POŽIREK ZA DUŠO
Vsak ima svojo predstavo o tem, kaj pomeni biti reven. Nekomu, ki ima v privezu jahto, lahko povzroči hudo stisko že, da mu je zmanjkalo denarja za križarjenje. Tudi takšni se prestrašijo za svoj jutri. Nekateri pa po drugi strani pogumno sklenejo, da še niso revni, ker bodo, če ga bodo redčili z vodo, imeli dovolj mleka do naslednjega meseca. Nekateri vidijo revščino kot stanje bede, brezupa, odvisnosti, drugi pa jo povezujejo predvsem z višino osebnega dohodka. Zato je govoriti o revščini težko. Tako tistim, ki ji gledajo v oči, kot tistim, ki jim je zanjo prav malo mar.
Revščina Kako naj jaz govorim o revščini, če pa TRENUTNO imam zdravje, mir, dom, službo, hrano, otroka, starše …? Pravzaprav imam vse in še več, pa si kljub temu včasih želim imeti veliko in stokam, da nič nimam, da je vse drago, da so nam vse vzeli, da nam bodo vse vzeli, da nimam ne tega ne onega. Za jasen pogled moram torej pogledati tja, kjer živijo mnogo bolj revni. Jih videti, začutiti!
Revščina je in se dogaja danes, tukaj, med nami. Zaradi neenakosti oziroma različne socialne varnosti je vse več revnih starejših ljudi, otrok, kronično bolnih in invalidnih, pa tudi vse več zaposlenih. Velikokrat slišimo v zvezi z revščino vprašanje, zakaj Bog to dopušča. Jaz sem svoj odgovor poiskala v priliki Jezus nasiti pet tisoč mož v Jezusovih besedah: Odgovoril jim je in rekel: »Dajte jim vi jesti!« In šele ko so najprej sami nekaj naredili, je naredil čudež pomnožitve, da je bilo za vse dovolj in še ostalo je hrane. Iz tega sklepam, da pade odgovornost na nas, kaj bomo naredili proti revščini, proti lakoti, duhovni in materialni. Kljub vsem hudim zgodbam iz vsakdanjega dne se mi namreč zdi, da je največ revščine v nas samih, pa strahu, videnja brezupa. Če bi znali ustvarjati vzdušje, da so mnoge potrebe, ki jih imamo, v resnici umetne, nepotrebne, balast ..., potem bi počasi spreminjali vzdušje. Vsi smo tisti, ki ustvarjamo družbo. Vsi smo tisti, ki vplivamo tudi na splošno mnenje družbe. Vsi smo tisti, ki smo soodgovorni, kako se bomo/bodo počutili. Vsi smo tisti, ki s svojim govorjenjem, vzpodbudnim, optimističnim,
2
lahko seveda tudi s kritičnim ali pa z vsesplošnim stalnim godrnjanjem ustvarjamo vzdušje v državi! sak mora premisliti, če želi zmanjšati svoje želje, da bi lahko tako koristil pomoči potrebnim.
Kako naj pomagamo tistim, ki so izgubili srce, identiteto, prostor v družbi? Kaj lahko storim jaz, ti, mi vsi? Ali smo pripravljeni težo dneva deliti z alkoholikom, narkomanom, duševnim bolnikom, klošarjem, tujcem …? Smo pripravljeni ostarelega soseda povabiti na nedeljsko kosilo, ali kdaj razbremeniti ločeno mamico, ki živi na koncu ulice in ne more obvladovati svojih otrok? Smo pripravljeni ponuditi učno pomoč otrokovemu sošolcu, ki ima zaradi nasilja v družini težave pri učenju? Smo pripravljeni kot Jezus žrtvovati svoj čas tistim, ki jih družba zanemarja, jih razumeti, videti njihove potrebe in praktično storiti nekaj zanje? Pomagati TUKAJ, ZDAJ in TAKOJ pomeni pomagati s toplo besedo, ustvariti tako čustveno ozračje, v katerem bodo navdušenje, plemenitost, dobrota in ljubezen lahko pomagale lajšati nastali položaj. Marsikdaj pravimo, da ne moremo dati ... da nič nimamo.« Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da!« pravi sveti Avguštin. Kolikor bolj razmišljam, bolj čutim, da je res, kar pravi Avguštin. Kajti to, kar dajemo, je lahko čisto nematerialno, je lahko ljubeča beseda, pozorna skrb, nasmeh, objem. Lahko je nasvet, kam se nekdo lahko obrne, če ne zmore sam in je to, kar potrebuje, preko mojih moči. Lahko je molitev zanj. Priložnosti je še preveč, le videti jih moramo. Revščina je kršitev človekovih pravic in tragično je, da opravičujemo socialne krivice ali celo govorimo o njih kot o »Božji volji«. Socialne krivice, ekonomsko izkoriščanje, zatiranje, razredno razlikovanje NISO posledica Božje volje, lahko jih pripišemo le človeški krutosti, pohlepu, sebičnosti in nehumanosti do sočloveka. Naš vsakdanji kruh je vse tisto, kar potrebujemo, da dostojno živimo brez pretiranega bogatenja, ki nazadnje neizogibno jemlje kruh drugim in neizogibno ustvarja svet, kjer imajo eni preveč in drugi premalo, eni zapravljajo, drugi pa so prisiljeni na lakoto in življenje v razmerah, ki se ne spodobijo za Božje otroke. Kruha, vode, oblačil, izobrazbe, dostojnega življenja ... bi bilo dovolj za vse, če bi sadove zemlje uživali zmerno in si jih pravično delili. Prositi vsakdanji kruh za sebe pomeni truditi se, da bi ga imeli vsi. Vesna Turnšek November 2010 • 7
Brigita Verstovšek sodelavka Župnijske karitas
Zaradi vas smo tu Ravno v tem času bo Župnijska Karitas Videm ob Savi praznovala drugi rojstni dan. Za nami je obdobje preizkušenj, izzivov in včasih tudi osebnih odrekanj. V tem obdobju se spomnim trenutka, ko sem prvič prestopila prag Karitasove pisarne in vprašala, ali še sprejemajo nove člane. Še dobro se nisem zavedela, že sem vpisovala svoje podatke in že sem bila »njihova«. Lotevali so se me dvomi, kako bo sodelovala s člani, ki sem jih do tedaj poznala samo na videz, toda razblinili so se kot mehurček, ko sem jih podrobneje spoznala. Danes se zavedam, da sodelujem s čudovitimi sodelavci. Med nami se prepleta sodelovaje in pomoč, z izmenjavo medsebojnih izkušenj pa se sproti učimo. Že na začetku, ko sem se jim pridružila sem se zavedala, kaj bo delo v Karitasu pomenilo za moj prosti čas. Bili so trenutki veselja in obremenjenosti in prepričana sem, da nisem bila edina, ko me je prešinila misel »Odnehaj! Zakaj bi počela stvari zastonj, ko pa nekateri s podobnim delom mastno služijo?« Toda: Kdo rešuje ljudi iz goreče hiše? Gasilec! Kdo rešuje utapljajočega se v deroči vodi? Potapljač! Kdo postavi svoje življenje »na kocko«, ko rešuje zasutega človeka v popotresnih ruševinah? Reševalec! Vsi pa imajo en skupni cilj - pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo in vsi so PROSTOVOLJCI, tako kot so člani Karitasa.
