Tjaša Sušin stegovodkinja
NAJ TE NE PUSTI RAVNODUSNEGA Praznovanje 10-letnice? Zakaj praznovati? Česa se veseliti? Je vse to sploh potrebno? Kam je čas tako hitro pobegnil? Sem res voditeljica že šesto leto? Po razgibanem, dolgem in napornem dnevu, enkrat sredi noči ležem na posteljo. Po glavi šviga tisoče vprašanj, misli, idej. Še dolgo ne morem zaspati. Trenutno se misli vrtijo okoli 10-letnice in skavtskih zadevščin, ki tako ali drugače zahtevajo mojo pozornost. Mineva 10 let odkar smo v Krškem skavti marsikaj počeli prvič. Spomnim se žmohtnega blata prve poti preživetja, usvojene veščine vozlarja, ustanovitve vodov, svoje obljube, groznega TZV-ja, kolesarjenja z Goričkega v Piran, spanja v jamboree-ju pri -8 °C … spomnim se vseh skavtskih “prvič”. Najbolj živi pa so spomini na ljudi, ki so mi na tej poti pokazali, kaj pomeni sodelovati, podpirati, iskati, ljubiti, osrečevati. Spomnim se tudi, da me je Skavtski duh kaj hitro vzel zase, do zadnje celice. In svojih staršev, ki niso bili ravno najbolj zadovoljni, da sem prišla ob koncu tedna iz dijaškega doma v Krško in že hitela naprej – na skavte, seveda. Še danes je tako. A danes razumem, kaj so mi želeli takrat sporočiti in neznansko cenim, da me pri mojem delu podpirajo. Od svojih neskavtskih prijateljev
velikokrat slišim: »Ti si nora!« skavtski pa se radi pošalijo: »A si se že kdaj srečala?« Medtem ko domači zaskrbljeno: »Si res prepričana, da ti je treba tega?« Vem, da mi ni treba, ampak to želim. Vem, da se včasih zdi noro, ampak ravno to je bistvo te odgovorne “igre”. Norost je tista, ki premika meje tja, kjer še nihče ni bil. Izven meja udobja, tja, kjer ne veš, kaj lahko pričakuješ, a veš, kaj želiš doseči. Norost je tista, ki te žene tudi takrat, ko bi »normalni« že odnehali, je tista, ki jo ima vsak skavtski voditelje v enem predalčku srca. Skavtstvo mi je dalo ogromno in vsak dan znova vem, da me prevzema na sto in en način. Postavlja mi nove izzive, ne pusti mi, da bi počivala in vedno znova daje občutek, da je služenje tisto, ki radost spreminja v srečo. V moje življenje je pripeljalo res prave prijatelje in nešteto pravljičnih trenutkov z ljudmi, ki jih imam rada. Ponosna sem ob pogledu na našo rutico, na »moje« skavte, ki odkrivajo, tavajo, sprašujejo in premagujejo sebe. V čast mi je delati s sovoditelji, 3 ki vedno znova iščejo, zahtevajo, premikajo, sanjajo. Največje priznanje pa so poleg iskrenih besed in pristnega nasmeha skavtov, iskre v očeh njihovih staršev. Oni so tisti, ki s svojim prizadevanjem in podporo marsikdaj odprejo nov pogled, predvsem pa dajo vedeti, da je res vredno. Hitro je minilo 10 let in že diši po novih imenitnostih. Kaj nas čaka? Kdo bo tisti, ki bo čez 10 let pisal te vrstice? V tem trenutku niti ni pomembno, a vseeno, če si skavt in tole bereš, naj te ne pusti ravnodušnega. Naj bodo vprašanja in spomini kot veter, ki razpihuje žerjavico in vedno znova vžiga plamen Skavtskega duha. 3
POŽIREK ZA DUŠO
IMAMO SRECO? IMAMO BLAGOSLOV. Mitja Markovič, Razigrani viharnik
V začetku marca smo pri katehezi ob Jezusovi priliki o sejalcu v lončke posejali semena rož. Lončke smo lepo okrasili. Vanje dali dobro zemljo. Jo skrbno zalili. Napis na vrečki s semeni je obljubljal, da bodo vzklila v sedmih dneh. Pomislili smo: morda jih bomo lahko podarili našim mamicam že ob materinskem dnevu?
Čez dva tedna ni pognala še niti ena rastlinica. Materinski dan se nam je izmuznil. Morda pa s cvetlicami okrasimo Jezusov grob pred veliko nočjo? Tudi velika noč je šla mimo, medtem ko je 4 pričela poganjati tu in tam kaka rastlinica. Ko se dva meseca kasneje Vemo, da je vsak uspeh ustavljamo milost, da je vsako vzklilo ob lončkih, seme blagoslov, da je vsako so vzklile navdušenje sad Duha. rastline še vedno bolj izjema, še daleč pa ne kaže na skorajšnje cvetove. Potem, ko sem odvrnil svoj pogled s pisano okrašenih lončkov in se zazrl v visoko smreko, ki raste tam blizu, sem se spomnil svojega začudenja poldrugo leto nazaj, ko sem nekega jesenskega dne opazil na njej čudovite rumene krogle. Prav božično okrašena je izgledala tedaj
tista smreka. »Morda jih bo kdo od sovoditeljev uporabil za kakšno katehezo. Ali pa stari volki pripravljajo veliko igro,« sem pomislil. Šele nekaj trenutkov kasneje sem opazil, da so to čisto prave okrasne bučke. Iz zavržene bučke ali semena, ki se je tam pod smreko znašlo, kdo ve kako, je očitno zrasla buča, se čez poletje neopazno povzpela vse do vrhov visoke smreke – skoraj deset metrov visoko – in se na jesen obdala s številnimi lepimi sadovi.
Kako življenjski sta ti dve izkušnji! Tudi – ali zlasti – za vzgojitelja. Za (skavtskega) voditelja. Velikokrat sejemo – načrtujemo, iščemo najboljše ideje, sestankujemo, ustvarjamo in pripravljamo najmanjše detajle, da bi uspelo – pa komaj kaj zraste. Kdaj drugič se zdi, da smo se srečanja ali projekta lotili le s površno skico in okvirnimi obrisi, pa neverjetno uspe in rodi nepričakovano navdušenje. Kdo drug bi ob tem rekel: imeli smo srečo. Robert Baden Powell bi se ne strinjal in bi dejal, da je sreča sad dejavnega dela in pripravljenosti deliti jo z drugimi. Mi, skupaj z njim, vemo, da je vsak uspeh milost, da je vsako vzklilo seme blagoslov, da je vsako pristno navdušenje in veselje sad Duha. Mi ga imenujemo Skavtski Duh. Ko se v teh dneh večkrat spomnim tistih romantičnih začetkov in svojega začetnega prizadevanja, da bi Iztoka, Aleša, Marjeto, Janeza in ostale, ki so se tistega usodnega zgodnjejesenskega popoldneva pojavili v naši župnijski pisarni, odvrnil od ideje o tem, da bi se mi v Krškem igrali skavte. »O, ja, skavtska igra je nekaj najlepšega, kar se lahko mlademu človeku zgodi.« S tem sem se pač še kako strinjal z njimi. »A ne tako hitro.« Zdelo se mi je, da še ni čas za setev. Treba je še marsikaj prej postoriti. Bil sem sam. Skavtstvo sem imel takrat že globoko v krvi in srcu. Že zdavnaj je docela preoblikovalo moje življenje in na novo postavilo lestvico mojih vrednot. Skavtstvo je čudovito. A bil sem sam. »Ni še čas za setev,« sem pomislil. Pa je vendarle nekje padlo seme, zasejala se je bilka in v teh desetih – pravzaprav dvanajstih – letih lepo vzcvetela in rodila že marsikateri dober sad. Kdo drug bi ob tem rekel: sreča. Mi vemo, da je to milost. Blagoslov. Sad Duha.
Potem pa sem se na nekem mestu zaustavil in se vendarle oddaljil za nekaj korakov od ceste. Nenadoma sem se zavedel, kako zelo sam sem. In kako zelo prazen. Vsi uspehi, vse pohvale, čestitke, vse je ostalo tam zunaj, na cesti. Vse ploskajoče roke in filmski nasmehi ob cesti stoječih so ostali preteklost. Nem in prazen spomin, ki ne ustvarja ne topline ne zadovoljstva, ampak zija kot nekakšna brezčutna praznina. A tam, nekaj korakov za cesto, sem prvič obsedel naslanjajoč se na deblo starega drevesa. Nos mi je napolnil vonj gozda. Topla in blaga sapa mi je polnila nosnice, zdaj z vonjem po mokrem listju, zdaj spet po smolnatih dozorevajočih smrekovih storžih. Moje nosnice in mojo glavo je prvič v življenju napolnil vonj po divjini. Vonj po nečem, kar je zgolj lepo, prostrano, mogočno. Vonj po nečem, kar je v glavah ob cesti stoječih nesprejemljivo in celo zaničevano samo zato, ker je popolnoma nekoristno. Ta divji vonj je prodrl v mojo kri in še preden sem se zavedel, je prežel vsako celico mojega telesa. In moja duša se je nenadoma utapljala v lesketajočih žarkih, ki so se lahkotno prerivali med trepetajočimi listi v vetru zibajočih se vej mladih bukev. Naravnost in prostranost vsega okrog mene je v dušo vtisnilo pečat, ki ga ne bo nihče in nič več izbrisalo. Dotik miru, sproščenosti, odmaknjenosti in divjine se je zaril v moje bitje. Prvič se mi ponuja trenutek sedanjosti. Trenutek polnosti, ki je tako lep, ker ga smem uživati, ne da bi me vlekel naprej cilj in uspeh ter že slutena pohvala. Prvič je v moje življenje z visokimi valovi pljusknila svoboda. (Razigrani S. viharnik)
10
TAKRAT ... PRED DESETIMI, DVANAJSTIMI LETI ...
