Videmčan 3 (2019) by Mitja Markovič

POŽIREK ZA DUŠO

DOVOLIMO SI CILJE Mojca Kukovičič

Spominjam se dne, ko sem od mojih doma dobila prvo gorsko kolo. Bila sem prevzeta. Takoj sem začutila svoj utrip in naredila načrte, na katere hribe se s kolesom povzpnem. Pa so mi razni strokovnjaki povedali, kaj vse s tehničnega vidika mojemu kolesu manjka, da bi po zadnjih ugotovitvah kolesarske industrije sploh ustrezalo mojim 160 cm. Prezrla sem opazke, ker sem v sebi čutila utrip, kot še danes, in naredila cilje in načrte. S kolesom sem osvojila veliko vrhov in razgledov, kljub temu da sem šele po dveh letih uporabe sploh ugotovila, da se z določeno tipko odprejo amortizerji. Razgledi s kolesom so mi bili dani, ker sem se odločila in naredila korak, zavoj, dva in pozabila na tiste opazke o tehnični neprimernosti kolesa zame.

Danes v vsakdanjem življenju dobimo vsak dan preveč sporočil, s katerimi nas strokovnjaki na različnih ravneh opominjajo, kaj potrebujemo, da bomo potem, ko bomo to nekaj imeli, lahko začeli biti odločevalci v lastnem življenju. Vsak dan nas reklame učijo, kakšen naj bo naš mobitel, da bomo potem lahko povezani, kakšna naj bo naša dnevna soba, da bomo potem lahko v njej počivali, kakšna naj bo hrana, da bomo potem lahko zdravi, kako naj telovadimo, da bomo popolni …Tisoče sporočil in priporočil, da človek v njih, če še nima, dobi potrebo, da mu nekaj, včasih tudi vse, manjka. Vse gre v kontekstu. “Če

to imaš, kar ti z zadnjo reklamo ponujamo oz. priporočamo, potem boš lahko šele začel živeti življenje.” Vem, da se strinjate z mano. Preveč informacij, sporočil. Vsi pa čakamo dne, ko bo morda naš pametni telefon tako pameten, da bo začutil vso zmedo vsakdana, vso praznino duše in tedaj nas bo tisti tam zgoraj nagovoril s sms sporočilom, da naj odpremo oči in začutimo – tisto v sebi in se odpravimo na hrib, pa čeprav nimamo najboljšega kolesa. Naš telefon ni še tako pameten, je pa receptov, kako uiti množici informacij, dovolj. Morda imamo prvo priložnost že v nedeljo pri maši, za katero vem, da bo Mitja pripravil odlično pridigo in ob kateri bomo začutili, da moramo v življenju v drugo smer. Morda so nas nagovorile šmarnice v cerkvi, da smo začutili otroka v sebi; morda nas bo nagovorilo današnje župnijsko praznovanje, da bomo prestopili prag vsakdana in šli na hrib, pa čeprav bosi. Morda pa smo še vedno prazni in pod vplivom navlake priporočil. Nič zato. Jutri bo nov dan in verjamem, da če bomo dovolili, bomo nagovorjeni – za novo pot, za nov hrib, za nov cilj, in če bomo dnevno prezrli vsaj nekaj nebistvenih priporočil za življenje, bodo naši načrti še bolj drzni, razgledi z vrhov še lepši. Bistvo je v nas samih. Bistvo je v tem, kar čutimo in ne, kar imamo. In na poti v hrib nismo sami; nekdo nas ima rad, zato smo varni na poti.

Martina Makovec Žagar Voditeljica ŽPS in urednica

ŽELJA MOJ’GA JE SRCA, MED PRIJAT’LJE ITI Dragotin F. Ripšl Bila sem osnovnošolka, stara okrog deset let, ko sem naši učiteljici folklore v domačem Razkrižju pomagala pri zbiranju ljudskega izročila. Učiteljico, opremljeno z zvezkom, pisalom in kasetofonom, sem vodila od hiše do hiše starejših ljudi, kjer se je z njimi pogovarjala in snemala pesmi, ki so jih prepevali. Kot otroku se mi je zdelo zelo čudno, zakaj snema ljudi, katerih glasovi so bili že raskavi in piskajoči, če pa smo večino teh pesmi tako ali tako vsi peli na trgatvah, ličkanjih koruze in podobnih opravilih, ki smo jih takrat skupaj opravljali. Meni se niso zdele nič posebnega, k nam omožena učiteljica pa jih je prepoznavala kot nekaj dragocenega … … Ko smo pred nekaj tedni snovali pričujočo številko in se pogovarjali o rdeči niti današnjega dne (župnijskega praznika), nas je Mitja opomnil, da bomo jeseni začeli obhajati »Ripšlovo leto« (ob 200 letnici rojstva videmskega župnika Dragotina Ferninanda Ripšla). Zato je sam kot uvod v to leto,

za župnijski praznik izbral verz iz ene od njegovih pesmi. Ker si je ni zapomnil, se je čez nekaj minut vrnil v kuhinjo z debelim Zbornikom pražupnije Videm, ter v njem poiskal besedilo, ki sta ga s Tomažem glasno komentirala, sama pa sem ju bolj opazovala, saj sploh nisem vedela, za kaj natančno gre. Ko sem postala bolj pozorna na Mitjevo branje, sem se zdrznila in prosila Mitja, če mi poda knjigo. Po več kot 35 letih sem ob pogledu na identično besedilo prepoznala pesem iz svojega otroštva in se spomnila trenutkov, ko sva z učiteljico posneli Zanjkovičevega Števeka, ki jo je prepeval. S knjigo v roki sem jo zapela v župnijski kuhinji. Ostali prisotni uredniki so onemeli. Med njimi, domačini, sem jo znala peti edino jaz, ki sem zrasla v krajih približno 200 km od tod. Ja, hvala Bogu, da pesem ne pozna 3 meja. Da obstajajo knjige, v katerih so zapisane s svojimi avtorji, da se med ljudstvom prenašajo iz roda v rod, in da obstajajo takšni ljudje, kot je bila moja najljubša učiteljica Nevenka, ki jih ponovno zapišejo. Ob naslovnem verzu vam Videmčanovi uredniki želimo, da bi se ob prebiranju te številke, ob molitvi, klepetu po maši, udeležbi kakšnega koncerta ali našem skupnem opravilu okrog cerkve, počutili prijetno in domače. Da bi radi prišli v našo družbo. V nji je dobrodošel in šteje vsak. Tudi vi.

