MIHAEL BREJC
30 let slovenske javne uprave
Uvod Javna uprava je področje, na katerem smo v 30 letih naredili velik napredek. Je področje, kjer ne zaostajamo za razvitimi državami, ampak jih v marsikaterem delu celo presegamo. To sicer velja predvsem za tisti del javne uprave, ki je namenjen državljanom, in precej manj za tisti del, ki služi oblasti. Javna uprava ima v vsaki družbi, totalitarni ali demokratični, pomembno vlogo, čeravno ji prav v nobeni tega ne priznavajo. Javna uprava so namreč organi in organizacije, ki opravljajo javne zadeve. Sem sodijo državna uprava, lokalna samouprava in nosilci javnih pooblastil. Javna uprava pripravlja strokovne podlage za pripravo javnih politik in jih izvršuje ter s tem prispeva k družbenemu razvoju. Je servis državljanom in oblasti. Je torej eden temeljnih družbenih podsistemov. Najprej bom prikazal nekatere značilnosti in dejavnike spreminjanja slovenske javne uprave. Nato bom strnjeno predstavil ključne dosežke slovenske javne uprave v obdobju 1990–2020, v zaključku pa razmišljal o nekaterih nujnih korakih, ki bi jih morali narediti v bližnji prihodnosti. Spreminjanje slovenske javne uprave Javna uprava je družbeni podsistem, kjer se spremembe uvajajo postoma. Noben poskus revolucionarnih sprememb ni prinesel pričakovanih rezultatov. Naj tu omenim V. I. Lenina, ki je po zmagi v oktobrski revoluciji najprej govoril o tem, da bo komunistična družba odpravila uradništvo, saj po njem ne bo več nobene potrebe, ker bodo vse njegove naloge opravili delavci ob svojem delu. Seveda se to ni zgodilo. Boljševistična oblast je sicer kmalu spoznala pomen javne uprave in odločno posegla v njeno kadrovsko strukturo. Po Leninovem navodilu so iz javne uprave, še posebej z vodilnih mest, nemudoma odstranili vse, ki so bili proti novi oblasti, in tiste, ki niso sodelovali v revoluciji, obdržali pa le lojalne uslužbence. Na vsa vodilna in vodstvena mesta so lahko prišli le preverjeni revolucionarni kadri. Ko je ob neki priliki eden od kandidatov omenil, da nima pojma o področju, ki naj bi ga vodil, je sledil oster odgovor: »Če si pravi komunist, boš že vedel, kako ravnati.« Posledice političnih nastavitev so bile katastrofalne. Ko je bilo jasno, da družbene reforme ne uspevajo, je bilo treba poiskati krivca in to vlogo je dobila javna uprava. Po svoje tudi upravičeno, kajti vodilni ljudje v javni upravi si partijskim vr-
hovom niso upali prikazati poraznega dejanskega stanja, ker bi za slabe rezultate in razmere padla odgovornost nanje. In prav ti vrhovi javne uprave so bili tudi poslušni izvajalci partijskih direktiv, čeprav so vedeli, da so nerealne. Jugoslovanska oblast je takoj po koncu druge svetovne vojne v vsem posnemala sovjetsko oblast in spoznavala, da tudi pri nas reforme ne uspevajo. V partijskih vrhovih niso imeli pravih podatkov o dejanskem stanju in ko ena reforma ni uspela, so kmalu začeli z novo. V 45 letih jugoslovanskega eksperimenta so bile sprejete štiri ustave, veliko število zakonov in ogromno število podzakonskih aktov, vse to pa je zahtevalo ustrezne spremembe v federalnih enotah in vseh organizacijah. Političnim direktivam so sledile številne reforme na skoraj vseh področjih, le v javni upravi ni bilo v 45 letih nobene reforme. Bili pa so posamezni poskusi, da bi tudi javna uprava delovala bolj učinkovito. Skoraj vsako desetletje je vzniknila ideja o podrobnem opisu opravljenega dela za vsak delovni dan, bili so poskusi merjenja upravnega dela itd., vse brez pravih učinkov. V bitki za preživetje so se javni uslužbenci prilagajali vsemu, kar je ukazala politika, s tem da je morda prav njihova splošno znana počasnost nekaj prispevala k temu, da je velika vnema ob začetku sprememb kmalu zamrla. Politika je imela, tako kot povsod, tudi v javni upravi ključno vlogo. Od javnih uslužbencev se je pričakovalo, da »ustvarjalno« prispevajo k uresničevanju idej partijskih vrhov, skratka, javna uprava je bila podaljšana roka politike. In približno taka je bila slovenska javna uprava okrog leta 1990. Spremembe v slovenski javni upravi so se začele z izvolitvijo prve demokratične vlade 16. maja 1990, ki se je tedaj imenovala še po starem, torej Izvršni svet, in imela 27 članov. Ministri, vključno s predsednikom te vlade, do tedaj niso imeli izkušenj z vodenjem resorjev in so bili bolj ali manj odvisni od izkušenih državnih uradnikov, ki so obdržali svoje položaje. Ostal je tudi generalni sekretar prejšnje vlade (izvršnega sveta) in ker je postal predsednik države zadnji predsednik zveze komunistov, je kazalo, da niti v javni upravi niti v družbi pravzaprav ni prišlo do velikih sprememb. Tisti, ki so imeli prej politično moč, so jo v dobršnem delu tudi obdržali, ekonomska moč pa je ostala v rokah »rdečih direktorjev«. In v tako neugodnih razmerah je morala Demosova vlada poskrbeti za postopno prevzemanje zveznih nalog in ustvariti pogoje, da bo Slovenija iz federalne enote postala država. Pospešek tem proce-
111
