ANDREJ HOZJAN
Kratek vpogled v položaj slovenske manjšine v Porabju po letu 1991
Uvod Prispevek oriše nastanek in razvojno pot ter današnje stanje slovenske narodnostne skupnosti v Porabju/Slovenskem Porabju na Madžarskem. 1 Nastala je kot rezultat mirovne konference v Versaillesu leta 1919 in Trianonske mirovne pogodbe leta 1920. Zakoličena nova državna meja je grobo razločila tamkaj živeče Slovence na levem bregu Mure, ki odtlej živijo v dveh sosednjih državah. Največji del tukajšnjega slovenskega prebivalstva se je nato v okviru Jugoslavije praktično brez večjih posledic prilagodil življenju v državni skupnosti Slovencev. Njegov majhen del pod reko Rabo pa je doživljal vse možne vrste pritiskov, ki so pustili hude posledice. Danes je ta etnična manjšina pred dejstvom, da le še njeni starejši in najstarejši pripadniki znajo govoriti porabsko-slovensko narečje. Mlajše in najmlajše generacije pa so, ob načrtnem zanemarjanju skrbi za manjšino, pa tudi zavoljo napak jezikovne in izobraževalne politike v zadnjega pol stoletja, v bistvu jezikovno izgubljene. Najseverovzhodnejši delček slovenskega etničnega prostora je bil in ostaja še naprej Slovensko Porabje. Slovenski živelj je v trenutku velike zgodovinske prelomnice pred dobrim stoletjem živel na levem bregu Mure vse do reke Rabe oziroma v tamkajšnjih devetih vaseh do predmestja največjega kraja ob Rabi Monoštra/Szentgotthárda. Njegov narečni govor je najbližji goričkemu poddialektu prekmurskega narečja. S podpisom Trianonske mirovne pogodbe junija 1920 med takratnima Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevino Madžarsko je v veliki večini strnjeno živeče slovensko prebivalstvo teh krajev – le Dolnji Senik je imel nemškojezično večino − nenadoma, v bistvu čez noč, postalo etnična manjšina, ločeno od dotedanje enovite Slovenske krajine (danes Prekmurje). Stisnjeno v sam kot novoustvarjenega tromejnega področja Avstrije, Jugoslavije in Madžarske se je znašlo v položaju, ki mu, kakor koli gledano, ni obetal nič dobrega. Migracije v druge dele države ali kar v tujino so bile tedaj že vsakdanje. Izrazito slaba dediščina obdobij po nastanku nove državne meje leta 1920 Sledila so dolga desetletja težkih preizkušenj. Madžarske oblasti so takoj po podpisu mirovne pogodbe »pozabile« na določila o varovanju
narodnih manjšin v državi. Med obema vojnama tako ni bilo govora o kaki zaščiti slovenske narodnostne skupnosti. Slovenski jezik sta v porabskih vaseh ohranjali le Cerkev in družina. Druga svetovna vojna je tu prišla do zaključnih dni s prihodom sovjetskih vojakov v poznem marcu 1945. Iz Porabja so po vojni prišle jasne zahteve in apeli za priključitev območja k matični domovini Jugoslaviji na vodstvi obeh držav. Čeprav je na pariški mirovni konferenci z zaključno fazo leta 1947 obstajala realna možnost za spremembe trianonskih mej Madžarske, pa je vodja Sovjetske zveze v skladu s sklepi srečanj treh »velikih« že takoj po koncu vojne kategorično odklonil kakršne koli mejne spremembe v državah, ki jih je osvobodila Rdeča armada. Tega so se nato držali vsi odločujoči: porabske vasi so še naprej ostale na Madžarskem. Povojna leta so s sprejemom resolucije Informbiroja prinesla nekajletno najhujše obdobje državnih pritiskov na manjšino. Znašla se je obkrožena z »železno zaveso« na tromeji (bodeča žica, minska polja, redno preoran pas zemljine). Rákosijev režim je v tukajšnjih Slovencih, kot tudi v vseh ostalih južnih Slovanih v državi, videl skupino državljanov, nevarno oblastem. To se je pokazalo v številnih postopkih, ki so jih sprožili proti ljudem zaradi sumov »vohunjenja«, »tihotapljenja ljudi«, izvajali so policijski nadzor in teror nad prebivalstvom. Prišlo je celo do izgona več stotin Porabcev v »delovno-prevzgojna« taborišča v pusti notranjosti države. O številnih skrivnostnih »izginotjih«, osebnih stiskah, pobegih čez mejo in podobnem lahko le ugibamo. Vse to je izjemno vplivalo na tukajšnji živelj, saj se je njegovo število krepko znižalo. Prebivalstvo je pričelo intenzivneje migrirati iz pokrajine v mesta v notranjosti države, v sosednje ali celo prekooceanske države. Stanje se je lahko normaliziralo šele čez leta. Razvojni načrti Madžarske v preteklosti pa so zaobšli vsa obmejna območja na zahodni meji. Porabje zaradi skromnih naravnih razmer ni bilo vključeno v državne projekte, temveč ga je država pustila kot gozdno območje (neke vrste gozdni rezervat), kar se danes kaže kot prednost. Tudi zavoljo povsem hladnih odnosov med državama je ostala politika oblasti do območja nespreme-
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta ARRS Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države (J6-9354) ter raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom (P6-0138).
289
