Bleiweis in Cerkev

Sredi šestdesetih let je nasprotoval pobudi za ustanovitev slovenskega političnega časopisa. Predlagal je časnik v nemškem jeziku, ki bi pojasnjeval slovenska stališča, s čimer pa se niso strinjali Fran Levstik in njegovi somišljeniki. Takrat sta se oblikovali dve struji: staro- in mladoslovenci. Prvi so med letoma 1865 in 1870 izdajali nemško pisani časopis Triglav.

Kljub začetni zadržanosti do taborskega gibanja je 1869 nastopil na taboru v Vižmarjih in se zavzel za Zedinjeno Slovenijo.

Janez Bleiweis je prejel vse cerkvene zakramente, od krsta do pogreba. Verskega prepričanja ni izkazoval s podpiranjem manifestativnih in triumfalističnih oblik, temveč bolj z odnosom do cerkvenih ustanov in nosilcev cerkvenih služb. Ti so bili naročniki Novic, glavni promotorji vsebin, hkrati pa je z njimi delil večino nalog, ki so bile pomembne za razvoj jezika, narodnosti in kulture. Duhovnikom je objavljal pesmi, ugodno je pisal o prizadevanjih škofa Wolfa za vzpostavitev Alojzijevišča - dijaškega zavoda, izdajo slovensko-nemškega in nemško-slovenskega slovarja, podpiral je Slomškove izdaje šolskih knjig v slovenskem jeziku, ustanavljanje nedeljskih šol itn. Pogosto je poročal o pomembnih cerkvenih dogodkih iz najrazličnejših župnij po Slovenskem. Pri tem je posebej zanimiv jezik oz. izrazi, ki jih je uporabljal v prispevkih v Novicah: »božja previdnost«, »naj ga Bog živi še mnogo let«, »božjega voleka« itd. Bleiweis je prepoznaval pomen in vpliv cerkvenopolitičnih vprašanj na družbeno življenje, zato je v Novice redno vključeval tudi poročila o dogodkih v širši cerkveni skupnosti. Poročal je o sklepih avstrijske škofovske konference, oktobra leta 1855 je objavil vseh 26 poglavij konkordata – sporazuma, s katerim so bili na novo urejeni odnosi med državo in cerkvijo. Čeprav mu je pri poročanju uspelo ostati nepristranski, je določene teme kot urednik časopisa vseeno obogatil