POŽIREK ZA DUŠO
POKLICANA ZA UČITELJICO Ana Špiler
2
»Mami, učiteljica bom!« Že zgodaj v otroštvu me je prijela ta ideja. Nenehno sem jo nosila v sebi. Vedno je bila z menoj. Od kje se je vzela? Kdo mi jo je prilepil na srce? Spomnim se svoje sobe, velike, v mansardnem delu hiše. Tam je bil vedno moj svet v malem. Svet, v katerem sem našla zatočišče, mir, tišino ali glasno glasbo, ko sem si jo navila na svoj kasetofon, ki sem ga dobila za sveto birmo. Še danes se živo spominjam, kako sem v svoji sobi poučevala navidezne učence, jim razlagala o čutilih, jih usmerjala pri računanju, se z njimi učila novih pesmic … Učencev je bilo veliko, cel razred! Eni bolj, drugi manj pridni. Eni so hitreje razumeli, drugi z zakasnitvijo. Ocenjevala sem njihovo znanje, tako ustno kot pisno. Seveda sem vse njihove dosežke beležila v žepno redovalnico. Tudi tablo in pisala za tablo sem imela. Ja, kar na vratih svoje sobe. Na njih sem nalepila večji kos papirja, za »krede« pa uporabila flomastre in barvice. Cele učne snovi iz svojih zvezkov sem ob glasni razlagi navideznim učencem napisala na »tablo«. Kar kurja polt me je sedaj oblila, ko takole svoje spomine pretapljam na papir. Kje je že to? Kam so šla vsa ta leta? Danes sem v pravi šoli, učim, razlagam pravim učencem. Vodim jih, usmerjam, sem jim v podporo, skratka čuječa sem za vse njihove težave in talente. Tablo z vrat svoje sobe sem zamenjala za pravo šolsko, belo tablo. Nanjo pišem s flomastri za tablo. In še mnogo učil imam na voljo, s katerimi male radovedneže spremljam v svet znanja, zvedavosti in v razvoj njihovih močnih področij. Vsako leto znova se s prvim šolskim dnem zame začenja nova zgodba, ki se piše vse tja do konca pouka v
juniju. Vsaka zgodba, kot veste, ima običajno uvod, jedro in zaključek. Tudi šolsko leto si razlagam na tak način. V uvodu se spoznavamo, se opazujemo, načrtujemo, v jedru sprejemamo, realiziramo načrtovane cilje, spremljamo naš napredek in sproti rešujemo nastale težave. V zaključku pa evalviramo, analiziramo in si zastavljamo cilje za naprej. Vsaka zgodba, ki jo pišem, mora imeti glavne in stranske like. To so vsi otroci, ki jim dopoldne nadomestim mamo. Vsi enaki, a vsi tako drugačni. Vedno pa se najde tudi kak tak otrok, ki je v uvodu zgodbe tih, sam, osamljen, zadržan, nepriljubljen. Za tistega otroka, si pri sebi rezerviram največjo mero pozornosti. Iščem načine, kako ga vključiti, mu krepiti samozavest, mu dati krila. To je jedro zgodbe, to je moje delo. In veste, kaj? To je tisto, kar mojemu poklicu da neprecenljivo vrednost. To je tisto, čemur sem bila poklicana. Poiskati v otrocih vrline, potrebne za vsakdanje življenje. Jih dvigniti, okrepiti, opremiti, opolnomočiti, jim pokazati pravo pot. Danes vem, od kje se je ta ideja vzela, vem, kdo mi jo je prilepil na srce in jo še danes živim v polnem zamahu. Za kar sem Mu neizmerno hvaležna. Moje srce kipi od veselja, ko se otroci iz prejšnjih, starih zgodb vračajo in mi z objemom ali iskrivim pogledom na hodniku povedo, da sem jim pustila »nekaj«. Dušo pa si napolnim takrat, ko pridejo k meni tisti, ki so bili odmaknjeni, odrinjeni. Moja duša je z vsako zgodbo bolj pisana in vesela, izpolnjena. To je to. To je moje poslanstvo. Biti učiteljica v pravem pomenu besede. Le kako se bo odvijala zgodba letos?
