Zlati ključ

MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA MLD

Aleš Tacer: ZLATI KLJUČ

Aleš Tacer

ZLATI KLJUČ Najstniška detektivka

Maribor 2012

© 2012, Aleš Tacer, Leja Pelc, Mariborska literarna družba

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 821.163.6-93-32 TACER, Aleš Zlati ključ / Aleš Tacer ; [spremna beseda Ivan Sivec ; ilustracije Leja Pelc]. - Maribor : Mariborska literarna družba, 2012. - (Zbirka Antares ; 40) ISBN 978-961-6483-01-8 COBISS.SI-ID 68829953

Z

L

A

T

I

K

L

J

U

Č

S STARŠI SO SAMI PROBLEMI

Najstniška doba je lepa, a obenem težka.

Da mladi ne razumejo staršev?

Ah, kje pa, to že ne drži!

Starši ne razumejo mladih!

Tuna je bila vznemirjena že vse sem od novega leta. Neka nelagodnost se je je držala, pravzaprav ni vedela, kam naj se da. Morda je bilo vse skupaj le del naravnega procesa odraščanja. Dekleta v njenih letih so navadno vpeta v prav poseben dekliški ambient. Ja, ja, to so tista nežna mladostniška leta, ko je najbolje, da odrasli odraščajoče pustijo čisto pri miru. Še posebej so navadno v tem dekliškem obdobju na udaru njihove mame.

Atiju je Tuna še nekako zaupala, a tudi ne vedno, ampak le včasih. Z mamo sta bili vsa leta dobri prijateljici, vendar so se zadnje čase njuni odnosi pričeli krhati. Nista bili več na isti valovni dolžini, to sta čutili obe. Le da je mami precej točno vedela, kaj se dogaja, Tuni pa se ni niti sanjalo.

Na trenutke se ji je zazdelo, da je najbolje, če se potegne vase in nikomur več ne zaupa. Ne atiju in ne mami. Niti sestri Marneji ne.

Tuna je bila takšna, kakršna pač je bila, že po svoji naravi. Trmasta in neprilagodljiva. Ni si pustila ukazovati, niti mamici in očku ne. No, skorajda nikdar. Morda le ob določenih situacijah.

7

Ampak, ne bomo govorili samo o njenih slabostih, če gornji opis lahko sploh tako imenujemo.

Oglejmo si zato Tuno še z njene druge, lepše plati: Dekle je lezlo, kaj lezlo, v resnici je naravnost hitelo, kot se reče, pod zreli vrh na vseh področjih. Zadnje pol leta se je potegnila, bila je visoka in vitka kot manekenka. Temni, nekoliko daljši lasje so obkrožali ljubek, napol deški obraz. V sebi je imela nekaj fantovskega, nekaj drznega. Njene poteze in kretnje so bile jasne in odločne.

Skratka, nekdo, ki bi jo videl prvič, bi dejal: »Ta punca pa ve, kaj hoče!« Čisto nekaj drugega so bile njene oči. Znale so biti pretkane in ostre, a na trenutke nežne in zasanjane. Takrat so se lesketale s posebnim odtenkom. V njih se je zrcalila sinjina neba in se prelivala z nemirno modrino morskih valov … ~~~ »Smetí bo treba odnesti,« je rekla mama v četrtek po kosilu, »že ves dan me motijo tukaj v košu pod pomivalnim koritom.« »Mene pa ne,« je zamrmrala Tuna in se presedla na fotelju. Odkar so kupili novo sedežno, ni bila zadovoljna. »Kaj praviš?« je zaslišala mamin glas. »Ah, nič, nič … Zakaj si dala staro sedežno stricu Pepiju?« se je zadrla v kuhinjo. »Meni je bila super, v njej sem se počutila ful kul. Ta nova pa … le žuli me, povrh pa še pravite, da je narejena iz živalskega usnja.« 8

»Pa kaj potem? Ti je treba biti kar naprej na njej?

Kaj bi rekla, če bi ležala na navadni slamnjači?« Mama Zora je bila odločna ženska v srednjih letih. Če bi nekoliko špekulirali, bi lahko rekli, da je velik del svojih genov prenesla na Tuno. Ohranjala je vitko linijo in kljub temu, da niso živeli v mestu, je znala skrbeti za svoj zunanji videz. V življenju je morala že marsikaj prestati, ničesar ni dobila na krožniku, kot je rada večkrat rekla.

Temu primerno je učila tudi svoji hčerki, Marnejo in Tuno. Bila je praktična, znala je vzgajati otroke in jih pripravljati na samostojno življenje. Ljubila je svoji dve dekleti, vendar se je hkrati dobro zavedala, do kod jima sme popuščati. »Nič me ne bi motilo,« je rekla Tuna in zavihala nosek, na katerem so se kazali zametki treh novih mozoljev. »Bi vsaj vedela, da ni bilo treba nobeni kravi v večna lovišča zaradi naše sedežne garniture.« »Od kdaj si pa ti taka zagovornica krav? Pa ne, da si se včlanila v kakšno društvo proti mučenju in pobijanju živali?« je previdno vprašala mama. »Ali pa si morda pognala korenine pri kakšni vzhodnjaški sekti?« »Ma, kakšno društvo! Ma, kakšna sekta! Čeprav morda ne bi bilo slabo. Pa ja, dala si mi pravzaprav dobro idejo …« »Ti bom že dala, hitro lahko dobiš še kakšno!

Ne ukvarjaj se zdaj z idejami, ampak ubogaj, kar sem ti naročila.« »Kaj si mi naročila? Sem že pozabila.« Tuna je vstala in se pretegnila. »Pismo, ali naj vedno če9

pim doma? Kdaj pa gremo kam drugam? Na dopust? Na morje?« »Tudi to še pride,« je rekla mama Zora, ki je ravnokar končala s pomivanjem posode. »Pa kaj spet sitnariš? Zdaj, sredi zime. Kje je še poletje. Ko si na morju, pa se že po nekaj dneh naveličaš in hočeš spet domov.« »Letos bo drugače,« je dejala Tuna in se zasanjano nasmehnila. »Ja, ja, letos bo vse drugače …« Vstala je in se odpravila po koš za smeti. Ni se ji bilo treba truditi s sklanjanjem pod pomivalno korito. Koš je najbrž kar sam zaznal, da je poln in jo je že čakal na kuhinjskem pultu.

Toliko je Tuna že vedela, da mora ubogati.

Drugače bo v hiši spet hudir. Z mamo se je dalo manipulirati samo do neke mere. Naprej pa je šalo vzel vrag.

10

TUNA SE DOLGOČASI

Sklepanje prijateljstev in zaupni pogovori olajšajo notranje napetosti.

Dokler je dim le navaden dim, še nekako gre.

