Knjižica Bleiweis, Novice in narodno prebujanje by Gorenjski muzej

Dr. Janez BLEIWEIS, Novice in narodno prebujanje

Vsebina

Življenje in poklicna pot

Kmetijske in rokodelske novice (Novice) Bleiweisovo najmočnejše orodje

Bujenje naroda: gledališče in folklora

Bleiweisova politična previdnost in preživetje Novic

Bleiweis in Cerkev

Bleiweis in Slovenska matica

Bleiweis in gospodarska modernizacija na Slovenskem

Bleiweisov kult

Bleiweis in uporabna poezija: Koseski in Prešeren

Bleiweisovo pisateljsko, uredniško in strokovno delo na naravoslovnem področju

Seznam literature

Dr. Janez BLEIWEIS, Novice

in narodno prebujanje Janez vitez Bleiweis plemeniti Trsteniški je bil slovenski publicist, politik, magister veterine, doktor medicine in narodni buditelj. Osnoval in urednikoval je prvi slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice (Novice). Bil je profesor na liceju v Ljubljani, deželni živinozdravnik, ljubljanski občinski svetnik, deželni odbornik, član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik Slovenske matice. Z Novicami, ki so bile dolgo edini časopis v slovenskem jeziku, je odločilno vplival na razvoj slovenskega jezika in z njim povezane narodne zavesti ter kulture. Na 4. zgodovinskem dnevu in občasni razstavi v Gorenjskem muzeju je predstavljena osebnost Janeza Bleiweisa, ki je kljub izrazito dominantnemu družbenemu položaju uveljavljala dialog in skupne rešitve za napredek slovenskega naroda. Poudarek je na Bleiweisovem odnosu do kulturno-družbenih vprašanj, ki se razkrivajo skozi Novice.

ŽIVLJENJE IN poklicna pot Bleiweisov rod izvira iz Trstenika. Oče Valentin Pleiweis je bil uspešen kranjski trgovec, poročil se je s Terezijo Smrekar iz Škofje Loke. Najstarejši izmed njunih šestih otrok je bil Janez Bleiweis. Priimek Pleiweis je bil spremenjen v Bleiweis v času njegovega študija medicine in veterine na dunajski univerzi. Po šolanju v Kranju, gimnaziji in liceju v Ljubljani se je Janez Bleiweis 1826. vpisal na medicinsko fakulteto na Dunaju, na kateri je leta 1832 doktoriral z disertacijo De hirudine medicinali (O zdravilni pijavki). Leto pozneje je opravil še porodniški tečaj (magister porodništva) in se izuril v cepljenju proti kozam. Dve leti kasneje se je poročil z Dunajčanko Katarino Fellner, ki mu je istega leta rodila edinca Karla. Leta 1835 je zaključil še študij veterine. Do preselitve v Ljubljano leta 1841 je deloval na inštitutu za živinozdravništvo. V Ljubljani je bil imenovan za profesorja živinozdravništva in sodne medicine na ljubljanskem liceju. 1842 je postal tajnik Kranjske kmetijske družbe in to ostal do smrti. Od 1849 do smrti je bil ravnatelj na lastno pobudo in pobudo Simona Strupija osnovane podkovske in živinozdravniške šole s slovenskim učnim jezikom. Po ukinitvi liceja (1850) je ohranil naziv profesorja ter poučeval na podkovski in živinozdravniški šoli, od 1849 do 1863 pa tudi na triletni kmetijski šoli, ki jo je ustanovila Kranjska kmetijska družba. Od 1856 do upokojitve 1874 je bil kranjski deželni živinozdravnik, v letih 1851 do 1870 član zdravstvene komisije za Kranjsko, od 1860 do 1861 začasni deželni zdravstveni svetnik, od 1861 do 1863 ravnatelj deželne porodnišnice v Ljubljani in od 1870 član deželne komisije za konjerejo. Ob epidemiji kolere 1866 je bila na njegov predlog ustanovljena zasilna bolnišnica v Ljubljani; Bleiweis je prevzel njeno vodstvo. V kranjskem deželnem zboru je med drugim učinkovito nastopal v razpravah o zdravstvenih zadevah ter se zavzemal za širitev in obnovo porodnišnice ter gradnjo umobolnice v Ljubljani.

Vincenz Lobenwein, Portret dr. Janeza Bleiweisa, dat. nezn., Ljubljana (Gorenjski muzej) 3

KMETIJSKE IN ROKODELSKE NOVICE (Novice) Bleiweisovo najmočnejše orodje Kmetijske in rokodelske novice so bile slovenski časnik, ki je izhajal med letoma 1843 in 1902. Izdajala ga je Kmetijska družba. Prvotni namen časopisa je bil izobraževanje kmetov in obrtnikov z vsebinami o poljedelstvu, industriji, vladnih

Po marčni revoluciji Novice postanejo tudi narodne, spremenijo pa tudi naslovno podobo. Novice leta 1849 so prinesle podobo novega – osemnajstletnega cesarja Franca Jožefa I., ki je prestol zasedel 2. decembra 1848. Objavljen je bil tudi nov zapis črk in glasov. (Arhiv NUK) 4

zapovedih, cenah žita ipd. To je bilo del uradne politike Dunaja in naj bi spodbudilo razvoj gospodarstva. Bleiweis, ki jih je urejal do svoje smrti, je kmalu vpeljal prispevke iz leposlovja, politike in kulture ter dopise iz raznih krajev. Novice so bile dolgo edini časopis v slovenskem jeziku in eno najmočnejših orodij ideologije slovenskega narodnega prebujanja. S prihodom časopisov Slovenski narod (1868) in Slovenec (1873) so izgubile vodilno vlogo v politiki in kulturi.

