Bleiweis in Slovenska matica

z osebnimi stališči, ki pa so bila strokovno artikulirana. Tak primer je članek Ultramontanizem in fevdalizem (objavljen 25. oktobra 1871), kjer s položaja intelektualca oceni dejanski vpliv ultramontanizma – radikalne usmeritve katoliške cerkve – po koncu konkordata. Konkordatu ni nasprotoval s cerkvenimi, temveč z narodnimi argumenti. S tem je zavrnil napade mladoslovencev, ki so bili pod vplivom idej iz nemških liberalnih krogov, da je prestopil v klerikalni tabor. Kljub temu da sta imela z Luko Jeranom prijateljski odnos, je Bleiweis vedno zagovarjal svobodno znanost in njeno doktrino.

Anton Martin Slomšek. Edina njegova ohranjena fotografija je nastala na Dunaju leta 1862. Slomška je dr. Bleiweis cenil, saj si je poleg ustvarjanja prizadeval za uporabo slovenskega jezika v šolstvu, pomagal pa mu je tudi pri razširjanju bralne publike. (Arhiv NUK)

Društvo Slovenska matica je bilo ustanovljeno leta 1864. Pomemben praktičen korak je bil storjen z nabiralno akcijo mariborskih čitalničarjev, ki so za namen društva zbrali 2000 goldinarjev in pripravili osnovna pravila. 25. februarja 1863 so nabirko poslali Bleiweisu s prošnjo, da naredi vse potrebno za začetek. Ta je namero o ustanovitvi društva objavil v Novicah in angažiral Etbina Henrika Costo za pripravo

društvenih pravil. Istega leta 1. decembra sta Bleiweis in Toman pravila vložila v odobritev na kranjsko deželno predsedstvo. Tri mesece kasneje, 4. februarja 1864, so bila pravila potrjena. Spomladi, 7. maja 1864, so bili na prvi seji opravilnega odbora prisotni Janez Bleiweis, Etbin Henrik Costa, Leon Vončina, Lovro Toman in kot tajnik Fran Levstik. Bleiweis je pomembno vlogo odigral tudi pri pridobivanju novih članov. Odborniki so se zavedali podpore družbenih veljakov, še posebej ljubljanskega škofa Vidmarja, ki je dovolil dekanom, da prevzamejo vlogo poverjenikov pri zbiranju sredstev. Še z drugo premišljeno potezo, da v ustanovnem letu vsi člani dobijo Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, število članov zelo hitro naraste z okrog 150 na več kot 700. Prvi občni zbor 11. maja 1865 je razkril in nakazal vrsto razhajanj med društveniki. Mariborski tabor z Josipom Vošnjakom na čelu se je počutil zapostavljenega. Različen je bil pogled na založniško politiko. Vošnjak je ocenil, da so knjige, ki jih je Matica izdajala, premalo zahtevne in znanstveno premalo dodelane. Na začetku so zavrnili Vončinov predlog

Josip Vošnjak (1834–1911), avtor neznan (Arhiv Wikimedia)

Lovro Toman (1827–1870), avtor neznan. Toman je bil pesnik in politik. Na nastopih na bésedah, ki so potekale v narodnih čitalnicah, je spodbujal k narodni zavednosti in izobraževanju. Kot odličen govorec si je prislužil vzdevek slovenski Leonido, nemški nasprotniki pa so po njem Kranjsko poimenovali »Tomanien«. (Arhiv SLOGI)

Bleiweis je v Novicah 24. februarja 1864 objavil »preimenitno vsem Slovencem novico«, da je Slovenska matica dovoljena. (Arhiv NUK)

amandmiranja pravil s papeško encikliko Quanta Cura in s tem vpliv katoliških načel. Imeli so različen pogled glede najemanja prostorov, zelo pomembno pa je bilo tudi vprašanje plačanega dela tajnika. Levstik, ki se je nadejal službe profesionalnega tajnika, je razočaran ostal praznih rok. Bleiweis si je nasprotno od mariborskega tabora javno prizadeval za rodoljube, ki se s svojim delom za narod lahko preživijo, nasprotoval je tudi Vončinovemu predlogu.

Leta 1869 se je v Slovenski matici pojavil večji spor. Vse je kazalo, da v Ljubljani ne bodo več imeli svoje tiskarne, zato so odborniki – med njimi Bleiweis – razmišljali, da bi ustanovili svojo oz. odkupili Blaznikovo tiskarno. Nasprotniki z Radoslavom Razlagom in Josipom Vošnjakom na čelu so bili prepričani, da je tiskarna preveč tvegan posel za društvo, istočasno pa so se dogovarjali za ustanovitev svoje tiskarne kot gospodarske družbe. Leta 1872 je spor dosegel vrhunec. Nasprotniki so ustanovili Slovensko pisateljsko društvo. Ustanovljena je bila Narodna tiskarna. Dejavnosti Slovenske matice so močno upadle in šele izvolitev Janeza Bleiweisa leta 1875 za predsednika je pomirila oba tabora. Bleiweis je uradno ostal vodja do svoje smrti.

Zemljovid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1852, ki ga je izdelal pravnik Peter Kozler (1824–1879). (Arhiv NUK)