MARKO ŠTROVS
Socialna politika Slovenije po osamosvojitvi
V Sloveniji so socialna politika, socialna pravičnost in solidarnost pomembne že od nekdaj. Ni treba omenjati le stare pravde in politike predvojne Slovenske ljudske stranke ter močnega krščansko-socialnega gibanja, saj je tudi komunistična oblast pred osamosvojitvijo Slovenije socialo zelo resno upoštevala in pazila, da ne bi bile preveč vidne razlike med privilegiranimi sloji in večino. Socialna politika v najširšem pomenu je sistem ukrepov in politik, s katerimi oblast prerazporeja celotni dohodek države. Bolj kapitalistično usmerjene države več prepustijo proizvajalcem, torej lastnikom kapitala in delavcem, socialisti pa raje z davki in prispevki poberejo čim večji delež in ga potem po svoji presoji delijo med ljudi. Ko je ob koncu osemdesetih let začel propadati evropski komunizem in so se po vrsti začele demokratizirati prej komunistične države od Baltika do Jadrana, se je to odrazilo tudi v Jugoslaviji. Na prvih svobodnih volitvah leta 1990 je bila v Sloveniji izvoljena nekomunistična oblast pod vodstvom koalicije Demos, ki je med drugim skušala spremeniti tudi prejšnjo socialistično socialno politiko izenačevanja v revščini. Z državnimi ukrepi naj bi čim večjemu delu prebivalstva omogočili preživljanje z lastnimi dohodki iz dela oziroma lastnine, država pa naj bi z ukrepi socialne politike nastopala le subsidiarno, če si posameznik sam ali s pomočjo svoje družine ne bi mogel zagotoviti dostojnega preživetja. Predlagani so bili trije ukrepi, s katerimi naj bi prejšnje družbeno premoženje razdelili med ljudi: denacionalizacija, privatizacija družbenih podjetij in privatizacija družbenih stanovanj. S tem naj bi velik del prebivalstva rešili popolne odvisnosti od mesečnih plač oziroma različnih socialnih prejemkov. Denacionalizacija Demosova vlada je že pred osamosvojitvijo pripravila zakon o denacionalizaciji, da bi prejšnjim lastnikom ali njihovim naslednikom popravila krivice, ki jim jih je komunistična oblast storila z ropom njihove lastnine. Z vrnitvijo tega premoženja pravim lastnikom je napravila prvi korak k privatizaciji, s katero naj bi velik del državljanov vključila v lastništvo podjetij in stanovanj. Predmet denacionalizacije je bilo premoženje, ki so ga komunisti odvzeli lastnikom v obdobju, ko so bili na oblasti. Začeli so z zaplembo vsega premoženja oseb nemške narodnosti ne glede na državljanstvo, državljanov, ki so jih obsodili vojnih zločinov, ter njihovih sodelavcev, oficirjev in podoficirjev
bivše jugoslovanske vojske, ki se niso hoteli vrniti v domovino, pripadnikov protikomunističnih vojaških formacij in drugih oseb, ki so po vojni pobegnile v inozemstvo. Zaplenjeno je bilo tudi vse premoženje oseb, ki so jih komunisti pobili med vojno ali po njej. V drugi fazi komunisti zaplemb niso več opravičevali s krivdo razlaščencev, temveč so kar vsem trdnim kmetom, lastnikom škofij in samostanov ter velikih kmečkim posestev z agrarno reformo zaplenili zemljišča in gozdove nad določeno mejo. Na oba načina je prišlo v državni zemljiški sklad 266.500 ha zemljišč; od tega jih je 86 % obdržala država, nekaj pa je razdelila malim kmetom. Še več je bilo nacionaliziranih gozdov. Nacionalizacija podjetij in obratovalnic se je začela z zaplembo gospodarskih podjetij leta 1946, nadaljevala s podržavljenjem javnih in drugih podjetij splošnega pomena, končala pa šele leta 1963 z nacionalizacijo najemniških poslovnih zgradb in gradbenih zemljišč v mestih in naseljih mestnega značaja. Demosova koalicija je zakon o denacionalizaciji uspela spraviti skozi postopek do konca leta 1991, ko v njej še niso prevladale stranke kontinuitete s prejšnjim režimom, zato je bila denacionalizacija zastavljena tako, da so jo morale izvesti tudi naslednje vlade, ki ji niso bile naklonjene. Osnovni način denacionalizacije je bila vrnitev premoženja v naravi, le v primerih, ko to ni bilo mogoče, so upravičenci dobili odškodnino. Za vračanje zemljišč v naravi je bil ustanovljen državni sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, za izplačevanje odškodnin pa državni odškodninski sklad, ki so mu namenili 10 % privatiziranega premoženja družbenih podjetij. Po podatkih ministrstva za pravosodje je bilo do 30. septembra 2019 pravnomočno rešenih 39.580 zahtev za denacionalizacijo, po katerih so upravičenci dobili nazaj 53.808 hektarjev kmetijskih zemljišč, 94.848 hektarjev gozdnih zemljišč, 19 hektarjev pozidanih zemljišč, štiri hektarje vodnih zemljišč in 14.856 hektarjev neplodnih zemljišč. V državnem skladu kmetijskih zemljišč, kjer so bila knjižena vsa državna kmetijska in gozdna zemljišča, zbrana z nacionalizacijo, je tudi po denacionalizaciji ostalo 89.377 ha kmetijskih in 217.512 ha gozdnih zemljišč, za katere ni nihče vložil zahtevka, bodisi zato, ker so bili ob nacionalizaciji pobiti vsi člani lastnikove družine, bodisi zato, ker so lastniki padli v katero od kategorij, ki niso bile upravičene do denacionalizacije. Kadar vrnitev nepremičnine v naravi ni mogoča, zakon določa dodelitev nadomestne nepremičnine ali izplačilo odškodnine. Slovenski državni holding
179