Mitja Markovič župnik
TRENUTEK MED HVALEŽNOSTJO IN UPANJEM Preteklost prepuščamo Božjemu usmiljenju, prihodnost Božji previdnosti, ta trenutek pa Božji dobroti, so dejali naši verni predniki. Podobno modrost sodobni svet z laičnim besednjakom izrazi kot: gojiti hvaležnost do preteklosti, zreti v prihodnost z upanjem, živeti pa (za) ta trenutek. Pričujoči Videmčan – kot to velja za večino jesenskih številk – se z navdušenjem in hvaležnostjo ozira na župnijsko poletje in slika nekaj večjih dogodkov, ki vsako poletje zaznamujejo župnijsko življenje. Tu je oratorij, ki je bil znova zelo bogat in poln mladosti, igre in zavzetega sodelovanja animatorjev in velikodušnih odraslih posameznikov. Tu so poletni tabori, ki so veliko več kot zgolj prostočasna aktivnost za otroke in mlade v naravi, saj se voditelji zelo skrbno lotevajo priprav in izvedbe programa, da se v tistih tednih dogaja tudi pristna vzgojna izkušnja. Med druhovno in družabno zelo lepimi dogodki, katerih nekaj utrinkov vam bo naslikal Videmčan,
je vsekakor naše romanje v Medžugorje, ki je bilo za udeležence kot prave male duhovne vaje, o čemer med romarskimi fotografijami v kratkih utrinkih pričujejo tudi številni udeleženi romarji. Za nami je sicer že tudi Rupertova nedelja z našimi jubilanti, katere bomo k besedi povabili v naslednjem Videmčanu, ki ga načrtujemo za zahvalno nedeljo. Takrat bomo vstopili tudi že v letošnje posebno, jubilejno, Ripšlovo leto, s katerim se bomo ob 200 letnici rojstva tega pomembnega Slovenca in našega nekdanjega župnika poklonili njegovemu duhovnemu, narodopisnemu, narodnobuditeljskemu, pesniškemu in še kakemu delu. Hkrati pa želimo, da bi to leto tudi duhovno razburkalo našo skupnost, želimo, da bi bilo to jubilejno leto za vse, ki danes sestavljamo župnijsko občestvo, misijon, prebuditev in poživitev osebne vernosti in pripravljenosti živeti in pričevati svojo vero v družinskem, delovnem in prostočasnem okolju. Več – tudi o vsem tem, na kar zremo z upanjem in kar prepuščamo Božji previdnosti – v prihodnji številki. Pričujoča pa naj tudi vse vas navda z iskrenim veseljem in hvaležnostjo za vse lepo, kar Gospod dela v naših srcih in v našem občestvu.
3
Miloš Kukovičič
Rupertova n
nedelja 2019
VTISI ROMARJEV
ZAKAJ V MEDŽUGORJE? 6
Hvala Bogu in materi Mariji, zavetniku popotnikov sv. Jakobu, da mi je bilo dano, da sem dobršni del tega romanja uspešno prekolesaril in tako še globlje izkazal čast naši materi Mariji. Obljubil sem, da bom še vztrajal na tvoji poti, Marija. V zahvalo in čast smo naše molitve in prošnje podkrepili z ubranimi glasovi in pesmimi Mariji v čast, tudi na poti domov v avtobusu se je večkrat iz naših grl oglasila pesem … Marija, pomagaj nam ti …!
Marjan Pot na Crnico in Križevac je kamnita, vendar neštetokrat prehojena. V tišini samote so ti kamni slišali jok, slišali so šepet zahval in prošenj. Tudi mi smo romali polni pričakovanj, vsak s svojo in s skupno prošnjo v srcu. Nekateri pa smo Mariji v srcu nesli zahvalo za pomoč v težki preizkušnji, ki je bila v Božjem načrtu. Za veselje v žalosti, za moč v nemoči. Molitev, pesem, svete maše, dobra volja, vsak
potrebuje bližino Marije, da iz nje živi in črpa moč. Pri križu vstalega Kristusa pa je čutiti večno in neskončno božjo prisotnost na zemlji. Lepe, bogate in prepričljive misli so primerne prav za naša romarska srca … in midva pojdeva spet.
