Prag by Založba Gnostica

PRAG

Terminalna

lucidnost in meja med življenjem in smrtjo

Prevedel Jurij Šešet

naslov izvirnika:

Alexander Batthyány

THRESHOLD

Terminal Lucidity and the Border of Life and Death

Alexander Batthyány PRAG

Terminalna lucidnost in meja med življenjem in smrtjo

Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja založnika ni nobenega dela te knjige dovoljeno reproducirati s kakršnimi koli mehanskimi, fotografskimi ali elektronskimi procesi ali v obliki fonografskega posnetka, niti ga ni dovoljeno shranjevati v sistem priklica podatkov, prenašati ali drugače kopirati za javno ali zasebno uporabo, razen »poštene uporabe« v obliki kratkih citatov v člankih ali kritikah.

izdajatelj

Založba Gnostica d. o. o., Topniška 33 a, 1000 Ljubljana www.gnostica.si za založbo

Suzana Kramar Dodič urednica

Suzana Kramar Dodič prevajalec

Jurij Sešet lektorica

Tanja Zečević oblikovalec

Žiga Valetič distribucija

Založba Primus d.o.o. Brezina 19, 8250 Brežice www.primus.si tisk

Digitalni tisk Primus naklada

Tisk na zahtevo Ljubljana 2024

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

159.91:616-036.8

159.961.9

BATTHYÁNY, Alexander

Prag : terminalna lucidnost in meja med življenjem in smrtjo / Alexander Batthyány ; prevedel Jurij Šešet.Ljubljana : Gnostica, 2024

Prevod dela: Threshold

ISBN 978-961-229-160-0

COBISS.SI-ID 204675843

Za Juliane, Leonie in Larisso ter

v spomin na sira Johna C. Ecclesa

– Dunaj in Sitke, januar 2023

2. del TERMINALNA LUCIDNOST

3. del UM OB SMRTI, VESOLJNI DUH

12. Zaznavanje ob koncu življenja ..................

Kdaj se pojavijo obsmrtne izkušnje? .............

Ali so zaznavanja v bližini smrti točna?

14. Povezovanje obsmrtne izkušnje in

»Kaj je nerodnost drugega kot nekakšna rodnost?«: William James, omamljen ............

O TEM, DA SMO NEKDO

Tisti, ki moramo umreti, zahtevamo čudež.

– W. H. Auden

O tem, da smo nekdo, a moramo vseeno umreti

Pogled onkraj očitnega

Neki pregovor pravi, da ko umre kak človek, umre neki svet. Nekdo je bil tukaj – čutil je, kdo je, gojil je upanja, želje in ideale, prizadeval si je, uspevalo mu je, bil je ljubljen – z drugimi besedami, imel je vse tisto, kar predstavlja samostojno dostojanstvo človekovega življenja. Obenem veličastno in pogosto; navadno, a vendar izjemno. Zdaj pa spremenimo prizor. Danes ta oseba leži na smrtni postelji. Njeno dihanje se upočasnjuje, njen utrip slabi, srce ji neredno bije. In potem, zadnji dih. Za to osebo ne bo jutrišnjega dne, ne bo naslednjega tedna, ne bo naslednjega meseca. Življenje se je končalo; osebni svet se je za zmeraj ustavil. Ampak ali sta ta oseba in njen svet, kot pravi pregovor, izginila za vedno? Ali je vse nepreklicno izgubljeno? In ali je s tem zgodbe konec? Ta in številna druga vprašanja bom obravnaval v tej knjigi.

Ta pripoveduje zgodbo o mojih trenutnih raziskavah o zavesti, spoznavanju, demenci ter o smrti in umiranju. V njej bom razkril osebne zgodbe in pričevanja ljudi, ki so bili poleg ob kakšnem izjemnem pojavu, povezanem

s temi vprašanji, in od katerih so številni navezali stik z mano, ko je več sredstev javnega obveščanja poročalo o mojem zanimanju za določene pojave na smrtni postelji. Pripovedovali so mi zgodbe o svojih bližnjih, ki jih že zdavnaj ni več; zgodbe o tistih, pri katerih je bilo umiranje velikokrat izjemno ganljivo in lepo – z znanstvenega stališča pa skrivnostno.