NE VEM, ČE SEM JAZ IZBRALA TO POT ALI JE ONA MENE 4

Glasba. Ena od umetnostnih zvrsti z izjemno močjo. V vsej človeški zgodovini je bila odraz posameznega časa in kultur ter njenih vrednot. Z njeno izpovedno močjo so častili najsvetejše, izpovedovali ljubezen, izražali hrepenenja, pa tudi netili vojne in dokazovali svojo moč. Majhne in velike je od zibelke do groba spremljala v veselju in žalosti, pri delu in v molitvi. Pometala je s predsodki in botrovala nastanku marsičesa novega. Tudi našega cerkvenega pevskega zbora. Prav o njem sem se pogovarjala z njegovimi tremi člani: zborovodkinjo Manjo Molan, predsednikom Tomažem Petanom in zborovodkinjo zasedbe ViDeS (videmske dekliške skupine) z Julijanom, Špelo Černič.

Manja, ti si prva zborovodkinja našega cerkvenega pevskega zbora. Kako ste začeli? Tako, kot velja, da je za mnogo »začetkov« v naši župniji »kriv« nekdanji kaplan Slavko Bek,

drži to tudi za ustanovitev (sprva mladinskega) zbora. Pred sedanjim zborom, uradno mu lahko že rečemo Mešani pevski zbor Videmčan, je v naši župniji deloval organist, g. Slavko Savinšek. Dobro se ga še spominjam, ko sem se, na njegovo povabilo, kot najmlajša pevka, pridružila takratnemu odraslemu zboru. Bila

sem edina od vseh sedmošolk in tam sem spoznala veliko »drugih« mam … Zbor je kmalu zatem razpadel, saj se je na željo kanonika Janeza Zorka na Videm preselila cerkvena ljudska pesem, ki jo je vodil g. Zadravec, vsem znani Venci. Ob nedeljah je z vlakom prihajal iz Ljubljane in igral ter vodil petje pri vseh dopoldanskih mašah. Bil je začetek adventnega časa leta 1982, ko me je kaplan Slavko ter nekaj takratnih mladincev prosilo, da bi spremljala speve devetdnevnice. Seveda sem rekla NE! Bilo mi je nerodno in neprijetno, imela sem tremo in nisem želela igrati na desni strani oltarja z obrazom, obrnjenim proti vernikom. Slavko pa je bil vztrajen in je v pogajanja vključil še moje starše. Zato sem postavila dodatne pogoje: da igram in pojem izključno speve devetdnevnice, pa še to le v primeru, da vsaj pet mladincev oz. mladink stoji pred električnimi orglami in me v celoti zakriva pred pogledi verujočih. Ker se je Slavko strinjal, sem se na prošnjo odzvala. No, potem sem igrala še desetič in še in še. Če prav pomislim, ne vem, če sem jaz izbrala »to« pot ali je ona mene …

Tomaž, ti si eden od teh prvih »vsaj pet mladincev«. Kaj je tebi kot mladeniču pomenilo biti del te zgodbe? Sem kar ponosen, da sem bil zraven. Glasba je bila v mladosti pač moja vsakodnevna sopotnica, prepevam pa tudi odkar pomnim. Takrat, v začetku osemdesetih, ko nas je kaplan Slavko Bek zbral v mladinsko skupino, kar v »rdečem« Krškem ni ostalo neopaženo, in ko je Manja prevzemala vodenje zbora, se je velik del naše generacije kar avtomatično vključil v pevski zbor. Kljub temu da smo s kanonikom Janezom Zorkom zgledno sodelovali, pa nam na začetku naše »pevske kariere na koru« ni bilo ravno dovoljeno ob kitari prepevati kakšnih sodobnih mladinskih skladb ali popevk. Sam sem to razumel kot prehod, ki je bil potreben, ker nekaj časa na

koru petja sploh ni bilo, oziroma je igral in pel le organist Venčeslav Zadravec. Ko smo mu kot mladi pevci kdaj priskočili »na pomoč«, smo ob tem podtaknili še kakšno »našo« pesem. Očitno smo bili mladi, zaletavi in brez strahu in smo si morda privoščili celo malo preveč. Sam sem že bil tak - tipičen primerek predrznega jezikavega mladca. A s tem, ko smo na koru ob prepevanju mladinskih pesmi ohranjali tudi ljudsko petje, smo ščasoma vendarle omehčali videmsko duhovno oblast.

Manja, kaj ti petje in zbor kot zborovodkinji pomenita? Tako kot pri vsaki stvari je tudi z našim zborom. Na eni strani veliko veselje, izpolnitev, na drugi odgovornost, breme. Vsake toliko časa se vprašam, ali se še »izplača«, ali je še kaj čutenja in volje. Zaenkrat je plusov več kot minusov, zato vsi skupaj vztrajamo. Poleg tega pa je tu tudi vaš odziv in veselje, ki ga imamo ob pripravi na večje praznike in ostale praznične maše. Ponosna sem, da se med sabo razumemo in sodelujemo. Razvijali smo vzdušje brez očitkov, predvsem če je bil kdo odsoten na vajah, mašah, ker delamo »na dolgi rok«. V vsem tem času je vsak od nas postal zakonec, mami, ati in preživel kakšno težko življenjsko preizkušnjo. Zelo smo veseli vsake nove pevke

ali pevca. Skupaj se vzgajamo za odprtost in zmožnost sprejemanja drugačnosti posameznika.

Kaj ti je pri vodenju župnijskega zbora, po tolikem času, še posebej v izziv? Uživam v vsaki lepo zapeti zborovski pesmi, duhovna pesem pa je povrhu še molitev. Hkrati pa še kako velja, da je dobro, če si na pravem mestu ob pravem času. V izziv mi je, da izberem duhovno pesem, ki je ob pravem času na pravem mestu. Za to potrebuješ kar nekaj izkušenj in preteklih doživetij pa tudi asociacije in predvsem dobro pripravo na maše in praznike.

Tomaž, kako na skupno prehojeno pot gledaš danes?

Veseli me, da smo po več kot 35 letih še vedno aktivni, tako na koru, kot v župniji. In da smo še vedno “mladinski” pevski zbor. Najbrž z najdaljšim stažem na svetu. Ja kaj, če se pa še vedno počutimo mlade.

