JURE ZUPAN
Mala inventura Slovenije
»Najslabša stvar komunizma je tisto, kar pride po njem.« Adam Michnik, poljski novinar in urednik Pisati o dosežkih države po tridesetih letih njenega obstoja bi morala biti razmeroma lahka naloga. Vendar so se v tem času zgodile globalizacija, informatizacija družbe in klimatske spremembe, tako da so politični, ekonomski in socialni vplivi pustili posledice v vseh porah družbe in na vsakem posamezniku. Zato spremembe v državah težko ocenimo z absolutnimi številkami in jih raje postavimo v primerjavo z drugimi. Napredek Slovenije npr. lahko primerjamo s stanjem v državah bivše Jugoslavije, z napredkom celotne Evropske Unije, njenim povprečjem ali samo z njenim delom, npr. višegrajsko četverico. Primerjava z državami zahodne Evrope, ki so že pred tem skoraj petdestet let uživale ugodnosti Marshalovega načrta in utečene demokracije, se ne zdi najustreznejša. Tudi uspehe držav bivše Jugoslovije je težko meriti z istimi vatli. Večina se je najprej mučila z veliko večjo inflacijo kot Slovenija, nato z daljšimi vojnami in na koncu z njihovmi posledicami. Vse omenjeno je še poslabšalo že tako slabo dediščino jugoslovanskega solidarnostno-samoupravnega gospodarstva. Zato bi bila taka primerjava povsem neustrezna. Zdi se, da bi bila primerjava slovenskega tridesetletnega obdobja z višegrajskimi državami še najprimernejša. Vse države so izhajale iz totalitarnih režimov, vendar pa je bila Slovenija po mnenju mnogih ob začetku tranzicije gospodarsko močnejša in socialno bolje stoječa, torej v prednosti pred višegrajsko četverico. Da bi razumeli vzroke, zakaj je Slovenija v tridesetih letih to prednost zapravila, si je treba ogledatati nekaj številk. Spodnja preglednica kaže tridesetletno rast bruto družbenega proizvoda (BDP v 1000 $ na prebivalca) Avstrije, Nemčije, višegrajske četverice, Slovenije in Hrvaške, hkrati pa tudi relativni dvig BDP-ja za vsako državo glede na stanje leta 1990. V prikazu niso toliko zanimive absolutne številke BDP-ja, čeprav se iz njih dobro kaže prednost Sloveije v primerjavi z višegrajsko skupino. Pomembnejše so relativne številke in seveda tridesetletni trend, ki ga ne gre zanikati z zamahom roke. Ta pokaže, da ima slovenska družba kot celota izrazite sistemske težave. Rast BDP-ja v Sloveniji v tridesetletnem obdobju je skoraj enaka rasti (2,4 %) v razvitih državah z dobro utečeno ekonomijo. Vendar imajo te več kot dvakrat višjo absolutno vrednost. Če bi se Slovenija želela približevati povprečju Evrope, Avstriji ali Nemčiji, bi morala povečati trend rasti BDP-ja; zdi pa se, da se ta celo za malenkost znižuje. Jasno pa se vidi, kako višegrajske države in tudi Hrvaška (ki je prebrodila težje posledice vojne kot Slovenija) napredujejo precej hitreje. Naj opozorim na Češko. Ta je v tridesetih letih povečala BDP skoraj za faktor šest, da ne govorimo o Poljski, državi z 38 milijoni prebivalcev, ki je v istem obdobju povečala BDP devetkrat! Če kdo opravičuje večje faktorje rasti
pri celotni višegrajski skupini z nižjim začetnim izhodiščem v primerjavi s Slovenijo, mora upoštevati tudi, da je večina višegrajskih držav dosegla slovenski BDP iz leta 1990 v desetih letih, države pa so se tudi potem razvijale hitreje kot Slovenija. Številke so neusmiljene. Slovenija zaostaja. Izgubljenih je trideset (!) let tranzicije. To so dejstva. Če želimo vsaj načelno analizirati to porazno stanje in razbliniti fantazijo slovenskega uspeha, se zdi smiselno pogledati napredek v treh časovnih obdobjih: a) obdobju ustvarjanja države in podlage za vstop v EU in Nato, b) obdobju gospodarske rasti, vstopa v EU, Nato in prevzema evra ter c) obdobju padca in stagnacije celotnega socialno-ekonomskega sistema Slovenije po nastopu krize 2008 do danes. V prvem obdobju (1990–2004) so v Evropi prevladovale obetajoče politično-ekonomske razmere in stabilnost. Večina postkomunističnih držav je vsaj formalno prevzela demokratične vrednote in demokratične inštitucije, ki jih je v pozitivnih razmerah ob čakanju na sprejem v EU in Nato razvijala v upanju na hitro izboljšanje življenjskih razmer. V tem obdobju je imela Slovenija dodatne naloge zaradi ustanavljanja lastne države. To sta sicer morali storiti tudi Češka in Slovaška, vendar v manjšem obsegu. Kljub temu so višegrajske države s hitro privatizacijo in omogočanjem dostopa tujega kapitala na svoj trg v prvem obdobju dosegale vsaj 50-, medtem ko je Slovenija zmogla le 10-odstotno rast. Ker so bili cilji prestrukturiranja vsaj na deklarativni ravni pri vseh državah približno enaki, je bil toliko bolj pomemben način, ki ga je trenutna vlada ubirala na poti proti njemu. Na Češkem je prva nekomunistična vlada Vaclava Klausa trajala šest let (1992–1997), zato je imela dovolj časa, da je lahko uredila vsaj najnujnejše demokratične spremembe in osnovne lustracijske ukrepe. V nasprotju s Čehi smo v Sloveniji prvo nekomunistično vlado Lojzeta Peterleta zamenjali že dve leti po polovici prvega mandata (1990–1992). V času, ko je bilo treba na novo vzpostaviti vse institucije mlade države, so bile nujne tranzicijske politične spremembe potisnjene v ozadje. Zato je večina sprememb na zakonodajnem področju in s tem tudi v političnem sistemu prešla k nalogam naslednjih vlad, ki so jih potem dvanajst let (1992–2004) vodili pripadniki in/ali simpatizerji bivšega sistema. Razumljivo je, da je bila zato vsaka resna sprememba na sistemski ravni če že ne povsem onemogočena, pa vsaj odrinjena na kasnejši čas. Levosredinske vlade so v tem času poskrbele za ustrezne pravne varovalke za ohanitev koristi v vseh institucijah in gospodarskih organizacijah, ki so jih vodili predstavniki bivšega sistema. Administrativni sistem je teh dvanajst let deloval nespremenjeno, narejeni so bili le »kozmetični« popravki. V treh mandatih je bil s kadri leve provenience izpopolnjen vsak segment »novoustanovljenega« dela oblasti (imenovanja sodnikov, članov nadzornih svetov državnih družb in finančnega, medijskega ter izobraževalno-raziskovalnega sistema itd.).
211
