POŽIREK ZA DUŠO
Danes je zelo moderno delati ankete. Povsod jih najdete. V časopisih, na spletnih straneh, po telefonu vas kličejo prijazni glasovi in sprašujejo o vsem – koliko tablet pojeste, kaj mislite o tej in tej hrani, kaj gledate na televiziji … Še trgovine vam ponujajo letake z vprašanji in obljubljajo nagrade za odgovore.
Prišlo mi je na misel, da bi bilo zanimivo narediti anketo na božični večer. Takrat, ko pride v cerkev največ ljudi. Na anketnem listu bi bila vprašanja, kot so: Kdaj ste bili nazadnje v naši cerkvi? Ali veste, kaj nocoj praznujemo? Ali ste bili pri spovedi? Kaj vam pomeni obhajilo? Zanimivi bi bili odgovori na takšna vprašanja, kajne?
Pa ne bom delala ankete. Ne bom si izmišljala vsemogočih in nemogočih vprašanj, ki ljudi spravijo v zadrego ali jezo ali se jim smejijo. Ne. Saj ni potrebno. Za božični večer je boljše narediti nekaj drugega - spremeniti se v malega angela, enega od tistih, ki tam iznad jaslic v videmski cerkvi
na vseh okrog sebe. Tu so razočarana srca, ker je svet tako krut in hladen, ker za njih ni niti dela niti službe ... Potem so tu srca, ki ljubijo do onemoglosti, pa iščejo pomoč za svojo ljubezen, da se ne bi ohladila in izginila … Vidim srca, polna osamljenosti in tišine, ki so sama tudi v božičnem večeru. In tam nekje v kotu cerkve so srca grešnikov, takih in drugačnih, ki niso mogli ali niso zmogli pristopiti k spovedi, pa jih tam znotraj duša peče in boli ... Vidim srca, zaskrbljena zaradi otrok, obupana zaradi novih dni, ki prihajajo brez sprememb … Vidim tudi srca, obdana z debelimi zidovi, ki so zaprla vsa vrata in okna, da ja ne bi kakšen žarek božičnih lučk stopil led, s katerim so se obdala in bi naenkrat začela na glas jokati … V cerkvi so pa še »metuljčkasta« srca mladih, polnih zaljubljenosti, namigovanj, pričakovanj, velikih obljub … Kot velika rdeča preproga, posuta z zlatimi zvezdicami, takšna so srca mladih ljudi!
Božični »srčki« z razprtimi rokami pojejo prekrasne pesmi in igrajo harfe. No, če bi bila takšen angel, bi si pa želela imeti še posebne oči.
Oči, da bi lahko pogledala v srca ljudi, ki pridejo k polnočnici! Kaj vse bi videla! Pri otrocih bi bilo najlepše, saj oni srca nosijo v svojih očeh. Vse občudovanje je tako živo, da prevzame celo bitje. Njihova srca hrepenijo po čudežni noči, ko ta veliki Bog, tako velik, da ga niti videti ne moremo, vso svojo božanskost in moč skrije v telo majhnega Otroka, ki leži v jaslicah. Ta noč je za njih prežeta s tančico skrivnosti, ki jih objame in prevzame, in so zaradi tega srečni in zadovoljni. Ni jim potrebno trpati v roke materialnih daril, potrebno jih je le vzeti v roke, jim pokazati ovčke, Jezusa, Marijo in Jožefa, pa jih stisniti v objem in oni vedo, kako je to resnica, da je veliki Bog postal človek, saj je imel ljudi tako zelo rad!
Kaj pa odrasli? Srca ljudi, prihajajo k polnočnici ... Med njimi so ranjena srca, ki krvavijo in puščajo sled trpljenja
2
Vsa srca so se zbrala sredi noči zaradi zavednega ali nezavednega hrepenenja, ki je premaknilo noge, da so obule čevlje in stopile iz toplih hiš, se napotile po zaledeneli cesti v cerkev, kjer so jaslice in v jaslicah Otrok, ki že 2016 let ljudem ne da miru!
To so romarji hrepenenja, romarji, ki iščejo obliže za svoje rane, ki iščejo pomoč za svoje upe in moči za svoje preizkušnje. Romarji, ki so slišali, da je božična zvezda pokazala mesto, kjer se je zgodil čudež vseh čudežev! Veliki Bog hoče objeti vse ljudi vseh časov in krajev, objeti jih hoče z nežnimi otroškimi rokami, nasmejati se jim hoče z ljubkostjo dojenčka in jih potolažiti z božanjem, kot ko otrok poboža mamico.
Božični romarji, na cilju smo! Ob jaslicah v domači cerkvi!
Samo še objemimo drug drugega in si zazrimo v oči!
Bog je tu, med nami!
s. Emanuela Božič 2016 • 6
Sara Capl urednica
Oh, božič ni samo dan ... »Božič zamahne s čarobno paličico čez ta svet. In glej, nenadoma je vse lepše in bolj ljubeznivo.« (Norman P. Peale) Pred velikim dnem, božičem, okoli nas vse poje, sveti in oznanja prihod tistega lepega. Mesta so lepo okrašena, domovi dišijo po piškotih, otroci se veselijo obiskov in seveda tistih malih skrivnosti izpod smrečice. Žal nam tudi letos manjka sneg, ki vso to pričakovanje spremeni v čudovit občutek svetega. Sama se zadnje dni navdušujem nad slogani trgovinskih verig, ki se vsako leto znova poskušajo približati ljudem s preprosto in iskreno mislijo. Eden od trgovcev tako trdi: »S praznično toplino ustvarjamo bližino.« Drug nas prepričuje: »Najlepše darilo ste vi.« Tako preprosto, a hkrati zahtevno. Ko preberem kaj takšnega, si rečem: »Ah, saj to pa ni tako težko. To pa zmorem.« Pa zmorem/zmoremo? Res, da je lepo dobiti darilo. Veš, da se je nekdo potrudil zate, si vzel čas, kupoval zate. Smo v času, ko je skoraj lažje kupiti darilo, ga lepo zaviti, se odpraviti na obisk in to podariti, kot pa samo biti ob človeku, katerega imaš rad. Sama sem se letos odločila, da nakupe preskočim. Ne razumite me narobe. Zelo rada grem po nakupih, če le lahko, in kupim nekomu, ki mi je ljub, stvar, katero je enkrat, mimogrede omenil, da bi jo imel.
Lepo je dajati in lepo je sprejemati. Reklama za »Bahlsen« piškote ima letos krasno sporočilo. Mali deček skozi okno svojega doma opazuje deklico, ki je zunaj, sama. Steče k njej, lepo se ji predstavi in ji podari piškot. Skupaj pritečeta v dečkov dom, deklica z velikimi očmi opazuje praznično okrasje, a navduši jo velik napis »Weichnachten« (božič). Dečka vpraša: »Kaj je to Božič?« Deček jo lepo pogleda, stisne v objem in ji odgovori: »To je božič.« Priznam. Razjokala sem se. Krasno sporočilo ljudem. Daleč od zahtevnega, a hkrati kar precej oddaljeno od nas samih. Žal ... Upam, da mi letos uspe pri zadanem. Rada bi podarila košček sebe, objela ljudi, ki jih imam rada in mi je mar zanje. Veselim se odziva na dano. Veselim pa se tudi vstopne, skupne pesmi, ki bo odmevala po cerkvah širnega sveta. Sveta noč. Pesem, ki ima moč, ki navdihuje in pomirja. S to pesmijo zares doživim božič. Vam, ki prebirate vrstice božičnega Videmčana, želim, da vas obišče nekdo, katerega že dolgo pričakujete, da vam nekdo nameni čas, brez gledanja na uro, da vas pesem božiča ponese v svet, kjer je toplo in lepo, in mogoče nasmeh ali objem neznanca prinese kanček novega upanja za prihodnost. »Oh, božič ni samo dan. Miselni okvir je ... ta pa se spreminja. Zato sem vesel, da sem tu. Morda lahko kaj naredim glede tega.« (Kris Kringle, Čudež na 34. ulici)
3
Na prazničnem obisku
Foto: Martina Makovec Žagar
PRAZNIČNI POGOVOR
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Drugo polovico tokratne poti sem prehodila peš. Imela sem njihov naslov, a ker nisem točno vedela, kam odhajam, sem skrbno opazovala hišne številke in se ozirala naokrog. Tako mi je pot navkreber hitro minila. Ker so hišne številke na Sremiču (tako kot marsikje drugje v Krškem) urejene po nenavadnem ključu, sem jih vmes raje poklicala, pa mi je ati Drago zagotovil, da sem na pravi poti, saj me čez ravnino že vidi. Po nekaj minutah mi je prijazno odprl vrata njihovega doma in me pospremil v mansardni del, kjer so me pričakale ostale članice njihove družine. Dvoje radovednih in iskrivih oči hčera, ki so me le pokukale, potem pa se »skrile« na varno razdaljo dnevne sobe, ter dobrosrčen, a malo negotov pozdrav mamice Monike. Povedala mi je, da imam srečo, da je Sara klicala moža, ker se je »on kar zmenil«, da bi ona zaradi strahu zagotovo rekla ne. Ker se ji zdi, da niso »nič tako posebnega«. Ko sem se jima zahvalila za sprejem ter jima zagotovila, da ne iščemo »posebnih« družin, je pogovor okrog družinske mize sproščeno stekel. Ker me je po mamičini pripovedi najtežje pričakala Eva, sem jo prosila, da mi predstavi njihovo družino. Eva: V naši družini smo ati Drago, mami Monika, sestrica Maja in jaz. Maja, ti si najmlajša?