Manja, letos ste se prvič odločili, da zapojete tudi izven cerkvenih zidov. Prijavili ste se na revijo odraslih pevskih zasedb »Pesem Posavja«. Kaj vas je »premaknilo« izven cerkvenih zidov? Biti cerkveni pevec je nekaj posebnega. Spet v najmanj dveh kontrastih. Mašo spremljaš z lepega razgleda, kjer ti klopi običajno ne zasedejo. A je veliko vaj, odrekanja, pevskih doživetij, zaprtih med cerkvene stene. Pa s tem ne mislim, da je to kaj slabega, vendar človeško gledano potrebujemo nekaj, da gremo »med ljudi« in v družbo »posvetnih« zborov. Med pevci je bila večkrat izražena želja, da bi se kdaj naučili tudi kakšne slovenske narodne ali kakšne druge pesmi. In ker pesem ni sama sebi namen, je dozorela ideja, da se »pokažemo svetu«. Odločitev smo potem sprejeli skupaj, za sodelovanje pa poprosili še ViDeS z Julijanom. Potrebno je bilo dobiti neko ravnotežje, svežino, vedrino, mladost, če hočete. Na reviji nimamo pričakovanj, saj ne gremo tekmovat! Potrudili pa se bomo, da bo naša predstavitev takšna, da ne bo nobeden od naših Videmčanov zardeval ob našem prepevanju v družbi vseh ostalih dobrih in

uspešnih zborov in zasedb. Pa še nekaj – želim si, da bi vsak od pevcev imel priložnost, da občuti »oder«, malo treme, predvsem pa malo »našega« trenutka. Me pa čudi, ker so me (ljudje na splošno) že najmanj 50-krat vprašali, po kaj rinemo na Pesem Posavja? Ne vem. Po izkušnjo in doživetje, nek smisel, pa da ne pozabimo na še ene vrste oznanjevanja.

Tomaž, kakšen je tvoj pogled na to odločitev? Mogoče pa je res že čas, da naredimo korak naprej. Že pred leti smo o tem razmišljali, letos to končno tudi udejanjili. Seveda smo morali izbrati še novo ime, saj smo združili odrasli župnijski pevski zbor, ki je bil vsa ta leta brez imena in dekliški sestav ViDeS. Nastal je Mešani pevski zbor Videmčan. Precej izvirno, kajne?

Manja, kaj ti je skozi ta leta še posebej ostalo v spominu ali pri srcu? Veliko smo doživeli skupaj. Najprej uporno kljubovanje kanoniku, ko smo med sveto mašo vrinili kakšno, za tisti čas, skrajno neprimerno duhovno »popevko«. Doživeli smo tudi prepoved sodelovanja. Ta spomin boli … Potem pa prepevanje na porokah članov bivše mladinske skupine, pa krsti otrok. Radi se spominjamo tudi udeležbe na srečanju cerkvenih zborov naše dekanije v Dobovi oz. še bolj pogostitve po njem. Pa večer z moškim pevskih zborom iz Velike Doline in snemanje Božičnih pesmi. Največ povezovanja smo doživeli ob praznovanju 850-letnice, ko smo sodelovali s pevci iz Leskovca in ob Simfoničnem orkestru Glasbene šole Krško, pod taktirko Draga Gradiška. Trenutno pa črpamo iz skupnega sodelovanja z mladimi in tako udejanjamo trenutno tako moderno in vzpodbujano medgeneracijsko sodelovanje.

Špela, vi (ViDeS in Julijan) ste še zelo mladi. Kaj te kot mlado zborovodkinjo vodi pri tvojem delu? Vem, da mi je bilo že od malega všeč, ko sem prepevala v zborih in so nam zborovodje dirigirali. To je bilo tako zelo posebno, da sem v domači kopalnici vse te gibe ponavljala in krilila, kot bi bila prava profesionalka. Včasih pa sem v roke vzela celo mamin lak za lase in zapela z vsemi možnimi grimasami, v ogledalu pa obvezno skoraj miže preverjala, če so kretnje dovolj graciozne. Gotovo drži, da če si nečesa res želiš, boš, če bo le dovolj vloženega truda, enkrat to tudi žel. Le da sedaj, ko sem že odrasla, nisem prav nič vesela, če moram poprijeti za mikrofon in vanj kaj odpeti – takšne minute so zelo tesnobne in se nevzdržno vlečejo. Prav zaradi tega nisem solistka, so pa do izraza veliko bolj prišli gibi mojih rok. Zato sem imela nekoč možnost ustvariti skupino, ki danes dobro funkcionira kljub moji glasbeni (ne) izobrazbi – to pomeni »dati sebe«. In prav to je moje vodilo … razdajati se v vsaki pesmi, v vsaki noti, v vsakem glasu – zagotovo se povrne.

Kaj vam je pri vašem druženju in prepevanju še posebej pri srcu? Veliko stvari si povemo, velikokrat vzkipimo, veliko se tudi družimo, ker smo skupaj tudi pri drugih skupinah. Lahko rečem, da smo si po sedmih letih že kar blizu. Radi pojemo in veseli smo, ker nas župnija podpira pri odpiranju vrat sodobni krščanski glasbi. Hvaležni smo, ker lahko na ta način pokažemo, kakšna je molitev, skrita v veselem petju, s kitaro, bobni in drugimi inštrumenti. Vemo, da komu to tudi ni najbolj pri srcu in ga marsikdaj strese v klopi ob našem glasbenem sodelovanju, pa vendar nam je to tako ljubo in zaradi tega vztrajamo – tudi v svoji osebni veri. Sveti Duh

Miloš Kukovičič, Mitja Markovič, Peter Gorjan

se včasih skriva tudi v najbolj kričečem tonu ali pa v najglasnejšem instrumentu.

Kako ste se počutili ob povabilu, da se za ta dogodek pridružite cerkvenemu zboru?

Združeni župnijski mešani pevski zbor pod imenom Videmčan je pod vodstvom Manje Molan nastopil na četrtem koncertu v okviru revije “Pesem Posavja”. Nastopili so vrhunsko, si prislužili glasen aplavz, po glasovanju publike pa so bili izbrani kot zbor, ki so naredili najodličnejši vtis in so prejeli prehodni pokal. Treba je omeniti, da so nastopili v zelo zahtevni konkurenci med odličnimi vokalnimi zasedbami, zato si zaslužijo še toliko večjo čestitko!

Ponosni smo na vas!

S »ta velikimi« radi sodelujemo in nam veliko pomeni, ko skupaj pripravimo kakšno pesem, zato je odgovoru na Manjino vprašanje, če bi sodelovali, sledil samo: »Ja, itak!« Naš zbor je fenomen med vsemi cerkvenimi zbori – to so ljudje, ki imajo po debelih mapah vseh odpetih pesmih, še vedno tako mlado in pripravljeno srce, da jih je čudovito videti, kako vedno znova plujejo skozi cerkveno leto in tisočkrat prepeto zapojejo enako navdušeno kot leta poprej.