Kako do bralcev? 5. julija 1843 so Novice prvič izšle v 500 izvodih, leta 1847 pa so imele že 1522 naročnikov, od katerih je bilo kar 596 duhovnikov in 230 posestnikov oz. kmetovalcev. Kmetje niso bili sloj, ki bi bral, zato je Bleiweis ob pomoči škofa Slomška spodbujal duhovnike, naj naročijo časopis in kmečkemu prebivalstvu prenašajo znanje, ki jim bo pomagalo izboljšati kmetovanje in rokodelstvo, prineslo boljše higienske standarde, kulturno omiko ter ne nazadnje lepoto slovenskega jezika. Novice so kot edini časopis v slovenskem jeziku kmalu presegle svoj osnovni namen. Postale so izhodišče za razširjanje in utrjevanje narodne zavesti, tako v mestih kot na podeželju. Bleiweis je že na začetku spodbujal dopisovalce iz raznih slovensko govorečih krajev cesarstva, naj z novostmi seznanjajo bralce Novic. Tako se je z dopisovalci in naročniki izrisal zemljevid nove zamišljene skupnosti. Posebno vlogo v časopisu je imela poezija. Nastopala je kot uvodnik, komentar ali celo oglas. Najpomembnejše mesto je imela v narodno buditeljskih uvodnikih. Tako je Koseski zaobšel cenzuro (dobimo izraz Slovenja), kar Prešernu z Zdravljico ni uspelo. Po ukinitvi cenzure je Bleiweis 26. aprila 1848 objavil tudi Zdravljico, le da jo je precej nerodno postavil ob bok Hašnikovemu norčavemu pamfletu – Svobodni Lenart. V začetnem obdobju Novic se novinarske zvrsti še niso profilirale. Opazno je, da uredniška politika še ni ločila med novico in komentarjem. Po eni strani so specializirani, kmetom in obrtnikom namenjeni časopis, po drugi pa imajo številni članki narodnobuditeljski oz. širši informativni značaj. 5

BUJENJE NARODA Ime naroda V 19. stoletju se je pojavilo prepričanje, da narodi obstajajo že od nekdaj in da jih je treba prebuditi iz spanja. V tem procesu je Janez Bleiweis odigral vodilno vlogo. Prostor, kjer so živeli Slovenci, je bil stoletja kulturno in gospodarsko izkoriščan in izčrpan. Narodu (nekaj, kar je narojeno – biologistični pogled) je bilo nujno prebuditi samozavest. Najprej je potreboval ime. Bleiweis je v Novicah 4. septembra 1844 objavil pesem Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Na čast cesarju in cesarici, ki sta 1. septembra obiskala Ljubljano, je Koseski napisal pesem, v kateri je uporabil izraz »Slovenci« in »Slovenja«.

Narodnobuditeljska razglednica – trobojnica z verzi Koseskega (Arhiv Miloša Mikoliča)

Jezik in pisava naroda Bujenje slovenskega naroda je močno povezano z razvojem slovenskega jezika. Jezikoslovno raziskovanje (Kopitarjeva slovnica) in črkarska pravda (zavrnitev metelčice in dajnčice) sta Bleiweisa spodbudila, da se je pri jeziku Novic opredelil za stališča Jerneja Kopitarja, Franceta Prešerna in Matije Čopa ter branil individualnost slovenskega knjižnega jezika. Ta mora biti razumljiv preprostemu ljudstvu, medtem ko se mora bese dišče knjižnega jezika izpopolnjevati z novimi spoznanji in besednim 6

Elko Justin, Bleiweis in Prešeren, 1943, perorisba Bleiweis je v Novicah objavil vrsto Prešernovih pesmi, tudi po pesnikovi smrti. Objava Prešernove Zdravljice je bila med njegovimi najbolj nespretnimi uredniškimi potezami. (Prešernov album, 1949)

bogastvom. V prvih letih izhajanja Novice pišejo v najrazličnejših nare čjih, v petdesetih letih 19. stoletja pa se zgodi glasoslovno in para digmatsko poenotenje novih oblik knjižnih narečnih različic, na podlagi katerih se je kranjski knjižni jezik do sedemdesetih let 19. stoletja preoblikoval in razvil v vseslovenskega. Pisavo bohoričico je sredi stoletja tudi v Novicah dokončno izpodrinila gajica. Na tej osnovi Bleiweis z Novicami sistematično razvija uporabni jezik in ga razširja med svoje bralce. Pisana narava prispevkov – od strokovnih člankov, kratkih novic do poezije – prinaša bralcu samozavest o široki uporabnosti in izpovedni moči slovenskega jezika. Navada, da so v tistem času Novice pogosto brali ob skupnem druženju v kavarnah in čitalnicah, je tak čustveni zanos še utrjevala. 7

Gledališče za omiko jezika in duha Bleiweisovo udejstvovanje pri čitalniškem gibanju in skrb za narodno gledališče sta neposredno povezana. Redno je s poročili in dopisi seznanjal bralsko publiko z vidnejšimi dosežki društev in čitalnic, skrbel je za prevode in priredbe del za potrebe omenjenih društev oz. narodnega odra, prav tako za izdajanje dramskih del. Z Miroslavom Vilharjem sta leta 1862 pri ljubljanski čitalnici skupaj prevzela odsek za bésede in s tem gledališke uprizoritve. 8. julija 1848 je Slovensko društvo na čitalniškem večeru priredilo uprizoritev Županove Micke po priredbi Mihe Kastelica. Obe Linhartovi priredbi sta imeli za slovenski jezik in kulturo v naslednjih letih velik pomen. Leopold Kordesch je v nemškem Ilirskem listu tri dni po predstavi premišljeval, da Slovenci za razliko od drugih narodov še nimajo svojega odra. Bleiweis je pobudo povzel: »Gotovo ni močnejši podpore domorodniga duha in omi ke jezika, kakor so gledališke igre.« Bleiweis je med letoma 1864 in 1865 osnoval zbirko Slovenske glediščine igre 1–5. Kot prva je izšla njegova priredba Županove Micike. Pri tem ni bistveno posegel v literarno predlogo, je pa vnesel nekatere aktualizme: omemba so časnega časopisja (Novice), teh ničnih iznajdb (telegraf, plinska razsvetljava), priljubljenih verzov iz narodnih pesmi (»Bratci veseli vsi, …«). Dogajanje je prestavil na drugo lokacijo, pred županovo hišo »na kmetih«.

