Jubilejni Videmčan v Ripšlovem letu

Učimo se iz dediščine, da smo bolj pogumni za prihodnost pogovor z Alenko Černelič Krošelj 6 Župnikovanje Dragotina F. Ripšla in bogoslužno leto na Vidmu ob koncu 19. stoletja 14

JUBILEJNI VIDEMČAN

je izšel ob praznovanju 200-letnice rojstva videmskega župnika Dragotina Ferdinanda Ripšla.

IZDALA Župnija Krško Videm ob Savi UREDNIŠKI ODBOR Martina Makovec Žagar, Tomaž Petan in Mitja Markovič

Kot zemlja in trta, roka in škarje, brenta in grozdje, kozarec in kaplja, pesem in vino pogovor z Lojzetom Kunejem 26

LEKTORIRANJE Klavdija Bizjak

Šteje, kako si živel, ne, kar si imel pogovor z Boštjanom Kovačcem

OBLIKOVANJE Mitja Markovič

34

SPLETNO MESTO videmcan.si KNJIŽNA POLICA issuu.com/videmcan Naklada: 500 izvodov Tisk: Koštomaj 2020.

To so korenine našega mogočnega drevesa pogovor s Francem Bogovičem 40

Želja moj’ga je srca med prijat’lje iti MITJA MARKOVIČ

Leto 2020 bo gotovo v naš – in vsaj do neke mere tudi zgodovinski – spomin zapisano kot leto, ko nam je preglavice delal nevaren virus in ko je družbeno življenje pomembno omejevala z njim povezana pandemija. A mi smo se že pred njegovim pohodom odločili, da bo leto 2020 ostalo zapisano kot leto, ko smo zgodovinsko luč usmerili na nekdanjega videmskega župnika in moža s široko paleto zanimanj in z bogato bero ustvarjalnosti in dela.

Pričetek obhajanja jubilejnega leta je bil obetaven in odmeven. Prvi so Ripšla zavzeto ponotranjili pevci našega Mešanega pevskega zbora Videmčan pod taktirko Manje Molan. Iz Ripšlove pesniške zapuščine so izbrali nekaj njegovih uglasbenih pesmi ter jih pevsko in stilsko imenitno poustvarili.

Ripšlovo življenje in delo je poglobljeno in strokovno ubesedila Alenka Černelič Krošelj že v svojem prispevku v zborniku »Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm«. V isti monografiji je bil tedaj objavljen tudi prevod Ripšlovega znamenitega zapisa v »Kroniko videmske fare«.

Odtlej so novi zgodovinski viri in povezave z drugimi pomembnimi osebnostmi 19. stoletja pokazali še marsikatero sled, ki jih je poznavalka Ripšlovega življenja in dela predstavila ob pričetku obhajanja Ripšlovega leta.

Izjemno dragocena je bila pred tem naključna najdba nekaj pomembnih virov v našem župnijskem arhivu. Kak od njih je nekaterim Ripšlovim značajskim potezam in prednostnim usmeritvam dal le še dodaten pečat in podčrtaj. Denimo najden krstni list, ki ga Ripšl izpiše na slovenskem obrazcu in nanj odtisne slovenski žig (duhovnik, ki je tu deloval za Ripšlom denimo uporablja žig z nemškim poimenovanjem župnije); drugi denimo pokaže na Ripšlovo skrbnost pri zbiranju gradiva in njegovem zapisovanju (najden je bil snop papirjev, na katerih si je Ripšl pripravljal gradivo za svojo znamenito Kroniko videmske fare). Zlasti dragocena pa je najdba oznanilne knjige, v katero je zadnja tri leta svojega življenja in duhovniškega delovanja župnik Ripšl zapisoval nedeljska oznanila. S tem sicer še vedno nimamo neposrednega vpogleda v njegovo duhovnost – ki bi ga odstrle najdbe kakšne njegove pridige ali kateheze. Vendarle pa skrbno zapisana oznanila dajo vsaj malo zaslutiti, katere so bile temeljne poteze njegovega pastirovanja in predvsem zelo jasno in nedvoumno orišejo Ripšlovo veliko skrbnost v njegovem temeljnem poslanstvu – ki je bilo ob vsem drugem udejstvovanju vendarle duhovniško.

Pričujoči Videmčan se v enem svojih prispevkov ukvarja prav z omenjeno dragoceno najdbo.

Sicer pa smo ob snovanju dogodkov v Ripšlovem letu želeli pokazati predvsem njegovo dediščino in poskrbeti, da tudi obhajanje jubileja pusti zanamcem kaj otipljivega.

Kot spomin na Ripšlovo prizadevanje na področju sadjarstva smo tako ob praznovanju letošnjega župnijskega praznika na travniku ob župnišču, kjer je nekoč rasel eden od obsežnih Ripšlovih sadovnjakov, zasadili tri jablane sorte »tafeljček« ali po njem imenovanih »Ripšlovih jabolk«. Lokalni skupnosti pa smo predlagali in skupaj z Občino Krško pripravili vse potrebno za odkritje doprsja Dragotinu Ripšlu v Gaju zaslužnih v krškem parku.

In tudi pričujoča jubilejna izdaja Videmčana želi biti droben spomenik našemu velikemu predniku.

Glavnina publikacije skuša na Ripšlovo dediščino pogledati skozi očala posameznikov, ki se Ripšlove dediščine tičejo ob svojem praktičnem delu in usmeritvah.

K pogovoru smo zato povabili že omenjeno poznavalko Ripšlove dediščine Alenko Černelič Krošelj, ki ta čas opravlja službo direktorice Posavskega muzeja Brežice. O srečevanju tradicije in sodobnih poslovnih pristopov smo se pogovarjali z ustanoviteljem Hiše trt, vina in čokolade, Lojzetom Kunejem. O sodobnem sadjarstvu, o razpetosti med lokalnim in multikulturnim, med preteklostjo in sodobnostjo smo govorili s posavskim sadjarjem Francem Bogovičem, ki je ta čas tudi poslanec v Evropskem parlamentu.

Temeljni vir in navdih za Ripšlovo delo je bilo brez dvoma njegovo krščanstvo. Iz njegovega življenja sije vera, ki ni kak naivni fideizem, ampak je vera, ki vodi in narekuje čisto praktično življenje, delo, odločitve in prizadevanja. In kako biti tak – dejaven in živahen kristjan – na začetku 21. stoletja?

O tem smo govorili z uspešnim mladim poslovnežem Boštjanom Kovačcem, ki svojega krščanstva ne le ne skriva, ampak njegova vera pomembno oblikuje njegove vrednote in tudi povsem poslovne odnose in odločitve, kot sam pravi.

Iskrivo rdečo nit čez pričujočo publikacijo pa vlečejo kitice znamenite Ripšlove pesmi »Kdo bi zmirom tužen bil«. Ta je zanesljivo njegovega avtorstva, saj je v slogu svoje duhovitosti z njo škofu odgovoril na obtožbe, ki so se v škofijskih dosjejih znašle na njegov račun.

S posebnim zvenom v letošnjem pandemičnem letu odzvanja verz omenjene pesmi, ki smo ga že dolgo pred pojavom koronavirusa izbrali kot naslov prireditev Ripšlovega leta: »Želja moj'ga je srca med prijat'lje iti.« Da le spet prav kmalu!

Dragotin Ferdinand Ripšl je bil mož širokega spektra zanimanja in delovanja. Ob navdihu svojega krščanskega in duhovniškega poklica je spletal pomembne vezi v naši župniji, v lokalnem okolju in širši družbi. S svojim prizadevanjem za slovenski jezik, s prizadevanjem za razvoj sadjarstva, in s tem gospodarski razvoj pušča dragoceno in svetlo sled ter nas navdihuje za pogumno delovanje.

Učimo se iz dediščine, da smo bolj pogumni za prihodnost Da vsaj malo zaslutimo pomen dela in prizadevanj videmskega župnika Dragotina Ferdinanda Ripšla, je ključno, da odstremo tančico dveh stoletij in skušamo njegovo prizadevanje in delo uzreti v tedanjih okoliščinah.

O družbeni sliki njegovega časa in pomenu Ripšlovega raznovrstnega delovanja smo se pogovarjali z njegovo odlično poznavalko, etnologinjo Alenko Černelič Krošelj.

šteli učitelji, zdravniki, pravniki in seveda tudi duhovniki, so se na različne načine trudili sooblikovati temelje narodne zavesti. Ripšl je tem novim gibanjem zelo sledil. Ne nekje ob robu, pač pa prav v njihovi sredini.

Na kakšen način?

Kako bi predstavili Dragotina Ferdinanda Ripšla nekomu, ki prvič sliši zanj?

Dragutin Ferdinand Ripšl je bil sadjar, pesnik, rodoljub, narodopisec in duhovnik. Živel je v prelomnem zgodovinskem času, ki pa ga ni le opazoval, pač pa se je vanj tudi zelo aktivno vključeval.

Vsaka zgodba se nekje začne …

Res je. Ripšlova se je začela 1. novembra 1820 v Šentjurju pri Celju. Vemo, da je bil njegov oče Andrej tamkajšnji učitelj in da je bil njegov mlajši brat Nikolaj, sošolec Gustava Ipavca.

Po končani gimnaziji v Celju je študiral filozofijo in bogoslovje v Celovcu, kjer je bil leta 1843 tudi posvečen. V 44 letih duhovništva je služboval na različnih koncih slovenskega etničnega ozemlja, med drugim je bil tudi vojaški kaplan (kurat) v Benečiji, v času avstrijsko–italijanske vojne (1859—64).

Druga polovica 19. stoletja je v Evropi prinesla mnoge spremembe.

To so bili prelomni trenutki, v katerih se je naš svet zelo spreminjal. Takratni izobraženci, med katere so se

V tem času se je veliko govorilo o jeziku, ki se je uveljavljal v vseh plasteh. Ripšl se je kot duhovnik zavedal tega, kaj je njegovo poslanstvo, in svoje delovanje usmerjal v družbo kot celoto.

Kako je deloval kot sadjar?

Njegovo prepoznavanje potencialov slovenske pokrajine, ki jih je videl predvsem v sadjereji, in močna prizadevanja v tej smeri so pripomogla k temu, da je po tem tudi najbolj znan. Tega so se zavedali že v kasnejši Jugoslaviji, kjer mu je stroka priznala pombmeno mesto, da bi bili brez njega težko tu, kjer smo.

Vemo, da se je že v gimnaziji zanimal za naravoslovje in kmetijstvo, nabiral si je izkušnje z delom v drevesnicah in sadovnjakih ter pridobival dodatno znanje iz različnih knjig. Ker je v gojenju žlahtnega sadja prepoznaval veliko vrednost, je povsod, kjer je služboval, namenil prav posebno skrb poučevanju mladine o cepljenju in oskrbovanju sadnega drevja.

Prav tovrstno delo ga je pripeljalo do nujnosti, da bi svoje poučevanje obogatil tudi z učbenikom. Zato je v ta namen leta 1867 spisal knjižico Kratki nauki za sadjerejo v slovenskem jeziku.

Zakaj je bil izid te knjižice tako pomemben?

Tako kot na vse njegovo delo moramo tudi nanjo pogledati v duhu tedanjega časa. Zavedati se moramo, da zanjo ni imel na razpolago pripomočkov, ki so nam danes samoumevni. V njej je zajeto to, česar se je sam priučil in pri tem uporabljal izrazoslovje, ki prej ni obstajalo, oziroma ni bilo zapisano. Ker je knjižico založil vitez plemeniti Gutmannstahl – Benvenuti, jo je lahko brezplačno delil med sadjarje. Njeno aktualnost, splošna raba in popularnost so botrovali temu,

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

da je knjižica v nekaj letih pošla, zato so jo čez 7 let ponatisnili, a se je z njo zgodilo enako.

Pesem Majolka je danes ena izmed najbolj znanih ljudskih pesmi, skoraj nihče pa ne ve, da je vsaj njen delni avtor prav Ripšl.

Res je. Poleg skrbi za uspešno kmetovanje je bila njegova največja skrb jezik in izražanje v slovenskem jeziku. Ker je videval, da Slovenci radi prepevajo, veseljak pa je bil tudi sam, je leta 1859, skupaj z bratoma Ipavec iz rodnega Šentjurja, pripravil Pesmarico za kratek čas. V njej je 20 Ripšlovih pesmi, od katerih je deset zdravic. Večino so uglasbili prav Ipavci, nekaj napevov pa je bilo povzetih iz ljudskih in drugih, že znanih napevov. Med njimi je tudi omenjena Majolka. Čeprav je v predgovoru zapisal – »pa kakor sem te pesmi spisal ino pel, jih tudi podarim vsim ljubim, pošteno veselim Slovencom, mojim prijatelom, - odločene so za kratek čas, ino ne iščejo nobene slave«, je pesmarica pustila mnogo močnejšo sled.

Ne smemo pozabiti, da so bili časi po pomladi narodov (1848) zelo burni in pomembni pri oblikovanju narodne zavesti, za katero so se trudili takratni izobraženci. Ljudje so s prepevanjem napevov v svojem jeziku utrjevali svojo zavest in se povezovali kot narod. Zato je pesmarica dokaz družbenega dogajanja

sredi 19. stoletja, predstavlja svojevrsten manifest domovini.

Bi lahko bila to povezava tudi s škofom Slomškom?

Slomšek (1800—1862), je bil tudi sam pisatelj, pesnik in pedagog. Vemo, da je v času svojega škofovanja (1864—1862) svoj liberalen pristop širil in spodbujal tudi pri duhovnikih.

V Zborniku pražupnije Videm Krško, ste raziskovali tudi njegovo rodoljubje. Kako ga vidite?

Ripšla vidim kot celovitega človeka, kot so bili tudi nekateri drugi iz naše dediščine. Čas, v katerem je živel in zelo aktivno sodeloval, je bil, zaradi močnega raznarodovalnega pritiska, čas taborov. Čas združevanja, oblikovanja skupnih zahtev za združeno Slovenijo in slovenski jezik. Tabore so oblikovali pravniki, zdravniki, učitelji in duhovniki, ki so se izoblikovali v politike, z jasno izraženimi idejami, ki so jih na taborih tudi javno predstavljali. Ripšl je bil leta 1866

Na vseh razglednicah iz prve polovice 20. stoletja je ob cerkvi lepo viden obsežen Ripšlov sadovnjak

Jubilejni VIDEMČAN

med ustanovitelji sevniške čitalnice, ki je leta 1869 organizirala tamkajšnji tabor, na katerem je bil med slavnostnimi govorci. Istega leta je bil med ustanovitelji čitalnice v Laškem, kasneje pa še glavni organizator ustanovitve čitalnice v Loki pri Zidanem Mostu.

Leta 1874 ga je duhovniška pot prinesla na Videm. Kakšna sta bila Krško in Videm v tistem času?

Kot lahko razberemo iz videmske kronike, mu je bilo Krško všeč, zato ga je prijazno in dobrohotno opisal.

Seveda je bilo takrat Krško le na desnem bregu Save, Videm pa je bila vas in župnija na sosednjem bregu.

hodom na Videm je bil župnik pri sv. Heleni v Loki pri Zidanem Mostu, kjer je tudi napisal župnijsko kroniko.

