KAM PO POMoc : RAZLIKA MED PSIHOLOGOM, PSIHIATROM IN PSIHOTERAPEVTOM

Čeprav je tema duševnega zdravja vedno bolj popularna in se o njej vedno več govori, na tem področju še vedno obstaja velika stigma. Ko je posameznik bolan, bo navadno poiskal pomoč zdravnika, ko pa pride do težav v duševnem zdravju, se veliko ljudi boji poiskati pomoč strokovnjaka. Eden izmed razlogov je tudi nepoznavanje profilov strokovnjakov, ki nam lahko pomagajo pri težavah na področju duševnega. Pogosto izraze psihiater, psiholog in psihoterapevt uporabljamo kot sopomenke, vendar vsak od teh strokovnjakov opravlja različno delo na področju duševnega zdravja. S pomočjo tega članka si lahko pomagate razjasniti razliko med temi tremi profili, kar je lahko prvi korak pri iskanju ustrezne pomoči.

Kdo Je Psiholog

Psihologija preučuje ljudi: kako razmišljajo, kako delujejo, reagirajo in medsebojno delujejo. Ukvarja se z vsemi vidiki vedenja ter mislimi, občutki in motivacijo, ki so podlaga za takšno vedenje. V Sloveniji se psihologi izobražujejo na filozofskih fakultetah na oddelku za psihologijo, zaposlijo pa se lahko v šolah, vrtcih, zavodih, različnih podjetjih itd. Psihologi, ki opravijo specializacijo klinične psihologije, lahko delajo tudi s pacienti na področju zdravstva, kjer se ukvarja z osebnostnimi in duševnimi motnjami. Na psihologa se obrnemo v primeru vsakdanjih osebnih in duševnih stisk, k njemu pa nas lahko napoti osebni zdravnik. Zaradi visokih čakalnih dob se veliko ljudi odloči za samoplačniško zdravljenje.

Kdaj K Psihiatru

V primeru resnejših težav lahko psiholog poda oceno in mnenje, vendar ni zdravnik in ne more predpisovati zdravil. V tem primeru se lahko obrnemo

?na psihiatra, kamor nas napoti osebni zdravnik. Psihiatri najprej opravijo študij medicine, nato pa sledi še specializacija iz psihiatrije. Psihiatri so po navadi zaposleni v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, kliničnih centrih ter zasebnih ordinacijah. Na psihiatra se obrnemo v primeru resnejših duševnih težav (huda anksioznost, depresija, prisluhi itd.) ali pa osebnostnih motenj, ki jih lahko zdravimo z zdravili. Psihiatri so tako kot psihologi specializirani za preučevanje, diagnosticiranje, preprečevanje in zdravljenje čustvenih, duševnih, vedenjskih in razvojnih težav. Psihiatri diagnosticirajo duševne motnje in se osredotočajo na kemična neravnovesja v možganih. Lahko ocenijo tako duševne kot fizične učinke motnje. Psihiater v prvi vrsti ne nudi svetovanja in psihoterapije, temveč postavi diagnozo in pripravi načrt zdravljenja. Sicer lahko nudijo tudi nekaj svetovanja, vendar običajno psihiater pacienta napoti k psihologu ali terapevtu na dodatno svetovanje ali terapijo.

V Katerem Primeru Pa K Psihoterapevtu

Cilji psihoterapije se glede na različne pristope med seboj razlikujejo. Psihoterapevta lahko obiščemo npr. z namenom spreminjanja mišljenja, vedenja in čustvovanja ali pa predelovanja travm. Na psihoterapevta se lahko obrnemo sami, s partnerjem ali z družino. S psihoterapijo naslavljamo težave in stiske, ki jih nismo zmožni rešiti sami, s tem pa želimo doseči osebnostno rast. Terapija je lahko kratkoročna ali dolgotrajna, odvisno od težave/diagnoze in njene resnosti.

