Drevesa Maria Ana Kolman

Jelka je kraljica naših gozdov in s svojo dostojanstveno eleganco izstopa med drugimi drevesi. V simboliki dreves in mitologiji je jelka simbol lepote, moči in veličine ter nosilka božanske svetlobe. Jelkina veja v poganskem verovanju simbolizira zmago svetlobe nad temo, kar je bil verjetno tudi razlog, da je jelka postala božično drevo.

V lesni zalogi slovenskih gozdov zaseda jelka okoli 8% delež in pri tem precej zaostaja za smreko in bukvijo, ki imata vsaka okoli 30% deleža. Od vseh gozdnih vrst pa je jelka najbolj občutljiva na onesnaženo ozračje. V Sloveniji je prizadetih že 95% vseh jelk, od tega polovica nepopravljivo. Najbolj množično so jelke umirale konec prejšnjega stoletja zaradi t. i. nepojasnjenih razlogov. Verjetno je le šlo za posledice onesnaževanja zraka z žveplovimi in

Maria Ana Kolman

11

JELKA

12 DREVESA miti legende zdravilnost

dušikovimi izpusti, ki so privedli do pojava kislega dežja in zakisanosti tal. Škodljiv učinek na rast jelk ima seveda tudi povečano število jelenjadi, ki se hrani z mladikami, rast jelke pa pogosto močno zavira bela omela, ki se zelo rada naseli prav na jelkah. Seme bele omele po vejah dreves razširjajo ptiči, ki se hranijo z njenimi plodovi. Zaradi lepljivosti se seme prilepi na vejo in kali. Zraste grmiček omele, ki je prisesan na gostiteljsko vejo. Omela korenine odžene v vejo, in čeprav je polzajedavec, saj v njej poteka fotosinteza in od gostitelja jemlje le vodo in mineralne snovi, se z leti v krošnji jelk tako zelo razbohoti, da drevesu poleg hrane jemlje tudi svetlobo, kar drevo izčrpava. Korenine omele občutno oslabijo strukturo lesa v vejah, ki se zato po nekaj letih pogosto začnejo lomiti in krošnja se zato zmanjša. Nevarnost za jelko so tudi odlomljeni grmički bele omele, ker na odlomu nastane vdorna rana, v kateri se naselijo glive, ki drevo še bolj izčrpavajo.

Navadna jelka je svoje znanstveno ime Abies alba (albus lat. bel) dobila po beli barvi skorje in spodnje strani iglic. V slovenščini se uporablja še vrsta drugih imen: brina, črna hoja, črna hojka, črna hvoja, jala, jalva, jela, jel, jelka, jelkovc in jevca.

Jelka zraste do 50 m ali tudi več, premer drevesa pa je lahko tudi več kakor dva metra. Veje so večinoma plosko razvite, iz debla v srednjem in spodnjem delu izraščajo največkrat vodoravno, v zgornjem delu pa so obrnjene nekoliko navzgor. Krošnja mladih dreves je stožčasta, za starejše jelke pa je značilen potlačen vrh oz. t. i. štorkljino gnezdo. Koreninski sistem je močan. Z glavno korenino seže jelka razmeroma globoko v zemljo in odlično sidra drevo v tla. Če v gozdovih pogosto vidimo s panjem vred podrte smreke zaradi vetra, se pri jelki to zgodi le redko. Veter jo prej prelomi na deblu kakor izruva s panjem vred. Deblo je polnolesno, ravno in enakomerno razvito do vrha. Skorja je v mladosti tanka in gladka, temno siva s smolnimi mešički. V starosti postane svetlo siva in razpoka v bolj ali manj pravilne pravokotne luske. Brsti so jajčasti, do 5 mm dolgi in rdečkastorjavi. Iglice so na zgornji strani temno zelene in bleščeče, spodaj pa imajo dve značilni beli progi. Jelka cveti od aprila do junija, moška socvetja so rumena, ženska pa zelena, rastejo na koncu poganjkov, zraslih v letu prej v zgornji tretjini krošnje. Najprej postanejo modrozelena, med

Največje jelke pri nas so Rajhenavska jelka v Kočevskem rogu (obseg 466 cm in višina 50 m), Črnošnjiška jelka v Kočevskem rogu (obseg 580 cm, višina 43 m) in Maroltova jelka na Pohorju (obseg 605 cm, višina 35 m). Podatki so iz knjige avtorjev Marijana Kotarja in Roberta Brusa »Naše drevesne vrste« iz leta 1999. Doslej najvišje v Evropi izmerjeno drevo je bila jelka v pragozdu Peručica v Bosni – l. 1954 so drevesu izmerili višino 65 metrov.