Tuni je bilo vse bolj dolgčas. Minil je februar, marec, pa april, pred vrati so bili prvomajski prazniki. Upala je, da bodo vsaj za praznike šli kam, a se je krepko zmotila. Ati, ki je bil za mamo prvi gospodar v hiši, je teden pred prvomajskimi počitnicami oznanil: »Letos bomo lepo doma, ne gremo nikamor. Časi so takšni, treba je varčevati. Saj menda vsi vemo, svetovna kriza. Recesija, stagnacija, borzni indeksi padajo, denar izgublja na vrednosti, evro je v nevarnosti … Razmišljal sem, kam pametno naložiti tisto malo, kar imamo prihranjenega. Najprej sem se zagrel za plemenite kovine, a te so zdaj precenjene. Zato bomo investirali v nepremičnine. In to kar v domače. Zamenjali bomo strešno kritino, tudi kopalnico moramo malo posodobiti.

Na morje gremo morda bolj pozno, seveda le, če se bo vse izšlo po načrtih.« »Kaj, vse praznike bomo doma?« je zinila Marneja, ki je bila tri leta starejša od Tune. Dolgi rjavi lasje so zaplapolali čez osupel ovalen obraz. V modrih očeh so se ji poleg šoka in začetne nevere začele nabirati solze. »Pa sem celo leto čakala na te dni.« 11

»Žal, včasih je treba poslušati razum,« je skomignil z rameni očka. Bilo mu je nelagodno, to se je videlo po nastajajoči pleši na vrhu temena, ki se je prav izdajalsko zasvetila. Neprijetno počutje pa je izdajalsko nakazovala tudi drža njegovega nekoliko preobilnega telesa. »Pa ja! Če si že tako pameten in razumen, zakaj ne združiš plemenitih kovin in nepremičnin,« je izbruhnila Marneja. »Prekrij hišo s srebrno kritino in v kopalnici položi zlate ploščice.« Tuna je bila tiho. Bistra kot je bila, je pravzaprav že dolgo slutila, da se pripravlja podoben scenarij. S tem se je že sprijaznila, kaj pa naj bi. V začetku je bila jezna, kuhala je mulo, da mama včasih sploh ni vedela, kaj ji je. Potem pa je ugotovila, da ne pomaga ničesar. Tako bo in pika. Kakor je odločil očka. Z vnaprejšnjim privoljenjem drage mamice, seveda. »Lahko pa gremo malo v planine,« je spravljivo povzel očka. »Sploh ni treba z avtom. Rezervne majice v nahrbtnik, hlačke in pa tangice, nekaj hrane in pijače, gojzarje na noge in gremo …« »Saj je toliko lepih kotičkov na dosegu naših nog,« je dodala mama in poblisnila z očmi po dekletih. »Vidva kar pojdita,« se je kujala Marneja. »Jaz bom pa doma, s tangicami ali brez njih. Nikamor ne grem.« »Kako to misliš, ali brez njih?« je navihano poskočila Tuna.

A Marneja je ni več slišala. Ali pa se je vsaj tako naredila. Užaljeno je zaloputnila z vrati in se zaprla 12

v svojo sobo. Ati je nerazumevajoče gledal za njo.

Zavzdihnil je in se sesedel na fotelj, da je le ta boleče zaškripal. Potem je previdno poškilil proti Tuni. »Pa ti?« je vprašal. »No, jaz pravzaprav niti ne rečem, da ne bi šla,« je odvrnila Tuna in zavila z očmi. »Doma me bo itak pobralo od dolgčasa.« »No ja, vsaj ti si koliko toliko pametna,« je ati kar laže zadihal. »Kak križ je s temi puncami. Bolj ko lezejo v tista leta, manj …« Pa zdaj že tudi Tune ni bilo več. Odvihrala je iz hiše in na mamine klice, kam gre, zavpila že na zunanjih stopnicah: »Kam le? Tja grem, na igrišče, sem zmenjena s puncami.« »Kosilo bo ob pol enih, najkasneje ob tri četrt,« je zaklicala mama, a Tuna je bila takrat že daleč. ~~~ Vaško igrišče je bilo res mizerno. Pravzaprav si niti svojega imena ni zaslužilo. Na majhnem, petnajst krat osem metrov velikem prostoru poteptane ilovnate zemlje je nekaj fantov zdolgočaseno metalo na koš. Z leve strani je igrišče ovijala stara razdrapana kolovozna pot, spredaj in na desni pa se je razraščal pravi, pravcati gozd. Tam, v začetku njegove mračne, a skrivnostne globine, je kraljevala mala hiška, bolje rečeno uta, velikosti približno tri krat štiri metre. Stric Hubert in Valentinov ata sta pred leti priskočila na pomoč fantom in uta je zrasla v nekaj dneh. Ogrodje je bi13

lo sestavljeno iz čisto pravih, pravcatih tramov, obloge so bile iz desk in streha se je ponašala s salonitnimi ploščami. Uta je bila narejena tako močno, da ji noben veter ali vihar nista bila kos.

Pa tudi zamakalo ni nikjer, madonca!

V notranjosti ute je bila velika soba, v kateri je bilo dovolj prostora za dotrajan kavč, mizo in zaprašen dvosed. V kotu je stala železna peč, dimna cev je bila speljana kar skozi okno. V njej si je mladež pozimi, da je ob dolgih večerih ni zeblo, zakurila.

V skrajnem levem kotu je v stropu zijala odprtina. Vanjo je vodila lestev, po kateri se je dalo splezati v mansardo. Zakaj in komu je bila mansarda namenjena, vedo povedati le tisti malo starejši fantje in dekleta, ki so včasih hiško »najeli« za kakšne prav posebne priložnosti.

Pravzaprav, če se povrnemo nazaj, je bilo igrišče, takšno kot je pač bilo, kljub vsemu čisto dovolj veliko za družbo vaških mulcev, ki so se tukaj občasno lahko znebili nakopičene mladostniške odvečne energije.

Tuna je videla, da so Žiga, Miha in Valentin ravno metali na koš. Ko so jo zagledali, je njihova zdolgočasenost v hipu minila. Neutrudno so se podili sem ter tja za žogo, da se je Tuni zazdelo že prav neumno. In ker Monce še ni bilo, jim je to tudi povedala. »Kaj se pa ti vtikaš,« se je zadrl Valentin. »Mi že vemo, kaj delamo.« »Pa ja, veste. Komu pametnemu bi se še ljubilo skakati tule ob tako soparnem dnevu.« Tuna je 14

bila nataknjena, prav iskala je prepir. »Veš kaj Tuna, ti se kar zase brigaj, nas pa pusti pri miru,« je očitajoče rekel Žiga. »Midva z Mihom sva prišla k Valentinu, da se malo razgibamo, ne pa k tebi na prepir. Kajne Miha?« Miha je skomizgnil z rameni in vrgel na koš.

Igra ga je toliko pritegnila, da se za Tuno sploh ni več zmenil.

