Niste bolni, `ejni ste!
Ne zdravite `eje z zdravili!
Preventivni in samovzgojni priro~nik za vse, ki v medicini raje upo{tevajo logiko naravnega in preprostega
ARA zalo`ba Ljubljana, 2010
Naslov izvirnika:
Your Body’s Many Cries for Water
Global Health Solutions, Inc.
P.O. Box 3189 Falls Church VA 22043 USA
www.watercure.com
F. Batmanghelidj: Telo kli~e po vodi
Izdala: ARA zalo`ba d. o. o., Ljubljana
Za zalo`bo: Jo`e Vetrovec
Prevedel: Darjan Werbos
Tisk: Tiskarna IMPRESS d. d.
Naklada: 500 izvodov
CIP - Katalo`ni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knji`nica, Ljubljana
615.838.9 (035)
613.31 (035)
BATMANGHELIDJ , Fereydoon
Telo kli~e po vodi : preventivni in samovzgojni priro~nik za vse, ki v medicini raje upo{tevajo logiko naravnega in preprostega
/ F. Batmanghelidj ; [prevedel Darjan Werbos]. - 1. izd., - 6. ponatisLjubljana : Ara, 2010
Prevod dela: Your body’s many cries for water
ISBN 978-961-6005-27-2
1. Gl. stv. nasl.
250628096
Knjigo je prepovedano, v celoti ali delno, na kakr{en koli na~in reproducirati brez prej{njega pisnega privoljenja lastnika avtorskih pravic.
OPOZORILO
Informacije in priporo~ila o pitju vode v knjigi temeljijo na avtorjevem {olanju, osebnih izku{njah, ob{irnih raziskavah in objavah o telesni presnovi vode. Te informacije in priporo~ila niso zdravstveni nasveti in avtor z njimi ne svetuje niti uporabe niti opustitve kateregakoli zdravila brez posveta z zdravnikom. S knjigo ‘eli na podlagi najnovej{ega znanja o mikroanatomiji in molekulski fiziologiji le posredovati informacije o pomenu vode za zdravje in javnost opozoriti na {kodljive u~inke kroni~ne dehidracije - od otro{tva do starosti. Knjiga ni nadomestilo za zdravni{ki nasvet. Nasprotno: zelo za‘eleno je, da se uporabnik o prebranem pogovori s svojim zdravnikom. Vse informacije in priporo~ila sprejema bralec povsem na lastno odgovornost, upo{tevati pa jih mora popolnoma v skladu z navodili. Hudi bolniki, bolniki, ki so kdaj imeli resne bolezni, in tisti, ki so pod stalnim zdravni{kim nadzorom (zlasti zaradi resnih ledvi~nih bolezni), informacij iz knjige ne bi smeli upo{tevati brez zdravnikovega vedenja.
Ne avtor, ne zalo‘nik in ne z njima povezane osebe ne prevzemajo nobenega jamstva za priporo~ila in postopke, navedene v knjigi. Avtor in zalo‘nik zavra~ata vsako odgovornost v zvezi z informacijami v njej.
Eden najo~itnej{ih razlogov za vse ve~jo zapletenost in potratnost medicine so stra{ansko drago raziskovanje in izdelava farmacevtskih izdelkov ter - kon~no - njihovo ocenjevanje pri bolnikih. Da bi spodbudili prodajo svojih izdatno ogla{evanih izdelkov, jih nadvse dobro pla~ani farmacevtski zastopniki ne le hvalijo, ampak njihovo predpisovanje med zdravniki celo spodbujajo z “darilci”. Bolniki pa zdravila uporabljajo, ker bolezni ostajajo. Saj tudi ni mi{ljeno, da naj bi jih ozdravili! Bolezni le “urejajo”! To je najbolj{i na~in za razmah tr`nega na~ela v medicini. Ni pa to edino sramotno zanemarjeno medicinsko podro~je.
Tehni~no orientirani napredek v medicini pospe{ujejo tudi izdelava najrazli~nej{ih “pripomo~kov”, ki prav tako zve~uje ceno zdravstva. Klini~ne bolni{nice in raziskovalne ustanove so zelo odvisne od denarja zdravstvene industrije. Zato raziskovanje in medicino `e dolgo usmerja prav ta industrija - s sredstvi za projekte, ki ji bodo zagotovili dobi~ek.