Psihoterapijo večinoma nudijo psihologi in psihiatri, ki so opravili dodatna izobraževanja psihoterapije v sklopu fakultete ali strokovnega združenja. Med izvajalci psihoterapije pa lahko najdemo tudi mnogo drugih profilov, kot so npr. pedagogi, zakonski in družinski terapevti, socialni delavci, sociologi itd. Poznamo več različnih pristopov psihoterapije, ki naslavljajo različne težave in področja. Preden poiščemo pomoč psihoterapevta, je smiselno raziskati, katera oblika terapije bi bila najbolj učinkovita za naše potrebe. Nekatere izmed vrst, ki so najbolj znane, so kognitivno-vedenjska, relacijsko-zakonska, geštalt, družinska, logoterapija, psihoanalitična in psihodinamska terapija.

Področje psihoterapije je v Sloveniji zakonsko šibko opredeljeno, zato je pomembno, da se pozanimamo o izbranem psihoterapevtu, njegovi izobrazbi in kompetencah. K psihoterapevtu, za razliko od psihologa in psihiatra, ne moremo preko napotnice, saj se ta storitev opravlja izključno samoplačniško, cena ure pa se v povprečju giblje med 40 in 60 €.

Na spodnjih dveh povezavah lahko najdete seznam psihoterapevtov in njihovih terapevtskih pristopov.

https://www.skzp.si/skzp-register-psihoterapevtov/ http://www.nebojse.si/portal/index.php?op - tion=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

Na portalu Ne boj se lahko najdete seznam terapevtov, ki v sklopu sodelovanja z društvom Dam nudijo brezplačno pomoč v primeru slabega finančnega stanja.

Čeprav so si opisani trije profili med seboj sorodni, lahko vidimo, da nam pomagajo reševati različne težave z različnimi pristopi. V kolikor še vedno niste prepričani, kateri izmed strokovnjakov bi vam lahko najbolj učinkovito pomagal, predlagamo, da se obrnete na svojega osebnega zdravnika, ki lahko izda tudi napotnico. Na povezavi pa lahko najdete tudi seznam telefonskih številk za psihosocialno pomoč, na katere se lahko obrnete v primeru stiske.

Zaradi hitrega načina življenja in različnih vsakodnevnih pritiskov se ljudje večkrat znajdemo v viharju tesnobe, stresa in izčrpanosti. Glasba nam v takih trenutkih lahko služi kot sredstvo pomiritve, v nas vzpodbudi prijetna občutja ali pa zgolj olajša izraziti razna čustva.

V zadnjih letih je na porastu prakticiranje glasbene terapije. Gre za z dokazi podprto klinično uporabo glasbe za doseganje individualiziranih ciljev, kot so zmanjšanje stresa, izboljšanje splošnega razpoloženja in samoizražanje. Raziskave kažejo pozitivne učinke glasbene terapije pri različnih stanjih duševnega zdravja, vključno z depresijo, tesnobo, žalovanjem, odvisnostjo ter pri posameznikih, ki so doživeli travmo. Praksa glasbene terapije največkrat vključuje poslušanje, petje, igranje instrumentov ali skladanje glasbe.

V nadaljevanju so predstavljene še nekatere druge intervencije ter metode glasbene terapije.

Analiza Besedil

Kot alternativa klasični, pogovorni terapiji, se uporablja nov pristop, ki pripomore k obdelavi ter izražanju čustev, misli, izkušenj. Oseba, ki prejema glasbeno terapijo, izbere pesmi, s katerimi rezonira. Nato se vanje poglobi, razmišlja o alternativnih besedilih, v pesmih išče motive, teme, katere lahko poveže s težavami in ovirami v svojem življenju. Vsi imamo pesem, s katero se globoko povezujemo –analiza besedila daje posamezniku priložnost, da prepozna besedila pesmi, ki so lahko povezana z njegovo izkušnjo, in tako vzpostavi na svojo situacijo nov pogled. Metoda hkrati zagotavlja občutek normalnosti; oseba se ne počuti več osamljene v svojem čustvovanju.

