Zakaj ne skrbeti

BRIGID DELANEY

Zakaj

ne skrbeti

Kako biti stoičen v kaotičnih časih

Prevedel Jurij Šešet

naslov izvirnika:

Brigid Delaney

REASONS NOT TO WORRY

How to be Stoic in chaotic times

Za slovenski prevod © 2023 Založba Gnostica

Brigid Delaney

ZAKAJ NE SKRBETI

Kako biti stoičen v kaotičnih časih

Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja založnika ni nobenega dela te knjige dovoljeno reproducirati s kakršnimi koli mehanskimi, fotografskimi ali elektronskimi procesi ali v obliki fonografskega posnetka, niti ga ni dovoljeno shranjevati v sistem priklica podatkov, prenašati ali drugače kopirati za javno ali zasebno uporabo, razen »poštene uporabe« v obliki kratkih citatov v člankih ali kritikah.

izdajatelj

Založba Gnostica d. o. o., Topniška 33 a, 1000 Ljubljana

www.gnostica.si

za založbo

Suzana Kramar Dodič

urednica

Suzana Kramar Dodič

prevajalec

Jurij Sešet

lektorica

Simona Mikeln

oblikovalec

Žiga Valetič

distribucija

Založba Primus d.o.o.

Brezina 19, 8250 Brežice

www.primus.si

tisk

Digitalni tisk Primus

naklada

Tisk na zahtevo

Ljubljana 2024

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 1(37/38):159.942

DELANEY, Brigid

Zakaj ne skrbeti : kako biti stoičen v kaotičnih časih / Brigid Delaney ; prevedel

Jurij Šešet. - Ljubljana : Gnostica, 2024

Prevod dela: Reasons not to worry

ISBN 978-961-229-159-4

COBISS.SI-ID 188556547

»Potreben je velik pogum, da vidiš svet v vsej njegovi nečisti slavi in ga temu navkljub ljubiš.«

– Oscar Wilde

»Prilagajaj se razmeram, v katere te je postavila usoda! Ljubi odkritosrčno ljudi, s katerimi te je združilo naključje!«1

– Mark Avrelij

»Živimo v času, v katerem bi si veleum želel živeti.

Veliki značaji se ne oblikujejo v spokojni tišini življenja niti v miru tihotne nemote. Navade ognjevitega uma se izoblikujejo ob spoprijemanju z neprilikami.

Velike potrebe kličejo po velikih vrlinah.«

– Abigali Adams, pismo Johnu Quincyju Adamsu, 19. januarja 1780

Vsebina

Uvod

Vkakšnih časih živimo! To sem si govorila vsak dan, medtem ko sem se sklanjala nad prenosni računalnik z očmi, slabotnimi zaradi gledanja v zaslon, vsa zaskrbljena zaradi novic, ki so pritekale skozenj in me bombardirale iz vseh kotičkov sveta. Zdelo se je – zdi se –, kot da smo v stalni krizi, v kateri se en velikanski svetovni dogodek preliva v naslednjega brez premora, med katerim bi lahko ujeli korak s svojo nenehno spremenljivo, vse mračnejšo stvarnostjo.

Zunanji kaos znamo kar dobro popisovati – podnebna kriza, pandemija, stalni rasizem, vse večja neenakopravnost in hitro rastoči življenjski stroški, vojne, vse več težav na področju duševnega zdravja –, poleg tega pa so tukaj še izgorelost, vse večja zasvojenost in zlorabljanje kemičnih snovi, zasužnjenost s telefoni, omajan občutek za skupne točke, žaljenje in sovraštvo na družbenih omrežjih, umik v svoje domove, pred svoje zaslone, na svoje vrtičke in tribune, v svoje informacijske mehurčke. Gre za eksistencialno nelagodje, ki ga je povzročilo pomanjkanje ritualov, skupnosti ali skupnega smisla v življenju.

