MARJAN HORVAT
Slovenija in evroatlantske integracije. Normativna in diskurzivna moč Slovenije kot majhne države Uvod V prispevku1 na osnovi dveh konceptualnih podob »izginjajočega posrednika«, ki zadevata pasivno in aktivno načelo v procesih družbenih sprememb (F. Jameson in E. Balibar), analiziramo dosedanjo in potencialno vlogo Slovenije v evroatlantskih integracijah. Na osnovi teh izhodišč preverjamo dve tezi o Sloveniji kot »izginjajočem posredniku«: 1) v kontekstu pasivizacije njene izvorne in izvirne misli po vstopu v Evropsko unijo in 2) z analizo njene vloge kot aktivne »prevajalke« diskurzivnih, identitetnih in epistemoloških sestavin, ki opredeljujejo zahodnobalkansko, srednjeevropsko in zahodnoevropsko regijo, v katere je Slovenija historično, duhovnozgodovinsko in kulturno vpeta. Tezi preverjamo z analizo procesov »udomačevanja« evropskega integrativnega diskurza v slovenski znanstveni in javni sferi v treh obdobjih: ob vstopanju Slovenije v Evropsko unijo in v zvezo Nato, v obdobju finančne in ekonomske krize, krize, povezane s tragedijo beguncev, ter v zadnjem obdobju, zaznamovanem s t. i. suverenizmom in politikami nacionalnega refleksa. Na osnovi naših analiz v sklepnih poglavjih opredelimo posebnosti v formiranju identitetnih in diskurzivnih vzorcev slovenstva, specifičnih v tem, da so v njih integralno reflektirane tudi izkušnje, ki so jih imeli Slovenci s članstvi v večnacionalnih integracijah, dognanja pa povežemo z različnimi strategijami, ki jih t. i. majhne države uporabljajo s ciljem utrjevanja svojega položaja v mednarodni skupnosti. Raziščemo zlasti (neizkoriščene) potenciale v afirmaciji »normativne moči«, ki jih ima Slovenija v regijah, katerih del je, in v širšem mednarodnem prostoru, pri čemer izhajamo iz specifik njenega družbeno-integrativnega diskurza in poudarka, da je predpogoj za udejanjanje »normativne moči« majhnih držav v mednarodnem prostoru – kot je vidno iz analiz v prispevku navedenih uspešnih primerov – razumevanje, da to prvenstveno ni (zunanje)politično, temveč družbenorazvojno vprašanje. Ni naključje, da je britanski filozof Fridrick Jameson v eseju o Maxu Webru izpostavil nenavadno vlogo kalvinizma, ki jo ima ta doktrina v Webrovi razčlembi protestantske etike in duha kapitalizma. Prav kalvinistična etika dvojne predestinacije (med »izbrani« in »neizbranimi«) je po Webru namreč tlakovala pot k sekularni kapitalistični etiki, omogočila torej to nemogočo izmenjavo energij med religiozno in posvetno etiko (Weber, 1988). Jameson je zato kalvinizem, ki je po opravljeni »nalogi« kot akter prehoda pravzaprav »zapustil« prizorišče zgodovine, opredelil kot eno izmed
podob »izginjajočih posrednikov«, ki z vsebovanjem sestavin obeh svetov, torej tistega, ki izginja, in tistega, ki se poraja, v različnih zgodovinskih obdobjih omogočajo procese družbenih sprememb (Jameson, 1973, 76). Na osnovi njegovega koncepta so vlogo izginjajočih posrednikov, zlasti z analizami nalog in vloge intelektualcev v družbenih spremembah, proučevali tudi drugi družbeni teoretiki (glej v Kahambing, 2019). Za koncipiranje naše teze je zanimiva še uporaba tega koncepta v eseju Etienna Balibarja o normativni moči Evrope. V njem izginjajočega posrednika opredeli kot »podobo (zavedajoč se spekulativnosti te opredelitve) prehodne institucije, sile, skupnosti, ali duhovne formacije, ki oblikuje pogoje za novo družbo ali nove civilizacijske vzorce – čeprav na obzorjih in v besednjaku starega – s preurejanjem sestavin, ki jih je podedovala prav od tistih institucij, ki naj bi jih presegla« (Balibar, 2003, 334). Po njegovem nobena tranzicija od stare k novi družbi ni mogoča brez tovrstnega posredništva. V svojem razmišljanju poveže »izginjajočega posrednika« z dilemami o evropski kulturni in politični identiteti ter o »mehki moči« evropske (zunanje) politike, ki so zaznamovale razmisleke o evropskem združevanju v prvem desetletju 21. stoletja. Na osnovi omejenih (z)možnosti Evropske unije v razreševanju svetovnih konfliktov sugerira takšen pogled na Evropo, ki vključuje spoznanje, da je treba raziskati njene »lastne ranljivosti in nedoločenosti – v nekem smislu njen ‚prehodni‘ značaj – kot učinkovito mediacijo v procesu oblikovanja nove politične kulture, novega vzorca politike per se v kontekstu pereče nacionalne in mednarodne krize« (Balibar, 2003, 334). V ti dve različni videnji izginjajočega posrednika – s poudarkom, da gre v naši uporabi tega termina le za idealno-tipski podobi, ki zadevata razumevanje pasivne in aktivne razsežnosti procesov in akterjev družbenih sprememb (in nič več) – konceptualno vpenjamo pričujoč prispevek, katerega namen je opredeliti (historično in potencialno) vlogo Slovenije v evroatlantskih integracijah. Prva teza je, da je Slovenija leta 2004, torej ob vstopu v Evropsko unijo (in v zvezo Nato), bila potisnjena v vlogo »izginjajočega posrednika« v smislu Jamesonove opredelitve tega koncepta. V primerjavi z vzhodno- in srednjeevropskimi državami, ki so – največkrat ob nasvetih z Zahoda, zlasti ekonomistov iz Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada – v procesih tranzicije svoje ekonomije podvrgle »šok terapiji«, se je Slovenija zaradi drugačnih socio-ekonomskih izhodišč, zlasti že v prejšnjem sistemu uvedenih nekaterih prvin tržnega sistema, a tudi drugačne politične zgodovine in zagotovo tudi zaradi na Zahodu pridobljenega (bolj kritičnega)
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta ARRS Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države (J6-9354).
301