A zdaj prihaja trenutek velikih sprememb. Izkazalo se je, da v telesu veliko prefinjenih in zapletenih
kazalcev signalizira pomanjkanje vode; to so kazalci dehidracije in ‘eje. Pomanjkanje vode v telesu se ne ka‘e le s suhimi usti, temve~ {e z mnogimi drugimi kazalci. Najve~ja tragedija v zgodovini medicine je dejstvo, da strokovnjaki niso razumeli razli~nih klicev telesa po vodi. Namesto tega so kroni~no telesno dehidracijo tradicionalno obravnavali s kemi~nimi sredstvi in “postopki”. Neverjetna napaka, a o~itno dejstvo!
Najneprijetneje je, da ve~ina medicinske srenje {e vedno najraje vztraja pri dosedanjem na~inu in se ne zmeni za novosti. To temeljno nepoznavanje telesnih znakov dehidracije je v bistvu osnovni razlog dragega zdravstva v razvitih dru‘bah.
Hkrati ni upanja, da bi se zdravstveni sistem izbolj{al v dana{nji, zelo slabi obliki, v kateri slu‘i le tistim, ki ga vodijo, ne pa tistim, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo.
^e pogledate pisma, ki sem jih pisal Ameri{kemu zdravni{kemu dru{tvu (AMA) in so natisnjena na koncu knjige, boste videli, da sem AMA ‘e precej pred izidom te knjige povabil, naj prevzame vlogo glasnika in seznani javnost z dobro vestjo: “Niste bolni, ste le ‘ejni.” Njihova popolna neodzivnost je o~itno teptanje javnega zaupanja.
Zvezni zdravstveni in{titut (NIH), najrazvitej{e svetovno sredi{~e za medicinske raziskave, se je odrezal {e slab{e. Prvi~: zakaj se niso lotili raziskovanja medicinskih u~inkov vode? Zakaj niso lo~eno prou~ili pozitivnega vpliva vode, s katerim bolnik pogoltne tableto, od vplivov “zdravila”
samega? Zakaj niso raziskali, kaj se zgodi s ~lovekom, ki vode ne pije redno? To so njihove temeljne napake. Zakaj jih pri NIH niso popravili, ampak so raje zavrnili moje poglede?
Maja 1989 sem pisal dr. Jamesu Masonu, pomo~niku ministra za zdravstvo. Pojasnil sem mu, da bi sprememba paradigme, ki bi upo{tevala telesne potrebe po vodi, prinesla mnoge re{itve zdravstvenih te‘av. Skupaj s pismom sem mu poslal veliko dodatnega materiala o tem. Posredoval ga je dr. Johnu T. Kalbererju, koordinatorju za promocijo zdravja in prepre~evanje bolezni pri NIH. To je oddelek, najprimernej{i za ovrednotenje mojih revolucionarnih, a fiziolo{ko utemeljenih pogledov. Dr. Kalberer naj bi bil material pregledal in se pogovoril z menoj.
A to se ni zgodilo! Sicer sem bil povabljen k dr. Kalbererju, a po enournem pogovoru mi je povedal, da se NIH ne more ukvarjati z mojimi “{irokimi” medicinskimi pogledi. Pojasnil mi je, da NIH ne more financirati raziskav drugje kot na univerzah. Omenil sem mu, da sem stike z dr. Masonom in z njim navezal, ker `elim pojasniti, da je dehidracija vzrok izredno {tevilnih degenerativnih bolezni pri ljudeh. Tako bi NIH lahko za~ela z raziskavami in o izsledkih obvestila javnost. Odgovoril je, da se NIH zanima le za molekulske vidike biolo{kih in farmacevtskih raziskav. Moje poglede je ozna~il za pre{iroke, zaradi ~esar se ne prilegajo na~inu delovanja raziskovalne ustanove. Ko je spoznal, da s to ugotovitvijo nisem zadovoljen, mi je svetoval, naj nadaljujem delo in svoje poglede objavim. Dejal je, da jih bo javnost le tako lahko sli{ala.