Maja (se nasmeji in prikima): Ja. Samo še malo, dokler ne bomo dobili dojenčka. Še ene sestrice!
4
Eva: Jaz bom čez nekaj dni stara 9 let in hodim v četrti razred. Rada sem zunaj, se igram, kdaj pomagam mamici in včasih nahranim kokoši. Ker so zaprte v ograji, jim prinesem koruzo in pšenico. Zunaj se rada igram v hiški in se vozim s kolesom. Včasih pomagam mamici v hlevu, kjer prašičkom in kravam pripravim za jest. Ko ima sosed na travnikih konje, jih veliko opazuBožič 2016 • 6
jem. Zelo jih imam rada.
Maja: Jaz sem stara 5 let (pokaže z roko) in sem v vrtcu. V Krškem. Rada se igram z igračami. Z lego kockami. Zunaj pa rada dirkam s kolesom. Z večjim! V vrtcu se tudi igram. Rada pojem pesmice in plezam po plezalni steni. Moji najboljši prijateljici sta Lavra in Lara. Kaj pa rada dela mami?
Eva: Kuha, pospravlja, lika …
Maja (kot iz topa): Pa počiva!
Maja: Božič mi je všeč, ker mi je takrat lepo. Lepe so mi smreke, ki jih okrasimo. Vse mi je lepo. Pol pa se igrava z ovčkami. Te lahko prestavljava … Eva: Ampak samo v ograji. Ne nosiva jih ven. Marije in Jožefa pa ne prestavljava iz štalice. Da se ne razbijeta. Meni je zelo všeč, da skupaj molimo in da na smreki gorijo lučke. Zelo lepo mi je okrog božiča. Zunaj imamo lučke in zvezdni utrinek. To dela ati. On vse sam zrihta. Zelo je spreten. Jaz jih včasih samo prižgem.
Eva, ti si pri skavtih?
Kako vrednote, ki sta jih prinesla iz svojih družin, živita danes? Kako sta jih prevrednotila oziroma čemu dajeta poudarek v tem času?
Drago: Ja, Eva si je želela k skavtom. Mi tega nismo imeli, a sva rekla, da naj kar gre. Zagotovo bo dobro. Sicer ne veva natančno, kaj se tam dogaja, ker Eva nima časa povedati, a nama je všeč, da so veliko zunaj. Misliva, da je tako prav.
Drago: Danes je božič drugačen. Škoda je, da je navzven, vse toliko prej. Da je toliko vsiljivega potrošništva. Božično glasbo na radiu vrtijo že cel mesec prej, trgovine in reklame pa so prepolne vsega. Potem pa se hitro zgodi, da se do praznikov že vsega naveličaš. Ko sem bil otrok, smo jaslice vedno postavljali na sveti večer. Mama, stara mama in midva z bratom. Potem smo imeli še večerjo, pri kateri smo vsi sedeli za slovesno pogrnjeno mizo. Ko sva bila že večja, pa smo šli skupaj tudi k polnočnici. In na božič prav tako. Po navadi je bil še visok sneg, sicer pa smo vsako nedeljo hodili k maši po eno uro. Najtežje je bilo iti po njej domov. Prav vesel sem bil, če se je kdo pripeljal z avtom in nam skrajšal pot. Malo mi je žal, da zdaj jaslice postavimo nekaj dni prej. Letos je pač drugače. Sicer pa mi je pomembno, da smo
Eva: Ja, sem pri najmlajših … Hmmmm, pri volčičih. Ful je dobr. Najbolj so mi všeč nove dogodivščine – spoznavamo nove člane, se igramo igre. Zelo mi je fino, ko gremo na skalo posveta. Na nji so Akela, Balu, kača Kaja. Njih moramo poslušati. Pripovedujejo nam zgodbe iz džungle. Tam dobimo rutice in zelene zapestnice. Potem pa se poslovimo in gremo ven.
Monika: Všeč nama je tudi to, da med seboj sodelujejo in da je vsak za nekaj zadolžen. Tako razvijajo odgovornost. Na mizi imate lep adventni venček. Kako to, da na njem še ne gorijo vse 4 svečke?
Maja: Ker še ni bila maša!
Eva: Moramo počakati, da bo še zadnja nedelja. Ko bo božič, bodo gorele vse.
Kako se pri vas pripravljate na božič?
Maja: To izgleda lepo. Skupaj naberemo mah …
Eva: ... In postavimo smreko. Pol pa se pričkamo, kaj bo kdo postavil.
Monika: Tisto, kar se lahko razbije, postaviva midva, drugo pa onidve. Letos bomo postavili malo prej, ker naj bi okrog božiča rodila. Jaslice in smreko pa bi radi naredili skupaj.
5
PRAZNIČNI POGOVOR
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
tisti dan v miru. In da smo skupaj. Kot otroci za božič nismo bili obdarovani, danes pa je na ta dan le kakšna malenkost. V naši družini obdaruje Miklavž. Monika: V naši družini smo bili oz. še vedno smo zelo povezani. V Črešnjicah pri Cerkljah, od koder sem doma, so tudi vaščani veliko bolj povezani. Najbrž zato, ker so hiše precej bolj skupaj. To povezanost tukaj zelo pogrešam. Ker sem doma z velike kmetije, smo jaslice vedno postavili en dan prej. Mami je 24. imela veliko dela s peko. Na sveti večer pa smo bili res skupaj. Skupaj smo molili, nato pa je mami blagoslovila hišo, hleve, gospodarsko poslopje ter se z atijem odpeljala še blagoslovit vinograd. To dela še vedno. Sama sem veliko vrednot opustila. Ne blagoslavljam tako kot mami. Pa tudi hčerki vsako leto priganjata, kdaj bomo pa mi okrasili in naredili jaslice, ker jih imajo že pri vseh sošolcih … Potem pa že več ne veš, pa nikdar ni časa. Zato pa mi je na sveti večer pomembno, da smo tisti dan v ožjem krogu družine. Da gremo k otroški polnočnici, po njej večerjamo, potem pa smo skupaj. Z darili pa ne pretiravamo. Omenili ste skavte in miklavževanje, pa tudi medsebojno povezanost, ki jo na Sremiču pogrešate. Kako pa to čutite v naši župniji?
Drago: Res je fino. Ničesar ne bi spreminjal. Letos sem prvič v življenju hodil čisto vsak dan k šmarnicam. Te so tako super. Enkrat si notri, pa to kar v prezbiteriju, drugič si zunaj. To, da sedimo na preprogah in stolih, je nekaj posebnega. In vse tiste pesmi, ki jih pojemo … Ko je šla Eva k prvemu obhajilu, sem prvič v življenju bral berilo. Kar sam sem se javil, čeprav me je bilo strah. Urban nam je ves čas govoril, da naj se nič ne bojimo, da bo vsakemu posebej pokazal in namignil. Res je bil super. Škoda, da ga ni več … Ko so prvoobhajanci končali spoved, sem mu dejal, da bi jo zdaj lahko naredil še za nas starše. Pa je bil takoj za! Bilo je nekaj posebnega. Všeč mi je bilo tudi, ko smo se starši zbrali, očistili cerkev in pokosili travo. Škoda, da je to samo enkrat. Pomislil sem, da bi lahko to naredili večkrat na leto. Monika: Ko imaš otroke, preprosto greš k maši. Sploh
6
zato, ker je vse tako živo in neprisiljeno. To je čisto drugače, kot takrat, ko smo mi bili otroci. Vse je tako dobro, ker je Mitja tako v redu. Pa tudi Urban. Oba se znata zelo prilagoditi kristjanom. In oba vse delata s srcem. To se čuti in seveda tudi vidi. Česa si v tem času najbolj želite zase, za svoje bližnje, za svet?
Eva: Da bi imeli vsi starše in da bi imeli srečno življenje! Drago: Miru in razumevanja. In bolj umirjenega tempa. Monika: Ne vem, kaj naj res rečem … Predvsem miru in tega, da bi se vsi razumeli. To se mi zdi zelo pomembno. Maja: Jaz pa še ne vem. Nisem še razmislila. Ker smo tako prijetno klepetali, je bila že noč, ko me je ati Drago z Evo in Majo pripeljal do mojega avta. Med potjo sem opazovala polno luno, ki je kraljevala na nebu in razsvetljevala Sremič, po dolini reke Save in krškem polju pa so v temi utripale luči. V tej množici se nobena ni zdela nekaj posebnega. A vem, da je. Če bi manjkala ena sama, slika ne bi bila tako popolna. Tudi z nami je tako. Če je vsak izmed nas na svojem mestu, to kar je, razsvetljuje noč. Kdor ljubi in živi, spoštuje sebe, sočloveka in svet, v katerem biva. Prav takšnega kot je v tem trenutku. In kdor ga sprejme, odkrije tudi druge majhne luči, ki skupaj svetijo tisti temi, ki se še ni prižgala in spomnila, da je tudi sama luč. Hvala vam, družina Kozole, da ste tudi vi takšne luči. Martina Makovec Žagar
Božič 2016 • 6
Zlatordeče barve jeseni, ki jih je ovila turobna sivina meglenih zimskih dni, si sedaj včasih ob večerih kradoma poiščejo prostor visoko na nebu. »To je Miklavž! Piškote peče!« Pošilja mi znamenje. Prebuja otroka v meni, kljub temu, da so se že moji otroci prelevili v njegove pomočnike. Vseeno mu še veselo pišejo. Hiša že cel teden diši po piškotih, ki sicer komaj uspejo dočakati miklavžev večer. Pod posteljo v spalnici je vse polno trakov in šib. Dolgoletni Miklavžev pomočnik skrivaj pripravlja palice. Dolge za nagajive, kratke za ta pridne. Le katera je letos zame?