Smo kot veriga, sestavljena iz mnogih delov in vsak izmed nas je sestavni člen. Tu smo zaradi vas, ki potrebujete pomoč, zato nikar ne razmišljajte, če ste v težavi. Obiščite nas in skupaj bomo poskusili poiskati rešitev, ki vam bo olajšala življenje. Nikar se ne počutite ponižane in naj vam ne bo težko prositi za pomoč, kajti tudi mi jo potrebujemo. Morda se čudno sliši. Vendar tudi prostovoljci Karitasa bomo veseli novih članov, ki so nam pripravljeni pomagati. Zato ob tej priložnosti apeliramo na vse tiste, ki še dvomite in niste prepričani: Pridružite se nam! Morda vam bo v razmislek naslednji stavek. V našem življenju obstajata le dva dneva, v katerih ne moreš narediti ničesar. To sta včeraj, ki je že minil. Morda smo zamudili priložnost, ki bi nam lahko spremenila življenje. Drugi dan pa je jutri, ki ga še nismo doživeli in ne vemo, kaj se nam bo zgodilo. Danes pa smo tukaj. Današnji dan je dan, ko se lahko odločimo, delamo in ustvarjamo, predvsem pa moramo verjeti v to, kar počnemo. Pred nami je čudoviti čas Adventa. Mir in vse lepo v tem času vam želimo ter veliko čarobnih trenutkov. Kljub vsemu pa ... Takrat, ko bodo čarobni trenutki najlepši, pomislite na tiste, ki nimajo doma, so osamljeni in se praznikov bojijo.
3
LETO KRŠČANSKE DOBRODELNOSTI
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi Ne vem kako in kdaj se je rodila … želja. Mogoče ob prebiranju knjig, branju njegovih člankov, razmišljanj. Mogoče ob besedi Karitas. Želela sem ga srečati, poslušati, se pogovarjati, zaupati mu svoje strahove … Sodobna tehnologija in njegova pripravljenost ter odprtost sta krivi, da sem se odpravila na pot. Priznam, da sem imela cmok v grlu, ko sem stala pred vrati stavbe na Slomškovem trgu 19. Tudi ko sem že stopala po hodniku, sem se spraševala, ali mogoče pa le ne bi bilo bolje odditi … A moja trma je zmagala. Njegovo izžarevanje mirnosti in stisk roke pa sta odgnali vse moje dvome in strahove. Sedela sem v pisarni mariborskega nadškofa pomočnika, predsednika slovenske Karitas, dr. Marjana Turnška. Tudi sam prostor je izžareval … nekaj več … ne vem, ali je temu občutku botrovala skromnost sogovornika, ali sončni žarki, ki so prodirali v prostor. Ker je prvotna zadrega minila, je pogovor lahko stekel. Ko sem prebirala Vaš življenjepis, se mi je posebej vtisnilo v spomin, da ste 14. otrok v družini. Kako se spominjate svojih otroških, mladostniških let?
Spomini na moje otroštvo so vedno lepši. Vedno bolj namreč ugotavljam, kakšne milosti sem bil deležen z življenjem v tako številčni družini. To ne pomeni, da je bilo vse samo prijetno. Bilo pa je veliko lepega, mnogo odnosov. Pa tudi mnogo brušenja med seboj. Prav vse to mi v življenju pomeni veliko prednost, saj je pri mojem delovanju treba vstopati v vedno nove odnose, graditi skupnosti pa tudi reševati medsebojne konflikte. In marsičesa sem se naučil že doma. Mogoče tudi zato Vaša posebna skrb za mlade? Duhovne vaje, sodelovali ste pri nastajanju in izvajanju šole za animatorje?
Vsekakor je moja mladostna izkušnja velika pomoč pri mojem dosedanjem delu z mladimi. Sicer pa vsak duhovnik, še posebej v mlajših letih, nujno več deluje med mladimi. Sam sem vedno imel nekakšen »strah« pred delom z mladimi, a vedno ko sem pričel, sem doživel veliko lepega z njimi. In s podobni občutki se
4
Dr. Marjan Turnšek, pred
»To je moje
tudi sedaj srečujem z mladimi. Šola za animatorje pa je nastala iz povsem konkretne potrebe, ki sem jo začutil ob svojem delu kot kaplan in kasneje. Kmalu sem uvidel, da kot duhovnik dela ne morem opraviti sam, zato si moram usposobiti sodelavce. In tako je najprej nastala »šola« v zelo omejenem krogu, a se je počasi širila in danes ima pravzaprav res vseslovenski značaj in se je seveda temu primerno tudi naprej razvijala. Bili ste sodelavec procesa za Slomškovo beatifikacijo. Kako ste doživljali bl. A. M. Slomška, ko ste pregledovali gradivo o njem? Katero pričevanje o njegovem življenju se vas je najbolj dotaknilo?
Z blaženim škofom Antonom Martinom Slomškom sva postala pravzaprav v času mojega sodelovanja pri procesu prava prijatelja. Prej Slomška nisem preveč doNovember 2010 • 7
zapustil. Veliko stvari pa niti ne poznamo. Veliko posameznih dogodkov iz njegovega življenja me nagovarja. Ker smo v letu dobrodelnosti in solidarnosti, bi omenil dogodek v Vuzenici. Ko je nekje v bolj hribovitem predelu pogorela neka kmetija in izgubila vso živino, jim je podaril štiri mlada goveda, da so si lahko obnovili čredo in posodil dva vola, da so si tisto leto lahko zorali polja. Zanimiva je tudi njegova zamisel, da je ob ljudskem misijonu pripravil govor tudi za berače; tudi te je želel evangelizirati. Seveda jim je nato razdelil tudi miloščino. Leto Evharistije … Leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti … Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti … Kaj niso to evangelijski nauki?
dsednik Slovenske karitas
e življenje«
bro poznal in se tudi nisem k njemu posebej zatekal v priprošnji. A pri obdelavi gradiva za njegovo beatifikacijo me je zelo prevzel, predvsem kot goreč duhovnik in kasneje škof. Izredno me je nagovarjala njegova delavnost, saj sem si pogosto rekel, da je moral imeti na dan več kot 24 ur, da je lahko vse naredil, kar nam je
Seveda so. Kaj pa je drugega naša naloga, kakor izpolnjevati Jezusova naročila v evangeliju. Pa tudi širša družba, če želi resnično iskati in uresničevati skupno dobro, saj ne more kaj drugega, kakor storiti prav to, kar je svetoval Kristus. Konec koncev je tudi geslo francoske revolucije: svoboda, enakost, bratstvo - kratek povzetek evangelija. Žal pa besede seveda niso dovolj, isto morajo »govoriti« tudi dejanja, da je evangelij uresničen. Potem bi vendar geslo »Drug drugemu bremena nosite!« morali živeti?
