj delaš?« »Leseno skledo in žlico za vaju, ko bosta stara!« … Iz varnostnih razlogov (da ne bi kaj razbil) je dedek jedel iz lesene sklede z leseno žlico … Dokler sem jo imela možnost poslušati, zgodbe niso bile tako zanimive. Najbrž je bila ona prvi misijonar, ki sem ga spoznala, in najbrž sem prvo molitev izgovorila prav z njo. Še danes pa se spomnim, kako velika se mi je zdela njena slika angela varuha, s katero sem preko travnika hitela na avtobus. Vsak petek od nje in vsak ponedeljek k njej. In vikend je bil tako presneto dolg (danes pa ima vikend samo 48 ur). Takrat so podobne slike prodajali po hišah in seveda je njena najljubša vnukinja morala dobiti eno. In razume se, da najlepšo. Brez velike umetniške
vrednosti me še danes spremlja s stene. Ne vem sicer, koliko sem bila stara, ko sem v naši cerkvi prvič na glas molila rožni venec. Oh joj, kakšna polomija bi lahko bila. Ampak gospa Anica ne samo, da mi je v roke porinila rožni venec, tako neopazno mi je prišepetovala vse skrivnosti vere, da mogoče pa le niso vsi opazili moje stiske. Tako neopazna, mila je bila. Rada sem sedela v njeni klopi … Otroci bi danes rekli, da sta stara mama in gospa Anica zvezdici na nebu … Naši izkušeni, preizkušani bližnji … Z nekaterimi smo se srečali na sončno nedeljsko popoldne. Da jim vsaj enkrat na leto povemo, da v resnici nismo pozabili na njih, da so pogosto v naših mislih, da jih še vedno potrebujemo. Njih in njihov zgled, njihove molitve. In pa tudi in predvsem njihov blagoslov. Le želim vsem nam, da bi ga bili deležni (da bi si ga zaslužili)! Ivanka Zupančič
Blagoslov starega človeka Blagoslovljeni vsi, ki razumete, da so moje noge postale počasnejše. In da se moje roke tresejo. Blagoslovljeni vsi, ki mislite na to, da moje oči ne vidijo več dobro, da moja ušesa slabo slišijo. Blagoslovljeni vsi, ki ne zmerjate, ko mi kaj pade na tla, in mi pomagate poiskati moje stvari. Blagoslovljeni vsi, ki se mi nasmejite in z menoj poklepetate. Blagoslovljeni vsi, ki lajšate moje bolečine in razumete mojo bolezen. Blagoslovljeni vsi, ki prihajate k meni z ljubeznijo in ste tako nežni z menoj, ko odhajam v večnost. Blagoslovljeni vsi, ki ste dobri z mano. Ob vas lahko mislim na dobrega Boga. In gotovo vas ne bom pozabil, ko bom nekoč pri njem. (Phil Bosmans)
13
Obzidje »Starega Jeruzalema« - pred Jafskimi vrati
ZAKAJ ROMANJE V SVETO DEŽELO?
14
Pokojni kanonik Janez Zorko je bil velik popotnik. Vem, kako je vedno zažarel, ko je prišel s popotovanja, in vem, kako svete so bile zame njegove podobice, ki nam jih je nosil iz svete dežele. V meni je vedno prebudil hotenje, da bi bila nekoč in nekega dne tudi jaz tam. Z mamo sva skupaj redno hodili k obredom velikega tedna. Bila je krepostna ženska, ki ni posebej izražala svojega razpoloženja; v njenem življenju sem jo namreč malokrat videla jokati, saj so bile njene solze povezane samo z njenimi zelo težkimi življenjskimi preizkušnjami; vendar je v velikem tednu pri
mašah, ko je zadonela pesem Oljsko goro tiha noč pokriva, vedno jokala. Tiho. Solze so samo tekle. Nikoli nisem upala vprašati zakaj, nisem si upala vprašati, mami, čemu jočeš; vem pa, da je bolelo, da so me solze premaknile in da sem v sebi vrsto let pestovala eno željo, da na Oljsko goro, ki mojo mamo tako predrami, da tiho, vendar tako boleče joče, nekega dne zagotovo grem; da jo vidim, kakšna je gora, Oljska gora, ki spreminja srca ljudi; da jo začutim, spoznam. O svoji otroški viziji in želji nisem govorila, bila je moja skrivnost vrsto let, saj se mi je zdela Sveta dežela zame mnogo mnogo predaleč, po drugi strani pa … No ja; velikokrat je želja potrkala na moje srce, čeprav ni bilo velikega tedna; tako je potrkala na vest, da se mi je zdelo, da gre verjetno za obljubo. Zavedam se, da rojstni dnevi predstavljajo neko prelomnico za človeka in mu usmerijo pogled nazaj v življenje in ga še bolj povežejo s sabo, s tihimi željami, s sanjami. Ker mi je dan ta velik blagoslov, da imam ob sebi Sveta maša v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu
Marko Name je največji vtis naredilo samo mesto Jeruzalem. Mesto je kot nekakšen talilni lonec velikih verstev. En trenutek si v judovski četrti, naslednji že v muslimanski.Nekaj drobcev je celo krščanskih.
