BRANE DOBNIKAR
Zdravstveno varstvo v 30 letih samostojne Slovenije
Prispevek ima namen osvetliti bistvene prvine razvoja zdravstvenega varstva v samostojni državi, uspehe in neuspehe, pri čemer pa naj mi bo zaradi omejenosti prostora dovoljeno izpustiti marsikaj, kar bi dalo še popolnejšo sliko tako uspehov kot tudi neuspehov zdravstva in deležnikov, ki so bili v tem času (so)odgovorni za njegovo kreiranje in izvajanje. Zdravstveno varstvo v Sloveniji pred osamosvojitvijo Avgusta 2019 je minilo 130 let od uvedbe zdravstvenega zavarovanja po Bismarckovem modelu socialnega zavarovanja, ko je bila z zakonom ustanovljena prva Okrajna bolniška blagajna v Ljubljani, kasneje tudi po vseh večjih mestih. S tem je bil po načelu solidarnosti omogočen razvoj zdravstvene oskrbe zaposlenim in njihovim družinam, kasneje vsemu prebivalstvu. Tako je bilo pri nas med prvimi v takratni Evropi, takoj za Nemčijo, uvedeno obvezno zdravstveno zavarovanje, ki je postalo zgled družbeno pravične skrbi za zdravje vseh. V kraljevini SHS, leta 1922, je bil z zakonom o zavarovanju delavcev uveden evropski model, ki je ločeno urejal nezgodno zavarovanje. Dravska banovina dobi Okrožni urad za zavarovanje delavcev (OUZD) v Ljubljani, ki je ob zavarovanju za bolezni in poškodbe skrbel tudi za nadomestila v primeru brezposelnosti (Zupanič Slavec, 2019). Po drugi svetovni vojni je bil ustanovljen Zavarovalni zavod Slovenije. Ohranjen je bil sicer Bismarckov način zbiranja denarja, žal pa se denar ni zbiral v skladih, pač pa je prehajal v državni proračun. Država je prevzela sovjetski Semaškov model administrativnega socialističnega zdravstva. Zdravstveno zavarovanje je v šestdesetih letih zajemalo velik del prebivalstva, razen kmetov, obrtnikov in svobodnih poklicev. Družinski člani, umetniki in obrtniki so bili vključeni z zakonodajo leta 1962, kmetje pa po referendumu leta 1972 (Zupanič Slavec, 2019). Zdravstvo je bilo v teh letih financirano iz integralnega proračuna vse do uveljavitve t. i. družbene lastnine oz. samoupravnega socializma, ko so bile uveljavljene samoupravne skupnosti za zdravstvo (Zupanič Slavec, 2017). To (in po letu 1976 uveden odprt storitveni sistem ob omejenih sredstvih) je botrovalo trajnim izgubam v zdravstvu. Novo demokratično vlado so tako leta 1989 pričakale velike izgube. Navkljub številnim pomanjkljivostim je zdravstvo v obdobju pred letom 1990 na marsikaterem
področju izkazovalo dobre prakse in organizacijske prijeme, ki pa se do danes žal niso več pomembno posodabljali. Infrastruktura primarnega zdravstva, načela javnega zdravja, promocija higienskih ukrepov, visoka precepljenost med otroki, zobozdravstvo otrok, perinatalno varstvo, zdraviliško zdravljenje in rehabilitacija, medicina dela in varstvo bolnika z delovnopravnega vidika itd. so ob hkratnem sledenju medicinske stroke v svetu vsekakor dosežki. Razpoloženje v družbi se je v sedemdesetih in osemdesetih letih, ob številnih negativnih pojavih, naglo spreminjalo v smeri nezadovoljstva s političnim sistemom. Zaradi netransparentnega zbiranja/ trošenja zdravstvu namenjenih sredstev v proračunu so državljani s samoprispevki vzdrževali investicije in preživetje zdravstvenega sistema. Osamosvojitev in sprememba zdravstvene zakonodaje 1992 Nova, demokratično izvoljena vlada leta 1990, ki je bila zaradi procesa osamosvojitve sestavljena iz politikov z različnim pogledom na organiziranje zdravstva, je svojo pozornost posvetila državotvornim temam. Zdravstvo vsekakor ni bilo v prvem planu. Zaradi grozečega finančnega zloma zdravstva je bilo treba štirikrat povečevati prispevno stopnjo. Istočasno se je začela, pod vodstvom dr. Bohove, prve ministrice za zdravstvo v novih razmerah, pripravljati nova zakonodaja, pri čemer je bilo še posebej vroče v razpravah o ponovni uvedbi pravice do zasebnega dela v zdravstvu in pri ponovnem vzpostavljanju Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS), ki je bila po drugi svetovni vojni nasilno ukinjena. Že tedaj se je začelo ustvarjati, skladno z interesi predstavnikov prejšnje socialistične politike, ki jim ni bilo do bistvenih sprememb, javno mnenje o odličnem zdravstvu v Sloveniji v času avtoritarnega režima. Teza odličnega zdravstva v nekdanji državi je bila in je še vedno v samostojni državi pogosto zlorabljeno orodje v rokah določenega dela politike za naklonjenost javnosti. Ta ocena ne temelji na kazalcih kakovosti in na argumentiranih primerjalnih študijah. Na veliko preizkušnjo verodostojnosti jo postavljajo primerjalni podatki o financiranju in pomanjkanju zdravstvenega kadra, pomanjkljivem nadzoru, odsotnosti zdravniške avtonomije ter izostanku merjenja kakovosti, izobraževalnih procesih zdravnikov, podatki o številnih privilegijih političnih funkcionarjev do zdravstvene oskrbe (Ministrstvo
157