Verjetno ga kdaj tudi živimo, drugič pa spet ne. Seveda pa nas Bog ne želi prisiliti v dobro, ampak si želi, da se svobodno odločimo in izpolnimo to njegovo naročilo. Prav je, da si pri tem medsebojno pomagamo, drug drugega bodrimo in spodbujamo. In prav temu je namenjen vsakokraten poudarek v pastoralnem letu. Še posebej pa karitativna dimenzija župnijskega življenja Kaj odgovorite, ko očitajo, da je Cerkev bogata? Da premalo naredi za »reveže«?
Presodim, ali je bolje govoriti ali molčati. Če ugotovim, da je bolje kaj povedati, poskušam stvarno predstaviti, kaj je Cerkev, kaj naj bi pomenilo bogastvo. Ljudje enostavno ne poznajo dovolj Cerkve in njenega resničnega stanja in jim ga je treba predstaviti. Seveda priznam tudi napake, ki so se ali pa se še dogajajo tudi na tem področju, a v bistvu Cerkev ni bogata v materialnem smislu, je pa neizmerno bogata v duhovnem smislu. Pa tudi v ljudeh je bogata, v njihovi pripravljenosti slediti Kristusu, se povezovati in skupaj delovati. Vse materialno bogastvo
5
Cerkve, pomislimo samo na neprecenljive umetnostne spomenike, je sad skupnega delovanja ljudi in tudi last je to vseh, ne le enega. Župnijska cerkev, npr., ni last župnika niti škofa, ampak vseh vernikov. Če pa vse imetje, ki ga Cerkev vendarle ima za izvajanje svojega poslanstva delimo s številom vernikov, potem pa ne odpade prav veliko na enega vernika. Presojati, ali Cerkev, torej mi vsi, ki smo krščeni, dovolj naredimo za reveže, je zelo težko in ne bi rad sodil. Vsekakor pa ima vsak kristjan, ki želi resnično pomagati revežem, dovolj priložnosti, če le hoče. Kritike pa je najbolj povabiti k sodelovanju, da se sami prepričajo, kaj Cerkev naredi za reveže. Če pa ima kakšno dobro idejo, jo bomo z veseljem skupaj uresničili. »Bog je ljubezen!« je Vaše škofovsko geslo. Kako ste ga izbrali? Datum vašega posvečenja ima simboliko tudi v krščanski zgodovini?
Nekaj stvari je sovpadlo in se izpeljalo v to moje geslo. Najprej sem se kot teolog v tistem času kar precej ukvarjal s temo ljubezni, zato mi je bila zelo blizu. Neposredno pred mojim imenovanjem za škofa je papež Benedikt XVI. izdal okrožnico »Bog je ljubezen«, ki me je tudi močno nagovarjala. In ko sem se nato še zavedel, da sem bil imenovan 7. aprila in da je to najverjetnejši zgodovinski datum Jezusove smrti, ki pa je največji izraz Božje ljubezni do človeštva na človeški način, mi skoraj ni preostalo drugega, kot da v temelj svoje škofovske službe z gelom zapišem: Bog je ljubezen.
Marjan Turnšek – slovenski teolog, duhovnik, škof, pedagog, ravnatelj mariborskega bogoslovja, profesor na teološki fakulteti, predsednik slovenske Karitas … veliko za enega človeka. Vam uspe najti čas tudi zase? In kam se takrat umaknete?
Če naj bo provokativen odgovor, kot je nekoliko tudi vprašanje, potem naj odgovorim: saj je ves čas, ko delam eno ali drugo, zame, zakaj bi ga še potem potreboval posebej? Malo za šalo malo pa zares: svojega dela nisem nikoli doživljal kot delo, da bi nato potreboval še oddih od dela. To je moje življenje in od življenja se pač ne moremo »odpočiti«. To pa ne pomeni, da med vsemi opravki nimam tudi trenutkov oddiha, tihote, molitve, razvedrila. Zelo rad se zatečem v kapelo ali cerkev pred Najsvetejše. Tu in tam pa najdem tudi čas za daljši sprehod v naravo, najraje malo višje v hribe. Bolj redno pa nekaj teka ali »kolesarjenja« na sobnem kolesu, če ni mogoče na zveži zrak. Daljši »umik« pa pomenijo tudi vsakoletne šestdnevne duhovne vaje. Pogovor je hitro minil. Odhajala sem bogatejša. Vedno pa se bom spominjala njegovih besed ob slovesu: »Naj vam razočaranje ne vzame volje in poguma!« Zadnji mesec so mi prišle še kako prav. Hvala vam, gospod nadškof Marjan Turnšek, hvala za pričevanje!
Pogovarjala sem se Ivanka Zupančič
Foto: arhiv Nadškofije Maribor
LETO KRŠČANSKE DOBRODELNOSTI
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
6
November 2010 • 7
ADVENTNO PISMO »Advent pomeni pričakovanje, ki mu odgovarja Gospodov »prihod«, po katerem hrepeni človekovo srce. Hrepenenje je najpomembnejši element tudi vsake bibličnokrščanske molitve, kar zaznamo iz Izaijeve molitvene prošnje: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« (Iz 63,19). S tem hrepenenjem neizmerne žeje človeka po Bogu lahko nenehno molimo. V tem smislu je človek en sam velik »advent«, vse dokler ne bo to hrepenenje v nebesih v polnosti potešeno. Na poti do tja pa Gospod to hrepenenje izpolnjuje na različne delne načine. Ne nazadnje tudi preko karitativnega delovanja, v katerem si Kristus želi privzeti nas kot orodje svoje bližine in ljubezni. Naj nas letošnje geslo tedna Karitas (ki ga sklepamo na 1. adventno nedeljo) »Nič revščine – ukrepajmo zdaj« vabi ves adventni čas, da poživimo svoj stalni advent. Odnosa ljubezni ni brez zaupanja. Vendar si je zaupanje težko pridobiti v svetu tekmovalnosti, izrivanja, mnogih osamljenosti, razočaranj in splošnega pomanjkanja časa drug za drugega; v svetu rastoče bede in pomanjkanja pa je še posebej težko vzpostaviti zaupne vezi. V pastoralnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti si še posebej prizadevajmo, da bi mladi našli v svoji okolici dovolj možnosti za zaupanje. Še posebej tisti mladi, ki jih razne stiske izrivajo na rob bivanja in zato izgubljajo vsako zaupanje v družino, v državne institucije in institucije sploh, nenazadnje ne zaupajo več niti Cerkvi in morda niti Bogu ne več. Advent – pričakovanje Gospoda! Gospod je sicer že tu, a si želi biti vedno bolj »tu«! Kar pomeni, vedno bolj »v odnosu« z nami – in preko nas z vsemi, ki po njem hrepenijo, pa se tega zavedajo ali ne. Advent nas spet spo-