Tuna se je namrdnila. Zamikalo jo je, da bi se pridružila prijateljem v igri. Pokazala bi jim, kako se igra košarka. Oja, bi jim pokazala! Saj Tuna ni bila slaba, kadar je igrala. Bila je naravnost odlična. To so vedeli tudi fantje, zato je niso preveč radi jemali v igro. Bali so se, da bi jih kdaj osmešila. Punca, ki igra bolje od fantov? Pa ja …

Povabili so jo le takrat, kadar jih je bilo toliko, da so lahko organizirali pravo tekmo. Kadar so se lahko razdelili v dve ekipi. Takrat ja! Vsako moštvo se je na vse načine trudilo, da bi jo pridobilo na svojo stran. »Kwa dogaja? Kaj se pa ti danes držiš tako namrgodeno?« je zaslišala za svojim hrbtom. Solza se je pojavila kar naenkrat, Tuna sploh ni videla, kdaj in od kod je prišla. »O, Solza, zdravo. Namrgodena da sem? Ah, daj no. Moram pa ja biti dobre volje, saj kar sijem ob teh naših super športnih zvezdnikih.« »Pa ne, da so te kaj zafrkavali?« »Seveda so me, saj jih poznaš.« »Ne verjamem. Prej bi rekla, da si si ti njih izposodila. To ti je že skorajda prešlo v kri …« Dekleti sta se oddaljili proti hiški v gozdu.

15

Kmalu se jima je pridružila še Simona ali Monca, kakor so jo klicali. Triperesna deteljica je bila kompletna.

Tuna, Solza in Monca so bile prijateljice že lep čas. Pravzaprav so rasle skupaj od malega, le da se v prejšnjih letih niso toliko družile. Ali pa so se, pa je bilo to na drug način. Tam nekje od petega, šestega leta devetletke pa so njihova druženja postala vsakodnevna. Solza je bila skorajda soseda, Monca je stanovala nekoliko nižje ob cesti. In ker so bila dekleta v letih, ko se pač vsem deklicam dogaja toliko zanimivih in skrivnostnih stvari, so se morale seveda nujno vsaj enkrat dnevno sestati. Treba je bilo premleti dnevne dogodke, prežvečiti vse, kar so doživele v šoli, obdelati vse sošolke, od oblek, naličenosti, do frizur in vrste tatujev. Posebej ločeno seveda tudi sošolce. Treba se je bilo našušljati in nahihitati za ves dan. Drugače bi celo noč slabo spale. »Pri Matki smo pisali kontrolno,« je rekla Monca. Bila je nekoliko manjše rasti od prijateljic in za spoznanje bolj debeluškasta. Poučeni so namigovali, da ima s tem težave in da ji bulimija ni tuja. »Upam in držim pesti, da bo pozitivno.« »Imaš slab občutek?« je zanimalo Solzo. »Res ni preveč dober. Sploh ne vem, če sem katero izmed nalog rešila pravilno.« »Šit, to pa ni dobro. Prav zoprno. Poznam ta občutek. Ampak, recimo, da se motiš in da bo vse v najlepšem redu.« »Pa ja da,« je bolj ko ne kislo rekla Monca in izpod puloverja privlekla škatlico cigaret.

16

Triperesna deteljica je bila kompletna 17

»Ne vidiš, kaj piše na škatlici? Kajenje ubija,« je rekla Tuna, pa kljub temu vzela ponujeno cigareto. Tudi Solza se je ni branila. Skrile so se za vogal in le oblački dima so izdajali, da se za hiško nekaj dogaja. »Cigarete so še najbolj nedolžna stvar,« je rekla Monca. »Kaj pa zadaj za šolo, kaj se pa tam dogaja? Saj sami vesta. Ravno včeraj se je spet potikal tisti preklasti Timi tam okrog. Kar drli so za njim, z denarjem v rokah. In to mulci iz petega in šestega. Nihče od prfoksov tega ne vidi.« »Ali pa nočejo videti. To je res žalostno,« je prikimala Solza. »Hvala bogu, da ne živimo v mestu. Bi bile danes že vse na heroinu,« se je poskušala pošaliti.

Tuni ni bilo do takih pogovorov. Kdo ve, morda je imela pri vsej zadevi nekoliko slabe vesti. Ali pa morda tudi ne. Tega danes še ne vemo zagotovo. Vprašanje je, če bomo sploh kdaj izvedeli. »Mitja me gleda v šoli, kot bi me hotel požreti kar z očmi,« je rekla in si vrgla pramene črnih las na tilnik. »Še dobro, da sva v paralelki.« »Hotela si reči: škoda. Saj te poznam,« se je zahihitala Solza. Hotela si je vreči lase s čela, a se je spomnila, da se je pred kratkim postrigla čisto na kratko. »Kaj misliš s tem?« je zardela Tuna. »Točno to, kar sem rekla. Tudi ti njega gledaš, kot bi ga hotela požreti. Z očmi in še z usti povrh.« »To pa že ni res! Oh, kje pa! To si samo domišljaš. Kaj si nora?« »Pa bo menda le res. Tudi jaz sem nekaj slišala 18

o tem. Sicer pa, kaj je to takega? Mitja je šarmanten in prijazen fant. In letos bo končal, ravno tako, kot vidve.« Tuni je Simonino govorjenje godilo, čeprav se je delala, kot da se je vse skupaj sploh ne tiče. Res je rada videla Mitjo. Vedno, kadar sta se srečala na šolskem hodniku, se je nekaj zganilo v njenem srcu. Nekaj, česar ni znala pojasniti niti sama sebi.

Takrat je umaknila pogled, v prsih pa je zagorelo, prav poseben plamen se je dvignil do grla in ga čisto zadrgnil. Zato tudi na današnji pozdrav Mitje ni odgovorila. Le povesila je pogled in odšla v učilnico. »Eh, Monca, tudi ti prideš za nama,« je rekla Solza in zakašljala, ker ji je preveč dima zašlo v pljuča. Vedela je, da bi jima bila Simona rada enakovredna, a je bila leto mlajša in je obiskovala šele osmi razred. »Tebi se še vsaj eno leto ni treba ubadati s tem, kam naprej. Za naju je drugače, kajne Tuna? Jaz se še zdaj nisem odločila. Gimnazija je tako splošna smer, po štirih letih nimaš poklica. Ampak, ker greš ti …« »Danes so takšni časi, da moraš nujno po vsaki srednji šoli nadaljevati,« je poznavalsko rekla Tuna in odpihnila še zadnji oblaček pod nebo. »Kako pa kaj vajina romanca z Igorjem?« je mimogrede vprašala. Solza je povesila pogled in zardela. »Eh, kaj bi tisto. Gremo še na kratek sprehod, da me mama ne bo zavohala. Ima neverjeten nos. Niti te žvečilke ne pomagajo kaj dosti,« se je izmaknila odgovoru. Izvlekla je žvečilne in ponudila tudi 19

prijateljicama. Potem so visoko dvignjenih glav odkorakale mimo Žige, Miha in Valentina. Monca se je celo potrudila nekoliko pomigati z ritko. Pa mulci se za njih niso preveč zmenili, bili so pravzaprav še preveč mlečni okrog ust. ~ ~ ~ »V soboto bo lepo vreme,« je ugotovil ati, ko so pojedli juho. Lahko bi šli na Kapunarjev vrh.« »Pa gremo,« je bila takoj navdušena Tuna.

