Videmčan(zbirni)_XIV by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

DRAGI BOG! Špela Černič

Pišem ti, ker ne vem, če veš, kaj se je dogajalo v zadnjih mesecih. Kako neumen stavek – seveda veš.

Spomnim se, ko sem se v začetku marca pogovarjala s prijateljico. Vprašala me je, kako sem, pa sem v hecu pripomnila, da kar dobro, ker slabše, kot je, že ne more biti. Ja, saj vem, tudi ta pripomba je bila slaboumna. Kot da Tebi sploh lahko zmanjka presenečenj.

V petek, 13. marca je bil prvi prenos svete maše na naši župnijski Facebook strani. Vem, da si videl debele solze, ki so tistega večera neolikano hitele po mojih licih in vem, da si čutil, kako goreča je bila moja molitev, ko sem se s potnimi prsti oklepala ekrana prenosnega računalnika in, bolj v kanonu kot enoglasno, z osamljenim Mitjem na zaslonu tiho hlipala »… zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji …« Takrat sem vedela, da se pripravlja nekaj velikega, nekaj popolnoma izven zornega kota naše domišljije. Sobota je bila, hvala Bogu (ja, Tebi), že polna miselnih procesov o tem, kako bomo krepili župnijsko skupnost tudi v času pandemije. S Patricijo sva preiskali vse mape na najinih računalnikih, izbrskali pa sva komaj dvajset pesmi. Jejžeš.

Nedelja. Ja, župnija diha tudi preko spletnih vezi! Ne samo to, celo povečala se je in razširila v druge kraje, celo države – kako lepo! Počasi sem začela čutiti (saj ne, da tega že ne bi vedela), da Tvoja domišljija in ljubezen ne poznata meja. Tako pretkano Si posegel v naše odnose, nas zacementiral pred ekrane in pokazal, kako jih uporabiti za dober namen. Vsake toliko je zagon malo pojenjal – saj veš, želela sem obiskati prijateljico in jo objeti za rojstni dan, hotela sem na težko pričakovan obljubljen izlet, mi-

kalo me je, da bi pokukala v svojo cerkev, ki je bila tokrat tako daleč stran (v drugi občini!). A je bilo tudi doma čisto dobro. Namesto gore filmov, ki sem si jih pripravila za dolg in mučen čas karantene, sem raje snemala in montirala posnetke naših pesmi. Manja je posnela svoj prelep sopran in orgle, včasih se ji je pridružila še Sara, celo Anže! Sama sem si privoščila poseči po melodiji tenorjev, česar na koru ne morem oz. si niti ne drznem poizkusiti!

Kljub vloženemu trudu je nekaj manjkalo. Saj vem, da veš … Zven kora. Pogrešali smo zveneče sopranistke, nežne altistke, zagnane tenorje in doneče base. Tako je nastopil čas za nov projekt – domače korona karaoke. Vsak je najprej dobil paket dobrodošlice – posnetki orgel, izbranega glasu in vseh glasov skupaj. Sporočila s priponkami glasov vestnih pevcev so kar deževala, vsak glas je bil presenečenje in darilo med štirimi stenami. Nastal je čudovit zvočni posnetek za sklep pandemije in spomin na pomembno obdobje v naši zgodovini.

Danes, ko to pišem, sem hvaležna za presenečenje, ki Si nam ga pripravil. V marsikaterem pogledu je bil skrb vzbujajoč, a tako zelo odrešujoč in refleksiven čas milosti. Še veliko bolj hvaležna sem, ker smo se lahko oddaljili od situacij in odnosov ter premlevali in doumeli stvari, ki jih lahko vidimo le z razdalje; ker Si nam pokazal, da zmoremo tudi drugače, če le zaupamo v Tvojo voljo. In – vem, da si to naredil zato, ker nas imaš rad. Tudi jaz imam rada Tebe … Tvoja Špela

HVALEŽNI. SKUPAJ. DALJE. Nedelja Kristusa Kralja vsako leto zaokrožuje krog bogoslužnega leta. Pričujoča številka Videmčana pa zaokrožuje tudi Videmčanovo življenje – v papirni obliki, kakršni smo jo poznali zadnje poldrugo desetletje. Obdobje zadnjih skorajda že dveh let zaznamuje pandemija virusa SARS-cov-2, ki je močno posegla tudi na občestveno in bogoslužno življenje naše skupnosti. Marsikdaj smo bili skorajda čez noč soočeni z ukrepi, ki so tako radikalno omejili možnosti našega življenja, da bi bilo kaj takega še pred nekaj leti povsem nepredstavljivo. Tudi to smo sprejeli kot izziv in kot znamenje, po katerem nam Bog želi nekaj sporočiti in nas nekam premakniti. Nekatera razmišljanja v pričujoči številki so še iz lanskega leta. A ker gre za tako posebno obdobje in ker je (in bo) Videmčan ostal tudi nekakšen kroniški zapis svojega obdobja na Vidmu, se je zdelo še kako na mestu, da najdejo svoje mesto v tej posebni številki. Ko se neka časovna obdobja zaključujejo in se pričenjajo nova, pa v kristjanovem srcu vselej na poseben način spregovori razpoloženje hvaležnosti. Tako se ne boste začudili, ko bo kar lep del prispevkov, ki jih boste lahko prebrali, izražal to dragoceno vrlino. Hvaležnost je pomembna.

Ne le zato, ker nam jo »zapoveduje« Cerkev z zahvalno nedeljo pred koncem Cerkvenega leta, pri nas, na Vidmu, pa še s tradicionalno Martinovo zahvalno nedeljo na Kremenu. Hvaležnost budi srce z zavestjo, da smo obdarjeni. Zavest, da smo obdarjeni, pa je pomemben temelj za našo življenjsko srečo. Svoj odmev v tej posebni številki je naposled našel tudi naš »župnijski praznik«, ki smo ga naslovili »ob tvojem ognjišču«, ko se je od našega občestva poslovil naš dosedanji župnik Mitja in vajeti predal svojemu nasledniku Janezu Turineku. Predvsem je to zahvala za ta delček skupne poti, za ustvarjalnost, služenje, sanje, medsebojno rast. Sinodalni proces, ki ga je vzpodbudil papež Frančišek v vsej Cerkvi, priča o naši – naj ne zveni prevzetno – preroški drži. In da smo – ko smo zavestno stopili na skupno pot občestvenosti – stopili na pravo pot.

ČAS ZA DUHOVNO OBNOVO

MOLITEV PRED EKRANOM Korona se je počasi najavljala ... Letos smo prvič izbrali termin za smučanje že pred začetkom šolskih počitnic in ravno na smučariji smo prvič slišali resne novice o »neki karanteni« tam daleč na Kitajskem. Da zapirajo šole, razkužujejo ulice, zapirajo velika mesta ... »Saj ni čudno, ko pa jih je toliko na kupu,« smo komentirali. In še: »Ah, saj se bodo že izvlekli iz tega.« Da bi kaj podobnega doživeli pri nas, se nam v začetku sploh ni zdelo realno. A ta realnost se je neverjetno hitro bližala. V naših javnih medijih sicer ni bilo zaznati nobene resne nevarnosti, saj niso poročali o številnih že okuženih v sosednji državi niti niso odsvetovali obiska Italije, ki je

za smučarske Slovence med zimskimi počitnicami tako priljubljena destinacija. In potem kar naenkrat: imamo prve okužene! Začnemo brskati po spletu, prihajajo slike italijanskih cerkva napolnjenih s številnimi krstami, slišimo o karantenah v Italiji. Kolegica iz Kopra prinese v službo fotografijo, ki jo je posnel sin prejšnje popoldne v njihovem Hofru: Italijan z masko na glavi, z rokavicami in dva polna nakupovalna vozička! Pošteno se nasmejimo, saj česa takega res še nismo doživeli. In potem začne glodati drobna misel tam nekje v malih možganih: Tukaj je. Pred vrati. In kaj bo zdaj? Ker sem zaposlena v zdravstveni ustanovi, na sestankih premeljemo vse možne ukrepe

zaščite na delovnem mestu, a ob tem še sploh ne pomislimo, da bo treba še kako drugače. In kar naenkrat: razglasitev epidemije! Direktorjev klic: »Samo še eno ambulanto naredimo za nujne in zelo hitre, potem pa bomo 14 dni doma,« me tako prizemlji, da se počutim kot v vojnem času. Razkužila, zaloge hrane za mamo, ki živi sama, vitamin D za vse moje, ki ga še nimajo, maske ... In potem? Kar naenkrat se pojavi nek čuden mir: biti kar ves dan doma, imeti vse pospravljeno, čas za kuhanje, čas za telovadbo, čas za igranje raznih iger, čas za vrt, čas za brskanje po spletu ... In kar spontano se pojavijo na spletu molitve v Lurdu, molitve na radiu Ognjišče, svete maše. Ja, kar pestra ponudba. In brez nekih posebnih odločitev postane kar navada, da se priklopim na sveto mašo preko FB. Videmska župnija začne prevladovati, večinoma se pridružim k njim. V mislih z vsemi prijatelji, ki so zapisani spodaj, nekateri s komentarji za nasmejat, večinoma pa z iskreno zahvalo. Tako počasi postane korona karantena čas za duhovno obnovo, čas za iskreno osebno molitev na tej strani ekrana. Pomislim, kako drugače se počutim tukaj, ko sem v bistvu sama ali z možem v molitvi pred Bogom. Vodijo me misli in besede izrečene nekje daleč, a tako blizu. Ampak zares. Zdaj smo v negotovosti, karantena še kar traja, že več kot tistih 14 dni ... In vse je še vedno mirno, morda samo v srcu, ker smo pomirjeni v Bogu in sprejemamo, kar nam daje. Zdi se mi, da dobivamo še več kot smo pričakovali, kot bi si zaslužili. Takšne svete maše na Cvetno nedeljo, kot smo jo doživeli letos, si ne bi predstavljala niti v najlepših sanjah: oltar na živozeleni travi izpod cvetoče češnje, od koder prihaja ptičje žvrgolenje in kjer se veter poigrava z vejami. Uau. Gospod Vsemogočni je tako pokazal, da želi uresničiti ideje, ki jih je (Bog ve od kod!) na plano prinesel župnik Mitja. In takšnih idej smo med karanteno videli realiziranih veliko. Ja, Sveti Duh je resnično deloval, prispevki gospoda župnika in župljanov so

me včasih prav presunili: kako globoke misli, kako spoštljivo obnašanje, kakšna pripravljenost sodelovati ... Bravo za vse! Dejansko se počutim privilegirana. Samo sprejemala sem, kar je bilo pripravljeno, meni pa se ni bilo ob tem potrebno prav nič potruditi. Ampak zdaj imam jaz priložnost: da se za ves trud in duhovno hrano, ki ste nam jo nudili v času korone, iskreno in iz srca zahvalim! Hvala gospodu župniku in hvala vsej njegovi ekipi, ki je poskrbela, da smo lahko bili deležni bogatega duhovnega življenja v tem času! Kot sem vam že napisala: naj vas Sveti Duh vodi še naprej! In naj preko vas Sveti Duh deluje tudi v vseh nas, ki vas spremljamo in vas bomo preko ekranov spremljali še naprej. Korona je še vedno ali zopet tukaj - Bog ve, zakaj.

Irena Žnideršič

Naša zdolska cerkev, pripravljena za obhajanje Jurijeve nedelje v letu pandemije

SREČNO ŽIVLJENJE 6

Prisrčen pozdrav! Se kdaj ustavite in premislite, kako zadovoljni ste s svojim življenjem? Kaj je pomembno in koliko je skrbi, ki nam le meglijo pogled hvaležnosti in s tem preprečujejo veselje, srečno življenje? Človek se zelo preprosto ujame v pesimistične misli, žalost, melanholijo, avtomatizem … Kmalu se smili samemu sebi in je razočaranega obraza prepričan, da ima »pač težko življenje« in nanj nobenega vpliva. Vse bolj posluša Hudiča. Prav zato so odnos z Bogom, upanje, vera izrednega pomena. Življenje nikoli ne bo brez trpljenja, padcev ali skrbi. OD NAS pa je odvisno, kako ga bomo sprejemali in koliko miru ter hvaležnosti bo v naših srcih. Naš nebeški Oče ve, kaj potrebujemo, po čem hrepenimo in zakaj nam je hudo. Odprtih rok, z neskončno ljubeznijo čaka, da se v vseh situacijah zatečemo k Njemu. V

današnjem svetu ni lahko prepoznavati Božje volje in ji slediti. Na voljo so mnoge čarovniške metode, ki prinesejo rezultate z manj truda, ob mnogih pesimistih so še kristjani okrog nas kislega obraza, mediji pa z nerazumno strastjo najraje postrežejo z grenkimi novicami. Premisleku o življenju se najraje izogibamo. Veličina našega Boga je zame v tem, da nam večini, kljub nepredstavljivi mogočnosti, ne bo vrgel opeke na glavo, poslal strelo z jasnega ali natančen recept, kako rešiti svojo osebno težavo. Ni On določil, naj z novim virusom trpimo v spremembah in umiramo, je pa trkal na srca, da bi ga v prisiljeno spremenjenem življenju končno spustili bližje. Daje nam svobodo za odločanje o majhnih in odmevnih odločitvah življenja. Drži nas v naročju, tudi ko trmarimo po svoje. Še dobro, da skrivnost velike noči praznujemo vsako leto, saj že med

Dragi bratje in sestre, dobrodošli ... nedeljama pozabimo na klic in zapovedi Ljubezni! Pomembno je, da poglabljamo vero, iščemo nova spoznanja. Pesem o Jezusovih ranah: “Preglasne so, da bi jih slišal svet, pretežke, da bi jih doumel,” zelo domiselno povzema današnjo nevernost. Vendar imamo drug drugega, duhovnike, Sveto pismo, zakramente! Milost je, da imamo vero. V karanteni smo se lahko spet spomnili, da je Emanuel – Bog z nami, in ozavestili, kako dragocena so že majhna dejanja ljubezni, zato se ne vračajmo na »normalno«! Preživeli smo izkušnjo, milostni čas in imamo priložnost, da zaživimo na polno. Pozorni moramo biti, če nas morda kliče na kakšno novo pot, se zahvaljevati, ker vse dobro prihaja od Njega, hkrati pa je to pot, da živimo srečno in se obvarujemo raznolikih skušnjav nezadovoljstva. Veselimo se!