Revija je le delček poti, je svežina, je nov korak … Kljub spodrsljajem in kakšni mimo odpeti noti ali dveh je vredno. Sicer pa sploh ne veste, kaj vse še imamo zanje pripravljeno »ta mladi«!

V času, ko to prebirate, je nastop na reviji, o kateri smo govorili, že za našimi pevci. Čeprav se je zapisal vsakemu na svoj način, je bil za zbor kot celoto korak v neznano. Tako kot njegovi prvi začetki …

devetdnevnica se je raztegnila čez 35 let, saj pri glasbi res ne moreš vedeti ali ti izbereš njo ali ona tebe… Martina Makovec Žagar

SKLEP SKAVTSKEGA LETA

KDAJ BO ŽE (SPET) TA OGENJ?! Ogenj — ena od najstarejših človekovih iznajdb, ki je v preteklosti pomenila preživetje, saj so se naši davni predniki ob njem greli in kuhali hrano. In danes? Za nas, skavte, še vedno nepogrešljiv. Pa naj bo za pripravo hrane ali pa ob tistih čudovitih večerih, ko smo okoli njega zbrani kot ena velika družina. Zadnjo majsko nedeljo smo uradno sklenili letošnje skavtsko leto, ki je v naša srca zapisalo mnogo lepih spominov. Hvaležni Njemu za vse blagoslove smo se zbrali pri sveti maši, ki smo jo “po skavtsko” sooblikovali ter prisluhnili v celoti izmišljeni, a (pozor!) resnični zgodbi o neandertalcu Jozu in njegovi “ženi” Denisi. Jozo ji je namreč z nekaj sreče pri lovu prinesel napol pečenega (beri: zažganega) zajca, ki se

je Denisi zdel fantastičen. Menda celo tako fantastičen, kot so naša kosila, pripravljena na ognju! Pa vendar Jozo zajca ni spekel sam. “Spekla” oz. bolje rečeno zažgala ga je strela, ki je zanetila požar v grmu, kjer je tičal zajec. Ko je Jozo tudi naslednjič želel razveseliti svojo ženo, je sedel pred grmom in čakal ... Po maši je sledil še konec zgodbe. Jozo je še vedno sedel pri grmu in čakal na ogenj, zato se je Denisa odločila, da bo, če ne želi ostati lačna, raje še naprej jedla vitamine, ki jih ponuja narava. Mi pa smo ji šli pomagat. Posladkali smo se s sadno kupo in imeli smo se zelo lepo v družbi soskavtov, staršev in sožupljanov. Na ogenj čakamo tudi mi. Na taborni ogenj namreč. Vsi se že veselimo novih doživetji na poletnih taborih, ko bomo ob kitari in pogledu na plamen, ki se dviga v nebo, peli: Naj skavtski Duh kraljuje sredi srca, mojga srca, tvojga srca ... Čakamo tudi na ogenj Svetega duha, ki pride nad nas ob binkoštih. Zato prosimo Gospoda, da nas spremlja ter nad nas razliva skavtskega in Svetega Duha tudi to poletje, da bomo naslednje skavtsko leto spet začeli z gorečimi srci in pripravljeni na nove izzive.

Mirjam Kerin

understanding our language, was not even “bigger” surprise for me. Since i don’t speak English, i asked him to wait for me and my husband when we exit from the church. They started chating and we learned that his name is Alessio, he comes from Genoa, and is currently working in Krško and that he would love to join us and sing in our choir. We immediately invited him to join us. At our first practice together, we were all amazed by the velvet color of his voice. Now, he is a member of our choir. Since Allesio speaks English and Italian, the conversation will be written in Slovene and English. So that everyone will understand. Him and us.

Kako dolgo že poješ in kaj ti petje pomeni? MUSIC HAS NO BORDERS

GLASBA NE POZNA MEJA

Jeseni sem ga ob nedeljah začela videvati pod cerkvenim korom in ko sem mu ponudila Videmčana, mi je prijazno odgovoril, da ne razume slovensko. Ni me presenetilo, ker sem imela tak občutek. Bolj me je »presenečalo« to, da je prihajal k našim mašam, čeprav nas ni popolnoma nič razumel. Tudi sama ne govorim angleško, a sem ga neke nedelje vendarle prosila, naj toliko počaka, da pride iz cerkve moj mož. Ko sta začela klepetati, smo izvedeli, da je Alessio doma iz Genove, da trenutno tukaj dela in da bi rad pel pri zboru. Pa smo ga takoj povabili. Že na prvih vajah smo bili osupli nad njegovo žametno barvo glasu. Od takrat poje z nami. Ker Alessio govori angleško in italijansko, je pogovor z njim napisan v angleščini in slovenščini. Da bomo razumeli vsi. On in mi. For the first time i saw him on a Sunday last fall, he was standing at the back of our church. When i offered him a copy of Videmčan, he kindly replied that unfortunately he does not understand the Slovenian language. I already had a feeling about that before i asked, so his response did not surprise me. His regular visits to our Sunday Mass, despite his lack of

Ne spomnim se, kdaj sem začel peti, ker to že od nekdaj rad delam. Vedno sem pel v domačem župnijskem zboru, kjer še vedno pojem. Poleg tega sem pel tudi v drugih zborih. V zboru Alpinov (Alpini so elitne gorske enote italijanske vojske – op. prev.) in gregorijanskem zboru. Že prej sem pel tudi v tujini (Belgija), vendar sedaj prvič pojem v cerkvenem zboru izven domačega mesta. How long have you been singing? And what does singing mean to you? I can’t remember when i started singing, since i always liked doing it. I have always sang in my parish choir, and i still do. I also sang in some other choirs (Alpine and Gregorian). I sang abroad before too (in Belgium), but am singing in a parish choir outside my home, for the first time.