Jana in Karl Že kar nekajkrat sem bila v Medžugorju, vendar opažam, da vsakokrat doživim nekaj novega. Resnično, to je kraj Božje milosti, spokojnosti in spreobrnjenja. Na tem kraju začutiš, kako nas Marija neizmerno ljubi, varuje in prosi svojega sina, da uslišuje naše prošnje. Veselim se že ponovnega romanja k Mariji v Medžugorje.
Nena Ko sem pod nogami začutila kamenje in zemljo Hercegovine, slišala tišino med množico,
ko je skozme prehajala molitev in ko je pred oltarjem Marije v nemi prošnji vzvaloval nemir v mojem srcu, sem vedela. Ta prostor je drugačen, a vendar ga lahko čutimo tudi doma, če ljubezen in radost, vero in upanje nosimo v sebi.
Aleksandra Dano mi je bilo, da sem že četrtič poromala k Mariji v Medžugorje. Vedno je drugače in vedno lepo, pa ne le zaradi prijetne družbe. Mislila sem, da je nujno priti na hrib prikazovanja do kipa Marije in na Križevac z lastno močjo in trudom. Tokrat pa mi je bilo namenjeno drugače doživeti ta milostni kraj. Ob milosti sprejemanja svojih omejitev sem v duši začutila polnost hvaležnosti, miru in sreče. Še posebno v večerni uri čaščenja, ko med večtisočero množico zavlada popolna tišina in čudovita milina. In se v deseterih jezikih slišijo molitve k Mariji. Pa vendar si lahko sam v osebnem odnosu z Bogom. S poglobljeno vero in novim upanjem lažje spoznavam svoje poslanstvo in smisel življenja.
Majda Klic, obljuba, zaobljuba, prošnje, zahvale, radovednost, izziv … Vse to nas je povezalo in peljalo k Mariji. Čaščenje križa, rešnjega telesa, svete maše so nam bili kot balzam za dušo. Množica vernikov, pa vendar tišina, pesem, molitev kot eden, kot bratje in sestre. Nepozabni trenutki, ki so se vtisnili v spomin. Spokojnost, mir, pozitivna energija, navdušenje, veselje, sreča pa so nas spremljali v srcu ob odhodu od nje.
Brigita Po dobrih desetih letih, je bilo to moje drugo romanje v Medžugorje. O, kako velika sprememba tudi glede duhovne oskrbe. Toliko
7
priložnosti za poglabljanje vere, večerna slavljenja pa so pravi balzam za dušo. V nedeljo zvečer, ko sem doma legla k počitku, kot da se je vse strnilo v val, ki me je čudovito preplavil, tako, da sem si rekla: ”O Bog, naj traja!”
Mija (Pleterski) Medžugorje ... kraj, kjer se me Božja bližina, posebno pa bližina Božje matere Marije dotakne še bolj globoko, kjer občutim vso globino Božje ljubezni in z njo radodarnost, ki jo daje Bog preko matere Marije. Tukaj tudi prvič na poti na Križevac spoznam, kaj v molitvi očenaš pomeni zgodi se tvoja volja. V sebi štejem kolikokrat sem že bila v Medžugorju: enajstkrat. Ne morem verjeti, pa je res. Tu najdem mir, tu najdem energijo za naprej, tu se moja duša spočije. Vsakokrat je drugače, novi ljudje, nove izkušnje, nova spoznanja, vendar vedno čudovito in neponovljivo. Vedno, ko zapuščam Medžugorje, obljubim Mariji: še pridem.
Irena
8
V Medžugorju sem bila prvič. Že ob prihodu v mesto sem dobila dodatno pozitivno energijo. Pot do Marije in na Križevac me je zelo prevzela. V srcu in duši sem začutila veliko pomirjenje, za katerega verjamem, da me bo spremljalo še vse življenje. Ves čas romanja je bilo vzdušje prijetno in upam, da bo takih romanj še veliko.
