TOMAŽ KLADNIK
Slovenska država in njene oborožene sile
Nastajanje oboroženih sil nove demokratične države in vojna za obrambo suverenosti Demokratičnim procesom, ki so se začeli konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v nedemokratični Socialistični Republiki Sloveniji, so ob partijskem vrhu najbolj nasprotovali v vojaškem vrhu oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije. Tvorile so jih Jugoslovanska ljudska armada kot zvezna vojska ter teritorialne obrambe posameznih republik, katerih nalogi v obrambi države sta bili predvsem varovanje zaledja glavnih front ter delovanje na začasno zasedenem ozemlju. Formalni vrhovni poveljnik oboroženih sil je bilo Predsedstvo SFRJ, dejansko pa jih je obvladovalo konservativno in demokratičnim spremembam nenaklonjeno vodstvo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo ter generalštaba oboroženih sil. V Sloveniji se je Teritorialna obramba RS (TO) od ustanovitve leta 1968 sicer razvijala drugače kot v drugih republikah zvezne države. Tako so številni izmed njenih maloštevilnih poklicnih pripadnikov in še bolj njen večinski rezervni sestav v njej videli neke vrste vnovično obuditev ideje slovenske vojske. Vendar se je, tako kot že velikokrat prej v zgodovini slovenskega naroda, izkazalo, »da prihodnost pripada pogumnim« oziroma tistim pripadnikom TO, ki so brez pomisleka podprli demokratične spremembe v svoji domovini. Med temi zagotovo ni bilo vodstva Republiškega štaba za teritorialno obrambo (RŠTO), ki je že 14. januarja 1990 z ukazom podrejeni m občinskim štabom zahtevalo, da izdelajo in mu pošljejo natančen pregled orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev, ki so jih v posameznem občinskem štabu hranili zunaj skladišč armade. Namen tega ukaza, ki je dejansko pomenil začetek razoroževanja enot in poveljstev TO, je bil viden prav na dan primopredaje dolžnosti članov prve demokratično izvoljene vlade v naši zgodovini, saj je 15. maja 1990 RŠTO izdal ukaz o predaji hranjenja orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev, ki so zunaj objektov armade, v le-te. Novo republiško vodstvo se je takoj odzvalo na ta ukaz in novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je občinskim upravnim organom za ljudsko obrambo poslal brzojavko, s katero je prepovedal oddajanje orožja v objekte armade (Kladnik, 2011, 7–9). Z namenom vojaškega zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države so bila sprva ustanovljena jedra vojaškega odpora, nato vojska Slovenije, ki je dobila dokončno obliko v Manevrski strukturi
narodne zaščite. S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna manj kot tri mesece po razorožitvi slovenske TO, ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice, zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenečenjem. Nastajala je z dobro pripravljeno skrivno akcijo, ki jo je vodil Tone Krkovič. Organizirali so jo v vseh trinajstih pokrajinah TO v Sloveniji in zagotavljala je, da so prek nje republiški organi dejansko vodili in poveljevali enotam. Temeljni obrambni načrt je bil preprost in logičen. Ob morebitnem oboroženem posegu armade bi zavarovala ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotovila možnost za vpoklic popolnih formacij. Izdelali so podrobne načrte za posamezna skladišča in druge pomembne objekte. Po pokrajinah in občinah so sestavili udarne skupine in jurišne odrede, katerih formacije so bile prilagojene orožju in opremi, ki so jih imeli na voljo. Mobilizacijske dokumente so v največji tajnosti izdelali za sklic novih enot, ki so jih mobilizirali po načelu samopoziva. Vzpostavili so tudi številna skrivna skladišča za orožje in vojaško opremo. Že poleti 1990 so začeli zbirati informacije o armadi, na podlagi katerih so izdelali ocene ogroženosti, formacije enot in načrte delovanja. Manevrsko strukturo je treba torej obravnavati v funkciji priprav na obrambo slovenskega prostora ter nove samostojne in neodvisne države. To je bila enkratna organizacija, ki je morala v obdobju ukinitve partijske teritorialne obrambe in ustanavljanja oboroženih sil nove demokratične Slovenije delovati kot oborožena sila Slovencev v pripravah na osamosvojitveno vojno. Tako je bil koncept delovanja in vodenje slovenskim oboroženim silam postavljen popolnoma na novo (Janša, 2013; Mikulič, 2005; Kladnik, 2011). S sprejetjem svežnja ustavnih dopolnil, s katerimi je slovenska skupščina odpravila veljavnost zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo, med drugimi tudi, da sta služenje vojaškega roka in slovenska TO v izključni pristojnosti republike, so bili izpolnjeni tudi formalnopravni pogoji za vnovični prevzem poveljevanja nad celotno Teritorialno obrambo Republike Slovenije, na čelu katere je bil kot v. d. načelnika imenovan Janez Slapar. Armada je z zasedbo sedeža republiškega štaba jasno pokazala, da ne bo spoštovala odločitev slovenskih oblasti in tako sta v Sloveniji delovala dva republiška štaba za TO, vendar je bil štab, ki ga je zasedla armada,
131