minja na dejstvo, da nas nič ne more dokončno zadovoljiti, razen odnosa ljubezni. Vprašanje je le, kaj ali koga zares pričakujemo. Na kaj ali na koga smo res vsak dan pozorni – čuječi? Kaj je naša prva jutranja misel, kaj zadnja želja v dnevu, katero hrepenenje nas živo spremlja ves dan? Pričakovat- pomeni biti pozoren, buden; slišati, kaj se dogaja, in reagirati pravočasno in primerno. Krščanstvo torej ni kakšen opojni napoj, ki bi nas zazibal v spanec, marveč je izziv in poziv za budno pričakovanje: prava čuječnost je oko srca, ki je uprto v Gospoda. Zato si v adventu prizadevajmo biti pozorni in prisluhnimo: - Najprej sebi. Tudi sebe je treba slišati, najprej. Umiriti se, se zaznati, prisluhniti svoji notranjosti; priznati si svoja čustva in občutke (pozitivne in negativne), jih imenovati s pravim imenom – to je danes že prava umetnost, ki je mnogi niso več sposobni. Tudi to je adventni klic. - Nato slišati druge: biti pozoren in čuječ do drugih (do zakonca, družinskih članov, prijateljev, zaročenca/ke, fanta/dekleta, sodelavcev, mladih, še posebej do tistih, ki so v raznih stiskah …), pogovarjati se z njimi, zaznavati njihove strahove in stiske … - »Slišati« naravo, biti pozoren do dogajanj v njej, do sprememb, ki se dogajajo v njej in imajo lahko tudi usodne posledice za življenje … - In seveda, ne nazadnje, slišati Boga, ki je nežno prisoten, ki na toliko različnih načinov govori in nas odrešuje … ter hrepeni po nas, da bi nas osrečil. In naj bo vaš letošnji adventni čas duhovno bogat!«
+ Marjan Turnšek, mariborski nadškof pomočnik
7
MESEC KARITAS
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Tako po prvem kot po sedmem dobrodelnem koncertu v zadnjih dveh mesecih sem občutilla veliko sreče in zadovoljstvo. Ne samo, da z dobrim delom osrečimo druge, osrečimo tudi sebe, zrastemo v solidarnosti in krepimo duh vzajemnosti. Tina Gačnik-Tiana
Kdo in kaj pomeni Karitas? Je to res samo zlaganje starih cunj in delitev paketov hrane? Ali pa je mogoče Karitas tudi to, da nameniš topel nasmeh neznancu na ulici? Kdo ve, kakšen boj bije! Je mogoče Karitas tudi, ko neznanemu otroku privoščite zvezek? Je mogoče Karitas tudi, ko vzamete v avto sosedovega otroka? Je mogoče Karitas tudi samo telefonski klic ali poslano sporočilo nekomu? Je mogoče Karitas tudi zaupanje?
Je mogoče Karitas tudi to, da ste se sredi nedeljskega dopoldneva odpravili od doma? Mar se vam ne bi prilegel tudi počitek? Pa vendar … Ja, Karitas je ljubezen. Je dejanje, iskanje, odpiranje. Dajanje - ne samo materialnih dobrin, denarja, kruha in obleke; tem darovom moramo pridružiti sebe, svojo ljubezen, svoj čas, razumevanje … Če odpremo vrata človeku, ki trka; če mu odpremo nov svet, svet upanja, miru in ljubezni; vrata novega obzorja; če mu odpremo njegove lastne oči, da spozna, kaj je zanj dobro … vse to je Karitas. Če pomagamo človeku najti rešitev iz obupa in žalosti; če mu pomagamo najti in spoznati odgovore na pomembna življenjska vprašanja, če mu pomagamo najti izgubljenega Boga … Tudi to je Karitas. Iz zahvalnega govora Ivanke Zupančič
8
Drugi do koncert Z
Dobrodelnost in revščina!
Vzgojena sem bila v duhu, da je vedno treba ljudem pomagati in vedno sem prepričana v rek, da se dobro z dobrim povrne. Z dobrodelnostjo se ukvarjam od nekdaj, od kar pojem, sem vedno kje nastopala ali za posameznike, ki so potrebovali pomoč, ali pa kako drugače. To je najmanj, kar lahko dam od sebe.
Revščina pa me gane. Zelo. Še posebno otroci, ki niso nič krivi, da se jim to dogaja in še posebej zato, ker vidijo vrstnike, ki imajo vsega dovolj. Ampak mene ne gane samo materialna revščina, tu je še duhovna revščina. Ljudje drvimo skozi čas, imamo cel kup obveznosti, vsakodnevno se pehamo za zaslužkom, ker drugače pač ne gre, pozabljamo pa na svoje najbližje, na prijatelje, sorodnike. Opažam, da imamo ljudje vedno manj časa, da nimamo energije, da bi se posvečali drug drugemu. In meni osebno je najbolj žalostno to, da dovolimo tako vzgajati otroke. November 2010 • 7
Revščina pa je, vsaj jaz tako mislim, največja sramota sodobne, civilizirane družbe, največja krivica, največje ponižanje človeka, ki se mu lahko zgodi. In tisti, ki imamo to srečo, da nas revščina še ni poiskala, tega ne smemo dovoliti. V to smer moramo vzgajati svoje otroke in jim odpreti oči in vrata, da bodo vedeli, kaj je prav in kaj ne in da bodo znali pravilno ravnati, ko bodo odrasli.
obrodelni Za Upanje Veliko je ljudi, ki imajo vsega dovolj, a v sebi so prazni.
Foto: Matic Romih
Majda Arh
Jaz se trudim, da bi bila drugačna. Zato mi ni težko priti na nastop in dati od sebe tisto, kar znam. Ni mi težko vsak mesec dati 20 € za otroka v Mladinskem domu Malči, ki nima te možnosti, da bi živel s svojimi starši, saj zanj niso sposobni skrbeti. Ni mi težko poslušati težave človeka, ko je v stiski, z veseljem mu pomagam. In ni mi težko narediti karkoli za ljudi, ki jih poznam pa tudi za popolne tujce, če je to le v moji sposobnosti.
Pravijo, da je francoska kraljica Marija Antoinetta, ko so ji povedali, da ljudje nimajo kruha, odvrnila: »Pa naj jedo potico.« Ne želim vzbujati cinizma ali na vsak način trditi, da ljudje danes nimamo kaj jesti. Res je, časi so težki in marsikomu manjka kruha, ali ga vsaj nima v izobilju. Vendar nam poleg tistega kruha za telo manj-
ka še drugačen kruh: manjka nam kruh lepe besede, kruh bližine in iskrenosti, pogrešamo kruh dobrote in medsebojne povezanosti, marsikomu že dolgo ni nihče odrezal kruha spoštovanja, pravičnosti in sprejemanja. Takšnih vrst kruha nam najbolj primanjkuje in takšna lakota je večkrat hujša od one telesne.