Danica Vesela sem bila, da sem se lahko udeležila romanja. Pričakovanje je bilo veliko. Mir, ki nas je napolnil ob prihodu, velika množica ljudi, ki je zbrano molila. Vse je pričalo o Božji bližini. Koliko korakov je že bilo narejenih po strmem kamenju, da je danes že tako zlizano? Vse to nam govori o veliki veri v našo nebeško mater Marijo in njenega Sina. Tudi vsak moj korak po zlizanem kamenju je bila molitev in prošnja
Sonja Levičar, Mitja Markovič
za mlado dekle, ki se bori z zasvojenostjo. Najbolj me je nagovorila večerna molitev, kjer smo peli in molili ob posameznih vzklikih. Vmes pa tišina, ki je kar kričala: Mati in njen Sin sta z nami vsak trenutek.
Marija Medžugorje je kraj, kjer živita vera in molitev. Ko pomislim na romanje, me preplavi globoka hvaležnost za vsak dan, ki nam je bil podarjen. Zaradi hripavosti nisem mogla glasno moliti, peti, se pogovarjati, sem se pa lahko bolj poglobila v svoje življenje. Eden izmed viškov tega romanja pa je bila gotovo večerna molitev pred Najsvetejšim. Nekaj tisoč ljudi je bilo zbranih v tišini, kratke molitve in pesmi v različnih jezikih so se menjavale in segale so globoko v srce. Tišina nežno poboža dušo, čutila sem umirjenost v sebi, toplino v srcu, solze so mi polzele po licu ob spominu na moje pokojne starše, na moje drage bližnje, v mislih sem bila globoko povezana z njimi. Bogu hvala za tako lep občutek.
Milena Na tem romanju mi je bilo neizmerno lepo in duhovno bogato, kar me je napolnilo z Marijino bližino in Božjim blagoslovom. Odšla sem s »polnim nahrbtnikom«, vrnila sem se lahka kot »balon«, ki poleti v višave. Hvala vsem prijateljem, ki ste me kot faranko sosednje župnije tako lepo sprejeli medse, zaradi česar si še želim poromati z vami.
Slavica Zahvaljujem se Bogu in vam, da smo se zbrali na romanju, skupaj molili in se prijetno družili. Naj dobri Bog vsakega obilno blagoslavlja. Za vašo pozornost se vam iskreno zahvaljujem.
šofer Marjan Medžugorje je pribežališče iz vsakdanjega vrveža in je kraj, ki me je zlahka prepričal,
da tam domuje Marija. Med žgočim hercegovskim kamenjem sem začutila en velik mir, milino in blagoslov. V tej oazi miru in molitve preprosto veš, da si na pravem mestu, med pravimi ljudmi in čutiš, da te ima Bog rad. Tu se zdravita, hranita in krepita duša in telo. Hvala, Mati Marija, Kraljica Miru, ker si me blagoslovila s polno mero miru in novimi spoznanji, zaradi česar se bom zagotovo odzvala tvojemu klicu in se vrnila v tvoj objem med hercegovsko kamenje.
Vesna Udeleženci romanja se Neni in Ediju zahvaljujemo za organizacijo in vodenje. Hvala župniku Mitji za darovane svete maše in vse čudovite misli, s katerimi nas je nagovoril in »pobožal« naša srca. Hvala romarjem sosednjih župnij iz celotnega Posavja, da ste se skupaj z nami odzvali Marijinemu klicu. Hvala šoferju Marjanu za pomoč pri organizaciji, varno vožnjo in srčno dušni zgled, s katerim je dopolnil smisel tega romanja. Zdaj smo doma in na nas je, da bomo v svojem okolju, na Marijino priprošnjo, svetlejša LUČ, dodatna SOL in bolje vzhajajoč KVAS.