Obe v slovenskem jeziku. Tretjo kroniko je leta 1880 začel pisati na Vidmu.

Stoletja prej je ljudi obeh bregov povezoval samo brod. Osem let pred njegovim prihodom na Videm (1866) pa je oba bregova Save pomembno povezal most.

Zakaj šele po šestih letih?

Ob prihodu na Videm je bil zagotovo že izkušen kronist, zato je začel takoj »brskati« po preteklosti in zapisih. Želel je pisati resnico in vedel je, da za to potrebuje več informacij — zavedal se je pomena raziskovalnega dela in pridobivanja »pravih« virov. Po šestih letih je bilo njegovo raziskovalno delo nared za strnjen zapis. Zato je za videmsko kroniko naročil zvezek A4 formata zvezan v usnje, v katerem je na naslovnici in na hrbtu vgraviran naslov: Chronik der Pharre Videm. Ovitek je okrašen z vogalnimi ornamenti, ki skupaj z obrobno črto zaokrožujejo platnice.

Živahno trgovanje po reki Savi s čolni in splavi pa je leta 1862 zamenjala železnica, ki je bila pripeljana prav na Videm. Štiriinpetdesetletni Ripšl, ki je bil vsestranski človek s širokim obzorjem, raziskovalnim duhom in mnogimi izkušnjami, je kmalu postal povezan tudi z življenjem in dogodki v Krškem, oziroma na obeh bregovih.

Kdo so bili njegovi tukajšnji somišljeniki?

Že od prej je poznal odvetnika in pisatelja Janeza Mencingerja, tesno pa je bil povezan tudi z ravnateljem krške deške meščanske šole Ivanom Lapajnetom, pa z brežiškim odvetnikom Radoslavom Razlagom. Njihova pota so se vseskozi prepletala.

Zveni zelo protislovno. Mož, ki se je vse življenje boril za uveljavitev slovenskega jezika v javnem življenju, je svoje zadnje delo na pisal v nemškem jeziku. Kako si lahko to razložimo?

Ripšl je v Krškem zapustil še eno pomembno delo. Nam ga lahko prosim, predstavite?

Ripšl pride na Videm 12 let po smrti Antona Martina Slomška, ki se je trudil in naročal duhovnikom pisanje kronik oziroma spremljanje življenja v župnijah na vseh področjih. Ne poznam sicer dela njegovega naslednika Jakoba Stepišnika, zagotovo pa so se razmere spremenile in Ripšl je sledil navodilom. Je pa seveda zelo težko vedeti, zakaj se je tako odločil.

Iz vseh navedenih podatkov o njegovem življenju vemo, da je bil vedno v središču dogodkov. Poleg tega pa je bil odličen iskalec, opazovalec in zapisovalec vsakdanjega življenja, ljudi in okolja, v katerem je živel. Tako je že v času svojega kaplanovanja pri sv.

Miklavžu nad Laškim spisal župnijsko kroniko. Pred pri10

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

Kljub svojemu delovanju je Ripšl bil tudi »ubogljiv« član Cerkve. Ne poznam pa konkretnega dokumenta, ki je določil, da morajo biti kronike napisane v nemškem jeziku.

izobraževanju na področju kmetijstva in gospodarstva —, slovensko upravo, slovenske urednike, boljšo infrastrukturo — vlaki, ceste, mostovi, samostojno politično delovanje.

Osvetlili ste nam njegov pomen v preteklosti.

Kako ta oblikuje našo sedanjost in kaj njegovega naj zapustimo prihodnjim rodovom?

Njegova dediščina je spletena iz gospodarskega delovanja, ki je še vedno prisotno v posavski uspešni sadjereji in iz neprecenljivega družbenega dela, brez katerega bi vedeli in dosegli manj.

V sodobnosti, kjer živimo v udobnosti tudi zaradi dosežkov naših prednikov, velikokrat nanje pozabimo. Še posebej na tiste, ki niso trdno zapisani v naši dediščini. Kljub temu, da radi govorimo, kako je pomembna naša dediščina, pa prevečkrat površno poznamo tiste, ki so naš narod, jezik in istovetnost ne samo spremljali, ampak živeli in jih sooblikovali.

Ripšl je bil del pomembnega gibanja, ki je omogočilo ohranitev jezika, njegov razvoj, prepoznavanje naroda in njegovo enakovredno mesto v tedanji družbi, kar je pomenilo neprecenljiv temelj prihodnosti. Ripšl je skupaj s sodobniki pogumno in vztrajno, mirno in nenasilno opozarjal, predstavljal ter z znanjem osmišljal pomembna vprašanja. Postavili so temelje za uresničitev danes nam samoumevnih stvari — zahtevali so šolstvo v slovenskem jeziku za vse od najnižje ravni do fakultete — s posebnim poudarkom na

Ko rečemo, da se učimo iz dediščine, da smo bolj pogumni za prihodnost, povemo, da s spoštovanjem vsega, kar so ustvarili pred nami, cenimo sedanjost in na vsem tem gradimo prihodnost.  MARTINA MAKOVEC ŽAGAR

Edina ohranjena skica stare videmske cerkve sv. Ruperta, v kateri je maševal župnik Ripšl. Skico je za kroniko narisal Matija Doberšek. Prav tako skico župnišča na prejšnji strani.

Na travniku ob župnišču, kjer je nekoč rasel eden od Ripšlovih sadovnjakov, smo v spomin na obhajanje jubilejnega leta zasadili tri sadike posebej za to priložnost vzgojenih jablan sorte “tafeljček”, imenovanih tudi “Ripšlova jabolka”

Kdo bi zmirom tužen bil?

To ne more biti.

Bog je pamet mi delil, Tužnost razpoditi.

Pride čas, da se solzim, Rajši pa se veselim, Kakor znam, si kratim čas; Kaj mika to vas?

Kdo bi zmirom bil vesel?

To ne more biti.

Ko bi tudi zmirom pel, Žalost mora priti; En čas voljno potrpim, Preveč pa se ne solzim, Iščem spet si kratek čas; Kaj to mika vas? 

Ko vsaj površno prelistamo pričujoča Oznanila, se vsak tak pomislek nemudoma razblini. Ripšla pa prepoznamo kot zelo natančnega in vestnega.

Nobenega dvoma ni, da je bil najprej in »najbolj« župnik, pastir in skrbni sejalec Božjega na videmskem koščku Božjega kraljestva.

Župnikovanje Dragotina F. Ripšla in bogoslužno leto na Vidmu ob koncu 19. stoletja V pripravi na jubilejno leto 200-obletnice Ripšlovega rojstva smo odkrili nekaj dragocenih doslej nepoznanih zgodovinskih virov. Med njimi oznanilno knjigo Videmske fare, v katero je tri leta zapisoval župnijska oznanila

videmski župnik Ripšl. Ta vir nam ponuja vsaj delen vpogled v temeljno Ripšlovo poslanstvo kot duhovnika in videmskega župnika. Vsebina je bila prvič predstavljena na prireditvi ob pričetku Ripšlovega leta.

Najdeni oznanilni zvezek obsega obdobje od 1884 (prične se prav z Rupertovo nedeljo) pa vse do Ripšlove smrti. Pravzaprav je zadnji vpis 9. oktobra 1887. Težko reči, zakaj manjkajo še vsaj štiri oznanila do začetka novembra istega leta, ko je župnik Ripšl končal svoje zemeljsko življenje.

Najdba je zelo dragocen vir, saj smo doslej veliko vedeli o številnih Ripšlovih dejavnostih — sadjarstvu, pesništvu, narodnem buditeljstvu, o njegovi kroniki — skorajda nič pa o njegovem temeljnem poslanstvu, o tem, kako je na Vidmu župnikoval. Ob številnih dejavnostih, s katerimi se je ukvarjal, bi utegnili pomisliti celo, da je svoje duhovniško poslanstvo opravljal površno, bolj z levo roko, kot rečemo.

Kulturni dom Krško ob pričetku obhajanja Ripšlovega jubilejnega leta.

Na platnu Ripšlov lastnoročni podpis “Dragotin Nande Ripšl”

Prebiranje oznanilne knjige pokaže Ripša v pravi luči: bil je vesten duhovnik, iz oznanil sije jasen red, iz številnih poudarkov in opomnikov, ki jih je pripisal, pa lahko razberemo tudi njegove lastne duhovne prioritete.

Zelo zanimivo je pogledati v bogoslužno leto videmske župnije v Ripšlovem času. Kaj in kje so praznovali? Katere liturgične oblike so bile takrat najbolj priljubljene? S katerimi težavami so se soočali? K čemu je svoje farane Ripšl kot njihov pastir vzpodbujal? Je bil mil ali strog?

Zelo imenitno je, da je prav v obdobje, ko je v pričujoč zvezek zapisoval Ripšl, prišla na vrsto tudi sveta birma. Škofa očitno iskreno spoštuje, hkrati pa želi, da bi njegova župnija nanj naredila dober vtis.

V prvem delu sem skušal iz triletnega obdobja rekonstruirati nekaj splošnih značilnosti liturgičnega leta. Vse zapise v zvezi z birmo in pripravo nanjo sem dobesedno povzel.

Ob tem pa je tu še vrsta različnih zanimivosti, ki jih je Ripšlovo pero zelo čitljivo in pregledno zapisalo v najdeni zvezek. [Citati iz zvezka »Cerkvena oznanila za Videmsko faro 1884-« so v nadaljevanju grafično označeni z drugačno tipografijo in niso lektorirani.]

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

SPLOŠNO

(Ripšl ima ob sebi seveda ves čas kaplana). Pravzaprav sta na obeh mestih po dve sveti maši: prva tiha, druga slovesna (torej peta) in z blagoslovoma.

Nedeljske svete maše so praviloma ob 6h in ob 10h.

Prva je praktično vedno v župnijski cerkvi, medtem ko je tista ob 10h velikokrat na različnih podružnicah.

Ob 6h zjutraj je slovesna sveta maša v župnijski cerkvi.

Ob 10h pa znova dve: prva tiha, druga slovesna. Tudi na praznik je popoldne ob 2h običajna pobožnost.

Popoldne ob 2h (to velja za nedelje in praznike) so potem različne pobožnosti, največkrat litanije z dvema blagoslovoma ali pa namesto litanij večernice, v oktobru in tudi sicer rožni venec, v postu križev pot, v maju šmarnice.

NOVOLETNA STATISTIKA

Pozimi imajo ob 2h namesto tega krščanski nauk.

Ob novem letu župnik Ripšl poda kratko statistiko. Za zanimivost jo povzemam.

V času šole so šolske maše običajno ob ponedeljkih in petkih. Posebej je omenjeno, če gre za sveto mašo ob začetku ali koncu šole. (Šola se prične v prvem delu oktobra, konča pa konec avgusta. A v tem času ne traja ves čas zdržema — verjetno se je urnik prilagajal delu na kmetijah.)

Leta 1884: 61 rojenih otrok, poročilo se je 18 parov, umrlo je 33 župljanov.

Leto za tem: rojenih 58 otrok, poročenih 8 parov, umrlih 44.

Zgolj kot zanimivost: že v Ripšlovem času v Starem gradu ne praznujejo le sv. Miklavža, ampak tudi sv.

Blaža, kakor je še danes. (Tako v Starem gradu kot na ostalih podružnicah je sveta maša velikokrat tudi izven omenjenih praznikov.)

Leta 1886: rojenih 48 otrok, poročenih 12 parov (omeni, da je bilo oklicnih pa 13 parov), umrlo je 38 župljanov.

Novo leto (praznujejo sicer »obrezovanje Gospodovo«) je zaznamovano še z enim župnijskim dejanjem: popoldne po litanijah z blagoslovoma v farovžu

Tudi maša na praznik sv. Jožefa, pratrona vesoljne kat. cerkve je 10. sveta maša v Stari vasi — kakor je na Jožefovo še vedno (čeprav je tamkajšnja cerkev posvečena sv. Mihaelu). Stara vas sicer v Ripšlovem času očitno ni imela »statusa« podružnice, saj jo vedno omenja kot kapelo v Stari vasi.

plačilo za cerkvene sedeže. Koliko bo praznih, pridejo v nedeljo po večernicah na dražbo.

POPISOVANJE IN SPRAŠEVANJE TER NAMENSKA NABIRKA OB TEM

Med zelo redkimi svetniki, ki jih Ripšl omenja v svojih zapisih (poimensko ne navaja niti zavetnika sv. Ruperta), je sv. Frančišek Ksaverij, pred čigar praznikom imajo celo »navadno osmino«.

BOŽIČ

Po končanem božičnem času oziroma na začetku posta se je dogajalo spraševanje gospodarjev in popisovanje. Župnik je objavil razpored: Torek

Sveti večer v Ripšlovem času? Nobene »božične večerje«, seveda. Na sveti večer je ojstri post.

Ob 11h »cerkvene molitve in slovesna sveta maša — polnočnica«. Pa še zahvalna pesem »Te Deum«. (Slednja je pravzaprav nekakšna »znamka«, ki daje prazniku veličino. Zanimivo je, da zahvalno pesem, razen za največje cerkvene praznike, zapojejo tudi pri mašah, ko praznujejo rojstni in godovni dan avstroogrskega cesarja.)

ob 8h Pesje in Dolenja vas; ob 10h Stari Grad in Libna; popoldne ob 2h Anovec in Bučerca.

Sredo ob 8h Sremič in Stara vas; petek popoldne ob 6h Videm.

Naslednji teden so prišli na vrsto fantje in dekleta.

Razpored je bil sledeč: Fantje v ponedeljek ob 8h Anovec, Bučerca, Koritno, Ponikva, Libna, Sremič in Videm. Sredo ob 8h Pesje, Dolenja vas, Stari grad, Stara vas. Dekleta pa po istem krajevnem razporedu v četrtek in soboto.

Božični dan se prične zelo zgodaj, in sicer ob 3h. Ob tej uri sta hkrati sveti maši v Dolenji vasi in na Kremenu

17

Jubilejni VIDEMČAN

Ob »spraševanju« imajo očitno v navadi tudi prostovljne darove z določenim konkretnim namenom.

posebnega namena nabirke ob spraševanju.

V januarju 1885 se tako zbirajo mili darovi za nove

POSTNI ČAS IN POSTENJE

slike srca Jezusa in Marije.

15. marca Ripšl poroča o omenjeni nabirki za nove tablje presv. src Jezusa ino Marije. Posebej pove, koliko so zbrali gospodarji in gospodinje, koliko fantje in dekleta. Mi pa omenimo le skupno vsoto: 36 goldinarjev in 82 krajcarjev. Toliko sicer tablje

Pred pričetkom posta župnik spomni župljane takole:

Tork ob 11h zvečer vas bo veliki zvon spomnil, da je konc pustnih veselic, glejte, da ga boste slišali. Neko drugo leto je isto sporočilo zavil v malo drugačne besede, a z nič manj bodice: Tork ob 11h ponoči bo veliki zvon oznanil, da je konec pustnih veselic; glejte, da vam ne bo zaman pel.

menda ne bojo stale, pa saj bo še kaj več treba omisliti za cerkev letos, ko bo pri nas birma.

pri tem doda Ripšl.

