O enotnosti
Pripadam srečni generaciji, ki je bila priča rojstvu lastne države in lahko trideset let kasneje presodi, koliko so se uresničile sanje o njej. Osebno menim, da smemo biti, ob vsej razumni kritiki, nad dosežki njenega razvoja ponosni. Republika Slovenija je danes kot suverena država, po lastni volji v vseh smislih del zahodnega sveta, od političnega do vojaškega. Slovenski jezik je uradni jezik Evropske unije. To je iz zgodovinske perspektive vendar nekaj neverjetnega. Zdi se, da je v naravi našega narodnega značaja, da precej sramežljivo in zadržano cenimo lastne dosežke. Morda je to dobro. Varuje nas pred vzvišenostjo in ošabnostjo. Namesto tega nas vedno znova navdihuje k doseganju visokih ciljev. Slabo je le v toliko, kolikor nam ta skromnost preprečuje neko potrebno nacionalno samozavest in ponos. Kljub temu, da je bila ustanovitev lastne države najpomembnejši in najslavnejši dogodek v narodni zgodovini, ob njenih jubilejih ni mogoče opaziti posebnih fascinacij javnosti s tem. Tudi to je mogoče pripisati našemu zadržanemu značaju. S tega vidika toliko bolj izstopa splošno razumevanje politične in ljudske enotnosti ob ustanovitvi države, ki ima domala mitske razsežnosti. Ni slehernega dvoma, da je ustanovitev lastne države omogočila prav politična in ljudska enotnost. Toda ta ni padla z neba. Bila je plod močnega voditeljstva dr. Pučnika in Demosa, jasnih in osredotočenih ciljev in pripravljenosti ter sposobnosti za sodelovanje vseh političnih sil. Dobro leto pred ustanovitvijo države so bile namreč razlike glede tega odločilnega vprašanja skoraj nepremostljive. Pritisk domačih in mednarodnih razmer, zgodovinska neizogibnost odločitev ter trmasto sodelovanje vseh političnih sil so v kratkem času zgradili brvi in mostove, ki so te razlike premoščale. Mitska razlaga politične enotnosti to spregleda. Skratka, ni res, da je ustanovitev lastne države uspela zaradi enotnosti zato, ker so vse politične sile glede tega imele od začetka enak cilj, temveč zavoljo njihove sposobnosti, da so glede tega vodile dialog in vse bolj poglobljeno sodelovale, v ključnih trenutkih pa nastopile enotno. Tu mislim zlasti na plebiscit decembra 1990 in sklepne ustavno-pravne dokumente junija 1991. To je navdahnilo enotno vojaško obrambo pred agresorjem po razglasitvi samostojnosti, spričo česar lahko osamosvojitev razumemo kot nacionalno spravo par excellence. Za sedanje in prihodnje generacije je izjemnega pomena, da ohranjajo slaven spomin na politično in ljudsko enotnost. Zlasti sedanji in prihodnji politični voditelji pa morajo mitologizacijo enotnosti prepustiti splošnemu čustvovanju, zase pa morajo dobro razumeti pomen sodelovanja in premoščanja razlik, da je do te enotnosti sploh prišlo. Eden od očetov slovenske države, Ivan Oman, je nekaj let kasneje dobro ovrednotil izjemnost takratne politične in ljudske enotnosti, ko je dejal, da upa, da take enotnosti za uveljavitev naših narodnih interesov ne bo več potrebno. K temu dodajam, da pa je za samostojno in zrelo demokratično družbo in državo vselej koristno politično sodelovanje. Tudi to je lahko bolj ali manj iskreno in poglobljeno, pogubno pa je, če izostane in njen prostor zaseda sovražnost in izključevanje. Razumevanje nastanka politične in ljudske enotnosti, ki je botrovala ustanovitvi samostojne in neodvisne države je eden najpomembnejših in lastnih naukov, dragocenih za to in prihodnje generacije. Srečno, Slovenija.
Borut Pahor Predsednik Republike Slovenije
Ljubljana, 3. junija 2021
5