Tina Živič

Bom še enkrat prebral, kar mi je to jutro napisala Mateja: »Se mi zdi, da ljudje sedaj bolj kot kadar koli potrebujemo, da se umirimo ob Bogu in molimo za to, da se virus umiri.« Mateji hvala za vzpodbudo. Gospod tolikokrat porabi dobrohotne ljudi, da nas vzpodbudijo k dobrim delom. Najprej nas vse povabim, da se umirimo ... Da se skušamo – kolikor se le da – razpoložiti za Gospoda ... Moram vam priznati: tudi sam sem nekoliko vznemirjen ... Za to sveto mašo sem se pripravljal toliko kot za kak župnijski praznik ... In zdaj moram tudi samemu sebi povedati, kar pripovedujem vam: umirimo se ... skušajmo se začutiti v Očetovem objemu ... On nas objema ... On nas varuje ... On nas vodi ... V tej preizkušnji, v kateri smo se znašli, samo še bolj ... In – to si bomo tudi priznali – take izredne razmere, ki so nas zajele in se nanje tako na hitro seveda še nismo navadili, so verjetno bile danes tudi priložnost za marsikatero skušnjavo hudega duha. Prosimo Gospoda odpuščanja za vse slabe misli, za vse neljubeče besede, za vsa slaba dejanja. *** To so bile besede uvoda v sveto mašo v petek, 13. marca, na prvi dan razglašene epidemije, ko smo se znašli vsak na svojem domu. Od prvega dne dalje smo imeli priložnost po spletnih povezavah biti v cerkvi “od doma”. Kmalu pa so naše svete maše postale zares občestvena dejanja tudi z bogatim sodelovanjem “od doma”.

SKOZI OČALA ZDRAVNICE

POMISLILA SEM, KAJ ČE ... Ulice so bile prazne, slišala sem spet znane zvoke narave, petje ptic, dišalo je po spomladanskem cvetju ... Dnevi so se zdeli dolgi in ves čas je sijalo sonce. Bila je neka prav posebna svetloba. Zdelo se mi je, kot da bi se vrnila nazaj v otroštvo ... Točno takšnega se ga spominjam. Manjkale so le nekatere meni drage osebe. Vse se je nekako ustavilo. Tudi jaz ...

Našli smo čas za sprehode v naravi, skupaj pogledali kak film, se pogovarjali. Edino objemali smo se manj kot po navadi. Radi se objemamo. To smo najbolj pogrešali, pa tudi druženja s prijatelji so nam manjkala. Priporočila smo vzeli zelo resno in se po njih tudi ravnali. Sploh ker sva z možem zdravnika in je najino poslanstvo skrbeti za druge. Ni nas toliko bilo strah, da bi zboleli, bolj smo se bali tega, da bi komu okužbo prenesli. Po določenem času smo pa lahko brali, da niso ogroženi samo starejši in da lahko bolezen prizadene tudi mlajše. Med umrlimi so bili tudi otroci! Videla sem posnetke iz tujine, ki so me prizadeli. Poslušala sem zdravnike, ki so opisovali, kako ljudje v agoniji umirajo sami, brez dotika ljube osebe. Pomislila sem, kaj če se bo to pri nas začelo dogajati? Kaj če se to zgodi komu v moji družini ali mojim prijateljem? Ali znam dovolj, da jim bom pomagala? Ali sem dovolj močna? Kaj če zbolim … Ali bom znala ozdraveti? Kaj pa če umrem? Ali bi morala kaj postoriti pred tem? Poskrbeti za kaj? V kosti se mi je priplazil strah, v dušo ne-

mir. Občutek je bil, kot da bi izgubila tla pod nogami. Najhujši pa je bil strah za tiste, ki jih imam najraje. Zato sem želela prebrati in izvedeti vse o tem novem nasprotniku in kako ga premagati. Ure so se razvlekle v dneve in dnevi v tedne. Sčasoma sem ugotovila, da na ta način nikomur ne pomagam, najmanj pa sebi. Mir v duši in upanje sta zelo pomembni orožji v boju z vsemi boleznimi. Zato se je treba ustaviti … In sem se … Na nek način nam je tale mikroorganizem ravno to omogočil. Da smo se ustavili … Tako majhen, a tako mogočen. Pokoril je cel svet. Pomislila sem, kaj če nam ga je poslal Bog, da nas pouči in zbudi?

Nataša Obradović Okorni, a smeli začetki prenosa sveti maš iz naše cerkve in spletno povabilo k spremljanju prenosov

V TEH DNEH JE PRI NAS DOMA LEPO Bila je epidemija ... ujeti smo bili v zloglasnem “loock-downu”. A bil je teden družine ... In je nekaj družin bilo pripravljenih “povabiti nas na svoj dom”, tako da so podelile vtise o svojem doživljanju tega časa kar pri sveti maši. Tako so svete maše postajale vse bolj mesto, ko smo se prepuščali Božji ljubezni in njegovemu objemu, hkrati pa smo se tudi med seboj povezovali. V uvodu v sveto mašo, 20. marca, je družinski utrip pri Preskarjevih doma, v nekaj povedi strnila mama Darja. *** V teh dneh je pri nas doma lepo. Kot bi se vanj naselila pomlad. Skoraj vsi ptički so se vrnili v gnezdo. Sama se počutim, kot da imamo zelo dolge praznike, ko je ati dežuren in zato ostajamo doma. Delo in odgovornost je njegov način izkazovanja ljubezni. Ob njem smo varni. Pravi, da njega prav gotovo ni težko imeti rad, ker ga itak ni veliko doma. Vsak dan se veselimo njegovega prihoda. To je trenutek, ko dam dovoljenje, da končno skupaj sedemo k obroku. Sama sem znova prevzela vlogo mame, ki skrbi, da je ptičkom toplo in da niso lačni. Čas je na moji strani. Celo regrat nabiram, pripravljam inovativne jedi iz omejenih zalog in sladico po kosilu. »Mami, a je danes nedelja?« me vpraša Andrej.

Otroci se trudijo izpolnjevati svoje šolske in študijske obveznosti, kolikor se da. Popoldne skupaj urejamo vrt in okolico. Ob razkošju časa je skok na Grmado postal čas za pogovore v dvoje in stalnica v dnevu. V bistvu nas je tale naš zunanji sovražnik covid-19 znova povezal in ustvaril oazo miru v naši družini. Zaenkrat nam še ni pretesno. Naša medsebojna nesprejemanja, ki sčasoma povzročajo napetosti, so odpadla. Drug do drugega smo zelo strpni. V luči zunanje grožnje so odpadla vsa nepomembna nesoglasja. Občutek imam, da v času družinske osame nismo očistili samo svoje okolice, temveč je vsak odvrgel tudi nekaj svoje notranje nepotrebne šare in starih zamer. Tako čutim tudi v pogovorih na daljavo z mamo in očetom, bratom. Tudi v zadevah glede službe, ki jih rešujemo preko e-sporočil in telefonskih pogovorov. Postali smo spoštljivi drug do drugega, v bistvu hvaležni, da se imamo. Se mi zdi, da se imamo zares bolj radi. Morda zato, ker smo začutili, da je to edino, kar šteje: da imamo drug drugega. Da smo drug drugemu Dar. In ni lepšega kot zaključiti dan še s sveto mašo po Facebooku. Že dolgo nisem čutila take povezanosti z brati in sestrami – v duhu. Ta občutek pripadnosti me pomirja, daje mi moč in vliva občutek varnosti, da ne podležem strahu in tesnobi ob spremljanju večernih novic. Težki časi so in še bodo, a v marsikom izmed nas so prebudili zavedanje moči povezanosti in ljubezni do bližnjega.

Nekaj vtisov o družinskem življenju in o tem, kako v tem zahtevnem času živeti ljubezen sta z nami podelila mlada zakonca Mateja in Jure Špiler. *** Morava priznati, da vse odkar smo postali družinica, še nikoli ni bilo tako enostavno ljubiti svojega bližnjega, ... kot je to sedaj, v času virusa ... V teh dneh, po najinem mnenju, namreč za svojega bližnjega narediš največ s tem, da ostaneš doma in moliš. Veste, tu in tam pridejo dnevi, ko ozavestiva, da imava v življenju ta trenutek pravzaprav čisto vse, kar sva si kadarkoli želela ... In si rečeva, da je hvaležnost dovolj. Ampak, saj verjetno slutite, kam to posledično pelje, kajne? Veste, kje je skušnjava ... Ja človek si takole začne kaj hitro lastiti vse zasluge ... Jaz ljubim močneje. Jaz se trudim najbolj. Moja pamet me je pripeljala do tukaj, kjer sem zdaj. Ampak ojej ... taki vzorci so kar nalezljivi ... in kot bi mignil, se prvi simptomi začnejo kazati tudi v najinem lastnem odnosu. Jaz se trudim bolj kot se trudiš ti, jaz se prilagajam bolj kot se ti ... bova tu nehala naštevati. Potem pa naju prestreli spoznanje, da sva že nekaj dni zapored ob uspavanju najine hčerkice, zaspala tudi midva ... brez najine skupne molitve in brez prebranega odlomka iz Svetega pisma. In ko naposled to narediva, se nasmejiva in zopet vse postane kristalno jasno in smiselno. Tam so izviri najinih spoznanj in vodil ... Tam prejemava milosti. In tako veva, kako ravnati kot starša, kot otroka, kot brat, kot sestra, kot prijatelja. Vedno takrat, ko ljubiva Gospoda ... z vsem srcem in vso dušo in z vsem

mišljenjem in vso močjo ... takrat naša pot spet postane lepa in prava. Ja ... Naša majhna družinica se vseskozi na svoj način, pa čeprav velikokrat ne dovolj uspešno ... vendarle iskreno TRUDI biti Njegova. *** O ljubezni sta nam spregovorila tudi Ines in David Križman – sicer iz sosednjih Brežic, a v duhu povezana tudi z našim občestvom. *** Do včeraj je bilo vse drugače. Osem ur spanja, osem ur službe, pivo, rekreacija, ščepec družine in spet nov krog. Danes nama je možnost umika popolnoma odvzeta. Pa tako priročna je bila ta opcija v stresnih časih ... Ta trenutek pa je nedvomno stresen čas, ki ga bomo pomnili do konca svojih življenj. Bo to čas ločitev ali čas spočetij? Čas globljih ran ali celjenja brazgotin? Bo po vsem tem nastala nepopravljiva škoda ali se bom držal poročne obljube v sreči in nesreči? Jemljem dano situacijo kot kazen ali priložnost? Povabljeni, da v teh dneh večkrat prižgemo poročno svečo. Naj gori v hvaležnosti, da se trudiva, da izkazujeva nesebično ljubezen drug drugemu. Da pripraviva zajtrk, skuhava kavo, pogoltneva kakšno grenko besedo ... Ni lahko in ne bo lahko. Kaj lepega pa sploh nastane zlahka in brez truda? Resnično lepega – nič. Vendar preizkušnja bo minila in zmaga bo naša. Nedvomno bomo odkorakali kot zmagovalci. A zares se bomo tako počutili, če ne bomo za seboj pustili razdejanja v družini. Mar ne bi bilo lepo, če bi nam čez nekaj let otroci rekli: »Ati, mami, se spomnita, koliko smo se presmejali v tistih hudih časih?«

ZAPOSLENA NA CSD

ROŽNI VENEC ... VES PRAŠEN ... Spala sem drugače. Tudi sanjala nekako drugače. Bolj spočita sem. In vstala sem drugače, več energije,več moči.Tudi več zagona in poguma. Vse se je nekako začelo že v prvi polovici marca. Zaradi nevarnosti okužbe s covid-19 najranljivejše skupine starostnikov smo socialne oskrbovalke Pomoči družini na domu, ki smo zaposlene na CSD Posavje, dobile navodila, kako ukrepati v določenih primerih. Še pred razglasitvijo epidemije smo oskrbovalke izvajale storitev (nego uporabnikov, gospodinjsko pomoč, pomoč pri hranjenju in dostavi kosil, vzdrževanje socialnih stikov ...) ves čas z uporabo zaščitnih mask in rokavic ter zaščitnih predpasnikov. Dnevno smo razkuževale ortopedske pripomočke in uporabnike ter njihove svojce osveščale o pogostosti umivanja rok in razkuževanja. Z razglasom epidemije pa je kar čez noč nastal nek drug trenutek. Lahko bi mu rekla psihoza. V očeh ljudi si lahko zaznal strah. Službeni telefon je pregoreval. Neprestano nova priporočila in novi protokoli, ki so se dnevno spreminjali. Vodja nam je sporočil, da počasi zmanjkuje zaščitnih mask, rokavic, razkužila ... Bodite racionalni in obenem delajte varno za uporabnike in zase. Ostanite zdravi! Koliko enih tehničnih podatkov v tako kratkem času!! Po končanem delavniku še razkužim avto, ker se pač vozim od ene do druge družine, in ko končno pridem domov, se že pred vhodnimi vrati stanovanja slečem skoraj do golega ter obleko previdno odnesem naravnost v pralni stroj. Sinu zavpijem pozdrav kar iz kopalnice

in skočim pod tuš. Pustim teči vodo, da bi sprala vse skrbi in strahove tega dne s sebe. Kako blagodejno! S sinom sva pri kosilu, ko začne telefon neumorno zvoniti. Začnem brati: Imamo sum na okužbo s covid-19. Vsi, ki ste se v zadnjih 48 urah nahajali v tej družini, v strogo samoizolacijo. Na rezultat testa čakamo približno 24 ur. Kar naenkrat informacija ni več samo tehnična. S sinom se spogledava: Bom jaz večino časa v svoji sobi in zapre vrata za sabo. Jaz si nadenem zaščitno masko in skoraj panično začnem razkuževati lastno stanovanje. Srce mi noro razbija ... Bila sem tam. Sem ravnala po vseh varnostnih priporočilih? Sem naredila vse prav? Misli mi letijo z nadzvočno hitrostjo sem in tja. Kaj če bo test pozitiven? Kaj če sem prenašalka, pa to sploh ne vem? To bi skoraj sigurno pomenilo smrt starostnika v družini ... in to zaradi mene!! Kako bi se soočila

s takšno stigmatizacijo? O moj Bog ... Srce mi hoče zabrisati iz prsnega koša, solze strahu in panike kar lijejo po licu ... Kaj če??? Na polici zagledam rožni venec, sicer ves prašen, vendar me nagovori ... obstanem ... začnem moliti: Oče naš, ki si v nebesih ... Vzamem ga v roke in lesene jagode začno pomirjujoče drseti skozi prste: Po njegovem prebridkem trpljenju – usmili se nas in vsega sveta ... Izročim Mu vse svoje strahove, svojo družino, pa družine vseh naših uporabnikov in pa tudi sodelavke ... Končno rezultat testa – NEGATIVEN ... obraz si pokrijem z dlanmi, sesedem se na rob postelje in zajočem od olajšanja in sreče ... Hvala Bogu!! Zame je to pomenilo konec Kalvarije! Od tistega dne dalje, sem se z ¨mojimi¨ uporabniki začutila čisto drugače. Če je prej strah ždel

globoko v nas, se sedaj pogovarjamo o njem, jokamo skupaj, smejimo se skupaj, se skupaj učimo in spoznavamo. Lahko bi temu rekla, da hrepenimo po sebi! Skupaj s svojci smo uporabnikom omogočili, da so lahko spremljali svete maše našega Mitje, kar jih je še posebej nagovarjalo v teh težkih trenutkih osamljenosti. Zato je bil zame “korona čas”, čas eden največjih čustvenih presežkov v mojem življenju. In pravim: “Hvala Bogu za to izkušnjo.”