Na belo nedeljo (12. aprila) župnik poroča: Podobe

sv. srca Jezusa in Marije smo že dobili, danes keden jih boste že videli na oltarju, in slišali nadrobni račun.

Velikončna spoved se prične na 2. postno nedeljo.

Post v Ripšlovem času ni le stvar postnega časa. Ko so kvatrni tedni (to je štirikrat letno), je ob sredah, petkih in sobotah terdi post.

Naslednjo nedeljo pove Ripšl, da so nove slike v Gradcu stale 30 goldinarjev, posebni stroški še 2 goldinarja in 30 krajcarjev, ostalo jim je še 4 goldinarje in 62 krajcarjev.

Tudi na praznike se pripravljajo s postom. Strogi post je recimo pred binkoštno nedeljo. Pa pred praznikom sv. Petra in Pavla. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Pred praznikom vseh svetih in pred praznikom Brezmadežne, 8. decembra.

Naslednje leto pa je bila namenska nabirka za beli

plajš, kterega naša cerkev še nima, namreč za

VELIKI TEDEN Na cvetno nedeljo je pred deseto sveto mašo, ob pol 10h blagoslovljenje oljk in procesija okolj cerkve. Pri tem leta 1886 Ripšl precej strogo doda pa naj tudi farmani v procesijo stopijo, drugač ste pa hujši ko judje.

Na cvetno nedeljo poteka tudi posebna nabirka (danes je to nabirka za božji grob na veliki petek). Ripšl oznani, da stoji škrinca pod turnom za obsvečavo božjega groba v Jeruzalemu.

veliko noč, božjega telesa praznik in za inicije – okolj cerkve za lepo vreme in dobro letino.

Velikonočno tridnevje Ripšl povzame zelo zgoščeno.

Na veliki četrtek zjutraj poteka še spovedovanje do

Razloži Ripšl, kdaj bi belo bogoslužno oblačilo potrebovali. Ne gre za mašni plašč, ampak za pluvijal, ki se uporablja na druga bogoslužja.

4. aprila Ripšl poroča o nabirki za omenjeni bel pluvijal.

Skupaj so zbrali 32 goldinarjev in 46 krajcarjev. Se ve,

8h, potem med mašo sv. obhajilo. Zvečer po večni luči sv. roženkranc in litanije. Petek in sobota sv. opravilo ob 7h. Petek zvečer sv. križev post in litanije pred božjim grobom; soboto zvečer sv. roženkranc in litanije pred božjim grobom.

Kasneje žal ne izvemo, ali se je našel kak dobrotnik niti, ali so pluvijal kupili ali ne. Leta 1887 ni zapisanega

In kako je z blagoslovom velikonočnih jedi. Oznani pravzaprav blagoslovljenje velikončnega jagneta. Razpored je vsako leto enak, in sicer: ob pol 2h

da za tako vsoto se plajš ne dobi; torej prosim, ko bi še kak skrivni dobrotnik alj dobrotnica kaj priložili.

18

v kapelici na Sremiču; ob 2h pri Korbarju v Sremiču; ob pol 3h v Podjedovi vincariji; ob 3h pri Cirjaku v Ponikvi; ob pol 4h v cerkvi na Kremenu. Ob 4h pri Habincu.

Sledi očitno še kaplanov razpored (ali obratno): ob pol 2h v Dolenji vasi, potem v Starem gradu in v Stari vasi (tu nobeno leto ne pripiše točne ure), doma v farni cerkvi točno ob 4h.

Na veliko noč se bogoslužje prične ob 5h (ali ob pol 6h) s slovesno procesijo, sledi peta maša z dvema blagoslovoma in Te Deum laudamus, kot ob vseh pomembnih praznikih.

Velikonočna spoved za bolnike se je odvijala po veliki noči.

Otvoritveni pozdrav tajnice ŽPS, Martine Makovec Žagar

Največja poznavalka življenja in dela župnika Ripšla, Alenka Černelič Krošelj

PROŠNJI DNEVI Pred praznikom vnebohoda so prošnji dnevi, kot rečemo danes. Tednu tudi takrat (kot danes še rečejo nekateri) pravijo »križev«. Bogoslužje je pa sledeče: v ponedeljek ob 5h procesija v Staro vas in tam sveta maša. V torek ob 5h sveta maša v Starem gradu, potem procesija v Dolenjo vas in tam sv. opravilo. (1886 leta je v torek potekala procesija od križa v Dolenji vasi v Stari grad, kjer je bila pridiga in sveta maša.) V sredo gre procesija iz Stare vasi v farno cerkev in tukaj sv. maša.

PROCESIJE Procesije so v času župnikovanja Ripša na Vidmu zelo pogosta oblika skupne pobožnosti. Navedimo nekaj praznikov, ko se odvijajo procesije: Za praznik vseh svetih, 1. novembra: popoldne ob 2h so rožni venec in litanije, temu sledijo molitve za

rajne farmane in procesija na mirodvor in tam Libera. (Za pokopališče vselej uporablja besedo

mirodvor.)

Tudi dan potem, na vernih duš dan: ob 7h molitve, pridiga, črna peta maša in procesija okoli cerkve.

Vsako leto je tudi procesija ob prazniku sv. Marka, 25. aprila: ob 6h je sveta maša v župnijski cerkvi, potem procesija do kapelce v Stari vasi in nazaj v farno cerkev, tukaj pridiga in peta maša z blagoslovoma.

Na praznik sv. Rešnjega Telesa je po slovesni peti maši ob 9h procesija, o kateri Ripšl nič posebnega ne pove, Novoodkrita oznanilna knjiga, v katero je tri leta zapisoval župnik Ripšl

BRANKO BENCIN

kar gotovo pomeni, da je bila tako ustaljena, da ni bilo treba nič razlagati.

Procesija je bila tudi na Kremenu po slovesni sveti maši ob praznovanju sv. Primoža in Felicijana sredi junija.

Ob svečnici je bil blagoslov sveč in pa procesija okoli cerkve.

Procesije so bile ob t. i. prošnjih dnevih, kot smo videli v prejšnjem naslovu.

Veliko procesij pa je bilo povezanih s prošnjami za lepo vreme in odvrnitev neurij, kot bomo videli v nadaljevanju.

ZA LEPO VREME Glede na to, da se večina faranov preživlja s kmetijstvom, se prošnja za lepo vreme v različnih oblikah pojavi zelo velikokrat. Navajam nekaj konkretnih primerov.

Od junija dalje je po eni od nedeljskih maš t. i. inicije (s tem izrazom označujejo procesijo s štirimi postajami, na katerih so se brali začetki vseh štirih evangelijev) za dobro vreme in odvrnitev neurij. Ta pobožnost traja do začetka septembra.

Ob koncu junija obhajajo sveto mašo v kapelici na

Sremiču na čast sv. Janezu in Pavlu, v zahvalo za dež in da bi nas Bog obvarval hude ure ali podobno — npr.: za odvernitev hudega vremena.

V ponedeljek, 19. junija 1885, ob 6h zjutraj gre pro-

cesija iz Starega grada v Dolenjo vas za pohlevni dež prosit, tam sv. maša in litanije za dobro letino.

Tudi v sredo, 29. junija istega leta, je bila sveta maša za pohlevni dež in sicer v Sremiču na čast sv.

Janezu in Pavlu.

V ponedeljek, 3. avgusta 1885, ob 5h procesija za

pohlevni dež od farne cerkve do kapele ino nazaj v farno cerkev, tukaj pa peta maša z 2 blagoslovoma. Povedali smo že, da z izrazom »ka-

pela« Ripšl imenuje cerkev v Stari vasi.

Naslednji ponedeljek je bila ob 7h sveta maša v Dolenji vasi v zahvalo za dež in da bi dobri Bog še

v prihodnjič dal potrebnega deža, hude ure nas pa obvaroval.

Tudi sicer je bila v Dolenji vasi pogosto maša s tem namenom. Recimo naslednjo soboto, 22. avgusta, pa znova v ponedeljek 24. avgusta.

Predstavljen je bil tudi novoodkrit krstni list, ki ga je izpisal župnik Ripšl. Uporabljal je slovenski obrazec in slovenski žig.

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

Naslednje leto (1886) so oznanjene svete maše in potem procesija za pohleven dež v Stari vasi in sicer že 16. in 23. aprila.

oznani darovanje za domače uboge. Enako tudi za veliko noč. Torej nekakšna nabirka za Karitas, kot bi to imenovali danes.

Ob petkih od sredine maja (ali vsaj začetka junija) dalje ob 5h (ali ob 6h) zjutraj »gorna« (včasih »gorska«) maša (včasih dopisano za dobro letino). »Gorne maše« potekajo tam do začetka oktobra.

Kaj izraz »gorna maša« pomeni v Ripšlovem času iz razpoložljivih zapisov ne uspem razbrati.

Pa ni vabil le k solidarnosti do domačih ubogih, ampak najdemo od časa do časa tudi povabilo k darovanju za širše potrebe. Nekaj primerov: 3. maja 1885 Ripšl mimogrede omeni Mili darovi v

škrinco pod turom za tri pogorelce v Sevenski fari; škode ja za 4200 goldinarjev. Vabilo k soli-

darnosti med Videmčani običajno ni seglo preveč do srca, ali vsaj ne do denarnic. Nesrečnim Sevničanom so lahko predali le nabranih 54 krajcarjev. A klic k solidarnosti je v oznanilih jasno zaznati.

BRATOVŠČINE V župniji v Ripšlovem času delujejo številne bratovščine – danes bi jih lahko primerjali z manjšimi skupinami. To zvemo sicer posredno – od časa do časa so bile naročene svete maše za posamezne bratovščine. Naštejmo jih nekaj, ki jih v zadnjih treh letih svojega župnikovanja na Vidmu v oznanilih omenja Ripšl.

19. junija 1885 pa je oznanil nabirko za mariborsko stolnico: Za stolno cerkev v Mariboru, ktera se je hotela podreti, ker je že stara, bo popravljenje stalo blizu 50000 gld. Torej ste prošeni vsi farmani cele škofije z milim darovami pripomagati; v ta namen bo škrinca pod turnom postavljena. Ako pa gdo kaj posebnega darovati hoče, naj prinese meni alj gospodu kaplanu.

Recimo 14. decembra 1884 je bilo sv. opravilo za

bratovščino čistega spočetja naše ljube gospe.

19. aprila je bilo sveto opravilo za bratovščino

24. januarja 1886 so zbirali Milošna za Tirolce,

Marije 7 žalosti in Marijine ljubezni.

dnar, alj žito alj krompir i.dr. v farovž alj v kaplanijo. Nabirko za »Tirolce« naglasi Ripšl še dve

26. aprila še vedno istega leta pa je bila 10. maša za bratovšino sv. Alojzija, sv. Jožefa. Tega dne Ripšl omeni še eno bratovščino, ko spomni: Udje

naslednji nedelji. O tem, koliko se je nabralo, ni zapisa.

14. avgusta 1887 pa je bila nabirka v škrinco pod

bratovšine sv. R. T. naj plačajo letni donesek, ker bodo bratovske bukve mil. knezoškof pregledali.

turnom za novo stolno cerkev v Sarajevu v Bosni. Tudi tu Videmčani niso zbrali prav veliko. V

oznanilih naslednjo nedeljo ima Ripšl s svinčnikom pripisano vrednost nabirke: 1 goldinar in 28 krajcarjev.

20. junija 1885 je bila v Starem gradu maša za bratovšno sv. rožnega venca. Takrat Ripšl k temu doda še: Ker je več možkih udov bratovšne sv.

Zgolj za primerjavo: vsak februar mežnar po župniji zbira prispevke za sveče. Recimo leta 1885 poroča Ripšl, da je nabral 29 goldinarjev in 82 krajcarjev.

rožnega venca pomerlo, naj se danes po litanijah pri gospodu kaplanu vsi še živi možki udje te bratovšine, da se to zopet uredi.

2. avgusta ob 10h je bila sv. maša za bratovšno sv.

ZANIMIVI POUDARKI

11. avgusta istega leta je bila [šolska] sveta maša za vse

V oznanilih je župnik Ripšl recimo povzel povabilo papeža Leona XIII, ki so, kakor lansko leto,

Frančiška 3. razreda.

ude bratovšine Marijine ljubezni.

celi mesec vinotok na čast Matere Božje roženkranske posvetili, in ves katolški svet priprošnji blažene Matere Marije priporočili; torej ste spet povabljeni farmani vsaki dan med kednom k sv. maši ob 6. pri kteri naj kdo sv. roženkranc za vse glasno moli; po sv. maši bodo lavretanske litanije, in sv. blagoslov. Ob nedeljah pa bo sv. roženkranc v ta namen pri

17. junija 1887 je bila sveta maša za ude bratovšine srca Jezusa in Marije.

SOLIDARNOST Vsako leto na božič popoldne po Te Deum Ripšl 21

Jubilejni VIDEMČAN

večernicah ob 2.

mance bode potem vsak ponedelik, tork, sredo in petek od 10.-12. Ripšl ob tem naroči: Pošlite tudi tiste otroke k temu navku, ki so že v 12. letu alj črez, in še niso bili pri sv. obhajilu, da bodo za prvo sv. obhajilo podučeni. Kteri nimajo katekizma, naj jim ga starši preskerbijo.

Vsako jesen v oznanilh Ripšl omenja Bukve družbe sv. Mohora, ki jih je očitno priporočal in je potem povabil vernike, naj pridejo v župnišče po njih.

9. novembra 1884 župnik Ripšl ob koncu oznanil položi na srce: Pošiljajte otroke pridno v šolo, in

3. maja 1885 Ripšl oznani točen razpored nauka za birmance:

kupite jim katekizme. Jutre ob 11h naj pridejo v šolo tisti otroci, ki še niso bili pri sv. birmi, pa ne hodijo več v šolo.

1) Za tiste, ki se učijo iz velikega katekizma vsaki ponedelik in sredo od 10.-12. in vsaki tork in petek od 11-12 v šoli.

VOLITVE KLJUČARJEV

2) Za tiste, ki se učijo iz malega katekizma vsak tork in petek ob 10-11 in vsako soboto ob 11-12 v šoli.

Konec januarja 1885 so očitno izvedli volitve za nove cekmoštre, saj je 25. januarja 1885 Ripšl oznanil zdaj po prvem opravilu številenje oddanih glasov za nove cekmoštre farne cerkve.

3) Za tiste, ki ne znajo brati, pa tudi v šolo ne hodijo, vsak četrtek ob 9. do 12. v šoli in vsako soboto ob 9.-10. v kaplaniji.

Volitve novih ključarjev so jemali zelo resno. Ripšl denimo napove volitve tudi 19. junija 1887, naslednjo nedeljo so volitve po maši tudi izvedli, na praznik sv.

Petra in Pavla, ki je prišel sredi prihodnjega tedna pa Ripšl pozove zdaj po sv. opravilu naj pridejo

Potem povabi še: Danes ob 1 uri do 2. pripeljite h gospodu kaplanu vse birmance, ki ne hodijo v šolo in brati ne znajo, pa se naj dajo zapisati; naj jih pripeljejo oče ali mati alj kdo drugi pameten človek, ker nekateri otroci ne znajo povedati, kako se pišejo, pa tudi od kod da so.

v farovž tisti volilci, ki so v nedeljo novega cekmoštra volili, da podpišejo zapisnik volitve.