Improvizirano igranje glasbe

Igranje instrumentov je oblika sproščanja: spodbuja čustveno izražanje, lahko je tudi vir socializacije. Znotraj skupine se lahko z instrumenti poustvari različna počutja, občutke, hkrati pa se ustvari priložnost, da na koncu skupina o teh stvareh dodatno razpravlja.

Aktivno Poslusanje Glasbe

Glasbo lahko uporabimo kot sredstvo za upravljanje z razpoloženjem. Zaradi svojih ritmičnih in ponavljajočih se aspektov aktivira neokorteks naših možganov, kar nas pomirja in zmanjšuje impulzivnost. Glasbo pogosto uporabljamo, da uskladimo ali spremenimo svoje razpoloženje. Čeprav je skladnost glasbe z našim razpoloženjem koristna, nas včasih lahko zadrži v depresivnem, jeznem in tesnobnem stanju. Za spreminjanje razpoloženjskih stanj lahko glasbeni terapevt predvaja glasbo, ki ustreza trenutnemu razpoloženju osebe, in nato počasi preide v pozitivnejše ali umirjeno stanje.

Poslušanje glasbe ima kar nekaj izjemnih, koristnih učinkov. S sproščanjem dopamina lahko glasba povzroča naravno srečo. Ker ima tudi neposreden vpliv na naše hormone, lahko s poslušanjem pride do znižanja ravni stresnega hormona kortizola v telesu, s tem pa se povečajo možnosti vsesplošnega dobrega počutja. S poslušanjem glasbe pred spanjem se lahko zaradi pomirjanja prav tako bistveno izboljša spanec. Hkrati je vir motivacije, pa naj bo to med učenjem ali športom (še posebej efektivna je pri izboljševanju zmogljivosti v teku).

Pisanje Pesmi

Pisanje pesmi ponuja priložnosti za izražanje na pozitiven in konstruktiven način. Vsak lahko ustvari besedila, ki odražajo njegove lastne misli in izkušnje, ter jih zlije na papir. Pisanje je že nasploh ena izmed bolj priljubljenih metod v terapevtskem svetu, pa naj bo to dnevnik, pismo in drugo. Za nadgradnjo lahko oseba izbere instrumente in zvoke, ki najbolje odražajo čustva besedila, ter pesem uglasbi. Proces pisanja pesmi lahko nudi olajšanje, spodbuja samospoznavanje, pomaga osebi priti do uvida v morebitnih situacijah, vzbudi tudi občutek ponosa, ko oseba bere ali posluša lasten izdelek.

Kot lahko vidimo, je glasba koristna za zadovoljevanje posameznikovih čustvenih, fizičnih, kognitivnih ter socialnih potreb. Uporablja se jo lahko v strokovnem okviru, omenjene metode pa lahko posamezniki prakticirajo tudi individualno. Upamo lahko, da bomo v prihodnjih letih videli razvoj ter vse večjo uporabo glasbe v povezavi z duševnim zdravjem.

Kaj Sploh Je Odvisnost

Odvisnost je kronična disfunkcija možganskega sistema, ki vključuje nagrajevanje, motivacijo in spomin. Gre za način, kako vaše telo hrepeni po substanci ali vedenju, še posebej če povzroča kompulzivno ali obsesivno iskanje »nagrade« in pomanjkanje skrbi za posledice.

Za zasvojenost so značilni: nesposobnost trajne abstinence, oslabljena sposobnost nadzora nad vedenjem, hlepenje po omami, zmanjšana zmožnost prepoznavanja resnih težav tako v vedenju posameznika kot v medosebnih odnosih ter disfunkcionalno čustveno odzivanje.