Les jelke je zelo lahek in mehek, ima nizko kurilno vrednost. Uporabljajo ga v gradbeništvu, za telegrafske drogove, železniške pragove, v rudnikih, za rečne čolne in jambore, v mizarstvu, kot resonančni les za glasbila, za igrače, vžigalice in iverke.

Gospodarski pomen jelke ni le v njenem lesu, ampak tudi v čebelarstvu.

Jelka je namreč najpomembnejša domača medonosna vrsta, skoraj črn jelov ali hojev med, imenovan tudi hojevec, pa je ena najbolj cenjenih vrst medu. Kadar jelka dobro rodi, lahko en čebelji panj v enem dnevu nabere celo do 10 kg medu. Pri cvetličnem medu čebele nabirajo nektar, pri gozdnem medu pa mano ali medeno roso. Mana je bolj ali manj nepredelan sladek drevesni sok, ki ga izločajo nekatere vrste cevastih uši (Lachnidae) in kaparjev (Lecanniinae). Cevasta uš se prisesa na iglico in dobesedno pusti, da sladek drevesni sok skoraj neprebavljen teče skoznjo in škropi

Maria Ana Kolman

Jelka je po eni strani izredno vztrajna in potrpežljiva, po drugi strani pa ekološko ena najzahtevnejših in najobčutljivejših drevesnih vrst. Najbolj ji ustrezajo sveža, globoka in hranilna tla. Zlasti velike so njene potrebe po fosforju in kalciju. Prav jelova rastišča na nekarbonatni kamninski podlagi veljajo za najbolj donosna rastišča v Sloveniji z najvišjimi možnimi prirastki. Drevesca lahko v senci tudi do 200 let dolgo minimalno priraščajo in čakajo na boljše svetlobne razmere. Ko jelke s posekom dobijo več prostora, pospešeno rastejo naprej, medtem ko smreka in bukev po daljši dobi čakanja v senci ne moreta več reagirati s povečano rastjo.

13

približno petmesečnim zorenjem pa se spremenijo v temno rjave, jajčaste, pokončne, do 20 cm dolge in do 5 cm debele storže. Zreli storži razpadejo kar na drevesu in razsejejo seme naokrog.

DREVESA miti legende zdravilnost

14

po iglicah pod njo, drevesni sok pa skozi ranico pronica tudi še potem, ko uš že izvleče svoje sesalo. Z mano poškropljene iglice in podrast pod drevesom so lepljive in sprva bleščeče, vendar od prahu in napada različnih gliv kmalu počrnijo. Čebele sladke kapljice oziroma izločke uši posesajo in jih odnesejo v panj. Tam jih izbljuvajo in predelajo v temen gozdni ozirona hojin med.

Laboratorijske analize kemijskih vsebnosti so pokazale, da je v jelki veliko eteričnih olj, taninov, smol, mineralnih snovi, vitamina C in fitoncidov.

V mladih poganjkih in iglicah je 50–100 mg% vitamina C, 13–16 mg% provitamina A, sladkor abietit, 0,2–0,5 mg% eteričnega olja (pinen, limonen, seskviterpeni, bornilacetat, lavrin aldehid). V semenu je 20–30% maščobnega olja in eterično olje (limonen, alfa pinen, kopaborneol, kadinen). V smoli je od 28–30% eteričnega olja, 56% smolnih kislin in 13–16% rezenov.

Iglice mladih poganjkov uporabljamo za čaje in zdravilne napitke, iz njih so včasih varili posebno pivo.