SLADKI SKAVTSKI ZACETKI Če izvzamem rojstvo svoje hčerke, bi si skoraj upal trditi, da je bilo skavtstvo eden najbolj prelomnih obdobij v mojem življenju, ki je korenito spremenilo moj pogled na svet. In četudi takrat sploh nismo vedeli, kaj skavti pravzaprav so, se je vse začelo s tistim simpatičnim stavkom: “A se gremo skavte?“
Zgodnja jesen 2005 Skupini mularije (beri nam), ki se je občasno dobivala v župnišču na Senovem, pride na uho novica, da prihaja na Videm en kulski župnik ter za povrhu še zagrizen skavt in da namerava (enkrat še ne tako v bližnji prihodnosti) ustanoviti tudi skavtsko skupino. Po prvi pomislekih (“A kdo ve, kaj so skavti?”), ki smo se jih hitro otresli (“Ni važno, samo da se imajo fajn.”), smo že trkali na vrata župnišča in skoraj na kolenih prosili gospoda župnika, da iz nas naredi vrle in poštene
skavte. In čeprav nerad, je pristal. Pa se je začelo, srečanja, ki so bila vse prej kot resna ter polna novih doživetij in izkustev (npr. kakav iz mleka, skuhanega v kotličku nad odprtim ognjem – kulinarična specialiteta s priokusom po zažganem).
Februar 2006: Zimovanje klana Še dobro, da smo zimovanje pričeli precej pozno zvečer, saj se nam ni niti sanjalo, kam smo namenjeni in v kaj se spuščamo. Snega za dva metra, mi pa brezskrbno po “Neuhojenih poteh” (kar je bil tudi naslov našega zimovanja) v popolni temi, ki so jo rezali samo medli snopi naglavnih svetilk, in rahlem sneženju čez strmo Komarčo in mimo Črnega jezera proti cilju – Triglavskim jezerom. Spanje v zasilnem bivaku (4 kvadratni metri steptanega snega) pod milim nebom, kuhanje kosila s stopljenim snegom in nejeverni pogled oskrbnice koče, ko smo ji povedali za naš nori podvig po vrnitvi v dolino, so spomini, ki jih verjetno ne bom še tako kmalu pozabil.
7
Julij 2006 : Potovalni tabor Napetost vsekakor narašča, sprva zato, ker nam je Mitja obljubil, da dobimo po uspešno opravljenem izpitu tiste čisto prave skavtske rutke, nadalje pa zato, ker se počasi vzpenjamo proti Molički planini in nam številne strele v ozadju napovedujejo nič kaj prijetno nevihto. K sreči smo prispeli do Kocbekove koče ravno, ko so nas dosegle prve kaplje, in se hitro skrili v zavetje s skodlami krite hišice. Nadaljnje dni smo se potepali in spoznavali okolico, skavtski izpit opravili z 99,42 % in si tako prislužili dolgo pričakovane rutice (ne vem, če sem do takrat že kaj nosil s takim ponosom). Do povratka v dolino smo doživeli še spektakularno kotalečo se meglo, ki je sončno popoldne v manj kot minuti ovila v skoraj popolno temo, vrlim soplanincem prikazali izjemen turnir iz roverčka (sicer so največ zanimanja pokazale krave v ospredju z mladimi navihanimi telički) ter dodobra testirali nepremočljivost šotork.
8
Avgust 2006: Taborne šole Da bi si pridobili čim širši vpogled v skavtstvo, smo se po poletnem taboru podali še na različne taborne šole. Mene je “doletelo” izjemno potovanje od Pragerskega pa vse do Ptuja s skupino bodočih skavtskih voditeljev iz celotne Slovenije. Čeprav smo zelo veliko časa namenili hoji in si pridno brusili podplate, smo se v vmesnem času tudi kaj novega naučili, spoznali druge stege ter njihove navade. Tudi zaključek tabora ni bil od muh. Kar predstavljajte si svojo reakcijo, ko bi se ravno ob zaključku našega tabora znašli na Ptuju in bi srečali nemalo oranžnosrajčnikov, ki se na vse grlo dere:
»Pridi in nasrkaj!« (kar je bilo pravzaprav geslo tabora).
Jesen 2006: Postanemo voditelji Če smo se do sedaj igrali, se je sedaj začelo zares. Tabor odprtih vrat in druge aktivnosti, da približamo skavtstvo mladini v Krškem in okolici, prvi skavtski podmladek, prva srečanja, tabori … Ko se sedaj s toplino v srcu spominjam vseh tistih prijetnih pripetljajev, bi si upal trditi, da mi ni žal nobenega trenutka, namenjenega skavtom. Še najbolj pa sem vesel, ko bodisi srečam kakšnega brata (ali sestro) v skavtstvu ali kje preberem o novih dogodivščinah zgoraj omenjenega “podmladka”. Bi-pi: bodite pripravljeni!
Aleš Erjavec, Bliskoviti svizec klanovodja in četovodja
Stopam po poti in se spotikam. Vse okrog megla. Ne vem, ali še hodim proti cilju ali pa sem nekje napačno zavil in sedaj hodim v napačno smer. Tovor, ki ga prenašam na svojem hrbtu, je postal že zdavnaj odveč. Nobenega veselja in navdušenja ni več v meni. Gledam samo še nemo v tla in okorno prestavljam utrujene noge. Potem pa nenadoma ... Ustavim se in kar ne morem verjeti. Torej se vendar nisem izgubil! Torej vendar po tej poti hodijo ljudje in torej ta pot nekam vodi. Zakaj bi sicer bil ob njej postavljen – križ. Pot je prava! Še več. Prešine me spet tisto: »Ti, Jezus, si nosil križ pred menoj. Že davno preden sem te spoznal, si osmislil mojo pot.« Med poslušanjem ščebetanja taščic in glasov vetra, ki išče pot skozi krošnje visokih smrek, si oprtam nahrbtnik. Od nekod so se vrnile moči. Šele sedaj sem dvignil svoj pogled in šele sedaj opazil, kako mehko prodirajo sončni žarki skozi kapljice, ki jih je na iglicah smrek ustvarila megla. In šele sedaj so se pred mojimi očmi spet jasno narisali obrazi tistih, h katerim pravzaprav potujem. Da, Jezus, spet si me srečal tu. Srečal si me kot me sreča stari prijatelj, ki me objame, nič ne reče in tako pove vse. Vem, ne boš ostal tu. Tvoje mesto nikoli ni bilo na tem razpadajočem križu obraščenem z lišaji. Hodil boš z menoj. Hodil boš, kakor si hodil doslej. In ko bo v moji glavi spet skoraj povsem zbledela tista sanjska podoba, ki si jo zarisal v moje srce, boš s svojim božanskim čopičem spet začrtal poteze in obarval oblike. Spet bom slišal klic cilja in pot se bo znova iz prekletstva spreminjala v priložnost. (Razigrani S. viharnik)
Lucija Umek prva stegovodkinja
NI BILO VEDNO LAHKO Biti prva stegovodja stega Krško 1 mi je bilo v veliko čast. Še vedno se spomnim klica Mitje, ko me je klical z vprašanjem, ali bi postala stegovodkinja. Če povem po pravici, takrat niti nisem vedela, kaj točno to pomeni. Prvega pol leta našega klana sem namreč prešpricala zaradi študija v Španiji, tako pa tudi tiste osnove, ki so se jih ostali o skavtih naučili v tem času. Ker je bil Mitja naš voditelj od začetka in tisti, ki je vedel ogromno in še več o skavtih, smo se po nasvete vsi ozirali k njemu. Kot sem kasneje spoznala, je bila moja naloga, naš steg povezati z Združenjem, kjer so že
bili aktivni prijatelji in moje cimre. Le-ti so se po skavtsko vedno spraševali, kako nam gre, dali kakšen koristen nasvet glede načrtovanja, dela ali lokacij za tabore. Ni bilo vedno lahko, včasih so se naše ideje in mnenja pošteno kresala med seboj. Vendar smo s skupnimi močmi ustvarili prvi košček zgodovine stega Krško 1. Če pogledam danes na to obdobje, sem hvaležna za moje sovoditelje, s katerimi smo skupaj preživeli nekaj odličnih let, se zabavali ob načrtovanju in delu. Hvaležna sem tudi za vse skavte, ki so se nam v vseh teh letih pridružili. Iz nič smo postali eden največjih stegov v Sloveniji z največjo in zelo zagnano četo, katere izvidniki in vodnice so danes steber SKVO-ja. Hvala tudi vsem staršem, ki so nam od začetka zaupali svoje otroke in nam pomagali (pa to delajo še danes) na vse mogoče načine. Hvala tudi Njemu, ki nas je spremljal na naših poteh in nas varoval tudi takrat, ko smo sami rinili v težave.