In res je skrivnostno. Večina teh ljudi je bila pred smrtjo namreč hudo prizadeta; večino je mučila demenca ali katera od podobno pogubnih nevroloških motenj. Bili so zmedeni, pozabili so večino podrobnosti o svoji zgodnji preteklosti in nekateri niso niti vedeli, kako jim je ime. Zaradi napredujočih možganskih obolenj so že davno pred svojo smrtjo izgubili svoj osebni svet, morda celo samoidentiteto. Glede na njihovo diagnozo ter leta miselnega in kognitivnega propadanja morda ne bi pričakovali, da bodo njihove zgodbe navdihovale in pomirjale. Ampak zakaj je torej večina tistih, ki so bili poleg teh oseb ob njihovi smrti, opisala izkušnjo kot »lepo«, kot »darilo« in kot zagotovilo, če že ne oprijemljiv dokaz, da je nekaj v zvezi z našim osebstvom – našim jedrnim jazom – celo, varno, v zavetju, zdravo in zavarovano celo vpričo bolezni in krhkosti, celo vpričo smrti? In zakaj so številni po videnem vztrajno zatrjevali, da se je okrepilo njihovo prepričanje, da je življenje smiselno in pomembno – da smo pomembni mi, da je pomembno naše življenje? Pravzaprav tako pomembno, da nam je narava oziroma obstoj, če se lahko tako izrazim, na videz podelil jaz, ki je v nekaterih temeljnih pogledih ohranjen in varovan celo takrat, ko zunanji opazovalci ne vidijo nič drugega kot propadanje, demenco in nazadnje smrt?

Odgovor je, da so bile njihove smrti izjemne zato, ker so doživeli pojav, ki je pred kratkim dobil ime

»terminalna lucidnost« oziroma »razjasnitev pred smrtjo«. Terminalna lucidnost je strokovni izraz za nepričakovano vrnitev kognitivne jasnosti, samozavedanja, spomina in razumljivega delovanja bolnikov, za katere so domnevali, da so trajno izgubili miselne sposobnosti.1 Pojav opažamo (in proučujemo) pri ljudeh s hudo demenco ali Alzheimerjevo boleznijo, pa tudi pri tistih, ki so doživeli kap ali druge težje zdravstvene zaplete, ki so bili dlje časa nezavestni in/ali neodzivni in ki jih je onesposobila huda kronična duševna bolezen. Nad številnimi, pravzaprav nad večino, so dvignili roke zdravniki, sorodniki in prijatelji – demence in druge kronične nevrološke motnje po večini veljajo za neozdravljive. Spontane ozdravitve oziroma »vrnitve k staremu predbolezenskemu jazu« ni pričakovati; ni je v učbenikih. Kljub temu se nekateri od teh bolnikov ob uri svoje smrti »čudežno vrnejo«, kot temu pravi moj prijatelj in kolega, pobudnik raziskav o obsmrtnih izkušnjah in profesor psihologije Kenneth Ring.2

Pojav kot tak ni nekaj novega. Ampak dolgo ni imel niti imena. In večino tega časa ni bilo nobenih poskusov, da bi ga proučevali in skušali razumeti, niti da bi ga priznali. Poročila o tem pojavu so razkropljena po starejši medicinski literaturi, vendar je dolgo veljal za navadno medicinsko zanimivost: za eno od tistih kliničnih opažanj, ki so bila sicer občasno zapisana v medicinskih poročilih, vendar so veljala za preveč redka, da bi bila upravičena do pozornosti znanstvenikov. Vsak raziskovalec in večina kliničnih zdravnikov ve, da se občasno zgodi kaj nepričakovanega, malo verjetnega ali preprosto nenavadnega. Takšni dogodki obstajajo in odpišejo jih kot čudne (čeprav včasih neizmerno lepe) enkratne pripetljaje ali pa pozabijo nanje oziroma postanejo anekdote. Morda se pogovarjamo o njih med odmori

na srečanjih raziskovalcev na konferencah ali ob kosilu s sodelavcem oziroma pripovedujemo o njih zakoncu ali prijateljem. Le redko pa jih predstavimo kot glavne ugotovitve na svojih predavanjih, niti ne pišemo znanstvenih razprav o njih. In če bi že napisali kak strokovni članek o njih in ga oddali za objavo v kakšni publikaciji, bi bilo malo verjetno, da bi prestal recenzijo.