Jelke pogosto sadijo v parkih, ker so odlični »zdravilci« in psihostimulatorji. Ljudska medicina vršičke jelk s popki in nezrele storžke uporablja v zdravilne namene pri prehladnih obolenjih in gripi, kot diuretik, diaforetik, antiskorbutik in pri protinu kot kopeli. Jelkine iglice so anestetik, diuretik, pospešujejo potenje, odvajajo žolč in preprečujejo skorbut. Prevretek mladih vejic in storžkov je odlično sredstvo proti skorbutu, vodenici, kožnih boleznih in vnetnih procesih dihalnih organov. Para prevretih popkov je zanesljivo dezinfekcijsko sredstvo. Smola, stopljena v svinjski masti, je odlično mazilo za zdravljenje gnojnih ran in razjed. Pri boleznih srca je v ljudski medicini široko razširjeno pitje poparka iz jelkine skorje.

Jelkine kopeli so priporočljive tudi pri boleznih sklepov. Iz jelkinih popkov se pripravi prevretek in se doda kopeli v razmerju 1 : 5. Tovrstne kopeli imajo tudi tonizirajoče in protivnetno delovanje.

Vsi deli jelke vsebujejo dišeča eterična olja, ki se uporabljajo v zdravilstvu in kozmetični industriji. Eterično olje iz iglic se uporablja za inhalacijo pri prehladih, bronhitisu, astmi in pljučnici, za vtiranje pri revmi in zdravljenju ekcemov in kožnih bolezni.

Jelkini mladi storži so v ljudskem zdravilstvu visoko cenjeni: 50 g zmletih jelkinih mladih storžkov zalijemo z 1 l vode, kuhamo v pokriti posodi na slabem ognju, dokler tretjina tekočine ne izhlapi, potem precedimo.

Sladkamo z medom, pijemo toplo po požirkih en kozarec trikrat do štirikrat na dan od 30 do 40 min pred jedjo pri silnem kroničnem kašlju, začetnem stanju tuberkoloze, prehladnih okužbah in drugih boleznih dihal.

Prevretek pomladnih vršičkov pijemo pri prehladih in kašlju: kozarec zmletih vršičkov dodamo v kozarec vrele vode, pustimo stati 4 do 6 ur in potem precedimo. Pijemo po požirkih čez dan.

Iz davnine so se ohranila znanja o posebnem energijskem delovanju dreves, ki so jih naši predniki znali uporabljati v dobro svojega zdravja in počutja. Miti in legende s svojo simboliko poleg ohranjenega ustnega izročila in običajev izhajajo prav iz izkustva ljudstev, ki so si moč dreves razlagali kot delovanje gozdnih duhov in božanstev. Z drevesi povezani običaji so tako postali del obredja in tudi vsakdanjega življenja. Nekateri so se ohranili vse do danes, pri čemer se je njihov pomen skozi zgodovino pogosto oddaljil od izvornega pomena in z ideološkim preoblikovanjem dobil drugačno sporočilnost. Značilen primer spremenjene simbolike je

Maria Ana Kolman

Nekoč so iz jelke izdelovali tudi terpentin. To je smola, ki se izceja iz zarezanih ali poškodovanih debel iglavcev in se na zraku strdi. Je v skorji in beljavi, povečuje trdnost in trajnost lesa, otežuje pa njegovo obdelavo.

Vsebuje 15–30% eteričnega olja, 70–75% trdne kolofonije in 1–4% vode, nekaj grenkih snovi, nečistoč, barvil in jantarne kisline. Egipčani so terpentin uporabljali za balzamiranje. Uporablja se za zaščito lesa, za razsvetljavo v baklah, kot kolomaz, za mazanje čevljarske drete, izdelavo lakov, kitov, mil, past za čevlje, kot topilo in čistilo. V Grčiji ga dodajajo belim vinom za povečanje obstojnosti. V medicini in veterinarstvu se uporablja zunanje kot rubefacient, antiseptik in ekspektorant (za inhalacije pri prehladih, bronhitisu in drugih pljučnih boleznih), redkeje pa notranje kot diuretik, antiseptik mokril in stomahik.

15

Pri angini je priporočljivo žvečiti svežo vročo jelkino smolo.