Kako nas vidiš, čutiš, doživljaš? Kot zbor vas vidim podobno kot prejšnje zbore, s katerimi sem imel izkušnje: ste skupina ljudi, ki rada poje, pri tem uživa in veselo sodeluje. Veliko več ne morem povedati, ker ne razumem vsega, o čemer se pogovarjate :) How do you see us, feel us, experience us? As i choir, i see you similar to my previous choir experience; a group of people that loves to sing; cooperate and just enjoy while doing so. I can’t tell you much more, since most of the time i don’t understand what all of you are talking about :)

Kaj je tisto, kar nas najbolj razlikuje od vas (Italijanov) in kako s tem živiš? Tukaj sem že nekaj mesecev, vendar sem v glavnem delal, oziroma potoval domov, kadar nisem delal. Zato do sedaj še nisem imel dovolj odnosov z vami, da bi v resnici spoznal prave razlike. Sedaj pa z veliko radovednostjo “delam” na tem ... What is the thing that makes the biggest difference between slovenians and italians? How are you living with those differences (if there are any)? I have been here for several months, mostly working or traveling back home when i wasn’t at work. There for i didin’t have enough contact with slovenian people, to really get to know some important differences. Now, however im “working”on it.

Glasba ne pozna meja in premosti tudi jezikovne ovire, če so le srca in glave pripravljene na to.

Alessio, hvala, ker si se opogumil! Želimo ti, da bi bil še »naprej radoveden« in bi se med nami dobro počutil. Da bi ti hoteli povedati čim več stvari v angleščini in italijanščini, mislim pa, da boš kmalu razumel tudi kaj v slovenščini. Music has no borders and can language bridge any barrier. Whenever the heart and head are ready for it. Alessio, thank you for courage. We wish you to carry on with your “curiosity” and to feel good by our side. I hope we will be able to talk to you more in English and Italian, and we believe, you will soon understand more words in Slovenian. Martina Makovec Žagar

MAJSKE ŠMARNICE

NAŠ BOG Miloš Kukovičič

Letošnje šmarnice so nam poskušale približati podobo našega Boga.

doživljam v svojem življenju in tudi sama postaviti tiste, ki so potrebne ...?

Spoznali smo, da je Bog naš oče in tudi mama, predvsem pa zelo usmiljen.

In kakšen je moj odnos: do Boga, do bližnjih, znancev, prijateljev?

Bog je tudi naš odrešenik, nam vedno znova odpušča naše grehe in slabosti, predvsem pa je seveda naš prijatelj.

Ali povabim v vse odnose Boga? Znam blagoslavljati tudi tiste, ki mi niso tako

Bog – Jezus se nam daje v kruhu, ker je LJUBEZEN in ker nas ima neizmerno rad. Zato nam postavlja v življenju tudi meje. Naš Bog je Bog odnosa – sveta Trojica in nas vabi, da vstopamo v odnos z Njim. In se vprašam: Sem tudi jaz usmiljena do drugih, kot je Bog usmiljen do mene? Znam odpuščati drugim in seveda tudi sebi, ter sprejeti Njegovo odpuščanje? Sem tudi jaz prava prijateljica in darujem sebe, svoj čas za druge – kar tako, zastonj – iz ljubezni? In ali zmorem sprejeti meje, ki jih

zelo pri srcu? Čas letošnjih šmarnic je bil zame čas veselja, pesmi, molitve, smeha, pa tudi čas, da si postavim vprašanja in nanje pošteno odgovorim.

Urška Dragonja

PRVO SVETO OBHAJILO ... kakor so ga doživljali nekateri starši letošnjih prvoobhajancev

Spoštovanje do Jezusa Mesec maj. Mesec ivanjščic, mesec šmarnic, pesmi in veselja. Letošnji maj je za nas še prav poseben saj imamo v družini prvoobhajanca. Ob pripravah na prvo sveto obhajilo mi misli uhajajo na drugi konec Slovenije, v čas pred več kot 30 leti, ko sem se na prvo sveto obhajilo pripravljala sama, takrat prvošolka. Zdi se, kot da sem bila sama dosti manj zrela in zavestna tega, kaj prvo sveto obhajilo zares pomeni. Morda zaradi let ali pa morda le nisem dodobra razumela vsega.

Bili so drugi časi, manj materialni, otroci smo bili skromnejši in bolj preprosti. Nasmeh na obrazu se mi nariše, ko se spomnim, da sem celo obhajilo čakala na tortico, ki so jo posebej za nas pripravili v župnišču … Bila sem presrečna, ko mi je mami v preprosto pričesko pripela ivanjščico z domačega travnika … in tako zelo ponosna, da sem končno lahko prejela Jezusa v hostiji. Bega me misel, da se mi v spomin niso vtisnile priprave na obhajilo, šmarnice, pesem, srčnost in veselje: vse to kar čutim tu, v naši župniji. Tega pri nas ni bilo, vsaj ne v taki meri in obliki, da bi se mi zasidralo v srce. Kmalu se potolažim z mislijo, da sem lahko presrečna, saj imam vse to zdaj tu v naši videmski župniji in da to lahko celo delim s svojimi otroki in se tako tudi sama počutim kot otrok. Skoraj tako kot bi se ponov-

Miloš Kukovičič

no pripravljala na svoje prvo sveto obhajilo, le da vse skupaj dojemam in sprejemam z veliko večjo mero zavesti in spoštovanja do Jezusa.

Andreja Sikošek

Obhajilo pri nas doma Materinstvo ni samoumevna stvar. Mnogi pari se soočajo s problemom, ker ne morejo imeti otrok. Meni je hvala Bogu dano, da sem mamica petim zdravim otrokom, štirim fantom in nazadnje še hčerkici Evi. Čas neusmiljeno teče, vse težje se doma zberemo, zato te trenutke res težko čakamo. Kljub vsem obveznostim in odpovedovanju sva z možem zelo srečna, da smo tako velika družina. Otroke vzgajamo v krščanskem duhu, predvsem pa jim skušamo vcepiti poštenje in delovne navade. Minulo nedeljo je bil za nas poseben dan, saj je hčerka Eva prejela zakrament svetega obhajila. To je velik dogodek, same priprave na to imajo poseben čar. K temu so pripomogle tudi zanimive šmarnice, ki so res nekaj posebnega in pristnega. Vseh teh lepih trenutkov in te pozitivne napetosti ne bi bilo brez našega enkratnega župnika Mitja, brata Marka, Tanje Petan, mladih animatork, … Iskrena hvala za ves trud in enkraten pristop. Takšen dogodek je tudi povod za srečanje sorodnikov, da se za nekaj ur pozabi na vse težave in probleme. Eva se je svojega obhajila neskončno veselila. Sposodili sva si obleko. V njej je bila kot prava nevesta. V soboto zvečer smo molitev posvetili obhajilu. Z Evo sva v nedeljo vstali ob 7. uri. Morali sva oprati lase in obleči obleko! Da bo zares vse popolno, jo je prijateljica Renata Štiglic odpeljala k frizerju, da ji temu primerno uredi pričesko. Pri sveti maši smo vsi starši kar sijali od sreče. Evino obhajilo je bilo za našo družino peto, pri hiši smo imeli že tudi tri birme. Takšne dogodke pripravljamo vedno doma, saj se nam zdi to najbolj pristno. Lepo je, ko se v ta namen vse še bolj počisti, pokosi trava, že nekaj dni prej pa iz