Pripravila Vesna Turnšek
9
Veliko plesa, iger, petja, zabave ... S pouÄ?nimi zgodbami letoĹĄnjega junaka Petra Klepca in njegovih prijateljev ...
V objemu tehnične in kuharske ekipe ... Z zvočniki, ki so ponesli naš glas po vsem mestu ...
Pod budnim očesom sedemdesetih „rumenih“ animatork in animatorjev Z živahnimi pogledi in prešernim smehom sto osemdesetih „modrih“ oratorijancev ...
Andreas Repše, Mitja Markovič
Z molitvijo in z Njim - v vsaki stvari, ki smo jo počeli ... Z Vami, ki ste na nešteto načinov pomagali, da smo uspešno izpeljali že 12. oratorij . Hvala, ker skupaj
IMAMO MOČ!
VOLČIČI NA TABORU
14
NEKOČ, PRED DAVNIMI ČASI ... “Pravljice so več kot resnične: ne samo, da nam pripovedujejo o tem, da zmaji živijo, temveč nam povedo, da jih lahko premagamo.” (Neil Gaiman) Ste kdaj pomislili, da bi pravljice, ki ste jih najraje prebirali, izginile? Volčičem krdela Krško 1 se je to zgodilo. Na poletni tabor smo se letos odpravili v Liboje. Tam smo vstopili v svet, ujet med resničnostjo in domišljijo. Kmalu po tem smo našli ključ, ki je odpiral prav posebno skrinjo, v kateri je bila zelo pomembna knjiga Grimmovih pravljic. Takšna, prav posebna. Bila je zares
velika. In ko smo jo odprli, so se v njej skrivale čudovite Grimmove pravljice. Z veliko željo smo jo prelistali in ugotovili, da manjkajo štiri pravljice. Najprej smo se ustrašili, potem pa se spraševali, kako bi jih dobili nazaj. Pri tem so nam pomagali prav junaki iz izginulih pravljic, ki so se v tem svetu znašli zato, ker so njihove pravljice izginile, oni pa so bili poklicani, da jih z našo pomočjo zopet poiščejo. Ti junaki so bili Metka, Abadon, Bertilda, Varuh in Motovilka. Skupaj smo reševali različne naloge, se borili z zlikovci, uporabljali svojo domišljijo in bili predvsem zelo iznajdljivi. Čas, ki smo ga imeli za reševanje pravljic, je bil omejen, na kar so nas ves čas opozarjale vstopnice, ki smo jih ob vstopu v svet tudi dobili. In veste, kdo nas je poklical? Zakaj smo se znašli tam? Vse to zato, ker nas je na pomembno misijo poklicala organizacija P.O.S.E. (Pravljična organizacija specializiranih enot). Le-ta nam je vsakodnevno, zgodaj zjutraj podajala navodila o tem, katero pravljico rešujemo in kako naj se je lotimo. Bili smo prav zares pogumni in uspelo nam je. Pravljice smo varno vstavili nazaj v veliko knjigo, jo položili nazaj v skrinjo in le-to po svojih najboljših zmožnostih tudi skrili, da je zlikovci ne bodo nikoli več našli. Tako je, pravljice smo spravili na varno, otroci pa lahko še danes berejo pravljice, ki so bile pred kratkim še pogrešane. In veste kaj? Ugotovili smo, da so pravljice zares pomembne in nas lahko marsičesa naučijo. Včasih mislimo, da je vse skupaj nekaj izmišljenega, a se hitro izkaže, da vse te pravljice, ki jih prebiramo, nosijo veliko pomembnih sporočil. Takšnih, za življenje. Tako smo tudi volčiči napisali še eno svojo poletno pravljico, ki se je bomo vsi radi spominjali, še predvsem tisti, ki so na tem poletnem taboru prejeli rutico in prav zares postali člani velike skavtske družine. Dober lov!