DREVESA miti legende zdravilnost

16

prav jelka, ki kot božično in novoletno drevesce sicer daje slutiti o nekem globljem in skrivnostnem pomenu, vendar jo je ideološki vpliv odtujil od njenega izvornega pomena in moči. V Encyclopedii Britannici je zapisano: »Čaščenje drevesa je bilo med poganskimi Evropejci nekaj običajnega in se je ohranilo tudi po tem, ko so se spreobrnili h krščanstvu. Ohranilo se je v različnih ritualih in običajih, med drugim v običaju, da se med zimskimi prazniki postavlja božično drevo pred vhodom v hišo ali vanjo.« Prav ta starodavni običaj se navezuje na simboliko, ki jo ima jelka v slovanski mitologiji kot zaščitnica pred slabim: simbolizira pogum, dostojanstvo, zvestobo, dolgoživost in se navezuje na idejo o večnem življenju. Verjetno sta prav oblika jelke, ki se bolj kot katero koli drugo drevo odločno vzpenja proti nebu, soncu in zvezdam, in njena simbolika razlog, da je postala tudi božično in novoletno drevo.

V slovanski mitologiji ima jelka značaj zaščitnice pred vsem slabim. V Rusiji svatbene povorke ponekod še danes okrašujejo z jelkami iz testa. V Ukrajini so nekoč v noči Ivana Kupala ob poletnem sončnem obratu jelkine veje zatikali pred vrata in pod ostrešje, kar naj bi dom obvarovalo pred zlom. Poljaki so pri prvi molži mleko precejali skozi jelkine vejice, da se ne bi pokvarilo. V Belorusiji so pri gradnji hiše jelkine veje polagali pod vse štiri hišne vogale, da bi jo zavarovali pred strelo, ali pa dajali v ostrešje in stene, da bi hišo zavarovali pred vetrom.

Jelka pa ni bila povezana le z idejo o življenju, ampak tudi s predstavami o smrti in se je pogosto uporabljala pri pogrebnem obredju. Staroverci so na primer ljudi pokopavali pod korenine velike jelke, obešence pa med dvema jelkama. Tudi v srbskih epskih pesnitvah se omenjajo pokopi pod jelko. Pri zahodnih Slovanih so bili venci in girlande iz jelkinih vej okras grobov. Na grob mlade ženske ali moškega so namestili posekano jelko ali zasadili mlado jelko. Jelke so sadili na pokopališčih v prepričanju, da bodo telesa pokojnikov varovale pred razpadanjem in gnitjem.

Pri južnih Slovanih se je ohranilo prepričanje, da jelka, ki raste tik ob domu, ne prinaša sreče, saj naj bi se v teh domovih ne rojevali otroci, ker naj bi ženske postale jalove ali jelove.

V Rusiji se je verovanje o magični moči jelk ohranilo v legendah in se izražalo tudi v navadi, da so čudodelne svete ikone postavljali na krajih, kjer rastejo jelke. Ponekod se je do danes ohranil običaj, da na dvorišču obesijo jelkino vejo, ker naj bi v njej domoval domovoj ali zaščitnik doma.

V staroirski abecedi »breza-jerebika-jesen« (Beth-luis-nion) ima vseh 13 soglasnikov ime po drevesih, vsak glas pa ustreza določenemu letnemu času: jesenskemu enakonočju O (košeničica, lat. Genista); poletnemu sončnemu obratu U (vresje, lat. Callúna vulgáris); jesenskemu enakonočju E (topol, lat. Pópulus); zimskemu sončnemu obratu pa A (jelka, lat. Abies, ali palma, lat. Arecales, kot drevesi rojstva) in I (tisa, lat. Taxus, kot drevo smrti). Takšen značaj in časovno koledarsko zaporedje dreves je znano tudi v grških in latinskih mitih, pa tudi v sakralni tradiciji Evrope.

Ena izmed legend pripoveduje o priklicevanju dežja v svetem jelkinem gaju v mestu Tartu v Estoniji. Ko je suša ogrožala pridelke, so trije moški splezali na visoke jelke v tem svetem gaju. Prvi je s kladivom tolkel po posodi ali malem sodčku, da bi priklical grom. Drugi je, oponašaje blisk, iz gorečega polena trosil iskre. Tretji pa je s povezanimi jelkinimi vejami vse naokrog škropil vodo iz vedra.

Maria Ana Kolman

Jelka je sveto drevo Germanov, ki so jo častili kot utelešenje gozdnega duha in izrecno prepovedovali sečnjo jelk. Tudi Kelti so jelko spoštovali kot sveto drevo, v katerem naj bi bivalo gozdno božanstvo. Druidi so jelko slavili 23. decembra, ker se je po njihovem verovanju na ta dan rodilo božansko dete ali duh plodnosti. Na dan zimskega sončnega obrata so se zato zbrali v gozdu pod najmogočnejšo jelko in ji prinašali darila, da bi razveselili duha gozda in dobili njegov blagoslov za naslednje leto. Zaradi večno zelenih vej so jelko imenovali tudi drevo življenja.