Dobrodelni koncert Župnijske Karitas za pomoč ljudem v stiski pa je velik kos kruha. Ne, ne kruha, je velik kos slastne in dišeče potice. Potice prijaznih besed, potice zavesti, da ljudje v preizkušnjah niso sami. Je bogato opotičen kos naklonjenosti, medsebojne povezanosti in solidarnosti.
Hvala vsem sodelavkam in sodelavcem ŽK in župnije Videm – Krško, vsem nastopajočim in vsem Krčanom, ki ste se odzvali klicu na pomoč, da ste s svojim časom, darom in talenti odrezali ljudem v stiski velik kos potice, ki daje upanje, da je dobrota med nami še živa. Matej Pirnat
9
Foto: www.caritas-europe.org
MESEC KARITAS
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti
Nič revščine! Ukrepajmo zdaj! 8. in 9. oktobra 2010 je v Celju potekal seminar Slovenske Karitas z naslovom: Nič revščine, ukrepajmo zdaj. V petek zvečer smo prisluhnili predavanju dr. Vinka Potočnika: Z dobrodelnostjo in solidarnostjo proti revščini in socialni izključenosti. Leto dobrodelnosti in solidarnosti, ki ga je razglasila Katoliška cerkev, sovpada z evropskim letom boja proti revščini, zato je to čas novega ozaveščanja o karitativnem poslanstvu vernih in pridobivanju ustreznih kompetenc za to poslanstvo.
10
V sobotnem dopoldnevu smo prisluhnili duhovno bogatemu razmišljanju dr. Karla Gržana: Kaj pomeni biti reven. Poudaril je pomembnost zgodb ljudi, ki doživljajo revščino, ne le materialno, ampak tudi čustveno, duhovno revščino, revščino v odnosih, v znanju … Da lahko daš, moraš dobit,i je bila skupna ugotovitev in naša dolžnost je, da se »sončimo« z Božjo ljubeznijo . Če ne skrbimo zase, tudi za druge ne moremo. V delu po skupinah smo v dveh delavnicah reševali konkretne primere stiske in iskali us-
November 2010 • 7
trezne rešitve. G. Alojzij Štefan, član tajništva SK in odgovorni za celjski seminar nam je spregovoril o pomembnosti boja in naši vlogi v boju proti revščini.
Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti* V času, ko si več kot 85 milijonov državljanov Evropske unije ne more privoščiti osnovnih življenjskih potrebščin in ko je zaradi gospodarske krize vse več ljudi brez dela, je boj proti revščini in socialni izključenosti toliko bolj pomemben. Gre za velik izziv. Evropski poslanci menijo, da bi lahko bila uvedba minimalnega dohodka na evropski ravni eden izmed ukrepov za zmanjševanje revščine. Z gospodarsko krizo pa se je tveganje, da bodo postali revni, povečalo tudi za zaposlene. Revščina in socialna izključenost običajno gresta z roko v roki, posamezniki, ki se znajdejo na robu, pa so mnogokrat žrtve stereotipov in stigmatiziranja. Revščina ni samo ena. Posameznik za dostojno življenje ne potrebuje le hrane in strehe nad glavo, pomembna je tudi vključenost v družbeno življenje in možnosti za otroke, da razvijajo svoje potenciale v ugodnem življenjskem okolju. Pri tem je pomembno razlikovati med več vrstami revščine. Skrajna revščina je stanje, ko posameznik ne more zadovoljevati niti svojih osnovnih življenjskih potreb, včasih zaradi pomanjkanja hrane in pitne vode, drugič spet zaradi tega, ker nima strehe nad glavo ali ni vključen v izobraževalni sistem. Relativna revščina je mnogo bolj razširjena, saj ne pomeni nezmožnosti zadovoljiti osnovne življenjske potrebe, ampak prizadene vse tiste ljudi, ki nimajo dovolj sredstev, da bi živeli v skladu s takšnim življenjskim stan-
dardom, ki je v določeni družbi označen za sprejemljivega. Po podatkih Statističnega urada v Sloveniji živi 13,6 odstotka ljudi pod pragom revščine. Vsekakor ne vidimo vseh teh ljudi. To niso samo klošarji, narkomani in Romi, ki jih vidimo beračiti po ulicah. Kako pereč je problem revščine, govorijo tudi statistični podatki Karitas, ki ugotavlja do 20-odstoten porast prošenj za pomoč. Dalje ne gre zanemariti porasta nasilja v družinah, vzrok zanj je tudi finančna stiska. Zaradi stresa, težav, v katerih se znajdejo, se lahko hudo poruši duševno zdravje posameznika in družine, ki ne nazadnje vpliva tudi na celo skupnost, v kateri živijo. Cilj evropskega leta 2010 je priznanje pravic revnim in socialno izključenim do dostojnega življenja in popolne vključenosti v družbo ter krepitev občutka, da politika družbenega vključevanja pripada vsem. Poudarjena pa je tudi odgovornost vsakega posameznika pri odpravljanju revščine in marginalizacije. Caritas Evropa in njene članice s posebno peticijo pozivajo vse, ki sprejemajo družbene, gospodarske, ekonomske in politične odločitve, da se do leta 2015 s konkretnimi ukrepi zavzamejo za odpravo revščine v Evropi. Poleg tega želijo, da bi pristojne ustanove zagotovile minimalno raven socialne varnosti za vse državljane, tudi s povečanjem socialnih in zdravstvenih storitev.
11
MESEC KARITAS
Pristop k revščini ni lahek, ne za socialne delavce, ki tvegajo, da bodo vse preveč poenostavili in kategorizirali ter tako za težavami ne videli več človeka, kot tudi ni lahko za navadnega državljana, ki niti ni vešč videti revščine v vseh njenih novo nastajajočih oblikah.
njihovimi težavami in če jim ne poskušamo pomagati. Najboljši način za preprečitev revščine in najboljša pot, da se borimo proti njej, je polno sodelovanje vsakega človeka v družbi.
V naši moči je, da spreminjamo. Sprememba se začne s tem, da na revščino začnemo drugače gledati, da jo prepoznamo v vseh razsežnostih. Drugi nivo sprememb se nanaša na politiko in ekonomijo. Zadosten prihodek, vseživljenjsko učenje in visoko kvalitetne socialne storitve, dostopne vsem delavcem. Več vlagati v varovanje prehodov skozi celo življenje, ustaviti medgeneracijski prenos revščine, več vlagati v otroško zaščitno opremo in izobraževanje. Spreminjati življenjski slog (skromnost, zadostnost). Sprememba v družbenem življenju in življenjskem slogu postane mogoča in nas vodi stran od revščine le, če postavimo v središče človeka in povezanost - ODNOSE. Tudi v politiki in ekonomiji.