In poudari še: Kdor ne bo zadosti podučen, ne bo

BIRMA IN PRIPRAVA NANJO

birman. Sam navk od staršev doma ne zadostuje, zatorej pošiljajte otroke pridno k navku ob dnevih, kakor se je oznanilo. Kdor kaj še ni prav zastopil, naj pride prašat, da ne bo pa kake zmešnjave.

Leta 1885 je bila na Vidmu sveta birma. To najavi prvič župnik Ripšl na belo nedeljo. Petek pred binkoštno

14. maja povabi župnik Ripšl k devetdnevnici pred birmo takole: Kako so se nekdaj apostoli z molitvo

nedeljo – 22. majnika – bo tukaj sv. birma se delila, pa le takim, ki so že popolnoma 7 let stari. Govorijo ljudje, da je en par odrašenih v naši fari, ki še niso prejeli zakrament sv. birme; tudi ti naj se oglasijo. Kdor zakrament sv. birme po nemaršni ne prejme, se oropa velikih milosti; kaže, da ta sv. zakrament zaničuje in se smertno pregreši. Zavoljo navka oznanilo se bo natančneje danes keden. Starši skerbite, da bodo imeli otroci za dan sv. birme potrebno obleko, oskerbite jim botre, ki so keršanskega zaderžanja – fantam možkega, dekletam ženskega spola. Pa ne botri, ker so bili že botri za kerst.

in pobožnim pmišljevanjem pripravljali 10 dni na prihod sv. Duha; enako naj se tudi birmanci s pobožnimi molitvami in z lepim obnašanjem za sv. birmo vredno pripravljajo.

V ta namen naj pobožno molijo od danes do sv. birme, ki bo juter keden, vsak dan na čast sv. Duhu 7 očenašev in 7 češena si Marija za 7 darov sv. Duha. Starši glejte, da otroci to tudi zvesto opravijo.

Leta 1885 je bila birma na Vidmu v petek, torej ... Prihodni petek – birma – je petek, torej post, ne dajte birmancem pohujšanje. Skratka: tudi praznik

svete birme ni bil razlog, da bi pozabili na petkov post.

Birma pomeni seveda prihod škofa ... Tork po-

Naslednjo nedeljo je bilo srečanje očetov ali mater otrok, ki so se pripravljali na birmo. Navk za bir-

poldne – menda ob pol 5h se peljejo njih

22

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

prevzvišenost, milostljivi knezoškof iz Artič v Rejhenberg; mežnarji naj zvonijo, možnarji naj pokajo, križi in kapele naj bodo snažni ino okinčani, pred hišami zelene veje nasajene, ali zeleni venci obeženi; tudi bandere lehko nastavite. Na Videm pridejo milostljivi knezoškof četrtek proti 6. uri zvečer od Rejhenberga; zberite se obilno na sprejem v procesjo k večernicam. Petek se začne sv. opravilo ob 7. in botri in birmanci naj ne zamudijo sklep, kar se bo z velikim zvonom oznanilo.

Cekmoštri s klučami v farovž.

Potem Ripšl razloži še, kdaj naj pridejo po birmanske listke in še nekaj praktičnih stvari. Kdor ceglc zgubi,

alj doma pozabi, naj ga iše do prihodnega leta, ker bo sv. birma v Leskovcu. Skerbite, da bo na dan sv. birme povsod lepi red brez vsiga nespodobnega truša, kakor se temu sv. opravilu spodobi. Fantje prinesite jutre alj tork zjutraj beršlanj; dekleta pa pušpanje ali mahove vence na srabotje navezane, po 4 klaftre dolge. Birmanci naj imajo – fantji pušelc za klobukom alj za knofom, dekleta pa venčke na glavi, ceglce v rokah; botri desno roko na desni rami birmancev.

Naslednjo nedeljo Ripšl s farani deli svoje veselje po končani birmi: Veseli me, da Vam zamorem na-

znaniti, da so bili Njih prevzvišenost, milostljivi knez in škof tuka z vsem prav zadovoljni, posebno pa še s tem, ko so nekateri otroci, pa tudi odrašeni pri izpraševanju krščanskega navka zares prav dobro odgovarjali, ter s tem pokazali, da so dobro

podučeni. Pošilajte torej otroke pridno v šolo, hodite skerbno h krščanskemu navku, da ne bote pozabli, kar še zdaj znate; skerbite pa, da bode po teh navkih tudi vravnano vaše ino vaših otrok življenje, in si dobro ime tudi zanaprej ohranite.

Bog poverni tudi vsem, ki ste pripomogli k slovesnemu sprejemu milostljivega knezoškofa, zlasti dekletom, ki so tako lepih vencev spletle in fantom, ki so pomagali, ker je bilo kaj treba.

Naslednje leto (ko je bila birma v Leskovcu) je na Videmski fari tudi potekal krščanski nauk za pripravo na birmo za tiste, ki so šli k birmi preko Save.

DROBNE ZANIMIVOSTI IZ RIPŠLOVIH OZNANIL Navajam še nekaj drobcev, ki so se mi zdeli bodisi zanimivi, ali pa kažejo na Ripšlovo širino.

18. oktobra 1885 zjutraj pred zadnim blagoslovom Te Deum, v zahvalo, ker je letos 300 let, kar je bil krompir v Evropo prinešen, in 100 let kar so ga tukaj začetli saditi.

21. marca 1886 je v oznanilih nekakšen razpis za delovno mesto: Kdor hoče dobiti službo na

pokopališču za kopanje jam merličev, naj se pri meni oglasi.

6. aprila 1885 pričenjajo osmino tisočletnega

Župnijski pevski zbor Videmčan pod vodstvom Manje Molan izvaja venček Ripšlovih uglasbenih pesmi. Med drugim “Kdo bi zmirom tužen bil”.

Jubilejni VIDEMČAN

spomina smerti sv. Metoda, apostola Slovanov. Ob tej priliki so imeli tudi nabirko za novo

in srečen.

20. februrja 1887 Ripšl oznani, da Sobotni

cerkev sv. Cirila in Metoda v Solunu. (Na belo nedeljo Ripšl poroča, da so v ta namen zbrali 2 goldinarja in 22 krajcarjev.)

blagoslov odpade, dokler ne bo novega gospoda kaplana.

30. maja 1886 Ripšl ob koncu oznanil pove: Starše

»SADJOREJA« V RIPŠLOVIH OZNANILIH

in gospodarje prosim, da bi svoje pobalinje, ki še za ušesam suhi niso, podučili, da naj grejo v božjo hišo, ne pa sunaj v senci polegajo in pohujšanje dajajo. Vupam, da niso iz naše fare, zato ne smete zameriti, če pridem s korobačom.

O tem, kakšen poudarek je dajal Ripšl sadjarstvu, že lep čas veliko vemo. Kljub temu – ali pa prav zaradi tega – sem bil še posebej pozoren na vse zapiske, ki so se na to temo znašle tudi v župnijskih oznanilih.

Na praznik Petra in Pavla 1886 Ripšl oznani: Kerme

spravljati se vam za danes popoldne dovoli.

Ravno tako naslednjo nedeljo, 4. julija: Ker je še veliko kerme zunaj, se vam tudi za danes spravljanje dovoli.

18. avtusta 1886: Tiste matere, ktere pretekli

Največkrat je to samo kaka beseda, ki ga je spomnila – povedal pa je očitno »iz glave«. 8. marca 1885 k svojim oznanilom pripiše (in z barvnim svinčnikom poudari):

1. avgusta 1886: Porcijunkulska slovesnost se

Podobno tudi dve leti kasneje. 6. marca 1887 ima na koncu oznanil očitno naknadno dopisano »Sadne drevesca«. In znova dve zaporedni nedelji v aprilu pripis Drevje in Drevesa.

V oznanilih Ripšl vselej oznani rojstni dan in god cesarja in cesarice, na njun praznik je sveta maša z zahvalno pesmijo. V petek, svete Elizabete, god Njih

Leta 1886 pa je Ripšl očitno naročil sadike različnih žlahtnih sadnih vrst. 21. marca ima v oznanilih prvič napisano: Drevesa požlahenje kdo hoče naročiti.

Naslednjo nedeljo enako ponovi. Še teden kasneje natančneje: Kdo si hoče še naročiti požlahnjene

petek niso prinesle otroke, da bi bili gospod zdravnik nastavlene ošpce pogledali, naj jih prinesejo prve dni tega kedna ob 8h, drugač pride berič po nje.

Jabulčkenja drevesa.

letos ne bo obhajala ne v Krškem ne v Brežcah zavoljo nevarnosti pred kolero.

Veličanstva naše presvitle Cesarice, ob pol 9h slovesna šolska sv. maša, in pred zadnjim blagoslovm zahvalna pesem Te Deum. Šolarji naj pridejo praznično oblečeni, in pojdejo v procesiji iz šole v cerkev. Ob 7h bo pa za farmane sv. maša z blagoslovoma za Cesarični god.

drevesa, naj se še danes k meni oglasi; mislim, da jih bomo letos prav dober kup dobili.

Teden kasneje sporoča: Za žlahtno drevje smo

na mojo prošnjo za 5 krajcarjev znižano ceno dobili, in sicer za klaftro visoke drevesa, hruške po 35 Kr; jabolke, češnje, orehi in višnje po 25 Kr. Na kolodrovu v Škofjiloki na Gorenskem. Kdor jih še kaj hoče naročiti, naj se še danes popoldne pri meni oglasi, popoldne bo že prepozno; pa prinesite dnar, ker bo treba na kolodvoru prej plačati, kakor se iz magacina dobijo drevesca.

14. novembra 1886: Danes keden [...] ob 10h v

Dolenji vasi blagoslovljenje novo popravlenje cerkve in novega oltarija.

24. julija 1887 pa je bila 10. sveta maša v Dolenji vasi,

kamor se bode v procesiji nesla nova Marijina podoba za prednji altar, in sicer bo procesija šla iz Starega grada ob pol 10h.

Naslednjo nedeljo Ripšl zapiše: Naročene žlahne

drevesa so bili oddani v četrtek na škofiloški kolodvor, torej morajo danes ali jutre tukaj biti, kar se vam bo precej naznanilo; le pripravite jame in prinesite dnar.

Zanimiv je zapis o popoldanski pobožnosti 24. maja 1885: Popoldne ob 2h sv. roženkranc pred iz-

postavljenim sv. Rešnim Telesom v ta namen, naj bi Bog črez nas razlil dobrega duha, da bi bil izid volitve za deržavo in cerkev blagovit

 MITJA MARKOVIČ

24

Ripšla smo lahko že doslej spoznali kot zelo vsestranskega in dejavnega človeka. Odlično nam ga je približala Alenka Černelič Krošelj v svoji študiji, objavljeni v našem Zborniku ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Krško – Videm ob Savi. O njegovem delu na področju spodbujanja naprednega sadjarstva lahko preberemo še v nekaterih drugih publikacijah. Njegovo ime se pojavi ob številnih pesmih in pobudah. Bil je odličen opazovalec in zapisovalec etnografskih in drugih značilnosti ljudi svojega časa.

Ob prebiranju vsega tega bi utegnili pomisliti, da Ripšlu za njegovo temeljno — torej duhovniško — poslanstvo ni moglo ostati prav dosti časa in energije. Tako misel na malo hudomušen način še podkrepi njegova pesem »Prememba«, ki naj bi nastala kot odgovor škofu na obtožbe, ki jih je na škofijo poslal očitno nekdo od tukajšnjih župljanov.

A ko vsaj površno prelistamo pričujoča Oznanila, se vsak tak pomislek nemudoma razblini. Ripšla pa prepoznamo kot zelo natančnega in vestnega. Nobenega dvoma ni, da je bil najprej in »najbolj« župnik, pastir in skrbni sejalec Božjega na videmskem koščku Božjega kraljestva. Zelo jasno se vidi in začuti, da Ripšl ničesar, kar je spadalo v njegovo poslanstvo tukajšnjega župnika, ni delal na pol ali po bližnjicah. Ljudi vzpodbuja, zlepa jih ne kara. A zna uporabiti tudi kako krepko besedo, za katero si zlahka predstavljamo, da je ob branju oznanil na koncu bogoslužja obležala v srcih faranov, da je niso mogli kar tako preslišati.

V njegovih zapisih lahko zaslutimo njegovo globoko pobožnost in željo, da bi živa vera rasla tudi v srcih njemu zaupanega občestva. Zelo lepo se začuti spoštovanje do škofa, pa tudi poslušnost do Cerkvenega učiteljstva, saj kar nekajkrat omeni papeška navodila.

Lepo čitljiv in varčen Ripšlov rokopis v oznanilni knjigi.

Zelo natančen je, pri denarju zelo transparenten, povabi sicer k darovanju, a ne »fehtari«. V arhivu smo poleg »Cerkvenih oznanil« odkrili tudi zavitek računov enega od let njegovega župnikovanja.

Tudi tam se začuti jasen red in preglednost.

V njegovih zapisih se čuti, da je timski človek, seveda v okviru tedanje podobe Cerkve in župnije; to zlasti začutimo ob pogostem omenjanju sodelavcev, zlasti mežnarjev in ključarjev, pa tudi kaplana, s katerim sta si delila delo.

Skratka: Dragotin Ferdinand Ripšl (ali kot je sam podpisan na še enem najdenem dokumentu Dragotin Nande Ripšl) ni bil le daljnovidni spodbujevalec sadjarstva, ni bil le odličen ljudski pesnik in zapisovalec ljudskega izročila, ni bil le pomemben in drzen narodni buditelj, ampak je bil najprej in predvsem duhovnik, vesten župnik in predan pastir videmskega občestva.

Kdor obišče Tebe Sremič, naš ponos, si Nebeške kaplje Tvoje poželi, in občuduje lepote Tvoje, ta vedno vrača k Tebi se nazaj, v Tvoj opojni vinski raj.

Kot zemlja in trta, roka in škarje, brenta in grozdje, kozarec in kaplja, pesem in vino.

Iz svoje zemlje živi, hvaležen za svoj rod ter za rodovitno in bogato zemljo, edinstveno podnebje in značaj ljudi, ki smo se ukoreninili na rodovitnih ravnicah in sončnih pobočjih ob reki Savi. Prevzet od lepote in prejetega blagoslova, da

njegove besede mimogrede postajajo verzi. Sremiški vinogradnik in Rajhenburčan.

Ponosen, a ne konzervativen.

Hvaležen za tradicijo, a v iskanju vedno novih pristopov.

Ustanovitelj Hiše trt, vina in čokolade, Lojze Kunej.

Jubilejni VIDEMČAN

V znameniti »Kroniki videmske župnije« o svojih župljanih – veljalo pa je gotovo tudi širše – Ripšl zapiše med drugim: »Težko je našega kmeta prepričati za razne novosti, ki bi jih lahko začel uporabljati pri svojem delu.« Vaše domače podjetje je znano po tem, da oživlja stare zgodbe, hkrati pa iščete povsem nove in inovativne ideje. V mislih imam recimo čokoladno vino. Kakšno je po vaše dobro razmerje med zazrtostjo v preteklost in dobrimi idejami za prihodnost?