17

Nekoč so verjeli, da se otroci gozdnih duhov zibajo v zibelkah na jelkinih in smrekovih vejah, da na jelki spijo otroci rusalk, pod jelko pa črti vodijo ugrabljene poredne otroke, v gozdu izgubljene otroke pa gozdni škrati polagajo spat v zavetje jelke.

DREVESA miti legende zdravilnost

18

Ruski akademik, lingvist in filolog Vladimir Nikolajevič Taporov (1928– 2005), avtor »teorije osnovnega mita«, poudarja, da se najstarejši arhetipi, sledljivi iz paleolitika, nanašajo na strukturiranje sveta kot svetovnega drevesa. Zato kult čaščenja drevesa najdemo v vseh kulturah. Odvisno od geografskih in klimatskih razmer ter lokalnih tradicij lahko postanejo predmet čaščenja različna drevesa, vedno pa so to drevesa, ki so močno povezana s kozmološkimi in mitološkimi predstavami ljudstev ter imajo pomembno vlogo v njihovem življenju.

Po mitoloških predstavah altajskih narodov raste v središču Zemlje, tam kjer je njen popek, velika jelka, katere vrh sega do domovanja vrhovnega boga Ulgena. Kot svetovno ali kozmično drevo, ki sega do neba oziroma domovanja bogov, se pri avtohtonih sibirskih narodih pojavljajo tri drevesa: cedra, jelka in breza. Značaj svetovnega (ali drevesa sveta) ali kozmičnega drevesa je imela jelka tudi pri starih Grkih. Bila je tudi simbol upanja in večnega življenja. Jelkin storž je bil v stari Grčiji simbol življenjskega ognja, začetka, zdravja, pa tudi falusa in kozlonogega Pana, ki so ga upodabljali z vencem iz jelkinih vej. Kot simbol ognja, predvsem nebesnega, se pojavlja tudi sama jelka, verjetno zaradi podobnosti njene oblike s plamenom.

V Ovidovih Metamorfozah se motiv jelke pojavlja v mitu o nepremagljivem in neranljivem Keneju, ki je bil v bitki med Lapiti in kentavri premagan tako, da so ga kentavri z jelkinimi hlodi zabili v zemljo. Neka legenda pa navaja, da je Kenej postal prevzeten in objesten: na trgu je postavil kopje (mlaj) in zahteval od ljudstva, te temu kopju prinašajo žrtvena darila in ga častijo kot boga, druge bogove pa zapostavljajo. To je tako zelo ujezilo Zevsa, da je na Keneja naščuval kentavre, da so ga ubili. Kopje je bilo verjetno majsko drevo, ki so ga postavljali v čast boginje meseca Kenide ali Elate, ki ji je posvečena jelka. Tradicija postavljanja mlajev se je ohranila po vsem področju grško-rimskega vpliva in se skozi zgodovino spreminjala glede na ideološko in versko naravnanost. Mlaj se je v preteklosti na Slovenskem postavljal sprva ob praznovanju meseca maja ali mlaja in v čast staroverske boginje matere Zemlje Maje, ki jo je s prihodom krščanstva zamenjala Marija. Pozneje so tradicijo postavljanja majskih dreves

prenesli v cerkvene in posvetne praznike. Ponekod na Bizeljskem se je še do prejšnjega stoletja ohranil običaj, da so pred hišo vaške lepotice fantje postavili mlaj iz jelke, ki naj bi s svojo vitkostjo, eleganco in lepoto simbolizirala lepoto dekleta, hkrati pa izražala spoštovanje do njene družine.

Motiv jelke se pojavlja tudi v krščanskih legendah. Ena izmed legend pripoveduje o revnem drvarju, ki je v noči pred božičem v gozdu našel izgubljenega otroka, ga odpeljal v svojo kočo ter ga ogrel in nahranil. Zjutraj je otrok izginil, presenečeni drvar pa je pred vhodom v svojo kočo našel čudovito jelkino drevo z bleščečimi vejami. Izgubljeni otrok je bil po tej legendi sam Kristus, ki je v znak hvaležnosti drvarju za njegovo dobroto poklonil jelko. Od takrat naj bi jelke postale božično drevo.