11
NAJIN OTROK SKAVT
SKAVTSTVO JE VELIKA POMOC PRI VZGOJI Urška Dragonja
Bojan Dragonja
12
Koliko let je naš otrok skavt? Sedem let! Vau! To pa je že nekaj. Bolj medlo se spominjam časa, ko je naš Mark začel pri skavtih. Začetek je bil zanimiv in težak. Od navdušenja do tega, da »danes pa ne bi šel!« Ko gledam nazaj vidim, da je to vplivalo na celo družino. V prvi vrsti sem se kot oče naučil spuščati svojega otroka iz rok – v Božje roke. Ko mi Mark pripoveduje, kaj so delali, si včasih mislim: »dobro, da tega nisem prej vedel.« Toda kljub temu je to zdravo. Kot starš spoznaš, da naši otroci niso naša last. Naslednje, kar bi izpostavil, so vrednote, ki so poudarjene: vera, veselje, sprejetost, učenje … Gre za skupnost, sprejemati drugačnost, se razumeti in na koncu biti skupaj pri Gospodovi mizi. Opažam, da to na nek skrivnosten način oblikuje našega Marka in s tem vso našo družino. Zato Bogu hvala za voditelje, župnika in nekdanjega kaplana, da jim ne zmanjka idej, predvsem pa za njihovo vero.
Moj Mark je skavt – ponosno povem tistim, ki tega še ne vedo. Že 7 let. Dve leti je bil volčič, sedaj pa je izvidnik – podvodnik. Ponosna sem in vesela, predvsem pa zelo hvaležna za to priložnost. Sama nisem imela možnosti biti skavtinja, čutim pa, da je skavtstvo nekaj zelo dobrega. Biti skavt pomeni učiti se vrednot, kot so: odgovornost, vztrajnost, iznajdljivost, iskrenost, samostojnost, zaupanje, vera, prijateljstvo … Vse to želim svojemu otroku, zato je skavtstvo v veliko pomoč pri vzgoji. Ugotavljam pa, da se ne vzgaja le naš Mark, ampak tudi jaz. Učim se spuščati ga, izročati v Božje roke, v Njegovo varstvo. Želim se zahvaliti vsem voditeljem za njihovo predanost, čas, dobro voljo, vzpodbude … HVALA, ker ste in ker ste del našega življenja. Uredniški odbor Klavdija Bizjak, Teja Omerzel, jubilejne številke: Neža Petan in Mitja Markovič Grafična podoba, oblikovanje in priprava za tisk:
Mitja Markovič
Lektoriranje:
Klavdija Bizjak in Milena Žičkar Petan
Tisk:
Koštomaj, Celje
Naklada:
700 izvodov
FB stran:
Steg Krško 1
Knjižna polica:
issuu.com/videmcan
DŽUNGELSKA ZGODBA NAJMLAJŠIH
KAR NAJBOLJE! 14
Džungla. Domače okolje volčičev in volkuljic. Prostor, kjer se najmlajša skupina krških skavtov (8–10 let) srečuje že od leta 2008. Prostor, kjer volčiči začenjajo svojo skavtsko pot. Je prostor, kjer se volčiči prvič srečajo z osnovami skavtskega življenja.
V DŽUNGLI Džungelsko življenje se prepleta z zgodbo (vsem poznano iz Knjige o džungli, ki jo je napisal J. R. Kipling) o dečku Mavgliju, ki se je pred hudobnim tigrom Širkanom zatekel v volčji brlog. Tam sta ga prijazno sprejela Ata volk in Mama Rakša, kasneje
PRI VOLČIČIH MI JE NAJBOLJ ZABAVNO ... Eva: »... ko spoznavamo nove stvari, se igramo in spoznavamo nove prebivalce.« Zoja: »... ko se igramo, ko spoznavamo nove prebivalce in ko spoznavamo nove banse.«
pa še celotno volčje krdelo. Mavlgi je skupaj z mladiči v krdelu rasel in se učil različnih spretnosti, dokler se ni pogumno podal v boj s Širkanom. S pomočjo džungelskih prijateljev ga je uspešno premagal, kar je v džunglo prineslo mir in sproščeno vzdušje. Na njegovi poti so mu pri tem pomagali Akela, Balu, Kača Kaja, Bagira in mnogi drugi džungelski prebivalci, kot so slon Hati, škarnik Čil, želva U, Sivi brat, ježek Iki, netopir Mang, Mesua in še in še bi lahko naštevali. Prav ti džungelski liki v skavtski veji volčičev in volkuljic prevzamejo vloge »starih volkov« (ja prav ste slišali – volkov – kar je volčičem vedno zabavno, saj je od vseh likov samo Akela volk) oziroma voditeljev. Vsak izmed starih volkov ima v krdelu posebno nalogo.
POSTAVA KRDELA Volčiči in volkuljice v džungli s pomočjo dveh volčjih zakonov in obljube razvijajo čut za odgovornost do sočloveka, narave in svoje okolice. Zakona krdela (»Volčič misli na drugega kakor na samega sebe.« in »Volčič živi v krdelu v veselju in poštenosti.«) učita volčiče življenjskih pravil in jih hkrati usmerjata ter usposabljata za življenje v skupnosti. K tem jih usmerja tudi volčji pozdrav: »Dober lov!«, ki ga prijazno izrečejo vsakemu džungelskemu prebivalcu, ob tem pa z desno roko oblikujejo »volčji smrček in ušesa«. Volčiči se v džungli vedno trudijo po svojih najboljših močeh. Zavedajo se, da je za osebno rast potrebno vseživljenjsko učenje in spoznavanje novih zakonitosti džungle. Če ob tem doživijo še kakšno zabavno in nepozabno džungelsko pustolovščino, pa je vse to le še velik plus k celotnemu dogajanju. Kot pravi geslo volčičev, se vedno trudimo, da delamo in živimo: »Kar najbolje!« Klavdija Bizjak. Akela
Stari volkovi o življenju v džungli Valentina (ExAkela alias Mesua): »Džungla je prostor, kjer otrokom v očkah zažarijo iskrice, je prostor, kjer se jim na obrazih narišejo nasmehi, in je prostor, kjer deluje domišljija ter se širita dobra volja in iskreno veselje. Življenje v džungli pa je ena sama čudovita in nepozabna dogodivščina, polna nevarnih a neponovljivih trenutkov, ki pustijo poseben pečat.«
MOJ NAJLEPŠI SPOMIN V DŽUNGLI ... Ana: »... je bila skala posveta in tabor.« Tina: »... ko sem prispela med volčiče. In ko sem odšla na prvi zimski tabor, saj sem se na začetku zelo bala. Všeč mi je bilo tudi, ko sem dobila rutico.« Sanja: »... ko sem prispela med skavte, na poletnem taboru in ko sem dobila rutico.«
NAJLJUBŠA DŽUNGELSKA DOGODIVŠČINA Z MAVGLIJEM IN OSTALIMI DŽUNGELSKIMI PREBIVALCI JE ... Nuša: »... ko smo iskali kraljevi ankus in ga vrnili.« Tina: »... ko smo vzeli bodilo in šli na pot, da ga bomo vrnili, saj je bilo zelo nevarno.« Ana: »... ko se zabavamo, igramo in ustvarjamo.«
Klavdija (Akela):
Patricija (Kača Kaja):
»Džungelsko življenje povzeto v preprostih besedah z velikim pomenom: IGRA, VESELJE, UČENJE, DOGODIVŠČINE, NEPOZABNI SPOMINI, SKAVTI.«
NA VOLČJEM TABORU MI JE NAJBOLJ VŠEČ ...
»Če pomislim, kje najraje preživljam svoj čas ob vikendih, je to vsekakor džungla. Otroški smeh, iskrenost, veselje in kraj, kjer domišljija nima meja. Brez nadobudnih volčičev džungla ne bi bila džungla in starim volkovom bi bilo ves čas dolgčas. Prav zato pa ima vsaka zgodba v džungli svoj čar in prav vsako srečanje je priložnost za nekaj novega.«
Ana: »... ko smo se igrali.«
Roman (Balu):
Sanja: »... skala posveta in dogodivščine, ki nas čakajo.«
»Velika je džungla in majhen volčič - HVALA VAM volčiči, stari volkovi in ostali skavti, da sem to leto lahko rasel z vami.
Nuša: »... skala posveta in ko smo iskali človeške stopinje [na lovu].«
Oglasite se kaj v Beli krajini.«
Akela Je vodja krdela. Je sivi volk, vodnik sionijskega krdela in varuh džungelske postave, ker je moder, izkušen in pogumen. Živi po postavi džungle, zato jo vedno brani in ostale džungelske prebivalce neprestano opominja nanjo. Pri osebnem napredovanju volčičev skrbi za oblikovanje značaja in njihov moralni razvoj.
Bagira Črn močan panter je najboljši lovec v džungli. Z bikom na skali posveta odkupi Mavgljia in vse ostale volčiče mladiče, ki jih kasneje nauči spretnosti lovljenja. Pri volčičih v sklopu osebnega napredovanja skrbi za telesni razvoj, zdravje in fizično moč.
Balu Stari in modri medved (ne moder v dobesednem pomenu, da ne bo nesporazumov – je lepe rjave barve). Je učitelj džungelske postave, ki da na skali posveta dobre besede za vse volčiče mladiče, s čimer prevzame odgovornost, da jih bo naučil vsega potrebnega za preživetje v džungli. Pri osebnem napredovanju v krdelu poskrbi za duhovni razvoj volčičev, saj v krdelu prevzame vlogo duhovnega vodje.
Kača Kaja Je dolg skalni piton, rjave in rumene barve. Je zelo spretna in nevarna džungelska žival. V džungli je zvesta Mavglijeva spremljevalka, ki mu vedno in povsod pomaga v težavah. Pri osebnem napredovanju v krdelu spodbuja in uči volčiče ročnih spretnosti.