Plakat za predstavo Županova Micka, ki jo je predelal Janez Bleiweis. (Arhiv NUK)

Zbirko Slovenske glediščine igre je izdal in založil Janez Bleiweis. (Arhiv NUK)

Novice, folklora in iskanje slovenske zavesti Kmetijske in rokodelske novice predstavljajo pomemben vir zapisa folklore in folklornega slovstva. Formiranje folkloristike kot vede je v kontekstu gradečega se nacionalizma potekalo v dveh fazah: najprej kopičenje »narodnega blaga«, nato njegovo prečiščevanje in discipliniranje. Predstavljanje skupne preteklosti je bil eden od temeljev skupne identitete. Nosilec izročila oz. folklore, v kateri se skriva slovenska zavest, je bil (neizobraženi) kmet. Zapisovanje in istovetenje z narodnim izročilom je izobraženim zbirateljem predstavljalo veliko težavo, saj izobrazba in izročilo v tedanji percepciji nista šla skupaj. Tako se je pozivalo izobražence, ki izhajajo s podeželja, naj oni ob obisku domačih zapisujejo folklorno gradivo, saj naj bi bil kulturni prepad na tak način manjši. Leta 1868 je Ferdo Kočevar v Novicah (29. 7., str. 244) predlagal, da bi Matica objavila proglas, po katerem bi se zbiralo gradivo: narodne pesmi; narodne pripovedke; narodne pregovore; narodne običaje, vraže, uganke, igre in plese; osebni in topografični imenik. V Novicah so večinoma objavljeni posamezni prispevki, ki so največkrat iztrgani iz konteksta. Pozitivno so vrednotene pravljice in pripovedke, medtem ko 9

so vraževerje, magijske prakse in coprnice dojemali izrazito negativno. Bleiweis je bil namreč naklonjen empiričnim naravoslovnim vedam. Prepričanje, da je folklora nekaj, kar se nespremenjeno prenaša iz roda v rod, je omajal strah pred vdorom in mešanjem izročila drugih neslovanskih narodov. Folklora je postala politično orodje. V novicah so poleg slovenskega izročila predstavljali tudi folkloro južnoslovanskih narodov in s tem se je krepil občutek pripadnosti k širši slovanski družini.

BLEIWEISOVA POLITIČNA PREVIDNOST in preživetje Novic Bleiweisova uredniška premišljenost je bila na prvi resni preizkušnji ob marčni revoluciji. Takrat je označil družbene spremembe, kot npr. ukinitev cenzure, za cesarjeve dobrote, ki jih je podelil vsem prebivalcem cesarstva! Ob tem ni izražal negativnega odnosa do sprememb, ampak je iskal in pozitivno ovrednotil napredek. Hkrati je obsojal nasilje, ki je spremljalo aktualne dogodke. Pri ustanavljanju Slovenskega društva v Ljubljani ni sodeloval, je pa junija 1848 postal njegov predsednik. Narodnobuditeljski ton se je do nastopa Bachovega absolutizma okrepil. Program Zedinjene Slovenije, ki ga je oblikoval celovški stolni kaplan Matija Majar - Ziljski, je Bleiweis v Novicah objavil 29. marca 1848. Novice so v tem obdobju postale glavni politični časopis. Po letu 1851 se je narodno prebujanje preselilo na kulturno področje, v Novicah pa so narodnobuditeljske vsebine zamenjale domo- oz. rodoljubne. Novo obdobje Bleiweisovega političnega udejstvovanja se začne v šestdesetih letih. Nasprotnikom slovenskega gibanja je odgovarjal,

Foto razglednica – vižmarski tabor 17. maj 1869. Ernest Pogorelec je izdelal fotografijo govorcev za prodajo in promocijo. Levo zgoraj je fotografija Janeza Bleiweisa. (Arhiv Gorenjskega muzeja)

Juri s pušo je bil slovenski humoristično-satirični časopis, ki je izhajal med letoma 1869 in 1870. Na naslovnici druge številke je upodobljen Janez Bleiweis, ki bo s čolnom vsak čas povozil notranjega ministra Giskro. (Arhiv NUK)

Na razglednici v okrašenem medaljonu podoba Matije Majarja Ziljskega, narodopisca, jezikoslovca in narodnega buditelja. Desno zgoraj je njegova rojstna hiša. Razglednica je nastala pred letom 1906. (Arhiv NUK)

da slovensko gibanje ne teži k samostojni »jugoslovanski kraljevini« in odcepitvi od Avstrije, temveč je slovenski cilj narodna in jezikovna enakopravnost v njenem okviru. Od 1861 do 1878 je bil član kranjskega deželnega zbora. V deželnem zboru, Novicah in na javnih nastopih se je zavzemal za uveljavitev slovenščine v osnovnih in strokovnih šolah, gimnazijah in na učiteljiščih ter v uradih in na sodiščih. Podpiral je predloge za ustanovitev slovenske univerze in pravne akademije ter spodbujal ustanavljanje čitalnic (od 1863 do 1881 je bil predsednik ljubljanske čitalnice). 12

Sredi šestdesetih let je nasprotoval pobudi za ustanovitev slovenskega političnega časopisa. Predlagal je časnik v nemškem jeziku, ki bi pojasnjeval slovenska stališča, s čimer pa se niso strinjali Fran Levstik in njegovi somišljeniki. Takrat sta se oblikovali dve struji: staro- in mladoslovenci. Prvi so med letoma 1865 in 1870 izdajali nemško pisani časopis Triglav. Kljub začetni zadržanosti do taborskega gibanja je 1869 nastopil na taboru v Vižmarjih in se zavzel za Zedinjeno Slovenijo.