Akela. Patricija Gornjec
15
POPOTNIKI
POT POLETNEGA TABORA KLANA
16
Klan je skupnost mladih - srednješolcev in študentov … in poletje je čas, ko se skupaj odpravimo na tabor, peš. Oprtani z rukzaki, kjer (upamo) imamo vse, kar potrebujemo za preživetje na 7- dnevni skupni poti. Letošnje poletje smo se podali na pot po Bohinjskem … od jezera do jezera. Na začetku naše poti smo zaplavali v Bohinjskem jezeru in se nato ob spremstvu poletnega dežja, mimo planine Jezero, odpravili do pastirja Korla, ki domuje na planini Dedno polje. Pot nas je zvabila do doline Triglavskih jezer … nekega jutra pa vse tja do koče na Doliču, del naše skupnosti pa tudi do Aljaževega stolpa na Triglavu. V drugi polovici naše poti smo se ob slastnih tortiljah ponovno osvežili v Bohinjskem jezeru. Zavetje nam je v okolici Srednje vasi ponudil dobrosrčen kmet, ki nas je gostil na njegovem seniku. Naposled smo se odpravili na potep – vsi, tudi voditelji. Polni vtisov smo se skupaj zbrali tik pred Bledom,
Mitja Markovič
kjer smo kmalu ponovno zaplavali v jezeru in si porabljene kalorije povrnili ob kosilu (slastni slanini in krompirju), pripravljenem kar na obali Blejskega jezera. Naposled smo se spočili v zavetju doma prijaznih blejskih domačinov. Vsak dan smo poskrbeli za naša srca , s pripravljenimi razmisleki, s katerimi smo se dotikali vprašanja: »Kam to pelje?« Kam vodijo moje odločitve, prihodnost našega sveta, moji podatki, ki jih delim na spletu in … naposled – kam me pelje On, kakšen je Božji načrt zame. Zakaj bi skupnost mladih uživala na poti, v hoji s težkimi nahrbtniki, v spanju na večkrat trdi podlagi kot udobnem ležišču, v žgočem soncu ali poletni nevihti … ob hrani, pripravljeni na gorilnikih ob poti …? V resnici ne znam odgovoriti. Verjetno gre za skrivnost izkušnje, ki se je ne da najeti v nobeni turistični agenciji ali načrtovati v še tako dodelanem potovalnem načrtu. Gre za dotik narave ter premagovanje lastnih idej (ne)zmogljivosti in odkrivanja prvinskosti na poti, ob sestri in bratu, ki hodi ob tebi. Gre za pot, skupnost in služenje. Vse troje. Na koncu take poti domov prineseš žulje, zagorela lica in ramena, boleče noge in zgodbo, ki se ti zdi tako odbita, da preprosto veš, da se je boš spominjal. In vedno znova prineseš s seboj še zavedanje, da Bog je. Ker veš, da je hodil z nami in nas čuval.
Teja Omerzel
17
ČETA LEGEND
TEDEN NA »BLANŠKI JASI« Četin tabor se je letos odvijal bližje domačim krajem kot po navadi. Taborni prostor se je razprostiral ob potoku pod vasjo Čanje pri Blanci, kjer je bilo zelo domačno in lepo, zato smo našemu travniku pravili kar »blanška jasa«. Čez teden smo spozna(va)li, da je prav vsak od nas LEGENDA, ki je ustvarjen, da dela dobro in na svet prinaša veselje.
18
Seveda smo se preizkusili v progi preživetja, na kateri smo med drugim imeli adrenalinski spust s škribcem in se zabavali na paintball‑u. Program nam je s svojim življenjskim pričevanjem ob ognju popestril brat kapucin Luka Modic, s svojim obiskom so nas počastili naši starši, katerim smo razkazali taborni prostor, vse zgradbe in se pomerili v pravih kmečkih igrah. Da smo skavti vedno pripravljeni, smo dokazali s služenjem, saj smo obnovili kapelico Fatimske Marije in njeno okolico. Vrhunec tabora je bil seveda slovesni kvadrat z obljubami in nato pravo skavtsko praznovanje okoli tabornega ognjišča s hrenovkami in tvistom na palicah. Prav posebna popestritev letošnjega tabora je bil pravi 40-kilogramski zvon, ki smo mu izdelali častno mesto pod jamborom. Uporabili smo ga samo ob posebnih priložnostih in ob 12. uri, ko nas je sklical k skupni molitvi. Ves teden smo se trudili udejanjiti Jezusov poziv, da mu zaupamo v vsakem dnevu in ob vsaki dejavnosti. Tematsko nas je voditelje navdihnil film Pet legend, zato smo tabor poimenovali Pet legend z Jezusom.