Ko je Slovenija leta 2004 vstopila v Evropsko unijo, so se razmere na vinskem trgu spremenile.

Našo državo so preplavila predvsem cenena vina iz Italije, Francije, Španije, Argentine, Čila, Južne Afrike … Drastično se je povečala konkurenca na trgu. Še posebej, če vemo, da je pridelava vin v ravnicah ob Sredozemskem morju Italije, Francije in drugod bistveno cenejša. Pridelava je skoraj popolnoma avtomatizirana. Pri nas je npr. največji strošek trgatev.

V največjih evropskih proizvajalkah vina na ravnicah ročne trgatve v glavnem več ne poznajo, grozdje obirajo kombajni. Drugi problem je strogi prometni zakon. Vina se spije manj kot pred leti. Soočili smo se s hudo vinsko krizo.

Zdravilo proti njej je kakovost in učinkovita promocija.

Kombajn ne more v kakovosti nikoli nadomestiti roke.

Ljubiteljem vin moramo dokazati, da so naša vina bolj kakovostna, naravna in zdrava. V društvu Gabriel Giraud pa raziskujemo tudi nove odporne sorte na

Ustanovitveni sestanek Društva vinogradnikov Sremič leta 1995 pri Martinu Radeju na Sremiču

glivične bolezni vinske trte. Čokoladno vino je ena izmed ekskluzivnih opcij, kako ohraniti normalno ceno pridelave in ustvariti dodano vrednost. Konec lanskega leta smo za ljubljansko podjetje Konoplja.net ekskluzivno razvili prvo konopljino vino na Slovenskem. Tudi v tem primeru gre za združenje dveh čudovitih rastlin – vinske trte in industrijske konoplje, ki ima številne zdravilne učinkovine.

Med drugim je rdeče vino s konopljo dvojni antioksidant, ki ob kulturnem pitju preprečuje vdor prostih radikalov v človeški organizem. Hkrati pa antioksidanti iz obeh čudežnih rastlin zmanjšajo potrebo po žveplanju vina. Takšna pijača je lahko le še bolj zdrava.

Preroki so rekli, ne bo blagoslova!

Ko prišla doba bo nova …

In prišla je - spet polni so sodi, v njih mošt se presnavlja, v mladosti kipi.

Ej, vinogradniki! Še smo gospodi! Še vedno se nam dobro godi!

Ampak cena je slaba, noben’ga posla več ni!

Se čokolada - konoplja raztaplja, da z loncev diši, se vinu pridruži in krizo duši.

Družina Antona in Stane Kunej

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

Znano je, kako je Ripšl kot župnik sam hodil po svoji fari in ne da bi sploh skušal prepričevati lokalne kmete, kar sam vzel v roke cepilno orodje in cepil njihove »lesnike«, torej divja sadna drevesa. Nekateri kmetje so bili naravnost ogorčeni in so rekli, da jim je uničil sadno drevje. Šele kasneje se je pokazala vrednost tega dela in šele veliko kasneje je ogorčenje zamenjala hvaležnost. Kmetje so bili veseli dobrega pridelka, nič manj pa zaslužka s tako pridelanimi kvalitetnimi jabolki. Tudi sicer je tako, da je treba včasih kaj »obžagati« in »obrezati«, se čemu odreči, da lahko pridemo do žlahtnejših sadov, boljših rezultatov. Smo ljudje današnjega časa na to pripravljeni? Pripravljeni se nečemu odpovedati, da bi bili rezultati na drugem področju bogatejši in kvalitetnejši?

Gospod Dragotin Ripšl je oral ledino sodobnega sadjarstva v naših krajih. Ki pa ni vedno lahka. Tudi moja izkušnja je podobna. Spominjam se naše prve vzgoje jablanovih in orehovih sadik. V času, ko je bilo v Sloveniji akutno pomanjkanje sadilnega materiala. Zato smo bili vezani na uvoz sadik iz Nizozemske, Belgije ali Opuzena v Jugoslaviji. V Sloveniji je bila takrat kot tehnologija cepljenja pri vzgoji sadik

Nasledniki

uveljavljena le okulacija. Vzgoja sadike je zahtevala vsaj dve vegetacijski leti. Mi pa smo se odločili za tehniko kopulacije s pomočjo katere smo lahko vzgojili sadiko v enem letu. Hkrati smo stroške pridelave sadik razpolovili. V treh letih nam je uspelo splošno pomanjkanje jablanovih sadik v Sloveniji spremeniti v hiperprodukcijo. Kmetijska inšpekcija nas je sprva obtoževala, da ne delamo prav. Rehabilitirani smo bili šele čez nekaj let, ko je Društvo sadjarjev Slovenije organiziralo strokovno ekskurzijo v sadjarsko razvito Nizozemsko. Njihovi strokovnjaki so jim povedali, da pri vzgoji jablanovih sadik skoraj v celoti uporabljajo kopulacijo. »Naravna rodovitnost tal omogoča, da so tukajšnja polja cvetoča in na njih rastejo številni plodovi, ki v drugih pokrajinah sploh ne uspevajo in jih poznajo le po imenu.« opisuje v kroniki Ripšl Videmsko faro in Posavje. Vi ste po srcu sicer vinogradnik, kar dosti znanja pa imate tudi s sadjarstvom, ki ga je Ripšl najbolj promoviral. Kakšno je danes mesto teh gospodarskih panog v regiji? Bi danes lahko Posavje s kmetijskega zornega kota še opisali podobno, kot ga je pred poldrugim stoletjem Ripšl – torej kot cvetočo in rodovitno?

Ripšlovo tezo lahko samo potrdim. Ne gre le za to, da je naša zemlja rodovitna. Na območju Videmske župnije v podokolišu Sremič imamo tudi idealno klimo za pridelavo sadja in vina. V poklicu in duši sem vinogradnik. Kakovost vinogradništva je premo sorazmerna s kakovostjo rastišča (terroir) – vpliva podnebja, ses-

Zündap, Anton Kunej in sinova

Jubilejni VIDEMČAN

tave tal, prsti in lege – kombinacije, ki je na našem vinorodnem območju za vrhunsko pridelavo vin izjemna in med najboljšimi na svetu. Ko se iz Krškega polja na pobočje vali topel zrak, po kanjonu reke Save pa doteka hladnejši. Tok toplega in hladnejšega zraka ustvarja lahen vetrič, ki suši list vinske trte in jo ščiti pred spomladansko pozebo in kasneje najhujšo boleznijo vinske trte peronosporo. Zato za obvarovanje pridelka ne potrebujemo toliko zaščitnih sredstev kot drugod. Za predelavo in konzumacijo v jeseni so naši plodovi bolj zdravi. Hkrati pa današnje podnebne razmere: idealna letna vsota sončnih ur, temperatur in padavin dopuščajo, da so povsem naravni. Še pred 40 leti naše grozdje v vegetaciji ni doseglo dovolj sladkorja. Skoraj vsako leto je bilo potrebno v predelavi mošt dosladkati. Podobno največje pridelovalke grozdja na svetu danes ne morejo pridelati vina brez dodane vinske kisline. Pri sadju, jabolkih pa to ne gre.

Niso harmonična, primanjkuje jim kisline. In prav v klimi je naša primarna prednost.

Kdor obišče Tebe Sremič, naš ponos, si Nebeške kaplje Tvoje poželi, in občuduje lepote Tvoje, ta vedno vrača k Tebi se nazaj, v Tvoj opojni vinski raj. Še enega področja, ki je bilo Ripšlu ljubo bi se dotaknil. To je pesem, zdravica, družabno življenje ... Dragotin Ripšl je zapisal vrsto pesmi, ki so jih tedaj prepevali, bil pa je tudi sam pesnik. Najbolj številne so prav njegove pesmi, ki opevajo vino. V neki romantični

Srečanje Zveze društev vinogradnikov ob Bizeljsko-sremiški vinsko turistični cesti

predstavi imamo še vedno sliko vinogradnika, ki med delom v svoji gorci povabi mimoidočega, ali pa nekaj svojih sosedov, da nazdravijo, se poveselijo, izmenjajo kako besedo. Ali ta romantična predstava še drži?

Kako vi gledate na pomen družabnosti, praznovanja? Kakšno vlogo ima v vaši hiši? Je nasploh še dovolj prostora in interesa tudi za ljudsko pesem?

Kot zemlja in trta, roka in škarje, brenta in grozdje, kozarec in kaplja povezuje pesem in vino. Vez, ki zaznamuje življenje, še zlasti vinogradnika, od rojstva do smrti. V veselju in sreči, ob modrem nebu, zvezdnati noči ... blagoslavlja in krepi njegovo dušo. Hkrati pa utaplja skrbi in blaži bolečino, ko se nad našo vinorodno krajino razprejo temni oblaki.

Pristna idilična družabna vez pesmi in vina se tvori v kleti ob sodu pri ocenjevanju vsakoletnega pridelka.

Ko se zberejo sosedje, prijatelji, znanci. Martinovo je lep tradicionalni praznik veselja vinogradnikov, vinarjev, ljubiteljev vina in preostale kulinarike. Ko se na krstu in pokušnji mladega vina pridružijo tudi vinski trgovci.

Vsako leto trta išče svojo pot, njen sad vedno v novi podobi, častilcem in ljubiteljem na pot, h krstu k Martinu in dani usodi.

Nepozabni so bili vsakoletni naši prazniki vina v Krškem in kasneje tudi na Bizeljskem. Ko smo leta 1995 ustanovili društvo vinogradnikov Sremič in kasneje še Zvezo društev vinogradnikov ob Bizeljskosremiški vinsko turistični cesti, ki smo jo razširili tudi v brežiško in sevniško občino. Tridnevna prireditev vinogradnikov, vinarjev in ljubiteljev vina je zapolnila Kulturni dom Krško in takratni hotel Sremič, kjer so se odvijali različni strokovni, enokulinarični in kulturni dogodki. Nikoli prej se ni v Krškem kar nekaj let zapored zbralo več kot 1000 ljubiteljev vina in vinske trte. To so bila nepozabna leta, ko se je kakovost, pestra kolekcija naše žlahtne kapljice od lahkih belih in rdečih vinskih zvrsti, mirnih sortnih in penečih vin do predikatov najvišjih kakovosti na našem proizvodnem področju strmo dvigovala.

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

Rdeča nit te opojne povezave je bila kultura. Pesem in vino. Ljubezen in hvaležnost. Nesebična ljubezen vinogradnika do rodne vinorodne grude, trte in vina.

Skozi skupno zgodovino sem pozorno spremljal svojega pokojnega očeta, s kakšnim veseljem in ljubeznijo se je vozil na Sremič. V začetku po vijugasti trapistovski cesti z vozom — vprego svojih konjev, pozneje skozi Žahovec z motornim kolesom Zündap in na koncu s VW kombijem. Za svojo 75-letnico si je v zahvalo in vzpodbudo zaslužil naslednje besede: Nikogar ni, ki ta hrib ljubi bolj, kot ga ljubiš ti.

Trte tu si dvakrat zasadil, te zadnje si tudi sam vzgojil.

Nikogar ni, ki bi trt obrezal več, kot obrezal si jih ti.

Se spomniš … sem prihajaš sam, nikogar ni …

S teboj so le škarje, kombi ali cindap, še bolj nazaj pa tvoji konji, Rička, Liska ali Gidran.

Nikogar ni, ki trto ljubi bolj, kot jo ljubiš ti.

Nikogar ni …

Zato naj kaplja njena srce tvoje, dolgo še krepi. … Odšel je v 90. letu.

Veliko truda vlagate v obujanje žlahtne tradicije trapistov. Tudi oni so v svoji veri in tesnem odnosu z Gospodom našli motiv za zelo napredno gospodarjenje in so novosti uspešno pripeljali v naše kraje.

Res je. Podobno kot duhovnik Dragotin Ripšl je imel izjemen naravni dar in nesebičen občutek za razvoj tudi trapist Gabriel Giraud. Mož, ki je leta 1881 kupil grad Rajhenburg z okoliškim posestvom, gozdove pod Bohorjem in vinograde na Sremiču. S tem je postavil temeljne materialne pogoje za organizacijo strogega in izjemno uspešnega samostana trapistov.

Bil je mož, ki je prižgal luč v naših krajih in to ne OSEBNI ARHIV

samo v prenesenem pomenu, saj so trapisti zgradili tudi prvo elektrarno na rajhenburškem potoku. Kot temeljni kamen razvoja današnje energetike v Posavju in Sloveniji, na katero smo Posavci izjemno ponosni.

Prvi je bil, ki je speljal vodo po vodovodnih ceveh.

Njegova prva vodna črpalka še vedno krasi dvorišče našega komunalnega podjetja, ki danes z distribucijo najbolj pomembne življenjske tekočine nadaljuje in razvija njegovo plemenito delo. V Posavje je prinesel prvo tiskarno … Nasploh tehnologijo, ki se je razširila po obrtnih delavnicah v Posavju in Sloveniji. V Posavje je prinesel prvi telefon, komunikacijski temeljni kamen današnjega posavskega Telekoma … V naših vinorodnih gričih je zasadil francoski in s tem svetovni asortiment vinske trte. Na naša polja je zapeljal prvi traktor, prvi žitni kombajn. Dobili smo sledi in motive za vrhunsko tehnologijo čokolade, likerjev, sirov, vina, tudi penečega vina na Slovenskem. Njihove izjemno kakovostne izdelke je odlikoval sam cesar Franc Jožef z najvišjim evropskim priznanjem za odličnost — IMPERIAL z znakom leva. Trapisti so imeli tudi izrazit dobrodelni čut, saj so okoliškim revežem delili vsakodnevni topli obrok.

Mogočno sled je zapustil Gabriel Giraud, dobesedno je prižgal luč v naših krajih, jih osvetlil in omogočil veličasten razvoj. Na ta način je postal mitski lik, ki pa je še kako potreben za današnji čas. Trapisti se niso veliko pogovarjali. Ker se niso pogovarjali, se tudi niso prepirali, ampak ustvarjali. Kljub temu, da Slovenci danes živimo v dobi digitalizirane informatike in robotike, se vsakodnevno preveč pogovarjamo in prepiramo, z neracionalnim razkolom naroda izgubljamo dragoceno energijo, premalo ustvarjamo,

Dekleta in žene so martinovale ločeno

Jubilejni VIDEMČAN

se zadolžujemo in drsimo v ekonomsko odvisnost.

Gabriel Giraud pa je imel še eno zanimivo lastnost za tedanji in današnji čas. Ko je po nakupu gradu in posesti pripeljal v Rajhenburg ljudi, ki so ta asketski red vodili, je na lastno željo sam ostal povsem običajen — bolničar!

Gabriel Giraud je diametralno nasprotje tajkunov in preostalih, ki črpajo in siromašijo slovensko premoženje, ki ga niso sami ustvarili. Njegov lik je v nasprotju s pritlehnostjo slovenske realnosti, kot sta v nasprotju duhovno bogastvo in primitivizem, skromnost in pohlep, delavnost in lenoba, darovanje in kraja, ali v še bolj enostavnem kontekstu: Miklavž in parkelj.