kuhinje prijetno diši, saj je treba seveda speči pecivo. Vedno zelo rada naredim torto za slavljenca. Lepo je, ko otroci okoli mene skačejo in okušajo kremo, zbirajo okraske … Spečem tudi domač kruh, da bo vse res tako, kot je treba. Naj ljudje res začutijo iskrenost in domačnost ob tako pomembnem dogodku. V ta namen vedno povabimo k nam ljudi, ki jih imamo radi – tudi župnik Mitja se vedno rad oglasi pri nas doma. Saj to je tudi namen vere, iskreno zbliževanje ljudi in graditev mostov med nami. Naši družini bo dan, ko je Eva prejela zakrament svetega obhajila, ostal v res lepem spominu. Bogu hvala, da je še vreme zdržalo!

Darja Sotošek

Hvala vama! Dan, ko Jezusova ljubezen zasije in spreminja vsak trenutek v velik čudež. Dan, ko Jezus v obliki hostije vstopi v srce prvoobhajancev. Vse, kar se je dogajalo pred tem dnevom in na dan obhajila, je v otrocih rastel trenutek pričakovanja in želeli so si sprejeti njegovo ljubezen v svoje srce.

Za ozaveščanje vrednot gre velika zahvala duhovnikom in katehetom, ki so skozi preproste življenjske dogodke, igro, pesmi približali navzočnost Jezusa. Otroci so začutili njegovo življenje - ljubezen in Jezus še danes živi med nami. Sveta maša in obred sta bila polna ljubezni, pozitivnega vzdušja in otroci so se za ta dan spremenili v male neveste in ženine. Kako so bili čedni in pristni. Vsak izmed staršev si potihoma želi v svojem srcu, da bodo na poti življenja otroci gojili odnos ljubezni in prijateljstvo z Jezusom - Bogom. V njih je seme in zdaj naj živijo to ljubezen in vrednote na poti svojega življenja. Najbolj v spominu mi je ostal naslednji dogodek. Zvečer po končanem slavju svetega obhajila se nama je Neža zahvalila z risbico, z napisanimi besedami iz svetega pisma in dejala: “Mami in ati, če vaju ne bi bilo, nikoli ne

bi spoznala in verovala v Boga. Hvala vama, da sem bila pri svetem obhajilu.”

Uroš Jelen

Prav posebna nedelja

Zbudila sem se, še preden je zazvonila budilka. Spomnila sem se, kako sta punci sinoči pozno zvečer čudovito prepevali: »Ti si moj prijatelj.« Tako mirni sta bili in lepo usklajeni. »Lepo, nocoj nobenega prepira,« sem Mu sinoči rekla v zahvalo. Vstala sem, da bi se pripravila za čudovit dan. Kmalu za mano so se prebudili in vstali tudi vsi drugi člani moje lepe družine. To jutro ni bilo potrebno niti malo razburjanja: vsi so se pripravili pravočasno. »Vsaj enkrat smo točni. Hvala, Gospod,« Mu rečem, medtem ko se peljemo proti cerkvi. Opazovali smo modro nebo in sonce, ki pa je bilo še nekako sramežljivo. Vsi smo dobre volje, le Nina je malo nemirna; hoče biti prepričana, da bo lepo povedala svojo zahvalo po obhajilu. Še enkrat jo naglas pove in jaz se ji v potrditev nasmejim. Nato pravi: »Mami, a veš, kako lepo so okrasili cerkev? Polna je belih cvetov, kot če bi bila poroka!« Na to odgovori ati: »Prejela boš Jezusovo telo, ki predstavlja njegovo življenje, smrt in vstajenje. Ko boš prejela sveto obhajilo, bosta ti in Jezus združena. Tvoje srce bo polno ljubezni, vere in upanja. To pa je zelo podobno poroki.« Vsi se nasmejimo, sama pa hvaležna pogledam moža ter Mu v mislih rečem: »Še vedno me lahko preseneti.« Medtem prispemo do cerkve, Nina se pridruži drugim otrokom. Sonce se prebije med oblaki in nas vse pogreje. Slovesnost se prične, otroci prihajajo in sedejo okrog oltarja. Sama sem zadolžena za uvod v mašo. Najprej spregovorim v portugalščini, da pritegnem pozornost. Nina je ob tem nekoliko v zadregi in gleda v svoje roke, medtem, ko se Ariela ob njej nasmeje. Ker ne želim, da bi se slabo počutila, portugalščino po nekaj

stavkih zamenjam za pripravljen nagovor v slovenščini. Mašo bogatijo najlepše besede in pesmi. Pridiga brata Marka se dotakne mojega srca, tudi otroci so navdušeni, ko slišijo svoja imena med pesmijo. Res: »Nihče ne ljubi nas kot Ti,« Mu rečem. Zelo kmalu je sledila evharistija. Otroci so prvič prejeli Jezusa kot kruh, Jezusa kot telo, Jezusa kot prijatelja, Jezusa kot ljubezen. In to je bilo najbolj dragoceno! Po maši se mi mama zahvali za tiste pozdravne besede v portugalščini: »Ne veš, kako si mi polepšala dan.« Spomni me, naj se ne pozabim zahvaliti organizatorki Tanji in župniku Mitju, da sta vztrajala in mi pri tem dala potrditev. Vsi prisotni medtem praznujejo pred cerkvijo. Povsod dobro razpoloženje. Tudi popoldne nam je vreme še vedno naklonjeno, tako da smo z družino nadaljevali praznovanje kar v gorci med vinogradi. Zvečer pred spanjem vzame Nina v roke verižico s križcem, ki ga je otrokom podaril br. Marko in pravi: »Mami, zdaj je Jezus v mojem srcu. Komaj čakam naslednjo nedeljo!« To je bil res čudovit dan. Dan poln Ljubezni. Dan poln Tebe. Hvala, Gospod, za lepo sodelovanje in organizacijo. Hvala za ves trud staršev, br. Marka, župnika Mitja in sodelavcev, skupine ViDeS, sestre Maristele, fotografa Miloša in številnih drugih, ki so pripomogli, da je bila ta nedelja praznična. Da je bila zares posebna.