Vera Metelko

Veliko ustvarjalnosti, duha in navdušenja je bilo tako v pripravi kot izvedbi e-šmarnic. Temu primerno je bilo tudi povabilo k sodelovanju.

Naša kapelica svetega Frančiška je postala “domač” bogoslužni prostor ne le nam, Rupertovim faranom, ampak številnim, ki so se v času epidemije pridružili našemu e-občestvu. Nekateri so po koncu epidemije prišli v Krško “v živo” pogledat našo cerkev in Frančiškovo kapelico, kamor so med epidemijo “hodili k maši”.

MILOST ZAUSTAVLJENEGA ČASA 14 Ko razmišljam o letošnji veliki noč in praznovanju svetega trodnevja, imam neko luknjo v spominu … Kot da meseca aprila ni bilo … Tako vse drugače smo praznovali! A v srcu, slikah in posnetkih so ostali spomini, ki pričujejo, da je krščanstvo kljub vsemu, praznovalo svoj največji praznik – vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih – predvsem z vero, upanjem in ljubeznijo.

ustanov in tudi sosedov, prijateljev in znancev, sem pogosto videla solze na licih ljudi, ki jih je popilo in v nebo odneslo toplo sonce.

Če imate čas, pojdite še enkrat na eno najlepših in pogosto obiskovanih spletnih strani naše župnije, kjer vam navdušenje in upanje vzbudi vsak nagovor župnika Mitja, vsak posnetek iz zaprte cerkve in vsak nasmeh vernikov, ki so radi in pridno sodelovali.

Pred obhajilom molimo prilagojeno dvatisočletno molitev rimskega stotnika, ki je prišel k Jezusu , da ga prosi za ozdravljenje njegovega služabnika. In ko se je Jezus odzval, je v iskreni ponižnosti rekel: “Gospod nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in ozdravljen bo moj služabnik.”

Ko pa so se znova odprla vrata cerkva, šol,

Nam, kristjanom, pa je bilo posebno doživetje, ko smo spet lahko pristopili k zakramentu obhajila. Bilo je podobno slovesnosti prvih obhajil! Sprejeti Jezusovo telo, skrito v beli hostiji, je nekaj najlepšega, kar vernik lahko doživi v svojem iskanju stika z živim Bogom.

Priti pod tvojo streho, pomeni priti v tvoj dom, videti tvojo notranjost. Jezus, ki vidi v srce, vidi notranjost odnosov v domu, v katerega vstopi. Pod eno streho živijo različni ljudje, različne generacije in njihovi odnosi so včasih boleči, včasih trpeči, a tudi neskončno nežni in polni ljubezni. Zdaj lahko spet stopi Jezus pod našo streho. Njemu ni treba razlagati zapletenost medsebojnega družinskega življenja, trpljenja in želja, kajti On vidi in ve vse in nosi v hostiji v našem srcu svoj blagoslov. Če so prej nekateri duhovniki hodili po vaseh z monštranco in blagoslavljali hiše in ljudi, sedaj lahko pod našo streho, v sredo našega doma, stopi nevidni Obiskovalec in blagoslovi naše vsakdanje življenje, da skozi znova odprta vrata pridemo nasmejani in prečiščeni, bolj povezani in manj zagrenjeni.

PRAZEN TRG V času pandemije smo bili vezani na medije, na to, kar so nam pokazali, kar so nam poročali, s čim so hranili našo dušo. Ena tistih situacij, ki je ne bom pozabila, je prazen trg sv. Petra v Vatikanu, ko je papež Frančišek tistega deževnega večera prvič sam molil za ves svet in ga blagoslavljal. Že večkrat sem bila na trgu sv. Petra, v zanosu mladosti, v redovni uniformi in v različnih vlogah. Zmeraj me je ponesla množica kristjanov iz celega sveta, ki je navdušeno prepevala, mahala z zastavami z vseh koncev in krajev, molila skupaj očenaš v stotih jezikih in se veselila papeževega blagoslova. Zato me je kar stisnilo pri srcu, ko smo gledali nepozabno sliko popolnoma praznega trga, po katerem so padale obilne dežne kaplje, a gorele na vseh straneh bakle. Tam, kjer zmeraj stoji, pa je stal oltar, okrašen, postavljen kot zmeraj, kot bi bilo tudi zdaj tukaj sto tisoč ljudi. Tudi sveče so gorele in trepetale v vetru. Potem je prišel ta drobni, stari dobri papež

Frančišek, oblečen v svojo najsvetejšo obleko in nas nagovoril. Sam je stal na praznem trgu, a se je še kako dobro zavedal, da ga spremljajo verniki celega sveta … Pravijo, da je prenos spremljalo 20 milijonov ljudi, ali pa še več … Papež je govoril s svojim značilnim mirnim glasom, a vsaka beseda je imela težo prisege. Govoril je iz dna srca, govoril je z ljubeznijo, prinašal je upanje in trosil mir … Tu se je videlo, kako globoka je njegova vera! Mislim, da je tako govoril pred 2000 leti tudi apostol Pavel, ne, še prej sam Jezus … Ob tej nepozabnem prizoru praznega trga svetega Petra in nepozabnem govoru papeža Frančiška, sem se znova zavedala, kako je vse bogastvo tega sveta nevredno, če ne služi človeku in Bogu. Kaj vsa bogastva, vse stavbe od piramid do dubajskih nebotičnikov, če ni v njih ljudi! Hrepenimo po zlatu in denarju, a z njimi nismo mogli preprečiti niti premagati ta majcen virus, ki se je zarezal v naša življenja in nam spremenil in dom in državo. Šele ljudje, ki so prišli pomagat drug drugemu so ga premagali in pomagali mnogim v novo življenje. Trg sv. Petra bo kmalu spet poln. Tam se bodo spet mnogi jokali, smejali, molil in peli. A nikoli ne bom pozabila slike iz obdobja pandemije. Ki je spomin in opomin – če ni ljudi, se vsa vrednost vseh stvari izgubi …

S. Emanuela Žerdin Zadali smo si izziv in po zgledu nekaterih velikih glasbenih skupin tudi mi ustvarilil nekaj skupne muzike “od doma”. Med drugim smo ustvarili in posneli himno Luči miru.

Gospod, pozdravljen ta večer. Radi bi te povabili v našo hišo. Resda se po vseh teh dneh počutimo že malce utesnjeno, a se nam zdi, da nas tvoja bližina osvobaja ... In da po srečanju s teboj bolje in globlje dihamo. Zato, dobrodošel, Gospod pri nas. Vstopi v naš dom. Pa ne le za te pol ure. »Kar ostani z nami, Gospod, kajti večer je že in dan se je že nagnil,« izgovarjamo skupaj z učencema, ki sta ti nekoč pred davnimi časi izrekala dobrodošlico, ne da bi vedela, koga vabita. Naj nam bo tvoja beseda tudi nocoj tolažba, vzpodbuda in mir, Gospod. Naj nam bo pogled na oltar, kjer se vrši tvoja zadnja večerja, vir obilnih milosti. Napolni nas s svojimi darovi, saj veš, kako zelo jih potrebujemo. Oče, radi bi ti podarili te pol ure kot neznatno znamenje hvaležnosti. Zavedamo se, da nam ti podarjaš vse: svoj blagoslov, upanje, življenje, zdravje, moč, tolažbo in mir. *** Oče, tako hrepenimo po resničnem življenju. Tako hrepenimo po svobodi. Tako si želimo pristnih odnosov. Čutimo, da nas vodiš v nekaj novega ... Daješ nam okušati življenje, kakor ga še nismo okušali ... V njegovih raznolikih cvetovih in sončnih odtenkih ... a tudi v njegovi trdoti in v njegovem naporu ... Oče, danes, ta trenutek sem tu pri tebi ... In lepo mi je, da sem lahko v tvojem objemu ... Zares se počutim kot sin, ki ga čvrsto objemaš, očetovsko krepko trepljaš po ramenih in obenem na srce govoriš materinsko nežne besede tolažbe in vzpodbude ... Tako pogumnega se počutim ... In komaj čakam, da grem jutri dalje ... Dalje naprej – po puščavi ... Dalje proti obljubljenim novim obzorjem ... A ti veš, Oče, da me bo že jutri znova klical tudi glas Skušnjavca ... Ki moj

pogled skuša vselej obračati nazaj ... Ki mi pripoveduje, da mi ne privoščiš ... Da si dolgočasen ... Da preveč zahtevaš ... Da mi ne privoščiš zabave, veselja in norčavosti ... Oče, veš, da ti verjamem. Veš, da verujem. In tudi veš, da tolikokrat prisluhnem Skušnjavcu. In verjamem tudi njemu. In grem za njim. Nikoli ne dopusti, Oče, da bi zataval tako daleč, da bi postalo nevarno. Vedno mi pošlji znamenj, ljudi, prerokov, ki me bodo odpeljali nazaj. Če ne bo šlo drugače, naj uporabijo tudi palico. Le da me odpeljejo nazaj na varno. Na pot k Tebi. Na pot za Tvojim Sinom. *** Saj veš, kakšni smo, Gospod ... Ti si ustvaril naša srca ... Ti si oblikoval naše duše... Ti si nam podaril vso živopisanost naših značajev ... In ... saj veš Gospod ... saj veš, kako je ... Saj nam je lepo v našem domu ... Lepo je, da smo skupaj ... A včasih si postanemo tudi naporni ... Včasih nam je vse odveč ... Včasih bi tudi radi kar zbežali ... In včasih izrečemo tisto, za kar nam je kmalu žal ... Saj veš, Gospod ... znamo se raniti ... znamo se prizadeti ... včasih znamo ... iz muhe narediti slona ... in iz nespretno izrečene domislice narediti ogenj v strehi ... včasih je dovolj čisto malo ... in beseda ne potolaži, ampak zbada ... pogled ne poboža, ampak prestreli ... besede ne gradijo mostov, ampak netijo prepir ... in molk ni več mir, ampak trma ... Saj veš, Gospod ... *** A veš tudi, da je globlje od vseh naših slabosti iskrena želja po bližini. Veš tudi, da si bolj od iskanja svojega prav želimo živeti v sožitju. In da si bolj od vsega želimo vsak večer zaspati v miru in ljubečem objemu. Pomagaj nam, Gospod, da bomo orodje tvojega miru.

Pandemija in loock-down nista uspela preprečiti, da ne bi tudi v tem posebnem času ustvarili naših posebnih šmarnic. Bilo pa je potrebnega veliko truda. Pa je bilo prav fino, ko smo se tudi sami med ustvarjanjem nasmejali domislicam Ježka Zvedava, evangelista Luka in seveda našim številnim spodrsljajem, ki so nastali med snemanjem prizorov.

Povsem v skladu z odloki. Pa vendar iz srca. Milošu za rojstni dan. Ljubezen vselej najde pot. Tudi v epidemiji.

Improviziran domač “green studio”, v katerem so nastajale oratorijske igre, vlogi, veroučne kateheze, šmarnične zgodbe in še marsikaj ... “Zate, Jezus” – je bilo naše geslo tudi v tem posebnem času.

Tehnični mojster Gašper je praktično ves čas upravljal kamere in hkrati skrbel za nemoten prenos bogoslužij.

Takole je izgledal “verouk od doma” s tiste prave perspektive: od doma. Birmanci so bili vse leto še zlasti prizadevni.

Dramski del animatorske ekipe po snemanju oratorijske zgodbe o kraljici Esteri. Skupaj smo pripravili 8 ur raznolikega programa, ki smo ga oddajali pod naslovom “TV ORATORIJ”.

MAMINA KARANTENCA 18

Vse mamice se boste bolj ali manj strinjale z menoj, če povem naglas, da je obdobje po prihodu dojenčka v družino že neke vrste karantena. Za mamico, seveda. V življenju ženska pošteno zategne ročno in kolesje njenega ustaljenega vsakdana se dobesedno ustavi. Zelo na hitro. In zelo učinkovito. In traja, tale karantenica ... Traja tudi ponoči, ko ostale karantene vsaj s spanjem malce izzvenijo. Nova karantena, ki jo je sprožil prihod virusa, ni moji predstavljala bistvene spremembe oz. jo dodatno kakorkoli otežila. Je pa tale moja karantenica malce “otežila” karanteno mojima večjima otrokoma. Sprva je pomenila preglasno in za najstnike vsekakor prezgodnjo budilko. Naenkrat je bilo na razpolago veliko več časa za spoznavanje čudovitega novega majhnega bratca, njegovih obdobij veselja in silne sitnobe ter razkrila

velike količine pozornosti, ki jo terja skrb za dojenčka. In v spoznanjih mojih najstnikov so se utrnila mnoga modra spoznanja, kot se tu in tam utrne kakšna zvezda na nebu. Tako so podčrtala in “odebelila” v tem obdobju na novo nastale sklepe, da na primer otroci pred tridesetim letom absolutno odpadejo! In da do sedaj res niso vedeli, koliko dela je s tem ... s tem majhnim živim “virusom”! V obupu silne osame pa so zrasli komu tudi kakšni dodatni brki ... Kljub materinski zasedenosti pa nova karantena ni šla povsem mimo mene. In strah, ki jo je zbujala, se je pritihotapil tudi v mojo dušo. Vzdušje praznih cest skozi središče našega mesta je oddajalo skoraj vojni srh. Ljudje so se bali zadrževati celo na lastnih dvoriščih. Vsak večer smo s strahom dočakali nova poročila, ki so pričala o novih žrtvah in težkem načinu

umiranja, s katerim so se soočali tisti šibkejši, ki so mu podlegli. O nečloveški preobremenjenosti medicinskega osebja. O finančnih težavah sveta in ponekod poraslem nasilju. Najhuje pri tej tihi vojni, ki jo je povzročila očem nevidna stvar, pa je bilo dejstvo, da so bili za tvoje zdravje lahko potencialno ogrožujoči tudi ljudje, ki jih imaš zelo rad. Ali pa si bil potencialno ogrožujoč zanje prav ti ... In je bila edina rešitev, da se od njih oddaljiš. Da si zaradi ljubezni čim bolj stran od njih. Zelo absurdna logika in daleč od tiste prvotne Božje ... Pa vendar ... je bila tokrat povsem po Božje. Virus je kljub nepovabljenosti prodiral iz države v državo in uspelo mu je prav to, kar do sedaj ni še nobenemu zemeljskemu “veljaku” – zategniti ročno našega planeta in zaustaviti njegovo kolesje. Nastal je strašljiv molk, ki je iz dneva v dan povečeval svojo tišino. In ta je, kljub temu, da je tišina, dobivala čudaški zven. Naporen, zastrašujoč. In nemalokrat na površje srca privabila vprašanje, ali nas je Gospod vendarle zapustil? Nad nami obupal? In ali tokrat svoje zmage ne praznuje zlo, ki z velikim veseljem uničuje vse, kar je ustvaril Bog? Ko me je sivina takšnega razmišljanja med sprehodom s sinkom počasi srkala vase in tudi njegovo čebljanje ni preglasilo te čudne tišine strahu, sem opazila, da je pot proti cerkvici sv. Rozalije (ki ima načeloma precej redke sprehajalce) vse bolj polna. Vsak dan se je po njej sprehodilo vse več in več – družin! Matere, očetje in otroci, skupaj! Koliko očkov se je te dni žogalo z otroki! In koliko mamic je kolesarilo s svojimi družinami! Šumelo je tudi po bližnjem gozdu, kjer so nekateri nabirali listje in drobne rožice. Pogled nanje je pobožal mojo prestrašeno dušo in znova je zašumelo – mlado listje na vejah, drobne cvetlice ob poti, prhut ptičjih krilc in zven čebel. Hladno tišino je izpodrivalo neznano veselje, ki se je rojevalo nekje v upanja željnem srcu. Gospod znova sestavlja, kar je svet skoraj izgubil. Pobira razsute koščke in znova gradi! Gradi družino!! Tudi pri nas je bilo v tem času na razpolago več prostih rok in rada sem jih izkoristila.

