BUJENJE NARODA Ime naroda V 19. stoletju se je pojavilo prepričanje, da narodi obstajajo že od nekdaj in da jih je treba prebuditi iz spanja. V tem procesu je Janez Bleiweis odigral vodilno vlogo. Prostor, kjer so živeli Slovenci, je bil stoletja kulturno in gospodarsko izkoriščan in izčrpan. Narodu (nekaj, kar je narojeno – biologistični pogled) je bilo nujno prebuditi samozavest. Najprej je potreboval ime. Bleiweis je v Novicah 4. septembra 1844 objavil pesem Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Na čast cesarju in cesarici, ki sta 1. septembra obiskala Ljubljano, je Koseski napisal pesem, v kateri je uporabil izraz »Slovenci« in »Slovenja«.
Narodnobuditeljska razglednica – trobojnica z verzi Koseskega (Arhiv Miloša Mikoliča)
Jezik in pisava naroda Bujenje slovenskega naroda je močno povezano z razvojem slovenskega jezika. Jezikoslovno raziskovanje (Kopitarjeva slovnica) in črkarska pravda (zavrnitev metelčice in dajnčice) sta Bleiweisa spodbudila, da se je pri jeziku Novic opredelil za stališča Jerneja Kopitarja, Franceta Prešerna in Matije Čopa ter branil individualnost slovenskega knjižnega jezika. Ta mora biti razumljiv preprostemu ljudstvu, medtem ko se mora bese dišče knjižnega jezika izpopolnjevati z novimi spoznanji in besednim 6