Mozaik »Slovenske Marije« v Nazaretu
Gora Karmel, v ozadju Haifa in Sredozemsko morje
veliko dragih ljudi, ki so mi blizu, in za katere sem hvaležna, saj velikokrat vidijo v srce in neizrečene želje, so ti bližnji mojo željo po občutenju svete dežele sprejeli in z darilom pospremili moj rojstni dan in mojo pot; pojdi v deželo svoje vere, pojdi tja, kamor te kliče srce. Hvaležna za darilo, je sledila samo še prijava pri Komisariatu za sveto deželo in … priprave; prebiranje literature, knjig, gledanje podob krajev, zgodovine in … bila sem tam.
Romanje po sveti deželi je vodil pater Peter Lavrih, z Vidma pa nas je bilo kar nekaj … Pater Peter Lavrih je človek neizmerne energije, živa knjiga vedenj o deželi, kažipot na poti, dober v odločnosti, odličen v orientaciji in dovolj moder, da človeku z vsako svojo besedo in dejanjem razodeva, da naj bo hvaležen, ker stopa po sveti zemlji. Obiskali smo veliko krajev in pri tem dobili vrsto informacij in spoznanj o deželi, o njenih vzponih, padcih, o običaju ljudi, o duši narodov, o žalosti narodov, o njihovi zemlji, o njihovi kulturi, gospodarstvu, kmetijstvu; okušali kruh zemlje, po kateri smo romali … in tako smo z njim, ki je živa knjiga vedenj o Izraelu, romali devet dni.
Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj mene pozabi moja desnica. Jezik naj se prilepi k nebu, če se te ne bom spominjal. (Ps 137,5-6) Če bi povedala, kaj sem razmišljala, ko sem bila v posameznem mestu, bi tale izvod Videmčana postal knjiga; to pa nima smisla; ker težko na nekaj listih povem, kaj mislim, kaj čutim. Izpostavila bom samo nekaj trenutkov, krajev oz. dogodkov, ki so me še posebej na-
Rožle Ko sem pri verouku poslušal svetopisemske zgodbe, si nikoli nisem mislil, da bom tudi v živo videl vse te kraje. Od vseh stvari, ki smo jih videli, mi je bila zagotovo najbolj všeč votlina Jezusovega rojstva. Prav blizu nje smo imeli tudi pravo božično mašo. govorili. Romali smo namreč v večino krajev, ki jih lahko najdete na zemljevidu in nam njihova imena zvenijo domače, ker se z njimi srečujemo ob branju Svetega pisma: Betlehem z votlino Jezusovega rojstva, Jeruzalem, Kalvarija, Oljska gora, Jeriho, reka Jordan, Jaffa, gora Tabor, Haifa, Mrtvo morje, Nazaret … Kraji in mesta, ki so povezani z mojim doživljanjem vere. Iz trenutka v trenutek so se prepletali dogodki cerkvenega leta - velika noč, trpljenje, vstajenje, rojstvo s pastirji, zvezde Betlehema,
Pred baziliko Marijinega oznanjenja v Nazaretu
15
Matej Glede na to, da je to “Sveta dežela”, bi pričakovali deželo miru in sprave, a žal ni tako. Čeprav ta trenutek ni nemirov, so njihovi sledovi povsod opazni. Sicer pa me je navduševalo, kako so se vsi zapisi in pričevanja o tukajšnjih dogodkih ohranili skozi stoletja, in to celo brez večjih sprememb.
Arheološke izkopanine starodavne Cezareje
16
Na »Gori blagrov«, v ozadju Genezareško jezero
Golanska planota, v ozadju meja s Sirijo
Klara Eva Verjetno si bom za vedno zapomnila občutek pomirjenosti, ki me je prevzel v Marijini votlini. Kot nekakšen dotik materinstva, občutka, da bo vedno ob tebi nekdo, ki ti je podaril življenje.