Marneja se je samo namrdnila in zmajala z glavo. »Jaz ne grem. Moram se učiti,« je rekla. »Drug teden pišemo.« »No, prav, boš pa ostala doma. Ob učenju boš pripravila tudi nekaj malega za kosilo. Toliko stara si že, da to zmoreš,« je rekla mama, medtem ko je na mizo postavila glavno jed. »A tako, zdaj naj pa še kosilo kuham?« »Saj ne bo treba nič takega. Pripravila boš juho in skuhala krompir. Za meso bom že sama zjutraj poskrbela. Solato pa tako veš, kje jo dobiš. Na vrtu, v srednji gredici je že prav lepa. »Zakaj pa ne regrat?« je vprašala Tuna. »Tako lepo cveti.« »Regrat si lahko pripraviš sama. Če imaš rada olesenele, trde liste in grenkobo v rastlini. A ne vidiš, da smo že skorajda v maju?« se je obregnila Marneja.

Tuna je bila deklič prav posebne sorte. Ne le da je obvladala vse deške spretnosti, in to celo bolje, kot fantje sami, imela je tudi prav poseben, svoj20

stven okus pri izbiri hrane. Regrata se je veselila vsako spomlad znova in znova. Nabirala ga je v sončnih rebrih, ko je drugod ležal še sneg, oboževala ga je tudi še takrat, ko so se drugi že zdavnaj poslovili od njega. Pripravljala si ga je v vseh oblikah, na vse mogoče načine. Jedla ga je zabeljenega z ocvirki, zmehčanega in pomešanega s toplim krompirjem, pripravljenega s trdo kuhanimi jajčki … Da, celo z jogurtom ga je že poskusila. Ko se je vsem drugim obračal želodec, je nanj nalila repičnega olja in v jedi neizmerno uživala. »Repično olje v Nemčiji uporabljajo za pogon dizelskih motorjev,« je nekoč dejal ati. »Ti ga pa ješ, zmešanega v solati.« »Pa kaj, če mi tako paše. Sicer si pa preberi na internetu, kako zdravo je. Desetkrat bolj, kot tisto vaše bučno olje, v katerem je vsega le nekaj bučnih semen. Vse ostalo je itak samo sončnično, prepraženo olje. Pa kako drago ga plačujete.« »Najbrž na tistem tvojem internetu vse prav piše,« je bil užaljen ati. »Seveda, internet je najsodobnejša cesta, pravo okno v svet,« je modro prikimala Tuna. »Sploh zdaj, ko ga dobimo v hišo preko širokopasovnih optičnih vlaken. To je prava informacijska avtocesta. Pa ni samo moj, da ne boš mislil. Izumljen je bil v dobro vseh ljudi.« Tuna se je včasih čudila sama sebi in svoji bistroumnosti. Takšne in podobne debate so se navadno končale tako, da je ati vzel časopis in se preselil v dnevno sobo. Tam je vsaj vedel, da bo imel nekaj časa mir.

21

IZ POLOMIJE V PRESEŽNOST

Sobotni izlet je lahko prava stvar.

Dvojna sestrska prisega na indijanski način. Čustva so muhasta, hitro se utrudijo in hitro spet vzplamtijo na novo.

Tuni se je zdela sobota v začetku prava polomija. Večje katastrofe si skorajda ne bi mogla zamisliti, če se v drugi polovici dneva ne bi vse skupaj zasukalo čisto drugače. Nekam, v kar sploh ni mogla verjeti in kar jo je popolnoma prevzelo …

Ampak, dragi moji, nikar ne prehitevajmo stvari, pojdimo lepo po vrsti. Že ko so z mamico in atijem oprtali nahrbtnike, vreme ni bilo ravno obetavno. Megla je tiščala k tlom, nad njo je bilo slutiti trgajoče se oblake. »Vi kar pojdite in rinite nekam v planine,« jih je namesto jutranjega pozdrava ozmerjala zlovoljna Marneja. »Prej ko slej se boste vrnili mokri ko cucki.« »Moje hlače od kolen navzdol že ne bodo mokre,« se je pošalila Tuna. Malo iz čiste objestnosti zaradi vremena, malo pa sestri navkljub je oblekla kavbojke, ki so ji segale le malo čez kolena. »Kaj me tako gledaš, me pač malo trga,« je odgovorila še na mamin začuden pogled. »Pa kaj je s to punco?« je vprašal ati, ko so se oddaljili od hiše. »Menda ne misliš mene, ampak Marnejo?« je 22

konstantno ugotovila Tuna in ga pogledala po strani. »Njo, ja. Je pa ja nisva tako vzgajala, mami. Ali pač?« »Pusti jo, saj veš, kako je. Menda imata z Julijanom spet krizo.« »Kriza gor ali dol! Tako se pač ne more obnašati! Ko smo bili mi mladi …« »Očka, nehaj no s tem. Ozri se raje malo navzgor. Zgleda, da nam vreme ni preveč naklonjeno,« je rekla Tuna, da bi speljala pogovor v druge vode. Vedela je za hude srčne težave, ki jih je imela Marneja zaradi Julijana, fanta iz Maribora, kamor je hodila v šolo. Vedela je več, kot kdorkoli drug. Več kot očka (on itak ni ničesar vedel), vedela je tudi več kot mami. Bila je edina, ki ji je Marneja v veliki meri zaupala svoje srčne težave.

Spomnila se je njune dvojne sestrske prisege in se nasmehnila … ~~~ »Prisezi, da ostane med nama vse, kar ti kdaj povem,« jo je lani poleti zarotniško potegnila v temen kot sestra. »Prisežem!« »Nisem prepričana. Prelahko si izgovorila to besedo. Skorajda ti ne verjamem.« »Le verjemi. Prisežem. Še enkrat. Še trikrat.

Prisežem, prisežem, prisežem!« Marneja je bila nekoliko trenutkov tiho. »Nisem povsem prepričana,« je končno deja23

la. Saj si v redu sestra, ne rečem, ampak …« »Kaj zdaj,« se je takrat ujezila Tuna. »Verjameš ali ne verjameš? Okej, bova pa naredili tako, da mi boš vedno v življenju lahko verjela.« »Kaj bova naredili?« je vprašala Marneja. »Potrdili bova najino sestrstvo.« »Kako – potrdili?« Marneja jo je začudeno in dvomeče gledala. »Boš že videla. Prinesi iz kuhinje tisti mali nožiček, ki je v predalu za nože in žlice.« Marneja, čeprav tri leta starejša, je ubogala.

Najbrž jo je prepričal čuden lesk uporništva v Tuninih očeh. »Zdaj pa glej,« je dejala Tuna, ko ji je sestra izročila nožič. »Dobro glej!« S hitrim potegom si je zarezala v levi palec. V trenutku se je na površini kože pojavila kapljica krvi.

Marneja se je zgrozila. Česa podobnega še ni videla. »Iztegni roko,« je dejala Tuna in še preden se je Marneja zavedala, je že začutila skelečo bolečino. Široko odprtih oči je opazovala, kako se tudi na njenem kazalcu nabira kapljica sveže krvi. »Takole, zdaj pa posesaj mojo kapljico,« je ukazala Tuna in pritisnila prst na sestrine ustnice.

Obenem je sama polizala kri, ki se je nabrala na Marnejinem prstu. Še celo nekoliko ga je stisnila, da se je kapljica povečala. »Temu se reče zaveza bratstva ali zaveza sestrstva,« je teatralno izjavila in se obliznila. »Tako so delali že Indijanci v knjigah Karla Maya. Vinetou 24

in Old Shatterhand, se spomniš? Zdaj sva res pravi sestri in pred mano ti ni treba več ničesar skrivati. Ne bom te izdala.« Marneja še ni prav prišla k sebi, ko je Tuna še dodala: »Nisem vedela, da imaš tako sladko kri.