POGLED OD STRANI
SKAVTI STE nam prinesli NOV VETER Smilja Planinc
Nisem oseba, ki lahko zlahka napiše kakšne modre misli, ampak ob misli na naše videmske skavte pa lahko rečem, da smo župljani župnije Videm ob Savi lahko zelo srečni, ponosni in hkrati pomirjeni ob dejstvu, da imamo v župniji tako aktivno skavtsko skupino. Skavti so vzgojna organizacija za zaščito otrok in mladostnikov. Danes, ko so mladi pod vplivom nasilnih medijev, obremenjeni z raznimi obveznostmi, ki jim ne koristijo, bombandirani s plazom nekoristnih informacij, je zelo pomembno vključiti otroke in mladostnike v sredine, kjer bodo pridobivali vrednote, in to lahko rečemo, da skavti so.
Kako vidim naše skavte sama in jih poznam? Župljani smo lahko srečni, ko jih vidimo zadovoljne in vesele, še posebej takrat, ko imajo priložnost pokazati svoje pridobitve, tako v dejanjih kot tudi v odnosih. Ko se pogovarjam s svojimi vrstnicami, katerih vnuki so v skavtski skupini, slednji nimajo časa za računalnik, za gledanje Mirni smo lahko, ker so televizije, zavezani k ohranjanju za kakšne človeških vrednot. druge njim nekoristne aktivnosti, ko je dogovorjeno skavtsko srečanje, in komaj čakajo nanj, smo lahko mirni. Mirni smo lahko, ker so zavezani k ohranjanju človeških vrednot in pripravljeni spreminjati svet na bolje.
20
Sporočilo ustanovitelja skavtskega gibanja, Roberta Baden-Powella, ob njegovem odhodu je bilo: “Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih.” Narava, ki jo je ustvaril Bog, pa je za skavta največja stvaritev, saj tu črpa moč za vsa svoja dobra dela. V Krško ste skavti prinesli nov veter, veter, ki prinaša veselje, upanje in radost, kar pa je danes potrebno za vso mladino tega sveta. Hvala vam! Danes je najbolj popularna beseda zraven pozdrava “uživaj”. Lahko pa še po “skavtsko” dodamo – “uživajmo v božjem stvarstvu”.
Metka Štravs Mlakar druga stegovodkinja
preživeli veliko lepih trenutkov, spoznali veliko novih krajev. Ostajajo spomini, ki se jih bom vedno rada spominjala. Z nasmehom na obrazu in solzo v očeh, z mislijo na ponovna snidenja. Do takrat pa dober lov! Bodi pripravljen! Srečno pot!
DOBER LOV! BODI PRIPRAVLJEN! SRECNO POT! Začelo se je s preprostim vabilom: »Pridi zraven na srečanje, veš skavti so ful fajn«. Prvo srečanje cel kup piskanja, ki ga takrat še nisem razumela … rekli so mu morsejeva abeceda. Vedno več srečanj, kasneje poletni tabori, zimovanja, hribi, dež, sonce, smeh, pesem, prve obljube, nova prijateljstva, ki so se stkala. Prvi slovenski jamboree ter številna srca v enakih krojih, različnih rutic, ki v en glas prepevajo. Sprehod skozi džunglo kot Akela skupaj z Balujem, Kačo Kajo, Bagiro ter volčiči. Cel kup malih vedoželjnežev, čakajoč na nova znanja, prijateljstva, igro, prepevanje “Pridnega volčiča” na vseh naših poteh. Skupaj smo
21
GOZD, ŠOTORI, VEŠČINE, VODI, OGNJIŠČE. IN AKCIJA!
22
KOT NASA NI NOBENA ... ... četa Krško ena! Tako »pravi« – pravzaprav zakliče – uradni klic naše čete. Veja izvidnikov in vodnic je najstarejša. Tabor, s katerim je Baden Powell pred več kot 100 leti na otoku Brownsea pričel s svojo vzgojno metodo, je bil dejansko izvidniški tabor. Veja izvidnikov in vodnic predstavlja fante in dekleta v starosti od šestega razreda do prvega letnika srednje šole. Je od vseh vej najbolj »piramidalna« in tako ohranja nekaj vojaškega duha našega ustanovitelja. Četa je razdeljena na male skupinice, vode, ki se imenujejo po živalih ter jih vodijo vodniki in podvodniki. O spominih in sedanjosti naše čete pripovedujejo nekdanji in sedanji člani.
VIHARNIKI Matic Kuselj, Prijetni viharnik Pripadal sem vodu Viharnikov. Imel sem najboljša vodnika, kar bi si jih lahko želel. Sebastjan in Andrej. Imela sta vse lastnosti dobrih vodnikov, znala sta nas nasmejati, vedno sta nam predstavila nove izzive in se zelo vzorno obnašala v naši družbi. Skupaj smo počeli nešteto stvari. Seveda so se mi vtisnili v spomin vsi tabori, ki smo jih skupaj preživeli, vsa tekmovanja, ki smo jih želeli zmagati, vse naše borbe z drugimi vodi ... Vendar res nikoli ne bom pozabil našega prvega hajka. Takrat smo se povezali bolj, kot bi lahko pričakovali. Spali smo v naravi in si pripovedovali zgodbice. Andrej je znal izbrati najbolj strašne, kar se jih je spomnil. Mislim, da bi jo znal še danes povedati.
VIHARNIKI DANES NAŠI KLICI: Delamo kot parniki! Ja bomboncki! Torpedo eins! Trava je zelena! (hit) NAJ DOGODIVŠČINA ... ... lanski hajk. Opravili smo se proti Bočni. Prespali smo na seniku in zelo dobro smo jedli. Cel čas smo peli in takrat smo si izmislili naš hit “Trava je zelena”. Ko smo se vrnili, je to bil naš klic in verjetno bo to sedaj drugi tradicionalni klic viharnikov.
Vedno smo bili ponosni na našo četo, ki je med največjimi v Sloveniji, to smo tudi s ponosom govorili na glas. Upam, da bo naš steg živel še mnogo let, saj v skavtskem življenju doživiš toliko izkušenj, izzivov in lepih trenutkov, kot bi jih drugače lahko samo sanjal. Seveda ne smemo pozabiti na ljubezen. Skavtstvo je eno veliko srce in vsi skavti živimo v istem ritmu. Najlepši trenutki so vseeno tiste temne noči pod zvezdnatim nebom, ko ob ognju plešejo iskrice, odmevajo pesmi in se rojevajo nove ljubezni. Teh trenutkov se ne da ponoviti. Vsak je edinstven in čudovit. Svojih skavtskih dni ne bi zamenjal za nič na svetu. Vsi vozli, tekmovanja, tabori, obrazi in iskrice zaljubljenosti še danes plešejo v meni. Za vso to čarobnost pa se moramo zahvaliti Mitji, Minci, Alešu in Iztoku. Našim pionirskim voditeljem, brez katerih se skavtstvo pri nas sploh ne bi začelo. Hvala vsem za to čudovito pravljico, ki smo jo skupaj napisali. P.S.: Viharniki! Delamo kot parniki!
23
Mateja Jeličić, Očarljiva bobrovka Oh ja, prvo zimovanje. S Tejo sva se podali takrat nama na nepoznano pot. Novi ljudje, nov način druženja. Še zdaj se v živo spomnim vseh naših otroških obrazov in smeha. Čutila sem, da sem na pravem mestu, da so okrog mene sami dobri ljudje. Fascinirali so me voditelji, ker sem težko razumela, zakaj se tako
BOBROVKE Urša Bernardič, Bojevita bobrovka Vse je bilo tako novo. Tako nepozabno. Na začetku predvsem nasmejano, očarljivo, neustavljivo, temperamentno in bojevito. Ta imena prvih bobrovk v moje misli hitro prikličejo neprecenljive občutke. Občutke popolne svobode in neverjetne miselnosti – da lahko skupaj spremenimo svet. Da lahko vsem izzivom rečemo “DA”. Da je pašta, ki je padla po gozdnatih tleh in na katero so priskakljale spretne mravljice, odličen dodatek proteinov.
24
Na začetku smo bile majhna družina, ki je v nekaj letih zrasla v (če me spomin ne vara) največji vod na jamboreeju. Bilo nas je 13. Čeprav je bilo v tistih časih tesno v šotoru, je bila energija, s katero smo kričale: “Dolgi zobje, pridne roke – to smo me, bobrovke!” nekaj prav posebnega. Drage bobrovke – hvala za vse! Bile ste razlog za smeh, jok, skrb – ko ni šlo vse ravno po maslu, modrice s prog preživetja, neprespane noči, borbe z lisicami, pritihotapljene sladkarije, prelepo oranžno majico – ki jo še vedno hranim – kljub temu, da je moje telo pridobilo preveč oblin, da bi jo lahko še kadarkoli oblekla. Na ta dekleta, ki smo odrasle v prelepe ženske, sem še danes izredno ponosna. In danes vem, da je bila moja prošnja uslišana – moje bobrovke so danes ženske, za katere vem, da spreminjajo svet na bolje.
BOBROVKE DANES NAŠI KLICI: U kaki zobki, u kaki repki, u kake mišice, u kake bobrovke! Dolgi zobje, pridne roke, to smo me, bobrovke! Tresk, bum, pazi, pada, teci, bobrovka napada! Ko zjutraj se zbudiš, se razveseliš, da kot bobrovka živiš! NAJ DOGODIVŠČINA ... ... zmaga na lanskem poletnem taboru, saj je to za vse nas res velika stvar in smo se res trudile ter si želele zmage. Spomnimo se, kako smo skupaj posekale jambor in kako smo vse jokale od sreče.
