Maščevanje moči

MOISÉS NAÍM

MAŠČEVANJE MOČI

Kako avtokrati na novo izumljajo politiko 21. stoletja

Prevedel Janez Lavrič

naslov izvirnika:

Moisés Naím

REVENGE OF POWER How Autocrats Are Reinventing Politics for the 21st Century

Copyright © 2022 by Moisés Naím

Published by arrangement with St. Martin´s Publishing Group. All rights reserved.

Za slovenski prevod © 2022 Založba Gnostica

Moisés Naím

MAŠČEVANJE MOČI

Kako avtokrati na novo izumljajo politiko 21. stoletja

Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja založnika ni nobenega dela te knjige dovoljeno reproducirati s kakršnimi koli mehanskimi, fotografskimi ali elektronskimi procesi ali v obliki fonografskega posnetka, niti ga ni dovoljeno shranjevati v sistem priklica podatkov, prenašati ali drugače ko pirati za javno ali zasebno uporabo, razen »poštene uporabe« v obliki kratkih citatov v člankih ali kritikah.

izdajatelj

Založba Gnostica d. o. o., Topniška 33 a, 1000 Ljubljana www.gnostica.si za založbo Suzana Kramar Dodič urednica Suzana Kramar Dodič prevajalec Janez Lavrič lektorica Simona Mikeln oblikovalec naslovnice Žiga Valetič prelom

Tanja Kaštrun fotografija na naslovnici: Depositphotos distribucija Založba Primus d.o.o. Brezina 19, 8250 Brežice www.primus.si tisk

Primus digitalni tisk naklada Tisk na zahtevo Ljubljana 2022

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 321.6:929”20”

NAÍM, Moisés

Maščevanje moči : kako avtokrati na novo izumljajo politiko 21. stoletja / Moisés Naím ; prevedel Janez Lavrič. - Ljubljana : Gnostica, 2022

Prevod dela: How autocrats are reinventing politics for the 21st century ISBN 978-961-229-155-6 COBISS.SI-ID 123314691

Nusiji Feldman

KAZALO

Nevarnost

PRVI DEL OBDOBJE POPULIZMA, POLARIZACIJE IN POSTRESNICE

DRUGI DEL ZA AVTOKRATE VAREN SVET

Vemo, da nihče nikoli ne prevzame oblasti z namenom, da bi se ji odpovedal.

George Orwell, 1984

Ne vemo, kaj se nam dogaja, in prav to je tisto, kar se nam dogaja. José Ortega y Gasset, Človek in krize

PREDSTAVITEV: NEVARNOST

Svobodne družbe po svetu se soočajo z neizprosnim novim sovražnikom. Ta sovrag nima kopenske vojske ne mornarice. Ne prihaja iz nobene države, na katero bi lahko pokazali na zemljevidu. Je pov sod in nikjer, kajti ni tam zunaj, ampak tu.

Namesto da bi družbam grozili z uničenjem od zunaj, kot so to nekoč počeli nacisti in Sovjeti, jim ta sovražnik grozi od znotraj.

Nevarnost, ki je vsepovsod in nikjer, je izmuzljiva, težko jo je opa ziti, pokazati nanjo. Vsi jo čutimo, vendar jo težko poimenujemo. Potoki črnila opisujejo njene sestavne dele in delovanja, vendar še vedno ostaja neoprijemljiva.

Naša prva naloga je, da jo poimenujemo. Šele potem jo lahko dojamemo, se borimo proti njej in jo premagamo.

Kaj je ta novi sovražnik, ki ogroža našo svobodo in blaginjo, celo naše preživetje kot demokratične družbe?

Odgovor je moč v novi maligni obliki.

Vsako obdobje je doživelo različne oblike (eno ali več) politične malignosti. Danes smo priče revanšistični različici, ki posnema de mokracijo, hkrati pa jo spodkopava in prezira vse omejitve. Kot da bi politična moč vzela vse metode, ki so jih svobodne družbe razvile v stoletjih, da bi jih prilagodila in načrtovala povračilni udarec.

O tem zato razmišljam kot o maščevanju moči.