čudež v Kani, pot v Jeriho, čudež na gori … in teh 7 dni cerkvenega leta je bilo tako živih zaradi podob mest in zaradi čutenja, ki so ga mesta porajala v meni. Prvega trenutka, ko sem iz avtobusa zagledala Jeruzalem, ne bom pozabila. Srce je razbijalo, kot bi pretekla 20 km. Najprej sem se načudila veličini mesta, potem sem se začudila mehkobi barv hiš, ki se zliva s puščavo v ozadju, potem sem se začudila njegovi velikosti in razpršenosti, potem sem se začudila različnosti ljudi, ki bivajo tam, različnosti njihovih značajev in presenečena sem bila nad tem, ker je različnost še na poseben način razmejena in zaznamovana z zidom, ki ločuje ljudi različnih ver; potem se je moj utrip povečal, ker sem dejansko začutila, da sem na zemlji, po kateri je hodil Jezus; bila sem na Kalvariji, na kraju, kjer je Jezus umrl; dana nam je bila možnost, da smo se dotaknili skale, kjer je na veliki petek Jezus izdihnil. In na križevem potu, ko smo v procesiji hodili od postaje do postaje po ulicah Jeruzalema, se mi je zdelo, da sem samo eden izmed tistih iz tistega dne, za katere je na tisti veliki petek, umrl. Toliko trušča je bilo po ulicah Jeruzalema; morda kot tisti veliki petek, ko je smrt zajela Jeruzalem. Jokala sem, ker so bili veliki petki mojega življenja z mano na ulicah Jeruzalema in ker so resnično umrli tam na Kalvariji; vem, da tokrat za vedno; tam v božji grob sem jih odložila. Posebej me je nagovorila tudi Jeriha, najstarejše mesto na svetu, mesto, ki leži 258 m pod morsko gladino, v depresiji, in velja za najtoplejše mesto na svetu; prilika o usmiljenem Samarijanu je bila tako živa in vprašanja, ali danes sploh še znamo biti usmiljeni, so bila bolj glasna, tako da se jih ni dalo preslišati. Obala Jordana, kjer je krščeval Janez Krstnik, je lepa in tam je bilo veliko romarjev. Marsikdo je bil tam, da je prejel zakrament krsta. Na tej obali sem se zahvalila za milost krsta in za dar vere in za starše, ker so toliko dali in naredili zame in mi dali gorčično zrno vere.
Peter Gorjan, Mitja Markovič
Otroška razposajenost Videmčanov, ki so romali, se je posebej izrazila na obali Galilejskega jezera. Tam smo še posebno začutili povezanost, saj nas je prilika o apostolih nagovorila, da smo začutili drug drugega in čutili hvaležnost tudi za to, da smo si dani, da smo skupaj tam v sveti deželi na romanju, da si pripadamo in da nas veže skladovnica lepih trenutkov. Povsem razposajeni smo postali v Mrtvem morju, kjer smo lebdeli na gladini, se smejali, kot da ne bi bili v geografski depresiji, in se čudili posebnosti tega plavanja; na trenutke je bilo videti, kot da smo vsi spet majhni otroci. Tako izvirno je bilo, tako pristno je bilo in tako prijetno. Pa še lepe fotke smo naredili. Težko zaključim, vendar vem, da ta dežela nekaj ima, da človeka potegne, da postane še bolj radoveden, ga nagovori, ga vpraša; mu postavi na stotine pik, zraven pa na stotine vprašajev; tudi za to si človek poreče, da se nekega dne vrne. Tudi jaz bom šla nazaj tja; nekega dne.
Hvaležna sem, ker sem bila romar … Hvaležna sem, ker mi je bilo dano, da sem bila tam. Hvaležna, če verjamete ali ne. Hvaležna za ljudi, ki so podprli mojo odločitev, hvaležna za pot, ki smo jo kot romarji prehodili, hvaležna za našega Mitja, ki je bil z nami in je našim mladim vsak trenutek približal korenine vere, podajal sveto pismo in to na način, kot zna samo on. Izjemen je, tudi v tem pogledu, in naši otroci to dobro vedo in se zavedajo, da je dal romarjem pečat.
V Galilejski Kani po obnovitvi zakonske zvestobe in obredu blagoslova zakoncev
Luka Bil sem že v kar nekaj krajih in državah po svetu, a Izrael me je vseeno čisto presenetil in prevzel. Najbolj sem užival na Mrtvem morju, saj si nikoli ne bi mogel zamisliti kaj takšnega, čeprav sem že prej vedel natanko, kakšen odstotek soli vsebuje in ostale podatke. Takoj ko sem se ulegel na hrbet in praktično ležal na gladini, sem lahko rekel le – VAU. V duhovnem smislu pa so mi pozornost najbolj pritegnili ortodoksni judje, ki jih je v Jeruzalemu kar nekaj. Ne le da sprejmejo vero in se je držijo, temveč vsi (tudi mladi) zavestno spremenijo način življenja in se ne ozirajo na to, kar si morda misli preostali zunanji svet. To se mi zdi občudovanja vredno.