Včasih pa ob takšnih dogodkih obstanemo in se zamislimo, in kadar dovolj dolgo razmišljamo o njih, postane nemogoče, da bi se še naprej preprosto ne zmenili zanje. In ko jih začnemo jemati resno, lahko vplivajo na celotno raziskovalno kariero. Vplivali so na mojo, kot boste videli v knjigi. Za mojega sodelavca (in soavtorja ene od prvih raziskav o sodobnih primerih terminalne lucidnosti), profesorja psihiatrije in pionirja raziskav o obsmrtnih izkušnjah Brucea Greysona, je imelo takšen vpliv srečanje z bolnico, ki je »videla« madež od špagetov na Bruceovi kravati. Ne zaradi madeža samega, temveč zato, ker je bolnica tega »videla« v času, ko je bila po svojem zatrjevanju na daljšem izletu zunaj svojega telesa. Prisotnim zdravnikom (med katerimi je bil Bruce) se je zdela nezavestna in neodzivna. V resnici je ležala v postelji na oddelku za intenzivno nego v domači bolnišnici, brez zavesti zaradi daleč prevelikega odmerka uspavalnih tablet. Prav madež od špagetov je sprožil Bruceovo dolgoletno raziskovanje obsmrtnih izkušenj: »Že pol stoletja skušam doumeti, kako je lahko Holly vedela za tisti madež od špagetov,« piše v svoji avtobiografiji.3

Ampak takšna enkratna doživetja po večini ostanejo prav to. Šele ko pripovedi o takšnih dogodkih dosežejo kritično maso in ko o njih poročajo vse pogosteje, začnemo opažati vzorec in počasi se nam posveti, da si razumsko ne moremo več privoščiti, da se ne bi zmenili

zanje. Šele takrat lahko pritegnejo znanstveno zanimanje dodatnih raziskovalcev. In res, šele pred kratkim so raziskovalci – med njimi Michael Nahm4 v Freiburgu, Sandy Macleod v hospicu medicinske sestre Maude v Christchurchu na Novi Zelandiji, mednarodna raziskovalna skupina Joan M. Griffin v Kernovem centru (Mayo Clinic, Rochester) in moji raziskovalni skupini na dunajski univerzi in Pázmányjevi univerzi v Budimpešti – začeli podrobneje sistematično proučevati primere terminalne lucidnosti.

Približno zadnjih deset let skušam bolje razumeti, kaj to je. Zbral sem veliko bazo poročil o posameznih primerih, ki še vedno raste. Kljub temu terminalna lucidnost – pravzaprav prav vsak primer – ostaja uganka, ne nazadnje zato, ker se (tako kot obsmrtna izkušnja) dotika nekaterih intimnih in eksistencialnih, celo duhovnih vprašanj o naravi jaza in tem, kako jaz vztraja ali ne na življenjskem popotovanju, vključno z obdobji bolezni, poškodb in nazadnje umiranja. Kar sledi, je zato zgolj prvo poglavje daljše zgodbe o tem, kar še pride; vendar je zgodba, ki jo je že zdaj vredno povedati in ki, kar je morda še pomembnejše, vsebuje veliko posameznih zgodb, ki jih je vredno slišati.