GAMSI Gašper Repše, Vestni gams Gamsi, kralji skal!
trudijo. Najbolj od vseh skupnih poti pa mi je v spominu ostal prav dogodek iz tega prvega zimovanja. Stare cerkvice, sprejem nas v četo. Četa KK 1. Pišete zgodovinsko zgodbo, so rekli. Občutek je bil tako poseben, tako počaščeno in izbrano sem se počutila. Ne glede na življenje mislim, da se bom za vedno spomnila vseh ponosno prebranih pisem vsakega posameznika, s katerim smo bili sprejeti v četo. Bilo je res iskreno, čustveno in zaradi tega tako nepozabno.
Patricija Gornjec, Radovedna bobrovka Spomin na četo in na čas, ko sem bila vodnica bobrovk, je prav poseben. Če pomislim česa se najbolj spomnim, je to vsekakor hajk na poletnem taboru, ko sem se prvič kot vodnica s svojim vodom odpravila na pot. Spomnim se, da me je prevevalo kar nekaj mešanih občutkov. Strah, da nam ne uspe priti v pravi kraj in pa sreča ter veselje, da sem lahko končno preizkusila svoje znanje. Kot vod smo se odlično razumele in z veseljem bi še enkrat podoživela te trenutke.
Prigoda hajka v Polhovem Gradcu, ko smo šli z vodom na hajk na najbližji hrib in smo izpod senika gledali dol v tabor, kaj voditelji delajo ... Tako blizu smo pa šli, ker smo si malo prilagodili pravila, ki so nam jih dali voditelji. Kaj hočeš, takrat smo bili izvidniki.
Matej Gorjan, Iznajdljivi gams Gamsi, gamsi, puško pa zažgi! Je kar “all time classic”.
Jernej Repše, Navdušeni gams Gamsi, kralji skal! Gamsi, puško pa zažgi! Gamsi, koruza! Jaz sem pa Navdušeni gams. Najboljši spomini gredo v čas tabora v Polhovem Gradcu, kjer je bil najbolj legendaren hajk, kjer smo prvi dan sedeli za mizo z gospodom pa gospo in nekaj jedli, se pogovarjali in na sosednjem hribu videli ene “trote”, ki rinejo v hrib v oranžnih srajcah in valda so to bili eni izmed naših skavtov. Največja fora je bila pa to, da je začenjal padati dež in to je bilo ravno takrat, ko je celo noč potem lilo in so bile zjutraj poplave, ampak stric je rekel: “Kam pa uni rinejo? V tisto smer je hoje še tri ure preden prideš do kakšne bajte.”
25
GAMSI DANES NAŠI KLICI: Kralji skal! Puško pa zažgi! Vidmo ko sokoli, zviti smo ko lisice, sirjemo ko vidre, lačni smo ko volki, ampak mi smo gamsi! ostalo po dogovoru ... NAJ DOGODIVŠČINA ... ... na poletnem taboru enajstih čet smo bili tudi Krčani. Vsak vod je bil v skupini s še enim vodom iz drugega stega. Po napornih igrah in izzivih pa smo iz vseh enajstih čet zmagali prav Gamsi, kar je bilo precej legendarno. ;)
26
LISICE Klara Eva Kukovičič, Mavrična lisica Lisice, lisice – to smo me, lisice, lisice – smo skavtinje! Nasmejane, prijazne, marljive, smo me, lisice, lisice – to smo me! Eden izmed naših prvih klicev, ki smo ga ustvarile na prvem poletnem taboru čete KK 1. Lisice smo res bile vedno nasmejane in samosvoje, predvsem pa zaljubljene in vztrajne. Znale smo držati skupaj, naša največja motivacija pa je bilo tekmovanje proti fantovskim vodom.
Jasna Preskar, Skrbna lisica Lisice smo se razvile v skupinico blond punc (po duši ali pa dobesedno), ki se je šla skavte čisto zares. Nikoli ne bom pozabila naših sodelovanj s fantovskimi vodi. Na koncu so bili vedno oni tisti, ki so bili zaslužni za naše zmage. Oboževale smo najbolj nore izzive, srečanja pa so bila polna smeha.
ORLI DANES NAŠI KLICI: Orli ... razpri krila! NAJ DOGODIVŠČINA ... ... ko smo šli na vodov izhod in se odpravili na Mali Kamen. Na poti smo še kupili čevape in pekli, se pogovarjali in veselili ter si izmišljevali klice, himno in podobo za zastavico, saj smo orli letos prvič v četi in bomo tudi prvič zmagali na poletnem taboru (vse je enkrat prvič).
SVIŽČEVKE DANES
SVIŽČEVKE Tatjana Čižmek, Družabna svižčevka Uf, izbrati samo en spomin. Najbolj se spomnim hajka iz poletnega tabora, kjer smo s preostalimi svižčevkami iskale prenočišče že kar nekaj časa, a nam ga ni in ni uspelo najti. Nato pa smo prišle do hiše, kjer so nas zelo toplo sprejeli. Imele smo namreč to srečo, da so pri tej hiši tudi bivali skavti. Lepo so nas postregli s hrano in nato smo se pogovarjali ter zabavali še kar nekaj časa. Na poti nazaj na naš taborni prostor naslednji dan smo se pogovarjale, kakšno srečo smo imele s prenočiščem in tako prišle do zaključka, da ni pomembno, kakšne barve je naša rutica, saj smo vsi med seboj bratje in sestre.
NAŠI KLICI: Svižčevka ma rada, njam, njam milka čokolada! Be skavt, be cool, be SVIŽČEVKA! Svižčevka, v gozd čez most! Z glavo v naravo, v svižčevsko travo! Alo vi, poglejte vsi, pred vami svižčevka stoji! Svižčevke, pica ali milka? MILKA!!! Mmm čokolada, to svižčevka ma rada! Zabave nikdar ni preveč, smeha vedno polno je, a ko kličeš na pomoč, svižčevka je tu takoj! NAJ DOGODIVŠČINA ... ... letošnja orientacija na zimovanju. Nismo imele več veliko časa, neobiskanih točk pa je bilo še veliko, a nismo obupale, temveč smo spodbudile druga drugo in si pomagale med seboj. To nas je motiviralo, da smo iz nemogočega naredile mogoče, se povezale med seboj in ko nas je le to pripeljalo do zmage, smo bile zares ponosne nase in tisti občutek ob zmagi in ko smo res začutile, kaj pomeni biti povezan v srcu, je res LEGENDAREN!
VIDRE Anamarija Lakner, Presenetljiva bobrovka Dogodek iz hajka. Bil je vroč dan in dolgo smo že hodile po cestici sredi njiv. Daleč naokoli ni bilo videti nobene hiše. Začelo nam je zmanjkovati vode in z njo tudi dobre volje. Takrat pa smo začele peti pesem, ki nas je vse spravila v boljšo voljo in kmalu smo se vse tako smejale, da smo popadale po tleh. In nadaljevanje poti ni bilo več tako težko.
VIDRE DANES
30
NAŠI KLICI: Mehki kožuščki, svetli trebuščki, kratke noge, repki do tal. Kdo smo me? Vidre! Poznate nas premal, mamo repke do tal. Kako nam je ime? Vidre! Ko pade noč, vidra v vodo skoč. Spat ne gre, žur se začne! Vedre, igrive, delavne, res pridne. To smo me – vidre! Vidra se razveseli, ko rutico dobi. Danes je ta dan, nihče ni več zaspan, zato se veselite, saj rutico dobite! Zabave nikdar ni preveč, smeha vedno polno je, a ko kličeš na pomoč, vidra je tu takoj!
SOKOLI Matic Romih, Ponosni sokol Čeprav je od konca mojega aktivnega skavtskega udejstvovanja preteklo že nekaj let, spomini ostanejo za vedno. Zagotovo ne bom nikoli pozabil našega “potopa” na jamboreeju leta 2008, ko smo se sredi noči zbudili v poplavljenem šotoru in se odpravili na nočni pohod v nekaj kilometrov oddaljeno telovadnico. V srcu bodo za zmeraj ostala tudi srečanja, zimovanja, vzkliki in ljudje, s katerimi smo delili trenutke, ki se jih radi spominjamo. BP.
Jakob Preskar, Prebrisani sokol Moj vod pridno kuha, dobi največ točk pri pospravljanju šotorov in ima klic z dolgo tradicijo: Sokoli, vsi v zrak! To so moji spomini na sokole.
VOLKI Jernej Repše, Navdušeni gams Volki, noč je naša moč. Najboljši dogodek pa je bil skupni hajk z risi iz Novega mesta pred taborom “Kuga b’ r’d”. Hajk smo imeli v bližini Šentjerneja. Spali smo na igrišču pod golom in se veliko zafrkavali in stkali nova prijateljstva. Ali pa na taboru z naslovom “Najboljše stvari v življenu – niso stvari,” ko smo v Mirnski dolini premagali bobrovke za 5 točk. Ali pa, ko smo zmagali dve zimovanji zapored v Cerkljah, saj smo bili vedno prvi v dolgih orientacijah. Ali pa, ko smo šli na vseslovenski “IV izziv” leta 2015 v Maribor in prav tako zmagali.
VOLKI DANES NAŠI KLICI: Ko se luna zaiskri, se volk prebudi. NAJ DOGODIVŠČINA ... ... eden naših potepov. Ko smo sredi noči hodli proti cerkvi in kar naenkrat za nami pes, ki smo se ga kar ustrašili. Zato smo zaradi njega za nazaj izbrali pot po strmem gozdu in nazadnje spali sredi igrišča.