* Povzetek predavanja “Revščina med nami”
Mednarodni dan boja proti revščini
Revščina je škandal in težko si predstavljamo kako globok je škandal in kako hude so njegove posledice, če se ne postavimo v vlogo žrtev, jih ne poslušamo, ne sočustvujemo z
Napis NIČ REVŠČINE, UKREPAJMO ZDAJ, je znak akcije Caritas Evropa, ki v letu 2010 želi v državah unije zbrati 1 milijon podpisnikov peticije proti revščini v Evropi. Peticija bo kot
12
NIČ revščine! Ukrepajmo ZDAJ. Začnimo sami. Delajmo skupaj!
November 2010 • 7
VIZITKA ŽUPNIJSKE KARITAS VIDEM-KRŠKO Župnijska karitas Videm-Krško deluje skozi vse leto: - Informativno svetovalna pisarna deluje vsak ponedeljek od 18.-19. ure (v zimskem času od 17.-18. ure).
državljanska pobuda in zahteva naslovljena na EU parlament in komisijo, naj sprejmeta konkretne ukrepe, ki bodo do leta 2015 zmanjšali revščino otrok, omogočili večjo dostopnost do socialnih in zdravstvenih storitev in zmanjšali brezposelnost v Evropi. Teme so še kako aktualne tudi za Slovenijo. Ob mednarodnem dnevu boja proti revščini se je tudi v naši župniji podpisovala peticija. Verjetno je marsikdo pomislil, da je to vse skupaj brez učinka. Ravno tako mnenje pa si želijo mnogi oblastniki, v Sloveniji in v Evropi, želijo si pasivne državljane, ki zamahnejo z roko in rečejo, da je vse brez veze, da se nič ne da narediti. Seveda pa tako razmišljanje ne prinaša nič dobrega za demokracijo, v kateri naj bi se vsak državljan čutil odgovornega za skupno dobro. Vsi, ki ste peticijo podpisali, pa ste pokazali, da verjamete, da vaš glas lahko pripomore k zmanjševanju revščine za več kot 85 milijonov Evropejcev, ki se prebijajo iz dneva v dan.
Pripravili: sodelavci Karitas
- Humanitarno skladišče na Zdolah (župnišče) ima uradne ure vsak zadnji torek v mesecu od 18.-20. ure (v zimskem času od 17.-19. ure) Najdete nas v prostorih Župnišča Videm, Savska pot 1, 8270 Krško. Dosegljivi smo na telefonski številki: 040 552 312 (dežurni telefon). Pišete nam lahko na elektronski naslov: zk.videmkrsko@gmail.com. Denarne darove lahko nakažete na TRR pri Ljubljanski banki SI56 0298 0025 8976 677. Če potrebujete pomoč, ste v stiski ali želite le pogovor, če bi želeli podpreti naše delo, če bi želeli nekomu pomagati, pa ne veste kako, če poznate kakšno stisko in bi nas želeli nanjo opozoriti … bomo na Župnijski Karitas veseli Vašega klica, obiska ali pisma.
13
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
MESEC KARITAS
Vera v Boga in človeka
Vedno me je osrečevalo, če sem lahko na kakršen koli način pomagala sočloveku, vse premalo pa sem razmišljala, kaj jaz dobim pri tem. Zato mi je pod pojmom prostovoljec v preteklosti zadostovala najpreprostejša definicija prostovoljstva. To je oseba, ki se sama javi za opravljanje nekega dela in za to delo ne dobi plačila. Potem pa so se na vratih Nejčeve omare pojavili skavtski zakoni in skavtska obljuba. Bolj ko sem jih v mislih ponavljala, bolj so me nagovarjali. Začela sem odkrivati pomen prostovoljnega dela. Danes vem, da biti prostovoljec ne pomeni delati zastonj, ampak pomeni prispevati svojo energijo, čas, znanje in veselje na področju v življenju, ki me zanima in veseli. Je dodatek k veri v Boga in človeka, človečnost, vrednote, sedanjost in prihodnost. Je uresničevanje mene in mojih zmožnosti. Pomeni biti v stiku s samo seboj in z drugimi. Pomeni osebnostno rasti, izpolnjevati sebe in druge, saj temelji na dveh pomembnih vrednotah: na nesebični pomoči in svobodni volji. Čas, ki ga namenim drugim, je čas, ki dodaja vrednost mojemu življenju. Vesna Turnšek
Upanje nikoli ne umre To življenje kruto nas uči, da vero, upanje imejmo vsi, saj Bog je naš in z nami bo ostal in v težkih časih nam moči bo dal. Imejmo radi srčno se vsi, sosedje, znanci in prijatelji, ni važno, če si črn ali bel, odpri srce in vedno boš vesel. Zato, prijatelj moj, ne glej tako, podaj iskreno svojo mi roko, ker ne vemo, ne kje ne kdaj nas Bog poklical bo v sveti raj. Marjana Kovačič
14
Jelka: Sodelavka Karitasa sem, ker sem prejela poslanstvo od Njega, ki želi po mojih rokah in srcu nuditi pomoč sočloveku. Pomaga mi, da iščem poti do soljudi. Mija: Mi, kristjani, ki naj bi živeli po Jezusovem nauku
moramo pomagati ljudem, ki se znajdejo v stiski. Vemo, da je Jezus rekel:˝Karkoli storite enemu teh mojih najmanjših bratov, meni storite." Zaradi tega se je vredno potruditi, nekomu dati občutek, da ni sam na svetu, da v težavah lahko računa na pomoč. Ko vidiš hvaležnost v očeh, je s tem poplačan ves trud.
Brigita: Nemogoče je kratko in jedrnato opisati, kaj
mi pomeni prostovoljno delo. Ni plačano z denarjem, temveč z občutkom koristnosti. Svoj čas, energijo in ideje darujem drugim in pri tem niti ne pomislim na plačilo.
Kar koli st
Misli sodelavcev Ž
V zameno dobim nekaj, kar je dražje od zlata. To je notranje zadovoljstvo. Občutek, ki ga občutiš, ko opraviš dobro delo, te žene k temu, da to počneš vedno znova in znova in z leti postane to del življenja. Andrej: Dobrodelnost ni tisto, kar imaš več, ampak tisto, čemur se odpoveš. Marjana P.: Jezus nam govori:«Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Te Jezusove besede me zavezujejo k ljubezni do bližnjega in so mi v vzpodbudo, da iščem pot do sočloveka . Ema: Nihče me ni nagovoril, naj se tudi jaz pridružim h November 2010 • 7
Karitasu. To sem začutila v svojem srcu. Saj če pomagaš drugim, osrečuješ sebe. Dobrih del ne delamo zato, da nam bodo povrnjena. Podarjamo jih iz srca, iz čistega veselja in ne potrebujemo priznanja. Marjana K.: Dobrodelnost, vrlina neprecenljive vred-
nosti, humano dejanje, ki dvakrat osrečuje. Napolni srce in dušo tistega, ki podarja, in osreči tistega, ki sprejema. Za taka dejanja ni potrebno biti materialno bogat, mnogokrat zadostuje že droben nasmeh, topel stisk roke ali pa iskren objem in svet je v trenutku lepši. Tudi s tako majhnimi, a hkrati zelo velikimi dejanji lahko rešimo marsikatero življenje, ki samo ne najde izhoda. Zato ne skoparimo z nasmehi in ne varčujmo s toplimi pozdravi in besedami, ki nas v bistvu nič ne stanejo, kajti nikoli ne veš, morda boš ravno ti nekoč nekomu
te storili ...
