MITJA KALIGARIČ
Stanje narave in njeno ohranjanje. Pogled rastlinoslovca in ljubitelja narave Ali se zavedamo, kaj imamo? Slovenija je znana kot »zelena dežela«, »zelena destinacija«, prostor na Zemlji, kjer je »kvaliteta življenja visoka« prav zaradi naravnih danosti, ki to omogočajo. Ljudje, ki so živeli v tujini ali veliko potovali, vedo povedati, da opaziš in ceniš stvari, ki so ti bile vsakdanje, šele ko jih začneš v tujini pogrešati ... pogledi na gore, na zelene hribe in griče, razgledi v dolino, na ravnico, na divje reke, jezera in morje; zelenilo gozda, belo skalovje, trstičevja, travnike, sadovnjake, močvirja in obrežja, da o prebivalcih – rastlinah in živalih – ne govorim. Kar je nam vsakdanje, je drugod cenjena vrednota. Poglejmo na primer gozd: skoraj dve tretjini Slovenije prekriva gozd, v katerem so bili v preteklosti upoštevani visoki standardi trajnostnega gospodarjenja, praviloma brez golosekov. Če pogledamo gozdove dežel, ki ležijo severneje od nas, iz zraka, vidimo nenavadno geometrijo – like pravilnih oblik, ki nam kažejo razvojne stadije gozda od zadnjega goloseka; drevesne plantaže in lastniško strukturo. Pri nas se gozdni plašč razliva iz ene oblike v drugo tako, da sledi talnim in podnebnim dejavnikom. Za sprehod v gozd pri nas ne potrebujemo dovoljenja lastnika, brez dovoljenja tudi lahko nabiramo gobe in borovnice; gozd je dostopen peš skoraj iz vsakega slovenskega mesta ali vasi. Vse to je za druge države nekaj nepojmljivega. V Sloveniji je vsak kratek izlet že lahko vzpon na višji ali manjši vrh z lepim razgledom, nekaj ur vožnje nas pripelje do morja, do Alp, do dinarskih gozdov ali do murske ali dravske ravnice. Od kod bogastvo življenja? S tem smo že nekoliko namignili, da je narava v Sloveniji nekaj izjemnega, tako po svojem bogastvu kot tudi po pestrosti. O tem govori podatek Narcisa Mršića in leta 1997 (»Biotska raznovrstnostv Sloveniji«), da - čeprav Sloveniji pripada le 0,014 % kopnega - tu živi več kot 2 % celinskih (kopenskih in sladkovodnih) vrst (Mršić, 1997). Če se osredotočimo le na rastline (praprotnice in semenke), ima Slovenija okrog 3200 divje rastočih vrst (in podvrst) praprotnic in semenk, na primer Velika Britanija z otoki pa le okrog 1700. Seveda imata npr. Španija in Italija blizu 6000 vrst, vendar je treba upoštevati njuno velikost in geografsko širino. V splošnem namreč velja, da od ekvatorja proti poloma biotska pestrost upada. Ocenjujejo (podatki Agencije Republike Slovenije za okolje),
da je v Sloveniji med 13.000 in 15.000 živalskih vrst, od tega 4000 endemičnih (takih, ki živijo na omejenem geografskem območju), med njimi je veliko podzemeljskih (jamskih) vrst. Med rastlinami je endemičnih 60 vrst in podvrst, od tega 22 takih, ki živijo skoraj izključno na ozemlju Slovenije. Naj med njimi omenim hladnikovko (Hladnikia pastinacifolia) iz Trnovskega gozda, rodovni endemit (rod le z eno vrsto, ki uspeva samo na majhnem območju), ki je na današnjem rastišču preživela zadnjo ledeno dobo in ima najbližje sorodnike v ameriških Apalačih in na Korejskem polotoku – tako izolirana je v naravi (na Trnovskem gozdu) in v rastlinskem sistemu. Za stanje biotske pestrosti je odgovornih več dejavnikov. Biotska pestrost (biodiverziteta) se lahko izraža z vrstno pestrostjo (število različnih vrst na prostorsko enoto), ki jo imenujemo alfa diverziteta, beta diverziteto, ki pomeni pestrost različnih habitatov, in gama diverziteto, ki jo poznamo tudi kot krajinsko pestrost. K alfa diverziteti pripomorejo v prvi vrsti biogeografski dejavniki, to je vzorec razširjenosti neke skupine vrst (roda ali družine) kot posledica evolucije, nastanka vrst. Tako govorimo, da so nekatera območja »razvojni centri« rodov ali družin, poznamo tudi »centre razširjenosti« in »centre endemizma« – vse to lahko kumulativno prispeva k temu, da imamo na Zemlji t. i. »vroče točke biodiverzite«, kot so na primer Dinaridi oziroma celoten zahodni Balkan, Mediteran in Alpe. Slovenija leži prav na preseku teh treh biogeografskih sistemov, od katerih vsak prispeva znaten delež »svojih« vrst v fond slovenske flore in favne. Slovenija je znana tudi po tem, da so pri nas stalne in viabilne (vitalne) populacije karizmatičnih vrst velikih zveri: rjavega medveda (Ursus arctos), volka (Canis lupus) in evropskega risa (Lynx lynx). Risa je konec 19. stoletja iztrebil človek, vendar pa pri nas ponovno živi. Trenutno poteka drugi »val« njegove naselitve s Karpatov, ki kaže na uspeh. Volk prav tako spet pridobiva na številčnosti, čeprav njihovo število v vsej Sloveniji ne dosega 100. Najbolje kaže medvedu, ki se je v zadnjih desetih letih znatno namnožil in marsikdo pozna Slovenijo prav po stalni prisotnosti medveda. Neživi dejavniki Vsaj za rastline lahko rečemo, da je Slovenija na stičnih območjih treh večjih fitogeografskih sistemov: Alp, Mediterana (submediteransko-ilirski vpliv) in dinarskega sveta (severnobalkanski vpliv).
249