Naš najmlajši član je imel le zase raznolika naročja, v katerih je počasi gradil nova občutja varnosti, ljubljenosti in sprejetosti. Nasmeški na njegovem obrazu so izdajali veselje nad vsakim, ki ga je objel. In njegova lička so prejela daleč največ glasnih cmokov do sedaj. Mamina karantenica je izgubljala lise osamljenosti in izoliranosti. Kljub mnogim tragedijam, ki jih je pisal zloglasni virus, nekje v srcu odmeva tihi hvala tej veliki karanteni, ki je, najbrž žal ne povsod, a vendarle marsikje, nahranila srca mnogih družin. Tudi mojega ...

Natalija Andrejaš Prizorišče obhajanja cvetne nedelje, ki smo jo tudi spremljali na daljavo. A bilo je ganljivo, resnično, sveto.

Tik pred razglasitvijo epidemije smo z zakonsko skupino poromali k sveti Rozaliji. Zatem so se tudi naša srečanja za precej časa preselila na spletne platforme.

MOJCA, KJE PA IMAŠ SVOJE NALOŽBE? 20

Nekaj pred začetkom epidemije sem se srečala s sošolcem iz študentskih let. Izmenjava sva nekaj besed o tem, kaj se nama je v tridesetih letih, odkar se nisva videla, spremenilo. Beseda je dala besedo in vprašanje sošolca me je spravilo v zadrego. Vprašal me je, kot se za pravega ekonomista spodobi: “Mojca kje pa imaš svoje naložbe?” Ob vprašanju je v mojih glavi v sekundi steklo na tisoče misli: Ljubi Bog, kaj naj rečem, da ne bom izpadla bedak. Kaj naj mu rečem glede naložb. Jezila sem se nase in mu želela povedati, da še vedno živim tako, da običajno toliko zapravim kot zaslužim. V glavi je mrgolelo na tisoče misli, med njim tudi ta, da sem razmišljala, kako naj se izognem, da mu ne povem, da o naložbah nimam pojma. Dejstvo je, da sem sošolcu vsa študentska leta dajala vse zapiske; sedaj pa me je on kot moj učenec postavil v kot in mi

bo pridigal o dobrih naložbah, o plemenitenju denarja in … jaz pa. Vedela sem, da moram odgovoriti iz srca. In povedala sem mu, odkrito, ker vem, da je to edina karta, da sem se lahko zmazala iz take zadrege. Povedala sem mu, da imam tri zelo dobre naložbe. To so moji trije otroci, ki so srce, bistvo, energija moje družine. Ja. Dejansko so oni – moja edina dosedanja naložba v vseh pogledih. Pa sošolca odgovor ni zadovolji, vem da je slutil, da ga z odgovorom zafrkavam in mi je takoj pojasnil, da ni mislil na take naložbe, o katerih mu razlagam, pač pa na tiste prave, ki se obrestujejo in ti dajo zaslužek. Obranila sem se, da sva pač istih misli. Moje naložbe, ki sem jih navedla, so čisto take, da vlagaš in dobiš pribitek. Vsak dan čutim, da me imajo radi in mi vsak na svoj način vračajo čas, pozornost in energijo, ki sem jim jo dala. In to so obresti. In dodala

sem, da sem s temi obrestmi zadovoljna. In če ne druga, me te obresti delajo varno, vem komu pripadam in vem, kaj naj vlagam, da bo še več obresti. Ob začetku epidemije mi je sošolec vrnil klic, namreč njegove naložbe so zelo padle, ker je korona virus njegovo življenje in vse naložbe postavil na glavo. Povedala sem mu, da je epidemija zmedla tudi mene, da v prvih dneh nisem vedela ne kaj in kako, na vseh ravneh življenja, da morda imam to prednost, čeprav mi je bilo zelo hudo zanj, da mi moje naložbe z drobnim pozornostmi vsak dan kljub virusu vračajo obresti – pa četudi je to samo vprašanje, če sem zdrava, če mi gre dobro. In z razmišljanji o odnosih se je začela moja pot z epidemijo. Vem, da je virus od nas zahteval spremembe. Spremembe v načinu našega življenja, spremembe v vsakdanjih preprostih stvareh. Človek je običajno naravnan tako, da se počuti varno v svojih tirnicah in da velikokrat nekje obvisi z izgovorom, da ni časa. Epidemija pa – je v prvi vrsti zahtevala spremembo in vsaka sprememba zahteva naše aktivno obnašanje, sodelovaje, naš napor, premik. In konec koncev je bila epidemija tudi priložnost, da smo bili več tam, kjer smo potrebni, kjer smo nenadomestljivi in kamor spadamo – to je doma. In dom je – naše zavetje. In biti – več doma je bila za vse nas odlična priložnost, da smo se začeli spraševati, kje imajo naši odnosi viruse, kje v mojem življenju je že nekaj časa »koronavirus«, pa ga nisem pozdravil … Dobili smo odlično priložnost, da smo lahko vzpostavili dialog s sabo, z Bogom, s prijatelji, z naravo. In imeti dialog pomeni, da vlagamo v »dobre naložbe«, ker se vsak dober odnos na nek način obrestuje, ker vsak odnos nekaj da. Vem, da sem v tem času naravnala svoje cilje, naredila prioritete in na mesto postavila, kaj želim. Pri vsem tem je bila molitev – tisti iskreni – daj nam danes, edini dialog, ki je osmislil ustvarjanje reda – pri sebi, v mojih odnosih. In za red, sem imela več časa. Grmada je postala moje zavetišče, kamor sem se zatekla, ko je v srcu nastala zmeda in moj

dom je v tem času postal resnično dom, ker sem zanj več in bolje skrbela, ker sem z ljudmi, s katerimi dejansko živim, bolj živela in se ne samo srečevala, kot je to znalo velikokrat biti v naglici časa. Sem pa pogrešala ta velika dva, zato sem ju večkrat poiskala v albumih, v mislih in v občutjih in hvala Bogu za telefon. Včasih je bilo namreč kar čudno, če si povedal, da si koga pogrešal, saj so bila naša življenja naravnana tako, da smo si bili zadostni. In korona nas je morda naučila tudi odkritosti in dejstva, da je čisto lepo in častno, normalno, da koga pogrešamo. Verjamem, da je bilo to obdobje izkušnja, preizkušnja, blagoslov ali pa kaj drugega. In verjamem, da smo se nekaj naučili, da bomo to živeli in da smo dialogu z Njim namesto pike dodali vsaj malo hvaležnosti za to, kar imamo, kar smo imeli, kar smo živeli. Zdravje. Drug drugega. Zaupanje. Koronamašo z Mitjem. Korona šmarnice z mladimi. Skupnost. Službo. Naravo. Prijatelje. Zvezde. Sanje. Odločitve … In verjamem, da smo svojemu “daj nam danes” dodali tudi željo, da bi znali živeti s tem, kar smo se v tem obdobju naučili in kar smo v tem času pridobili. Sama vem in čutim spremembe, ki sem jim sledila, naložbe, ki sem jih na novo odkrila in zagotovo vem, da ljubezen šteje, in verjamem, da tudi vi čutite, da je temu tako. In danes svojemu večernemu “daj nam danes” vsi dodajmo eno – da bi znali živeti s tem, kar smo pridobili ...

Mojca Kukovičič Srečevanja na spletnih platformah niso idealna. A so se pokazala kot odlično orodje, ki smo ga hvaležni uporabili.

Videmska cerkev fotografirana na večer velike noči, ki smo jo preživeli v karanteni - in tudi le z bogoslužji na daljavo.

HVALEŽNOST

TODA DANES JE NOV DAN 22 Sončni vzhodi so zame vedno nekaj imenitnega. Simbolizirajo nova prijetna doživetja v našem življenju. Vedno bolj postajam Bogu hvaležen, da je naša hiša, Kriegerjeva domačija na kranjski strani, postavljena tako, da mi prve jutranje vtise ob sončnem vzhodu polepša še pogled na videmsko cerkev, ki je onkraj Save na štajerski strani.

Imeniten sončni vzhod je doživela tudi naša fara, ko je pred šestnajstimi leti njeno upravljanje prevzel Mitja Markovič. Prvo srečanje z njim je bilo na Pohorju, kjer smo v Dominikovem domu letovali zakonski pari s svojimi družinami. Obiskal nas je s takratnim novim sodelavcem, kaplanom Martinom

Dolamičem Konradom. Na začetku smo bili malo zadržani, a s pogovorom smo postajali vse bolj domači. Leta sem sodeloval v župniji kot župnijski sodelavec in vedno sem bil navajen na starejše duhovnike. Mitja pa je bil dosti mlajši od mene. Zavedal sem se, da tudi sam postajam starejši. Začel sem razmišljati o tem, da je čas, da se poslovim od župnije kot župnijski sodelavec in mesto prepustim mlajšim. Ko sem iz župnije odnesel svoje zadnje stvari in sem se v mislih že poslovil od nje, me je presenetilo nepričakovano vabilo Mitje na večerjo. V sproščenem pogovoru sva se bolje spoznala in pogovorila o delu v župniji. Na njegovo prošnjo sem ponovno prevzel nekaj manjših nalog. Mladina, predvsem pa otroci, so ga hitro sprejeli in vzeli za svojega. Tudi moja Desiree. Prvim pogovorom z njim so sledili prisrčni objemi in postal je njen prijatelj, kakor je bil prijatelj vsem ostalim otrokom, mladim, faranom … Vsakega je znal nagovoriti s prijetnimi besedami in tako je postajal priljubljen pri

mnogih, tudi daleč, izven videmske fare. Osnovati so se začele močne skavtske skupine, ki so se iz leta v leto hitreje širile. Birmanski vikendi in oratoriji so postali pravo doživetje za otroke, mladino in tudi nas, odrasle, ki smo pri njih sodelovali kot tehnična ekipa … Šmarnične pobožnosti so bile nekaj novega, lepega in posebnega. Mitjevo igranje na kitaro, pripravljeni nastopi in otroška spontanost so nas ponesle bližje k našemu Stvarniku. Če je bilo vreme primerno, smo imeli bogoslužje v naravni cerkvi v okolici župnišča. Poleg vsega naštetega smo tu bili deležni še svežega zraka, nežnega vetra, ki je božal naša telesa, in pogleda na zeleno, s soncem obsijano naravo. Včasih sem imel občutek, da sem v raju. Cerkveni in župnijski prazniki, romanja, miklavževanja ter ostali veliki dogodki so bili večinoma skrbno načrtovani. Posamezne aktivnosti, v okviru teh velikih dogodkov, pa smo več ali manj uspešno improvizirali. Mitja je imel takrat ogromno dela. Včasih sem sredi noči skozi okno svoje domačije pogledal župnišče in nemalokrat se je zgodilo, da je bila v Mitjevi sobi ali v ostalih prostorih še prižgana luč. Mitja je ustvarjal. Njegove misli, pridige in nagovori so znali pobožati dušo slehernega. Večkrat sem moral njegova besedila posredovati drugim. Tudi mene osebno so njegova razmišljanja tako osvojila, da sem bil včasih ob nedeljah ali praznikih prisoten pri več mašah. Zaradi ostalih obveznosti sem zapise v župnijske knjige praviloma opravljal v nočnem času. Tako sva se z Mitjem sama srečevala v župnijski pisarni. Včasih nisva spregovorila niti besede. Vsak izmed naju je opravljal svoje delo, vendar je bilo vzdušje vseeno prijetno, polno pozitivne energije. Posebej pa so mi v spominu ostale dogodivščine, zaradi katerih sva se od srca nasmejala, in spomini na te, še danes, velikokrat preženejo turobnost v moji duši. Njegova preprostost, delavnost in želja, da se

razdaja za druge, je privabila k sodelovanju mnoge ljudi. Ustvarila se je močna, neponovljiva in nepremagljiva sinergija, s katero smo udeleženi ustvarjali prijetno vzdušje, lepe trenutke in čudovite spomine. Uspešno zaključeno delo smo vse pogosteje proslavili s skupnim druženjem. Vse našteto je mnogim dalo novega elana za sodelovanje pri dogodkih, ki so se odvijali na župniji. Vse v teh šestnajstih letih je imelo svoj poseben čar in po vsakem srečanju smo komaj čakali, da se ponovno snidemo. A prišel je dekret škofa msgr. dr. Maksimiljana Matjaža. Mitja odhaja. To sem izvedel v službi. Nisem mogel verjeti. Leta smo skupaj gradili naš odnos. Ni bilo lahko. Močna, neponovljiva in nepremagljiva sinergija med nami, ki sem jo že omenil, je bila plod trdega dela, odpovedi in prilagajanj, na Mitjevi in na naši strani ... Danes moj jutranji pogled na videmsko cerkev in župnišče ni več takšen, kot je bil. Z Mitjevim odhodom je videmska fara doživela sončni zahod enega imenitnejših poglavij v svojem obstoju. Toda danes je nov dan, ki nam ga je podaril gospod. Sprejmimo Njegovo voljo pri tem novem sončnem vzhodu naše fare. Pomagajmo novemu župniku Janezu Turineku, s katerim sva prijatelja že skoraj dve desetletji. Kakšni bodo novi spomini, ki si jih bomo nabrali, pa je odvisno od vseh nas. Bog naj nam da moči in blagoslovi naše delo tako, da bomo skupaj napisali novo poglavje župnije, ki bo v ponos župniji, župniku, vsem nam … predvsem pa Bogu v čast in slavo. In če Bog da, da bom dočakal starost na svoji domačiji, bom verjetno ob popoldnevih sedel na verandi, kot je to bila navada moje mamice Josipine Krieger, gledal videmsko cerkev, molil in se spominjal teh imenitnih trenutkov. Bogu hvala za vse, kar je bilo, in za vse, kar še bo.