Župnijske karitas
polepšal ali celo rešil življenje. Lahko pa se zgodi obratno in boš ti tisti, ki ti bo tako dejanje pomagalo prebroditi hude čase, zato bodimo dobri. Anica: Prostovoljno delo mi pomeni zadovoljstvo. Srečna sem in lažje živim, ker se sestajam z ljudmi, ki radi pomagajo. Lepo je, če kdo meni pomaga, vendar mi je še lepše, če lahko, ne glede na svoja leta tudi jaz še komu kaj dobrega naredim. Slavica: Prostovoljno delo mi pomeni vez ljubezni in pomoči potrebnim ljudem, zato ga ne jemljem kot breme, temveč se trudim delati s srcem, sočloveku v korist.
Resnično bogastvo
Pred dnevi se je pri nas odprl nov trgovski center in ne vprašajte, če se da kje parkirati. Nervoza, nakupovalna mrzlica, hitenje, boj za vozičke in košare, prerivanje pri blagajni, 10 % popust, cela kolona do garderob. In nato se ustavim, pogledam obraze. Vsi namrščeni, brez sledu nasmeha, brez notranjega miru, vročina, slab zrak, svetovalka za hrbtom. Jaz pa se smejim, sem namreč s svojo staro mamo, ki se čudi vsem čokoladam in parfumom v Műlerju in vsem nam, ki se nam da hoditi v ta vrvež. Ob koncu se sprašujem, kaj je resnično bogastvo. Res, to, da lahko imaš vse? Ali je to, da se zjutraj zbudiš z mislijo nanj, da te njegov sms naredi najsrečnejšo, da se ustaviš in zadihaš. Pa ne trgovski, sintetičen zrak. Tisti, naravni, tisti ki ga je dal On. Da se usedeš pod drevesom, najdeš svoj čas za prošnjo in zahvalo, da se ustaviš pri ostarelem, prineseš sebe, da pomagaš celebralno bolnim otrokom, da v nedeljo prideš k »šefu« na obisk, poveš vse hudo in dobro. Brez sramu. Brez besed. Z dejanji. Urša Bernardič
Biti »sestra«
Ko postaneš redovnica, zraven svojega imena dobiš nov »priimek« - sestra. A sestra ne more biti nekdo, ki živi sam za sebe. Sestra je lahko samo nekdo, ki ima druge sestre, druge brate. Če torej mi, ki smo se odločili živeti Bogu posvečeno življenje, dobimo naziv »sestra«, je nedvomno naša dolžnost in naloga živeti tako, da te drugi prepoznajo kot svojo sestro: biti blizu tistim, ki te potrebujejo, biti Jezusove roke in noge na zemlji, videti v drugih ljudeh svoje brate in sestre brez ozira na njihovo starost, poklic, barvo kože, vero ali katerokoli drugo razliko. Prostovoljno smo se odločile za svoj redovniški poklic in v prostovoljnem delu vidimo svoje posvečenje. To kar delamo, ni nič posebnega, posebej danes, ko ljudje bolj kot materialne dobrine potrebujejo prisotnost, molitev, toplo roko in prijazen nasmeh. Kot je nekoč rekla mati Terezija: Ni čudno, da opravljamo to delo. Čudno je to, da nas to delo osrečuje. sestra Emanuela
15
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
Skozi predavanje sem lahko ugotovila, da je človek izjemen. Posveča se življenju kot celoti, poizkuša izkoristiti vse, kar lahko od dneva pridobi. Tako se je odločil izvesti tudi projekt 1€ na dan, kjer je bil njegov namen povečati hvaležnost za darove, ki jih prejema, povečati (pri sebi in v družbi) zavedanje o tem, da velik del sveta živi za precej manj kot 1€ na dan, z zgledom pokazati, da se da trajnostno prehranjevati tudi z veliko manjšimi sredstvi ter poiskati druge alternative pri prehranjevanju, kot so lastna pridelava hrane in drugačni načini nakupa. Vse se je pričelo z mislijo Victorja Lebowa o tem, da iščemo duhovno zadovoljitev
Karitasov večer z Alešem Čerinom
Bolj preproste izbire: Kako preživeti z 1€ na dan? V tednu Karitasa, ko si toliko bolj prizadevamo za pomoč in pričevanje, smo bili v naši župniji deležni zanimivega predavanja, ki nas je zagotovo vzpodbudilo k razmišljanju o tem, kaj je v življenju zares pomembno. Na ponedeljkov večer, 21. 11. 2010, je župnijo obiskal znan podjetnik, predavatelj in tudi bloger na blogu Preprostost, nekateri pa njegovo ime lahko najdemo v skavtskih vrstah. Gospod Aleš Čerin nas je s svojimi bogatimi mislimi vzpodbudil k drugačnemu razmišljanju, kakršnega se ne poslužujemo prevečkrat, pa bi bilo vseeno prav, da se vsake toliko poglobimo tudi v kakšne druge pereče probleme, ki se jih večkrat ne zavedamo. Njegov blog govori o preprostejšem življenju, pa o tem, kako lahko naredimo vsakdanje procese enostavnejše in katere podatke sploh potrebujemo ter zakaj se ogromno stvari nenehno podvaja.