IZ VODITELJEVE BELEŽNICE
IZKUSNJA, KI NEIZMERNO BOGATI Z ENO BESEDO: ČUDOVITO Iztok Umek, Navihani svizec ˝Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal, obrazov, s katerimi na novo si pot se podal? Se spomniš potepov, se spomniš, kako smo iskali zaklad sred´ noči, povezani v duhu branili zastavo, odkrivali skrite sledi?˝
Spomnim se trenutkov, ko smo se začeli srečevati kot četa. Ko so otroci začeli prihajati na srečanja, nevede, kaj se pri skavtih dogaja. Spomnim se vseh občutkov, vseh taborov, vseh srečanj, vseh otrok, pa čeprav so bile same Janje ali Špele. Nekaj od vsega pa mi je najbolj ostalo v spominu: ko smo se odpravili z vodniki na prvi vodniški izhod na Jelšo, kjer smo voditelji pripravili celotni vikend, pa so se stvari v eni noči obrnile na glavo; od tega, da smo spali na prostem, do tega, da smo peli na ˝suho˝. Ampak med nami je vladalo veselje in dobra volja. Vedno sem se na srečanjih trudil, da bi ohranili
35
dobro voljo in da bi bila srečanja zanimiva, poleg tega pa mi je bilo v izziv ostati eno srečanje resen. Spomnim se, kako nam je želelo 22 skavtov v eni noči pokrasti zastave, pa smo jih lovili po celotnem taboru. Spomin me vleče še malo dlje, ko smo z vodniki odšli na tabor v Gornjo Radgono, kjer so nas ponoči prestrašili domači fantje in smo trepetali še dva dni po tej noči. Še dobro, da se nam je na taboru pridružil Indiana Jones. Spomin me pelje še pol leta nazaj, ko smo praznovali ustanovitev čete na Sv. Duhu nad Dravogradom in doživeli prekrasen večer v mali sobici za eno mizo in spoznali, da bi veliko otrok rado počelo to, kar počno njihovi starši. Biti četovodja mi je dalo veliko znanja za življenje, od premagovanja strahov do organiziranosti in samomotivacije, največ pa sem kot četovodja pridobil na osebni rasti. Pridobil pa sem tudi veliko prijateljev. Če pa potegnem na koncu črto čez svoje obdobje četovodje, bi lahko dodal samo eno besedo: čudovito.
36
SPOZNALA SEM, DA ZMOREM Tjaša Sušin, Nepogrešljiva svižčevka Prvi voditeljski koraki. Velika in glasna četa. Imeniten spomin. »V klan ali pa k volčičem, samo v četo ne!« Tako se je začel moj prvi pogovor o voditeljstvu. Ni minil en mesec, ko so Mitjeve besede povedale vse: »Tjaša, govoril bi s teboj.« Še preden je dobro začel, sem vedela, kaj sledi.
In začela se je moja voditeljska zgodba v četi. Minilo je eno leto in postala sem četovodkinja glasne, velike, zabavne, nore čete Krško 1. Takrat sem spoznala, da zmorem in da je četa pravzaprav res edinstvena, izvidništvo pa nekaj, kar mi je zelo pisano na dušo. S sovoditelji smo se odlično ujeli, se zgubili v dolini izgubljene prerokbe, preživeli 1. svetovno vojno, se znašli v zgodbi Alice, ki je okoli jambora navila tvist, v družini DiCosta Lombardi spoznali, da je investicija v ljubezen najboljša naložba … iskali milijone idej in usklajevali našo pisanost značajev. Seveda bi brez izvidnikov to ostale le neuresničene sanje. Oni so (bili) tisti, ki so naložili na žerjavico tako, da še danes gori plamen imenitnih spominov in tisti, ki so z iskrenostjo vedno znali pobožati srce in iz mene iztisniti, kar najbolje zmorem.
ČAST, VESELJE IN ODGOVORNOST Minca Klobčar, Temperamentna svižčevka Pred leti me je doletela ta čast, da sem lahko skupaj s prijatelji začrtala začetek krške čete. To vlogo sem sprejela s strahom pred odgovornostjo in veseljem pred novimi izzivi. Z leti se je slednjih nabralo mnogo. Blato od glave do pet … Žgoča vročina sredi popoldneva, ki zahteva počitek 50+ otrok … Spet točka sredi gozda in seveda cel dan do kolen v snegu … Skrb, da vsi otroci prenočujejo v varnem zavetju … Slovenski jamboree … Svetovni jamboree … Spoznavala sem čudovite ljudi znotraj in izven našega stega. Svojo skavtsko pot lahko opišem le kot izkušnjo, ki je ne bi želela zamenjati za nič na svetu, saj me je neizmerno obogatila.
Tjaša Sušin sedanja stegovodkinja
TUDI MENE JE DOLETELO Ja, tudi mene je nekega dne doletelo. Z velikim uporom in prav nič kaj mikavno ponudbo sem se nekega dne znašla pred dejstvom – ti boš stegovodkinja! Kar tako, meni nič, tebi nič. Brez posebne želje, brez kančka sreče v sebi. Pa sem hitro začutila, da je že moglo biti tako in se pričela truditi, da bi svojo vlogo opravila kar najbolje. Minila so tri leta in moji dragi sovoditelji so mi priskrbeli še naslednja tri. Drugi triletni mandat je drugačen od prvega, ker se je pričel s prihodom novih članov, ker mi je funkcija sedaj že dobro poznana in drugačen, ker so pač tri leta mimo.
Stegovodstvo … nekaj zares zanimivega, zagotovo področje, ki me najbolj špika, drega in spodbuja k temu, da grem preko sebe. Pisanost naših značajev je lahko zelo lepa simfonija, ki odlično zveni, a da se vse skupaj uglasi v lepo harmonijo akordov, je včasih potrebno kar nekaj truda. Vem, da sem včasih sitna, drugič že kar preveč ambiciozna, spet tretjič tista dobra Tjaša in četrtič nekdo, ki bi že spet nekaj rad. Ampak tako pač je, takšna sem in čeprav bi včasih najraje ves trud zabrisala v en kot in tam nemirno obsedela, vem, da se vedno znova splača vzeti dirigentsko palico v roke in pričeti skladati, soustvarjati … peti najlepšo pesem skavtstva. Vem, da skupaj zmoremo napisati še eno nepozabno epizodo za naše mlade. Vem, da je vredno čakati na tiste »moje drage klanovce« in verjeti, da bom lahko kot starejša sestra ob njih, ko bodo hodili prve korake voditeljstva. Z vsem srcem.
39
SKAVTSKI STARŠI
KER ZELIVA SINOVOMA LE NAJBOLJSE Tatjana in Željko Selak
Vsak od staršev želi svojemu otroku le najboljše. Tudi midva že štirinajst let iščeva načine, kako zagotoviti veselo otroštvo in hkrati vzgojiti dobrega človeka. Včasih se zdi, da sta ta dva cilja na tehtnici. Če se preveč posvetiš enemu, bo prikrajšan drugi cilj. Mogoče je ravno zato tako »težko« biti starš. No, tako sva razmišljala, dokler ni pred šestimi leti Jernej postal volčič. Takrat smo skupaj začeli spoznavati, da skavti niso samo preznojeni mladeniči z nahrbtniki, ki jim je vse smešno, ampak gre za dobro premišljeno organizacijo, ki nam je pripravljena pomagati pri vzgoji teh naših otrok. 42
Že kot volčič se je Jernej učil poštenja, tovarištva in discipline. In to z veseljem! Ko sama še nisva bila prepričana, če je že dovolj velik za pridobivanje samostojnosti, so nam skavti pokazali, da je.
Najin drugi sin Gregor je vse to seveda spremljal in že komaj čakal, da tudi sam postane skavt. Takrat sva že vedela, da je skavtstvo nekaj dobrega – privilegij, ki nam je ponujen.
Sinova odraščata v človeka, kakršna si midva kot starša želiva, da postaneta.
Zdaj sta oba najina sinova že izvidnika. Še vedno pridobivata dobre izkušnje, ki ju bodo spremljale skozi življenje. Povezanost z naravo, razgibavanje in fizične spretnosti so najbolj vidne »pridobitve«.
Poleg teh pa najina skavta rasteta tudi v odgovornosti, poštenju in veri. Skratka, odraščata v človeka, kakršna si midva kot starša želiva, da postaneta. In to počneta z veseljem!
NEKDANJI VODITELJI Aleš Erjavec 2006—2012 Lucija Umek 2006—2012 Iztok Umek 2006—2013 Roman Erjavec 2006—2008 Metka Štravs Mlakar 2008—2014 Franja Štravs Divjak 2008—2016 Marjeta Bizjan 2008—2012 David Zagorc 2008—2010 Anja Erjavec 2010—2012 Urban Lesjak 2010—2016 Nejc Turnšek 2012—2014 Špela Kozole 2013—2015
AKTIVNI VODITELJI Mitja Markovič 2005— Minca Klobčar 2006— Janez Ferlin 2008— Tjaša Sušin 2011— Andrej Ferlin 2011— Valentina Bizjak 2011— Klavdija Bizjak 2012— Špela Černič 2012— Teja Omerzel 2013— Neža Petan 2016— Patricija Gornjec 2016— Gašper Repše 2016— Roman Ivanetič 2016—
KLAN NA POTI
POT, SKUPNOST, SLUZENJE Klan je – če odštejemo skupnost voditeljev – najstarejša veja v stegu. Volčja igra, izvidniške veščine in tekmovalni duh želimo nadgraditi z duhom služenja. Poudarek je na skupnosti in na skupni poti. Letos jeseni mineva že 12 let, ko smo se pričeli v Krškem igrati skavtsko igro, mineva 12 let od prvega klana. Cilj klana je, da skavt tako ponotranji skavtske vrednote, da le-te živi kot odrasel skavt zunaj našega gibanja, ali pa se odloči in skavtske vrednote zaživi tudi v voditeljskem služenju.