Sčasoma lahko odvisnosti resno ovirajo posameznikovo vsakdanje življenje. Ljudje, ki doživljajo odvisnost, so nagnjeni k ciklom ponovitve in remisije. To pomeni, da lahko krožijo med intenzivno in blago uporabo. Kljub tem ciklom se odvisnosti sčasoma običajno poslabšajo. Lahko povzročijo trajne zdravstvene zaplete in resne posledice.

Zasvojenosti so lahko zelo različne in se razlikujejo glede različnosti zlorabe substanc, med katerimi so najpogostejše zasvojenost od seksa, drog, alkohola, iger na srečo, plastičnih operacij, interneta in elektronskih naprav, video igric in mnoge druge.

V nadaljevanju se bom bolj osredotočili na odvisnost od prepovedanih substanc (oz. drog):

Odvisnost Od Prepovedanih Substanc

Z izjemo tistih, ki v odvisnost zapadejo po naključju – običajno zaradi jemanja zdravil na recept – se odvisnost od snovi odvija po ustaljeni poti.

Kar se začne kot zabava ali sprostitev, se lahko konča travmatično in celo smrtonosno. Koristno se je zavedati teh stopenj in z znanjem preprečiti končni izid odvisnosti.

Poznamo 4 faze zasvojenosti: redna uporaba in posledicno zloraba substance odvisnost in razvoj tolerance

Ljudje se po navadi ne odločimo, da bomo »postali« odvisni. Najpogostejši scenarij je, da nekdo uporabniku ponudi snov, običajno z razlogom, da je uporaba droge zabavna ali koristna. Kandidat lahko ta primer omamljanja obravnava kot enkraten dogodek, vendar lahko prav prvi primer odpre vrata v spiralo odvisnosti.

Pritisk vrstnikov je eden izmed glavnih razlogov za tovrstno eksperimentiranje. Zlasti mladi so v ključnem razvojnem obdobju, ko se morajo počutiti sprejete s strani vrstnikov. Čeprav so najstniki znani po tem, da gredo z množico, pa tudi odrasli niso imuni na ta pritisk. Ko se počutimo nesprejete v skupini, se poveča merljiva raven stresa. Tisti, ki nimajo dobre obrambe pred družbeno osamitvijo, pogosto uporabijo ponujeno drogo, da bi se počutili vključeni.

Kadar pritisk vrstnikov ni vpleten, se pogosto zgodi, da uporabnik trpi zaradi neke vrste duševnega nelagodja. Droge se uporabljajo za lajšanje stresa na delovnem mestu, lajšanje socialne tesnobe ali za spopadanje s stresno življenjsko situacijo. Če snovi dobro delujejo pri lajšanju teh težav, je skušnjava za njihovo redno uporabo močnejša.

Drugi bodo začeli jemati ponujeno drogo kot sredstvo za lajšanje telesnega nelagodja. Čeprav naj bi bila zdravila za lajšanje bolečin, ki se uporabljajo brez recepta, domnevno varna, če se jemljejo po predpisih, so trenutno glavni dejavnik za razvoj odvisnosti. Velik del sedanjih uporabnikov heroina navaja zlorabo zdravil na recept kot izhodišče za svojo odvisnost od opiatov (še posebej na območju Združenih držav Amerike).

2.

Na tej naslednji stopnji na poti do zasvojenosti nekaj, kar je nekoč veljalo za rekreativno ali začasno, postane življenjski slog. Uporabnik ugotovi, da življenje brez uporabe snovi ni tako udobno ali zadovoljujoče, in jo začne uporabljati kot pomoč pri preživljanju vsakdanjega življenja. Doživetja, kot veljajo brez droge, se lahko zdijo dolgočasna, uporabniki pa ne vidijo nobenih izvedljivih možnosti za izboljšanje svojih treznih razmer.