BLEIWEIS in Cerkev Janez Bleiweis je prejel vse cerkvene zakramente, od krsta do pogreba. Verskega prepričanja ni izkazoval s podpiranjem manifestativnih in triumfalističnih oblik, temveč bolj z odnosom do cerkvenih ustanov in nosilcev cerkvenih služb. Ti so bili naročniki Novic, glavni promotorji vsebin, hkrati pa je z njimi delil večino nalog, ki so bile pomembne za razvoj jezika, narodnosti in kulture. Duhovnikom je objavljal pesmi, ugodno je pisal o prizadevanjih škofa Wolfa za vzpostavitev Alojzijevišča dijaškega zavoda, izdajo slovensko-nemškega in nemško-slovenskega slovarja, podpiral je Slomškove izdaje šolskih knjig v slovenskem jeziku, ustanavljanje nedeljskih šol itn. Pogosto je poročal o pomembnih cerkvenih dogodkih iz najrazličnejših župnij po Slovenskem. Pri tem je posebej zanimiv jezik oz. izrazi, ki jih je uporabljal v prispevkih v Novicah: »božja previdnost«, »naj ga Bog živi še mnogo let«, »božjega voleka« itd. Bleiweis je prepoznaval pomen in vpliv cerkvenopolitičnih vprašanj na družbeno življenje, zato je v Novice redno vključeval tudi poročila o dogodkih v širši cerkveni skupnosti. Poročal je o sklepih avstrijske škofovske konference, oktobra leta 1855 je objavil vseh 26 poglavij konkordata – sporazuma, s katerim so bili na novo urejeni odnosi med državo in cerkvijo. Čeprav mu je pri poročanju uspelo ostati nepristranski, je določene teme kot urednik časopisa vseeno obogatil 13

z osebnimi stališči, ki pa so bila strokovno artikulirana. Tak primer je članek Ultramontanizem in fevdalizem (objavljen 25. oktobra 1871), kjer s položaja intelektualca oceni dejanski vpliv ultramontanizma – radikalne usmeritve katoliške cerkve – po koncu konkordata. Konkordatu ni nasprotoval s cerkvenimi, temveč z narodnimi argumenti. S tem je zavrnil napade mladoslovencev, ki so bili pod vplivom idej iz nemških liberalnih krogov, da je prestopil v klerikalni tabor. Kljub temu da sta imela z Luko Jeranom prijateljski odnos, je Bleiweis vedno zagovarjal svobodno znanost in njeno doktrino.

Anton Martin Slomšek. Edina njegova ohranjena fotografija je nastala na Dunaju leta 1862. Slomška je dr. Bleiweis cenil, saj si je poleg ustvarjanja prizadeval za uporabo slovenskega jezika v šolstvu, pomagal pa mu je tudi pri razširjanju bralne publike. (Arhiv NUK)

BLEIWEIS in Slovenska matica Društvo Slovenska matica je bilo ustanovljeno leta 1864. Pomemben praktičen korak je bil storjen z nabiralno akcijo mariborskih čital ničarjev, ki so za namen društva zbrali 2000 goldinarjev in pripravili osnovna pravila. 25. februarja 1863 so nabirko poslali Bleiweisu s prošnjo, da naredi vse potrebno za začetek. Ta je namero o ustanovitvi društva objavil v Novicah in angažiral Etbina Henrika Costo za pripravo 14

društvenih pravil. Istega leta 1. decembra sta Bleiweis in Toman pravila vložila v odobritev na kranjsko deželno predsedstvo. Tri mesece kasneje, 4. februarja 1864, so bila pravila potrjena. Spomladi, 7. maja 1864, so bili na prvi seji opravilnega odbora prisotni Janez Bleiweis, Etbin Henrik Costa, Leon Vončina, Lovro Toman in kot tajnik Fran Levstik. Bleiweis je pomembno vlogo odigral tudi pri pridobivanju novih članov. Odborniki so se zavedali podpore družbenih veljakov, še posebej ljubljanskega škofa Vidmarja, ki je dovolil dekanom, da prevzamejo vlogo poverjenikov pri zbiranju sredstev. Še z drugo premišljeno potezo, da v ustanovnem letu vsi člani dobijo Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, število članov zelo hitro naraste z okrog 150 na več kot 700. Prvi občni zbor 11. maja 1865 je razkril in nakazal vrsto razhajanj med društveniki. Mariborski tabor z Josipom Vošnjakom na čelu se je počutil zapostavljenega. Različen je bil pogled na založniško politiko. Vošnjak je ocenil, da so knjige, ki jih je Matica izdajala, premalo zahtevne in znanstveno premalo dodelane. Na začetku so zavrnili Vončinov predlog

Josip Vošnjak (1834–1911), avtor neznan (Arhiv Wikimedia)

Lovro Toman (1827–1870), avtor neznan. Toman je bil pesnik in politik. Na nastopih na bésedah, ki so potekale v narodnih čitalnicah, je spodbujal k narodni zavednosti in izobraževanju. Kot odličen govorec si je prislužil vzdevek slovenski Leonido, nemški nasprotniki pa so po njem Kranjsko poimenovali »Tomanien«. (Arhiv SLOGI) 15