Biti človek se trenutno zdi podobno kot stati pod curkom iz visokotlačne cevi – doživljamo naval občutkov in sile; vsega se zdi preveč, da bi lahko odprli oči.

Ampak, ampak ... bila so tudi leta čudes. Na začetku pandemije je vladal skoraj vročičen občutek, da se nekaj dogaja. Za kratko so pregrade med ljudmi – prijatelji in neznanci – padle in nastopila je nenavadna, skoraj vrtoglava družabnost. V nenavadnih jesenskih dneh leta

2020 smo za hip uzrli drugačno življenje, če bi ga le spustili k sebi.

Jaz sem se vedno prebijala naprej z osmišljanjem. Smisel postane zemljevid – in zemljevid te lahko spravi ven. Mislila sem, če bi lahko izluščila pomen iz teh let kaosa in začudenosti ter ugotovila, kako najbolje prestati te čase, bi se lahko zavarovala pred prihodnostjo. Obetalo se je namreč, da nas čaka nekaj divjega. Morda še bolj divjega od tistega, kar je bilo že za nami.

Edina težava je, da nas naša kultura v resnici ni opremila – in nas še vedno ne opremlja – s smislom oziroma z zemljevidom za premagovanje zadnjih let. V naši posvetni družbi ni vere ali široko sprejetih družbenih ali moralnih pripomočkov za odzivanje na vse bolj zapletene življenjske izzive. Namesto tega smo prepuščeni samim sebi in spotoma improviziramo. Ampak kako najti stalen smisel v času nenehnih sprememb? In kako se trdno ustopiti in ne dovoliti, da bi nas odnesle skrbi o tem, kako razpada družba? Kako vpričo kaosa čutiti optimizem ter ravnati zavzeto in odločno? In kaj pomeni biti dober človek in ravnati etično? V trenutni kulturi nisem videla ničesar, kar bi bilo dovolj močno, da bi zagotavljalo trdnost.

Potrebovala sem močan odmerek modrosti, da bi prestala to strašno obdobje. Ampak kje bi ga lahko našla?

V prejšnjih knjigah, v katerih sem raziskovala internet in globalizacijo (This Restless Life – Nemirno življenje) ter industrijo zdravja in dobrega počutja (Wellmania – Obsedenost z zdravjem), sem iskala odgovore. Pri pisanju te knjige sem prav tako nekaj iskala, ampak ne zunaj. Iskala sem v sebi.

Iskala sem pripomočke za razvijanje notranjega življenja – notranje odločnosti, ki bi mi služila do konca. Ta modrost bi vodila mojo intuicijo, to, kakšna sem do ljudi,

kako se znajdem v svetu in kako se spopadam z vsem skupaj: z razočaranji in izgubami, z veseljem in izobiljem.

Ampak lahko bi delovala tudi v notranjosti – porajala bi smisel in zemljevid, naravnavala moralni kompas ter ustvarjala sposobnost biti miren in pogumen v času svetovnega kaosa in kaotičnega zasebnega življenja.

Po naključju (več o tem pozneje) sem iskano modrost našla globoko v preteklosti, v stari grško-rimski filozofiji stoicizma.

Stoiki, ki so vedno koristni, so se marca 2020 zdeli še bolj potrebni.

Iz preteklosti so šepetali: »Tukaj smo, tukaj smo ... ves čas smo tukaj.«

In tako sem se podala v preteklost. Našla sem čas, podoben našemu – poln kaosa, vojn, kug, nadlog, izdajstva, korupcije, tesnobe, pretiranega uživaštva in strahu pred podnebno apokalipso. V tistih časih so živeli ljudje, ki so iskali odgovore, po katerih hrepenimo danes. V starem stoicizmu sem našla ljudi, podobne nam, ki so si želeli najti smisel in stik, se počutiti celovite in spokojne, ljubiti in biti ljubljeni, imeti skladno družinsko življenje, izpolnjujoče in pomembno delo, intimna prijateljstva, ki bi jim bila v oporo, občutek, da prispevajo k skupnosti in da pripadajo nečemu večjemu od sebe, se zanimati za naravo, čutiti prebliske globokega strahospoštovanja, imeti polno glavo vprašanj o tem, kako je vse skupaj nastalo, in se nazadnje sprijazniti s slovesom od vsega – na neki točki, ki je ne izberejo sami.