Nisem se vdal. Vsakokrat, ko se je v ~asopisih pojavil prispevek, ki je temeljil na mnenjih katerega od sodelavcev NIH, sem napisal pismo in pojasnil osnovni problem. Pisal sem celo Uradu za znanstveno integriteto pri NIH ter se prito‘il zaradi nekaterih dezinformacij, namenjenih zgolj uveljavitvi dolo~enega izdelka na medicinskem tr‘i{~u. Odgovorov ni bilo, a zdelo se je, da je vpra{anje zatonilo v pozabo, in njihov fotogeni~ni predstavnik za tisk je {e naprej organiziral tiskovne konference.
Nekaj ~asa sem precej pri~akoval od imenovanja dr. Bernardine Healy za direktorico NIH. Zdela se mi je pravi ~lovek, ki bi lahko v NIH vnesel spremembe. Kot zdravnica in znanstvenica je o~itno razumela moje trditve. Napotila me je k dr. sc. Stephenu Groftu, ki je pred kratkim postal vr{ilec dol‘nosti novoustanovljenega Urada za alternativno medicino. To mesto je dobil za~asno, dokler zanj niso imeli na voljo zdravnika.
Zdel se mi je zelo odkrit ~lovek. Po dolgem sestanku in potem, ko sem mu poslal nekaj svojega objavljenega materiala, me je povabil, naj s kratko predstavitvijo sodelujem na prvi konferenci o alternativni medicini, ki jo je pripravljal NIH. Toda njegov za~asni polo‘aj je bil preve~ za~asen, da bi jo lahko naredil kaj koristnega. Vodstvo je prevzel dr. Joseph Jacobs, zdravnik indijanskega porekla in indijanskih kulturnih vplivov. Prepri~an sem, da mu je dr. Groft posredoval moje informacije in material.
Naslednjo konferenco o alternativni medicini sta
pripravila dr. Jacobs in njegov pomo~nik. V tem ~asu naj bi me bil dr. Groft predstavil obema. Seveda dr. Jacobs v tistem trenutku ni imel ~asa za resno razpravo. Dogovorili smo se, da bo pregledal vse, kar sem poslal Uradu, in da se bova kmalu sre~ala. Ko sva se se{la v njegovi pisarni, sem ga vpra{al, ali je pregledal, kar sem dotlej poslal Uradu. Za~el se je opravi~evati, da mu primanjkuje ~asa, hkrati pa se oddelek seli drugam, tako da za to ni imel prilike. Rekel sem, da je v tem primeru najin sestanek izguba njegovega in mojega ~asa; vsako razpravo morava odlo‘iti na ~as po tistem, ko bo prebral poslane informacije. Vstal sem, da bi od{el. Moral sem premagati njegovo “dr‘o primadone”.
Rekel je, da bo vse poslano pregledal; a ker sva oba inteligentna strokovnjaka, je dodal, najbr‘ ni veliko stvari, ki jih ne bi mogla razjasniti v enourni diskusiji. Povabil me je, naj ponovno sedem in razlo‘im svoje poglede. Storil sem tako. Preden sem od{el, me je prosil za dodaten komplet materialov.
Imel sem jih v torbi in mu jih takoj izro~il. Med njimi je bil tudi izvod prve izdaje pri~ujo~e knjige. Pojasnil sem mu, da te informacije postajajo v javnosti vse bolj znane. Pozval sem ga, naj zavoljo dru‘be in zavoljo napredka medicinske znanosti v okviru svojega Urada za~ne raziskave na tem podro~ju.
Dr. Jacobsa nisem sre~al in o njem tudi nisem sli{al do naslednje konference o alternativni medicini, ki pa na sporedu ni imela ni~esar o kroni~ni dehi-
draciji. Celo potem, ko je polk. Robert Sanders, ki je s tem podro~jem zelo dobro seznanjen, napravil petminutno filozofsko predstavitev dehidracije, ni nih~e storil ni~, da bi na~eli vpra{anje pred svetovalnim odborom. O~itno je postalo, da ima Urad za alternativno medicino svoje na~rte in da interes javnosti med njimi ni pri vrhu.