Bleiweis je v Novicah 24. februarja 1864 objavil »preimenitno vsem Slovencem novico«, da je Slovenska matica dovoljena. (Arhiv NUK)

amandmiranja pravil s papeško encikliko Quanta Cura in s tem vpliv katoliških načel. Imeli so različen pogled glede najemanja prostorov, zelo pomembno pa je bilo tudi vprašanje plačanega dela tajnika. Levstik, ki se je nadejal službe profesionalnega tajnika, je razočaran ostal praznih rok. Bleiweis si je nasprotno od mariborskega tabora javno prizadeval za rodoljube, ki se s svojim delom za narod lahko preživijo, nasprotoval je tudi Vončinovemu predlogu. Leta 1869 se je v Slovenski matici pojavil večji spor. Vse je kazalo, da v Ljubljani ne bodo več imeli svoje tiskarne, zato so odborniki – med njimi Bleiweis – razmišljali, da bi ustanovili svojo oz. odkupili Blaznikovo tiskarno. Nasprotniki z Radoslavom Razlagom in Josipom Vošnjakom na čelu so bili prepričani, da je tiskarna preveč tvegan posel za društvo, istočasno pa so se dogovarjali za ustanovitev svoje tiskarne kot gospodarske družbe. Leta 1872 je spor dosegel vrhunec. Nasprotniki so ustanovili Slovensko pisateljsko društvo. Ustanovljena je bila Narodna tiskarna. Dejavnosti Slovenske matice so močno upadle in šele izvolitev Janeza Bleiweisa leta 1875 za predsednika je pomirila oba tabora. Bleiweis je uradno ostal vodja do svoje smrti. 16

Zemljovid slovenske deĹžele in pokrajin iz leta 1852, ki ga je izdelal pravnik Peter Kozler (1824â&#x20AC;&#x201C;1879). (Arhiv NUK)

BLEIWEIS in gospodarska modernizacija na Slovenskem Bleiweisov pragmatični pogled na razvoj je predvideval, da naj bo vsak razvojni korak podkrepljen z dvigom izobrazbene strukture prebivalstva. V tem smislu je zavračal pretirano liberalne gospodarske ukrepe, ki so predvidevali svobodno obrt in trgovino, saj so spremembe v znanosti, tehniki in prometu po njegovem mnenju prehitevale prilagajanje modernizaciji. Nestvarna gospodarska politika je povzročila finančno krizo, ki je leta 1873 Avstro-Ogrsko močno prizadela, slovenski prostor pa ravno zaradi obrtniške in industrijske nerazvitosti nekoliko manj. Sredi 19. stoletja so bili kmetje na Slovenskem v zelo težkem položaju. Nižanje odkupnih cen je mnoge pripeljalo na rob preživetja. Bleiweis je s fiziokratskimi somišljeniki videl rešitev v izobraževanju kmečkega prebivalstva. Treba jih je bilo poučiti o novih metodah v kmetijstvu, sadjarstvu in živinoreji. Težave so se lotili na dva načina. Prvi je bil zagotavljanje poučevanja (šole) v kmetu razumljivem jeziku. Za ta namen je sam Bleiweis napisal vrsto priročnikov. Drugi pa je bil prenos potrebnih znanj v čim širšem obsegu. Tukaj so pomembno vlogo odigrale Kmetijske in rokodelske novice. Veliko strokovnih člankov je Bleiweis napisal sam, pomembno pa so prispevali razni strokovnjaki s celotnega ozemlja, kjer se je govorilo slovensko oz. bralo Novice. Modernizacija kmetijstva pa ni bila odvisna le od izobraževanja kmeta, ampak tudi od financiranja posojil. Ta so bila po liberalni gospodarski politiki rezervirana bolj za razvoj velike industrije in veletrgovce kot pa kmetijstva, malega obrtništva in rokodelstva. Po Bleiweisovem mnenju naj bi prenaglo preoblikovanje kmečke družbe pospešilo ponemčevanje in ogrozilo slovensko prihodnost. V šestdesetih letih 19. stoletja je v Novicah večkrat opozarjal na to, dokler ni že omenjena finančna kriza sredi sedemdesetih let potrdila, da npr. uvažanje ameriškega žita in poceni nemških izdelkov slabo vpliva na razvoj domačega gospodarstva.

Bukve za kmeta so eden izmed številnih priročnikov, s katerimi je Bleiweis poskušal izobraževati kmete. (Arhiv NUK)

Bleiweisov priročnik Nauk o umni živinoreji iz leta 1871 je opremljen s kvalitetnimi upodobitvami živali. Po upodobitvah stanja zob so lahko kmetje ugotavljali starost živine, kar je pripomoglo k boljšemu trgovanju. (Arhiv books.google.si) 19

BLEIWEISOV KULT Oče naroda Po poročilu Antona Bezenška, utemeljitelja južnoslovanske stenografije, o slovesnosti – bakladi 18. novembra s 500 baklonosci in 15.000 udeleženci – ob praznovanju sedemdesetletnice Janeza Bleiweisa lahko sklepamo, kako izjemne zasluge za slovenski narod so mu takrat pripisovali domala vsi. S to slovesnostjo se je nakazal »patriotski« kult, praznovanje stote obletnice Vodnikovega rojstva (1858) na šišenski domačiji pa lahko označimo za začetek slovenskih pesniških kultov. Poleg baklade in sprevoda je bila naslednji dan priložnosti posebej posvečena čitalniška béseda. Na njej so slovenske narodne dame Bleiweisu izročile poseben lovorov venec, izdelan iz lističev čistega suhega srebra, na njih pa so bila vgravirana imena darovalk. Gre torej tudi za simbolno priznanje Bleiweisu s strani ženskega dela družbe.

Čestitke dr. Janezu Bleiweisu ob njegovi sedemdesetletnici so prihajale z vseh koncev »Slovenje«. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Gasparijeva vinjeta s podobo Janeza Bleiweisa v časopisu Dom in svet (št. 11, let. 22, 1909) (Arhiv NUK)

Podobno slovesen je bil njegov pogreb tri leta kasneje. Žalni trakovi in več kot dvesto vencev okrog trupla, ki ga je kropila nepopisna gneča, je pričalo, kako je »narod slovenski zgubil svojega očeta«. Zanos, da se Bleiweisu postavi celopostavni spomenik, je v naslednjem desetletju zbledel. Leta 1891 so postavili spominsko ploščo na pročelju njegove hiše (danes Ciril-Metodov trg 15), leta 1897 pa po njem poimenovali prestižno cesto ob Narodnem domu. Bleiweisov kult je bil ob njegovi smrti nakazan, vendar ni nikoli zaživel. Mladoslovenci so namesto njega utrdili kult pesnika Prešerna. Trend se je nadaljeval, ko je leta 1925 Dragotin Lončar Bleiweisu v biografiji krivično pripisal, da »ni imel smisla za višjo duhovnost in da jo je oviral pri drugih«. Leta 1949 so Bleiweisovo cesto v središču Ljubljane preimenovali v Prešernovo, Bleiweis pa se je v Ljubljano vrnil šele leta 2009, ko so po njem preimenovali del Tivolske ceste.