Lahko bi je popila tudi pol litra. Zdajle me ravno žeja.« Pri tem je zavila z očmi in razkrila sestri vse svoje zobovje.

Po tistem prelomnem dnevu je Marneja zaupala Tuni vse. In čeprav sta si bili po značaju zelo različni, je vedela, da je ne bo izdala. Njuno sestrstvo je bilo s tem nenavadnim indijanskim obrednim običajem dvakrat potrjeno. ~~~ Po uri hoje ni bilo videti nič bolje. Megle so se še vedno podile čez obronke Pohorja, prikradle so se tudi na Kozjak in turobno zavijale okoliške hribe. Le ko so se bližali cerkvici sv. Pankracija, so se oblaki deloma pretrgali in skoznje je na trenutke posijalo medlo poznoaprilsko sonce.

Tudi na cerkvenem stolpu, kamor so se povzpeli, ni bilo pravega razgleda. Razočarani so se spustili spet na trdna tla in jo ubrali po avstrijski strani naprej proti stari karavli na dobro uro oddaljenem Kapunarjevem vrhu. »Marneja je imela še kako prav,« je že – najbrž desetič ta dan – positnarila Tuna. »Sama megla, nikamor se ne vidi. Nobenega razgleda. Še malo, pa se bo res ulilo. Lahko se še izgubimo. Kaj pa potem?« 25

Ati ni imel časa odgovoriti. Med vejevjem je zašumelo in prve debele deževne kaplje so – kot odgovor na Tunino nerganje – zašumele v listju.

Družba treh izletnikov je pospešila korak. »Pohitimo, morda pa ne bo hudega,« je rekla mama. »Morda lahko pridemo do karavle še suhi. Če nam ne uspe, pa bomo našli začasno zaklonišče pri stari, zapuščeni baraki. Nekdaj so v njej prebivali, danes pa je le še vegasta, razdrapana razvalina. Ampak, streha menda še drži, čeprav je že precej načeta.« Deževalo pa je kar naprej. Ne sicer močneje, a deževalo je vztrajno in neprenehoma. Kmalu so dežne kaplje prebile varovalni listni oklep gostega bukovja, vedno pogosteje so kapljale na tla.

Svojo pot so našle tudi na glave naših popotnikov in se zoprno zlivale za vratove male družinice.

Komaj so prišli do stare, opuščene barake, se je usula prava ploha. Vedrili so, veseli, da so vsaj v tem trenutku našli primerno zatočišče. »Kdo bi si mislil,« je dejal ati, medtem, ko si je oblačil suho majico. Pa vremenar Trontelj včeraj ni ravno tako napovedal.« »Trontelj je bil predvčerajšnjim, včeraj je bil ja petek, vreme je napovedovala Katja Jevšek,« ga je spomnila mama Zora. »Pa tudi v četrtek je že Trontelj napovedal slabo vreme, le ti ga nisi prav poslušal. Kakor običajno.« Tuna je navihano pogledala očka. »No ja, kaj hočemo, vedno mora biti pač nekdo kriv …« se je vdal v usodo ati. »Tuna, kako pa govoriš z očkom? Pomagaj mi 26

raje, da pospravim mokra oblačila v nahrbtnik in pripravim suha tudi za naju. Drugače se lahko hitro prehladiva.« Mama je bila večkrat res stroga in huda.

Pa Tuna ne bi bila Tuna, če bi mirno sedela tamle pod kapom in čakala na lepše vreme. Ah, kje pa! Njen nemirni duh je bil na preži, odrinila je vegasta, škripajoča vrata stare barake in se skozi pajčevino prerinila v temačno notranjost. Najprej ni videla skorajda ničesar, a oči so se hitro privadile polmraku.

V notranjosti je bilo – kljub špranjam, skozi katere se je videlo na prosto in so obenem zračile prostor – precej zatohlo. Tuno je že ob samem vstopu spreletaval negotov, čuden občutek. V zraku je visel poseben, neopredeljen vonj. Nikakor ni mogla ugotoviti, kaj predstavlja, bila je … neka čudna mešanica ognja, oglja in – morja. Res, nekaj v tem prostoru jo je spominjalo na morje.

Na slanost, ribe, školjke … »Pa ja, najbrž so naši predniki tule na meji, bogu za hrbtom, prirejali bankete in se basali s kaviarjem,« se je posmehnila sama sebi.

Tla v kolibi so bila iz zbite ilovice. Bog ve, kdaj je kdo tukaj nazadnje stanoval. Morda je prostor služil kot zatočišče drvarjem, ki so pred leti krčili les ob državni meji. Še v prejšnji državi, Jugoslaviji, v tem predelu ni smel nihče sekati dreves. Tu je potekal sto metrski obmejni pas, v katerem so se lahko gibali le graničarji, ki so hodili v redne kontrole. Po osamosvojitvi Slovenije, po letu 1991 so karavle opustele, vojska in policija sta se umaknili 27

s severne meje. Kmetje, ki so bili lastniki teh gozdov, so spet pričeli s svojimi deli v gozdu. »Da, verjetno so tukaj prenočevali gozdarji,« je pokimala Tuna. »Ali pa …?« Pozornost ji je pritegnil kup oglja in pepela na sredini prostora. Približala se je in s palico pobezala po ostankih zgorelih drv. »Ampak, da bi bili tile ostanki pogorišča še od takrat,« se je čudila sama pri sebi. »Skorajda ne verjamem.« Med ogorelimi koščki lesa se je naenkrat nekaj belo zasvetlikalo. Tuna se je sklonila. V rokah je držala zvit košček nezgorelega papirja. Razgrnila ga je in poravnala. Začudila se je, ko je zagledala okorno pisavo, ki je skorajda ni bilo več mogoče razbrati. » …liv za …tom …izu …irana. Ante …o …al ro… … bara… ed …rjem in Pan…jem,« je prebrala pri slabi svetlobi in skomizgnila z rameni.

Napol zgorele besede ji niso povedale nič. »Tuna, kje si? Gremo naprej, vreme se je uneslo,« jo je poklical oči. »Takoj, že grem.« Nagonsko je zvila listič ožganega papirja in ga vtaknila v zadnji hlačni žep. Že ves dan je preklinjala samo sebe, zakaj je oblekla ravno te kavbojke, te s kratkimi hlačnicami. Saj je vedela, da ne bo vročine. Zdaj pa jo obliva kurja polt po golih nogah.

No ja, vsaj zadnji žep imajo, je pomislila.

Vreme se je res izboljšalo, zato so nadaljevali.