Plavanje v Mrtvem morju je svojevrstno doživetje.
Za večno je zaznamovana moja vera, na svoj način, kajti ... Gospod tvoj Bog te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in podzemnih voda, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo pšenice in ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; v deželo … kjer ti ne bo ničesar manjkalo. (5 Mz 8,7-9)
V Judejski puščavi
17
Andrej V spomin se mi je najbolj vtisnilo Mrtvo morje. Je zelo zanimivo, ker ima eno tretjino soli. V njem sem lahko ležal in bral časopis.
Pred Zahodnim zidom ali t. i. »Zidom žalovanja«
Všeč so mi bili tudi judje, ker izgledajo zelo poglobljeni v svojo vero, kar izkazujejo s posebnimi oblačili in verskimi obredi. Ko vas Izrael nagovori, pojdite in okusite in verjemite, prijavnica za romanje pod vodstvom patra Petra Lavriha je pravi naslov, da bo spoznavanje in doživljanje svetih krajev polno in trdnejše. On res zna. Vsa čast mu, ker se je z velikimi črkami podpisal pod doživetja 43-članske skupine tega romanja.
Na obali Genezareškega jezera
Zagotovo vem, da je Izrael sveta dežela, tudi z mojimi očmi, in da me je za vedno zaznamoval. Zaznamoval je mojo vero, zaznamoval je mene. Zavedam pa se dejstva, da je sveta dežela tudi kraj, kjer vsak dan živim in bivam. Tudi zaradi ljudi, s katerimi sem, s katerimi živim in vsak dan pišem svojo pot. In želim vsem, da tudi vi začutite tako.
Mojca Kukovičič
18
Zadnji dan smo imeli sveto mašo v manjši jeruzalemski cerkvici »Flagelatio«
»Točka nič«. Od tu dalje proti Jordanski dolini je depresija, torej kopno pod višino morske gladine.
glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi
Po sveti maši na »Gori blagrov«, ki smo jo obhajali v parku, na prostem pred cerkvijo.
Uredniški odbor:
Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič
Oblikovanje:
Mitja Markovič
Lektoriranje:
Milena Žičkar Petan
Tisk:
Koštomaj, Celje
Naklada:
500 izvodov
Spletno mesto:
Videmcan.SI
Knjižna polica:
issuu.com/videmcan
JESENSKE ŠMARNICE
BLIZU SMO Da imamo v naši župniji šmarnična tedna že v oktobru, je drugje verjetno vse prej kot tradicija. Ko naši otroci omenijo, da imajo v oktobru šmarnice, jih vsi z zanimanjem (čudno) gledajo. Ko tako njim kot staršem razložimo, da je to prvi del šmarnic, ki se odvijajo v maju, so nad idejo navdušeni.
Seveda ne moremo mimo tega, da se pohvalimo, kako pri nas vsi veseli in razigrani zbrani ob oltarju prepevamo. Ker sem prej živela v drugi župniji, sem verjetno na te stvari tako še bolj pozorna. Letošnja tema šmarnic so vrednote. Vrednote, na katere lahko kaj hitro pozabimo. Še posebej otroci se težko soočajo z odgovornostjo, iskrenostjo … Vsak dan smo se pogovarjali o tem, kaj je bilo v igri, ki so jo pripravili in kaj nas čaka jutri. Težko je z besedami razložiti, kaj takrat doživljam kot mama oziroma kaj doživljajo otroci. Ko smo okrog oltarja, smo si blizu. Blizu s prijatelji, blizu z župnikom in blizu z Bogom. Vse je tako blizu in tako prijetno toplo. Doživljanje in spoznavanje vere je lahko in tudi je sproščeno in prijazno. Z branjem prošenj in zahval, ki so vsak dan drugačne, ki nosijo sporočila na način, da ga razumejo tudi manjši otroci, lahko že zelo zgodaj spodbudimo otroka, da razmišlja o svojih dejanjih in svojem odnosu do drugega. Sama sem zelo ponosna, ko se na poti domov pogovarjamo in vidim, da se najdejo v izrečenih besedah, ki so jih slišali v cerkvi, da vidijo tako dobre
stvari, ki jih počno in tudi tiste malo manj prijazne. To je bistvo vere, to je tisto, kar želim, da otroci spoznajo. Neskončno sem vesela, da komaj čakajo, da so šmarnice in z veseljem grem tudi jaz. Želim si, da bi vsi otroci, ki ne obiskujejo svetih maš, lahko vsaj enkrat doživeli to energijo, ki se na šmarnične dni preliva pred oltarjem. Župniku Mitji pa najlepša hvala za ves trud in vso energijo. Urša Janc
19