Mirjam Kerin, Anej Petan, Jasna Preskar
19
Teden na »blanški jasi« je ob pestrem dogajanju minil zelo hitro, v naša srca pa se je zapisalo veliko novih skavtskih spominov, ki nam bodo razpihovali skavtskega duha še do prihodnjega tabora.
Mirjam Kerin, četovodkinja
TABOR VODITELJEV
SREČA JE V SREČAnju Sreča je v zraku. Sreča je življenje v dvoje. Sreča je naša družina. Sreča je biti na taboru. Sreča je za večerjo jesti sladoled. Sreča je na taboru prižgati ogenj in s prijatelji zapeti ob spremljavi kitare. Sreča je zaspati po dolgem in vročem dnevu na taboru. Sreča je druženje s prijatelji. In takšno srečo smo imeli voditelji stega Krško 1. Tudi mi smo se namreč to poletje pridružili skavtskim voditeljem iz celotne Slovenije na četrtem taboru voditeljev SREČAnje.
20
Tabor voditeljev je prav poseben skavtski dogodek, ki je namenjen vsem skavtskim voditeljem in se je prvič odvijal že leta 1999. Po dvajsetih letih smo voditelji ponovno imeli priložnost, da tudi mi izživimo svoje otroške in adrenalinske želje po skavtskih norčijah ter sprostitvi ob koncu skavtskega leta. Hkrati je bila to priložnost polnjenja baterij in pridobivanja ter izmenjevanja dobrih idej in motivacije za prihodnje skavtsko leto. Priložnost za širjenje navdušenja nad naravo, božjim stvarstvom, in najpomembnejše – priložnost za druženje in srečanje z ostalimi 500 skavtskimi brati in sestrami. Tabor smo krški voditelji začeli v Krškem, kjer smo prva dva dni poskrbeli za služenje v družbi v našem lokalnem območju. Prav vsi voditelji smo namreč začeli tabor s služenjem in pomočjo pripadnikom šibkejših in različnih etničnih skupin, beguncem in migrantom. Naše srečanje in druženje smo začeli z varovanci VDC Sonček in člani Društva Sonček, s katerimi smo preživeli dva čudovita dneva.
SkavtNet
Skupaj smo uživali in se veselili na Bazenu Brestanica ter na sprehodu do bazena. Predstavili smo jim seveda tudi naš skavtski način življenja. Naučili smo jih, kako zakurimo ogenj, poskrbimo za poškodovanca, pa tudi kako zapojemo in zaplešemo z Lubenico. Tabor smo nadaljevali na skupnem tabornem prostoru v Želodniku pri Domžalah, kjer smo še naprej iskali srečo. Sreča vsakega skavtskega voditelja je v služenju bližnjemu, v zavedanju odgovornosti do naših mlajših bratov in sester, v delanju dobrih del, v pogovoru z Bogom, v našem skupnem poslanstvu. Tabor voditeljev smo izkoristili za našo duhovno in osebno rast, za pridobivanje novih znanj, izpopolnjevanje skavtskih veščin in veščin vodenja. Pogovarjali smo se z znanimi in nekaterimi manj znanimi posamezniki (kot so plavalka in psihologinja Sara Isakovič, bivši načelnik ZSKSS Sandi Hribar in bivša načelnica ZSKSS Barbara Pavlakovič, nadškof Stanislav Zore, begunka iz Bagdada Sara Bevc Jonan in mnogi drugi), ki so z nami delili svoje poglede in izkušnje ob različnih tematikah, ki so del našega vsakdana. Na taboru nas je obiskal in podprl naše delo tudi predsednik RS Borut Pahor. Hkrati je bil tabor priložnost, da smo se tudi voditelji lahko znova igrali, zabavali, srečali stare prijatelje in spoznavali nove. Ne pozabimo … Sreča je naša stegovodkinja. Sreča smo skavtski voditelji. Sreča so naši volčiči in volkuljice, vodniki in izvidnice, popotniki in popotnice. Sreča je del vsakega skavtskega srečanja. Kaj pa je zate sreča? Himna tabora voditeljev pravi, da je sreča v SREČAnju … Sreča je zreti v zvezdnato nebo. Sreča je podati bratu roko. Sreča je prižgati iskrico v očeh. Sreča je risati na obrazu nasmeh. Sreča je stopati po rosni travi. Sreča je skrita v otroški naravi. Sreča je čutiti božjo bližino. Sreča je imeti skavtsko družino.