Edvard Krieger

HVALEŽNOST

NASMEH NA OBRAZU

Starši imamo vedno skrb, kako bodo naši otroci odrasli v vedre, odgovorne in sploh »vsenajboljše« osebnosti. Nekateri starši imamo pri tem srečo. Ena od teh srečnežev sva tudi midva z možem. Začelo se je leta 2005 v Dominikovem domu na Pohorju. Tam smo že utečeno teden počitnic preživljale družine, ko sta se nam prišla predstavit novi župnik in kaplan. Bili smo veseli, da sta si vzela čas in se samo za nas pripeljala tako daleč. Spoznavni klepet je ob kavi tekel sproščeno. Mitja je med drugim povedal, da je skavt in tako smo prvič zaslutili, da se našim otrokom odpirajo nove poti, staršem pa nove možnosti vzgoje. Čez čas se je to tudi zgodilo. Spomnim se prvega poletnega tabora, ki ga je Mitja s sovoditelji pripravil pri sebi doma. Tabor smo si ogledali ob zaključku in tako prvič videli, kaj pomeni teden preživeti v naravi, pod milim nebom. Naši otroci so žareli, kar je bil zadosten razlog, da se nismo spraševali, zakaj obisk reševalnega avtomobila,

zakaj odrgnine, zakaj umazanija na koži, zakaj strgane hlače … Za našo družino se je avantura nadaljevala še čez noč, saj so nam dovolili, da na sicer pospravljenem prostoru v svojem šotoru prespimo in naslednji dan nadaljujemo izlet. Tako smo se tudi ostali družinski člani dali v pouk mladi skavtinji, ko nam je pokazala osnove skavtske higiene v potoku … Šla je tako daleč, da nam je z nožem pokazala, kako se nabira brezovo lubje. Nož ji je zdrsnil in se zapičil v nogo. Začela je teči kri. Kazalo je, da bo treba poiskati zdravniško pomoč. Pospravili smo po hitrem postopku in v iskanju zdravnika začeli raziskovati Slovenske gorice. Ko smo prišli v »civilizacijo«, smo šele videli, kako temno je obarvana hčerina koža, pri čemer se je videlo, da to ni od sonca. Tako sem vsakomur v zdravstvenem domu razlagala, da deklica prihaja s skavtskega tabora … da ja ne bi mislili, kako smo nemarni. Dobila je dva šiva in načrtovani izlet preživela mnogo bolj mirno, kot bi ga sicer. Župnijsko življenje se je počasi gradilo in širilo. Veroučenke so rade in lepo pele, prosili smo eno od mamic, če bi jih sprejela pod svoje okrilje in tako je nastal otroški župnijski zborček Iskrice. Včasih je bil malo številčnejši, včasih malo manj, zamenjalo se je nekaj pevskih voditeljic in deklice so odrasle v ViDeS. Pri bogoslužju so začeli sodelovati ministranti. Z njimi se je ukvarjal gospod kaplan. Ko jih je pripravil za to službo, je organiziral tudi

slovesen vstop, fantje so prejeli svojo obleko, jo slovesno nadeli in začeli opravljati to odgovorno službo. Kmalu se je začel izvajati predšolski verouk. Otroci so radi hodili na urice, ki so bile priprava na resni verouk. Družili so se in preko igre spoznavali Boga. Otroci so rastli, odraščali in prehajali različne oblike župnijskega udejstvovanja. Pozneje so imeli mlajši priložnost postati volčiči - mlajša skavtska skupina. V tem času so prve generacije že prihajale proti koncu osnovne šole in tako že prevzemale voditeljske vloge. V maju so zacvetele čisto posebne šmarnice: otroci so za roke pripeljali svoje »oddaljene ali prezaposlene« starše in skupaj izmolili otroško pobožnost. V postnem in adventnem času, pri Miklavževanju in ob praznikih so nastajale prave igre, ki so iz mladih izvabile skrite talente igranja in vživljanja v vloge. Tako so gledalcem prenašali bogate vsebine. Za oratorije smo slišali iz drugih krajev, a se je beseda udomačila tudi na našem župnijskem travniku. Stalen termin in številne dejavnosti so privabile tudi veliko otrok in mladih, ki niso blizu cerkvi. Vzpostavilo se je zaupanje med starši in mladimi, gradila se je odgovornost in razvijal smisel za humor in sodelovanje. Rodili so se animatorji.

Je še vprašanje, zakaj sva imela z možem srečo? Odgovor je na dlani: najini otroci so vstopali v župnijsko življenje postopoma. Ko so prerasli eno dejavnost, so začeli z drugo, ki je bila zahtevnejša in odgovornejša. Čas, preživet pod župnijsko streho, se je z leti povečeval in začel presegati formalne oblike sodelovanja. Pojavila se je pripadnost skupini mladih, načrtovanje dejavnosti, neskončni klepeti, ustvarjalno snovanje … Mitja je znal prisluhniti in nagovarjati mlade, da so mu sledili. Ujezili smo se, ko kdaj ni bil dosegljiv, pri čemer pa pozabili, da so vse vsebine plod Mitjevega dela in njegove vizije. Za to pa je potreboval čas, ki ga nismo znali ali zmogli videti. Delo je bilo večinoma avtorsko. Najina vzgoja je tako imela trdno vzporedno roko, za katero si nisva mogla niti misliti, da nama bo tako v pomoč. Lažje sva sledila nauku: »Vzgajaj svojega sina, ukvarjaj se z njim, da te ne bo prizadelo njegovo nesramno vedenje.« (Sir 30, 13) Ko smo izvedeli za Mitjevo premestitev, sva vedela: »Čas je, da se vsi skupaj osamosvojimo.« Ostaja pa hvaležnost Božji previdnosti in Mitju s številnimi sodelavci. Naši mladi so imeli priložnost živeti osamosvajanje, odgovornost, vživljanje v druge, gradnjo odnosov med seboj in z Bogom. Zato velik nasmeh na obrazu, v srcu pa velik boglonaj.

mama Milena

OB TVOJEM OGNJIŠČU oratorijski dan »Veš, naša ‘Casa Mičo’ bo avgusta dobila svoj epilog … Morda pa bi bilo dobro … No, meni bi veliko pomenilo, če bi lahko imeli vsaj kakšen dan našega oratorija,« je s telefona odmevalo nekega zgodnjega junijskega večera, ko sem si med hrupno cesto in množico ljudi, ki so se veselili okoli mene, poskušala dopovedati, da ne slišim prav. Meseca maja smo se z animatorsko ekipo odločili, da zaradi vseh omejitev izpustimo tudi letošnji oratorij. Le nekaj dni kasneje pa s težavo slišim (ali bolje rečeno poslušam) Mitjo, ki mi razlaga o tem, da odhaja, da ima novi škof tudi vizijo, da … Čisto preveč informacij

za le nekaj pičlih minut telefonskega pogovora. Obstala sem na mestu kot vkopana in kolebala med paniko, ki je pri Videmčanih kar v uporabi, in »razumskim Garminom«. Hvala Bogu mi je Sveti Duh poklonil izreden dar »kriznega odločanja«. Naslednjega dne smo se že sestali v animatorskem kriznem štabu ter dorekli datum, uro, rdečo nit in še kakšno nepomembno podrobnost oratorijskega dne. 27. 6. 2021 smo stopili v nov oratorijski dan. Pri sveti maši s sodelovanjem naših mlajših pozdravili nebeškega Očeta in se mu zahvalili za vse oratorijske dogodivščine pod videmsko

češnjo sredi župnijskega travnika. Nato smo s himno pozdravili našo domovino in takoj zatem z najboljšimi igralci – animatorji – v dramski igri ugotavljali, kaj manjka našemu ognju, da je tako šibak. Kaj hitro smo spoznali, da moramo na pot, zato smo se po oratorijskih skupinah odpravili po mestu iskat svoje Super moči in na poti k vsaki od skupin za kratek čas povabili našega Mitja. S ponovno najdenimi močmi smo uspeli zbrati dovolj barv, da smo lahko z njimi spet napolnili naš že malo izgorel ogenj in mu dali novih moči za prihodnje dogodivščine. Super moči – naši talenti, izkušnje, čudovite zgodbe – ostajajo in ohranjajo ogenj ne glede na razdaljo, ki je med nami. Hvaležni za to neprecenljivo spoznanje smo ob himni in zadnjem spustu zastave, s katere je sijal napis »Ob tvojem ognjišču,« v svoja srca pospremili še en nov dan.

Animatorka Špela

HIMNA ORATORIJSKEGA DNEVA IN ZAHVALNE SVETE MAŠE

OB TVOJEM OGNJIŠČU TIHO SMO POTRKALI NA VRATA, NEVEDE, DA UZRLI BOMO BRATA. TVOJ GLAS PREBUDIL MNOGE JE LJUDI, V NAS ZARISAL PRAVLJIČNE SLEDI. A KJERKOLI NAJ ŽE BO, KO ZRLI BOMO V NEBO, POGLED BO SEGEL V TEMNO NOČ, V ZVEZDAH NAŠLI BOMO MOČ. OB TVOJEM OGNJIŠČU NAŠ SVET SE UMIRI, ČAROBNOST SRCA SE V DUHU ZAISKRI, OBJETI ZMOREMO ITI NAPREJ, VEMO, DA NAŠA ZGODBA NIMA MEJ. SKUPAJ SMO ODKRIVALI ŽIVLJENJE, JOK, VESELJE, SKRITO HREPENENJE, PRI TEBI NAŠLI SMO SVOJ DRAGI DOM, POD ČEŠNJO SE IZGUBIL JE NAŠ DVOM. A KJERKOLI NAJ ŽE BO, KO ZRLI BOMO V NEBO, POGLED BO SEGEL V TEMNO NOČ, V ZVEZDAH NAŠLI BOMO MOČ. OB TVOJEM OGNJIŠČU NAŠ SVET SE UMIRI, ČAROBNOST SRCA SE V DUHU ZAISKRI, OBJETI ZMOREMO ITI NAPREJ, VEMO, DA NAŠA ZGODBA NIMA MEJ.

Špela Černič

MOGOČE VAM USPEVA BOLJE ...

od nas. In predvsem ni grožnja, da nas bo doletelo kaj hudega, če je ne bomo večkrat občutili. Je darilo samemu sebi. Je zavora, zdravilni čaj, miren kotiček, kapljica večnosti in sreča v polnosti srca. In jaz v svojo veliko škodo pozabljam nanjo! Mogoče vam uspeva kaj bolje kakor meni?

Če je življenje pot, po kateri hodimo, tečemo ali skoznjo drvimo, je hvaležnost zavora. Tista ročna, premišljena in namerna zavora. In ker je moja nedavna pot bolj drvenje kakor hoja, časa za ročno zavoro močno primanjkuje.

Zato bi lažje pisala o tisti hvaležnosti, katere se spredaj drži še besedica »ne«, torej o nehvaležnosti. Ker jo zadnje čase, kljub temu da mi tako iz prve roke prav nič ne manjka, občutim večkrat kakor hvaležnost.

Če je življenje bolečina, potem je hvaležnost zdravilna zel zanjo. Raste tiho in nevsiljivo sredi travnika in dehteče vabi. Raste zame in zaradi mene. Pa je lažje skočiti v lekarno in najti nadomestna zdravila z mnogimi stranskimi učinki, kakor skuhati topel čaj, ki bi okrepčal duha in telo. Če je življenje glasna glasba in ropot, potem je hvaležnost tih kotiček. Spomni, da smo dediči Očeta, katerega kraljestvo ni od tega sveta. Spomni, da smo mnogo več, kakor nas ceni ta svet in dovoljuje hrepenenju naše duše, da postaja glasnejše in jasnejše. Če je življenje le kratka, s časom odmerjena izkušnja lepega in hudega, je hvaležnost zavest o nebesih. Da smo utrinek večnosti in naš korak že stopa po njej. Če je veselje tega življenja odmerjeno le na nasmejane in srečne trenutke, je hvaležnost sreča v hudem. Je zavedanje, da brez trpljenja ne moremo vedeti, kaj je v resnici sreča. Hvaležnost ni nekaj, kar bi naš Oče pričakoval

Zaradi velike izgube v otroštvu ne prenesem slovesa. Pa je slovo žal večkrat del življenja. Včasih nenadoma preseka našo pot. Morda le za določen čas, včasih za vedno. Vseeno ga ne maram! In nočem razmišljati o njem. In če se le da, se ne poslavljam ali preprosto pobegnem za ovinek. Pa je slovo tudi opomnik na hvaležnost ... Za vse, s čimer je nekdo obogatil našo življenjsko pot. Za to, da smo imeli čast srečati se z njim. Za to, da nas je spreminjal in odstiral globlje poglede. Nas imel rad in deloval v naše dobro. In čeprav ob njegovem odhodu čutimo vse prej kakor hvaležnost, bi se jo vseeno morali potruditi najti. Človek nerad posoja nekaj, kar mu je pri srcu. Pa vseeno mislim, da si tudi farani njegove nove župnije zaslužijo … Vse to, kar smo od njega prejeli mi. Če bomo rano Mitjevega odhoda začeli polniti s hvaležnostjo zaradi vsega, kar je naredil za nas, bo sčasoma ozdravela. Zato moramo večkrat zategniti zavoro, čeprav je takrat bolečina ostrejša. Večkrat nabrati zdravilno zel molitve, čeprav je težko najti čas zanjo. In prav tako poiskati tišino, ki daje prostor celjenju. Zavedati se, da smo ostali povezani in smo velika družina. In bo na nek način del naše družine tudi nova Mitjeva župnija. In da smo utrinek večnosti na dlani našega Očeta. Zaupajmo! Gospod ve, kaj dela! In prepričana sem, da je v velikem zaupanju Vanj svoj nov začetek utrdil tudi naš Mitja, ki bo znova ustvarjal, odstiral, gradil in navdihoval! Tako, kot to zna le on! In tako, kot je za to poklican le on. In kljub novi župniji nikoli pozabil na nas. Mitja, srečno! In hvala …

Natalija Andrejaš

ŠMARNICE V ČASU EPIDEMIJE Ko pomislim na šmarnice, se mi v glavo prikrade vedno isti prizor. Prostor med tabernakljem in oltarjem, ki kar poka po šivih, saj se tam, pri skupnem Očetu, zbiramo otroci, mladi in odrasli. Toda kot vemo, so letos že drugo leto šmarnice potekale malo drugače. Nismo se zbirali v cerkvi, ampak je vsak pri sebi doma ob 19. uri prižgal televizijo ali računalnik in smo bili skupaj, pri šmarnicah. Le-te so nas letos popeljale na pot, kjer smo spremljali devetošolce pri verouku, ki so skozi celoten mesec spoznavali svetnike. Vse se sliši pravzaprav kar preprosto, kajne? V ozadju vsega, kar je nastajalo iz tedna v teden, pa je bilo kar precej dela. No, če že

samo omenim ogromno število ur snemanj za celoten mesec, vsi dodatni popravki in potem montaža, bi vas verjetno že minilo. A če pomislim, da smo se kljub utrujenosti in občasno slabi volji tudi veliko nasmejali, kaj novega »izumili« in se ogromno naučili, pa je veliko lažje. Pravzaprav smo v teh razmerah dobili posebno priložnost. Dosegli smo veliko družin po Sloveniji, ki so z veseljem spremljale šmarnice, ki pa so kljub temu, da so bile drugačne, bile še vedno naše. On, On je že vedel, kaj nam je storiti. In vodil nas je. Z Njegovo pomočjo smo ustvarili še nekaj čudovitega!