Razglednica je nastala leta 1910. Z Vodnikom se je začel »pesniški« kult, z Bleiweisom pa »patriotski«. Oba je na koncu povozil kult Franceta Prešerna. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Lovorov venec iz srebra, napis: NARODNEMU BUDITELJU GOSPODU DR. JAN BLEIWEIS-U, V SPOMIN NA 70-LETNICO. Nastal 1878, v. 37, d. 30 cm, hrani MGML. (Foto Andrej Peunik)

Tintnik s figuro personifikacije Slovenije s ščitom. Na njem napis: V spomin dvajsetletnega uradovanja »Novic« Slovenci na Kranjskem dr. Janezu Bleiweisu 5. julija 1863. Material: srebro s steklenima posodicama. Mere: d. 42 cm, š. 27 cm, v. 21cm, last Gorenjskega muzeja. (Foto Drago Holynski)

Srebrna majolika – bokal, znotraj pozlačena, zunaj motiv vinske trte, zvezda in polmesec. Darilo Janezu Bleiweisu. Na podstavku je napis: »Gospodu dr. Janezu Bleiweisu iz priznanja zaslug za slovenski narod hvaležni štajerski Slovenci 1861.« Pod ročajem napis: »Le primi jo za roče, naj teče dokler hoče.« Izdelal mojster Schreiner v Ljubljani, zasebna last. (Foto Drago Holynski)

Franc Ksaver Zajec, portret Janeza Bleiweisa, patinirani mavec, datacija neznana, hrani MGML. (Foto Matevž Paternoster)

Očetomor Kardeljeva ideja, da narod ustvarja množica in ne pomembni posa mezniki, se na prvi pogled zdi povsem legitimna ideja njegove doktrine, vendar za slovenski prostor 19. stoletja ne more držati. Vrsta posameznikov različnih političnih prepričanj in ideologij je odločilno prispevala k skupnemu cilju vzpostavljanja podsistemov narodno prebujajoče se družbe. Ko je Kardelj v svojem političnem manifestu o slovenskem narodnem vprašanju (1939) uveljavil linijo Trubar – Prešeren – Levstik – Cankar, ni samo spregledal množice, v kateri so bili Valvasor, Vodnik, Bleiweis, Koseski, Slomšek, Toman idr., ampak je dr. Bleiweisa krivično označil kot »strašljivega bedaka«, ki ni »znal niti dobro slovensko govoriti«. Zgodovinska distanca danes razkriva prvovrsten paradoks: da je Edvard Kardelj lahko stopil na mesto ideološkega voditelja naroda, je moral storiti »očetomor« nad – od ljudstva dejansko oklicanim očetom naroda – Janezom Bleiweisom.

Bleiweisov spominski prostor Proces rehabilitacije Bleiweisa se je začel šele ob stoti obletnici njegove smrti. Na rojstni hiši v Kranju mu je Zveza društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov leta 1981 postavila spominsko ploščo. Zveza je bila pobudnik simpozija, ki ga je leta 1982 priredila Slovenska matica. Leto kasneje je izšel tudi zbornik, v katerem sta Bogo Grafenauer in Vasilij Melik ugotavljala, da je Bleiweisova podoba žrtev Levstikovih osebnih zamer in posledično polarizirane literarne zgodovine. Leta 1990 je Tita Kovač Artemis v obliki romana napisala življenjepis Slovenski oratar: Dr. Janez Bleiweis. Mimo rojstne hiše danes poteka Tavčarjeva ulica, ki pa se je do leta 1941 imenovala Bleiweisova, dokler Nemci niso med vojno vpeljali svojih poimenovanj. Bleiweisovo cesto je Kranj dobil šele leta 1991, ko so po njem preimenovali glavno vpadnico v smeri proti Trsteniku (prej Cesta JLA). Dr. Bleiweisu je leta 1997 doprsni kip izdelal akademski kipar Metod Frlic. Najprej je bil postavljen na križišče, kjer se iz Koroške začne Bleiweisova cesta, vendar so ga kmalu prestavili na začetek Ceste Staneta Žagarja. 23

Na rojstno hišo v Tavčarjevi ulici 25 v Kranju mu je Zveza društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov leta 1981 postavila spominsko ploščo. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Metod Frlic, Portret dr. Janeza Bleiweisa, 1997, Kranj. Pogled kipa je usmerjen proti Trsteniku, od koder izhaja njegov rod. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Realnejši pogled na lik Janeza Bleiweisa se je oblikoval ob obsežni razstavi, ki sta jo leta 1996 v Gorenjskem muzeju pripravili Beba Jenčič in Majda Žontar. Na njej so Bleiweisa – spet na pobudo veterinarjev – prikazali kot pomembnega veterinarskega strokovnjaka, Igor Grdina pa je prvič jasno razgalil vrsto konstruktov, ki so razvrednotili pomen in zasluge Janeza Bleiweisa za rast slovenskega naroda. Znanstveni simpozij: Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe Ljubljana, ki je potekal 20. in 21. 11. 2018 na SAZU-ju, je končno umestil Janeza Bleiweisa kot ključnega človeka slovenskega narodnega prebujanja. 24