Po besedah Rite Mae Brown je “opredelitev norosti nenehno ponavljanje ene in iste stvari v pri~akovanju, da bodo rezultati druga~ni”. V skladu s to opredelitvijo se med nore uvr{~am tudi sam. Pogosto se sam sebi zdim naiven . Spra{ujem se: “Zakaj tratim svoj ~as in denar, da bi znanstveno preoblikoval medicino - in to prav v Ameriki?” A v naslednjem hipu se potola`im, da poznam temeljne informacije o zdravju in blaginji. Te informacije morajo dose~i nedol`ne in zaupljive ljudi, ki zbolijo in ne vedo, da jim manjka le vode. S to mislijo se znova odpravim na svojo nehvale`no pot.
Medtem je NIH zapustila dr. Bernardine Healy. Zdravnica je, NIH pa je “znanstvena” ustanova. O~itno je pri{lo do navzkri`ja ciljev; morala je oditi. Vodstvo je prevzel Nobelov nagrajenec Harold Varmus. Ponovno sem pisal 23. novembra 1993, tokrat njemu. V pismu sem zapisal: “Dobrodo{li na polo`aju, na katerem lahko veliko pripomorete k napredku znanosti in dru`be. K pisanju me je spodbudil prispevek o vas v dana{njem Washington Postu. @elim vas opozoriti na pomembno, prelomno spoznanje medicinske znanosti - spoznanje, da je kroni~na dehidracija vzrok ve~ine hudih bolezni. V preteklosti sem sku{al dose~i, da bi NIH resno pretehtal to pre-
prosto “spremembo paradigme” in napravil medicinsko prakso prihodnosti prijazno za bolnike!”
Poslal sem mu eno svojih knjig in dodatni material. Vse do danes, februarja 1995, ko pi{em te vrstice, nisem prejel nikakr{nega odgovora, {e zahvale za poslano ne.
O~itno je objavljanje edini na~in, s katerim lahko informacije o dehidraciji pribli‘am javnosti. In tega sem se tudi lotil. Potem ko sem pisal razli~nim revijam in ~asopisom, a nisem dobil nobenega odgovora, sem se leta 1989 odlo~il, da pri Fundaciji za preprosto v medicini osnujem lastno revijo. Imenovali smo jo Medicinska znanost preprosteje (Science in Medicine Simplified). V enem letu smo izdali redno {tevilko in eno posebno izdajo; obe smo brezpla~no poslali nekaterim raziskovalnim centrom in medicinskim knji‘nicam {tevilnih univerz.
Zvezno medicinsko knji‘nico (National Library of Medicine) smo zaprosili, naj uvrsti revijo v ra~unalni{ki sistem Index Medicus, da bi imeli dostop do njene vsebine tudi drugi raziskovalci. Prosili smo, naj nam dajo mo‘nost za predstavitev na{ih “paradigmatsko spremenjenih” raziskovalnih pogledov v medicini. Odgovorili so, da dva zvezka publikacije {e ne zado{~ata; mo‘nost za indeksiranje revije pa bodo zagotovo upo{tevali, ko bo iz{el naslednji zvezek in bo zagotovljena stalnost.
Tretji zvezek revije je bil tedaj v pripravi. Ko je leta 1991 iz{el, smo NLM ponovno poslali pro{njo in dva izvoda vsake izdaje. Revije ocenjujejo za vklju~itev v Index Medicus dvakrat ali trikrat na
leto. Odbor, ki odlo~a, sestavljajo v glavnem znanstveniki z NIH. Ko so se ob koncu leta sestali in pregledali na{e nove medicinske informacije, so nas zavrnili. Za predstavitev na{ih pogledov nam niso hoteli dati enake prilo‘nosti, kot jo imajo vsi drugi. “Misleci” z NIH niso ‘eleli, da bi na{e zamisli pri{le v znanstveno areno in bi s~asoma dosegle javnost. Spretno so nas cenzurirali. Tedaj sem se odlo~il, da pripravim prvo izdajo te knjige in z njo stopim v javnost.