V tej knjigi gledam na rast te maligne nove oblike politične moči prek tega, kako se je razvila po vsem svetu. Dokumentiram, kako prikrito v temeljih razkraja svobodne družbe. Prikazujem, kako je nastala iz pepela starejše oblike moči, ki so jo uničile sile, potem ko so napovedale njen konec. In trdim, kjerkoli se razvije, bodisi v Boliviji ali Severni Karolini, v Veliki Britaniji ali na Filipinih, se opi ra na kompaktno jedro strategij za oslabitev temeljev demokracije in utrjuje svojo zlonamerno prevlado. Navajam tudi načine boja za zaščito demokracije in v mnogih primerih, kako jo rešiti. Spopad med tistimi, ki imajo moč, in onimi, ki je nimajo, je seveda stalnica človeških izkušenj. V veliki večini zgodovine človeštva so tisti, ki so imeli moč, to kopičili za svojo korist in jo prenašali na svoje otroke, da bi ustvarili dinastije sorodstva in privilegijev, pri tem pa se niso zmenili za tiste, ki moči niso imeli. Orodja moči, kot so nasilje, denar, tehnologija, ideologija, moralno prepričevanje, vo hunjenje in propaganda, da omenim le nekatera, so bila domena de dnih kast, daleč zunaj dosega večine ljudi. A z začetkom ameriške in francoske revolucije konec 18. stoletja je seizmična preobrazba zaje la razmerja moči, zaradi česar je ustvarjanje moči postalo sporno in postavilo nove omejitve za tiste, ki so jo imeli v rokah. Taka oblika oblasti, omejena po obsegu in odgovorna ljudem, osnovana v duhu zakonite konkurence, je bila središče velikega povečanja blaginje in varnosti, ki ga je svet doživel po koncu 2. svetovne vojne.

Vendar so na prehodu v 21. stoletje povojno ureditev začele pretresati skrb vzbujajoče spremembe. V prejšnji knjigi, The End of Power (Konec moči), sem preučeval, kako je moč razpadala pri celi vrsti raz ličnih človeških ustanov. Tehnološke, demografske, urbanizacijske, informacijske, ekonomske in politične spremembe, globalizacija in spremenjeni načini razmišljanja so se spridili, da bi razdrobili in raz vodenili moč, zaradi česar jo je lažje pridobiti, a težje uporabiti in lažje izgubiti.

Nasprotovanje je bilo neizogibno. Tisti, ki so se odločili, da bodo pridobili in obvladovali neomejeno moč, uporabljajo stare in nove taktike za zaščito svoje moči pred silami, ki jo slabijo in omejujejo. Ta

nova vedenja so namenjena zaustavitvi propada moči, da bi omogočila njeno ponovno vzpostavitev, koncentracijo in neomejeno uporabo, vendar s tehnologijami, taktikami, z organizacijami in miselnostjo.

Drugače povedano, centrifugalne sile, ki slabijo moč, so priklicale nove centripetalne sile, ki težijo k temu, da bi moč koncentrirale. Spopad med tema dvema skupinama sil je ena od značilnosti našega časa. In izid tega spopada še zdaleč ni vnaprej določen.

Vložki ne bi mogli biti višji in nič ni zagotovljeno. Ne gre le za to, ali bo v 21. stoletju demokracija uspevala, ampak, ali bo sploh prežive la kot prevladujoči sistem vladavine, privzeta nastavitev v globalni vasi. Preživetje svobode ni zagotovljeno.

Ali demokracije lahko preživijo napade častihlepnih avtokratov, nagnjenih k uničenju mehanizmov nadzora in ravnovesja, ki omejujejo njihovo moč? Kako? Zakaj se moč ponekod koncentrira, drugje pa se drobi in slabi? In glavno vprašanje: Kakšna je prihodnost svobode?

Moč se le redko predaja prostovoljno. Tisti, ki jo imajo, jo seveda poskušajo zadržati in preprečiti poskuse svojih tekmecev, da bi jih oslabili ali nadomestili. Novinci, ki napadajo sedanje oblastnike, so pogosto inovatorji, ki ne uporabljajo le novih orodij, temveč tudi zelo drugačen način igre. Njihove politične inovacije so močno spre menile način pridobivanja in ohranjanja moči v 21. stoletju.

Ta knjiga identificira in preučuje te inovacije ter prikazuje njihove možnosti, notranjo logiko in protislovja, nato pa opredeli ključne bitke, ki jih bodo morali demokrati dobiti, da bi preprečili uničenje svobode v današnjem času.