Ironično je, da lahko tisto, kar se začne kot olajšanje dolgočasja ali stresa, postane dejavnik, ki ga povzroča. Zaradi narave snovi redni uporabniki pogosto poročajo, da jih ne zanimajo več dejavnosti, ki so jim nekoč prinašale užitek, med odmerki pa lahko trpijo zaradi pretiranega nihanja razpoloženja. In čeprav nekateri uporabniki začnejo zlorabljati snovi kot način za lajšanje tesnobe in depresije, ugotovijo, da so se primeri doživljanja teh negativnih razpoloženj med uživanjem droge povečali. Ta pojav postane še bolj očiten, ko se razvije resnična odvisnost od droge.

3.

Z rednim uživanjem se razvije fizična in psihična odvisnost od droge. Možgani prenehajo naravno sproščati kemikalije in se namesto tega zanašajo na zunanjo snov, ki narekuje regulacijo. Telo lahko preneha normalno delovati, zaradi česar potrebuje več droge, da ponovno vzpostavi homeostazo. Na psihološkem področju lahko uporabnik začne ugotavljati, da so situacije, ki so bile prej obvladljive, v treznem stanju postale neznosne.

Sčasoma se pojavi toleranca za drogo, saj možgani potrebujejo vedno več snovi, da bi dobili občutek normalnega delovanja. Ko oseba razvije toleranco na določeno drogo, ugotovi, da so potrebni močnejši ali pogostejši odmerki, da doseže želeno olajšanje.

Kot podkategorija tega procesa se na tej poti pogosto poveča tvegano vedenje. Ko se odvisnost in toleranca uveljavita, se lahko zgodi, da so uporabniki presenečeni nad svojimi dejanji. Denar, namenjen za račune, lahko začnejo usmerjati v pridobivanje snovi. Uporabnik lahko ugotovi, da se druži z ljudmi, ki niso najbolj varna izbira za socialne stike. Uporabniki lahko začnejo opravičevati nevarno vedenje, kot je vožnja pod vplivom alkohola, kot nujna dejanja. Delovne obveznosti se lahko preložijo ali zanemarijo v korist opijanja, odnosi pa lahko začnejo trpeti zaradi zlorabe in zanemarjanja.

Pri popolni zasvojenosti se uporabnik sprijazni z zgoraj naštetimi spremembami. Manj časa posveča samopremisleku, saj je večina misli osredotočena na to, kako doseči naslednji učinek. Ta oseba morda sploh ni več podoben osebi, ki ste jo poznali prej.

Pri zasvojenosti bodo uporabniki imeli občutek, da se ne morejo vzdržati uporabe snovi. Morda se odločijo, da bodo prenehali uživati, a se nato razočarajo s ponovnim uživanjem. Morda se zavedajo skrbi svojih bližnjih, vendar njihova skrb ne more preglasiti potrebe po uporabi. Prijatelje in družino pogosto potisnejo v ozadje.

Nekdo, ki je v primežu odvisnosti od drog, lahko začne zanemarjati svoje osnovne potrebe. Lahko se poslabša skrb za osebno higieno, izpuščajo se obroki in spanje postane nemogoče brez vpliva droge, ki narekuje urnik. Zaposlitev se lahko izgubi, kar povzroči izgubo dohodka. Pomanjkanje dohodka lahko prispeva k povečanju kriminalnega vedenja in iskanju miloščine ter vse skupaj vodi v revščino.

Razstrupljanje, zdravljenje in okrevanje

Podobno, kot obstajajo faze, ko postanete odvisni, obstajajo tudi faze na poti nazaj iz odvisnosti. Odvisnik, ki okreva od odvisnosti, mora opraviti korake, ki vključujejo priznanje težave, pripravo načrta za opustitev odvisnosti in izvajanje načrta. Ko je odvisnik pripravljen na spremembe, so na voljo številni koristni viri zdravljenja. Medicinsko razstrupljanje je najvarnejši in najučinkovitejši način za prekinitev kemične odvisnosti od snovi in razvoj orodij, potrebnih za vseživljenjsko treznost.

Pogovorite se s svojim osebnim zdravnikom ali drugo zaupno osebo že zdaj in začnite svojo pot v življenje brez odvisnosti od drog.