Pribli‘no {est mesecev po zavrnitvi pri NLM je bila moja knjiga natisnjena in so jo prebirali. Bila je preprosto napisana razlaga o tem, kje je uradna medicina za{la. Knjigo sem, poleg znanstvenih publikacij, poslal dr. Healyjevi, Groftu in Jacobsu na NIH. Hotel sem, naj vedo, da lahko s svojimi pogledi dose‘em javnost tudi brez njih. Ugotovil sem, da je NIH samozadostno zadovoljen z “norostjo” izvajanja in ponavljanja enakih raziskav, ki niso prinesle ozdravitve za nobeno od degenerativnih bolezni pri ljudeh.
Aprila 1993 je bila v Restonu (v Virginiji) mednarodna biooksidativna medicinska konferenca. To je ena od konferenc, ki jih prirejajo izvajalci alternativne medicine. Povabili so me, naj spregovorim za predsednikom Zdru‘enja. Seznanili so me z enim od znanstvenih tajnikov NIH, dr. Edmundom Sargentom Copelandom, ki je bil povabljen, da bi o konferenci pripravil poro~ilo. V svojem predavanju sem spregovoril o vlogi histamina kot glavnega telesnega regulatorja vode. Po koncu me je dr. Copeland zelo prijazno vpra{al, kako mi je uspelo, da so moja stali{~a ocenili.
Poslal sem mu ve~ino tistega, kar sem objavil. Sre~ala sva se v njihovih prostorih na Westbard Avenue. Napravil je vse, da bi me programski vodja predavanj povabil predavat njihovim ~lanom. Povabili me niso nikoli.
O~itno moja razmi{ljanja ogro‘ajo nadaljevanje dosedanjega medicinskega raziskovanja na NIH. Zato seveda ne dovolijo, da bi se moji pogledi sli{ali znotraj njihovih zidov. Ho~ejo, da bi svoje ugotovitve predstavil tako, kot je sprejemljivo zanje. S tem vztrajajo pri svojem.
Na kratko sem vas sku{al seznaniti s svojimi prizadevanji, da bi ljudi, ki jim je zaupana skrb za zdravstvene interese vseh dr‘avljanov, pripravil k delu v javni prid. Kot vidite, so se odlo~ili za lagodnej{o re{itev - tako kot ponavadi. O~itno sta ustanovam, ki porabljajo dav~na sredstva (in s tem precej{en del te‘ko prislu‘enega denarja vsakogar izmed nas), zdravje in blaginja ljudi malo mar. Jasno je tudi, da v resnici pove~ujejo zdravstvene probleme tisti, ki se pretvarjajo, da i{~ejo njihove re{itve. Zato zdaj vi, bralci te knjige, postajate odlo~ilna sila za spremembo zdravstvenega sistema.
Sredstva za vrednotenje vode kot naravnega zdravila o~itno niso zlahka na voljo - pa tudi ~e bi jih zagotovili, se to podro~je univerzam in priznanim raziskovalnim centrom ne zdi dovolj privla~no. In vendar je treba dokazati odziv na zdravljenje z vodo - naravnim zdravilom - pri bolnikih z boleznimi zaradi kroni~ne dehidracije. Klini~ne zdravnike je treba prepri~ati, da bodo spremenili
svoj sedanji na~in zdravljenju. [tudentov na medicinskih fakultetah namre~ ne nau~ijo ni~esar o {tevilnih vlogah vode v ~love{kem telesu.
Mislim, da bomo potrebovali veliko “preprostih in neposrednih” opazovanj, podobnih pismom v tej knjigi, preden se bodo privr`enci uradne medicine odrekli dosedanjemu na~inu zdravljenja. Ta koristi le promociji kemi~nih snovi! “Dvojno slepi, randomizirani poskusi” so primerni samo za ocenjevanje enega kemi~nega izdelka v primerjavi z drugim, manj znanim. Nikakor pa metodologija ni primerna za klini~no vrednotenje “bolezni pomanjkanja” - v na{em primeru vplivov vode na razli~ne bolezni, ki so posledica dehidracije.
Uvodne simptome in zaplete dehidracije dolo~a posameznikovo telesno fiziolo{ko stanje. Zaradi tega so simptomatska dehidracijska stanja tradicionalno pripisovali mnogim razli~nim boleznim. Ko boste prebirali knjigo, boste razumeli, kaj imam v mislih. Prebrali boste lahko tudi nekaj pisem, katerih avtorji so imeli ve~ kot en zgodnji znak nedavno ugotovljenega pomanjkanja vode.