Maria Ana Kolman

V grški mitologiji je jelka povezana tudi z nimfo Pitis in božanstvom Panom, zaščitnikom pastirjev, čred, lovcev, polj, gozdov in narave nasploh.

Pan je bil sin boga Hermesa in nimfe Driope. Rodil se je s kozjima nogama, rogat in bradat. Videz nenavadnega otroka je tako preplašil mater, da je v silnem strahu zbežala in pustila otroka očetu. Zato se tak silni in neobvladljivi strah imenuje paničen strah, od tod izvira tudi ime panika za psihološko motnjo. Oče je sina zavil v zajčjo kožo in ga odnesel s seboj na Olimp. Ponosno ga je pokazal bogovom, ti pa so se nesrečnemu otroku posmehovali, zato je ta nekega dne pobegnil z Olimpa v arkadijske gozdove. Živel je veselo, brezskrbno življenje, igral na frulo, se družil s satiri in nimfami, z Dionizom in Apolonom ter varoval črede. Zaljubil se je v nimfo Pitis, ona pa se je na begu pred njim spremenila v jelko. V spomin na ljubljeno si je Pan svojo rogato glavo okrasil z jelkinimi vejami.

19

Svečeniki frigijskega božanstva vegetacije Atisa, spremljevalca boginje zemlje in vse narave Kibele, so se imenovali dendrofori ali nosilci dreves.

Vsako leto so izbrali jelko ali smreko v svetem gaju in jo slovesno odnesli v svetišče kot utelešenega boga. Med obveznostmi dendroforov je bilo tudi okraševanje dreves pri žrtvovanjih. Možno je, da je tradicija okraševanja novoletnega in božičnega drevesa prišla od tod. Po eni izmed grških legend je Kibela umirajočega ranjenega Atisa spremenila v zimzeleno jelko.

DREVESA miti legende zdravilnost

20

Iz časa, ko se je krščanstvo še bojevalo za svojo prevlado v Evropi, izvira tudi legenda o svetem Bonifaciju, ki je živel v 7. stoletju v Nemčiji. Da bi izkoreninil poganstvo, je posekal hrast – sveto drevo vrhovnega germanskega božanstva Thora. Iz korenin podrtega hrasta pa je čudežno zrasla mlada jelka, ki jo je Bonifacij oklical za simbol krščanske vere, češ da se je izpolnila neka stara prerokba, po kateri bo krščanska jelka rasla iz podrtega hrasta poganstva. Še danes ni znano, kdo je prvi okrasil božično jelko. Po eni razlagi je bil to Martin Luther, po drugi pa pripadniki esnafov ali cehovskih združenj baltskih dežel. Tradicijo okraševanja dreves ob božiču je po prvi razlagi menda začel Martin Luther. Legenda pravi, da se je nekega božičnega večera sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je pogled na zasnežene mlade jelke popolnoma prevzel s svojo lepoto. Veje, ki so bile pokrite s snegom, so se čarobno svetlikale v mesečini. V navdušenju je posekal jelko, jo odnesel domov in postavil v sobo, da bi to čudovito doživetje lahko delil s svojimi otroki. Nato je jelko še okrasil s svečami, kar naj bi simboliziralo zvezdno nebo in božansko luč.

Po drugi razlagi tradicija okraševanja jelk menda izvira iz Litve, Latvije in Estonije, kjer so se naselili nemški tevtonski vitezi in v srednjem veku ustanovili močna trgovska cehovska združenja, imenovana tudi esnafi.

Tevtonski vitezi so menda v svojih hišah okraševali božične jelke, običaj pa se je pozneje prenesel tudi na mestne trge. Okrog okrašenih jelk so se zbirali mladi, prepevali in se veselili, zadnji dan slavnosti pa so jelke zažgali.

Latvija in njena baltska soseda Estonija sta leta 2010 začeli pravo »vojno za božično drevo«. Župan latvijske Rige je namreč od župana Talina v Estoniji dobil voščilo ob praznovanju 500. obletnice božičnega drevesa v Rigi, s pripisom, da pa Talin praznuje že 569. obletnico prvega božičnega drevesa.