Patricija Gornjec

NAŠE POTI

KO ORJEŠ LEDINO 30

»Ne boj se,« mi je rekel, ko sem ga malo bolj debelo pogledala, medtem ko mi je razlagal dobro premišljeno vizijo. »Videla boš, da bodo čez 10 ali več let tako delali tudi drugi. Mi smo pač prvi in orjemo ledino! Takrat pa bo mreža nekaj povsem normalnega.« Verjela sem mu, ker iz dotedanjih izkušenj z njim in karizme, nisem imela razloga, da mu ne bi. Pa tudi zato, ker rada iščem nove poti. Tako smo pred šestimi ali sedmimi leti »uradno« začeli pisati petletni župnijski pastoralni načrt in na nekaj zaporednih srečanjih ŽPS vzeli v roke pastoralni priročnik Pridite in poglejte (PiP, Slovenski pastoralni načrt, Krovni dokument, 2012). Pred vsakim sva posamezne odseke predebatirala tudi midva ter oblikovala osnovna izhodišča, na samem srečanju pa smo se po skupnem uvodu lotili dela po skupinah. V njih smo iskali naše prednostne naloge, s ka-

terimi bi se kar najbolje približali izhodiščem iz priročnika ter nizali konkretne predloge za njihovo uresničevanje. Nato smo se s plakati vrnili v skupno učilnico, si predstavili narejeno, se vnovič pogovarjali in razmišljali ter naposled odšli domov. Enkrat, dvakrat, štirikrat … To so bili pogumni začetki grajenja dejavnega ožjega župnijskega občestva, ki se mreži navzven, do tistih najbolj oddaljenih in obrobnih ter jih vleče proti središču, k oltarni mizi, na kateri je Kristus. Bilo je delovno, zabavno in težko. Zelo težko, ker večina izmed članov ni bila izurjena za tovrstno obliko dela, razen tega pa se nam je vse, kar smo prebrali, zdelo zelo pomembno. Na večini področij (PiP-a) smo zlahka našli potrebe v domačem okolju, primanjkovalo pa nam je ljudi in navsezadnje tudi časa, da bi ideje lahko tudi izpeljali. Ko smo se na začetku drugega pastoralnega leta ponovno zbrali in ga pregledali, smo bili ponosni nad drobcem njegove realizacije, malo manj pa nas je radostilo dejstvo, da je bil načrt še vedno preobsežen. Spet smo ga popravljali, krčili, spremenili kakšno prioriteto. Enkrat, dvakrat … V vsaki »končni« verziji smo vselej našli nekaj, kar bi še spremenili, dokler preprosto nismo rekli

»dovolj« in potrdili naš prvi petletni župnijski pastoralni načrt 2016–2021. Na osnovi opredeljenih ciljev smo v vsakem pastoralnem letu najprej temeljito pogledali minulo, nato pa začrtali konkretne dogodke v tekočem letu, z nalogami in ljudmi, ki so jih koordinirali in tistimi, ki so bili pripravljeni sodelovati. Nismo več velikokrat sestankovali, po potrebi smo se poklicali, komunicirali po e‑pošti ali prišli v župnijsko kuhinjo ter konkretno sodelovali pri posameznih projektih, kamor smo vedno znova vabili tudi ostale. Tako smo se leto za letom kresali drug ob drugem, se pilili in povezovali v mreži. V nji je vsak enako pomemben, nepogrešljiv in nadvse dobrodošel, če le želi graditi skupnost. Prva leta smo nekoliko bolj dajali poudarek dogodkom »znotraj Cerkve«, potem pa smo se z njimi pogumno odpravili v širšo skupnost, z vsebinami, ki so nas lahko povezovale. Po odzivih okolice sodeč, so se začeli premiki … Naš skupni žar je nekatere vabil, druge pa slepil … Pri tem nas je žalostilo, če so jeli nagajati prav Mitjevi stanovski kolegi. Čeprav smo bili ob tem na trenutke žalostni, jezni ali ogorčeni in ne glede na to, kakšno predstavo smo mi imeli o skupnem sodelovanju, ki bi lahko vse le še bogatilo, je bilo pri tem modro upoštevati sociologijo množice, v kateri je preprosto treba računati tudi s takimi. V (okoliški) praksi še vedno orjemo ledino in bilo bi škoda, če bi samo zaradi tega s tem prenehali. Seme, ki ga je pred tem Mitja dolga leta sejal med nami, in polja, ki smo jih zdaj negovali skupaj, so začela kliti in počasi rasti. Ljudje, ki smo jih znova in znova vabili, so prihajali in mnogi tudi ostajali, saj so se počutili domače in lepo. Bili so iz naše ali okoliških župnij, nekateri od dlje. V času korone smo s prenosi katehez za veroučence segli v širši slovenski prostor, s svojimi mašami pa smo poleg teh nevede dosegli mnoge po svetu, celo Slovence v Argentini. Čas je prinašal nove izzive in z njimi tudi možnosti. S svojim mreženjem smo postajali to, kar v resnici smo. Eno.

Različni barvni koščki iste slike, različni udje istega telesa. Spomnim se dne, o katerem govorim na začetku … in spomnim se, ko sem si načrt nekaj mesecev kasneje prvič natisnila in gledala v številki 2016–2021. Pa se mi je slednja zdela daleč … zelo daleč … Vsako leto znova sem se opomnila, koliko let smo že od tega začetka in koliko jih še imamo do konca. Danes moram priznati, da so mi ta leta minila zelo hitro in da smo naš prvi petletni načrt zaključili na način, o katerem nismo niti sanjali. Z nepričakovanim slovesom od Mitja na župnijskem travniku in izdajo zadnjega Videmčana pod njegovim glavnim uredništvom, ki ga držite v rokah. Štiristo stolov, ki smo jih, tiste julijske nedelje, pod šotorom napolnili ljudje od blizu in daleč, in debelina tokratne številke sta le delček zgodbe, ki smo jih v hvaležnosti zanj spisali skupaj … za vse izrečene in neizrečene besede … za vse tisto, česar te ne morejo zaobjeti … za vse takšne in drugačne solze, prepotene majice, podrgnjena kolena, opečena ramena, prevožene kilometre, odpeljano malto … za ves smeh, poglede in objeme … pesmi in molitve … za vso mrežo, v kateri smo bili orodje v Božjih rokah. Ponosni smo na to, kar smo omrežili in ker smo ti verjeli! Jaz tudi.

Martina Makovec Žagar tajnica ŽPS

HVALA Ko sem nazadnje videla Martino, mi je rekla, naj nekaj napišem o hvaležnosti. Kar tako, na splošno o njej, kaj razmišljam, kako čutim, ko pomislim na besedo: hvala … Misel je dozorevala, informacije so bile od takrat vse bolj jasne … Hvala, Mitja, za tvoje bogato duhovno vodstvo v zadnjih 16 letih! Hvala za uresničevanje tvojega poslanstva tu, med nami, Videmčani. Ko si prišel, beseda »Videmčan« v sebi še ni vse-bovala ne ponosa, ne zanosa in z njo tudi mi ne. Skupaj smo rasli, iskali, skupaj spoznavali, se učili, zmagovali, praznovali, slavili.

Hvala, Mitja, da si vzpodbujal naš zbor Videmčan. Hvala, da si verjel v nas in nas podpiral. Čeprav bi na hitro lahko izpostavila tri največja doživetja oziroma dosežke zbora in sicer: praznovanje 850-letnice Župnije Videm, neposredni televizijski prenos svete maše in udeležba na srečanju zborov Posavja – Pesem Posavja, je bila vsaka zapeta maša nekaj posebnega v našem doživljanju. Veš, kako delujemo. Vaje, priprave, razmišljanje o pravi pesmi, pa odprtost za tisti mali »čudež«, ki se zgodi, ko sta dva ali trije zbrani v Njegovem imenu na koru … Hvala, Mitja, da sem lahko kot članica »torkove« zakonske skupine pod tvojim duhovnim vodenjem rasla kot verna oseba in v družbi prijateljev. Pustil si nam svojo že utečeno pot, nisi nas ukalupljal bolj, kot to delamo sami s seboj, in vedno si stvari postavil na pravo mesto, k Izviru torej. Hvala, Mitja, da sem lahko kot članica ŽPS sodelovala pri izvedbi mnogih praznovanj in dogodkov v župniji in da si želel in vzpodbujal, da je bila vsaka ideja kateregakoli člana

ali članice sprejeta v razmislek in če je bilo le možno, v izpeljavo. Hvala, Mitja, da si podprl nekajletno druženje starejših pod naslovom Moja zlata leta. Skupaj smo razbijali mit medgeneracijske vrzeli in vsako leto na novo spoznali, da smo, ne glede na leta, vsi, veliki in mali, Božji otroci. Hvala, Mitja, da sta lahko najina otroka sodelovala pri skavtih, ki si jih ustanovil v naši župniji, in imela sodoben verouk pod tvojim vodenjem. Hvala, da sta se lahko uresničevala na oratorijih, sodelovanjih pri mašah in v pevskih zasedbah. Hvala, Mitja, da si nas naučil v župniji praznovati. Župnijski prazniki z zakonskimi jubilanti so tudi naši družini omogočili nepozabne spomine. Hvala, Mitja, za vse lepo izpeljane svete maše in pridige ter obrede, vedno tako dodelane, velikokrat podprte s slikovnim materialom, vedno aktualne, vedno za razmislek. Hvala, Mitja, da si skrbel za vpetost naše župnije v družbeno življenje v naši občini. S posebno rahločutnostjo si sodeloval pri dogodkih, tudi z blagoslovom, ki so jih organizirali naši gospodarstveniki, naša občina, naša osnovna šola. Hvala, Mitja, da si se spoznal z delom svojega daljnega predhodnika, župnika Ripšla, ki je, podobno kot ti, v tej župniji pustil velik del sebe, svojih iskrenih prizadevanj, svojega dela. Hvala, Mitja, da si pomagal pri »redefiniranju« moje osebne vere. V mojih letih, bi lahko Bog postal tako klišejski in tako zavit v dolgo brado tam na enem od oblakov … Mitja, hvala ti za vse!

Videmčanka Manja

HVALEŽNOST JE HVALNICA BOGU

SPOMINI IN ZAHVALA

Ob besedi hvaležnost pomislim na Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva. Ta Frančiškova visoka pesem oziroma molitev tako enostavno in preprosto povzame bistvo občutka hvaležnosti. Opis tistega občutka, opis tistega trenutka, ko sem hvaležen za vse stvarstvo, za vesolje, cel svet in vse ljudi, ki me obdajajo. Za zrak, vodo, ogenj in zemljo, torej za vse elemente, iz katerih je sestavljen svet. Hvaležen za celotni periodni sistem elementov in za vpogled v čudovito ureditev procesov, ki potekajo med njimi. Za vsak dih čistega zraka, za vsako kapljo pitne vode, za vse soljudi, družbo, katere del sem, in za mir med nami. Hvaležen za rojstvo in smrt, da sem del in povezan z vsem, kar obstaja.

Pred šestnajstimi leti so mladi želeli na Vidmu ustanoviti skavte. Med temi mladimi so bili tudi moji otroci. Kmalu so te povabili domov in tako sem te tudi jaz spoznala.

Takšna je moja hvaležnost, stanje duha, ko sem hkrati blizu Bogu in stvarstvu, ki me obdaja. Blizu Bogu, ko sem z mislimi pri njem in se mu v molitvi s hvaležnostjo zahvaljujem za vse, kar me obdaja. In hkrati blizu stvarem, ki me obdajajo in za katere sem hvaležen. Blizu Zemlji, ko pomislim na čist zrak, tekočo vodo. Realen in v stiku z družbo, ko razmišljam o naših odnosih in se zahvaljujem za mir in prijateljstvo. Hvaležnost je v bistvu povezanost zemlje z Nebom, zavedanje povezave stvarstva s Stvarnikom. In ko zares čutim hvaležnost, se v polnosti zavem te povezanosti z Bogom. Zaradi občutka te povezanosti je hvaležnost pravi Božji blagoslov, ki me napolni s srečo in mirom. Hvaležnost je Božji blagoslov, za katerega sem neizmerno hvaležen Bogu.

Tomaž Žagar

Že ob prvem srečanju sem vedela, da se bomo še srečevali in tudi sodelovali. Ko pa smo se pred desetimi leti preselili na Zdole, pa smo vsako nedeljo in tudi ob praznikih sodelovali pri sveti maši. Že takoj prvo nedeljo si tako mene kot tudi otroke vključil med bralce Božje besede. Postali smo ena velika družina, ki sodeluje, se skupaj veseli in praznuje. Mladim si v vseh teh letih namenjal veliko svojega časa. Ob tebi so rasli, poglabljali svojo vero in tako dozoreli v mlade, vesele kristjane. Starši se ti ne bomo nikoli mogli dovolj zahvaliti za vse, kar si storil za naše otroke. Bil si jim zgled in hkrati prijatelj, pripravljen poslušati in svetovati. Zdolani smo te od prvega dne z veseljem sprejeli medse. Ob tvojem prihodu na Zdole smo bili vsi prijetno presenečeni, saj si z mladostno energijo oznanjal in nam prinašal Kristusa. Tvoje besede so še ves teden odmevale v naših srcih. Marsikdo je po maši dejal, da je ravno te misli potreboval, bile so mu opora na poti v nov teden. Dragi Mitja, hvala ti za vse, s svojim zgledom in veselim nasmehom na obrazu si nam podaril del sebe in to nam bo spomin na mnoga srečanja. Hvala ti!