Na Kapunarjevo karavlo so kljub vsemu prispeli 28

V rokah je držala košček nezgorelega papirja ...

dobre volje, z izjemo Tune, ki je – držeč se pač svoje, zdaj že ustaljene najstniške navade – spet vihala svoj občutljivi nosek. ~~~ Ribičev Klemen je bil prav poseben fant. Tuna je to začutila takoj, ko ga je zagledala na karavli v družbi staršev in mlajše sestre Taje. Starši, ki so se bežno poznali med seboj, so se zapletli v pogovor, Tuna pa se je pridružila Taji in Klemnu. »Letos gremo spet na morje,« je važno povedala Taja, ki je obiskovala peti razred devetletke. Bila je odprta, prav nič zadržana. Prvotno nezaupanje do Tune je hitro splahnelo. »Najbrž v začetku avgusta v Piran. Tam imamo sorodnike. Kopali pa se bomo v Portorožu ali v Luciji ali v Strunjanu ali … »Ali pa se sploh ne bomo. Vse plaže so zanič.

Ko bi šli vsaj do Umaga,« je vskočil njen brat Klemen. »Oči je dejal, da na Hrvaško pa že ne bomo več hodili. Zakaj bi nosili denar na njihovo obalo, ko pa nas baje itak ne marajo.« »Kaj pa ti veš,« jo je zviška zavrnil Klemen. »Očka je rekel, da nam vedno nagajajo.« »Hrvati nam nagajajo zato, ker mi njim,« je poznavalsko in strokovno ugotovil Klemen, ne da bi trenil z očesom. »Če bi se mi lepše vedli, bi bili tudi oni drugačni do nas.« Bil je leto starejši od Tune, hodil je v prvi letnik računalniške šole v Maribor. Tako je vsaj povedal.

Deloval je precej odraslo, morda zaradi svojega 30

resnega videza. Bil je nekoliko višji od Tune, precej slok, živih rjavih oči. Rjavi lasje že dolgo niso videli frizerja, v pramenih so mu padali na visoko čelo, ki je zaključevalo pravilne poteze njegovega obraza. Poleg tega, da je postal Tuni všeč v trenutku, ko ga je zagledala, je v njenih očeh zrasel tudi zaradi pravkar izrečenih tehtnih besed. »To pa že ni res,« je bila užaljena Taja, »očka pravi …« »Pusti ti to, kar očka pravi. Starejši nimajo vedno vsega prav. Če bi imel kakšno leto več in bi lahko jaz odločal o tako pomembnih zadevah …« »Bi bilo čisto drugače, kajneda,« se je vmešala Tuna, prepričana, da mu bo všeč, če mu ponudi svojo podporo. A Klemen se je napravil popolnoma gluhega, obrnil se je vstran in zdelo se je, da mu je njeno mnenje popolnoma nepomembno. »Tudi mi pojdemo najbrž v Piran,« je izstrelila Tuna in poškilila proti njemu. »A res?« je zažarela Taja, Klemnu pa so se za odtenek pobarvali vršički ušes. Ali pa se je Tuni tako le zazdelo. V trenutku je pozabila na vse poglede, ki sta si jih v šoli med sabo na skrivaj pošiljala z Mitjem. Potihoma je sklenila, da ga bo kar jutri odstopila Monci. »Kdaj pa greste?« je vprašal na videz še vedno nezainteresirano. »Mislim, da tudi v začetku avgusta,« je dejala Tuna in s pogledom poiskala mami. »Mami, kdaj gremo na morje? Kajne, da v začetku avgusta?« »No, ne vem še točno. Tako nekako sva se po31

govarjala z očkom. Sicer pa še ni nič dokončno.« »Ja, ampak v Piran, kajneda?« je vzkliknila Tuna. »Kopali pa se bomo v Portorožu ali v Luciji ali v Strunjanu ali …« Mami in očka sta se presenečeno spogledala. »Kaj res?« se je začudila gospa Ribičeva, še preden je kdo od njiju prišel do besede. »Potem se pa morda kje vidimo.« »Morda pa res,« je prikimal še gospod Ribič in stvar je bila s tem že tako rekoč dogovorjena in zapečatena.

Tuna je žarela. Srce ji je nemirno utripalo, počutila se je kakor v oblakih. Ni je več motilo, da se je sonce skrivalo daleč za meglicami, ni ji bilo mar, da se je ohladilo in je veter postajal iz minute v minuto ostrejši. Gledala je fanta, ki se je delal brezbrižnega, fanta, ki se skorajda ni zmenil zanjo. A tudi njemu so v resnici lica rdela in v svoji čudni zadregi je bil še bolj zmeden. Tuna je slutila, da je jezen sam nase. Pa kako ne bi slutila, tudi sama se je namreč počutila neskončno neumno. Obenem pa tudi nedoumljivo srečno in vznemirjeno. ~~~ Pot v dolino Tuni ni več predstavljala nobenih težav. Kar poskakovala je preko štorov in korenin, da sta se ji ati in mami čudila. »Kako pa to, da si naenkrat tako razigrana? Pa ne, da te je obnorel ta Piran,« ju je zanimalo. »Kaj bi ne bila dobre volje, vreme se je iz32

boljšalo. O, kako bo še lepo …!« Pa ni bilo čisto res. Še vedno so na nebu viseli temni oblaki in še vedno je obstajala nevarnost nevihte. Pa Tune to ni nič več motilo. In tudi tisti njen zadnji vzklik je imel v tem trenutku zanjo prav poseben pomen.

33

BLIŽAJO SE POČITNICE …

… in z njimi vse sorte neverjetnih dogodivščin.

Cunamiji ne pustošijo le po obalah oceanov, ampak tudi v razgretih glavah.

Mehiške nadaljevanke niso več glavne Naslednji dnevi in tedni so minevali kot v snu.

Tuna je prvič v življenju začutila, da z njo nekaj ni v redu. Karkoli je počela, se ji je zdelo kakor v meglici. Kot bi lebdela med nebom in zemljo. Neprizemljena. Nekje v sredini med vesoljem in resničnostjo.

Bila je zbegana. Znašla se je v novem položaju, ki ga ni bila vajena in mu ni bila dorasla. Vsa nemirna pa je vendarle v dnu svojega rosno mladega srca slutila, kaj se dogaja. Slutila, čeprav vsega ni prav dobro razumela.

Od izleta na Kapunar ni imela več miru. Prvomajski prazniki so minili, hodila je spet v šolo, bilo je napeto. Učitelji so bili slabe volje, učenci razdražljivi. Bližal se je konec zadnjega ocenjevalnega obdobja, ocene pa še niso bile zaključene. Resda Tuna ni imela posebnih težav, prav bi bilo le, da bi dvignila oceni pri matematiki in slovenščini, saj bi s tem pridobila več točk za vpis v gimnazijo. A glej ga šmenta, naenkrat ji to ni bilo nič več pomembno. Kakor ji niti ni bil več pomemben Mitja, ki je v šoli vedno bolj pogosto križal njene poti. »Tuna, kdaj dvigate ocene pri matematiki?« jo 34

je nekega večera v maju vprašala mama. »Eh, kdaj že? Mislim, da naslednji teden,« se je zlagala in buljila dalje v televizor. »Naslednji teden? Meni se zdi, da si zadnjič de-jala drugače. Da pišete v petek. Ali se morda motim?« »Zadnjič je bilo zadnjič! Se je Matka pač drugače odločila. Itak vedno spreminja svoje odločitve.« »Ti že veš,« je rekla mama Zora, »toliko si že zrela, da moraš vedeti, da je vse na tebi. Jaz te lahko samo opomnim, da ne pozabiš.« »Mami, ti si en tak moj opomnik. Saj bom, saj bom,« je narejeno vzdihnila Tuna in preklopila na drugi kanal. Ravno se je pričela njena najljubša španska nadaljevanka. Glavna junakinja je z zlomljenim srcem hlipaje slonela v naročju prijateljice. »Ne mara me, vzel bo raje tisto lajdro. Pa tako sem ga ljubila, vse bi storila zanj,« je pisalo v podnapisih. Tuna skorajda ni potrebovala prevoda.