Od kod danes taka gneča sredi popoldneva med tednom pred cerkvijo? Vsi hitijo, da ne zamudijo?! Miklavž! Notranjost čarobno razsvetljena, za oltarjem tančica in zastor, v ozadju milozvočna filmska glasba, ki komaj
Foto: Miloš Kukovičič
Vsako leto znova nam daje priložnost
uspe preglasiti nemir in neučakanost v ozračju. In ljudje še kar prihajajo, veliki in mali, verni in oddaljeni. V srcu vsi otroci, povezani v duhu pričakovanja. Za uvod radoživa otroška lutkovna igrica, ki nagovarja. Zatem pa slavnostni sprevod z nešteto angeli. Parkljev sicer ni, imajo pa zato nekateri angelčki vražičke v očeh, z župnikom vred! Za njimi v škofovski opravi Miklavž, ki se v vseh teh letih ni prav nič postaral. Nagovori nas s skupno molitvijo. Pričakovanje pa doseže vrhunec, ko Miklavž prav vsakega pridnega otroka posamezno pokliče po imenu, ga nagovori ter mu izroči darilo, ki na koncu sploh ni več tako pomembno. Jaz pa spet s solzami v očeh. Miklavž mi/nam vsako leto znova daje priložnost, da prebudimo otroka v sebi. Da prestopimo cerkveni prag brez predsodkov, da začutimo, da so nam vrata odprta in da smo dobrodošli, sprejeti taki, kot smo. Daje nam priložnost spet začutiti preprostost in moč otroške vere, ko sta nedolžno veselje in brezmejna potreba po ljubezni edino, kar šteje v življenju. Darja O. Preskar
Foto: Miloš Kukovičič
Družinske maše letošnjega adventa
Marija in Jožef na poti v Betlehem Marija in Jožef sta letos šla iz Nazareta proti Betlehemu na popis že dober mesec pred božičem. Povabili smo ju namreč, naj malo zavijeta še proti našim krajem. Rada sta se odzvala povabilu in ves mesec potovala in se srečevala z različnimi ljudmi. Ob nedeljah smo pri družinskih svetih mašah pokukali v njuna srečanja in moramo povedati, da so bila vedno nekaj posebnega. Za otroke prikupna, za odrasle poučna in vzpodbudna. Med mnogimi, pri katerih sta popotnika poiskala
prenočišče, naj omenimo družino Potočnikovih, ki so v zadnjem letu doživeli velik pretres: zapustil jih je njihov ata Rado in sedaj doživljajo veliko preizkušnjo. Marija in Jožef sta to vedela in pokazala sta nam – tako kot nas uči papež Frančišek – da se v Cerkvi ne sme nihče počutiti nesprejetega, tudi če njegove življenjske izbire niso idealne. Naslednjo nedeljo sta se Marija in Jožef ustavila v nekem
razložila mladi Nastji, da tudi ona lahko prinaša drugim Jezusa, čeprav ni noseča, saj ga – prav istega, kot je v Marijinem trebuščku – prejme v svetem obhajilu v srce.
Vse nedelje smo občudovali sočutno bližino mladih zakoncev. Sočutje samo po sebi morda ne dela čudežev, a ustvarja razpoloženje, da žalosten ali razočaran človek svoje življenje odpre delovanju Božje milosti. Ta pa dela čudeže. Največkrat ne hipne, ampak take, ki človeka počasi vodijo po poti duhovne, osebnostne, celostne rasti. župnišču in po nerodnosti zmotila veroučno uro katehistinje Teje. A je slednja znala to dobro izkoristiti, saj sta jim lahko iz prve roke povedala veliko zanimivega. Mladoporočenca sta se nato srečala s tremi mladimi dekleti, ki vse po vrsti v trebuščkih že čutijo metuljčke, pa s prikupno družinico z dvema nadebudnima punčkama, Nino in Tjašo. Zelo veliko veselje sta pripravila tudi babici Pepci, ko sta potrkala na njena vrata. Kjerkoli sta se ustavila , je – čeprav še nerojeni – Jezus že prinašal blagoslov, upanje, ljubezen, moč in mir. Vse tisto, kar ljudje iščemo. Marija pa je zadnjo adventno nedeljo
Mitja Markovič
BOŽIČNE MISLI
Ko pomislim na božič ... Mnogo je utrinkov, ki zasvetijo v mojih mislih ob besedi božič. Veseli december, lučke, smreka, družina, kuhano vino, prijatelji, obdarovanje. Malo me sicer preseneti, da ni prva misel Jezus. Vsako leto se zelo veselim decembra, kajti svoj čas v tem mesecu razporedim nekoliko drugače. Pogled od sebe usmerim k ljudem, druženju, molitvi in družini ter svoje razpoloženje »orientiram« na dobro voljo.
Ta »občutek decembra« želim prenesti na preostale ljudi v svoji okolici. Od nekdaj namreč slutim, da dobra beseda in navdušenje nad božičem ljudi raznežita, saj smo vsi nekako nostalgični do teh praznikov. Tako ali drugače. Pri večini ljudi je to čas druženja, družine, gledanje filma »Sam doma«, okraševanja, blišča. Pa saj to so same dobre in lepe stvari, si pravim. Nakupovanje, ki nas mlade nekako še bolj mami v
10
predbožičnem času, je konec koncev zabavno. Nakupovalni centri so polni božičnih okraskov, že pripravljenih daril, pesmi. Tudi božički so že povsod v »nizkem štartu«. Tako je že na začetku meseca. Nato pa se že vsi skupaj počasi pripravljamo na darila, ki jih bomo podarili svojim najdražjim, na katerega od mnogih koncertov, ki so na voljo v predbožičnem času ali pa na večerjo, ki jo naši delodajalci organizirajo kot zaključek poslovnega leta. December je tako poln dogodkov in dogajanja. Je pa tudi mesec adventa.
Zanimivo mi je, kako ljudje na različne načine praznujemo božič. O tem se večkrat pogovarjam v teh dneh.
Pri meni je nekako takole. Vsako leto se morava najprej z možem dogovoriti, kam na polnočnico. K mojim ali k tvojim? No, v kolikor se odločiva sveti večer preživeti z »mojimi«, ki prihajajo s Senovega, odideva k polnočnici na Videm.
Božič 2016 • 6
Moja starša prihajata iz okolice mesta Jajce (v Bosni) in od tam sta s seboj prinesla tudi nekoliko drugačen način čakanja polnočnice in nasploh dogajanja na sveti večer in to tradicijo ohranjamo naprej, tudi danes. Tako imamo običaj, da se 24. decembra postimo, saj se pripravljamo na sam božič. Najprej vse pospravimo, počistimo, spečemo mnogo dobrot. Nato jemo postne jedi, kot so ribe, poslušamo božične pesmi, se obdarujemo in molimo. Čeprav se je zelo težko upreti dobrotam, ki jih pripravljamo, ima ravno to svoj čar. Tako torej pripravimo veliko pojedino in se odpravimo k polnočnici. Ko se vrnemo od polnočnice vsi komaj čakamo, da vsi sedemo za že vnaprej pripravljeno mizo, saj imamo naposled božično večerjo - ja, mi ne gremo spat, saj se je vendar rodil naš Odrešenik, in ja, naša pojedina se začne okoli 2:00 zjutraj. Naslednje jutro imamo božični zajtrk, nato pa z možem odideva k njegovim na Ptuj. Tako prideva na božično kosilo in ostaneva do naslednjega dne, ko v vasi organizirajo božični pohod. Božič je za naju torej družinski praznik, katerega poskušava preživeti v miru in veselju. No, ob tej priložnosti pa želim sama tudi najti odgovor, zakaj neki torej tako komaj čakam božič.
Za prvo adventno nedeljo sem prvič sama izdelala adventni venček, da bova skupaj z možem lahko ob njem molila in dočakala vsako adventno nedeljo z molitvijo. Naredila sem si tudi adventni koledar z mislimi, ki govorijo o tem, kaj je v življenju dragoceno. Ena od misli pravi takole: »Molimo, da bi imeli odprte oči za ljudi, ki so v stiski.«
Ta me je nagovorila do te mere, da sem povabila svoje bližnje, da se skupaj udeležimo dogodkov, ki nas učijo odpuščati. Organizirala sem koncert za druženje mladih, da se lahko v tem času tudi poveselimo, saj je adventni čas tudi čas veselja. Zakaj torej komaj čakam božič?
Zato, ker je to čas, v katerem zelo veliko stvari povezujem z Jezusom. Takrat sem budna, ker se poskušam čim bolj pripraviti na božič, da bom mirna in odprtega srca za Boga. Takrat želim, da je Bog prisotem v vseh mojih dejanjih. In ko tako srce odprem - z dobrimi deli, vero in molitvijo, je božič čudovit. Takrat v moje misli pride drugačno razmišljanje, zdi se, kot da v meni začne biti drugačno srce. Zbudi se potreba po drugačnem obnašanju, takšnem, ki bo všeč Bogu in ne zgolj ljudem okoli mene. Tako, mislim, da sem si odgovorila na vprašanje.