Smo na za~etku nove epohe v medicinski znanosti. “Ve~ino bolezni v ~love{kem telesu povzro~a kroni~no pomanjkanje vode.” Zasnova ~love{kega telesa je popolnej{a, kot si lahko predstavljamo. ^e je doslej nismo znali ohranjati, je to na{a krivda. Nismo se ustavili, da bi pomislili: “Telo je v glavnem sestavljeno iz vode. Kje jo bomo dobili dovolj, ~e je ne pijemo redno?” Zdaj vemo, kdaj telo kli~e po njej. Pri tem se moramo zadr`ati. Propagiranje vode ni kak{en osebni trik. Za njim
ni nobenih skritih na~rtov. ^e boste te informacije posredovali svojim bli`njim, boste postali njihovi dobrotniki.
Trenutno je pri~ujo~a knjiga edini vir lahko berljivih in lahko razumljivih informacij o kroni~ni dehidraciji. Prebrati jo boste morali nekajkrat, da boste razumeli nujno vlogo vode v ~love{kem telesu. ^e boste ravnali tako, boste postali zdravilec. Knjiga vam bo tudi razkrila, da “teko~ina” in “voda” nista eno in isto. Spoznali boste katastrofalne posledice dietnih brezalkoholnih (“soda”) pija~.
^e boste ugotovili, da so informacije v knjigi koristne, prosim, dvignite svoj glas in se uprite temni in umazani medicini, kakr{na ta danes je. Naloga zdravnikov je zdravljenje. Prisegli so, da bodo slu‘ili ~love{tvu. Res je zdaj ~as krilatice, ki pravi “posel je posel”. Toda tudi moji poslovno orientirani kolegi nimajo pravice, da {iroki javnosti prikrivajo preprosto sporo~ilo: “Niste bolni, ste le ‘ejni.” Nobene pravice nimajo, da bole~ine in trpljenje soljudi izrabljajo za donosno prakso, ~emur smo pri~a v zadnjem ~asu.
Dodati moram, da ne postavljajo vsi zdravniki dobi~ka nad blaginjo tistih, ki se k njim zatekajo po pomo~. Potrditev tega so zdravniki, zapisani na kratkem seznamu recenzentov te knjige. Le zelo majhna manj{ina, ki pa je ‘al na vodilnih polo‘ajih, me~e slabo lu~ na na{ plemeniti poklic. Toda “ko pride svetloba, mora oditi tema”. Ko bodo za~eli ljudje razumevati, zakaj je voda sama v marsi~em najbolj{e naravno zdravilo za mnoge
bolezni, bodo morale ~rne ovce humanega zdravni{kega poklica poiskati svoj prostor drugje.
V preteklosti so bili zdravniki tudi misleci in filozofi. [ele pred ne tako davnim ~asom so jih za~eli siliti v zapominjanje “prebavljenih” informacij, da so sploh lahko opravili klini~ni {tudij. Toda za shranjevanje informacij imamo knjige - mo`gani pa so namenjeni razmi{ljanju. Ko se bomo znebili bremena premnogih dezinformacij o boleznih, ki so zaplet kroni~ne dehidracije, bodo zdravniki ponovno lahko u~enjaki in misleci. Tedaj bodo njihove ugotovitve resni~no spo{tovane in vredne zlata.
V upanju, da se v medicini za~enja novo obdobje svetlobe, ‘elim bralcem pri~ujo~e knjige sre~o pri njihovi pomembni vlogi v spreminjanju sedanjega stanja medicine. Vsako pismo, objavljeno v knjigi, je zgled tega, kaj lahko “voda kot zdravilo” naredi za milijone, ki imajo enake zunanje znake kroni~ne dehidracije. Arogantna in nevedna medicina bo ta pisma pometla kot “anekdoti~na poro~ila”.
A veliko ve~ bo o~i, ki vidijo, in so povezane z mo‘gani, ki mislijo. Ti bodo v ponatisnjenih pismih odkrili potrditev nove resnice: “Niste bolni, ste le ‘ejni.” Ta resnica napoveduje konec sedanjega obra~anja medicine proti javnosti.