O tem vas sprašujem, ker je bil Ripšl ob vsem svojem raznolikem delu in prizadevanju vendarle najprej duhovnik, kristjan. To pri njem ni bilo neko posebno »poglavje«, ampak nekaj, kar je prežemalo vse njegovo delo in prizadevanja: naj gre za gospodarstvo, kmetijstvo ali pa za narodnostno vprašanje. Kako vi gledate na mesto vere v vašem življenju in pri delu?

Kolikšno vlogo ima vera in zaupanje v Božji blagoslov še mesto v našem času?

Opisal bom primer, ki ga ne bom nikoli pozabil. Bili smo med pionirji sodobne pridelave trsnih sadik na Slovenskem. Pred nami je bila ta proizvodnja mogoča le na jugu v toplih klimatskih razmerah. Ki pa smo jo uspešno nadomestili s tehnologijo uporabe črne polietilenske folije in parafina. Proizvodnjo smo vsako leto drastično povečevali. V takšnem obsegu, da nam je zmanjkalo skladiščnih prostorov. Prvi v Sloveniji smo se odločili za skladiščenje sadik v hladilnici, izkušenj pa nismo imeli. Tisto leto smo pridelali 270.000 sadik. Spakirali smo jih na palete po 5000 kosov in zavili v folijo, da se ne bi izsušile in skladiščili pri temperaturi +1 °C. Spomladi smo vse prodali. Vinogradniki so jih posadili. Po sajenju so lepo odgnale, po štirinajstih dneh pa so se poganjki posušili. Telefoni v naši hiši so zvonili non stop. Ljudje so me spraševali, kaj je narobe. Nisem vedel, s čim bi jih potolažil.

Nikoli mi ni bilo težje v življenju. Ob vsakem zvonjenju me je streslo. Psihično in fizično sem bil popolnoma na tleh. Potem pa kot bi se zgodil čudež. V naslednjih štirinajstih dneh so prav vse sadike spet

odgnale in se do konca vegetacije povsem normalno razvile.

V jeseni je vinogradnike na Bizeljskem zanimalo, kaj se je zgodilo. Prosili so me za predavanje. Ko sem odšel od doma na pot, me je spremljala huda nevihta. Na Bizeljskem pa je dež ponehal, nebo se je razjasnilo, posijalo je sonce. Pred predavanjem sem si pogledal en takšen nasad. Trte so do jeseni zrasle dva metra …

Pogledam v nebo in vidim čudovito mavrico — kot Božji blagoslov. In pomislim, o moj Bog, kako si se poigral z menoj! Začutil sem potrebo po previdnosti.

Kot Božje opozorilo z neba, da se je potrebno malo zaustaviti. Do tedaj smo delali kot obsedeni. Vse dni, tudi mnoge nedelje.

Od takrat naprej sem dosledno upošteval Gospodov dan. Obisk nedeljske svete maše. Za nov delovni teden sem potreboval duhovno hrano. V prošnjah in hvaležnosti osvobojeno in sproščeno molitveno meditacijo.

Vse do mojega odhoda v pokoj smo v 32 letih skupaj vzgojili skoraj štiri milijone trsnih sadik. Za skoraj 1000 ha vinogradov, ki so posajeni skoraj po vseh državah vinorodne Evrope. Bogu sem zelo hvaležen za to milost.  MITJA MARKOVIČ

Kdo bi zmirom vodo pil?

To ne more biti!

Zdravje lahko bi zapil, Znal bi oslabiti.

Grešni svet je utonil, Vodo nam je pokazil, Torej se mi gabi včas’; Kaj to mika vas? 

Želim povedati, da moramo na tej poti biti pogumni in radostni, vse ostalo bo prišlo od Njega. Ne skrbimo. Samo imejmo vero Vanj.

Šteje, kako si živel, ne, kar si imel

Dragotin Ferdinand Ripšl se je uresničeval na številnih področjih.

Svoj pečat času za seboj pušča kot sadjar, pesnik, zbiralec narodnega blaga, kot kronist, narodni buditelj.

A vse njegovo raznovrstno delo je našlo svoj izvir v njegovem krščanskem in duhovniškem poklicu. Najprej in najgloblje je bil kristjan.

O tem, kako je biti dejaven in zavesten kristjan na začetku 21. stoletja, kaj pomeni danes biti “misijonar”, o njegovi poti, zakonski skupnosti z ženo Ankico, o njuni poti vere in o tem, zakaj je samoumevno, da pride v nedeljo k sveti maši, smo se pogovarjali z uspešnim poslovnežem, zakonskim možem in kristjanom, Boštjanom Kovačcem.

Spominjam se, da smo Boštjana od rosnih mladostnih let gledali in občudovali … Pa ne samo zato, ker je človek, ki se zna poveseliti in so bile zabave z njim vedno nepozabne. Boštjan je eden redkih mladih mož, ki hodi v cerkev in celo na romanja ter slavilne koncerte, seminarje, duhovne vaje ... Na eni strani je uspešen poslovnež, na drugi pa ljubeč družinski mož … Ob tem, pa je vselej našel tudi čas za nas, mlajše … za pogovore z nami. Znal nam je prisluhnit, dati moder nasvet ali vprašanje … Vselej nam je bil zgled dobrote in nikoli ni dajal občutka, da je njegov sogovornik kaj več ali manj kot njegov brat ali sestra. Kljub temu, da živi v Ljubljani, ga vsake toliko časa vidim ob ženi Ankici, v klopeh naše cerkve, kako navdušeno prepeva in ploska. Četudi recimo prvikrat prepeva skavtsko himno. Vidim ga, kako se odzove na mnoge naše župnijske akcije, pa tega sploh nihče ne ve. Sredi tedna iz službe pridrvi in s svojo prisotnostjo podpre svojo ženo, ki tisti dan, na devetdnevnici, ravno pričuje našim birmancem. Ali pa se v Krško zapelje zato, da objame svojo malo nečakinjo Tereso, ki je letos prijokala na svet.

mašam na Videm, kadar je to le mogoče.

Letos mineva 200 let od smrti duhovnika Dragotina Ferdinanda Ripšla, ki je del svojega življenja preživel tudi v naši Videmski župniji.

Slednje vama je skupno. Kakšen je tvoj spomin na življenje v Krškem? V čem je bilo življenje v Krškem drugačno? Kako si doživljal našo župnijo? Imaš danes še vedno stik z njo?

Ripšl je moral zaradi slovenskega značaja večkrat »tam pa tam maširati«, kot pišejo »Novice« v začetku leta 1866, v poročilu o slavnostni otvoritvi slovenske čitalnice v Sevnici. Od leta 1843, ko je bil posvečen, je Ripšl tako opravljal božje poslanstvo na različnih koncih slovenskega etničnega ozemlja, kar ga je zaznamovalo in ga še bolj vzpodbudilo v njegovem narodnozavednem, domoljubnem delovanju. Boštjan tudi tebi niso tuje selitve iz kraja v kraj, saj si tudi sam že prebival v kar nekaj različnih delih naše domovine … Nam lahko zaupaš to svojo pot.

Kam vse te je vodila in kaj je temu botrovalo?

Kako si se ob tem počutil? Meniš, da te to na kak način zaznamuje? Kje je zate dom?

V kolikor želim opisati svoj del življenja v Krškem, kamor sem se preselil, je le to tesno povezano z mojo ženo Ankico in z delovnim mestom, ki sem ga opravljal na Dolenjskem, natančneje v Novem mestu.

Kot mlad, še neporočen par sva se preselila iz Kopra v Krško. Temu je botrovala moja poklicna pot, saj so mi kot mlademu nadobudnemu fantu, v podjetju Dinos, ponudili vodenje dolenjske regije. Odločitev niti ni bila tako zelo težka, saj Ankica prihaja iz Senovega.

Krško je majhno, mirno mestece, kjer se vsi med seboj poznajo, toda župnija Videm, kamor sem redno zahajal, me je povsem prevzela. Mlad duhovnik poln idej, modernih pristopov … povsem drugačnih, kot sem jih bil navajen do tedaj … Mlad, navihan kaplan, ogromno mladih, ki so polnili cerkev in bili aktivno vključeni pri svetih mašah, kasneje pri oratorijih … Vse to pa so povezovali starši in ostali krajani ter sestre na Resi. Človek v družbi takšnega občestva ne more ostati ravnodušen. Tako sva se naposled v tej župniji tudi poročila. Še danes zelo rad zahajam k svetim

Prihajam iz majhne vasice Hlaponci blizu Ptuja. Že kot mlad fant sem bil vseskozi zelo radoveden, rad pove moj oče. Tako me je pot iz srednje šole peljala na študij managementa v Koper. Ta selitev je bila zame kar stresna, saj sem se moral kot najstnik hitro prilagoditi življenju tako daleč od doma. Med študijem sem pričel z delom v podjetju Dinos, kjer sem zaposlen še danes. V Kopru sem spoznal tudi svojo ženo Ankico.

36

Ljudje na obali so sproščeni, gostoljubni, imajo počasen življenjski ritem, povrhu vsega pa se še zelo cenijo. Sam sem bil malce drugače vzgojen.

Starši so me naučili delavnosti, vztrajnosti, hvaležnosti, ponižnosti, spoštovanja. Vse te vrednote so se odrazile v poslovnih rezultatih, saj mi je bilo kot zelo mlademu fantu ponujeno delovno mesto vodje regije Dolenjska. Tako sem se po 10 letih življenja v Kopru, preselil v Krško, kjer sem živel 4 leta, nato pa sprejel vodenje regije Ljubljana in regije Dolenjska ter se preselil v Ljubljano, kjer živim skupaj z ženo še danes.

Ljudje, ki me poznajo me večkrat vprašajo: »Boštjan, a se boš ti še selil ali si se sedaj ustalil?« Odgovorim

Na delovnem mestu imamo veliko priložnosti, da živimo krščanske vrednote. Sam najbolj opažam, da se mi to odraža pri vodenju ljudi in pri komunikaciji z njimi. jim z nasmehom, in sicer, da je to sedaj dokončno, vendar globoko v sebi čutim, da temu ni nujno tako.

Dom je namreč tam, kjer je srce.

Ripšlov način življenja je bil pravzaprav aktivno delovanje na različnih področjih, poln različnih »dogodb«, ki jih najdemo v raznovrstnih virih. Svoje poslanstvo je jemal mnogo širše, kot je od njega zahtevala »služba«. Kako je biti v službi na visokem položaju in hkrati veren, kristjan? Ali uspeš povezovati in živeti vrednote krščanstva tudi na svojem delavnem mestu? Kako, na kakšen način se spoprijemaš s tem izzivom?

Ali tvoji sodelavci vedo, da si katoličan? Te kdaj sprašujejo o tvoji veri? Je visok službeni položaj lahko priložnost za misijonarjenje, za širjenje vere?

Na delovnem mestu imamo veliko priložnosti, da živimo krščanske vrednote. Sam najbolj opažam, da se mi to odraža pri vodenju ljudi in pri komunikaciji z JEAN KANOYEV

njimi. Držim se spoštljivega odnosa do svojih sodelavcev, zmeraj sem jim na razpolago za pogovor in nasvet. Ne želim, da imajo občutek podrejenosti, saj sem mnenja, da smo vsi enakovredni. Res pa je, da zahtevam delavnost in disciplino. Skupaj z ostalimi zaposlenimi imamo večkrat letno skupinske akcije zbiranja finančnih sredstev za sodelavce v stiskah, bodisi zaradi zdravstvenih ali kakšnih drugih težav.

Vsi sodelavci vedo, da sem katoličan in tega ne skrivam, je pa res, da nas v podjetju ni veliko, ki bi to jasno izrazili. Imam občutek, da vseeno obstaja nek vsesplošen krč, ne samo v našem podjetju, češ — kaj bodo pa drugi rekli. Naj dam primer. Za enega izmed svojih nadrejenih dolgo časa nisem vedel, da je veren. Šele čez čas me je pričel bolj na samem spraševati,

Starši so me naučili delavnosti, vztrajnosti, hvaležnosti, ponižnosti, spoštovanja. zakaj se prekrižam pred jedjo, zakaj ob petkih jem samo ribo … Lepo sem mu povedal, da se zahvalim pred jedjo in da se v petek postim. Po tem dogodku tudi on vsak petek kosi ribo. Želim povedati, da moramo na tej poti biti pogumni in radostni, vse ostalo bo prišlo od Njega. Ne skrbimo. Samo imejmo vero Vanj.

O življenju Ripšla, v našem zborniku “Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se Župnija Videm” beremo, da je bilo nedvomno zelo razgibano in sila naporno, saj se je moral udeleževati vsakršnih narodnih manifestacij in se spoznati na »vraga in pol, čeprav na marsikaj samo na pol. Bil je skratka čas poklicnih Slovencev. In čas navdušenja.« Na kak način si najraje med ljudmi? Kaj te osrečuje pri tem, da greš med ljudi in jim podariš svoj čas? Ti na misel prihaja kakšna posebna zgodba ali pa človek, ki te je še posebej zaznamoval ?

»OSEBNA IZKAZDNICA« BOŠTJAN KOVAČEC STAROST: 38 KRAJ ROJSTVA: PTUJ KRAJ BIVANJA: LJUBLJANA POKLIC/SLUŽBA: DIREKTOR UPRAVLJANJA ŠTEVILO LET V ZAKONSKI ZVEZI: 9 NAJVEČJE SPOZNANJE DOSLEJ: LJUBEZEN JE, KO DAŠ ČLOVEKA NA PRVO MESTO, TUDI PRED SAMEGA SEBE.

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

Na sebi opažam, da se najbolje počutim, ko se dajem ljudem okrog sebe, bodisi tako, da jim prisluhnem, bodisi s pogovorom, nasvetom … ali pa zgolj z bližino in toplino. Zelo rad prisluhnem nasvetom starejših, izkušenejših oseb — tako v zasebnem, kot v poslovnem svetu. V zadnjem času pa so mi tudi stališča mlajših generacij vse bolj blizu. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem doumel, da na mladih svet stoji. Dobesedno. Veliko mi pomeni družina in njihovi nasveti, saj vem, da so povedani iz srca. Kar nekajkrat se je že zgodilo, da me je mlajša oseba v družini, posvarila. »Boštjan … spreminjaš se … nisi več takšen, kot si bil. Vedno večkrat si utrujen …«. Sprva tega nisem preveč resno vzel, saj sem bil mnenja, da temu ni tako. Šele čez čas sem spoznal, da je imela še kako prav. Kar hočem povedati, je, da bodimo odprti, poslušajmo ljudi, delimo si mnenja. Na koncu šteje, kako si živel, ne kar si imel.

sem sicer vse zakramente, hodil k sv. maši za velike praznike. Več kot to pa ni šlo.

Glavi razlog je bila tedaj še moja punca Ankica.

Bilo je nekega poletnega nedeljskega jutra v Kopru.

Glavna poletna sezona se je pravkar začela, nočni klubi so bili polni turistov in tudi mi študentje smo bili

Vsi sodelavci vedo, da sem katoličan in tega ne skrivam, je pa res, da nas v podjetju ni veliko, ki bi to jasno izrazili. redni udeleženci teh zabav. Po napornih zabavah smo se zbujali pozno dopoldan. Vedno, ko sem se zbudil, je Ankica že prišla s kavo in toplim rogljičkom. »Kje si pa bila tako zgodaj?« sem jo vprašal tistega jutra. In ona je nevsiljivo, mirno odgovorila: »Pri maši sem bila.