Božič? Smrekica, darila, veseli december, lučke, družina, prijatelji … Ja, vse to. Delajmo za božič, kar delajo vsi ljudje. Praznujmo, saj je praznik! Ampak naj ne bo to nikoli božič brez Boga, brez Device Marije. Božič z veliko smrekico, vendar brez jasli. Naj bo za nas kristjane ta čas pričakovanja tudi čas priložnosti, da postanemo boljši in s tem tudi sami srečnejši. Četudi smo bili odsotni teden, dva, mesec ali leto. Bog ne zameri. Vse, kar želi, je, da prideš. Pridi torej za božič k sveti maši, bodi z družino, postavi jasli in ob njih zmoli. Odpri srce za Boga! Povabi prijatelja, sorodnika na božično mašo. On nas čaka odprtih rok. Bodimo torej v tem času drug drugemu luč. Ankica Kovačec
13
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Advent se že preveša v drugo polovico. Kljub dobrim namenom mi ne uspe, da bi se večkrat udeležila večerne svete maše.
BOŽIČNE MISLI
Spomin mi uhaja v mlada leta. Ko sem še obiskovala osnovno šolo, smo otroci vsako jutro hodili k zornicam. Brat je bil ministrant in tako sva s sestro skoraj vsako jutro pomagali, ko je zvonilo 15 čez peto zjutraj, saj je bila sveta maša že ob pol šestih.
Doma pa smo se tudi pripravljali na božične praznike. Že ves december smo pospravljali in čistili. Zadnji teden pa je iz kuhinje zadišalo tudi po pečenih dobrotah. Otroci smo za vsako dobro delo, ki smo ga opravili, zbirali slamice za Jezuščka, da bi imel vsaj slamo v jaslicah in tako ne bi spal v golih jaslih. Popoldne pred svetim večerom smo vsi hiteli po zadnjih opravkih. Ata so hiteli s krmljenjem živine, mama pa so krmili prašiče. Vsi pa smo nestrpno čakali, kdaj se oglasi veliki zvon iz farne cerkve. Ko smo zaslišali
pripravili večerjo, nato smo zmolili še tretji del rožnega venca, litanije Matere Božje in večerno molitev. Ker smo bili v družini trije otroci, je vsak molil svoj del rožnega venca. Po končani molitvi smo otroci hiteli s postavljanjem jaslic v družinskem kotu. Komaj smo čakali, da je ura odbila pol polnoči in smo se lahko odpravili k polnočnici. Tako so pri nas potekali vsi trije sveti večeri, večer pred božičem, večer pred novim letom in večer pred praznikom svetih treh kraljev.
Zdaj se zbiramo ob družinski mizi tu v Ravnah. Otroci, ki že imajo svoje družine, radi prihajajo domov. Tisti ki je prvi doma, popoldne postavi jaslice in okrasi božično drevesce. Do mraka se vsi zberemo in vsaj prvi sveti večer skupaj pokadimo in pokropimo vse prostore v hiši in okoli nje. Tudi mi zmolimo vse dele rožnega venca in litanije Matere Božje. Skupaj potem pripravimo slovesno večerjo. Po večerji pa se igramo različne igre in prepevamo božične
Sveti večeri
pesmi. Vonj kadila, ki ob blagoslovu napolni vso hišo, ustvari še posebno vzdušje. Ko je čas za to, pa skupaj odidemo k polnočnici.
znani glas, so mama že pripravili žerjavico in blagoslovljeno vodo. Zvrstili smo se v malo procesijo. Ata so molili naprej vse vsakodnevne prošnje za družino, za dobro letino, za blagoslov pri delu doma in na polju, ostali smo odgovarjali. Pokadili in pokropili smo okoli hiše, se ustavili v hlevu in v svinjaku, pokadili smo v skednju in drvarnici, nato pa nadaljevali v hiši. Obhodili smo vse prostore, nazadnje pa smo se ustavili v “hiši”, kjer smo kleče okrog velike družinske mize zmolili še dva dela rožnega venca. Nato smo hiteli dokončat delo v hlevu in v hiši. Mama so
12
Po prihodu domov preživimo še nekaj časa skupaj. Že dolgo imamo navado, da ob božiču obdarujemo drug drugega. V začetku adventa, ko smo vsi doma, pripravimo žrebanje, in tako vsak obdari tistega, katerega je izžrebal. Skupaj se veselimo ob Novorojenem Detetu, vnuki pa gledajo malo Detece v jaslih. Najraje gledajo pastirčke in ovčke in jih prestavljajo bližje k Jezuščku ali pa jih položijo spat.
Kot sem nekoč sprejemala svoje otroke in jih uvajla v božično skrivnost, danes sprejemam vnuke in jim poskušam približati lepoto božične noči. Poskušam ustvarjati vzdušje, ki jih bo še kasneje v življenju spominjalo na božične večere, preživete pri babici. Marija Ferlin Božič 2016 • 6
počitku. Božični dan je mineval ob slavnostni potici, doma pečenih piškotih, bogatem kosilu in počitku. Še televizija je predvajala tople filme ali lepo glasbo, celo na radiu je bilo slišati kakšno lepo cerkveno pesem. Vsi smo bili doma in skupaj. Božično drevo je ponujalo sladke bonbone, ki jih je bilo dovoljeno vzeti. Kavč v dnevni sobi je združil prisotne, proti večeru je zadišalo po kuhanem vinčku. Takrat so bili božiči beli. Belina zunaj, v hišah pisane lučke, v srcu pa mir. Dota za vse življenje.
Bil je čas, ko so bili božiči beli. Po pravilu zime je sneg pokrival naše vrtove, hiše in ceste. Zaviti v tople plašče, doma spletene šale, kape in rokavice smo se odpravili proti cerkvi. Bele snežinke smo opazovali v odsevu
Snega že dolgo ni več. Tu in tam nas kakšno leto razveseli in prepričanje, da ni božiča brez snega, se umika pozabi. Čas se spreminja, navade ljudi pa z njim. Mesto na zunaj že davno praznuje pričakovanje praznikov, blišč trgovin nas vabi k velikim darilom. Bogat pa si, če si se naučil v adventu odložiti obveznosti, spremeniti del dnevnega reda. Ko pod rokami nastane zelen adventni venec, začnem iskati možnosti upočasnitve in odpovedi.
Najčarobnejši praznik
pravkar prižganih prazničnih lučk. Cerkev nas je pričakala čarobno odeta v kombinacijo božične svetlobe, ki je vodila v jaslice. Ljudi je bilo toliko, da si se komaj prerinil v notranjost, če si bil pozen. Polnočnica je minila ob močnem pokanju petard pred cerkvijo. Prisrčna voščila drug drugemu so nas pospremila k
Dobrih idej imam veliko: vsak dan se zberemo in skupaj zmolimo, pospravimo hišo in okolico, pečemo piškote, opravimo spoved, hodimo k devetdnevnici, pripravimo jaslice … Vse to v množini. Skupaj. Majhne rokice so z leti zrastle, več pomoči je, a tudi več samostojnosti in lastnih obveznosti. Veliko modrosti je potrebne, da del željenih ciljev uresničimo. Zrelost je tudi to, da si zadovoljen le z nekaj uresničenimi načrti in kljub temu poln pričakovanja. »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10)
Veš, da se bo rodil. Veš, da boš v jaslicah zagledal drobno bitjece, ki te vzradosti. Veš, da prinaša upanje zate, upanje za tvoje bližnje, upanje za ta svet. Prinaša milost in resnico in obilje vsega notranjega. V dušo se naseli odpuščanje, v besede milina, v oči pa veselje ob vseh zasedenih stolih za mizo. In veš, da se je rodil. In to je dota za vse nas. Milena Žičkar Petan
13
Henry Siddons Mowbray, Magi (wikipedia.org)
BOŽIČNE MISLI
Modri z Vzhoda, vzemite me s seboj!
