MATEJ AVBELJ
Slovenska država in izobraževalni sistem
Uvod Leta 2013 je v souredništvu Mateja Avblja, Gašperja Dovžana, Jerneja Letnarja Černiča ter Mihe Movrina izšel znanstveni zbornik z naslovom Evropska Slovenija (Avbelj et al., 2013). Pri njem je sodelovalo devetnajst avtorjev, ki so vsak s svojega strokovnega področja razvijali idejo oz. ideal evropske Slovenije. Šlo nam je za Slovenijo, ki bi bila vsestransko odprta, svetovljanska, obrnjena na zahod in na tej osnovi utemeljena na vsebinskem liberalizmu, katerega predpostavka in cilj je enako človekovo dostojanstvo vsakega posameznika in iz njega izvirajoča pravica do samouresničenja (Avbelj et al., 2013, xiii). Predpostavljali smo, da je taka Slovenija mogoča le, ko se bodo na Slovenskem končno pojavili in uveljavili svobodni, pokončni posamezniki, odgovorni in ustvarjalni, ki bodo znali odgovornost zase in za svojo skupnost vzeti v svoje roke, namesto da bi se predajali svetobolju in zgolj čakali, kaj bodo zanje in z njimi naredili drugi (Avbelj et al., 2013, 106). Sam sem vztrajal, da je v ta namen treba samo še identificirati točko nič (Avbelj et al., 2013, 106), iz katere bi bilo mogoče začeti ta slovenski preporod. Trdil sem, da je ta točka nič slovenski izobraževalni sistem, rekoč, da slovenska država s socializacijo še lahko zagotovi predpostavke za svoj demokratični in pravni obstoj. V ta namen pa mora vzpostaviti: kakovosten in pluralen izobraževalni prostor, ki bo odprt za čim širši krog epistemoloških skupnosti, domačih in tujih, kot ustvarjalcev in prejemnikov prvovrstnega znanja, podčrtanega z vrednotami svobode in enakega človekovega dostojanstva (Avbelj et al., 2013, 106). To je bilo pred osmimi leti. Ali je ta ideja sploh še aktualna in v kolikšni meri smo jo v zadnjem desetletju v Sloveniji uspeli realizirati? V tem prispevku bomo odgovora na ti dve vprašanji iskali izključno na ustavnopravni ravni. Prav zato je odgovor na prvo vprašanje znan že vnaprej. Ideja kakovostnega in pluralnega izobraževalnega prostora je še kako aktualna, saj temelji na pravici do svobode izobraževanja in znanosti. Ta pravica je v slovenski ustavi izražena skozi tri člene. 57. člen zagotavlja pravico do izobrazbe in šolanja, 58. člen ščiti avtonomnost univerze in drugih visokih šol, 59. člen pa varuje pravico do svobode znanosti in umetnosti. Pravica do svobode izobraževanja in znanosti v najširšem smislu je tako konstitutivna pravica slovenske demokratične in pravne države. Njen konstitutivni značaj se kaže v tem, da brez nje v Sloveniji niti obstoj demokracije niti pravne države ne bi bil mogoč. Čeprav
je nevednega lažje nadzorovati, je že Marija Terezija ugotovila, da je potencialni celokupni uspeh države mnogo večji, ko je njeno prebivalstvo izobraženo. Izobraženi ljudje so tisti, ki so lahko dejanski avtorji svojih življenj, iz česar izhaja, da je svoboda izobraževanja instrument za uresničevanje človekovega dostojanstva. Vse dokler bo človekovo dostojanstvo vrhovna vrednota slovenske politične skupnosti in bo Slovenija ustavna demokracija (USRS, Odločba U-I-109/10, 26.9.2020), bo tudi ideja kakovostnega in pluralnega izobraževalnega prostora aktualna, zares ustavno zapovedana. Vprašanje, ki potemtakem ostaja neodgovorjeno, je vprašanje obsega realizacije te pravice v Sloveniji od osamosvojitve naprej. Nanj bomo odgovorili na podlagi pregleda ustavnosodne prakse v zvezi z zgoraj citiranimi členi ustave, upoštevaje tudi to, ali in kako so bile zadevne odločbe ustavnega sodišča sprejete v slovenski javnosti, ter še posebej, ali so bile uresničene ali ne. Jedro naše razprave bo tako razdeljeno na dva dela. V prvem delu se bomo osredotočili na ustavnosodno dogajanje na področju osnovnega šolstva. V drugem pa se bomo posvetili uresničevanju svobode izobraževanja in znanosti na univerzitetni ravni. Uresničevanje 57. člena ustave 57. člen ustave, ki zagotavlja pravico do izobrazbe in šolanja, je sestavljen iz treh določb, ki tvorijo celoto in jih je zato treba obravnavati skupaj. Ustava najprej določa, da je izobraževanje svobodno (URS, 57. člen, 1. odstavek). Temu takoj v drugem odstavku doda izjemo, v skladu s katero je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev (URS, 57. člen, 2. odstavek). Tretji odstavek pa se glasi, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo (URS, 57. člen, 3. odstavek). Kot izhaja tudi iz novega Komentarja ustave Republike Slovenije izpod odličnega peresa vrhovnega sodnika Jana Zobca (Zobec, 2019), je pravica do svobode izobraževanja pravica negativnega in pozitivnega statusa. Na eni strani država ne sme posegati v pravico posameznikov, da si pridobijo ustrezno izobrazbo. Po drugi strani pa mora država istočasno zagotoviti, da si posamezniki to isto ustrezno izobrazbo res pridobijo. Presek negativne in pozitivne dolžnosti države tako v konkretnih primerih lahko privede do konfliktov, ko, na primer, uveljavljanje pozitivnih ukrepov poseže v dolžnost vzdržati se posegov in obratno. Posledično to pomeni, da mora država na področju svobode izobraževanja nenehno iskati ustrezno ravnotežje med obema dimenzijama te ustavne pravice. Pri tem ji, seveda, lahko pomaga tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je
145