Toliko teh mehiških nadaljevank je že videla, da se je ob njih samodejno naučila španščine.

Tokrat dogajanja na ekranu ni veliko spremljala. Fizično je bila prisotna tukaj, v domači dnevni sobi, njene misli pa so plavale čisto drugje … ~~~ Hodila je po cvetočem travniku, polnem zrelih trav in dišečih rož. Metulji so se spreletavali s cveta na cvet in srkali sladki nektar. Bili so čudoviti, njihova kot dih tanka krila so se lesketala v soncu v tisočerih barvah.

35

Tekala je za njimi in jih hotela uloviti. Posebej lep je bil velik, modrikasto zlat metulj. V njegovih krilih so bile z zlatimi in srebrnimi nitmi vtkane dih jemajoče umetnine. Igrivo je letal pred njo, dvigal se je visoko in se spet spuščal v svojem svatovskem plesu k tlom. Na vse načine se je trudila, da bi ga ujela. A tik preden ga je uspela prijeti, je odletel na drug cvet. Zdelo se ji je, da se norčuje iz nje in jo izziva: »No, deklica, če si dovolj hitra, me pa ujemi!« »Bom te, ujela te bom. In potem boš moj, samo moj.

Kakor je moj tudi …« Zdrznila se je, ko ga je zagledala. Ležal je, zleknjen na boku med cvetlicami in žvečil travno bilko. Levo nogo je imel nekoliko spodvito, desno je položil v travo, pazljivo, da ne bi ranil in pomendral lepih rožic. Njegov izraz na licu je bil tako odrasel, tako možat. Nasmehnil se ji je, izpljunil travno bilko in iztegnil roko proti njej … ~~~ »Se je ubožica že kaj pomirila? Joj, kako trpi.

Takšni so moški, vidiš. Je njena prijateljica že ujela v mreže tistega s haciende?« je vprašala mama, ki se ji je pridružila pri gledanju. »Ne vem, nisem bila pri stvari. Razmišljala sem …« »Tuna, zadnje čase veliko razmišljaš. Večkrat se mi zdiš precej odsotna. Kaj je narobe s tabo?« »Nič ni narobe, mami, le kaj bi bilo. Imam pač svoje skrbi,« je nejevoljno odvrnila Tuna in vstala. Vprašujoč in zaskrbljen mamin pogled jo je spremljal do vrat. Zaprla se je v svojo sobo, se vrg36

la počez čez posteljo in si nadela slušalke. Prijetne, romantične melodije so se zmešale z mislimi, ki so zasanjano spet zaplavale na cvetoči travnik. ~~~ Junij je bil v polnem razmahu, šola je počasi zapirala svoja vrata. Učenci so odhajali domov, eni veseli in zadovoljni, drugi bolj kislih obrazov.

Tudi profesorji so si očitno oddahnili. Zdolgočasenost z njihovih obrazov je izginila, prav videti je bilo, da so srečni, ko so končno spet dočakali konec pouka. Vezi in spone so padle z njihovih ramen, padle pa so seveda še bolj z ramen šolske mularije.

Tudi Tuna si je oddahnila. Šolske skrbi so ostale za njo, za njo je ostala tudi osnovna šola. Šolsko leto je zaključila z odličnim uspehom, čeprav je bila skorajda do konca ravno matematika tista, ki je odločala o tem. Pa Tuna je ujela zadnji vlak, potrudila se je in – uspelo ji je. Prav dobra ocena v tem predmetu ji je prinesla tudi spričevalo, ki se ga ni sramovala. Z dobrim občutkom se je bližala domu, na tihem je bila vesela svojega uspeha in ponosna nase. »Zdravo, mami, zdravo očka,« je zaklicala že s hišnega praga. Odvrgla je šolsko torbo na trosed v dnevni sobi, ni se potrudila niti toliko, da bi jo odnesla v svojo sobo. Danes je dan, ko si lahko privošči! »Kaj smo pa danes tako dobre volje?« je vprašal oči, ne da bi dvignil pogled iznad časopisa.

37

Ostal je bil doma, kajti zagnojil se mu je palec na nogi in zdravnik mu je priporočil, naj nekaj dni počiva. »Navadno nisi tako dobre volje. Si spoznala morda kakega novega frajerja?« Očka pač ni mogel brez tega, rad je dražil svojo punčko. »Kakega frajerja neki,« se je zasmejala Tuna. »Takih, ki bi bili meni všeč, ni na tem svetu.« »Seveda ni,« se je vmešala mama. »Taki so brez korenin in rastejo samo v vesolju. Od tam se spuščajo na izlet na Kapunarjev vrh.« Cunami, ki se je začel nekje v nogah, se je širil v cikličnih krogih in dosegel Tunino glavo s svetlobno hitrostjo. Eksplodiral je s takšno močjo, da je presenetil njo samo. »Pa kaj se gresta, vidva? Halo? Ali sta čisto ponorela? Me res ne moreta pustiti malo pri miru?

Pa prav danes …« Odvihrala je, kot že tolikokrat v svojo sobo in zaloputnila vrata za sabo. Niti torbe ni pobrala, pustila jo je ležati, kjer jo je pustila. Očka in mami sta nemo strmela za njo … »Vso zadevo bo treba nekako pogladiti,« je rekel očka. »Ne gre tako, da bi se danes, ko je zadnji šolski dan, kregali.« »Se strinjam, seveda. Ampak, ali nisi mogel malo brzdati svojega jezika,« je jezno zavila z očmi mama Zora. »Vedno pripraviš vse skupaj tako daleč, da nekomu prekipi.« »Ej, ej, mislim, da se motiš! Včasih sem jaz tisti, največkrat pa ti. Velikokrat pa se mi zdi, sploh zadnje čase, da pa je to najina hči. Večkrat sem že 38

tuhtal, kje sva zagrešila z vzgojo …« »Nič nisva zagrešila z vzgojo. Ko bi vsaj ti držal svoj jezik …« »Ali pa ti svojega. Kdo ji je govoril o vesoljcih?

Menda ne jaz?« »Kdo pa o frajerjih? Če si bil prej celo uro zateleban v tisti časopis, bi bil lahko še zdaj tiho.

Tako pa …« Strasti so se razvnemale bolj in bolj. Prišlo bi bržkone do krepkega prepira, to je uvidela tudi mama Zora. Zato je, da bi rešila situacijo, znižala ton in preusmerila pogovor v nekoliko bolj mirne vode: »Kar spomni se, tudi z Marnejo je bilo težko.