Nekoč so živeli Modri z Vzhoda. Zasloveli so po svojem natančnem in vztrajnem opazovanju nebesnih znamenj, med katerimi so prvi opazili zvezdo posebne vrste, ki ji danes ves svet pravi »zvezda repatica«. To znamenje jih je tako osupnilo, da njihova občutja beleži celo knjiga vseh knjig – Sveto pismo! Takole namreč pravi: »Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili.« (Mt 2, 10) Od velikega navdušenja so torej takoj spakirali svojo prtljago in sledili temu čud(ež)nemu simbolu nočnega neba, da se zagotovo poklonijo »vojvodi, ki bo pasel (…) ljudstvo Izraela.« (Mt 2, 6)
Zgodba o njihovem pohodu izžareva čudovito vedrino, popolno zaupanje in gotovost. Vendar bolj kot se vživljam v to pravljico popotovanja, manj pravljična se mi zdi … Poglejte že samo prevozna sredstva, ki so jih imeli na razpolago – živali! Živali so živa bitja, ki postanejo na poti lačne, žejne, utrujene in imajo (v primerjavi z današnjimi jeklenimi konjički) čustva, kar pomeni, da se lahko prestrašijo ali tudi užalostijo. Da jih človek pripravi do nadaljevanja poti, mora
14
imeti s seboj hrano in vodo tudi zanje, na poti je primoran delati postanke, biti pa jim mora vsaj nekoliko naklonjen (žival čudovito reagira le na pozitivna čustva, ki jih prejme od človeka). Vsekakor ni možno, da se ustavi na bencinski črpalki in stvar preprosto uredi z denarjem. Pomislite, na tej njihovi poti ni delovala nobena internetna povezava in ne mobilna telefonija. Klic na pomoč bi žalostno izzvenel v prazne širjave puščavskih in pustih pokrajin. Namesto gotovega zavetja avtodoma so bili Modri prepuščeni (ne)milosti neba, upajoč na morebitno zavetje kakšne jame. Da ne govorimo o gostilnah in okrepčevalnicah, kjer bi se lahko spočili in najedli – te so prijetna potuha šele naših, današnjih dni. Verjetno bi bili veseli garmina, ki bi jim do metra natančno izračunal dolžino njihove poti in zagotavljal, da bodo imeli do tam zagotovo dovolj živeža. Če so bili modri, še ne pomeni, da so živeli v izobilju in imeli na voljo mnogo »rezerve« – saj veste, da so modri ponavadi cenjeni šele takrat, ko jih ni več med nami! Najbrž jih je tudi zeblo
Božič 2016 • 6
– pa ne samo od zunaj, ampak prav tja globoko v srce, ko so na obrazih ljudi mogoče zaznali posmeh ali norčevanje. Saj je bila takšna pot z razumskega vidika povsem brezglava! Toda - oni so vseeno šli »in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi …« (Mt 2, 9) Na svoji poti iskanja novorojenega Velikega kralja so se srečali tudi z zlom. Njegovo poosebljenje je bil silovit in neustavljiv Herod, ki tako kot hudi duh za obrazom navidezne prijaznosti kuje najhujša grozodejstva. V strahu za svojo zemeljsko oblast se nemudoma odloči tega otročička najti in umoriti. Slutimo, da je bilo njihovo iskanje dolgo … Preizkušano … Težko … Ne vemo niti tega, ali je koga izmed njih med potjo zajel obup, ali je kdo v mislih klonil pod težo poti ... Vemo pa zagotovo, da je zvezda v nekem trenutku obstala in takrat so Modri doživeli resnično srečanje z Gospodom! Po naporni poti to zagotovo ni bil veličasten prihod po rdečih preprogah in s pozavnami v ozadju, temveč izčrpan padec na kolena pred Otrokom Življenja!
Da se je zapis o njihovem iskanju Jezusa ohranil, je bila zagotovo Božja volja (pa čeprav samo v Matejevem evangeliju). In če ga je Bog ohranil, nam z Modrimi zagotovo tudi nekaj sporoča. Zato v svoji majhnosti projiciram njihovo zgodbo na zgodbo svojega življenja. Ugotovim, da sem, kakor Modri, tudi jaz na poti. Večkrat v jeklenem konjičku, ampak potujem. Posebno modra nisem, vendar rada gledam zvezde. V njih vidim umetniškost njihovega Stvarnika in se mu pustim prevzeti. Včasih zaslišim droben klic v srcu in naredim v očeh tega sveta nekaj strašno brezglavega. Včasih me prav v dno srca zaskeli hinavščina. Včasih me je strah, da bo pot predolga in je ne bom zmogla. Včasih klonejo moji najbližji. Včasih me zlo prestraši, ker je glasnejše od dobrega (ampak če je glasnejše, ne pomeni, da ga je več in da ima možnost za zmago!). Včasih … včasih pa prispem pod zvezdo repatico … Večkrat razdražena od žuljev življenjske poti in pasti strahu ter negotovosti. Zelo utrujena kakor Modri z Vzhoda … Srčno objamem svojega Gospoda in mu zašepetam, kako rada ga imam. In kakor Modri tudi jaz nikoli več ne uberem stare poti.
Ne vemo, ali so modri z Vzhoda še kdaj obiskali Jezusa. Ne vemo niti, ali je do njih segel glas o velikih stvareh, ki jih je delal. Vse, kar jaz vem, je, da grem danes z njimi, na brezglavo potovanje za najlepšo Zvezdo tega sveta! Modri z Vzhoda, počakajte, vzemite me s seboj! Natalija Andrejaš
Božični spomin Počasi se umikam in zapiram svoj ožji krog, kjer po svoje uživam. Vse sprejemam tako, kot mi življenje prinaša. Zavedam se, da tako mora biti in hvala Bogu za vse to, kar sem v življenju doživela.
Seveda pa mi spomini uhajajo v mladost in v teh božičnih dneh še posebej na moje prvo božično praznovanje v tujini, ko sem šla za boljšim zaslužkom. Delala sem pri družini, ki je imela gostilno. Brez znanja jezika in brez poznavanja dela v gostilni sem pričela z delom v čisto tujem okolju. Bilo je zelo težko. Še danes občudujem lastnike gostilne, kako so mi z velikim razumevanjem pomagali. Sprejeli so me, čeprav tujko. Tudi za mizo sem jedla z njimi in šele takrat spoznala, kakšna je pravilna prehrana. Bili so katoliška družina, redno so hodili k nedeljski maši in z njimi tudi jaz. Pri njih je imel tudi (vsako nedeljo po maši) pevske vaje cerkveni pevski zbor. Kako zelo lepe so bile priprave na božič.
Sploh pa je bilo zame v tistih prazničnih dneh to popolnoma nekaj drugega, kot prej v Ljubljani, kjer se v službi o božiču sploh ni govorilo. Že popoldne pred svetim večerom sem imela prosto in prvič prejela božično darilo. Gostilna je bila nekaj dni zaprta in tako je lahko družina s štirimi otroki doživeto praznovala. Od takrat je minilo krepko čez petdeset let, a spomini še vedno uhajajo v tiste čase. Šele sedaj dojemam, s kakšnim spoštovanjem so Nemci sprejemali tujo delovno silo in jo tudi enakovredno obravnavali. Verjetno jim je Bog ravno zaradi tega naklonil takšen razcvet, kakršnega Vzhod verjetno še kmalu ne bo.
Želim, da bi se tudi ljudje, ki sedaj bežijo na Zahod, tako dobro počutili kot takrat mi, in da bi nas Bog obvaroval teroristov med njimi. Najlepši spomini na moj prvi božič pa bodo za vedno ostali in z njimi tudi globoka hvaležnost do vseh in vsega doživetega. Marica Živič
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
BOŽIČNE MISLI
Božič nekdanjih časov
Lahko boš šla z mano k polnočnici ... Med vojno sem izgubila mamo. Skrb in odgovornost za moje odraščanje in vzgojo je prevzela daljna sorodnica Elizabeta, globoko verna kmečka žena in mati. Postala je moja skrbnica oziroma nadomestna mama, jaz pa novi član njene velike družine. »Otroci brez staršev so Božji otroci,« je nekoč dejala starejša ženica in pokazala name. Zapomnila sem si te besede, čeprav jih nisem razumela. Decembra, kmalu po odhodu sv. Miklavža »nazaj v nebesa«, smo otroci še pred snegom v bližnjem gozdu nabrali mah in poiskali smrekico za jaslice. Na sveti večer sem pomagala pri pripravi: na mizo v kotu kuhinje smo postavili drevesce, ga okrasili z najlepšimi jabolki in orehi, zavitimi v papir od čokolade. Spodaj smo pogrnili mah in zapičili vanj papirnate figurice od jaslic. Z mamo sva po večerji ob molitvi z blagoslovljeno vodo pokropili vse prostore v hiši, dvorišče, živino in polje. »Danes si bila zelo pridna, zato boš lahko šla z mano k polnočnici v cerkev v Dolenjo vas. Vsako leto za božič je tu sveta maša zelo zgodaj, že ob tretji uri zjutraj!« je dejala. Kaj lepšega si nisem mogla želeti! Od veselega pričakovanja in skrbi, da ne bi maše zaspala, nisem upala leči v posteljo. Oblečena in leže na klopi ob jaslicah
18
sem skoraj prebedela noč vse do najinega odhoda. »Nocoj, ko je sveta noč, mora v vseh prostorih goreti luč, vhodna vrata pa biti odklenjena, da bosta Marija in Jožef lahko prenočila pri nas …« me je podučila. Svetlo, zvezdnato nebo, hladna noč, pod nogami škriplje sneg. Pol ure počasne hoje je do cerkve. Vsako hišo v vasi pozorno pogledam, ali imajo, tako kot mi, prižgane vse luči. Majhna Marijina cerkev je s svečami slabo razsvetljena, polna ljudi, vsi pojejo. Na stranskem oltarju so postavljene jaslice: mah, majhen lesen hlevček, figurice svete družine, živali in pastircev, vse iz mavca. Duhovnik je na prižnici, visoko nad nami in med drugim govori: »Nocoj je v hlevčku rojen Jezušček, Božje Detece …« Vznemirijo me te besede. Jezušček je Božji otrok, ne jaz - pomislim. Zjutraj je treba v šolo. Neprespani otroci se stiskamo k topli peči na drva in pomenkujemo: »Tudi mi imamo jaslice … Tudi mi Jezuščka … Tudi mi Sveto Družino …« se hvalimo eden čez drugega in si izmenjamo domačo orehovo potico, dokler nas ne zmoti zvonec. Pri pouku pa niti besedice o božiču, najlepšem družinskem prazniku. Ana Vodeb
Božič 2016 • 6
S koledovanjem sem se srečal že proti koncu osnovne šole. Naš tedanji župnik, g. Tone Gnidovec, je s svojo srčnostjo uspel navdušiti zajetno skupino mladih, ki smo s pesmijo po svoji vasi bogatili večer pred praznikom svetih treh kraljev. To je bil večer druženja, pozitivne energije in hkrati dobrodelnosti. Kar smo namreč zbrali, smo ponosno predali v misijonske namene. Ves čas je v meni gorela želja, da bi nekoč uspel zbrati može, ki bi jim takšno petje pomenilo veselje. In tako je pred desetimi leti nastala naša »trikraljevska skupina«, ki zaenkrat šteje sedem članov. Nekatere izmed nas družijo sorodstvene vezi (pojejo namreč tudi moj oče, tast in svak), ostale pa so prijetne prijateljske. Ponavadi se na večer pred praznikom svetih treh kraljev dobimo pozno popoldne, ko povadimo pesem in naredimo seznam hiš, ki jih bomo obiskali. Vsak pevec ima namreč privilegij, da pove, koga bi letos rad presenetil. Tako se včasih zgodi, da tisti večer naša pot zajame ceste med Jeseni-
TRIKRALJEVSKA KOLEDNICA Dober večer vam Bog dej, očeti, mamci najpoprej, mi smo pršel k vam zapet, od trehle kraljev razodet. Trije kral so bli daleč doma, pa zvedel so za Jezusa, za Jezusa nazareškega, za tega Kralja novega. Svetla zvezda jim kaže pot, da ne zajdejo drugod, drugod od hlevčka Betlehem, kjer je naš novi kralj rojen.