Ema Kunej

OKROGLA MIZA O EVTANAZIJI

ZAČETEK IN KONEC ŽIVLJENJA JE V BOŽJIH ROKAH 18

Danes se tematika evtanazije v medijih obravnava zelo splošno, vendar ima v resnici tak korak marsikaj v ozadju ... Evtanazija je dejansko umor z medicinsko pomočjo. Podpisniki pobude za uzakonitev evtanazije kot protiutež izpostavljajo strah pred umiranjem in trpljenjem, saj bolečine in obupa po njihovem ni možno obravnavati v sklopu kakovostnega življenja. Gostje okrogle mize o evtanaziji pa so podali sledeča mišljenja ...

Aljoša Preskar, dr. med. Zdravnik Sam se kot ginekolog ukvarjam z novimi življenji in menim, da evtanazija ne sodi na področje medicine. Zdravniki smo tu zato,

Zdravniki smo tu zato, da življenje naredimo daljše in kvalitetnejše.

da življenje naredimo daljše in kvalitetnejše ter pomagamo človeku tudi takrat, ko ta trpi. Človeka v življenju čaka veliko lepega in prav tako veliko trpljenja - le-to je del življenja. Ne glede na definicijo evtanazije, pomeni ta prezgodnjo smrt. Medicina prav tako na vse načine preprečuje samomore, sedaj pa se od nje pričakuje aktivno prekinjanje življenja. Mi smo namreč etično zavezani, da ne posegamo v življenje, ampak ga varujemo in ohranjamo. Danes se življenje preveč veže samo na tisto, kar pomeni trend - biti zdrav,

uspešen, mlad, aktiven športnik, finančno uspešen ... In ukvarjanje z umirajočimi je za današnji svet zapravljanje življenja. Naša družba je vsa preveč nastavljena na materializem. Vse premalo pa smo sposobni pietetnega obnašanja do trpečih in njihovih sorodnikov. Le-ti so družbi lahko mnogokrat zgled, kako živeti in kakšno držo zavzemati, ko se srečamo s trpljenjem. Zavedam se, da je življenje Božji dar, tudi takrat, ko sem jezen, ker mi stvari ne grejo, kot sem si želel. Upam, da bom ob morebitnem hujšem trpljenju tudi jaz znal živeti tako, da bom zgled drugim.

s. Emanuela Žerdin Bivša sodelavka v hospicu Že mnogo let osebno spremljam ljudi, ki so v zadnjem obdobju življenja in odhajajo s tega sveta. Razprave o dostojni smrti se mi zdijo kot lepa risanka brez vsebine in me jih je strah. Pred več kot 20 leti sem prvič videla film o evtanaziji in skoraj zbežala iz sobe, kjer so ga predvajali. V Hospicu, kjer sem delala, smo si vedno želeli več podpore ideji paliative z vrhov države, pa jih nikoli nismo dočakali. Beseda paliativa pomeni pokriti človeka z dostojanstvom, kakršnega si zasluži kot Božji otrok. Kot se vsak rojeva drugače, tudi vsak umira drugače. To potrjujem s številnimi izkušnjami, saj je več kot 300 ljudi umrlo na mojih rokah. Težavo vidim v tem, da se ljudje strašno bojijo trpljenja (bolj kot smrti) in menim, da tudi evtanazija pomeni trpljenje, razstavljanje življenja, tako za umirajočega kot za medicinsko osebje, ki

Mitja Markovič

evtanazijo izvaja. Trpeči (bolniki) in njihovi bližnji, ki skrbijo zanje ali jih obiskujejo, so nam vsem dragocena izkušnja. To so namreč

Razprave o dostojni smrti se mi zdijo kot lepa risanka brez vsebine. trenutki, ko se poraja ljubezen in spreminjajo odnosi - tudi, če so bili prej slabotni, dosežejo neverjetne razsežnosti. Kot je čudovito rojstvo, je svečan tudi trenutek smrti. Zapiše se globoko v srca vseh navzočih. Mnogi pravijo, da je to modrost življenja, ki nas nauči, da so v življenju najpomembnejši odnosi in majhne stvari. Zato sem večkrat hvaležna za povsem vsakdanje stvari: da lahko jem, hodim, vozim avto ... Življenje je velik dar, ki smo ga prejeli zastonj - brez truda! Ta dar smo dolžni oblikovati in narediti iz njega nekaj lepega. Umiranje je vedno stvar treh področij: telesnega, duhovnega in duševnega. Ko se ta tri področja uskladijo, odpadejo vse maske in človek dozori za nebo, za vstop skozi tista vrata, skozi katera stopiš ti sam in to samo enkrat ... Menim, da je trpljenje steza, ki pripelje do najlepših preobrazb človekove osebnosti.

Vilma Siter, dr. med. Družina in Življenje Kot zdravnica sem se srečevala z umirajočimi in vem, da je to za družino in umirajočega poseben čas. Če so srečanja s smrtjo prežeta s

spoštovanjem, so to prav zares sveti trenutki. Evtanazija pa pomeni, da si ljudje prisvajamo nekaj, kar nam ne pristoji, saj je dati življenje in vzeti ga domena Boga. Evtanazija je ena od mnogih zablod tega časa. Ljudje v trpljenju si ne želijo umreti, če imajo ob sebi ljubeče ljudi, ki jih spoštujejo, zanje skrbijo in so lahko priča, kako njihovi bližnji ob tem tudi sami zorijo. Če pa čutijo, da so vsem odveč in imajo možnost “lepše smrti”,

Menim, da je trpljenje steza, ki pripelje do najlepših preobrazb človekove osebnosti.

bi zagotovo izbrali možnost prezgodnjega odhoda s tega sveta. Prav tako menim, da je pod velikim vprašajem dostojanstvo ljudi, ki izvajajo evtanazijo, saj morajo s to težo potem tudi živeti. Ob umirajočem se lahko gradijo odnosi, ki se prej niso. In odnosi so tisti, ki jih prenašamo naprej na vse, s katerimi se srečujemo. Veliko bolj smiselno, kot vlaganje v uzakonitev evtanazije, bi bilo vlaganje v odnose, ker je samo zaradi le-teh vredno živeti. Menim, da moramo otrokom nenehno sporočati, da je življenje Božji dar, ki ga moramo sprejemat v vseh njegovih razsežnostih in se truditi za povezanost z Darovalcem Bogom, kateremu lahko vedno izročamo vse, tudi trpljenje. Ko živim življenje v služenju drugim in v prijateljstvu z Bogom, postane življenje Življenje v obilju!