Klavdija Bizjak
21
STIČNA MLADIH
TUKAJ SEM, ZGODI SE! Če bi me danes vprašali, ali imam kakšne plane za tretjo soboto v septembru naslednjega leta, bi vam odgovorila: »Seveda, šla bom na Stično mladih.«
22
Zakaj se že veliko let veselim Stične? Ker je Stična mladih edinstven dogodek za mlade (in mlade po srcu), ki ga zaznamujejo odličen program, srečanja s starimi prijatelji, sklepanje novih prijateljstev, čudovita sveta maša in prvovrsten koncert za na konec. In vedno tu doživim nekaj posebnega, kar mi za vedno ostane v spominu.
Tudi letošnja Stična je bila malce drugačna od prejšnjih. Mladi iz naše župnije smo se tja odpravili v spremstvu našega župnika Mitje in takoj ob prihodu na glavno prizorišče nas je na odru pozdravil napis »Tukaj sem, zgodi se!«, kar je bilo letošnje geslo. Seveda je bil celoten program zasnovan okoli tega stavka. Sama sem ga začutila, kot potrdilo, da je Bog vedno ob meni in želi vstopiti v moje življenje. Vse, kar moram storiti, je povabiti ga v svoje srce in mu zaupati, saj bo On vedno poskrbel, da gredo stvari v pravo smer. Po uvodnem programu so sledile delavnice, ki jih je bilo toliko, da se nisem mogla odločiti samo za eno in sem zato ta čas preživela v pogovoru s prijatelji, ki jih običajno srečam samo v Stični. Sveta maša je bila čudovita priložnost za umiritev in zahvalo za ta čudovit dan. Zaključno dejanje pa je bil, tako kot vedno, živahen koncert Stična benda. Tako da, ko smo ob pol šestih odhajali proti domu, je bilo moje srce polno hvaležnosti. Pa se vidimo naslednje leto, ne?
Manca Žagar
Letos smo se na pot podali šele ob 6. uri. Ko so se nam pred župnijsko cerkvijo svetega Jurija pridružili še Zdolani, je bil že svetel dan. Vso pot je vreme ostalo suho.
Zadnji del poti smo tudi letos razmišljali in molili ob podobah križevega pota. Pri sveti maši smo se spomnili rešitve naših prednikov iz izgnanstva in prosili za blagoslov novega pastoralnega leta.
JESENSKO ROMANJE NA SVETE GORE
Po sveti maši se vsako leto zberemo še ob milostnem kipu svetogorske Matere Božje, kjer se Bogu posebej zahvalimo za vse dobrotnike naših dveh župnij in prosimo blagoslova zanje. Mitja Markovič
glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi
S prelepim pogledom na Libno, Zdole in Kremen v ozadju. Tudi letos smo se odločili za slikovito pot čez Rucman vrh. In še skupinska fotka ob tabli povsem nove Poti suverenosti.
Uredniški odbor: Oblikovanje: Lektoriranje: Tisk: Naklada: Spletno mesto: Knjižna polica:
Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič Mitja Markovič Milena Žičkar Petan Koštomaj, Celje 700 izvodov Videmcan.SI issuu.com/videmcan
23