Omejena kontingentna oblika moči ne bo dovolj za zadovoljitev ambicioznih avtokratov, ki so se naučili, kako izkoristiti trende, kot so migracije, ekonomska negotovost srednjega razreda, identitetna politika, strahovi, ki jih povzroča globalizacija, moč družbenih me dijev in prihod umetne inteligence. Na najrazličnejših geografskih območjih in v najrazličnejših okoliščinah kažejo, da želijo brezpo gojno moč, ki jo hočejo tudi ohraniti.

Ti ambiciozni avtokrati se soočajo z novimi možnostmi in imajo nove komplete orodij, ki jih lahko uporabijo za pridobitev neomejene oblasti. Veliko teh orodij še pred nekaj leti ni obstajalo. Druga

so stara kot čas, a se na nove načine povezujejo z nastajajočimi tehnologijami in novimi družbeni trendi ter so tako postala veliko močnejša, kot so bila kadarkoli prej.

Zadnja leta smo zato videli, kako uspeva nov rod iskalcev moči nekonvencionalnih voditeljev, ki so bili priče razpadu tradicionalne oblasti in ki so spoznali, da bi radikalno nov pristop lahko odprl do slej neizkoriščene priložnosti. Pojavili so se povsod po svetu, od naj bogatejših do najrevnejših držav, od institucionalno najbolj razvitih do najbolj zaostalih. Pri tem imamo v mislih Donalda Trumpa, seveda pa tudi venezuelskega Huga Chaveza, madžarskega Viktorja Orbana, filipinskega Rodriga Duterteja, indijskega Narendro Modija, brazilskega Jaira Bolsonaro, turškega Redžepa Tadžipa Erdogana, Nayiba Bukeleja iz Salvadorja in številne druge. Ta knjiga razčlenjuje njihove pristope, saj ne moremo premagati tistega, česar ne razumemo.

Ti novi avtokrati so kot pionirji razvili nove tehnike pridobivanja neomejene moči, ki jo nato obdržijo tako dolgo, kot je le mogoče. Končni cilj, ki ni vedno dosegljiv, vendar se zanj vedno trdo bori jo, je oblast za vse življenje. Vsako gibanje, ki slabi njihovo moč, se šteje za ključno grožnjo, ki jo je treba obvladati. Njihov uspeh opogumlja druge po svetu, da jih poskušajo posnemati. Uživali so v številnih uspehih, vendar imeli tudi nekaj pomembnih neuspehov. Vsak drugi teden se pojavijo novi. Ti voditelji in ta slog vodenja so v ospredju Maščevanja moči.

Ti voditelji se prilagajajo novim razmeram, improvizirajo nove taktike in prenavljajo stare, da bi povečali svojo sposobnost uveljavljanja svoje volje nad drugimi. Kljub velikim nacionalnim, kul turnim in drugim težavam, ki jih imajo institucionalne in ideološke razlike med državami, v katerih se pojavljajo, so si njihovi priroč niki neverjetno podobni. Jair Bolsonaro, brazilski predsednik, in mehiški predsednik Andres Manuel Lopez Obrador, na primer, ne bi mogla biti bolj ideološko različna niti bolj podobna v svojem slogu vodenja. Majhna in revna srednjeameriška država Salvador in ogromna, prefinjena velesila, kot so Združene države Amerike, kot državi ne bi mogli biti bolj različni, vendar Nayib Bukele in Donald Trump vladata z neverjetno podobnima priročnikoma.

Kakšna je formula? In kako deluje v resničnem svetu? To so osrednja vprašanja v tej knjigi. Po mojem lahko formulo povzamemo v treh besedah: populizem, polarizacija in postresnica.

Rečemo jim 3P. In tisti, ki jih uvedejo, so avtokrati (samodržci).

Kaj je avtokrat 3P?

Avtokrati 3P so politični voditelji, ki pridejo na oblast s povsem demokratičnimi volitvami, nato pa se odločijo odpraviti nadzor nad izvršilno oblastjo s populizmom, polarizacijo in postresničnostjo. Ko utrjujejo svojo oblast, svoje avtokratske načrte skrivajo za zidovi tajnosti, z birokratskim prikrivanjem in s psevdotehničnimi zvijačami, z manipulacijo javnega mnenja ter zatiranjem kritikov in nasprotnikov. Ko maska pade, je že prepozno.

