BLEIWEIS in uporabna poezija Bleiweis je književnost doživljal predvsem kot eno izmed torišč delovanja pravega rodoljuba. V začetni dobi izhajanja Novic je imelo pesništvo pri tem posebno mesto. Pesmi je redno objavljal na prvi strani časopisa. Tako je prikazoval zmožnosti in potencial slovenskega jezika kot nosilca prebujene slovenske kulture. Pri tem so pomembna tudi sporočila pesmi. Bleiweis je za najboljšega pesnika v danih razmerah prepoznal Jovana Vesela Koseskega. Njegove pesmi so bile polne vere v narodno idejo, k čemur ga je spodbujal prav Bleiweis. Pesnik je ustvarjal slovenski jezik, ki je bil sprva nenavaden in težje razumljiv, kmalu pa je prav to postalo razlog za krepitev socialnostatusnega odnosa meščanstva do drugih slojev. Koseski je v štiridesetih letih 19. stoletja med meščanstvom dobil status pop zvezdnika. Do leta 1852 je v Novicah objavil štirinajst daljših izvirnih pesnitev. Koseski in Prešeren sta med seboj gojila spoštljiv odnos. Spor, ki je nastal dolgo po Prešernovi smrti, je bil pravzaprav političen napad na Bleiweisa, ki je Koseskega favoriziral, ker se mu je zdela njegova poezija bolj narodnobuditeljsko uporabna. V Novicah leta 1847 je v izogib nesporazumu pripomnil, da Prešeren daje bolj sebe na ogled, medtem ko se Koseski bolj približa svojemu občestvu. Koseski je priznal, da je njegova muza nebogljena nasproti Prešernovi.
Jovan Vesel - Koseski (1798–1884) na Gasparijevi ilustraciji iz leta 1908. Dom in svet, letnik 21, številka 3.
25
