GORAZD BAJC
Pregled zgodovine slovenske manjšine v Italiji po letu 1991
Uvod Zgodovina slovenske manjšine v Italiji je zelo razgibana, pisana in nadvse kompleksna.1 Če imamo po eni strani na razpolago nekaj zelo dobrih študij o posameznih segmentih, po drugi neke celovitejše obravnave ni, kar velja toliko bolj za obdobje zadnjih treh desetletij. Pregled vseh najpomembnejših vidikov do konca osemdesetih let ponuja interdisciplinarno delo Pavla Stranja (1992), za naslednje obdobje, do leta 2016, pa monografija več avtorjev, ki sta jo uredili Norina Bogatec in Zaira Vidau (2017). Edina zgodovinska sinteza, in sicer do novega tisočletja, je predstavljena v knjigi izpod peresa Milice Kacin Wohinz in Jožeta Pirjevca (2000). Temeljne pravno-zgodovinske vidike in nekatere povezane vsebine do prvih let novega tisočletja dobimo v monografski številki znanstvene revije Acta Histriae (11, 2, 2003) in v obširni monografiji (Bajc, 2004). Nadaljevanju te tematike, zlasti pa kot analiza razvojnih dilem in perspektiv manjšine po vstopu Slovenije v Evropsko unijo (EU) in schengensko območje, je posvečena interdisciplinarna študija več avtorjev (Bajc et al., 2008). Pomembni so tudi številni prispevki priznanega družbenega geografa Milana Bufona. Poglobljene analize posameznih vprašanj manjšinske preteklosti in stvarnosti dobimo v številnih publikacijah, ki jih je izdal ali soizdal Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI), še najbolj ravno po letu 1991, in v tem smislu je plodna tudi založniška dejavnost zamejskih založb. K vedenju o manjšini prispevajo tudi mediji in podčrtati velja, da niso le kronika sprotnega dogajanja, saj ga praviloma razlagajo v kompleksnejši luči. Podobno velja za letne koledarje ter drugi periodični ali revialni tisk. Avtor pričujočega zapisa, zgodovinar, ki se je rodil in živi v Trstu ter raziskuje in poučuje v Mariboru, je v pričujočem zapisu skušal – tudi na podlagi osebnih izkušenj s skoraj vsakodnevnim soočenjem z »mikrokozmosom« manjšine – strniti njene najbolj relevantne značilnosti v zadnjih treh desetletjih. Prikaz še zdaleč ni popoln, želi pa vsaj opozoriti na ključne mejnike. Demografska slika Zgodovinsko Slovenci v Italiji poseljujejo vzhodni del današnje Avtonomne dežele Furlanije
Julijske krajine (FJK), in sicer Tržaško, Goriško ter vzhodni del Videmske, se pravi Kanalsko dolino, Rezijo in Beneško Slovenijo, slednja pa se deli na Nadiško ter Tersko dolino. V italijanski državi živi 15 uradno priznanih jezikovnih manjšin. Po podatkih notranjega ministrstva (Šušmelj, 2003, 57–58; Šušmelj, 2009, 305–306) je Slovencev 70 tisoč, čeprav je isto ministrstvo od konca druge svetovne vojne dalje navajalo tudi višje (75.700) ali nižje številke (61.000), sama vlada je enkrat navedla 72.323, drugič pa 60.200. Ocen je bilo še več in najvišjo je v prvem povojnem obdobju navedel Lavo Čermelj (125.000), najnižja pa je iz leta 1996, ko se je pojavila številka 46.822 (cfr. Čermelj, 1965, 348; Renko, 1971, 23, 27; Stranj, 1992, 41–46; Kavrečič, 2008, 237; Jagodic, 2017, 44–45). Eden izmed najbolj kompetentnih poznavalcev tematike, Stranj, je zapisal, da so italijanski uradni in poluradni viri največkrat navajali število približno 52.000, medtem ko je raziskava inštituta SLORI iz leta 1985 ocenila število Slovencev v Italiji na 96.000 (Stranj, 1992, 43, 45–46). Podobna je ocena Milana Bufona leta 2002 (2002, 139), ki je dve leti kasneje zapisal, da gre za »okoli 90.000 oseb, ki se tesneje oziroma trajnejše povezujejo s slovenskim jezikom, in to število lahko pojmujemo kot širši obseg slovenske etnične skupnosti v Italiji«, dodal pa je, da se je število uporabnikov slovenskega jezika povečalo, in sicer ne le zaradi »objektivnega« slovenskega prebivalstva (Bufon, 2004, 133). Z drugimi besedami, zanimanje za slovenščino se je v FJK v zadnjem obdobju, zlasti po vstopu Slovenije v EU, povečalo. Od začetka devetdesetih let dalje so se na primer v deželi jezikovni tečaji slovenskega jezika pomnožili, čeprav ostaja za veliko večino italijansko govorečega prebivalstva poznavanje jezika »drugega« nepremostljiva ovira. Ne glede na neenotna mnenja o številu pripadnikov manjšine je pri obravnavi etnične slike treba upoštevati več drugih elementov. Zelo poenostavljeno: po eni strani splošni demografski padec in izseljevanja; po drugi strani pa vprašanje identitete otrok t. i. mešanih družin ali pa tistih, ki so v zadnjih desetletjih ponovno »odkrili svoje slovenske korenine«, saj na območju slovensko-italijanskega stika ni več tiste nacionalistične napetosti, ki je bila v prejšnjih obdobjih tako značilna in je nedvomno
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države št. J69354 in raziskovalnega programa Slovenska identiteta in kulturna zavest v jezikovno in etnično stičnih prostorih v preteklosti in sedanjosti št. P6-0372, ki ju financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
275