Koledovanje
cami na Dolenjskem, preko Brežic in Krškega, pa vse tja do Senovega in Bohorja. Ker ne gre za petje po samo eni vasi, uspemo zajeti do največ 30 domov. Ljudem sprva voščimo vse dobro v novem letu, nato zapojemo in na podboje vrat s kredo napišemo začetnice imen svetih treh kraljev in leto obiskanja (včasih nam uspe dobiti tudi za to namenjene nalepke). Verjamemo, da s pesmijo kličemo Božji blagoslov in predajamo veselo oznanilo. Najlepše izkušnje so tiste, ko s pesmijo privabimo solze v oči, ko starejšim obudimo spomine na mladost ali jih na koga posebnega spominjamo. Izredne so tudi tiste, ko smo naprošeni, da se drugo leto spet vrnemo … Žalostne pa so takrat, ko drugo leto nekoga več ni in nam ostane le grenak spomin na njegovo veselje ob naši pesmi. Če želijo ljudje kaj darovati, gredo prispevki v misijonske namene. Upam, da bo naša skupina vztrajala in ohranjala slovensko krščansko tradicijo in upam tudi, da ta običaj naših pradedkov nikoli ne zamre. Za konec prilagam besedilo naše pesmi, ki mogoče k takšnemu petju nagovori še koga izmed vas. Marjan Andrejaš
Ko pred štalco prijezdijo, prav nizko se priklonijo, prav nizko se priklonijo, in Jezusu darujejo. Miro, kadilo, čisto zlato so darovali Jezusu, so darovali Jezusu, našemu Zveličarju. Sedaj bomo vzel od te hiše slovo, po drugemu pot bomo šli domov, pri vas naj ostane večni Bog, a z nam pa naj rajža Sveti Duh, pri vas naj ostane večni Bog, a z nam pa naj rajža Sveti Duh.
19
Giusto Fiammingo, Sveti Janez evangelist (wikimedia.org)
BOŽIČNE MISLI
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
rekli vrhunsko vino in takšno vino je dobilo naziv šentjanževo vino. Najboljše šentjanževo vino so pili le ob izrednih dogodkih in prilikah. Na šentjanževo je dobil vsak član družine požirek tega obrednega, najboljšega vina. Hlapci in dekle so ga dobili ob slovesu, ko so menjali službe. Pili so ga fantje pred odhodom k vojakom, namenjen je bil ženinu in nevesti na poročni dan, ko sta se poslavljala od samskega stanu. Verjetno je zaradi Janezove bližine Jezusu in izročila pri zadnji večerji najboljše - šentjanževo vino dobilo simboliko uživanja ob slovesu.
Šentjanževo vino izziv vinogradniku in kletarju, zahvala Bogu. Beseda Evharistija - obhajilo ima več pomenov: zakrament,
Drugi dan po božiču goduje sveti Janez
Življenje lahko v veliko pogledih enačimo s trto Sveti Janez evangelist je upodobljen v grbu Občine Krško, ki se uporablja za grafično, simbolno predstavitev identitete občine. Sveti Janez, naš dnevni sopotnik, je najbolj pogosto viden na registrskih tablicah krških vozil. V rokah drži kelih s kačo.
Je zavetnik teologov, uradnikov, notarjev, kiparjev, slikarjev, pisateljev, viničarjev, ki so za stanovanje v hiši pri vinogradu in plačilo v pridelku obdelovali vinograd.
Sveti Janez evangelist, pomembnejši in najmlajši apostol, pisec evangelija, ki se nikoli v evangeliju ni zapisal z imenom, temveč se čustveno poimenuje »učenec, ki ga je Jezus ljubil.« Prisoten je bil v vseh pomembnejših trenutkih, ki so se zgodili v času Jezusovega učenja. Na sliki zadnje večerje je najbližji Jezusu, kamor ga je po temeljitem preučevanju Svetega pisma umestil Leonardo da Vinci. Zagotovo je bil Janez vreden zaupanja, saj mu je Jezus na križu pred smrtjo v varstvo izročil svojo mamo Marijo. Na njegov god in praznik 27. decembra poteka blagoslov vina. Vemo, da so od nekdaj po načinu pridelave in iznajdljivosti vinogradnikov obstajale oblike slabih in dobrih vin. Vedno pa so verniki v cerkev k blagoslovu prinesli najboljše vino, danes bi temu
20
kruh, vino in zahvala.
Zagotovo je Jezus pri zadnji večerji ob slovesu poskrbel za najboljše vino, vino slovesa, vino spomina.
Zgodilo se je kot v mnogo kateri slovenski družini. Moja žena je podedovala vinograd. Vinograd je ponos tradicionalne slovenske kmetije in razmišljanja vsakega slovenskega gospodarja. Zasaditi trto ob svojem vinskem hramu so bile sanje generacije naših očetov in njihovih očetov in v večini primerov breme današnji generaciji. Kaj se je zgodilo?
Z gotovostjo trdim, da smo kot narod izgubili identiteto. Številne informacije, možnosti in ponudba po osamosvojitvi in nastanku države ter prepričanje, da je tuje boljše, so uničili tradicijo in voljo ohranjati slovensko - domače. Opisano se je zgodilo tudi v ponudbi pijač. V preteklosti skromen nabor je zamenjala neomejena ponudba kultskih pijač, velikokrat bizarnih barv in okusov, s cenenimi sintetičnimi vsebinami, ki zaradi svojega lažno poživljajočega učinka dajejo zlagan občutek, da po njihovem zaužitju zmoremo več in smo boljši. Božič 2016 • 6
Družba se spreminja. Kar je v preteklosti pomenilo prijetno druženje v družinskem krogu, ob domači mizi, je danes postalo individualno dokazovanje s pomočjo blagovnih znamk. Upravičeno se lahko vprašamo, kaj je še tradicionalno in kaj lahko ohranimo. Zagotovo je to vinograd in dobro vino iz domačega okolja.
Majhen, lepo negovan vinograd tradicionalnih sort cvička je postal učilnica za vso družino. Podedovati vinograd se sliši lepo, po stari slovenski navadi zavidanja vredno, do trenutka, ko obuješ čevlje vinogradnika. Ob obilici dela, stalnih stroških je potrebno tudi znanje vinogradništva in kletarjenja. Edina motivacija za delo v vinogradu je spoštovanje predhodne generacije in želja po motivaciji in izročilu naslednji generaciji.
V zakonu zapisan edinstven družbeni dogovor, ki omejuje vinogradnika, da bi v cvičku ponudil najboljše, kar zmore ponuditi trta, nam je pokazal edino pravo pot. Posekali smo trte v vinogradu.
Vedno me je navdihovala misel, če ti Bog nudi možnost, da ustvarjaš, delaj s srcem in najbolje. Zase bi lahko rekel, da sem človek, kritičen do sebe in okolja, vendar uživam v življenju, v vsem, kar me obdaja, in rad ustvarjam. Breme poskušam spremeniti v prednost, slabo izkušnjo v koristno in iz nemogoče situacije poiskati pot, ohraniti dostojanstvo in ponos, kar je pomembno za gradnjo in ohranjanje tradicije. Tradicija in z njo povezana identiteta sta pomembni pri določanju ciljev v prihodnosti.
Brez pomislekov smo zaradi spoštovanja do prednikov in njihovega dela na istem koščku zemlje zasadili nove trte. Pred sajenjem sem se spraševal, kako naj motiviram naslednjo generacijo. Živimo v času izobilja. Na trgu verjetno nikoli ni bilo toliko dobrin, kot jih je v današnjem času. Čas, v katerem živimo, nam omogoča, da si občasno lahko privoščimo najboljše. Tu pa je potrebna previdnost, saj moderno še ne pomeni najboljše. Najboljše je tisto, kar je obstajalo v preteklosti in nas spremlja v sedanjosti, isto kot naša vera. Potrebno je spoznavati in razumeti, se nenehno učiti in rasti, da bi prišli do najboljšega. Vse skupaj pa nima pomena, če nismo pripravljeni deliti z družino in prijatelji.
trto, katere klon so več desetletij žlahtnili slovenski znanstveniki. Z izborom sort so izkazali spoštovanje in podporo delu domačim ljudem, tudi tako smo ohranili tradicijo.