Estonci vztrajajo, da so prvo božično drevesce na svetu postavili pred talinsko mestno hišo l. 1441 v sklopu zimskega rituala, kjer so trgovci in mlade samske ženske plesali okoli drevesa in ga pozneje zažgali. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev prvo božično drevo pravzaprav sploh ni bilo klasično zimzeleno, kot ga poznamo danes. Leta 1510 je skupina trgovcev zgradila

piramidasto leseno drevo, okrašeno s posušenimi cvetovi, sadjem, zelenjavo in slamnatimi lutkami. Drevo so bojda nosili okoli središča mesta in ga potem zažgali kot simbol konca starega leta in začetek novega.

Katoliška cerkev je bila sprva tako proti novoletnim kot tudi proti božičnim drevesom, saj je menila, da imajo božične jaslice dovolj povedno simboliko za božič. Verjetno je bil razlog cerkvenega nasprotovanja božičnim jelkam njena močna poganska simbolika, pa tudi gospodarska škoda, ki so jo povzročili ljudje s sekanjem mladih jelk v gozdovih, ki so bili večinoma v lasti cerkve.

Ko so Rusi l. 988 v času velikega kneza Vladimira sprejeli krščansko vero, so začeli slaviti novo leto po julijanskem koledarju. Novo leto se je začelo

Maria Ana Kolman

Neki star zapis iz l. 1539 poroča o postavitvi božičnega drevesa v katedrali v Strasbourgu. Leta 1730 so božična drevesa začeli okraševati tudi s svečami. Prvo božično drevo v Berlinu je bilo postavljeno l. 1785, na Dunaju pa šele l. 1816. Postavila ga je Henriette von Nassau-Weiburg, soproga nadvojvode Karla Ludwiga von Österreicha. V Anglijo je tradicijo okraševanja božične jelke prinesel nemški princ Albert, ki se je poročil z angleško kraljico Viktorijo, in tako je kraljeva družina l. 1841 okrasila prvo božično jelko v Veliki Britaniji. V 18. stoletju so izseljenci božično jelko ponesli tudi v ZDA. Prvo božično drevo v Ameriki je l. 1781 postavila Friderike Riedesel zu Lauterbach, žena generala kanadskih enot v Sorelu, v provinci New Brunswick. Prva božična jelka pred Belo hišo je bila postavljena l. 1891. Božična jelka, ki jo vsako leto postavijo na Trafalgar Square v Londonu, vedno prihaja iz Norveške in simbolizira spomin na skupni boj obeh držav proti nacistični Nemčiji. Božično drevo na Trgu svetega Petra v Vatikanu pa tradicionalno pride vsako leto iz druge države.

21

Petroglifi v Skandinaviji pričajo, da je bila tradicija okraševanja zimzelenih dreves na tem območju doma daleč pred krščanstvom. Čeprav nekateri zgodovinarji navajajo, da so prvo božično drevo postavili pred neko pekarno v nemškem Freiburgu l. 1419 in ga okrasili s slaščicami in oreški, prve dokumentirane navedbe govorijo o tem, da tradicija izvira z območja baltskih dežel, od koder se je od 16. stoletja širila po vsej Evropi.

22 DREVESA miti legende zdravilnost

1. marca, ko se sneg topi in narava znova oživlja. Medtem ko je Peter Veliki pod nemškim vplivom zahteval praznovanje novega leta na evropski način, je Evropa z julijanskega prešla na gregorijanski koledar. Današnje novo leto se v Rusiji slavi od l. 1699 po ukazu carja Petra Velikega. Do takrat so Rusi kot novo leto slavili t. i. koliade, kar je slovansko ime za božični večer, praznik Kristusovega rojstva in časa do svetih treh kraljev. Po carskem ukazu je bilo treba na božični dan narediti okraske iz borovih, jelkinih ali brinovih vej. Ljudstvo običaja okraševanja božične jelke ni sprejelo vse do revolucije, saj so jelko po slovanskem mitološkem izročilu povezovali s svetom mrtvih. Zimski solsticij je bil čas, ko je staro leto umiralo in se je rojevalo novo leto. V prenesenem pomenu se je ta novi čas prenesel tudi v proletarsko kulturo in okrašena jelka je bila šele takrat sprejeta tudi med ljudstvom – bodisi kot božična bodisi kot novoletna.

