Bleiweis in uporabna poezija: Koseski in Prešeren

BLEIWEIS in uporabna poezija

Bleiweis je književnost doživljal predvsem kot eno izmed torišč delovanja pravega rodoljuba. V začetni dobi izhajanja Novic je imelo pesništvo pri tem posebno mesto. Pesmi je redno objavljal na prvi strani časopisa. Tako je prikazoval zmožnosti in potencial slovenskega jezika kot nosilca prebujene slovenske kulture. Pri tem so pomembna tudi sporočila pesmi. Bleiweis je za najboljšega pesnika v danih razmerah prepoznal Jovana Vesela Koseskega. Njegove pesmi so bile polne vere v narodno idejo, k čemur ga je spodbujal prav Bleiweis. Pesnik je ustvarjal slovenski jezik, ki je bil sprva nenavaden in težje razumljiv, kmalu pa je prav to postalo razlog za krepitev socialnostatusnega odnosa meščanstva do drugih slojev. Koseski je v štiridesetih letih 19. stoletja med meščanstvom dobil status pop zvezdnika. Do leta 1852 je v Novicah objavil štirinajst daljših izvirnih pesnitev.

Koseski in Prešeren sta med seboj gojila spoštljiv odnos. Spor, ki je nastal dolgo po Prešernovi smrti, je bil pravzaprav političen napad na Bleiweisa, ki je Koseskega favoriziral, ker se mu je zdela njegova poezija bolj narodnobuditeljsko uporabna. V Novicah leta 1847 je v izogib nesporazumu pripomnil, da Prešeren daje bolj sebe na ogled, medtem ko se Koseski bolj približa svojemu občestvu. Koseski je priznal, da je njegova muza nebogljena nasproti Prešernovi.

Jovan Vesel - Koseski (1798–1884) na Gasparijevi ilustraciji iz leta 1908. Dom in svet, letnik 21, številka 3.

Koseski v družbi slovenskih kulturnikov (prvi karton 1750–1850). Ljubljanski fotograf Jožef Armič je leta 1893 izdelal tri kartone, na katerih je zbral podobe 65 slovenskih pesnikov, pripovedovalcev in učenjakov. (Arhiv Miloš Mikolič)

Leta 1852 je Bleiweis pritiskal na Koseskega, ki je ravno okreval po zahtevni operaciji tura, naj prevede Byronovo Mazepo. Koseski je to storil, vendar naletel na neusmiljeno kritiko. Jurčič, Stritar in Levstik – mladoslovenski politiki – so se odločili, da na mesto prvega slovenskega pesnika ustoličijo Prešerna, zato so iskali način, kako Koseskega in z njim Bleiweisa (oz. obratno) dokončno »odžagati«. Ker Bleiweis njihove namere ni prepoznal, je naredil usodno napako, ko je z njegovo spodbudo Slovenska matica med redkimi deli izdala prav izbrana dela Jovana Vesela Koseskega. Posmeh in kritika sta bila neusmiljena, celo tako, da se je Anton Tomažič leta 1871 odločil, da Levstikovih pisem proti Koseskemu ne bo objavil, saj si takega poniževanja ni zaslužil. Kljub vsemu je Bleiweis Prešerna cenil. V Novicah je redno objavljal njegove pesmi, predvsem pa se je ob pesnikovi smrti zavzel, da se mu postavi ustrezen nagrobnik. Kot predsednik Slovenskega društva je vodil nabiralno akcijo in v Novicah objavljal pozive k darovanju za spomenik.

Bleiweis je prevzel tudi Prešernovo pesniško zapuščino in jo v naslednjih letih tudi objavil. Leta 1876 je Prešernova hči Ernestina Jelovšek (pod vplivom mladoslovencev) zahtevala od Bleiweisa, da ji preda njegovo zapuščino, ki jo je potem skupaj s svojimi spomini na očeta predala Radoslavu Razlagu in kasneje Franu Levstiku. Po Levstikovi smrti jo je Fran Levec s pomočjo Otomarja Bamberga odkupil za 200 goldinarjev. Danes je večina znane Prešernove zapuščine v NUK-u.

Kamilo Mašek je uglasbil pesem Koseskega Kdo je mar. (Arhiv NUK)

Objava Prešernove V spomin Matija Čopa v Novicah 1946 (Arhiv NUK)

Razglednica ob odkritju spominske plošče ob stoti obletnici rojstva Ivana Vesela Koseskega iz leta 1898 nakazuje, da je bil pesnik popularen tudi ob koncu stoletja. (Arhiv NUK)