Da bi motivaciji otrok dodal veter v jadra, sem kupil nekaj opreme, tudi manjši star traktor, ki je stalni spremljevalec vseh opravil v vinogradu, če je potreben ali ne, pravi magnet za delo.
V vsa dela pri obnovi vinograda, obdelavi in kletarjenju smo vključeni vsi člani družine. Veliko se pogovarjamo o vsem. Pri delu ni vedno enostavno upoštevati vseh pogledov, vendar se tako učimo upoštevati mnenja drugega. V vsakem družinskem članu opazim pripravljenost za delo in sodelovanje. Dokazali smo si, da lahko nekaj ustvarimo iz nič oziroma od začetka, kar je dobra izkušnja. Človek v življenju lahko pade, mora pa se pobrati, in če imaš izkušnjo stvari postaviti od začetka, je lažje.
Življenje lahko v veliko pogledih enačimo s trto. Trta daje najboljše vino, če jo primerno obremenimo, s tem pa se odpovemo več in še več. S človeškimi omejitvami lahko pridelamo malo dobrega, veliko povprečnega in še več slabega. Naučili smo se tudi, da brez Božje pomoči velikokrat niti malo dobrega ne nastane.
V lanskem letu smo prišli do prvega manjšega pridelka vina in bili s pridelanim zelo zadovoljni. Potrditev, da zmoremo narediti nekaj dobrega, smo dosegli v tem letu. Takšno vino, ki je vredno blagoslova in ne sme manjkati ob najlepših družinskih trenutkih. Šentjanževo vino, ki ga želim izpiti ob svoji zadnji večerji. Andreas Repše
Poslušal sem srce in izbral najboljšo trto cvičkovega šopka, modro frankinjo, katere vino ob primernem vinarjenju v domačem okolju doseže vrhunsko kakovost. In dišeči traminec,
9
Foto: Martina Makovec Žagar
PRAZNIČNI POGOVOR
Znanka iz sosednje ulice: Janja Požun
»Ni važno, kaj vidiš z očmi. Važno je to, kar začuti srce.« »Z belo palico in psom (pomočnikom) hodijo vendar slepi«, sem razmišljala, ko sem jo videvala na pločniku, »a ko jo gledam, kako energično, hitro in samozavestno hodi, je to daleč od tega«. Tako sem razpravo v glavi vedno zaključila z velikim spoštovanjem do nje in mislijo, da morda le slabše vidi. Nikoli si je nisem upala ustaviti, kar nekaj let pa sem si jo zelo želela spoznati … Letošnjega sončnega septembrskega dne je njena šolana in zvesta spremljevalka »dobila« kosmata ušesa in šla nekaj metrov »malo po svoje«. Ker se nihče od mimoidočih ni zmenil za Janjine klice, sem se z našim psom približala Šeli, jo
22
prijela za ovratnico ter jo pripeljala k njej. Bila mi je zelo hvaležna in ko sva se po klepetu razšli, sem proti domu odhajala z radostnimi občutki. Kot vselej doslej se mi je uresničila še ena srčna želja, Janja pa mi je delovala kot prijetna oseba. V tokratnem Videmčanu je Janja moja gostja in če vas zanima, kdo je, kako živi, čuti in razmišlja, ste vabljeni v najino družbo. Janja, lepo prosim, da se nam predstaviš.
Torej, sem Janja Požun in prihajam iz osrčja Vidma, kjer sem preživela vse svoje otroštvo in mladost ter dosedanje življenje. Tukaj sem rada doma, saj mi je vse, kar za svoje Božič 2016 • 6
življenje potrebujem, na dosegu roke. Kako je s tvojim vidom? Po beli palici in psu bi sklepala, da ne vidiš. Ko pa te videvam na ulici, pa mi ne deluješ tako.
(smeje)Prihajam iz sveta videčih, zato vem, kako izgleda svet v barvah. To mi je v letih izgubljanja vida zelo pomagalo pri prilagajanju. Ko veš, kako delujejo ljudje, te ti tudi lažje sprejmejo. Kot otrok sem bila popolnoma zdrava. Hodila sem v osnovno šolo Jurija Dalmatina in k verouku v tukajšnje župnišče. V času obiskovanja Srednje ekonomske šole v Brežicah sem zaradi genetske napake začela izgubljati vid. Po 12 letih mi je popolnoma pošel. Danes ločim le svetlobo od teme oziroma dan od noči. Torej sem slepa. Izguba vida je zagotovo težka izkušnja. Če pa se ti to dogaja v mladih letih, ko misliš, da imaš pred sabo ves svet in življenje, pa je to najbrž še težje.
Res je. Vedno sem bila energična, rada sem se družila z ljudmi, zato mi je bilo zelo težko. Navzven sem bila vedno zelo pozitivna, navznoter pa globoko žalostna. Svoje slabovidnosti, ki je iz leta v leto terjala nove prilagoditve, sem se zelo sramovala. Ker se je dalo, sem bolezen deset let na različne načine skrivala pred javnostjo. Kako?
Navzven sem se vedno trudila delovati zelo pozitivno, sorodnikom in prijateljem pa nisem dovolila, da me sprašujejo ali da se med sabo pogovarjajo o moji bolezni. Ko je postalo prenevarno, da bi se sama gibala v javnosti, so se mi domači in prijatelji prilagajali tako, da so me v javnosti vodili tako, da je bilo čim manj opaznih gest, ki bi nakazovale mojo slabovidnost. Si bila tudi zaposlena?
Seveda. Po končani srednji šoli sem se zaposlila v invalidskem podjetju Iris iz Novega mesta, ki ima podružnico tudi v Brežicah. V tej fotokopirnici sem delala skoraj do popolne izgube vida. Tja sem se vozila z redno avtobusno linijo. Ko sem videla, da v službi več ne zmorem takega obsega dela in celodnevnega tempa, sem se upokojila. To je bil zame velik šok.
Zakaj?
Stara sem bila šele 26 let, prej ves čas aktivna v športu in vedno v stiku z ljudmi. Svoje slabovidnosti pa sem se še vedno sramovala in je nisem hotela sprejeti. Še vedno sem se pretvarjala, da sem nekdo drug. Nisem se sprejemala takšne, kot sem bila. Medtem ko so si moji vrstniki ustvarjali življenje po svojih željah in zmožnostih, je moja vsakoletna izguba vida terjala vedno nove prilagoditve vsakdanjega življenja. Moji domači, s katerimi smo še vedno zelo povezani, so me imeli ves čas radi, le jaz se nisem marala. Kdaj in s čim si naredila preobrat?
Pri 28 letih sem si kupila psa, ki naj bi bil labradorec in ga hotela dati v individualno šolanje za psa pomočnika. Labradorci so pametni in karakterno najprimernejši psi za tovrstno službo. Lastniki, ki so mi prodali Šelo, so vedeli, zakaj jo potrebujem, prav tako pa so vedeli, da ni čistokrvna, a so mi jo vseeno prodali. Ker je bila zelo živahna, sta imela Matjaž in Alenka Zanut, ki sta jo eno leto šolala, z njo zelo veliko dela. Jaz pa še naslednjih nekaj let. Zdaj je stara že 11 let in se je malo umirila.
PRAZNIČNI POGOVOR
Ko sta mi pripeljala izšolano psico pomočnico, me z njo in belo palico postavila v javnost ter zahtevala, da ji poveljujem, se je zame začel proces, v katerem sta mi snela mojo masko. Ko sta me privajala na vsakdanje življenje s psom pomočnikom, sta bila hkrati tudi moja terapevta. Za to jima bom vse življenje zelo hvaležna. Naredila sta to, česar starši ne morejo, ker so pač starši. Bila sem radovedna in bilo me je strah, a sem zelo veliko delala na sebi in bila zelo vztrajna, zato mi je počasi uspelo. Videla sem, da so me vsi sprejeli takšno, kot sem, nehala sem se pretvarjati ter se začenjala imeti rada. Zdaj, ko se imam rada takšno kot sem, lahko tudi normalno živim. Tako od svojega 30 leta, ko sem popolnoma izgubila vid, živim s svojo slepoto notranje veliko bogatejše življenje, kot sem ga prej s svojo slabovidnostjo. To je bil tvoj prvi korak na poti osamosvajanja. Kateri so še sledili?
V javnosti so bela palica »moje roke«, ki se dotaknejo nepričakovane ovire, pred katero se samodejno ustavi pes pomočnik, ki deluje kot »moje oči«. Prav pes pomočnik mi je omogočil prvo psihično in fizično osamosvojitev, ki je bila odločilnega pomena. Druga prelomnica je bila osamosvojitev od staršev kljub slabovidnosti oziroma slepoti, ki je sledila. Pri tem so mi konkretno najbolj pomagali s tem, da so mi zapustili stanovanje, v katerem smo prej živeli, da sem ga povsem prilagodila za svoje potrebe. Tretja prelomnica se je zgodila, ko je v moje življenje vstopil moj partner Goran, ki sem ga spoznala, ko sem bila že slepa. V našem jeziku bi rekli, da ga nisi nikoli »videla«.
Z očmi videčega res ne. Iz svojih izkušenj pa vem, da ni važno, kaj vidiš z očmi. Važno je, kaj začuti srce. Ljudi že nekaj let ne vidim. Njihovo iskrenost in toplino pa začutim po glasu. Kakšne so tvoje izkušnje z ljudmi?