BLEIWEIS in uporabna poezija Bleiweis je književnost doživljal predvsem kot eno izmed torišč delovanja pravega rodoljuba. V začetni dobi izhajanja Novic je imelo pesništvo pri tem posebno mesto. Pesmi je redno objavljal na prvi strani časopisa. Tako je prikazoval zmožnosti in potencial slovenskega jezika kot nosilca prebujene slovenske kulture. Pri tem so pomembna tudi sporočila pesmi. Bleiweis je za najboljšega pesnika v danih razmerah prepoznal Jovana Vesela Koseskega. Njegove pesmi so bile polne vere v narodno idejo, k čemur ga je spodbujal prav Bleiweis. Pesnik je ustvarjal slovenski jezik, ki je bil sprva nenavaden in težje razumljiv, kmalu pa je prav to postalo razlog za krepitev socialnostatusnega odnosa meščanstva do drugih slojev. Koseski je v štiridesetih letih 19. stoletja med meščanstvom dobil status pop zvezdnika. Do leta 1852 je v Novicah objavil štirinajst daljših izvirnih pesnitev. Koseski in Prešeren sta med seboj gojila spoštljiv odnos. Spor, ki je nastal dolgo po Prešernovi smrti, je bil pravzaprav političen napad na Bleiweisa, ki je Koseskega favoriziral, ker se mu je zdela njegova poezija bolj narodnobuditeljsko uporabna. V Novicah leta 1847 je v izogib nesporazumu pripomnil, da Prešeren daje bolj sebe na ogled, medtem ko se Koseski bolj približa svojemu občestvu. Koseski je priznal, da je njegova muza nebogljena nasproti Prešernovi.

Jovan Vesel - Koseski (1798–1884) na Gasparijevi ilustraciji iz leta 1908. Dom in svet, letnik 21, številka 3.

Koseski v družbi slovenskih kulturnikov (prvi karton 1750–1850). Ljubljanski fotograf Jožef Armič je leta 1893 izdelal tri kartone, na katerih je zbral podobe 65 slovenskih pesnikov, pripovedovalcev in učenjakov. (Arhiv Miloš Mikolič) Leta 1852 je Bleiweis pritiskal na Koseskega, ki je ravno okreval po zahtevni operaciji tura, naj prevede Byronovo Mazepo. Koseski je to storil, vendar naletel na neusmiljeno kritiko. Jurčič, Stritar in Levstik – mladoslovenski politiki – so se odločili, da na mesto prvega slovenskega pesnika ustoličijo Prešerna, zato so iskali način, kako Koseskega in z njim Bleiweisa (oz. obratno) dokončno »odžagati«. Ker Bleiweis njihove namere ni prepoznal, je naredil usodno napako, ko je z njegovo spodbudo Slovenska matica med redkimi deli izdala prav izbrana dela Jovana Vesela Koseskega. Posmeh in kritika sta bila neusmiljena, celo tako, da se je Anton Tomažič leta 1871 odločil, da Levstikovih pisem proti Koseskemu ne bo objavil, saj si takega poniževanja ni zaslužil. Kljub vsemu je Bleiweis Prešerna cenil. V Novicah je redno objavljal njegove pesmi, predvsem pa se je ob pesnikovi smrti zavzel, da se mu postavi ustrezen nagrobnik. Kot predsednik Slovenskega društva je vodil nabiralno akcijo in v Novicah objavljal pozive k darovanju za spomenik. 26

Bleiweis je prevzel tudi Prešernovo pesniško zapuščino in jo v naslednjih letih tudi objavil. Leta 1876 je Prešernova hči Ernestina Jelovšek (pod vplivom mladoslovencev) zahtevala od Bleiweisa, da ji preda njegovo zapuščino, ki jo je potem skupaj s svojimi spomini na očeta predala Radoslavu Razlagu in kasneje Franu Levstiku. Po Levstikovi smrti jo je Fran Levec s pomočjo Otomarja Bamberga odkupil za 200 goldinarjev. Danes je večina znane Prešernove zapuščine v NUK-u.

Kamilo Mašek je uglasbil pesem Koseskega Kdo je mar. (Arhiv NUK)

Objava Prešernove V spomin Matija Čopa v Novicah 1946 (Arhiv NUK) Razglednica ob odkritju spominske plošče ob stoti obletnici rojstva Ivana Vesela Koseskega iz leta 1898 nakazuje, da je bil pesnik popularen tudi ob koncu stoletja. (Arhiv NUK)

Bleiweisovo pisateljsko, uredniško in strokovno delo na naravoslovnem področju Bleiweis je ob Novicah od 1845 urejal Novo pratiko oz. po 1846 Veliko pratiko (prvi zvezek je bil razprodan v 32.000 izvodih). Že leta 1843 je objavil svojo prvo slovensko in prvo izvirno slovensko živinozdravniško knjigo Bukve za kmeta, 1851 pa uredil Nauk murve in svilode rediti in svilo pridelovati (po delu Franca Ksaverja Hlubeka). Poslovenil je Gnojišče kmetovavca zlati rudnik (1854), Najpripravnejša in najpreprostejša gnojišča (1870) in Stelja in gnoj (1874) ter spisal Nauk o umni živinoreji (1871). Ob stoti obletnici ustanovitve družbe je napisal Zgodovinske črtice važnejšega delovanja c. k. kmetijske družbe na Kranjskem od pričetka njenega delovanja v letu 1767 do konca leta 1867. Za učne namene podkovske in živinozdravniške šole v Ljubljani sta Bleiweis in Simon Strupi zasnovala enciklopedično zbirko Živino zdravstvo, za katero je Bleiweis spisal učbenike: Nauk zdrave in bolne kopita podkovati in kopitne bolezni ozdravljati (1851, ponatis 1883), Nauk kako pomagati živini o porodih in kako ravnati s staro in mlado živino in ozdravljati poporodne bolezni (1853, ponatis 1887), Nauk klavno živino in meso ogledovati (1855, poslovenjen in prirejen pravilnik o mesogledništvu) in Nauk od reje domače živine (1858). Pomembna je bila Bleiweisova znanstvena raziskava ovčje kuge Die Identität der Rinderund Schafpest zum ersten Male durch Impfversuche constatirt (1864). Z biološkim poskusom na govedu je prvi dokazal, da je kuga ovac istovetna z govejo kugo. Strokovne in poučne članke je objavljal v Novicah in nemško pisanih Annalen der kaiserl. königl. Landwirtschaftgesellschaft in Laibach (Anali) in Naznanilih (Mitteilungen) kmetijske družbe. Bleiweis je odločno zavračal neznanstvene poglede na bolezni in zdravljenje.

