Bleiweisov kult

Oče naroda

Po poročilu Antona Bezenška, utemeljitelja južnoslovanske stenografije, o slovesnosti – bakladi 18. novembra s 500 baklonosci in 15.000 udeleženci – ob praznovanju sedemdesetletnice Janeza Bleiweisa lahko sklepamo, kako izjemne zasluge za slovenski narod so mu takrat pripisovali domala vsi. S to slovesnostjo se je nakazal »patriotski« kult, praznovanje stote obletnice Vodnikovega rojstva (1858) na šišenski domačiji pa lahko označimo za začetek slovenskih pesniških kultov. Poleg baklade in sprevoda je bila naslednji dan priložnosti posebej posvečena čitalniška béseda. Na njej so slovenske narodne dame Bleiweisu izročile poseben lovorov venec, izdelan iz lističev čistega suhega srebra, na njih pa so bila vgravirana imena darovalk. Gre torej tudi za simbolno priznanje Bleiweisu s strani ženskega dela družbe.

Čestitke dr. Janezu Bleiweisu ob njegovi sedemdesetletnici so prihajale z vseh koncev »Slovenje«. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Gasparijeva vinjeta s podobo Janeza Bleiweisa v časopisu Dom in svet (št. 11, let. 22, 1909) (Arhiv NUK)

Podobno slovesen je bil njegov pogreb tri leta kasneje. Žalni trakovi in več kot dvesto vencev okrog trupla, ki ga je kropila nepopisna gneča, je pričalo, kako je »narod slovenski zgubil svojega očeta«.

Zanos, da se Bleiweisu postavi celopostavni spomenik, je v naslednjem desetletju zbledel. Leta 1891 so postavili spominsko ploščo na pročelju njegove hiše (danes Ciril-Metodov trg 15), leta 1897 pa po njem poimenovali prestižno cesto ob Narodnem domu.

Bleiweisov kult je bil ob njegovi smrti nakazan, vendar ni nikoli zaživel. Mladoslovenci so namesto njega utrdili kult pesnika Prešerna. Trend se je nadaljeval, ko je leta 1925 Dragotin Lončar Bleiweisu v biografiji krivično pripisal, da »ni imel smisla za višjo duhovnost in da jo je oviral pri drugih«. Leta 1949 so Bleiweisovo cesto v središču Ljubljane preimenovali v Prešernovo, Bleiweis pa se je v Ljubljano vrnil šele leta 2009, ko so po njem preimenovali del Tivolske ceste.

Razglednica je nastala leta 1910. Z Vodnikom se je začel »pesniški« kult, z Bleiweisom pa »patriotski«. Oba je na koncu povozil kult Franceta Prešerna. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Lovorov venec iz srebra, napis: NARODNEMU BUDITELJU GOSPODU DR. JAN BLEIWEIS-U, V SPOMIN NA 70-LETNICO. Nastal 1878, v. 37, d. 30 cm, hrani MGML. (Foto Andrej Peunik)

Srebrna majolika – bokal, znotraj pozlačena, zunaj motiv vinske trte, zvezda in polmesec. Darilo Janezu Bleiweisu. Na podstavku je napis: »Gospodu dr. Janezu Bleiweisu iz priznanja zaslug za slovenski narod hvaležni štajerski Slovenci 1861.« Pod ročajem napis: »Le primi jo za roče, naj teče dokler hoče.« Izdelal mojster Schreiner v Ljubljani, zasebna last. (Foto Drago Holynski)

Tintnik s figuro personifikacije Slovenije s ščitom. Na njem napis: V spomin dvajsetletnega uradovanja »Novic« Slovenci na Kranjskem dr. Janezu Bleiweisu 5. julija 1863. Material: srebro s steklenima posodicama. Mere: d. 42 cm, š. 27 cm, v. 21cm, last Gorenjskega muzeja. (Foto Drago Holynski)

Franc Ksaver Zajec, portret Janeza Bleiweisa, patinirani mavec, datacija neznana, hrani MGML. (Foto Matevž Paternoster)

Očetomor Kardeljeva ideja, da narod ustvarja množica in ne pomembni posamezniki, se na prvi pogled zdi povsem legitimna ideja njegove doktrine, vendar za slovenski prostor 19. stoletja ne more držati. Vrsta posameznikov različnih političnih prepričanj in ideologij je odločilno prispevala k skupnemu cilju vzpostavljanja podsistemov narodno prebujajoče se družbe. Ko je Kardelj v svojem političnem manifestu o slovenskem narodnem vprašanju (1939) uveljavil linijo Trubar – Prešeren – Levstik – Cankar, ni samo spregledal množice, v kateri so bili Valvasor, Vodnik, Bleiweis, Koseski, Slomšek, Toman idr., ampak je dr. Bleiweisa krivično označil kot »strašljivega bedaka«, ki ni »znal niti dobro slovensko govoriti«. Zgodovinska distanca danes razkriva prvovrsten paradoks: da je Edvard Kardelj lahko stopil na mesto ideološkega voditelja naroda, je moral storiti »očetomor« nad – od ljudstva dejansko oklicanim očetom naroda – Janezom Bleiweisom.

Bleiweisov spominski prostor

Proces rehabilitacije Bleiweisa se je začel šele ob stoti obletnici njegove smrti. Na rojstni hiši v Kranju mu je Zveza društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov leta 1981 postavila spominsko ploščo. Zveza je bila pobudnik simpozija, ki ga je leta 1982 priredila Slovenska matica. Leto kasneje je izšel tudi zbornik, v katerem sta Bogo Grafenauer in Vasilij Melik ugotavljala, da je Bleiweisova podoba žrtev Levstikovih osebnih zamer in posledično polarizirane literarne zgodovine. Leta 1990 je Tita Kovač Artemis v obliki romana napisala življenjepis Slovenski oratar: Dr. Janez Bleiweis.

Mimo rojstne hiše danes poteka Tavčarjeva ulica, ki pa se je do leta 1941 imenovala Bleiweisova, dokler Nemci niso med vojno vpeljali svojih poimenovanj. Bleiweisovo cesto je Kranj dobil šele leta 1991, ko so po njem preimenovali glavno vpadnico v smeri proti Trsteniku (prej Cesta JLA). Dr. Bleiweisu je leta 1997 doprsni kip izdelal akademski kipar Metod Frlic. Najprej je bil postavljen na križišče, kjer se iz Koroške začne Bleiweisova cesta, vendar so ga kmalu prestavili na začetek Ceste Staneta Žagarja.

Na rojstno hišo v Tavčarjevi ulici 25 v Kranju mu je Zveza društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov leta 1981 postavila spominsko ploščo. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Metod Frlic, Portret dr. Janeza Bleiweisa, 1997, Kranj. Pogled kipa je usmerjen proti Trsteniku, od koder izhaja njegov rod. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Realnejši pogled na lik Janeza Bleiweisa se je oblikoval ob obsežni razstavi, ki sta jo leta 1996 v Gorenjskem muzeju pripravili Beba Jenčič in Majda Žontar. Na njej so Bleiweisa – spet na pobudo veterinarjev – prikazali kot pomembnega veterinarskega strokovnjaka, Igor Grdina pa je prvič jasno razgalil vrsto konstruktov, ki so razvrednotili pomen in zasluge Janeza Bleiweisa za rast slovenskega naroda. Znanstveni simpozij: Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe Ljubljana, ki je potekal 20. in 21. 11. 2018 na SAZU-ju, je končno umestil Janeza Bleiweisa kot ključnega človeka slovenskega narodnega prebujanja.