16
našega ega v potrošnji in je stvari potrebno vedno hitreje potrošiti, zažgati, izrabiti, zamenjati in zavreči. To ga je nekako užalilo. Če bi vse to, kar je zajeto v mislih, počeli vsi, bi po izračunih potrebovali šest Zemelj. Pa naj temu kar sledimo? Nas mar ne preseneča dejstvo, kako smo v pičlih petdesetih letih spremenili naše prepričanje? Vse modne industrije, na tone smeti, ki dušijo naša smetišča, katera bodo kmalu prenapolnjena, pa naše zadovoljstvo z onesnaženo vodo iz plastenk, namesto da bi uživali svojo – pitno vodo in smo ena redkih držav, ki jo sploh še imamo … Spomnil nas je tudi na sedem smrtnih grehov. Eden od teh je pohlep, ki je povezan s prekomernim kopičenjem premoženja. Ali pa požrešnost, ki zajema prekomerno porabo česarkoli. Imeti več tukaj pomeni imeti manj časa. Vendar čas JE in na razpolago ga imamo vsi enako, sami se odločamo, za
November 2010 • 7
katere dejavnosti ga namenimo. Dotaknili smo se gospodarske krize, ki je že dodobra posegla v naše denarne zmožnosti. Zopet smo razmišljali. So res cenejši industrijski proizvodi in ne domači, ali vseh stvari, ki nam jih ponuja okolje, enostavno niti ne opazimo? Sprehodili smo se skozi čas, s katerim se sama, pri sedemnajstih letih, še nisem spoznala, pa sem kljub temu razumela. Kako iz življenja mladostnika, z nizkimi dohodki, preidemo k odraslosti, naše potrebe pa kar naenkrat niso več zadovoljive. Potrebujemo večje hiše, udobnejše avtomobile in ostale dražje dobrine. Posledica pa so seveda krediti, izgubljanje časa, svojih otrok in vrednot, ki bi morale biti na prvem mestu. Morda je kriva tudi sama zavest nas, Slovencev, da iz svojih rok ne moremo izpustiti nečesa, kar smo ustvarili sami, pa čeprav se z leti pokaže, da ogromno tega več ne potrebujemo. Dotaknili smo se tudi ekonomije, ki nas prepričuje, da je stalna rast dobra, čeprav nikoli ne pomislimo, kaj pa je v naravi stalna rast in se niti ne zavedamo, da je narava omejena. Zlato pravilo, kot ga je poimenoval Aleš Čerin, nas vedno znova spomni na pomembno stvar: kar želimo, da drugi nam storijo, naredimo mi zanje. Zanimivo je, da so ta stavek prevzeli mnogi, nekateri od teh najbrž tudi niso verni, to pa je le še večji dokaz, da je tu veliko resnice. Vendar moramo ob tem pravilu razmišljati široko – ne le kaj in kako bomo vračali našemu narodu, marveč vsem ljudem po svetu.
delovnih mest? Je res, da je bolje imeti več, kot manj? Da, vse to je resnično v paradigmah. Pa se kdaj vprašamo, koliko je NAM dovolj? Človek je razumsko bitje, zato se mora sam odločiti, kako bo svoje življenje naredil preprostejše. Skratka: »Vsak je svoje preprostosti kovač!« Vseh stvari zagotovo ne smemo vreči v enak koš. Razlika je med preprostostjo in revščino; med preprostostjo in skopuštvom. Če smo prostovoljno preprosti, se prostovoljno in zavestno odrekamo dobrinam. Seveda pa mora v naši zavesti vedno obstajati točka dovolj. Naredim lahko prav toliko, kot zmorem – brez prilagajanja drugim. Urica se je prelevila v dve, sami pa smo še kar kramljali. Zanimivo je bilo opazovati vez, ki se je spletla med poslušalci in predavateljem. Vprašanja so kar letela, odgovori pa so bili preudarni, pametni in razmišljujoči, iz njih pa se je razvil prijeten pogovor in prepričana sem, da bomo gospoda Čerina zagotovo še povabili medse. Saj veste, besed ni nikoli preveč, sami pa smo z vsako novo za kanček bogatejši. Verjamem, da smo na takšen način v spomin pospremili tudi ta večer.
Špela Černič
Imamo pravico kupiti karkoli? Kaj pa pravičnost porazdelitve dobrin v svetu? Ali lahko resnično samo zato, ker imamo denar, uničujemo naravo in vire, ki jih bodo potrebovali naši zanamci? Je kupovanje res pomoč ljudem, ki se borijo za ohranitev
17
Jesenovanje izvidnikov
Foto: arhiv stega KK1
NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA
Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi
18
November 2010 • 7
POUDARKI Z NOVEMBRSKE SEJE PASTORALNEGA SVETA •
•
•
•
•
•
• •
Dobrodelnost ni le dejavnost in ni le nekaj, k čemur so poklicani sodelavci Karitas, ampak je karitativno poslanstvo lastno vsakemu kristjanu. Neka anketa poroča, da je 70 % slovenskih katoličanov mnenja, da ni potrebno, da v Cerkvi pomagamo drug drugemu, oziroma, da karitas v Cerkvi ni potreben. Potrebno je torej še veliko osveščanja o pomenu naše dobrodelnosti in solidarnosti. O tem priča tudi skromna udeležba na dobrodelnem koncertu naše Župnijske karitas minulo nedeljo, tudi s strani nas faranov. Izpostavili smo nerazumevanje kristjanov o zakramentu bolniškega maziljenja. To je zakrament za življenje in ne »nekaj pred smrtjo«. Z vabilom duhovnika, da podeli bolnemu ali ostarelemu bratu ali sestri ta zakrament, torej nikar ne odlašajmo. Pregledali smo koledar za prihajajoča dva meseca in opozorili na nekatere lepe in pomembne dogodke. Tako bo v nedeljo, 5. decembra, otroke tudi letos obiskal in obdaril sveti Miklavž. Informacijo prenesite tudi do tistih, ki je sicer ne bi dosegla. Sredi decembra prihaja med nas Luč miru iz Betlehema. Vsekakor pa je potrebno, da ne pozabimo, da je advent čas duhovne obnove, duhovne priprave na praznik Jezusovega rojstva in torej predvsem milostni čas Božje bližine. Tega nikakor ne gre zamuditi.
Sicer smo oblikovali tudi štiri komisije ter za zapisnikarko potrdili Špelo Černič, za tajnika pa Ivana Učanjška.
SKAVTI VOLČIČI: 4. 12. in 11. 12. IZVIDNIKI: 11. 12 POPOTNIKI: 11. 12. VSI SPREJEM LUČI MIRU: 18. 12. OBISK BOLNIKOV IN OSTARELH petek, 3. decembra VEROUK ZA PRVI RAZRED sobota, 4. december sobota, 18. december MIKLAVŽEV OBISK nedelja, 5. december, ob 17h PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK prvo srečanje: 2. 12., ob 16.30 drugo srečanje: 9. 12., ob 16.30 BOŽIČNA DEVETDNEVNICA od 17. 12. do 23. 12. pri večernih svetih mašah SVETI VEČER 18h: otroška polnočnica 20h: Dolenja vas 22h: Zdole 23.30: Božična zgodba 00.00: POLNOČNICA 2.00: Pastirska sveta maša (Kremen) WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR WWW.VIDEMCAN.SI/OZNANILA je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar in Mitja Markovič. Pričujočo številko so vsebinsko oblikovali sodelavci Župnijske karitas Videm-Krško. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Marinka Volčanšek. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.
Svoj obisk je naznanil imenitni gost: sveti Miklavž. S svojim nebeškim spremstvom prihaja med nas v nedeljo, 5. decembra, ob 17h.
DOBROHOTNA POVABILA
Starši, ki želite, da se Miklavž sreča z vašimi malčki in jih obdari, sporočite to v župnijsko pisarno.
Luč miru bo letos že dvajsetič prišla iz votline Jezusovega rojstva med nas. Skavti stega Krško 1 pripravljamo prireditev ob sprejemu Luči miru iz Betlehema v soboto, 18. decembra, ob 19h v naši župnijski cerkvi. Veseli bomo, če boste z nami. Hvaležni vam bomo, če boste plamen Luči miru in njeno sporočilo ponesli v svoje domove.