»Tukaj smo, tukaj smo ... ves čas smo že tukaj.« In tako sem se podala k stoikom, padla sem dve tisočletji daleč proti njim – v prizadevanju, da bi ugotovila, ali nam stari pristopi lahko pomagajo zdaj.

Kako to, da sem napisala to knjigo, in zakaj

Na filozofijo stoicizma sem prvič naletela leta 2018, pisati o njej in raziskovati za to knjigo sem jo začela leta 2019, projekt pa sem dokončala sredi leta 2022.

Čas med začetkom in končanjem knjige je bil tako čuden, zmeden, kaotičen, brez primere in tako krvavo potreben tistega, o čemer sem pisala, da se nisem mogla znebiti grozljivega občutka, da mi je bil projekt usojen. V najhujših trenutkih pandemije je poznavanje stoicizma postalo dar. Zdelo se je, kot da sem v znanstvenofantastičnem romanu, v katerem junakinjo vrže v prihodnost s supermočjo, ki jo bo osvobodila, če jo bo ustrezno uporabljala.

Ampak to, kako sem se zatopila v starodavne nauke, ki so danes ( z nekaj opaznimi izjemami) razdrobljeni in se pojavljajo predvsem v zapiskih njihovih učencev, je bilo sprva stvar naključja.

Septembra 2018 mi je urednica časopisa Guardian – sodelavka in dobra prijateljica Bonnie Malkin – posredovala mamljivo sporočilo za javnost. V zadevi je pisalo: »Bi bili radi srečni? Bodite za en teden stoik.« Pod vodstvom profesorjev na univerzi Exeter v Britaniji je potekal spletni poskus, v katerem je sodelovalo približno 7000 ljudi. Ti so poskušali en teden živeti kot kakšen antičen stoik, pri čemer so se vsak dan lotevali čtiva in razprav. Na začetku in koncu tedna so raziskovalci izmerili njihovo raven sreče. Pri tem je univerza hotela ugotoviti, ali stoičen način življenja povzroči izmerljivo spremembo sreče. Bonnie je predlagala, naj napišem kakšno zabavno kolumno.

Glede na zapisano o stoiškem tednu se je enotedensko stoično življenje ravnalo po petih načelih. Zdaj, več let pozneje, se še vedno redno zatekam k njim.

1. Sprijazni se, da ne moreš nadzorovati marsičesa, kar se dogaja v tvojem življenju.

2. Ne spreglej, da so tvoja čustva posledica tvojega mišljenja o svetu.

3. Sprejmi, da se ti bo občasno zagotovo zgodilo kaj slabega, tako kot se zgodi vsem drugim.

4. Imej se za del širše celote, ne za osamljenega posameznika; za del človeške rase, za del narave.

5. Na vse, kar imaš, ne glej kot na svojo last, temveč preprosto kot na nekaj izposojenega, kar bo nekoč vzeto nazaj.

En teden je bil prekratek, da bi usvojila stoicizem. Naloga je bila zahtevna. Številna načela so bila zapletena, s pogoji in z izjemami, s čudnimi pravili in z nepoznanimi teorijami. Včasih je bilo zapisano težko razumljivo; skladnja je bila zaradi pretečenega časa in prevodov težka, zato je bilo treba večkrat prebrati kakšen stavek na glas, da si se dokopal do njegovega pomena.

Kolumna, ki sem jo napisala za Guardian o svojem stoiškem tednu, je bila metačlanek o tem, kako težko, vendar tudi kako stoično, je bilo izvajati stoiški teden z mačkom. Skratka, zgrešila sem bistvo.

