Bujenje naroda: gledališče in folklora

BUJENJE NARODA

Ime naroda

V 19. stoletju se je pojavilo prepričanje, da narodi obstajajo že od nekdaj in da jih je treba prebuditi iz spanja. V tem procesu je Janez Bleiweis odigral vodilno vlogo. Prostor, kjer so živeli Slovenci, je bil stoletja kulturno in gospodarsko izkoriščan in izčrpan. Narodu (nekaj, kar je narojeno – biologistični pogled) je bilo nujno prebuditi samozavest. Najprej je potreboval ime. Bleiweis je v Novicah 4. septembra 1844 objavil pesem Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Na čast cesarju in cesarici, ki sta 1. septembra obiskala Ljubljano, je Koseski napisal pesem, v kateri je uporabil izraz »Slovenci« in »Slovenja«.

Narodnobuditeljska razglednica – trobojnica z verzi Koseskega (Arhiv Miloša Mikoliča)

Jezik in pisava naroda

Bujenje slovenskega naroda je močno povezano z razvojem slovenskega jezika. Jezikoslovno raziskovanje (Kopitarjeva slovnica) in črkarska pravda (zavrnitev metelčice in dajnčice) sta Bleiweisa spodbudila, da se je pri jeziku Novic opredelil za stališča Jerneja Kopitarja, Franceta Prešerna in Matije Čopa ter branil individualnost slovenskega knjižnega jezika. Ta mora biti razumljiv preprostemu ljudstvu, medtem ko se mora besedišče knjižnega jezika izpopolnjevati z novimi spoznanji in besednim

Elko Justin, Bleiweis in Prešeren, 1943, perorisba Bleiweis je v Novicah objavil vrsto Prešernovih pesmi, tudi po pesnikovi smrti. Objava Prešernove Zdravljice je bila med njegovimi najbolj nespretnimi uredniškimi potezami. (Prešernov album, 1949)

bogastvom. V prvih letih izhajanja Novice pišejo v najrazličnejših narečjih, v petdesetih letih 19. stoletja pa se zgodi glasoslovno in paradigmatsko poenotenje novih oblik knjižnih narečnih različic, na podlagi katerih se je kranjski knjižni jezik do sedemdesetih let 19. stoletja preoblikoval in razvil v vseslovenskega. Pisavo bohoričico je sredi stoletja tudi v Novicah dokončno izpodrinila gajica. Na tej osnovi Bleiweis z Novicami sistematično razvija uporabni jezik in ga razširja med svoje bralce. Pisana narava prispevkov – od strokovnih člankov, kratkih novic do poezije – prinaša bralcu samozavest o široki uporabnosti in izpovedni moči slovenskega jezika. Navada, da so v tistem času Novice pogosto brali ob skupnem druženju v kavarnah in čitalnicah, je tak čustveni zanos še utrjevala.

Gledališče za omiko jezika in duha

Bleiweisovo udejstvovanje pri čitalniškem gibanju in skrb za narodno gledališče sta neposredno povezana. Redno je s poročili in dopisi seznanjal bralsko publiko z vidnejšimi dosežki društev in čitalnic, skrbel je za prevode in priredbe del za potrebe omenjenih društev oz. narodnega odra, prav tako za izdajanje dramskih del. Z Miroslavom Vilharjem sta leta 1862 pri ljubljanski čitalnici skupaj prevzela odsek za bésede in s tem gledališke uprizoritve.

8. julija 1848 je Slovensko društvo na čitalniškem večeru priredilo uprizoritev Županove Micke po priredbi Mihe Kastelica. Obe Linhartovi priredbi sta imeli za slovenski jezik in kulturo v naslednjih letih velik pomen. Leopold Kordesch je v nemškem Ilirskem listu tri dni po predstavi premišljeval, da Slovenci za razliko od drugih narodov še nimajo svojega odra. Bleiweis je pobudo povzel: »Gotovo ni močnejši podpore domorodniga duha in omike jezika, kakor so gledališke igre.«

Bleiweis je med letoma 1864 in 1865 osnoval zbirko Slovenske glediščine igre 1–5. Kot prva je izšla njegova priredba Županove Micike. Pri tem ni bistveno posegel v literarno predlogo, je pa vnesel nekatere aktualizme: omemba sočasnega časopisja (Novice), tehničnih iznajdb (telegraf, plinska razsvetljava), priljubljenih verzov iz narodnih pesmi (»Bratci veseli vsi, …«). Dogajanje je prestavil na drugo lokacijo, pred županovo hišo »na kmetih«.

Plakat za predstavo Županova Micka, ki jo je predelal Janez Bleiweis. (Arhiv NUK)

Zbirko Slovenske glediščine igre je izdal in založil Janez Bleiweis. (Arhiv NUK)

Novice, folklora in iskanje slovenske zavesti

Kmetijske in rokodelske novice predstavljajo pomemben vir zapisa folklore in folklornega slovstva. Formiranje folkloristike kot vede je v kontekstu gradečega se nacionalizma potekalo v dveh fazah: najprej kopičenje »narodnega blaga«, nato njegovo prečiščevanje in discipliniranje. Predstavljanje skupne preteklosti je bil eden od temeljev skupne identitete. Nosilec izročila oz. folklore, v kateri se skriva slovenska zavest, je bil (neizobraženi) kmet. Zapisovanje in istovetenje z narodnim izročilom je izobraženim zbirateljem predstavljalo veliko težavo, saj izobrazba in izročilo v tedanji percepciji nista šla skupaj. Tako se je pozivalo izobražence, ki izhajajo s podeželja, naj oni ob obisku domačih zapisujejo folklorno gradivo, saj naj bi bil kulturni prepad na tak način manjši.

Leta 1868 je Ferdo Kočevar v Novicah (29. 7., str. 244) predlagal, da bi Matica objavila proglas, po katerem bi se zbiralo gradivo: narodne pesmi; narodne pripovedke; narodne pregovore; narodne običaje, vraže, uganke, igre in plese; osebni in topografični imenik. V Novicah so večinoma objavljeni posamezni prispevki, ki so največkrat iztrgani iz konteksta. Pozitivno so vrednotene pravljice in pripovedke, medtem ko

so vraževerje, magijske prakse in coprnice dojemali izrazito negativno. Bleiweis je bil namreč naklonjen empiričnim naravoslovnim vedam. Prepričanje, da je folklora nekaj, kar se nespremenjeno prenaša iz roda v rod, je omajal strah pred vdorom in mešanjem izročila drugih neslovanskih narodov. Folklora je postala politično orodje. V novicah so poleg slovenskega izročila predstavljali tudi folkloro južnoslovanskih narodov in s tem se je krepil občutek pripadnosti k širši slovanski družini.