Dani Siter Družina in Življenje Živimo v času kulture odpadkov - česar ne potrebujemo, gladko zavržemo. Enako miselnost prenašamo na človeško življenje, ko človek ni več produktiven (ko ni več proizvajalec in ne potrošnik). V ozadju je interes kapitala. Življenje je vrednota in mi nismo njegovi gospodarji. Razprava o evtanaziji se zavija v celofan in predstavlja “dobro, lepo

smrt”, vendar pomeni trpljenje za mnoge ljudi. Filozofija individualizma je pripeljala do tega, da človek misli, da je lastnina samega sebe (je popredmeten). Vsakdo je dar Stvarnika za ta čas in prostor, kar človeku daje posebno dostojanstvo. In izrednega pomena je, da izpolnjujem svojo poklicanost in pazim na to, kakšen pečat bom dal družbi. Če pomislim na prostranost vesolja in v njem neizmerno majhen planetek Zemljo ter to povežem z dejstvom, da smo ljudje edina bitja v vidnem svetu, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, me prežame neopisno čudenje. Ustvarjeni smo iz ljubezni za ljubezen, iz odnosov za odnose, iz resnice za resnico ... In boljša verzija sebe, kot postajamo, srečnejši smo ...

Dr. Roman Globokar Moralni teolog Življenje je Božji dar in zanj smo hvaležni tudi v trpljenju. Preko trpljenja namreč vodi pot v novo življenje. Pogled na življenje vedno spremenimo, če čutimo, da smo ljubljeni in sprejeti. Cerkev obsoja vsak poskus, da bi se človek postavil za absolutnega vladarja življenja in hkrati zavrača terapevtsko zagrizenost, da je treba življenje podaljševati za vsako ceno (imamo pravico, da zavrnemo intenzivno zdravljenje). Evtanazija pomeni aktivno in namerno končanje življenja človeka, ki trpi, seveda na njegovo željo. Vsako življenje pa ima neprecenljivo vrednost! Zdravniki, ki vse življenje zdravijo in lajšajo bolečine, so naenkrat prisiljeni v takšno nasprotno dejanje. Prva država, ki je uzakonila evtanazijo, je bila Nizozemska. Od leta 2001, ko so

izvedli 400 primerov, se je njihovo število do danes povečalo na 6000 oz. 7000 primerov letno. Na začetku se je izvajala izključno nad onkološkimi bolniki v zadnjem stadiju, nato pa se je njena “upravičenost” razširila tudi nad psihološke bolezni (depresijo, tesnobo, pa tudi demenco). V Belgiji, kjer je prav tako uzakonjena, ne ugotavljajo več upravičenosti do evtanazije, ampak ustrežejo tudi ljudem, ki si preprosto ne želijo več živeti. Prav tako pravico do evtanazije polagajo v roke komaj 12-letnikom, ki torej lahko sami odločajo o svojem življenju. Že sama možnost za tovrsten izhod predstavlja prevelik pritisk na posameznika in ogrozi človekovo svobodo. Prav tako zdravstvena oskrba ostarelih in umirajočih za zdravstveno blagajno pomeni velike izdatke ... Evtanazija je tako cenejša možnost. Izkušnje kažejo, da si ljudje, ko vendarle zbolijo, želijo še živeti. Svet Evrope, ki združuje 47 držav na celem kontinentu, je leta 2012 sprejel deklaracijo o tem, da je evtanazija neetično dejanje in pozval države z uzakonjeno evtanazijo, da to spremenijo. Zahteva po evtanaziji je simptom individualizirane in potrošniške družbe, ki kaže na veliko globlje vzroke, kot so naš pogled na življenje in na njegovo vrednost. Vse želimo popredmetit in iščemo koristi. Človekove pravice so res nastale kot nasprotovanje totalitarnemu sistemu, vendar absolutizirati pravice pomeni negirati, da sem odnosno bitje. Zato je moja svoboda vedno pogojena z okoljem, v katerem živim. Vsak dan sem hvaležen za toliko podarjenega. Tudi težke izkušnje so vtkane v našo življenjsko zgodbo in iz nje lahko veliko naredimo. Ko se damo na razpolago Bogu,

smo rodovitni. Lepota življenja se največkrat razprostre ravno, ko razmišljamo o smrti.

Lepota življenja se največkrat razprostre ravno, ko razmišljamo o smrti. Smrt je moja sestra, prijateljica, ki me spodbuja in ne straši. Življenje je možno, ker je nepopolno, ker mi nenehno nekaj manjka - to me žene v stalno izmenjavo z nečim tujim vse do zadnjega diha ...

Gostom okrogle mize o evtanaziji se zahvaljujemo za vsa dragocena in spodbudna mnenja, ki so jih delili z nami. V vsej svoji majhnosti zrem začudeno v veličastnost življenja in vse kar premorem, je poklon. Ponižen in hvaležen poklon ... Njegovi lepoti in trpljenju, njegovi nedoumljivosti. Le kdo sem jaz, da posežem vanj ... Okroglo mizo je vodila novinarka Radia Ognjišče Marjana Debevec.

Vsebino sem povzela Natalija Andrejaš

glasilo župnije sv. Ruperta Krško - Videm ob Savi Uredniški odbor:

Natalija Andrejaš, Sara Capl, Tomaž Petan, Špela Černič, Martina Makovec Žagar, Ana Špiler in Mitja Markovič

Oblikovanje:

Mitja Markovič

Lektoriranje:

Milena Žičkar Petan

Tisk:

Koštomaj, Celje

Naklada:

700 izvodov

Spletno mesto:

Videmcan.SI

Knjižna polica:

issuu.com/videmcan

V sončnem pomladnem dnevu se nam ni mudilo

Obilno založena miza velikonočnih dobrot

VELIKONOČNI NA NA

Pohod tradicionalno pripravljajo skavtski voditelji. Pohodu se je pridružila tudi s. Maristela

Med sveto mašo smo se seznanili z našim velikim rojakom, sv. Hieronimom

Cilj smo videli že vse od začetka pohoda

Janez pospravlja oltarček

PONEDELJEK ANOSU

Praznični pohod je popestril še nagradni kviz. Zmagovalci so sladoled prepustili drugouvrščenim

Sveto mašo smo obhajali na sončnem pobočju ob slikoviti nanoški cerkvici