(Arhiv NUK)

Viteški križec Francjožefovega reda je dr. Bleiweis prejel za zaslužno delovanje med zadnjo vojno, 10. decembra 1866. Hrani Gorenjski muzej. (Foto Drago Holynski)

Odlikovanje »viteštvo cesarskega reda svetega apostolskega kneza Vladimira četrte stopnje« dr. Janezu Bleiweisu, ki ga mu je podelil ruski car Aleksander II., 19. september 1862, zasebna last. (Foto Drago Holynski)

Diploma Franca Jožefa dr. Bleiweisu, 10. decembra 1866. Hrani Gorenjski muzej. (Foto Drago Holynski) Grb dr. Janeza Bleiweisa, viteza trsteniškega (Foto Gorenjski muzej) 30

Pri pripravi razstave je bila uporabljena naslednja literatura: Batis, Janez, Vodopivec, Peter (urednika). Bleiweisov zbornik. Ljubljana, Slovenska matica. 1983. Bleiweis, Janez. Bukve sa kméta, kako se ima per kupovanju, plemenenju, reji in opravljanju kónj sploh obnashati, de bi jih bolésen obvaroval in v njih unanjih in notrajnih bolésnih sam sebi svetoval in pomagal. Natisnil Joshef Blasnik, 1843. Bleiweis, Janez, 1808–1881. Nauk o umni živinoreji / slovenskim gospodarjem spisal in s podobami razjasnil Janez Bleiweis. Ljubljana, C. k. kmetijska družba kranjska, 1871. Bavdek, Srdan V., Jurca, Jože, Vodopivec, Peter, Bleiweis, Janez, Kaloh, Petra (uredniki). Ob dvestoletnici rojstva dr. Janeza Bleiweisa. Ljubljana, Veterinarska fakulteta, 2008. Dežman, Jože, Hudales, Jože, Jezernik, Božidar (uredniki). Slovensko meščanstvo: od vzpona nacije do nacionalizacije (1848–1948). Mohorjeva družba, Celovec, 2008. Dović, Marijan. »Očetje naroda« in »nacionalni pesniki«: Bleiweis in Prešernov kult. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Fikfak, Jurij. Janez Bleiweis: od kmetijskih Novic do »Našega programa«. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe: znanstveni simpozij, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018, spored in povzetki. Jesenšek, Marko. Bleiweis in oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Jezernik, Božidar. »Oče« Bleiweis. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Kolar, Bogdan. Dr. Janez Bleiweis in Cerkev. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Kosi, Jernej, Stergar, Rok. Janez Bleiweis in Karel Deschmann: karierne strategije in identifikacijske izbire kranjskega meščanstva v dobi nacionalizma. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Kovač-Artemis, Tita. Slovenski oratar: dr. Janez Bleiweis. Ljubljana 1990. Lenard, Leopold (Dr. L., L.). »Bleiweisov zbornik«. Dom in svet (Ljubljana), letnik 23, številka 2 (1910). Levec, Fran, Bleiweis, Janez. Dr. Janez Bleiweis. Družba sv. Mohora, 1880.

Mlakar, Anja. Pomen Bleiweisovih Novic za ohranjanje slovenske pripovedne dediščine. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Oset, Željko. Janez Bleiweis, ustanovnik in predsednik Slovenske matice. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Pisk, Marjeta. Odnos urednika Bleiweisa do »narodnega pesništva«. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Richter, Joseph, Bleiweis, Janez. Županova Micika. J. Bleiweis, 1864. Tominšek, Josip. Bleiweisov zbornik. Matica Slovenska, 1909. Zupanič Slavec, Zvonka. Zdravstveno prosvetiteljska tema dr. Janeza Bleiweisa. Prispevek na simpoziju Janez Bleiweis, Novice in modernizacija slovenske družbe, Ljubljana, 20. in 21. 11. 2018 (neobjavljeno). Žontar, Majda, Jenčič, Beba (urednici). Dr. Janez Bleiweis in njegov čas. Gorenjski muzej, Kranj, 1996. Spletni viri: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi143644/ www.dlib.si www.youtube.com (kanal ZRC SAZU, simpozij Bleiweis) www.wikimedia.com

Dr. Janez Bleiweis, Novice in narodno prebujanje Galerija v Prešernovi hiši, Kranj, 14. november 2019 do 2. februar 2020 Avtor razstave in besedila: Gašper Peternel Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Jezikovni pregled: Judita Babnik Fotografije: fototeka Gorenjskega muzeja, arhiv NUK, arhiv MGML, arhiv SLOGI, Arhiv Republike Slovenije, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Drago Holinsky, Aleksej Ignaščenko, Miloš Mikolič, Matevž Paternoster, Andrej Peunik, Gašper Peternel Tisk: Prografika d.o.o. Naklada: 400 izvodov Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si, zanj: mag. Marjana Žibert, direktorica Razstavo sta omogočila:

Kranj, november 2019

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Bleiweis J.(083.824) 94(497.4)“18“:929Bleiweis J.(083.824) PETERNEL, Gašper Dr. Janez Bleiweis, Novice in narodno prebujanje : [Galerija v Prešernovi hiši, Kranj, 14. november 2019 do 2. februar 2020] / [avtor besedila Gašper Peternel ; fotografije Fototeka Gorenjskega muzeja ... et al.]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2019 ISBN 978-961-7071-04-7 1. Gl. stv. nasl. COBISS.SI-ID 302617344

Knjižica Bleiweis, Novice in narodno prebujanje

Articles inside