Micka Ferlin

NAŠA DRUŽINA NA PRAZNOVA 34

STE ŽE BILI NA VELIKI PLANINI? V zadnjem času sem pozorna na vsebino naših pogovorov. Večino časa se vrti okrog pritoževanja nad svetom, državo, šolstvom, družino, najstniki, odnosi v zakonu, sebičnostjo, individualizmom … Če se uspem za trenutek ustaviti in dobro premislim, spoznam, da je veliko več trenutkov, oseb, odnosov, stvari, dogodkov, priložnosti, za katere sem v resnici lahko hvaležna. Pravzaprav je vse v meni in okrog mene dar, dar Gospoda, ki me, nas vse, neizmerno ljubi. Vsako jutro, ko se zbudim v novo jutro, v topli postelji, vstanem na lastni nogi, poljubim moža, objamem in pokrižam otroka, popijem kozarec vode, ki priteče iz pipe, zajtrkujem,

se oblečem v čista, prijetna oblačila … Tako bi lahko naštevala brez konca in kraja. Izpostavila bi trenutek, ki smo ga kot družina doživeli na izletu v gore. Obisk gora je v najinem zakonu kraj umiritve, sprostitve, učilnica življenja. V gorah se je začela najina skupna pot, to ljubezen deliva tudi z najinima otrokoma. Z odraščanjem otrok je potrebno ponovno osmisliti stare a hkrati nove situacije. Osmisliti peturni pohod na vrh hriba je umetnost, še več pa je potrebno ustvarjalnosti na sami poti, da z najstnikom hodiš v in z njegovo agonijo upora, v prečudovitem gorskem okolju. Kar je zame biser narave, je zanj največja beda in dolgčas, kar se meni zdi brušenje lastne volje, se njemu zdi kršenje temeljne otrokove pravice ... S klicanjem Svetega Duha, izročanjem lastne nemoči, iskanjem odgovorov, kako pomagati najstniku iti preko, se morda res obrniti in popustiti divjanju čustev, ali vseeno vztrajati na poti na vrh. Mnogo bojev se je odvijalo v vsakem izmed nas. Po uspešnem sestopu,

ANJU CVETNE NEDELJE 2020 umiritvi strasti, polnih želodcih, pride trenutek večerne umirjenosti. Predvsem pa je prišel trenutek, ko je prišel otrok in rekel: »Mama, hvala, ker si mi pomagala priti na vrh.« Objem in trenutek usklajenosti bitja srca v hvaležnosti za vse stiske in spoznanja preživetega dne. Kaj vse se je moralo predelati v srcu in mislih otroka, da je bil sposoben reči preprosto besedo »hvala«. Neverjetno veselje in hvaležnost smo doživeli v času zaprtja cerkva zaradi corona virusa. Na nedeljo Dobrega pastirja smo se odpravili na Veliko planino, našli prijeten, miren kotiček s pogledom na planšarije in se malo pred 10. uro priklopili na youtube kanal Videmčan, kot že mnogo nedelj do tedaj. Uvod v sveto mašo se je glasil: »Ste že bili na Veliki planini? … mesto je podobno vhodu v rajski vrt …« Sodelovanje pri e-sveti maši ni bilo več vprašanje. Iskreno smo, kot družina, hvaležni za številne svete maše, nagovore, šmarnice, duhovne

spodbude, kateheze (tudi patri naših otrok so pošiljali e-povezave na Mitjeve kateheze) preko youtube kanala Videmčan, hvaležni, da smo lahko bili del občestva župnije Videm Krško, pa čeprav »samo« preko e-povezave.

družina Žagar iz Ljubljane člani našega e-občestva v času epidemije

OB SLOVESU

vedno pomaga in njegove besede nikoli ne izzvenijo v prazno.

Verjamem, da je bila v zadnjem mesecu beseda Mitja najpogosteje izrečena beseda v naših razgovorih. Ob besedi so nas preplavila čustva, vendar vem, da smo ob njej vsi začutili eno veliko hvaležnost. Hvaležnost za to, da smo si bili po milosti božji dani; hvaležni za naše čudovito 16-letno skupno življenje z Mitjem.

Njegove nedeljske pridige so nas nahranile za cel teden, pa četudi so se zgodile preko računalniških zaslonov. Je župnik, kateremu je bilo mar za to skupnost, zato je živel tako, da je deloval in povezoval niti na vseh ravneh našega skupnega življenja – na župnijskih dogodkih, naših slavjih, druženjih, pri sestavljanju jaslic, pri obnavljanju župnišča, pri zakonskih skupinah, ministrantih, skavtih, pri verouku – skratka pri vseh oblikah župnijskega življenja. Mitja je oseba, ki s svojim življenjem dejansko navdušuje; prav tako navdušuje njegova vera.

Naš Mitja je oseba tisočerih talentov; prav tako ima milijon sposobnosti in najmanj toliko novih idej in ciljev. Je izjemen človek, dober župnik, dober prijatelj, ki je življenje naše skupnosti v tem obdobju spremenil na bolje, na lepše, na bolj polno; dal je temu življenju svoj mavrični pridih, dodal svoje mavrične barve. Mitja je oseba, ki je prebrala celo knjižnico knjig, hkrati pa oseba, ki ti lahko s svojim računalniškim znanjem pomaga še iz tako zapletene računalniške zagate. Mitja je oseba, ki ima veliko energije, zato mu nikoli ne zmanjka moči, niti za skavtske dogodivščine, niti za razmišljanje in pisanje. Je oseba, ki si rada postavi visoke cilje in te cilje doseže, četudi je potrebno žrtvovati miren spanec v noči ali pa pozabiti na prehranjevanje kar nekaj dni zapored. Mitja je človek za projekte, ker ga projekti delajo živega, odgovornega in vsak projekt izpelje. Je oseba, ki v vsakem odnosu preskoči ovire, zbriše zamere in pokaže, da je samo ljubezen tista, ki vsak odnos hrani, da lahko živi. Uživa, ko s svojo mladino raziskuje zvezdno nebo, in kaže, kako toplo je skavtsko ognjišče sredi noči. Dobro se znajde z ruzakom v gozdu in tudi z lepim kovčkom na romanju. Mitja je v tej skupnosti marsikoga navdušil za hitre vožnje s kolesom, mladim je razodel veličino gora in pokazal, kako prijetno je potepanje po visokogorju. Dobro oblikuje uganke, vendar še hitreje vsako uganko reši. Je oseba, na katero se lahko brezpogojno zaneseš; vedno posluša,

Mitja je človek velikega srca, oseba, ki vedno razume in oseba, ki čuti, ki moli. Ob njem spoznaš in se zaveš, da je Bog ena velika ljubezen. Mitja je oseba, ki si le malokdaj dovoli, da njegov dan izzveni v prazno. Je odličen razlagalec Svetega pisma, znajde se s kitaro v roki in v skeču na “Zlatih letih” se povsem vživi svojo vlogo. Tako živi, da mu verjameš, da je lepo biti kristjan. Vse da, vse deli … nič ne zahteva zase … In tako enostavno ga je bilo vzeti za svojega. In vem, da smo tako čutili, da je naš, del tega prostora, del časa, del naših življenj. In ta občutek je tej skupnosti prinašal varnost. Naš Mitja – takšen kot je – je najboljši in je bil najboljše za nas, za našo župnijo, ki je, tudi po njegovi zaslugi, živa in dejavna. In prav je, da smo danes pri tej sveti maši hvaležni za to, ker nam je bilo dano najboljše, ker nam je bilo dano eno lepo, čudovito, novo 16-letno skupno življenje. In prav je, da pri tej sveti maši prosimo za blagoslov naših poti – nove Mitjeve in nove poti naše skupnosti, da bi znali, vsak zase in vsi skupaj, še najprej živeti z vsemi sadovi Mitjevega dela in da bi vsi njegovi sadovi, njegovi zakladi, ki nam jih je dal in pustil v naši skupnosti, rodili še veliko dobrega.

Mojca Kukovičič [Besedilo uvoda maše slovesa]

HVALEŽNOST JE LJUBEZEN Ko sem nekaj mesecev pred prvim oratorijem začela prestopati pragove videmskega župnišča, mi je bilo povsem samoumevno, da zaviham rokave in po hiši postorim, kar je pač bilo potrebno postoriti. In tega v župnišču nikoli ni bilo malo. S spreminjanjem kaosa v red, pa je prišlo tudi spoznanje, da v življenju zares ni nič samoumevnega, saj vedno obstaja nekaj, za kar sem v danem trenutku lahko hvaležna. Hvaležnost mi danes pomeni obliko molitve, ki prinaša mir in spokojnost in me opominja, kaj je v življenju zares pomembno. Hvaležnost me vodi k ljubezni, ljubezen pa nima urnika in uradnih ur, niti ne napisa na vratih od–do saj dela nonstop. Ko se oziram na prehojeno pot, vidim nešteto razlogov za hvaležnost, ki dajejo smisel preteklim letom in sem zato Vsemogočnemu hvaležna: • za vse kar sem in kar imam: vero, svobodo, dom, zdravje, čas … • za vse najboljše brezplačne terapije ob poslušanju Božje besede in pridige, • za skupne molitve, razmišljanja, iskanja in vse trenutke, ki nam jih je bilo dano preživeti skupaj,

• •

•

• • • • •

z a dragocene spomine, sodelovanja in ljubečo zavzetost, za doživete priprave in praznovanja praznikov in drugih župnijskih dogodkov, ki so bili prežeti z duhovnim žarom, gorečnostjo in zavedanjem, da vsi stopamo po isti poti, ki vodi k Najvišjemu, za videmsko družino in naše ognjišče, ob katerem je enostavno čutiti, da je to naša cerkev, naše župnišče, naša župnija, naš Mitja, za živžav in tišino med stenami župnišča, za vse dopustniške tedne in dni na oratorijih, volčjih taborih in birmanskih vikendih, za jok in smeh, za iskrice v očeh, za ljubezen in pogum ter za vse objeme in lepe misli, za preizkušnje in razočaranja, ker je ravno v teh moč najti besedo Boga ljubezni, za nove priložnosti in nove skupne poti, na katerih bomo sledili skupnemu cilju – življenje v Bogu, ki se naj tudi v bodoče razodeva po odnosih med nami.

Pesem in molitev sta trdna vez med nami, ki je dragocena, neponovljiva in edinstvena. Ostanimo hvaležni za vse to, kar je v teh letih dozorelo v nas in naj se vse dobro iz nas pretaka na druge ljudi.

Vesna Turnšek

HVALEŽNA PRAV ZA VSE TRENUTKE Ko se oziram nazaj, v sebi čutim brezmejno milost, po kateri sem prejela življenje, ki ga živim v dar. Toliko kot je bilo bolečine, je bilo tudi veselja v njem. Ko se spominjam najlepših stvari, ki so se mi zgodile, le-te niso bile zgolj sad mojega dela, temveč srečanja in darovi, ki so mi bili poslani na pot od Nekoga višjega. višjega.

Moj mož, čudeži rojstev najinih otrok so milost, ki mi je bila dana od zgoraj. Ravno tako moje roke, noge, zdrava pamet, prav vse na meni, kar deluje tako samoumevno in potrebuje čudežne ozdravitve, da se sploh zavem, da samoumevno ni. Vse to mi je bilo v življenju darovano in prav za vsak, pa čeprav v mojem pogledu nepopoln del sebe, sem lahko hvaležna, ker samo ravno taka, kakršna sem, v svoji telesni in duhovni nepopolnosti, z ljudmi, ki so mi poslani na pot, soustvarjam popolno ravnovesje Božjega stvarstva. Hvaležna sem, da sem se naučila s hvaležnostjo sprejemati sebe. Hvaležna za trenutke razodetja pod težo križa, ki si mi ga naložil, ko sem bila primorana spoznati in ponižno sprejeti tudi svojo temno plat, ko sem nemočno gledala kako izgubljam ravno tisto, za kar sem živela, ko sem te v besu rotila, preizkušala vse svoje moči in barantala s teboj, na koncu padla v temo in praznino, da sem lahko uzrla in znova začutila, kaj vse imam, kaj vse mi podarjaš … Hvaležna sem za svetlobo - za živo vero, ki so jo življenjske preizkušnje prebudile v meni, da nisem izgubila in nikoli ne izgubim upanja, da čutim, da si tu, z menoj na poti, za katero si me ustvaril. Hvaležna sem za to tiho zgodnje jutro, za srečanje s seboj - s teboj.

Hvaležna, da danes lahko ostajam odprta za prihodnost, za vse tisto, kar prihaja k meni mimo načrtovanega, za nepričakovano, za »darove nepopolnosti«, s katerimi postrežeš ob mojih do potankosti izdelanih planih. Vse to me vedno znova prebuja in dela zares živo! Hvaležna sem za ljudi, ki mi jih pošiljaš na pot, za njihovo drugačnost, ki sem jo primorana sprejeti. Tudi za vsa negativna čustva, ki jo le-ta prinaša v odnose, za jezo, ki se kdaj zlije name, za nerazumljiv strah, bolečino in prizadetost, ob kateri se soočam s seboj, ozaveščam in sprejemam svojo lastno drugačnost. Hvaležna za trenutke, ko mi je dano čutiti, da je vsak človek tvoja stvaritev in mi je poslan na pot tak, kakršen je tebi najbolj drag. Le tako ga lahko sprejmem, slišim in z njim delim tvojo bližino. Hvaležna sem za vsa prihajanja in odhajanja mojih otrok in vseh, ki so mi blizu. Za zavedanje, da niso moji, ampak svoji - tvoji, hvaležna za minevanje, za prepuščanje tebi. Hvaležna sem tudi za tista slovesa, ki nepričakovano in boleče prekinejo običajen življenjski tok. Dajejo mi priložnost, da se sama ustavim, izstopim iz rutine, se ozrem na prehojeno skupno pot, znova prevrednotim svoje življenje in ponižno sprejmem to, kar si zame izbral, čeprav mojim čutom ni dano razumeti in očem ne videti smisla. Slovesa mi prinašajo zavedanje minljivosti vsega, zavedanje lastne minljivosti in v meni prebujajo zavedanje lepega, ki me obdaja tukaj in zdaj, pa je ostajalo mojim očem skrito, ker je bilo tako samoumevno, da je. Z zavedanjem vsakega tvojega dotika svet, ki me obdaja, postaja lepši, odpirajo se nova obzorja, ki jih brez tebe, zgolj z oklepanjem lastne začrtane poti, ne bi mogla uzreti. Kruh, ki sem ga zamesila, ni zgolj kruh, je delo mojih rok, zato je tudi sad ljubezni mojih staršev in rodov pred njimi, je sad službe, ki jo imam, povezuje me z dragimi, s katerimi ga delim, je plod zemlje in zrna položenega vanjo, neviht in žgočega sonca, ki so bičali klas, blagodejnega vetra in dežnih kapelj … Svet za njim je brezmejen. S hvaležnostjo sprejemam tvoje darove, z

zavedanjem, da si moram ničkolikokrat z bolečino v srcu pustiti vzeti, prepuščati tebi, izprazniti čašo, da potem lahko znova sprejemam in delim. Ostajam ponižna in razpoložljiva za tvoj nedoumljivi načrt, hvaležna, da si me izbral, hvaležna za življenje, ki si mi ga namenil, za vse ljudi, ki mi jih pošiljaš na pot, za srečanja s teboj, tudi za padce pod križem na poti, hvaležna za vero v vstajenje.