Se tako dobro počutim!«

Dragotinu Ferdinandu Ripšlu je bilo med drugim lastno, da je bil zanesljiv prijatelj in sodelavec ter predvsem razgledan in zanimiv duhovnik, ki je bil nekaterim prav zaradi raznovrstnih talentov všeč, drugi pa bi si želeli bolj umirjenega in samo na župnijo ter delo zanjo usmerjenega župnika. Vem, da sta z ženo Ankico zelo aktivna na več področjih.

Vselej skrbita za druge, za njihovo počutje in dobrobit. Sta izjemno aktivna tudi kot mlada kristjana in zakonca. Kaj vse sta že počela, kod vaju je vodila pot … znotraj naše Cerkve?

In naposled - kakšna je tvoja pot vere? Kje in kdaj si spoznal Boga?

Tistega nedeljskega dopoldneva nikakor nisem mogel pozabiti.

Mogoče sem bil celo malce nevoščljiv njenemu tako dobremu počutju, ki je bil po vrhu še povsem iskreno. Kako to, da se ona tako dobro počuti že navsezgodaj!? Zakaj je šla sama k maši!? … Sem se spraševal. Tako sem sklenil, da grem naslednjo nedeljo z njo in tako je ostalo vse do danes.

Boštjan Kovačec. Poslovnež, družinski mož, prijatelj, katoličan in nekdanji prebivalec našega mesta, ki se k nam vselej z veseljem vrača. Nanj sem pomislila, ko smo razmišljali o možeh, ki so v zadnjih letih soustvarjali naše občestvo, šli med ljudi, se znali poveseliti, ob tem pa puščali sledi tudi v gospodarsko– poslovnem svetu. Kakor je to počel naš Ripšl.

Skupaj z ženo sva zelo družabna. Vse selitve so pustile v krajih, kjer sva prebivala, tudi ljudi, s katerimi smo se zelo povezali. Tako imava kar nekaj prijetnih opravil, ko prideva za vikend na slovensko obalo, Krško oz. na Ptuj. Sva mnenja, da se sočloveku moraš dajati, ne da bi zahteval kaj v zameno. Redno sva v krajih, kjer sva živela, rada zahajala v krajevne cerkve ter se odpravila na romanja, saj nama je bilo vedno zanimivo doživeti in občutiti tamkajšnjo vero ljudi.

Udeležujeva se duhovnih vaj, seminarjev, redno moliva rožni venec.

Boštjan, hvala za tvoje pričevanje!

Sam sem vero najbolj začutil v študentskih letih. Imel

 TEJA OMERZEL

39

Živimo v čudovitem okolju, kjer v zavetrju bohorskih in gorjanskih gričev pod Triglavom izvirajoča Sava upočasni tok, da bi si lažje ogledala lepoto in bogastvo naših krajev.

To so korenine našega mogočnega drevesa Jemo sadeže z dreves, ki so jih posadili drugi pred nami.

Zgodovina tudi sicer velja za učiteljico modrosti. O lokalnem in globalnem, o našem mestu v širši domovini Evropi in negovanju korenin, o sledovih,

ki jih krojijo izjemni posamezniki, med njimi Dragotin Ferdinand Ripšl, in o tem, kako vse izgleda s širše perspektive in kje ob tem ostaja srce, smo se pogovarjali z evropskim poslancem, Francem Bogovičem.

Jubilejni VIDEMČAN

Pred dobrim desetletjem, ko smo obhajali 850-letnico naše pražupnije in ob tem izdali zbornik »Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se Župnija Videm«, ste za omenjeno monografijo – tedaj kot krški župan – zapisali uvodnik. Veseli smo, da ste tudi ob praznovanju jubilejnega Ripšlovega leta sprejeli vabilo k sodelovanju. Ripšl je eden v vrsti pomembnih posameznikov, ki so krojili razvoj Krškega, Posavja in širše regije. Ponosni smo na naše krške reformatorje, letošnje leto je tudi Bohoričevo, hvaležni za Hočevarja in številne druge. Kako pomembno se vam zdi – tudi s sedanjega »visokega razgledišča«, ki ga imate kot evropski poslanec – negovati svoje korenine?

Kdor se ne zaveda svojih korenin, jih ne ceni in neguje, je slej ko prej obsojen na težave, izumiranje, propad in izginotje. Tistim, ki smo bližje naravi in smo kdaj že posadili kakšno drevo, nam je povsem jasno, kako je treba biti pozoren, ko posadiš krhko sadiko.

Drobcene, v vodo namočene korenine razporediš v izkopani jami, jih pokriješ s “sončno zemljo, obdaš v kompost, pognojiš s preperelim gnojem in skrbno pokriješ z “melno zemljo”. Hvaležni smo lahko, da so bile davno pred nami s takšno skrbnostjo negovane korenine naših velikih prednikov. Imejmo spoštljivo pred očmi, da lahko nekdo danes poseda v senci drevesa, ga je moral nekoč nekdo posaditi. Živimo v čudovitem okolju, kjer v zavetrju bohorskih in gorjanskih gričev pod Triglavom izvirajoča Sava upočasni tok, da bi si lažje ogledala lepoto in bogastvo naših krajev. Na ravnici in okoliških hribih je kaj videti. Naš pogled se lahko spočije na zibajočem pšeničnem klasju, v krasnem nasadu ali pa na čudoviti vinski trti. Pogled se nam ustavi na številnih zvonikih naših cerkva in mogočnem rajhenburškem gradu.

Kakšno bogastvo!

V teh lepih in od boga ter narave obdarjenih krajih so pognale in se razvile korenine naših mogočnih prednikov. Adam Bohorič in Jurij Dalmatin sta Slovencem omogočila, da se sporazumevamo v naši pisani besedi, da smo med prvimi narodi, ki so lahko v materinem jeziku prebrali knjigo vseh knjig - Biblijo. Janez Vajkard

Valvasor je na najboljši možen način opisal in orisal slavo svoje dežele Krajnske. Janez Mencinger, Ivan Lapajne, Josipina in Martin Hočevar so dali podobo današnjemu mestu, ga opisali v slovenski besedi.

Tihim trapistom iz rajhenburškega gradu smo lahko hvaležni za bogato duhovno in materialno dediščino, ki so jo zapustili našim krajem. Naš jubilant Ferdinand Ripšl kot videmski župnik, kronist, pesnik, sadjar in narodni buditelj je odločno nagovoril Slovenke in Slovence na taborskih srečanjih, ko je slovenski narod začel uresničevati svoj sen o samostojni državi. To so korenine našega mogočnega drevesa, ki nam danes omogoča bivanje v samostojni državi, članici najboljšega kluba držav — Evropski uniji. To so korenine, ki nam omogočajo, da živimo v okolju, ki spoštuje in neguje našo naravo, goji spoštljive medsebojne odnose in hkrati odgovarja na izzive hitrega tehnološkega razvoja. To so naše korenine, ki jih moramo negovati in spoštovati. Brez tako močnih korenin nas ne bi bilo, močni vetrovi nas bi že zdavnaj izruvali in prevrnili.

Ripšl je že v svojem času gledal v preteklost.

Med dragocenimi elementi njegove dediščine je »Kronika videmske župnije«, kjer je z etnografsko občutljivostjo popisal področje svoje župnije, zlasti pa tukajšnje ljudi, njihov značaj, gospodarstvo, trgovanje, običaje. Danes se ne zdi moderno govoriti o kulturnih razlikah,

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

vtis je, da je znatno višje na lestvici evropskih vrednot t. i. multikulturnost.

Slogan Evropske unije je “Združena v raznolikosti“.

Mir in blaginja sta velik cilj po drugi svetovni vojni združene Evrope, hkrati pa nas bogati različnost kultur, tradicij in jezikov. Pri svojem delu v Evropskem parlamentu opažam, da se v EU včasih ne poznamo dovolj med seboj in se ne potrudimo, da bi bolje spoznali razloge, zaradi katerih pogosto vidimo rešitve izzivov današnjega časa na različen način.

Pogled v “kronike” evropskih držav pokaže, da je naša zgodovina zelo različna. V srednjem veku, ko so nas slovenski reformatorji naučili pisati v maternem jeziku, so Španci, Portugalci, Francozi, Belgijci, Nizozemci ter drugi narodi zahodne in severne Evrope odkrivali ter kolonializirali Severno in Južno Ameriko, Afriko ter Azijo. Njihova multikulturnost ima korenine v tistih časih, ko so bile te korenine vse prevečkrat zalite s krvjo nedolžnih Indijancev, Afričanov … Mnogi izmed njih so kot delovni sužnji skupaj z naravnimi bogastvi teh držav prispeli v zahodno Evropo ter pomagali graditi blišč evropskih prestolnic in večjih mest. Minilo je kar nekaj stoletij evropske prevlade, dokler se niso kolonializirani deli sveta, nekateri šele nekaj desetletij po koncu druge svetovne vojne, dokončno rešili kolonialnih okov. V teh časih se je v države zahodne Evrope

priselilo mnogo ljudi iz najrazličnejših držav, še posebej množični so bili prihodi delavcev po drugi svetovni vojni. Danes živijo že naslednje generacije teh priseljencev, ki so jedro tako imenovane »multikulti« družbe. Veliko njih biva v velikih mestih, žal vse prevečkrat v getih priseljencev, ki imajo veliko težav pri popolnem vključevanju v družbo.

Vzhodna in centralna Evropa sta se v srednjem veku, poleg številnih vojn med sosednjimi državami, ukvarjali s preprečevanjem turških vpadov, o čemer govorijo tudi številne ponarodele pesmi in pripovedi.

Srednjeevropska multikulturnost se je dogajala na Dunaju v Avstro-Ogrski monarhiji, kjer so v dunajskem večnacionalnem parlamentu sedeli tudi številni slovenski poslanci. To je bil že nekakšen mini evropski parlament, ki je odražal evropsko multikulturnost. Po prvi svetovni vojni, ko je bil na novo zarisan zemljevid Evrope, pa je bilo tudi konec te prve »mini Evropske unije«. Po drugi svetovni vojni je železna zavesa

Kdor se ne zaveda svojih korenin, jih ne ceni in neguje, je slej ko prej obsojen na težave, izumiranje, propad in izginotje.

povsem prekinila kulturno in siceršnjo izmenjavo med ljudmi v teh deželah. Po prelomnih letih konec osemdesetih in v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja in tisočletja ter še posebej po veliki širitvi EU pa se je začela enosmerna selitev iz teh držav v najbolj razvite države EU, v želji, da si ljudje na hitro izboljšajo življenjski standard.

Na pravi medkulturni trk smo naleteli v letu 2015, ko so na evropska tla vstopile trume ljudi, ki so bežale iz nevarnih območij z nemirnega Bližnjega vzhoda in Afrike, pridružili pa so se jim mnogi, ki so enostavno želeli priti v najrazvitejše države EU in zaživeti lepše življenje.

V multikulti državah zahodne Evrope je tedaj za te migrante in begunce prevladovala politika odprtih vrat,

ki naj bi vsaj delno reševala nizko rodnost in pomanjkanje delovne sile v njihovih državah. Na vzhodu Evrope pa so se na mejah začele graditi fizične ograje, ki naj bi odvrnile množice prihajajočih pred nezakonitimi prečkanji meja. Migranti največkrat niso imeli držav vzhodne Evrope za svoje ciljne države.

V teh državah, ki so zaradi zgodovinskih okoliščin etnično zelo čiste, pa se je pojavil tudi strah pred ljudmi različnih narodnosti, kultur in verskih prepričanj.

V številnih državah, iz katerih se je v zadnjih 15 letih izselilo na milijone ljudi, tudi niso pristali na precej neposrečen sistem kvot migrantov, ki si ga je zamislila EU.

slovenske študente naj slovenski profesorji učijo v slovenskem jeziku. Nekateri rektorji danes pravijo, da zaradi mednarodne vpetosti naših univerz zahtevajo obratno: da bi smeli predavati v tujem jeziku.

Ob vstopu Slovenije v EU je bilo kar nekaj govora o tem, da je naš jezik ogrožen, da se bo izgubil v množici jezikov, tudi zaradi številčnosti ljudi, ki govorijo »večje« jezike. Slovenski jezik je danes eden od

Imejmo spoštljivo pred očmi, da lahko nekdo danes poseda v senci drevesa, ga je moral nekoč nekdo posaditi.

Prepričan sem, da se bomo morali v prihodnje vsi potruditi, da se bolje spoznamo, tudi v naših kulturnih, zgodovinskih različnostih in tako gradimo medsebojno spoštovanje in sodelovanje v multikulturni EU. O tem vas sprašujem tudi zato, ker je bil Ripšl eden od narodnih buditeljev slovenskega naroda. Bil je med odmevnejšimi govorniki na taborskih shodih, denimo na sevniškem leta 1869. Zavzemal se je za uporabo slovenščine na sodiščih in po uradih. Posebej odmevna je bila zahteva po slovenskih visokih šolah, torej po slovenski univerzi, z drugimi besedami:

štiriindvajsetih uradnih jezikov EU. Veliko večino naših nastopov v Evropskem parlamentu lahko slovenski evroposlanci izvedemo v maternem jeziku in je tako slovenski jezik slišan v 500 milijonski skupnosti. V naš jezik so prevedeni in zapisani vsi dokumenti EU.

44

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

Prek odličnega programa Erasmus + mladi spoznavajo svoje vrstnike in različne kulture širom po Evropi. Tudi moj sin Uroš je pravkar zaključil polletno študiranje na študentski izmenjavi na Portugalskem. Ni študiral v portugalskem jeziku, ampak v angleškem. Portugalska, ki jo je v pol leta dodobra spoznal, pa bo za vedno ostala na poseben način zapisana v njegovem srcu.

Mislim, da Slovenci ne bomo ogrozili ali celo izgubili svoje kulturne in jezikovne identitete, če bo kakšen predmet na slovenskih fakultetah predavan v tujem jeziku. Zame je večja grožnja našemu jeziku internet in popačen slovenski jezik, ki se ga uporablja na spletnih družbenih omrežjih. Tudi imena slovenskih trgovin ter gostiln nam niso ravno v ponos in ne koristijo razvoju našega jezika. Za njegovo ohranitev in razvoj smo odgovorni Slovenci sami.

Narodno buditeljstvo in popisovanje kulturnih samobitnosti tukajšnjega človeka še zdaleč ne zapolni široke palete dela in prizadevanj Dragotina Ferdinanda Ripšla. Med dragocenimi elementi njegove dediščine je tudi razvoj sadjarstva v naši regiji. Pred leti se mu je na svojem kongresu v Krškem poklonilo tudi Strokovno sadjarsko društvo Slovenije. Že kot študent se je izobraževal na tem področju, kasneje pa je to znanje nadgrajeval z izkušnjami v svojem lastnem sadovnjaku, spisal je pomemben učbenik, svoje farane je sam učil. Del vašega srca je tudi vaš domači sadovnjak.