Ampak nekaj v zvezi z izkušnjo mi ni dalo miru. Naslednje leto sem se znova lotila stoiškega tedna, trdno odločena, da ga bom vzela malo bolj resno. Zbrala sem skupino prijateljev, dobivali smo se v živo v Sydneyju in v navideznem svetu prek aplikacije WhatsApp ter govorili o vsakdanjem čtivu ter uporabljanju različnih načel. V skupini popolnoma različnih ljudi, starih od 30 do 45 let (med katerimi so bili nepremičninska agentka v mestu Byron Bay, poslovna novinarka časopisa Australian, aktivist za politično organizacijo GetUp!, študentka prava in diakon), je vladala lakota po pravilih, strogosti in logiki, ki jo je obljubljal stoicizem. Stoiki so radi gledali življenju v obraz, ga videli takšnega, kakršno je, ga kljub

temu strastno ljubili (vsemu navkljub ... zaradi vsega) in nazadnje – pustili vse za sabo.

Zaradi neizpodbitne in nesporne modrosti stoikov, zaradi njihove trdne odločenosti spoprijemati se z neprijetnimi stvarmi – s stvarnostjo – sem stoicizem občudovala, čeprav sem ga včasih le stežka razumela.

Če sem ga želela razumeti, sem potrebovala več kot en teden. Mojega drugega letnika stoiškega tedna je bilo konec. Skupina z videopovezave je razpadla. Ostala mi je obljuba novega načina gledanja na svet, novega načina bivanja, ki je bil v resnici zelo star. Ampak potrebovala sem nekoga, od kogar bi se učila, se z njim prerekala in sproti preizkušala zamisli – stoiškega prijatelja in mentorja.

V tej knjigi upam, da bom prav to vam. Ampak najprej se vrnimo na začetek in spoznajmo osebo, ki je bila to meni.

Julija 2019 sem se dobila na kosilu s starim prijateljem Andrewom. Ta je živel v svetu gospodarstva, ampak naključno srečanje na neki knjižni predstavitvi je pripeljalo do prijateljstva, ki je temeljilo na ljubezni do obravnavanja zamisli in razpravljanja o njih – velikokrat z nasprotujočih si stališč. Med jedjo sem pojasnila, da izvajam stoiški teden. Načela so bila zapletena in zgoščena in mojemu umu – pomehkuženemu zaradi hitre hrane v obliki pričkanja na twitterju in kulturnih vojn – se je zdelo, da jih prežemata asketstvo in strogost, ki za sodoben, nezbran in raztresen um nista ravno lahko prebavljiva.

Ampak nekaj v zvezi s stoicizmom je pritegnilo Andrewa in v tednih, preden sva se znova videla, ga je preučeval in sklenil, da je – namesto vere in kljub globoko zakoreninjenemu moralnemu relativizmu naše dobe – stoicizem primeren zanj. Ob pijači v neki pivnici v sydneyjski četrti Surry Hills se je navduševal nad tem, kako mu je pomagal pri vzgoji, v poslu in pri ukvarjanju s sodelavci. Možakar

je bil bolj sistematičen in organiziran od mene – in precej manj nagnjen k sledenju najnovejšim modnim muham na področju zdravja in dobrega počutja.

Povedal mi je, kaj ga je pritegnilo pri stoicizmu: »Všeč mi je, da gre za življenjski okvir, ki je razumski, premišljen – in všeč mi je, da je dokaj praktičen. Ideali, ki jih postavlja, so dosegljivi in upoštevajo človekove prednosti in slabosti –namesto da bi nas primerjal s takšnim idealom, ki bi nam povzročal preglavice, in namesto da bi opredeljeval uspeh kot nekaj, kar je za večino ljudi nedosegljivo.«

Ampak ali je bil stoicizem primeren zame? Moj značaj je bil zelo drugačen. Bila sem bolj zaletava, gnala me je energija kaosa. Ali bi se lahko stoicizem obnesel pri obeh? Ali pa je ustrezal zgolj posebnim tipom osebnosti? Bilo je sredi leta 2019 in ravno sem pisala o potovanjih ter se ukvarjala s knjižnimi projekti, zato sem pomislila: Kaj lahko izgubim? Moja razumna plat mi je rekla, da ne bo nič narobe, če poskusim. Moja intuicija mi je govorila, da bom to morda dejansko potrebovala.

