Aleš Tacer - Čarobno drevo in čudežna kuhalnica

ALEŠ TACER

ČAROBNO DREVO IN ČUDEŽNA KUHALNICA ILUSTRIRALA LEJA PELC

V majhni hiški na robu vasi je živel deček z imenom Jan. Pravzaprav sam ni vedel, koliko časa že, ampak očka in mamica sta mu povedala, da je star že čez sedem let. In sedem let ni kar tako! Sedem let je dolga doba! V tem času se lahko marsikaj zgodi. In nekega lepega dne se je zgodilo nekaj zares čudnega tudi Janu.

Le kaj naj danes kuham?« je zjutraj potarnala mamica. »Nimam kaj v lonec dati. In še tista obrabljena lesena kuhalnica, ki sem jo vedno uporabljala, se mi je polomila.« »

Mamica ni hodila v službo in Jan je vedel, kaj to pomeni: mamica je bila brezposelna.

Eh, nekako bomo že,« je poskušal očka potolažiti mamo, »pa tudi kuhalnico ti bom naredil novo. Počakaj še kak dan, da bom imel čas.« »

Jan je vse to slišal in se zamislil. Vedel je, da nimajo denarja in da zato mamica v trgovini kupi le najbolj nujne stvari. V njegovih mislih je v trenutku dozorel skriven načrt. Sklenil je, da poišče novo kuhalnico za mamico. Z njo jo bo gotovo razveselil. Potem bo lahko kuhala same dobre in slastne jedi. Joj, kako bo potem dišalo okrog hiše!

Poiskal bom novo kuhalnico za mamico,« je zašepetal očku na uho. »

Očka mu je zarotniško pokimal.

Jan je položil prst na usta, se potihoma obul in se izmuznil na dvorišče.

Ko se je trikrat obrnil okoli sebe, je pogledal še kvišku. Skozi drevesno krošnjo je zagledal oblake, ki so se podili po nebu. Razširil je roke in prevzel ga je občutek neskončne svobode. Zazdelo se mu je, da ga bodo oblaki dvignili in kar ponesli v nebo.

Kar takole počez jo je mahal naš junak čez travnik, ko ga je naenkrat nekaj zaustavilo.

Sam ni vedel, kaj je to bilo, ampak korak mu je kar zastal. Pogledal je okrog sebe in videl, da je na širnem travniku pravzaprav čisto sam. Pred njim je stalo le veliko, košato drevo. Vedel je, da se imenuje lipa, saj je mama večkrat obirala in nato sušila njeno cvetje za sladek in zdravilen čaj.

Jan je imel občutek, da se tudi mogočno drevo obnaša prav nenavadno. Dajalo mu je posebne znake, vendar o tem ni bil čisto prepričan. A ko je bolj pozorno pogledal, je videl, da je vse res. Košate veje so se majale, mežikale so mu in ga vabile medse. Ena izmed njih je bila še posebej vztrajna:

Pridi, Jan, povzpni se v našo krošnjo, boš videl, kaj vse lahko doživiš pri nas.«

»

Jan je okleval. Ni vedel, ali je res ali se mu vse skupaj le sanja. Po eni strani ga je vleklo med drevesne veje, oh, kako ga je vleklo, po drugi strani pa spet ni vedel, kaj naj stori.

Doma nikomur ni povedal za svoj potepuški pohod.

Ozrl se je proti hiši. Vse je bilo tiho, niti mamice, ki je bila skoraj vedno na vrtu, ni bilo na spregled. Ojunačil se je, stopil do debla in poskušal splezati do prve veje. A njegove ročice so bile prekratke, da bi objele mogočno drevo.

Stopi na mojo dlan,« je završalo iz višin in mogočna veja se je sklonila čisto do njega.

»

Saj bi, pa moram poiskati novo kuhalnico za mamico,« je se je obotavljal Jan.

»

Dobil jo boš, če boš izpolnil naše želje. Dobil boš čudežno kuhalnico. Kot nalašč bo za tvojo mamo.« »

Zdaj Jan ni več pomišljal. Sedel je na vejo in kot z dvigalom ga je odneslo navzgor.