Ja, zagotovo je del mojega srca tudi slabe tri hektarje velik sodoben nasad jablan. Leta 1986 smo na naši kmetiji posadili prve sadike jablan, nasad smo že obnovili. Sadovnjak predstavlja pomemben vir prihodka na naši kmetiji, zame pa delo v našem sadovnjaku pomeni tudi sprostitev, beg od vsakodnevnih misli in težav v »moj svet«, v katerem se odlično počutim in napolnim baterije. Zagotovo se Posavci ne bi mogli pohvaliti, da pridelamo tretjino slovenskih jabolk, v kolikor ne bi g. Ferdinand Ripšl v naših koncih opravljal svojega pionirskega dela na področju sadjarstva.

Spisal je »Kratke nauke za sadjerejo« in te svoje nauke delil med svoje farane. Ponosen je bil na svoj zgledno OSEBNI ARHIV

urejen sadovnjak. S svojim znanjem je prepričal tudi nezaupljive kmete, znal je cepiti tudi številna drevesa s svojimi žlahtnimi sortami. Med slovenske kmete je ob pomoči viteza Benvenutija delil svoje strokovne sadjarske knjižice, kakor tudi sadike cepljenih jablan.

Slovenski sadjarji smo g. Ripšlu hvaležni za njegovo veliko pionirsko delo na področju sadjarstva. Ob stoletnici njegove smrti, leta 1977, je bila odkrita spominska plošča v Loki pri Zidanem mostu.

Znan je Ripšlov citat, v katerem razlaga, kako mnogi ljudje v teh lepih krajih živijo zelo revno, mnogi tudi »tožujejo črez slabe čase«, mnogi so prigospodarili le toliko, da so lahko plačali le davke, za preživetje pa ni ostalo skorajda nič. Potem pa pravi: »In vendar leži ravno v naši domovini še veliko zakladov u zemlji zakopanih, kteri čakajo, da bi jih kdo izkopal, in u prid vbodeta ljudstva obernil.« Kmetijstvo je ena od pomembnih panog tudi v perspektivi Evropske unije. Prav v tem času se zavzemate za razvoj t. i. »pametnih vasi«.

Včasih kdo gleda na »napredno urbano« in na »tradicionalno podeželsko« kot na dva izključevalna se pola. Vaš pogled je precej drugačen.

Jubilejni VIDEMČAN

Več sveta kot vidim, spoznam navade ljudi, bolj sem vesel in ponosen na rodno vas, na naše domače kraje, na našo lepo zeleno Slovenijo. Ob Ljubljani in Mariboru imamo še nekaj večjih mest, ostali del Slovenije pa tvorijo čudovito podeželje in manjša mesteca. V takšnih krajih tudi sam vidim »zakopane zaklade«, kot se je lepo izrazil g. Ripšl. V takšnih krajih med ljudmi še vedno obstajajo pristni človeški odnosi, drug drugega poznamo, se vidimo in slišimo ter si pomagamo med seboj, ko smo pomoči potrebni. Ne vidim nobene potrebe po izključevalnosti podeželskih okolij z mestnimi. Prav nasprotno - treba je vzpostaviti dobro sodelovanje in narediti sinergijo med mesti in vasmi. V mestih bivajo potrošniki kakovostne hrane, ki so hkrati tudi turisti, ki radi pridejo na slovensko podeželje.

Podeželska okolja pa potrebujejo več pozornosti države in Evropske unije, tudi finančne pomoči, da na teh območjih ustvarimo kakovostna delovna mesta in imamo primerljivo kakovost bivanja kot v mestih.

V današnjem digitalnem času moramo zagotoviti sodobno pridelavo zdrave hrane, povezati pridelovalca hrane s potrošnikom, zagotoviti mobilnost na podeželju, razviti šolsko, socialno, zdravstveno infrastrukturo na podeželju. Poiskati moramo nove priložnosti v turizmu in dopolnilnih dejavnostih na kmetijah ter odgovoriti na številne izzive starajoče se družbe na podeželju.

Srednjeevropska multikulturnost se je dogajala na Dunaju v Avstro-Ogrski monarhiji, kjer so v dunajskem večnacionalnem parlamentu sedeli tudi številni slovenski poslanci.

Pri svojem delu v Evropskem parlamentu sem opazil, da nas žal ni kaj dosti tistih, ki smo pozorni na te probleme. Vedno več ljudi širom po Evropi zapušča podeželje, se seli v mesta, opazen je zelo nevaren trend notranjih migracij v EU, ko predvsem mladi

zapuščajo manj razvite regije ter države in se selijo v najbolj razvita okolja severne in zahodne Evrope, kjer jih sprejmejo z odprtimi rokami. Na vse te izzive današnjega časa iščemo rešitve, ki smo jih zaokrožili v razvojnem konceptu »Pametne vasi«. Predpogoj za razvoj pametnih vasi so pametni ljudje, ki znajo med seboj dobro sodelovati, pa tudi kakovostne širokopasovne povezave. V občini Krško smo lahko ponosni na zelo razvejan sistem širokopasovnih optičnih povezav, ki smo ga zgradili s pomočjo evropskih sredstev. Na tem področju smo v naši občini veliko boljši od evropskega povprečja, kjer ima le 45 % ljudi na podeželju kakovostno širokopasovno povezavo.

Koncept »Pametnih vasi« dobiva svoje mesto v evropskih uredbah, ki bodo osnova za koriščenje evropskih sredstev v naslednjem desetletju. Moje delo na tem področju je vidno v Evropskem parlamentu in razvoju tega koncepta v Sloveniji ter EU. In temu bom posvetil velik del časa tudi v svojem drugem mandatu evropskega poslanca.

Zgodovina je učiteljica modrosti ... In v preteklost gledamo za to, da bi jasneje videli v

RIPŠLOVO LETO: SLEDOVI NJEGOVE DEDIŠČINE

koncepta. Zagotoviti bo treba dovolj brezogljične energije, razviti nove tehnologije v mobilnosti, v industriji in kmetijstvu. Zmanjšati bo treba porabo energije v naših stanovanjih, razmisliti o ponovni rabi in reciklaži izdelkov, kar ureja koncept krožnega gospodarstva, in še o mnogih drugih rešitvah.

prihodnost. Ob tem mi spet prihaja na misel Ripšlov verz, ki ga je – mislim da najprej – zapisal kot nekakšen uvodnik v že omenjen učbenik »Kratki nauki za sadjorejo«. Zapisal je: »Imaš kako prazno mesto, / naj bo v vertu al za cesto, / sadno drevce tje posadi / al v jeseni, al spomladi; / Drevce tebi u zahvalo / žlahtno sadje bode dalo; / če pa ne bi teb’ zorelo, / ime tvoje bo slovelo.« Namiguje na to, da ob skrbi za lastno dobrobit ne smemo pozabiti na tiste, ki šele prihajajo. Ali kot pravi tista znana zgodba iz naših čitank: morda od jablane, ki jo sam posadim, sam ne bom jedel sadov. A tudi sam jem sadove od tistih jablan, ki so jih posadili drugi. Misel na prihodnost, odgovornost do prihodnjih rodov, skrb za podnebje, ekološka vprašanja. V tem času nas papež Frančišek opominja, da nič od tega niso (več) le obrobna vprašanja, ampak jih moramo naslavljati tudi s perspektive naše krščanske odgovornosti in vere.

Tretji del »Zelenega dogovora« pa je posvečen skrbi za ljudi, kajti tako velike spremembe v številnih gospodarskih panogah bodo imele za posledico veliko izgubo delovnih mest, ki jih bo treba nadomes-

Več sveta kot vidim, spoznam navade ljudi, bolj sem vesel in ponosen na rodno vas, na naše domače kraje, na našo lepo zeleno Slovenijo.

Papež Frančišek, ki nas je tudi obiskal in nagovoril v Evropskem parlamentu, nam iz dneva v dan trka na našo vest in opozarja na zanke hitrega razvoja, v katerega se je ujela naša civilizacija. Okoli leta 1800 je svet dosegel prvo milijardo ljudi na zemlji, potem je minilo več kot sto let, da je bila dosežena druga milijarda, v naslednjih petdesetih letih, okoli leta 1960, je bilo na zemlji tri milijarde ljudi. Okoli leta 1980 pet, v tem desetletju pa nas bo že osem milijard zemljanov. Višji standard ljudi širom po svetu in vse večja nenadzorovana raba naravnih virov ter energije sta pripeljala svet na mejo vzdržnosti, posledica česar so številne podnebne katastrofe.

V novem mandatu Evropske komisije in Evropskega parlamenta je zagotovo najbolj pogosta beseda »Zeleni dogovor« oz. »Green Deal« v angleškem jeziku. Govorimo o novem razvojnemu konceptu EU, ki bi naj bistveno zmanjšal izpuste toplogrednih plinov, EU naj bi do leta 2050 postala brezogljična celina. Vsa prizadevanja so namenjena temu, da se temperatura ozračja ne bi dvignila za več kot eno stopinjo in pol, kar smo zapisali tudi v Pariški sporazum, ki predstavlja globalni poizkus, kako zaustaviti podnebne spremembe. Druga pomembna komponenta »Zelenega dogovora« je razvojna plat novega

titi z novimi. Tu bo morala biti evropska politika zelo previdna, saj lahko nepremišljene in prehitre odločitve ogrozijo ravno najrevnejše skupine ljudi, kar bi zagotovo povzročilo veliko nezadovoljstvo ljudi ter imelo politične posledice za stabilnost EU. Evropsko unijo, ki proizvede okoli 8 % toplogrednih plinov v svetovnem merilu, čaka še bolj zahtevna naloga zunaj meja EU, saj mora k prizadevanjem za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov privabiti še ostale dele sveta. Če se nam pri zmanjševanju izpustov ne pridruži celoten razviti svet, ki proizvede 80 % toplogrednih plinov, naša prizadevanja ne bodo uspešna.

Papež Frančišek nas upravičeno opominja na našo odgovornost do prihodnjih rodov. Potrebovali bomo veliko krščanske odgovornosti in vere, saj napovedani »Zeleni dogovor« zahteva velike spremembe v našem vsakodnevnem obnašanju ter kliče po več odgovornosti in skromnosti v vsakdanjem življenju. Če temu dodamo še to, da nam bodo morali slediti še drugi svetovni voditelji in njihovi državljani, lahko mirno rečem, da bomo za dosego ciljev »Zelenega dogovora« poleg krščanske odgovornosti in vere potre47

Jubilejni VIDEMČAN

bovali veliko Frančiškovega in Božjega blagoslova.

v Evropski ljudski stranki. V ustanovne dokumente je bilo zapisano, da so korenine evropske civilizacije v grški, judovski in krščanski ideologiji. To so globoke in trdne korenine, ki Evropi zagotavljajo najdaljše obdobje miru, velikega napredka in blagostanja. Pri svojem delu opažam, da z menjavo generacij, vedno večjim blagostanjem v družbi in spremenjenimi vrednotami današnjega časa ta zgodovinski spomin bledi.

Vedno bolj je prisotna liberalno ateistična ideologija, ki ne priznava naših krščanskih korenin in vero v nekaj, kar je iznad nas, preprosto zavrača. Bojim se, da je ta človeška samozadostnost in vzvišenost nekaj, česar nas je lahko strah v prihodnje. Premalo je zavedanja naše majhnosti in bojim se, da na tem polju Evropa koraka v napačno smer.

V začetku omenjenem uvodniku v Zbornik ob 850-letnici naše pražupnije ste med drugim zapisali: »Najdragocenejša dediščina je v ljudeh. V njih je globina minulih stoletij, svoboda duha, ki ne obsoja človeka ob različnih zdrsih, ki se v življenju dostikrat zgodijo, ampak pomaga, svetuje, dopušča in prosi

Potrebovali bomo veliko krščanske odgovornosti in vere, saj napovedani ”Zeleni dogovor” zahteva velike spremembe v našem vsakodnevnem obnašanju ter kliče po več odgovornosti in skromnosti v vsakdanjem življenju.

Ste evropski poslanec, a ostajate doma tu, v Posavju.

Hvaležen sem usodi ter volivkam in volivcem za zaupanje, da lahko zastopam Slovenke in Slovence v Evropskem parlamentu. Zame je to velika življenjska izkušnja in hkrati priložnost, da nadgradim svoje dosedanje delo v slovenski politiki. Pri svojem delu poskušam izmenjati čim več izkušenj in dobrih praks ter pomagati pri snovanju bodočega razvoja našega okolja in Slovenije. Tudi Slovenci lahko veliko ponudimo EU. Zame pa je podobno kot za mnoge, ki jih je življenjska pot zanesla širom po svetu, najbolj pomembno spoznanje, kako lepo je doma, v domačem kraju.

Dalj časa kot si v tujini, bolj ceniš lepo Slovenijo, odlično slovensko hrano, vina, pristne medčloveške odnose v manjših krajih in na podeželju.

za odpuščanje. To je v svetu in v naši majhni človeški skupnosti velikega pomena, kakor je pomembna skrb za duhovno življenje, za moralne in življenjske vrednote, ki imajo svoje korenine v krščanski civilizaciji, v medsebojnem razumevanju in strpnosti.« Če se na koncu vrneva na začetek: koliko so vrednote, o katerih tam pišete, še vrednote naše širše domovine Evrope? Se vam – vaš pogled je tu vsekakor iz prve roke in zelo poblizu – ne zdi, kot da nam je ob njih nekako nerodno? Kako ocenjujete, v katero smer bo na tem polju, korakala prihodnost?

Rad se pošalim, da je najlepše, kar se mi je zgodilo v mojem prvem mandatu v Evropskem parlamentu to, da so se nam v družini pridružile tri vnukinje in en vnuk.

Ja, zagotovo ostajam doma v Koprivnici, v krški občini, v Posavju. Tu sem doma, tu je moj dom. Ali kot pravi Pavček: V svetu je eno sveto obličje. Samo eno samcato – dom. Ikona. Gnezdo lastovičje, nad njim mile večnosti zvon.

Evropska unija je nastala na pogorišču druge svetovne vojne. V lačni in porušeni Evropi so veliki možje: Francoz Robert Schuman, Nemec Konrad Adenauer in Italijan Alcide de Gasperi povezali v preteklosti med seboj vojskujoče se narode v skupnost, ki naj bi zagotavljala mir in blaginjo ljudi. Vsi trije so bili pripadniki krščansko demokratskih strank, ki se danes združujemo

 MITJA MARKOVIČ

48

Kdo bi zmirom bil doma?

To ne more biti. Želja moj’ga je srca, Med prijat’lje iti.

Nič doma ne zamudim.

Tud’ krivice ne storim, Iščem v tujšč’ni kratek čas, Kaj to mika vas?

Zmirom tud’ ne grem okol’ To ne more biti.

Dela imam doma dovolj, Moram ga storiti.

Mirno delam, kadar je, Prej dovršim zvesto vse, Potlej iščem kratek čas: Kaj to mika vas! 

Doprsje Dragotina Ferdinanda Ripšla, postavljeno v Gaju zaslužnih občank in občanov v Krškem, je delo akademskega kiparja Mirka Bratuša.

MIRKO BRATUŠA

Vse na zemlji se zmeni.

To že mora biti.

Božja volja to stori.

Glasno nas učiti: Da bo prišla temna noč, Nam več delat’ ne bo moč, Pride večnost, mine čas: To naj mika vas!



Ilustracija: VIKTOR HÖCHTL