Darja Orbanić Preskar

HVALEŽNOST NAM VZBUJA LEPOTO

ni pustil same, da je z nami, nas varuje in nas tudi uči. Nikoli ne bi pomislila, da bom kdaj članica “e-občestva”, skupnosti na daljavo. Očetu sem globoko hvaležna, verjamem, da nisem edina, za to izkušnjo, za milost, da sem tako močno začutila povezanost v Svetem Duhu, da smo res bratje in sestre, čeprav se nismo še nikoli srečali. Zato je za mene ta “nenavaden” čas tudi milostni čas. Hvaležna za tako lepa bogata bogoslužja. Za Mitjeva iskrena razmišljanja ob Božji besedi, ki vedno nagovorijo in še potem odmevajo in rojevajo misli v naših srcih. Hvaležna za vaše sodelovanje, vaša razmišljanja, prošnje, zahvale ... otrok, mladih, odraslih in starejših. Posebej pa sem hvaležna za vas, mlade! Res ste upanje.

Včasih pride hvaležnost z zamikom, na primer ob bolečini, izgubi ... in čez čas vidimo, da tudi bolečina rodi lepo in smo hvaležni.

Ko sem razmišljala o vašem občestvu in sestavljala te misli, sem začutila, da ste bili (ste!) kot ognjišče in kako iz velikih plamenov grejo ven iskrice. Te iskrice so bile posute daleč naokrog, tudi izven naših meja.

Globoka hvaležnost, ki jo čutimo globoko v sebi, se največkrat ne da ubesediti. Takrat čutimo Božje, Očetovo ljubezen v nas.

Hvaležna, danes še posebej, da sem z vami v živo, da smo v naravi v naravni katedrali, da se skupaj zahvalimo za vašo skupaj prehojeno pot in tudi za naprej, za Vas in za Mitja.

Hvaležna sem za čas, v katerem smo, čeprav je včasih tudi naporno. Verjamem, da nas Oče

Anda Perdan, Stražišče pri Kranju članica našega e-občestva v času epidemije

VSAK DAN JE DOVOLJ RAZLOGOV 40 Vsak dan dobimo veliko informacij, sporočil oziroma reklam o tem, kako naj izboljšamo svoje življenje. Mojstri oglaševanja najdejo še tako majhne niti, s katerimi prodrejo do nas in nam v svojih reklamah in priporočilih dnevno sporočajo, kaj je tisto, kar nam manjka, da bi bili popolni , da bi bili lepši, da bi bilo naše življenje boljše, bolj kvalitetno; kot npr. kateri čevlji nam še manjkajo do popolne hoje, katera krema bo zgladila vse gube in na obraz zarisala nazaj mladost, katera jopica bi se prilegala, ko bo zapadel sneg, kako lahko izboljšamo z delavnicami svoje razpoloženje, kje lahko najdemo prijatelja, znanca in še še … Veliko sporočil, reklam ... ja, dnevno, in vse so usmerjene v eno dejstvo, da nam povedo, kaj nam manjka. In če vsem sporočilom

slediš, lahko hitro skleneš ugotovitev, da sem resnično en velik nesrečnik, ki mu manjka ali to, pa še ono; in ob tem kaj hitro spoznaš, da mi oz. nam še veliko manjka, da bi šlo naše življenje v pravo smer. Sama teh dnevnih sporočil, reklam, ne vsrkavam več in gredo preprosto vse mimo mene. Kot da jih ni. Z lahkoto sem se tako odločila in z lahkoto sem se tako naravnala. Namreč globoko v sebi čutim toliko hvaležnosti, hvaležnosti za marsikaj, da me preprosto nobena reklama ne prepriča več, da bi mi šlo na bolje, če bi imela izdelek iz njihove trgovine; čutenje hvaležnosti je pred leti tako spremenilo moje življenje, lahko rečem na bolje, saj se drugače ne znam izraziti; in dnevno čutim in se zahvaljujem za stvari, ljudi, ki jih imam; zahvaljujem za tisto, kar mi je bilo oz. kar mi je dano …

Hvaležna za življenje. Vem, da je življenje dar, velik dar in zavedam se, da je vzgoja po eni strani odgovornost in eno veliko, veliko nesebično delo. Resnično sem hvaležna za dar življenja in za svoje starše, za njihovo odrekanje in za to, da mi je dano – živeti; čisto tako kot sem. Hvaležna za mamo,

za njen značaj, ki me je skvasil, za njeno delo, za njena odrekanja in za njeno varnost, ki mi jo je dala doma … vse to je doprineslo, da sem, preprosto takšna, kot sem.

Hvaležna za mojo družino. Hvaležna, da sem mama. Hvaležna za vsak dan, ko sem z mojimi, hvaležna za tisoče drobnih stvari in tisoče drobnih dogodivščin, ki smo jih kot družina pisali skupaj: za vse prepire, za vse torte, za vse naloge, za vsa jutra, ko smo se pred kopalnico kregali, kdo bo prvi na vrsti … Hvaležna za vse izlete, hvaležna za vse solze, za vse njihove nastope in hvaležna za vse pravljice, ki sem jim jih prebrala. Hvaležna za moja odrekanja, za skrb … in danes hvaležna, ker so moji trije otroci tudi moji učitelji. Danes je že tako, da se tudi jaz od njih učim. Hvaležna, ker mi je bilo dano, da se v družini kvasimo in oblikujemo.

Hvaležna za delo, za službo. Ko gledam ljudi in se dotikam zgodb, kjer so določeni ljudje na robu preživetja, saj jim ni dano, da bi delali v službi, sem hvaležna za to, da mi je dano delati, da delati zmorem, želim, in hvaležna, ker mi delo daje svoj kos kruha; za vse nas.

Hvaležna za zdravje. Že kot otrok sem velikokrat skrbela za svojo mamo, ki je imela težave s trebušno slinavko. Spominjam se občutkov, ki sem jih imela v sebi, ker sem bila ob njej in njeni bolezni; bila sem na nek način jezna, ker ni bila zdrava tako kot mame mojih vrstnic; po drugi strani pa žalostna, ker je bila moja mami bolna in sem bila zaradi bolezni prikrajšana za marsikaj; v resnici pa me je bilo njene bolezni strah, ker sem vedela, da je bolezen en veliki okupator, ki lahko v trenutku spremeni mojo družino. Bolezen je tako tiho spremenila njeno življenje in življenje vseh nas. Že od takrat se zavedam, da je zdravje en velik dar. Danes to čutim, brezpogojno. Zdravje je dar. Zato sem danes še posebej hvaležna za vsak dan, ko sem

zdrava in ko lahko moje noge trmasto sledijo mojim ciljem in načrtom v glavi, ko hočem videti še to in ono in lahko ure in ure hodijo v hribe, potiskajo kolo v hrib … Hvaležna, ker mi je dano aktivno športno življenje, ker sem zdrava, ker lahko grem in se dotikam gora, prehodim poti ...

Hvaležna za prijatelje ... ... za ljudi, ki se prepoznajo pod vzdevkom torkova zakonska skupina, čeprav so veliko več kot skupina ljudi. Ljudje, prijatelji, s katerimi smo črtali in pisali poti življenja skupaj, od svoje mladosti do danes. Hvaležna, ker smo se na poteh vzpodbujali, si pomagali, kramljali, se kalili v veri in skupaj brali, razmišljali. Hvaležna, ker se v njihovi družbi vedno nasmejim. Hvaležna, ker so prijatelji, ker zasedajo velik del mojega življenja in sem z njimi v takem odnosu, kot bi bili moji zemeljski bratje, sestre. Hvaležna, ker so mi bili dani in ker so del mene.

Hvaležna za križe velikega petka. Na nek način pri križih življenja zrasteš in velika nedelja je lepa zato, ker neha boleti teža križa velikega petka. Hvaležna za križe, ki so mi bili dani, ker so mi bili dani takšni, da sem jih lahko nesla; hvaležna, ker sem vstala, se pobrala in šla naprej. Tisočkrat. Hvaležna, ker je bila moja vera ob križih velikega petka še posebej zgovorna. Hvaležna, ker je vera moj dar.

Hvaležna. Veliko razlogov imamo za hvaležnost in samo en iskren pogled v naše srce bo v tem trenutku našel veliko razlogov za našo hvaležnost. Če je ne čutimo, nič hudega; jutri je še en dan … Če jutri ne bo šlo, bo šlo pa naslednji dan … Imamo razloge za to, da smo hvaležni in prav je, da v hvaležnosti drug drugega prekašamo.

Mojca Kukovičič

RAD IMAM ZGODBE 42

Tiste večplastne, ki nagovorijo naravnost in med vrsticami. Tiste, za katere se zdi, da so namenjene otrokom, ki jih požirajo z velikimi očmi in se hahljajo ob njih, a so namenjene tudi nam. Odraslim. Tiste, ki pred nas postavijo vprašanja ali pa nam tiho prinašajo odgovore, ki smo jih prav tako tiho tudi iskali ... nas preprosto pobožajo ali nasmejijo ... V teh letih sem jih pod oboki naše cerkve slišal mnogo. Če me kdaj kakšna od njih ni nagovorila, sem jo poslušal iz spoštovanja do tebe in iz zornega kota raziskovalca. Poskušal sem razvozlati, zakaj si jo izbral, ali ima kaj skupnega z Božjo besedo ali pa te je pri pripravi na nedeljsko pridigo nagovorilo nekaj čisto tretjega. Poslušal sem, kako jo boš razpletel, tu in tam

pa sem ugibal, kolikokrat vmes bi že sam rekel »amen«. Marsikdaj pa je ta prišel čisto prehitro, da sem obsedel in se »pridružil« šele darovanjski pesmi, ki je donela s kora, njihova sporočila pa so v meni odzvanjala še dolgo potem. Užival sem v zvočnosti in bogastvu tvojega jezika, v katerem nisi uporabljal visokoletečih fraz, saj si znal zajeti bistvo z zelo preprostimi stvarmi. … Mnogih zgodb se danes ne spomnim več … Spomnim pa se občutkov, ki so me ob njih preplavljali. Spomnim se negotovosti in kakšne solze. Spomnim se hvaležnosti za tihe odgovore, ki so mi po njih prihajali … spomnim se trenutkov, ko sem se tako vživel, kot da bi sam nastopal v njih ali pa si želel, da bi bile te besede namenjene meni … spomnim se tega, da mi je bilo lepo in sem preprosto užival. Kakšno izmed zgodb sem prepoznal iz knjig. Za kakšno si sam povedal, kje si jo »našel«, če pa se ne motim, pa si jih zadnja leta veliko

napisal sam. Zavedam se dolgih noči, ki so ti ob tvojem perfekcionizmu prehitro minile … in marsikdo, ki je gledal bolj od daleč, je menil, da si na račun tega zanemarjal druge pomembne stvari. Iz njegovega zornega kota je to zagotovo držalo, saj ukvarjanje z enimi stvarmi nujno postavi na stranski tir druge, pa še sam sem bil kdaj takega mnenja … razumem ga. Če pa sem pogledal tebe, pa sem imel občutek, da si ob tem zelo užival. Da so bile tvoje zgodbe žive tudi zato, ker si skoznje izražal sebe ter svet in čas, v katerem smo sobivali. Zato Mitja, hvala za zgodbe! Hvala, ker si jih živel in delil z nami! Hvala za vse tiste, ki so jih (z listi v rokah) uprizarjali! In hvala za vse v ozadju, ki so bili navdih in gonilo zanje, pa tega ne bomo nikoli izvedeli. Upam, da si jim to povedal sam. Bilo jih je vredno napisati … … ker imamo ljudje radi žive zgodbe … … ki nas lahko nagovorijo, če si to le dovolimo.

hvaležni Videmčan

MITJA IN NANDE TER ALENKA Pustimo preteklost v preteklosti, kar je bilo, je bilo … Ko slišim te besede, si vedno želim, da bi zmogla prepričati te »zaničevalce«, saj vem, da nas brez prej ne bi bilo danes in da vse, kar je danes, kmalu postane preteklost. Mogoče se ti »zaničevalci« ne zavedajo, da smo vsi drugačni, ker se je naša pot prepletla s potjo in poslanstvom Mitje Markoviča. Sama vem, da ostaneta spomin in dediščina, ki ju soustvarjamo danes »živa« zato, ker si tako želimo. Naši predniki, kot je bil npr. dolgo pozabljen, a znova »oživljen« Dragotin Ferdinand Ripšl, so dali temelje, mi pa imamo ta privilegij, da na njih gradimo – večje, manjše, a vse pomembne resnične zgodbe in »dogodbe«. Prav imenitna je bila ta, ki jo je s svojo brezmejno energijo in ljubeznijo vodil Mitja. Zato bomo še dolgo preštevali blagoslove in iskali prave besede. Besede nam pomagajo, da se izražamo, delimo svoje ideje, razložimo misli, a nas hkrati tudi omejujejo. Zato nam je Bog dal roke, ki jih lahko držimo ob sebi ali pa jih široko razpremo za objem. Objem, ki ga lahko pospremijo tudi besede, smeh in žareče oči, predvsem pa je objem »čista blaženost« - pristni stisk, ob katerem čutimo še veselje, naklonjenost, srčnost ter začutimo pripadnost skupnosti. V izjemno čast si štejem, da sem se z Nandetom (D. F. Ripšlom) »objemala z besedo in spominom«, Mitja pa me je s svojimi široko razprtimi rokami sprejel v svoj svet in s tem tudi v vašo skupnost – med Videmčanke in Videmčane. Verjamem, da se bomo Mitja, Nande in Alenka »objeli« še večkrat ter iz našega delčka preteklosti ustvarjali prihodnost.

Alenka Černelič Krošelj