Avtoritarnost je kontinuum. Ena skrajnost so totalitarni režimi, kot je severnokorejski, kjer je oblast v celoti skoncentrirana v rokah dinastičnega diktatorja, ki jo izvaja odkrito in brutalno. Na drugi strani so demokratično izvoljeni voditelji z avtoritarnimi nagnjenji. Avtokrati 21. stoletja začenjajo na tem prijaznejšem koncu in si prizadevajo ohraniti demokratični videz, medtem ko skrivoma spodko pavajo demokracijo.

Kako to počnejo? S populizmom, polarizacijo in postresnico.

O vsakem od teh treh P-jev je bilo že veliko napisanega. Tukaj jih bomo povezali in vključili v okvir, ki je središče tega, kako avtokrati 21. stoletja pridobivajo, izvajajo in ohranjajo oblast.

Posebnosti se razlikujejo od kraja do kraja in od vodje do vodje. Moč je vedno odvisna od konteksta, vendar so osnove tega pristopa prepoznavne povsod, kjer se uporablja. Zajema geografska območja in okoliščine, destabilizira stare institucije in odpira priložnosti za nove. Samostojno nobeden od treh P-jev ne zadostuje za razlago mutacije moči v današnjem času, toda če jih uporabimo skupaj, lahko preprečijo delovanje sil, ki težijo k razdrobitvi in razvodenitvi moči.

Od vseh treh P-jev se morda najbolj vztrajno razpravlja o populizmu in je najpogosteje napačno razumljen. Ker se konča na -izem, ga pogosto zamenjujejo za ideologijo, ki je ekvivalent socializma in

liberalizma v tekmi za koherentno filozofijo vladanja. To ni nič takega. Populizem je najbolje razumeti kot strategijo za pridobivanje in uporabo moči. Njegova privlačnost je vsestranskost: populizem kot strategija lahko deluje v zelo različnih kontekstih in ga je mogoče združiti s skoraj vsako ali pa z nobeno vladajočo ideologijo.

Kot sta pokazala Cas Mudde in Cristobal Rovira Kaltwasser, populisti prikazujejo politično sfero, ki je jasno razdeljena na dve stra ni: skorumpirano, pohlepno elito proti plemenitemu in čistemu, a izdanemu in užaljenemu ljudstvu (Volk). Vsi problemi ljudi izhajajo iz odločitev pogosto zarotniške, vedno pokvarjene podkupljive elite. Populistični voditelji se predstavljajo kot utelešenje volje ljudstva in se zavzemajo za boj proti skorumpirani eliti. Učinkovitost tega okvira je preizkušena in resnična ter skoraj neomejeno prilago dljiva, saj je na koncu vsako stališče mogoče opisati kot zagovarjanje ljudi, vsak nasprotni glas pa je mogoče zavrniti kot spodbujanje ciljev skorumpirane elite.1

V zadnjih letih se je razmahnilo preučevanje nazadovanja demo kracije. Učenjaki, kot so Tim Snyder2, Yascha Mounk3, Daron Ace moglu4, Anne Appelbaum5, Enrique Krauze6 in Larry Diamond7, so ugotovili, da se podobni vzorci pojavijo, ko preučujemo način, kako populisti organizirajo svoje poskuse pridobivanja oblasti.

Med njimi so:

· Katastrofizem. Populisti so izraziti pesimisti glede trenutnega položaja, v katerem se nahajajo. Svet okoli njih je pokvarjen, disfunkcionalen in neuspešen. Avgijeve hleve je treba očistiti, da se omogoči nov začetek. Ničesar odrešujočega ni v preteklo sti, v kateri je prevladovala protiljudska elita.

· Kriminalizacija političnih tekmecev. Politični nasprotniki niso rojaki z drugačnim mnenjem, temveč kršitelji zakonov, ki sodijo v zapor. Populisti so nagnjeni k temu, da konfrontacijo s svojimi političnimi tekmeci prenesejo iz volilne arene na sodišča, kjer bodo imeli verjetno prijateljske sodnike, ki bodo pripravljeni zapreti nadležne (ali preveč priljubljene) člane opozicije. »Zaprite jih« je njihov slogan. Korupcija,