Ta knjiga naj bi se brala kot “roman” o ljubezenski zgodbi med vodo in ~love{kim telesom in torej ni namenjena iskanju ko{~kov. Zato tudi nima stvarnega kazala.
Rad bi se zahvalil svoji ‘eni Xiaopo za njeno ljube~o oporo in pomo~.
Polk. Robertu T. Sandersu bi se rad zahvalil za pet let neutrudnih naporov, da bi z mojimi pogledi o kroni~ni dehidraciji seznanil ljudi, ki bi morda ‘eleli pomagati pri njihovem {irjenju.
Zahvalil bi se rad tudi vsem, ki so me nenehno podpirali in spodbujali, da sem nadaljeval in se nisem utrudil. Kon~no bi se ‘elel zahvaliti gospe Dorothy Heindel za uredni{ko delo pri vseh mojih rokopisih in knjigah.
F. Batmanghelidj, dr. med. februar 1995
Kroni~na celi~na dehidracija ubija bole~e in prezgodaj. Njene prve znake so doslej imenovali
“bolezni neznanega izvora”.
“Pomembnih problemov ne moremo re{iti na isti ravni mi{ljenja, na kateri smo jih ustvarili“
Albert Einstein
Decembra 1990 je dr. Louis Sullivan, minister za zdravstvo, objavil 11-odstotni porast zdravstvenih stro{kov v ZDA. Ocenjujejo, da bo cena zdravstva do leta 2000 dosegla 1,6 bilijona dolarjev in bo~e se bo sedanja rast nadaljevala - do leta 2010 zahtevala 28 odstotkov bruto narodnega dohodka Zdru‘enih dr‘av.
^asopis Washington Post je v nedavni analizi ocenil izdatke zdravstva za leto 1994 na 1,03 bilijona dolarjev. Od te vsote je {lo 935 milijard za individualne stro{ke zdravstvenega varstva; zvezna vlada je bila odgovorna le za 95 milijard. Toda ta velikanska vsota postane obdav~ljivi dohodek 9,5 milijona ljudi, trenutno zaposlenih v ameri{kem zdravstvu. Jasno je, da ima vlada od ve~anja dr‘avnih zdravstvenih stro{kov korist. Zato obstaja navzkri‘je
interesov med potrebami dr‘avljanov in ‘eljo vlade, da ohrani vir svojih dohodkov.
V lu~i tega lahko razumemo, zakaj vlade ne zanimajo ukrepi za pocenitev zdravstva, ~eprav se dr‘avljani po~asi ‘e zavedajo temeljev problema. O~itno postaja, da so ljudje sami odgovorni za svoje zdravje. Varovati se morajo pred poslovnimi vzgibi izvajalcev zdravstvenega varstva in vlade, ki ‘eli zdravstvene stro{ke ohraniti na sedanji ravni.
Amerika se soo~a z zdravstveno krizo, ki bo povzro~ila prora~unski bankrot, ~e bodo stro{ki {e naprej nara{~ali kot doslej. A kot vidimo, te krize ne povzro~a izvedba. Prav tako ni v celoti posledica pohlepnosti pri dolo~anju cen. Povzro~a jo najprimitivnej{a napaka v temeljnem izhodi{~u fiziolo{ke znanosti, ki je temelj vsemu medicinskemu in znanstvenemu znanju o ~love{kem telesu. Nastaja, ker se javnost in strokovnjaki ne zavedajo, da ~love{ko telo ‘eja po vodi!
Vendar ni nujno, da bi polo‘aj ostal tak{en ali da bi postal tako brezupen, kot se zdi. Zelo iz~rpna klini~na opazovanja o dispepti~ni bole~ini in raziskave o fiziologiji kroni~nih bole~in razkrivajo preprosto re{itev omenjenih problemov. Lepota te re{itve je, da je povsem znanstveno osnovana. Obsega novo fiziolo{ko razumevanje ~love{kega telesa. Informacije o tem sledijo v nadaljevanju, kot ste gotovo ‘e razbrali iz naslova knjige.