Po večini zelo zelo dobre. Se pa najdejo tudi takšni, ki se obnašajo zelo arogantno in diskriminatorno. To me vedno zaboli. Pri tem pa je zanimivo to, da so to vselej moški, starejši od 40 let. Na srečo pa jih je malo. Te je glede na vse izkušnje bilo kdaj v
24
življenju strah?
O, ja. Vedno me je malo strah vseh novih stvari. Ko pa se jih lotim in mi uspejo, pa sem vedno vesela. Tako pač rastemo in postajamo modrejši. Vsak človek se slej ko prej vpraša, kaj je njegovo poslanstvo. V čem si ga našla ti?
Del mojega poslanstva je zagotovo enak poslanstvu vsakega človeka – da se ima rad takšnega, kot je, in da notranje raste. Drugi del poslanstva, ki me zelo izpolnjuje, je povezan z mojo slepoto. Da v vrtcih, šolah, društvih oziroma tam, kamor me povabijo, predstavljam psa pomočnika. Da jim povem in pokažem, na kakšen način delujem z njim, kaj njemu in meni služi za orientacijo in kako se »znajdem« z drugimi čutili. Te predstavitve so brezplačne, za vse zelo bogateče in se jih veselim. Vse, kar morajo storiti, je, da me pokličejo. V pogovoru si večkrat omenila svojo matično družino. Ti veliko pomeni?
Zelo. Še vedno smo zelo povezani. Mlajša brat in sestra tudi živita v Krškem, mami je ljubše na vasi. In lepo je pri njej. Vedno smo si pomagali. Mami bom vse življenje hvaležna za to, da me ni nikoli »ujčkala«. Moja slabovidnost zanjo ni bila bolezen. Ni me razvajala s tem, da mi zaradi nje česa ne bi bilo treba delati. Danes vem, da je bila to odlična popotnica. In ker me ni gledala nič drugače, sem odraščala tako kot brat in sestra. Pripravila me je na samostojno vsakodnevno življenje in mi pustila, da sem se razvijala tja, kamor sem želela. Je družina tvoja vrednota?
Je. In to najvišja. Zaradi moje slepote je moja ožja družina nekoliko drugačna. Sestavljamo jo midva z Goranom in psica Šela. Med nami vlada veliko zaupanje, strpnost in pomoč. Najino širšo družino pa sestavljajo najini sorodBožič 2016 • 6
niki. To, da se imamo radi, se razumemo, si pomagamo in se radi družimo, nam vsem veliko pomeni. Zadnji mesec v letu se počasi izteka. Ga imaš rada?
Zelo. Zame je to najlepši mesec v letu. Veselim se ga zato, ker smo več doma, ker se obdarujemo z medsebojno toplino in ljubeznijo in ne z materialnimi darili. Poseben čar prinaša to, da z Goranom skupaj narediva jaslice, kuhava, okrasiva stanovanje ipd. Vse kar delava, delava skupaj. Vsako leto se za božične praznike zbere vsa razširjena družina. En dan sva pri mojih, drug dan pa pri njegovih. Lepo nam je, zato smo radi skupaj. Proti koncu najinega triurnega druženja sta se nama pridružila še Goran in Šela. Ker je bila ta v »službeni opremi«, je morala biti pri miru. In kot se za šolanega psa spodobi, je tudi bila. Danes ni imela »kosmatih ušes«. Ker me je zanimalo še toliko stvari (npr. kaj je njen hobi, kako se vozi s kolesom, kako se orientira s psom vodnikom, opravlja vsakodnevna gospodinjska dela …) sta pripovedovala, jaz pa sem vestno pisala. Domov sem prinesla toliko gradiva, da bi ga lahko porabili še za en intervju. Poleg tega sta navdušeno pripovedovala o svojih izkušnjah z Urbanom in Mitjem, Karlom Gržanom, jaz pa sem jima opisovala naše adventne maše, šmarnice, oratorije, skavte ter ju povabila v našo sredino. Želim si, da bi se tudi med nami počutila domače in vedno dobrodošla. Tako kot se mi.
Tvoj dar me iz dneva v dan bodri, me greje, v meni vedno bolj živi. Z Božjo pomočjo gradiva mir, ki bo presegel vsak prepir.
Okoli nas ljudje trpijo ob porazu, živijo vsak v svojem mrazu.
Martina Makovec Žagar
je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Natalija Andrejaš, Špela Černič, Tomaž Petan, Sara Capl, Martina Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Natalija Andrejaš. Tisk: Koštomaj, Celje. Naklada: 800 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.
Res ni potrebe, da jih zebe, dajmo jim en košček sebe.
Brez tebe me zebe
Foto: Luka Rudman
LUČ MIRU IZ BETLEHEMA
Luč miru iz Betlehema
Spet je december in z njim praznični čas. Zunaj že močno pritiska mraz in vse bolj nas zebe. V temi in mrazu iz dneva v dan hodimo drug mimo drugega, vsak po svoji poti. Nekaj manjka.
Nahaja se v daljni deželi, v mestecu Betlehem. Prav tam nad Jezusovo rojstno votlino je zažarel čisto majhen plamenček. Tako majhen, a tako mogočen plamenček, da bi osvetljeval in grel cel svet. Svoj prostor smo mu pripravili tudi pri nas v Krškem. Skavti smo že deseto leto zapored
med nas, v naše družine, med prijatelje, sosede in znance prinesli Luč miru iz Betlehema. Vendar samo ena lučka, en plamenček ne bo dovolj. Za mir, ki ga prinaša, se moramo potruditi tudi sami, dati košček sebe, premagati prepire, objeti bližnjega in reči »rad te imam«. V naših srcih mora zavladati mir, ki nam ga na svet prinaša Novorojeni v jaslih. Le z Božjo pomočjo bomo lahko mirno reševali spore, premegovali vse prepire in ne bomo dovolili, da bi ljudje okoli nas živeli v mrazu. Zato sprejmimo Njegov dar v naša srca, domove in jo podelimo drug z drugim. Valentina Bizjak
Spominjanje na staro leto in pozdravljanje novega me vodi k mislim, ki bežijo k obljubam. Da bi bilo v prihajajočem letu več branja knjig, več učenja, več časa za odnose, več skupnih družinskih trenutkov, več telovadbe, več pesmi, več izletov, več kulinaričnih poizkusov, več službenih izzivov, več molitve. Vse z namenom, da bo prihodnje leto boljše kot preteklo. Že starogrški matematik Heraklit je slavno izjavil: »panta rhei« (vse teče). Tako je utrdil tek časa kot neizbežno danost tega sveta. Na srečo je Einstein čas vrgel s tečajev in njegovo absolutnost docela razgradil.
Ko sem premišljevala o tem sestavku, sem se spomnila, kakšne načrte sem si v preteklosti zadala za prihajajoče leto. Na primer, da bi se vsak dan naučila vsaj eno francosko besedo, ali pa da bi vsak dan pihnila vsaj enkrat v
je poklican, da se kar v največji meri uresniči v vseh dobrohotnih idejah in sposobnostih. Vendar človek ni vsemogočen. Del načrtovanja mora biti prepuščen Božji previdnosti. Prihajajoče rojstvo Odrešenika, praznik božiča, je v tej luči neločljivo povezan s prihajajočim vstopom v novo leto.
Vsakdo izmed nas potrebuje upanje; skregano z logiko tega sveta pa je, da nam novorojeno Božje dete ne prinaša le upanja, temveč potrjuje njegovo izpolnitev. Upanje tako ni več prazno. Postaja zavedanje o tem, da nas Bog kljub našim (prihajajočim) neuspehom in padcem, kljub nerazumljivim osebnim, družinskim, poslovnim tragedijam, kljub razočaranjem, kljub vsej bedi lastnega pehanja in angažiranja za koristmi, odrešuje. Adventni čas je dobra priložnost za pripravo na miren
Pred nami je novo 2017
Upanje ni več prazno flavto, ali pa da bi vsak dan zalila rožo na okenski polici. Skoraj smešno. Sploh spričo dejstva, da se pri nas doma rože redoma sušijo. Danes vem, da je načrtovanje za prihodnost nujen pogoj osebnega napredka in posledično zadovoljstva. Hkrati pa vem, da me prevelika zaverovanost slednjemu oddaljuje od presežnega. Od Boga.
Lahko si belimo glave s praznimi obljubami. Te ne vodijo k novemu začetku ali celo začetku potrebnih novosti. Vem, da si veliko ljudi prehod iz novega v staro leto omisli kot prelomnico. Priznati moram, da me decembrsko vzdušje s številnimi praznovanji, veseljačenji do onemoglosti, nakupovanji, osvetljenim nebom z lučmi, sili v stanje, da se bo nekaj končalo in na novo začelo. Da se je potrebno v tem letu še do konca naužiti, se navzven izkoristiti in navznoter opustošiti.
Zgodovina uči, da se ne glede na takšne in drugačne čase in velika dejanja posameznikov ali narodov, odvija, za nas pomembno, le eno: odrešenjska zgodovina človeka ali če hočete, celotnega človeštva. Res je, vsak izmed nas
prehod v novo leto. Hrepenenje in hkrati prijetno vznemirjenje, ki sovpadata s tem svetim časom in se izpolnita na božični večer, v meni utrjujeta zavedanje o tem, da je vsakoletno ponavljanje, torej obhajanje božiča in novega leta ter vsega kar ponovno tradicionalno, če hočete enolično, prinaša novo leto, nujno za osebno bolj ali manj premočrtno pot k Jezusu. Andreja Umek