Sledili sta dve leti razpravljanja in branja o stoični filozofiji ter utemeljevanja in uporabe te v vsakdanjem življenju – vključno s službo, z ljubeznijo, odnosi, vzgojo, zdravjem, dobrim počutjem, s telesno pripravljenostjo, z umrljivostjo, s politiko, z željami, odgovornostjo, lastništvom domačih ljubljenčkov, družbenimi omrežji, duševnim zdravjem, denarjem in ambicioznostjo.

Med to neuradno raziskavo sem odkrila marsikaj presenetljivega. Denimo, da se ta predkrščanska filozofija zdi bolj sodobna od krščanstva – in precej bolj egalitarna, vključujoča do žensk in brez hierarhije (lahko si poskušal pridobiti stoiško različico svetništva – kar pomeni postati stoiški modrec, ampak za zdaj še ne poznam nikogar, ki bi privzel to vlogo). Namesto ozke, samodisciplinirane predstave o stoiku kot samozadostnem otoku so se stoiki v resnici zelo veliko ukvarjali z idejo o družbi in življenju v skupnosti. In da je bil njihov pogled na naravo in vesolje

zanosen, zapleten in globok – z divjimi delčki poganstva, še vedno zadrtimi v njihovo pisanje.

Stoiki so poleg tega izražali razpoloženje, h kateremu bi morali privzeto stremeti tudi mi – ataraksijo (dobesedno nevznemirjenost) –, izpiljeno stanje umirjenosti, ki ni sreča, ni veselje niti katero koli od ekstatičnih stanj, ki jih je mogoče najti pri verskih ali mističnih izkušnjah oziroma pri sodobnejših vrstah omamljenosti, kot je zaljubljanje ali uživanje kokaina. Ne, ataraksija je stanje zadovoljstva ali miru, kjer se lahko podira svet okrog nas, ne da bi bilo naše ravnovesje moteno.

Predvsem pa sem stoicizem občudovala zaradi njegovega jasnega pogleda na človeštvo – vedno je bil stvaren, nikoli ciničen. Nobenega boga ni bilo na nebu, ki naj bi prišel dol in nas rešil, in nobenega posmrtnega življenja. Imamo zgolj sami sebe in drug drugega – kar kljub vsem našim hibam zadostuje. Ampak ker imamo zgolj drug drugega in sami sebe, je filozofija zahtevala nekakšno spoprijemanje s tem izzivom – terjala je, da se trudimo po najboljših močeh, da smo razumni, da si prizadevamo biti vrli (več o pomenu tega pozneje), da živimo v skladu s svojo naravo in da smo do drugih dobri tako, kot bi bili do svojih bratov in sester. Več ne moremo narediti in več tudi ni mogoče storiti.

Stoiki so bili stvarni o človekovih omejitvah. Pravili so, da si sicer mogoče želimo prepričati druge, naj naredijo tisto, kar hočemo mi, ali da naj ravnajo tako, kot želimo mi, ampak to konec koncev ni odvisno od nas, zato so svetovali, naj ne zapravljajmo energije s spreminjanjem ljudi.

Jasen pogled so imeli tudi na smrt. Nanjo so mislili vsak dan, saj so vedeli, da vsak dan umirajo. Vedeli so, da je treba izkazovati spoštovanje do mrtvih, ne pa zapravljati preveč življenja in energije za žalovanje. Kadar moje prijatelje dotolče žalost in si želijo nekakšnega vodnika po neznanem podzemlju izkustva, jim v roke porinem dela stoikov izpred približno 2000 let.