Sinoda ruske pravoslavne cerkve je l. 1916 nemški običaj okraševanja novoletne jelke prepovedala. Leto pozneje je izbruhnila revolucija in na oblast so prišli boljševiki, ki so se kot ateisti na vse načine bojevali proti cerkvi. Edino, v čemer so se s cerkvijo strinjali, je bila prepoved okrašene jelke. Cerkev je prepovedala novoletno jelko kot običaj sovražnih boljševikov, boljševiki pa so prepovedali božično jelko kot običaj osovražene cerkve. Okraševanje jelke je bilo v Rusiji dovoljeno šele l. 1928, s tem da je v času SZ vrhove novoletnih jelk namesto betlehemske zvezde krasila peterokraka zvezda.

Medtem ko se je danes uveljavilo ime božična jelka ali božično drevo (Weihnachtsbaum, Christbaum, Tannenbaum), se ponekod na Bavarskem, v Pfalzu, Würtenbergu in Hamburgu ohranja tudi ime rajsko drevo (Paradiesgarten, Garden of Eden), ki ga okrašujejo z rdečimi jabolki. Običaj okrasitve drevesa s sadjem in cvetjem je povezan s prepričanjem o obstoju rajskega vrta in praznovanjem praznika Adama in Eve, ki ga nekateri zahodni kristjani še danes praznujejo 24. 12.

Praznovanje novega leta je gotovo najstarejši praznik, ki ga praznujejo ljudje po vsem svetu, vsak v skladu s svojo kulturo in tradicijo. Le osnova simbolike je pri vseh enaka – gre za nov krog, novo življenje, novo roj-

Maria Ana Kolman

Zakaj je novoletno in božično drevesce prav jelka? Verjetno je glavni vzrok njena zimzelenost in s tem povezana mitološka simbolika večnega ali vedno znova rojevajočega se življenja. Iz ljudske izkušnje je poznan blagodejni vpliv jelke na človekovo zdravje in počutje vse leto, predvsem pa v zimskih mesecih, ko ljudem primanjkuje energije. Ljudem je bilo od nekdaj znano, da jelka odpravlja bolečine, pomirja in bistri um. Zato se je v ljudskem zdravilstvu dolgo ohranil običaj polaganja jelkinih vej pod vzglavje ali posteljo. Jelka tudi pomaga obvladovati čustva, vonj zažganih posušenih jelkinih vej pa je odlično sredstvo, da očistimo dom negativnih energij. Malokdo ve, kako močno zdravilno delovanje imajo tudi jelkini storžki. Več kot jih imamo v svojem domu, bolj čist in zdrav je zrak. Smiselno je, da si jih naberemo za zimo, vendar nikoli ne trgamo storžkov z drevesa, ampak poberemo odpadle. Če jelkin storž za nekaj minut podržimo med dlanmi, naj bi odpravili vso negativno energijo, ki se je nabrala v telesu. Priporoča se, da jih namestimo na obolele dele telesa, saj lahko odpravijo bolečino in pospešijo celjenje. Če jelke zasadimo ob robu posestva, bodo delovale kot zaščitni pas in onemogočale vdor negativnih vplivov okolja. Sprehod skozi jelkin gozd pa odpravlja stres, slabo razpoloženje, žalost in depresijo. Če se s hrbtom za nekaj minut naslonimo na jelko, slabo razpoloženje in mračne misli kar naenkrat izginejo.

23

stvo, ponovno rojstvo sonca, boga in njegovega sina. Novo leto se sicer praznuje na različne datume. Praznovanje novega leta na dan 1. januarja je l. 46. pred n. št. uvedel rimski cesar Julij Cezar. Ta dan je bil posvečen bogu vrat in prehodov, začetka in konca Janusu, bogu z dvema obrazoma – enim obrnjenim naprej in drugim obrnjenim nazaj. Ne glede na datum praznovanja novega leta jelka ostaja s svojo simboliko tako božično kot novoletno drevo. Kot simbol večnega življenja in ne nazadnje tudi upanja na novo dobro leto. Zato so bile nekdaj jelke okrašene s hrano v znak hvaležnosti in kot daritev duhovom in bogovom, da bi ljudem v novem letu naklonili srečo, zdravje in blaginjo.

24 DREVESA miti legende zdravilnost

I. Šiškin: Smrekov gozd. Sončen dan