Zgodbe in podatki: iskanje svetlobe na neobičajnih mestih

Za začetno predstavo, kaj bo sledilo v poznejših poglavjih, dovolite, da ponazorim napetost med resnim raziskovalnim delom in osebnimi, eksistencialnimi vidiki tega dela. Eno je zapisati v poročilo o posameznem primeru, da je šestinosemdesetletna bolnica z napredovalo Alzheimerjevo boleznijo doživela terminalno

lucidnost. V razpredelnici to predstavljajo natanko štirje podatki: starost, spol, diagnoza, nepričakovan dogodek (terminalna lucidnost). Nekaj popolnoma drugega pa je prebrati osebno pripoved družinskega člana o tem, kaj se je dejansko zgodilo, ko je bolnica umrla:

Babica je bolehala za Alzheimerjevo boleznijo že več let. Odločitev, da jo damo v dom za ostarele, je bila težka za vse nas, še posebno za moškega njenega življenja, s katerim je bila poročena več kot šestdeset let – ampak na neki točki je skrb zanjo doma preprosto presegla sposobnosti tega starca, predanega svoji ženi. V zadnjih stadijih bolezni ni bilo videti, da bi kaj dosti ostalo od babice, ki sem jo poznala in imela rada. Sprva nas ni več prepoznala. Nazadnje je popolnoma nehala govoriti in treba jo je bilo hraniti, saj ni več zmogla jesti brez pomoči. Dedek jo je kljub temu obiskoval vsak dan: enkrat dopoldne in enkrat popoldne. Naša družina je odhajala k njej vsako nedeljo. Iskreno povedano, tiste nedelje smo bolj stali dedku ob strani kot obiskovali babico. Na dan, ko se je zgodil »čudež«, smo prišli do vrat, potrkali in vstopili v sobo in videli, kako dedek ljubeče drži babico za roko in, ja, ji govori! Najprej preprosto nismo verjeli očem in ušesom. Potem pa nas je babica pogledala drugega za drugim (vseh pet). Njene velike lepe oči so bile popolnoma jasne. Meglica nezavedanja, apatija, »mrtev pogled« so se umaknili izrazu bistre vitalnosti. Podobnemu čisti vodi. Ne domislim se boljše prispodobe. Oseba, ki nas ni prepoznala eno leto in ki je bila ob obiskih povsem neodzivna, nas je vse poklicala po imenu. Oseba, ki je umaknila roko, kadar smo jo hoteli prijeti, verjetno samodejno. Tistega dne pa je moja babica v

preprosti, jasni nemščini rekla, da je vesela, da »je nazaj« in da nas vidi.

Potem je z ljubeznijo pogledala moža, mojega dedka, in nas prosila, naj dobro skrbimo zanj. Rekla je, da ni dobro, da je sam v veliki hiši (dedek je takrat živel v veliki hiši, v kateri je v otroštvu živela moja mama) in da potrebuje pomoč v gospodinjstvu. Ko smo ji rekli, da smo pred kratkim najeli gospodinjo, je samo rekla: »Že, že, ampak lahko bi mi povedali!« (Tega nismo naredili zato, ker je bilo še en dan prej nepredstavljivo, da bi ji kaj govorili, kaj šele pogovarjali se z njo.) Zdaj pa je očitno razumela in bila pomirjena. Prijela ga je za roko. Videla sem dedkov obraz – po licih so mu tekle debele solze. Med ihtenjem je komajda izdavil: »Rad te imam.« In ona je odgovorila: »Jaz imam rada tebe!« In njen pogled ... Tudi sama jokam, ko pišem te besede, saj jasnost, odločnost in ljubezen, ki so jih izražale njene oči tistega dne, vidim enako jasno, kot bi jih mogla videti zdaj.

Pogovor je trajal približno dvajset ali trideset minut. Potem je babica legla vznak in kmalu zaspala. Ob njeni postelji smo ostali še približno pol ure, do konca obiskov. Ob odhodu ni govoril nihče od nas. Dedek me je ob odhajanju prijel pod roko, vendar se je po nekaj metrih odtrgal od mene in se na hodniku doma za ostarele obrnil, ker je hotel še enkrat poljubiti ženo. Zadnjič jo je. Ko je naslednje jutro zazvonil telefon, sem še pred dvigom slušalke vedela, kaj nam bo povedala oddelčna sestra. Babica je mirno umrla v spanju pri šestinosemdesetih letih. Česa lepšega, osupljivejšega in bolj ganljivega do danes še nisem doživela.

Prag