MOJI (TRIJE) KLANI Lucija Umek, Zanesljiva svižčevka V našem stegu sem doživela tri različne skupnosti klanov. Prvo leto skavtov v Krškem sem se učila osnovnih stvari o skavtih – takrat je bila v ospredju skupnost, ki smo jo gradili, šele ustvarjali. Spomnim se prvega zimovanja, naporne poti čez Komarčo v temi proti Triglavskim jezerom, videli smo pa le prvega. Kako lep spomin je to danes, takrat pa smo klanovci s tem zgradili močno skupnost, saj smo postali prvi krški klan. Pa poletnega tabora na Molički planini, kjer smo dobili svoje rutice, odločanja o naših barvah, ki nas zastopajo še danes, fotoorientacije ... V moj drugi klan sva z Romanom stopila kot klanovodji. Kljub voditeljskim izkušnjam iz drugih krogov sem se učila, kaj pomeni biti skavtski voditelj, kako izzive narediti skavtske.
Skupnost je bila že ustvarjena, delali pa smo nove poti, se približevali Združenju, se povezovali z drugimi klani in skavti. V moj tretji klan pa je prišla kopica že izkušenih skavtov iz čete, ki niso potrebovali več osnovnih informacij o skavtih. V viharnem najstništvu smo skušali ustvarjati trdno skupnost, odgovarjati potrebam okolice in ji služiti, hkrati pa delati na sebi in rasti v odgovorne skavte.
46
Vesela sem, da sem (bila) del krških skavtov. Kot pravijo: Enkrat skavt, vedno skavt! Svojih izkušenj in spominov pa tudi skavtov, ki sem jih srečala na skavtski poti, ne pozabiš zlahka.
S PIŠČANCEM V NAHRBTNIKU Janez Ferlin, Iskrivi svizec Večkrat poudarjamo, da smo skavte v Krškem začeli s klanom in večina naših dogodivščin iz tistih časov je znanih. Meni pa se zdi, kot da je prvi pravi krški klan svoje delovanje začel šele, ko nas je zapustila prva generacija voditeljev, sočasno z ustanovitvijo čete. Ker smo bili
takrat majhna skupina, je toliko bolj do izraza prišla vpletenost voditeljev kot enakopravnih članov skupnosti klana, katerih odsotnost je bila opazna. Na enem od zimovanj, ki smo ga imeli na Pohorju, so nas voditelji poslali na celodnevno orientacijo. V nahrbtniku so nam s seboj dali celega, očiščenega piščanca, štruco kruha in nekaj drugih malenkosti. Piščanca naj bi si za kosilo spekli na ognju. Kmalu po začetku poti smo ocenili, da pot ne more biti dolga, če so nam voditelji namenili takšno kosilo. Odločili smo se, da hitro opravimo z orientacijo, piščanca pa si skupaj z voditelji spečemo po vrnitvi. Tako smo tisti dan lačni prehodili Pohorje po dolgem in počez. K sreči so se nam voditelji odkupili z obilno večerjo – velikim kupom palačink s čokolado.
MODROST ZELENJAVNE JUHE Andrej Ferlin, Hrabri viharnik S klanom smo bili nekje v Logarski dolini na zimovanju, ko smo si za večerjo pripravili preveč zelenjavne juhe. Juha je do naslednjega večera precej zaudarjala, zato smo se odločili, da jo bomo dali stran. Tako sva z Nejcem po večerji
odšla in v zamrznjena tla na bližnjem travniku izkopala luknjo ter jo zlila stran. Skozi celoten postopek odstranjevanja pa nama je bilo zaradi vonja tako slabo, da sva večkrat skoraj bruhala. Nauk zgodbe: ne kuhaj zelenjavne juhe.
NAJBOLJ SE SPOMNIM ZVEZD Simona Gorjan, Spretna lisica Moj skavtska pot, ki sem jo prehodila v klanu, se je zaključila že pred kar nekaj leti, a spomini nanjo ostajajo živi, kot da bi se komaj včeraj zbudila v hladno rožnato jutro, obdana z mojimi najljubšimi ob meni in z roso, ki nas je vse prekrivala. Najbolj se spomnim zvezd, ki so nas spremljale kamorkoli smo že potovali, od ostrih alpskih prelazov do mehkih jas ob rekah. Bile so tam, ko smo do kolen globoko v snegu gazili proti zavetju in se je zdelo, da nič ne bo nikoli več toplo, tam, ko smo na palubi ladje potovali celo noč in je na svetu obstajala samo črnina morja in mi sredi nje. Mislim, da ljudje v današnjem hitrem svetu premalokrat pogledamo v nebo, vem, da vsaj zame to drži. A včasih se vendar ozrem v nebesje nad seboj (bolj poredko z namenom
in veliko večkrat po naključju) in takrat sem prežeta z istim starim občutkom. Tistim, ki sem ga imela, ko sem sedela ob ognju in pela pozabljene pesmi. Tistim, ko sem zaPočutim se razvajano z spala in vedevsemi čudovitimi trenutki, la, da ob meni ki jih zame nosijo zvezde. osem prsi diha isto svobodo. Počutim se razvajano z vsemi čudovitimi trenutki, ki ga zame nosijo zvezde, in nepopisno srečna sem za prehojeno skavtsko pot, ki mi je to podarila in za skavtinjo, v katero me je spremenila.
ENA BOLJŠIH ODLOČITEV Matej Gorjan, Iznajdljivi gams Ko postaneš skavt, postaneš del nove družine, ki seže po celem svetu. Tako je bila odločitev, da postanem skavt, ena izmed boljših v mojem življenju. Vedno sem užival na skavtskih taborih, kjer sem si krepil duha in telo. Pridobil pa sem si tudi veščine preživetja v naravi ter v skupnosti, kar sem si vedno želel. Kot bi trenil,
47
sem se v vodu Gamsov prebil do položaja podvodnika, kasneje vodnika in že naslednji trenutek do člana klana, kjer se je moja aktivna skavtska pot končala z grand slam finalom – poletnim taborom, ki je obsegal popotovanje po Balkanu z mojimi soklanovci in vedno bolj in bolj – prijatelji. Kljub zmanjšani aktivnosti bo moja rutka vedno nekje na častnem mestu, v mojem srcu pa bo izklesano moje skavtsko ime – Iznajdljivi gams.
OGENJ, KI BLAŽI, POMIRJA, LEPŠA Urban Lesjak, Zaljubljeni orel Dobro vem, da pri spominih se človeku v glavnem zdi, da za nazaj izgleda vedno vse bolj lepo … (Mi2 – Sladka kot med) Seveda je tudi moj spomin nostalgičen. A ne zato, ker je bilo vse vedno lepo. V našem klanu je bilo velikokrat težko. Ni bilo najtežje hoditi kljub ožuljenim nogam in od sonca ožganim ramam, vztrajati na poti kljub dežju in občutku, da ovinkov nikoli ne bo konec, niti ni bilo najtežje, ko je 48 bilo treba deliti še zadnje zaloge vode z drugimi, kljub temu, da je bila slina v mojih ustih gosta kot žametna perzijska preproga. Kar je bilo res težko, je bilo verjeti, zaupati, da je vse to vredno, da nas dela močnejše in boljše, da zorimo in rastemo, čeravno se zdi, kakor da naše telo razpada od bolečine in se volja kruši ob vseh izzivih, ki smo se jih skupaj lotili … Ja, zgodilo se je, da je bila tema zunaj in znotraj, vsepovsod. A bili smo skupnost in v skupnosti, kjer se imajo ljudje resnično radi, vedno pride nekdo, človek, ki zna tvojo temo presvetliti. In tako smo imeli vedno ogenj, luč, svetlobo, kamor se človek Kar je bilo res težko, je bilo pač verjeti, zaupati, da je vse to vredno, da nas dela močnejše mora zateči.
in boljše, da zorimo.
Kolikokrat smo sedeli ob ognju, naslonjeni na njegovo toploto. Plamen nas je združeval in oklepal v čarobni krog bližine, v katerem so rastli v nas toplina, vztrajnost, sozvočje in sta zunaj nas ostajala tema in mraz. Toplota je grela, tišina v nas in med nami pa pela svojo glasno pesem. Nikomur ni bilo treba govoriti, saj je molk risal po naših obrazih lepopis ugodja. Ja, najglasneje smo govorili s samim seboj in drug z drugim, ko smo kar tako, brez besed, strmeli v ogenj in čutili blagodejnost bližine. Ne vem več točno in ne bom trdil. Je sij bolj prihajal od ognja ali iz nas samih? Vse, kar vem, je, da ste mi vi, dragi sopotniki, prijatelji, klanovci, omogočili, da je moj obraz ponovno zažarel, da so z njega začuda izginile vse ostre poteze, namrščenost, nejevolja, zamere. Naš ogenj, kakršenkoli že je bil, je blažil, pomirjal, lepšal. Hvala vam. Veste, kdo ste.
ON je tisti, ki v dobrem združi, me. ki v enakosti nam služi, Svoboda je onkraj edini, ki nas vse prestreže meja. in v skupnost trdno nas poveže. Begunci. Bratovščina prstana.
