DIMITRIJ RUPEL
30 let slovenske zunanje politike (1990–2020)
nija približuje Evropski uniji in Natu (1997–1999), zapletov s Hrvaško pa ne zmanjka. Sloveniji se na vrhu v Madridu (1997) ne uspe uvrstiti v prvo skupino novih članic Nata, kar preusmeri del slovenske politike v iskanje alternativ. Na pobudo Danila Türka se Slovenija včlani v »New Agenda Coalition«, vendar jo po posredovanju Janeza Drnovška hitro (1998) zapusti. Leta 2001 se v Sloveniji sestaneta ameriški in ruski predsednik, podpisan je dunajski sporazum o nasledstvu, Hrvaška pa nepričakovano zavrne že parafirani sporazum o državni meji (»Sporazum Drnovšek-Račan«). Na ves svet in tudi na Slovenijo vpliva udar Al Kaide na ZDA 11. septembra 2001. Naslednje leto se – ob sodelovanju Slovenije – začne Konvencija o prihodnosti EU, ki pripravi predlog »Pogodbe o ustavi za Evropo«. V Ljubljani odlično uspe Referendum o EU in Natu, kar pri nasprotnikih evroatlantske politike povzroči razočaranje, nato sledi afera z diplomatsko akademijo (2003), ki grozi zunanjemu ministru z zaporom. Sodišče prepozna politično vnemo nasprotnikov, naslednje leto pa Slovenija postane članica EU in Nata (2004). Poseben izziv za slovensko diplomacijo predstavlja predsedovanje Ovseju (2005), pomemben dogodek pa je tudi ustanovitev Strateškega foruma Bled (2006). Leta 2007 Slovenija prevzame evro in se pridruži schengenskemu sporazumu. Slovenija oz. vlada Janeza Janše (2004–2008) je povabljena k predsedovanju Evropskemu svetu, v ozadju pa se dogajajo incidenti, kot npr. washingtonska depeša in »peticija 571«, ki poskušata oblatiti slovensko vlado. Slovensko predsedovanje – kljub »prijateljskemu ognju« – dobro uspe in prispeva k verodostojnosti slovenske politike. Leta 2009 neučakana nova vlada sklene pomanjkljiv arbitražni sporazum s Hrvaško (»Sporazum Pahor-Kosor«), ki tudi po krivdi slovenskih arbitrov ne prinese dokončne rešitve mejnega vprašanja. Hrvaška – potem ko je izkoristila slovensko podporo pri vključevanju v EU, tj. zanjo koristni del pogodbe – preprosto zavrača razsodbo haaškega arbitražnega sodišča. Politično dogajanje v Sloveniji popestrijo: za Slovenijo neugodna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice o t. i. »izbrisanih«, kratkotrajna Janševa vlada, gospodarska kriza, mariborska vstaja
Uvod1 Pisec tega poglavja ima pri nepristranskem poročanju o slovenski zunanji politiki nekaj (sicer premostljivih) težav, ker je bil deset let (1990–1993, 2000–2008) osebno povezan z njenim usmerjanjem, tri leta (1997–2000) pa z njenim diplomatskim uresničevanjem. Brez težav pa lahko razporedi njena tri desetletja v naslednja obdobja: 1. obdobje prizadevanja za mednarodno priznanje in veljavo (1990–1993), 2. obdobje premagovanja ovir pri vključevanju v EU in Nato (1994–1999), 3. obdobje utrjevanja mednarodnega položaja in stabilnosti (2000–2008), 4. obdobje strateškega omahovanja (Rusija – ZDA), zapletov (Hrvaška) in ideoloških predsodkov (2009–2019). Začetek slovenske zunanje politike spada v kontekst konca hladne vojne, tj. pariške konference KVSE (1990), razpada Jugoslavije in Sovjetske zveze (1991). Pobudo za samostojno zunanjepolitično delovanje najdemo npr. 13. januarja 1990 v članku poznejšega zunanjega ministra »V Evropo prek Beograda ali Ljubljane?«. Jugoslovani in velik del evropskega političnega establišmenta, posebej socialisti, so odklanjali prizadevanja za slovensko narodno državo, še posebej pa slovensko zunanjo politiko in diplomacijo. Slovenski profesor mednarodnega prava in poznejši predsednik republike Danilo Türk je bil v članku »O legitimnosti in efektivnosti državne oblasti« (3. decembra 1990) zadržan celo do napovedanega plebiscita. Zavračanje osamosvojitve je postalo dramatično med desetdnevno vojno na sestankih z evropsko »trojko« 2 v Zagrebu in na Brionih, ugasnilo pa je konec leta 1991. Leta 1992 so se nakopičila mednarodna priznanja in Slovenija je postala opazno dejavna na mednarodnem prizorišču, saj je dobila vabilo v Belo hišo. Nove ovire so se pojavile pri pogovorih o meji s Hrvaško in z italijanskim vetom na pridruženo članstvo leta 1994. Leta 1996 se po zaslugi ameriškega predsednika rešijo zapleti z Italijo, povrhu pa Slovenijo obišče papež Janez Pavel II. V naslednjih letih se Slove-
1 Ernest Petrič je avtor drugega prispevka na temo slovenske zunanje politike oz. njenega delovanja v mednarodnih organizacijah (OZN, OVSE, OECD, Nato …). Takole je napovedal 23. aprila 2020: »Spoštovana Dimitrij in dr. Darovec, Za knjigo Slovenija vsekakor nekaj napišem, kot sem predlagal. Obema se zahvaljujem za pojasnila in vabilo. Računam, da bom predstavil Slovenijo v mednarodnih organizacijah, vključno z Natom. Še vedno pa mislim, da bi položaj Slovenije v EU zahteval posebno obdelavo. Bom pa položaj Slovenije v mednarodnih organizacijah povezal s problematiko samoodločbe, kot sugerira Dimitrij. Pozdrav, Ernest Petrič.« 2 »Trojke« so bile sestavljene iz treh zunanjih ministrov: trenutno predsedujoče, prejšnje predsedujoče in naslednje predsedujoče države.
71