PREMAGOVANJE LASTNIH MEJA Tjaša Sušin , Nepogrešljiva svižčevka Kir Kul Klan. Večno hrepenenje. Če te ni, manjkaš! Najboljša skupnost pod soncem. Iskanje ciljev in možgančkanje. Nekaj jamranja in veliko spodbujanja. Iskreni pogovori in imenitni večeri. Prijateljstvo in pripadnost. Skupna sreča ob doseženem cilju. Odkrivanje novega. Premagovanje lastnih in skupnih meja. Vrhunska sovoditelja. Fantastični klanovci. Life of
Opečena ramena, ki te spravijo do solz, ko oblečeš pulover. Ko izbiraš med mrazom in bolečino. Razrežeš ljube hlače, da iz njih narediš rokave. A vztrajaš, zaradi sebe in zaradi njih. Ker veš, da boš prikrajšan, če boš kot ena reva odšel domov. Sploh pa v krogu popotnikov, bratov in sester, ki negujejo tvoje opekline, ti naredijo res mega dežnik, nosijo tvoj nahrbtnik in stresajo šale (na tvoj račun). ON je tisti, ki v dobrem združi, ki v enakosti nam služi, edini, ki nas vse prestreže in v skupnost trdno nas poveže! In tisti, ki poskrbi, da srce najbolj veličastne trenutke pospravi v predalčke večnosti.
V ZABAVI SKRITA VZGOJA Anže Molan, Opremljeni gams Pravi pomen in posledice skavtstva človek spozna šele, ko odraste. Kljub temu da so bili tabori in ostale aktivnosti v naših očeh predvsem zabava, smo bili hkrati podvrženi tudi vzgoji, katere smisel in sploh razlog nastanka skavtstva je. To je bila tudi vizija Roberta Baden-Powella, začetnika skavtskega gibanja. Ob veslanju po reki Kolpi z lubenico na glavi in kitari v roki, na slednje, priznam, nisem pomislil. Mladina, ki se skavtom torej pridruži, tako danes ne živi le navideznega virtualnega življenja, marveč razvija in ohranja prave vrednote, katerih cilj je boljša in produktivnejša družba. #EnkratSkavtVednoSkavt
49
POT JE, KI RIŠE NAJLEPŠE SPOMINE Neža Petan, Temperamentna bobrovka Pomislim na klan in pred očmi se mi najprej prikažejo noč, sneg in klanec – januar 2014. S klanom lezemo na Kamniško sedlo. Okoli polnoči je, štartali smo iz doline in nihče si ne predstavlja, kakšna pot nas čaka. V večini s podpovprečno kondicijo jo mahnemo na hrib. Po gozdu gre fino, ruzaki še niso pretežki, noge še niso utrujene. Bolj kot se vzpenjamo, manj luštno postaja. Oblečemo smučarske hlače, bunde, gamaše in zabredemo v sneg. Šele začeli smo pa nas noge skoraj ne držijo več. Edino upanje nam daje ura, ki meri nadmorsko višino in z njo odštevamo metre do cilja. Drug drugega vsakih nekaj minut bodrimo s: »Še 10 minut.« Končno, nekje ob pol petih zjutraj, zagledamo kočo. Srečna sem, ker smo na cilju. Takrat spoznam, da mi klan daje pot. Ker je pot tista, ki pusti najlepše spomine.
50
ZGODBE, KI JIH BOM PRIPOVEDOVALA V STAROSTI Teja Omerzel, Neustavljiva bobrovka V klan smo »bili prisiljeni« vstopiti. Tako se tega spominjam. Bili smo namreč na vrhuncu »zaljubljenosti« v našo četo Krško 1, ki je bila največja, najbolj glasna, najbolj legendarna. Mi pa smo morali reči »adijo« in oditi v novo
vejo, v klan. Stopnjo višje, so nam rekli ob sprejemu, ko smo tudi simbolično splezali na drevo in je Simonca pri tem dejansko zgrmela dol z drevesa. V klanu sem doživela tiste zgodbe, ki jih povprečna najstnica načeloma ne doživi, saj niso povsem »normalne«. Zgodbe, ki jih bom pripovedovala v starosti, tako kot to počnejo naši stari starši, ko nam burijo domišljijo s pripovedmi iz vojnih časov. Hodila sem februarja po reki Mirni in se učila, kako ne zmrzniti. Spala pri minus desetih stopinjah, zunaj v šotoru, postavljenem na snegu. Prehodila skoraj polovico severne slovenske meje in neko noč prespala kar na ploščadi zapuščenega obmejnega prehoda. Skuhala nikoli pozabljen zažgano/surovo/razkuhan riž, na 2000 in nekaj V klanu sem doživela tiste metrih zgodbe, ki jih povprečna nadmorske višine, najstnica ne doživi, saj niso svojim sespovsem »normalne«. tradanim soklanovcem. Doživela ganljivo sveto mašo ob ovcah in sončnem zahodu ob Krnskem jezeru. Prejela bon za čudovito pedikuro v Solčavi. Prehodila orientacijo, na kateri nismo našli niti ene točke, smo si pa skuhali odlično pašto sredi gozda. Se bom tu ustavila, ker sicer bi lahko nostalgija popisala cele strani. Brez našega klana in sleherne duše, ki ga je sestavljala, se v tisti naši skupnosti, na naših poteh nikoli ne bi zgodilo v mojem srcu to, kar me danes nagovarja, da sem skavtska voditeljica, da vidim smisel v tem delu, da verjamem v moč skavtstva. Na teh poteh, ki so bile polne lepega, norega in tudi polne premagovanja, solz in odločitev … je tista začetna zaljubljenost … prerastla v ljubezen.
POGLED OD STRANI
BODITE PRIPRAVLJENI! PRIHAJAJO SKAVTI! S. Emanuela Žerdin
Kot osnovnošolka sem rada hodila k – tabornikom. Zelo sem pa želela spoznati skavte, ki smo jih v moji mladosti občudovali le od daleč, če je revija Ognjišče kaj pisala o njih.
Ko sem se vrnila iz tujine v domovino, sem prav v naši videmski župniji, spoznala skavte »v živo«! Čeprav sem že v letih, ko je nemogoče spustiti se v avanturo skavstva, njihovo delo in veselje spremljam z velikim navdušenjem in iskrenim občudovanjem!
54
Katehistinja sem in vem, kako nemočni smo kateheti pred otroki in mladimi 21. stoletja! Imamo le 45 minut na teden, želimo pa jim pokazati neizmerni zaklad naše krščanske vere! Skoraj kot – misija nemogoče! Otroci tistih 45 minut vzamejo pogosto kot še eno učno uro in mi se trudimo nekaj jih naučiti. Dostikrat pa nam zmanjka časa za tisto najpomembnejše – za vzgojo, za izkušnjo vere, za dokaz, da je verovati »kul« in da so tudi kristjani lahko še kako krasni »carji«! Potem pa pride župnik Mitja in otrokom in mladim prinese program skavtstva. Zahteven program, program odpovedovanja in strogosti – in glej ga čudež! Mladi letijo za njim in se vpišejo med skavte! Iskreno sem vesela, saj Mitja dela prav tisto, kar mi pri eni uri verouka ne moremo – vzgaja otroke skozi vaje, igre in druženje.
Če veroukarji komaj kdaj vsi naredijo domače naloge, pa kar ne pozabijo priti na skavtsko druženje! Ko jih sredi kakšne mrzle sobote srečate na poti proti Sremiču, kako nekaj iščejo po grmovju, takoj veste,
da je nekaj velikega, saj so mladi prilezli iz svojih toplih sob, zaprli računalnike in se podali na pot z zahtevnimi nalogami in tudi kar zahtevnim pohodom!
Pri skavtih so mi izredno všeč tudi njihove uniforme. Če smo mi kot taborniki imeli uniforme, ki so bile čim bolj podobne vojaškim, so mladi skavti kot pisana mavrica različnih barv. Posebej so mi všeč njihove rutke! In tiste ščipalke, ki jih mi, navadni ljudje, uporabljamo za perilo, oni pa iz njih naredijo vsemogoče – okraske, nalepke, smernice, imena …
Predvsem pa mi je všeč skavtski pozdrav – BODI PRIPRAVLJEN, VEDNO PRIPRAVLJEN! In tisti znak, ko veliki prst nekako nežno poboža mali prst! Zato je druženje velikih in malih skavtov tako polno upanja! In vem, da imajo skavti, ki se poročijo, navadno malo več otrok! Saj so otroke vzljubili že kot njihovi vodniki, voditelji.
Zato, dragi skavti, ponos naše župnije – iskrene čestitke! In želja, da eni druge oblačite ne samo v lepe uniforme, ampak predvsem, da eden drugemu pomagate, da se oblečete v Božjo milost! V veselje, sonce, v ljubezen do narave, življenja, vsega dobrega, predvsem pa do ljudi! Do vseh, najprej pa do najbolj ubogih! Pripravljeni smo! Pokažite nam svojo mladost skozi skavtsko kulturo!
Naša žlahtna zgodovina sega do obdobja Keltov in Rimljanov na Libni, pripadamo pražupniji Videm ob Savi. Rjava poleg tega predstavlja zemeljskost, ukoreninjenost, trdnost in domačnost.
Ogenj, kri, življenje in moč. Borba, vitalnost, odločnost in samozavest. Rdeča zna biti nežna in romantična. V občestvu pa govori o srčnosti. Rumena pogača se imenuje surovina za pridobivanje in bogatenje izotopov Urana 235 in 238, ki sta gorivo v naši elektrarni. Rumena sije v živahnosti in optimizmu. Ko je treba, je rumena barva logike in inteligence.