Komaj pred kratkim se je za silo izvlekla iz tistih let. Še danes ima svoje muhe.« Mama Zora je bila stvarna ženska in je vedno razmišljala zelo trezno. Situacijam primerno, pač, seveda. »Saj vem, seveda! Vedno imaš prav! Ne bova se sedaj zaradi tega sporekla še midva. Vendarle pa mi ni vseeno, ko vidim, kako se obnaša Tuna.

Počutim se nemočnega, počutim se krivega. Nisem je znal prav vzgajati.« »Znal ali ne znal, ne obremenjuj se zdaj s tem.

Je že prepozno. Sploh pa, Tuna je zdaj v obdobju, ko je najbolj ranljiva. To zna trajati nekaj let. Videl boš, da se bo vse uredilo.« »Misliš, da se bo?« »Kar spomni se, tudi nama se je v teh mladostniških letih dogajalo podobno.« »Najbrž imaš prav. Verjamem, da ti žensko dušo poznaš bolje od mene,« se je vdal ata. Tudi 39

sam ni maral takšnih neumnih prepirov. Sicer pa, ali je že kdo kdaj slišal za prepir, ki ni neumen? »Zdaj pa greva k njej, da nama pokaže zadnje osnovnošolsko spričevalo,« je predlagal.

Tuni se je medtem jeza nekoliko polegla. Ko sta ati in mami potrkala na vrata, je že skoraj pozabila na svoj izpad. »Prišla sva pogledat tvoje zaključno spričevalo,« je dejal ati. »Sam pa bi se ti rad tudi opravičil.

Veš, včasih imam pač take neokusne … Pa s tem ne mislim nič hudega.« »Jaz tudi,« je priznala Tuna. Spet je začutila tisto značilno vročino, ki huškne v obraz. »Saj ni bilo nič takega.« »Nekaj malega sva ti pripravila, ker si zaključila s tako dobrih uspehom,« je rekla mama, ko je slovesno predala spričevalo očku. Izza hrbta je potegnila majhen zavojček, okrašen z roza pentljo. Z velikim pričakovanjem ga je Tuna razvila. V škatlici je bil lični toaletni pribor.

Mama Zora je dobro poznala svojo hčer in njeno nečimrnost. Vedela je, da veliko časa preživi pred ogledalom. A kaj zato, verjetno tudi druga dekleta njene starosti niso nič drugačna. »Hvala mami, hvala oči,« je vzkliknila Tuna in ju objela. Darila je bila resnično vesela.

V mislih se je že videla, kako napudrana in odišavljena, z rahlo razprtimi živordečimi ustnicami gre mimo Klemna. Mimo njega, ki se dela, kot da je ne pozna. O, pa bo že videl. Vsi drugi fantje bodo gledali za njo. In ona bo izbrala tistega, ki stoji tam zadaj za Klemnom, prijela ga bo 40

pod roko in odšla z njim. O, bo že videl, domišljavec domišljavi! Še žal mu bo! ~~~ Počitnice so za šoloobvezne otroke najlepši čas v letu. So nekaj podobnega kot dopust za tiste, ki hodijo vsak ljubi dan v službo. In ko si slednji vzamejo nekaj dni prostih, so videti najbolj srečna bitja na svetu.

Tudi Tuna je bila srečna. Vsak dan je hodila na igrišče, kjer se je srečevala s svojimi prijateljicami.

Največ seveda s Solzo in Monco. Igrala je košarko s fanti, največkrat tako uspešno, da so jo vedno vsi hoteli imeti na svoji strani. Tudi tisto sobotno popoldne v poznem juliju je bila s svojimi prijateljicami na igrišču. Spet so sedele za uto in razpravljale. »Tele počitnice se pa že vlečejo,« je dejala Monca in puhnila oblaček dima v zrak. »Dolgčas je, ničesar se ne dogaja.« »Res se ne dogaja ne vem kaj,« se je strinjala Solza. »Ampak, če mene vprašaš, sem pa le raje doma kot v šoli. Mirno lahko počnem kar me je volja, ni se mi treba učiti. Popolnoma sem pozabila na šolo in na vse tečne učitelje.« »Mirno lahko sanjariš o svojem Igorju, kajne?« se je nasmehnila Tuna. »Ali se danes tudi kaj vidita?« »Ne vem, mogoče. Če bom lahko šla zvečer v disko. Ni še sigurno. Kako pa kaj ti in tvoj Mitja?« »Ah, Mitja! Kje je že to,« je odvrnila Tuna in se 41

narejeno zasanjano zagledala za oblačkom, ki ga je pravkar spustila v nebo. Prijateljici sta takoj pristrigli z ušesi. »Kaj to pomeni? Pa ne, da nama kaj prikrivaš?« je poskočila Monca in od razburjenja prijela cigareto tako blizu tlečega konca, da si je opekla prste. »Šit,« je zajavkala, in jo spustila iz rok. Od jeze jo je s peto čevlja zatolkla globoko v tla. »Eh, pa saj ni nič takega,« se je sprenevedala Tuna. Bila je odlična igralka in tega se je tudi sama presneto dobro zavedala. »Daj povej, daj povej,« je poskočila Solza, »nama boš pa ja povedala. Saj sva tvoji najboljši prijateljici.« »Midve tebi tudi vedno vse poveva,« je pritegnila Monca. »Sploh pa, monca madonca, – ali smo prijateljice ali nismo?« Monca je bila znana po tem, da se je večkrat rada pošalila iz svojega imena. »Zaupanje je bilo vedno temelj našega prijateljstva,« je teatralno dejala Solza in pomenljivo pogledala Monco. »No, če sta me že potisnili v kot,« se je navidezno vdala Tuna. V resnici pa je komaj čakala, da prijateljicama pove tisto, kar ni mogla več zadrževati v svojem srcu. »Ja, Mitja je preteklost. Sicer pa mi do njega itak nikoli ni bilo kaj dosti.« »Tako zdaj praviš! Kar spomni se, kako si se metala za njim,« je ušlo Simoni. »Kaj, jaz da sem se metala za njim?« se je razburila Tuna. »Hej ti, Monca Madonca! Je pa že on bil tisti, ki se je kam metal.« 42

»Ma ja, on je bil tisti, ja. Saj vem, Monca, kaj le govoriš,« jo je s spravljivim tonom mirila Solza.

Preveč je bila radovedna, kaj bo zvedela novega, da bi dopustila na tako neumen način vse skupaj pasti v vodo. »No, naj vama bo. Ampak, še enkrat vama povem, da se je Mitja metal za mano, ne pa jaz za njim.« »Dobro, dobro. Vzamem besedo nazaj.« Tudi Monca je spregledala Solzino igro. »Prav, torej povej, kdo je zdaj srečni dobitnik.« »Klemen.« »Kaj Klemen? Kakšen Klemen? Čigav Klemen?« »Ribičev Klemen je, tako mu je ime.« Tuna se je poskusila držati čim bolj zdolgočaseno in nezainteresirano, vendar ni zdržala niti par sekund. »Spoznala sva se že pred meseci,« je rekla ognjevito in s tistim pred meseci hotela poudariti resnost njune zveze. »Takrat, ko smo bili na Kapunarju. V trenutku se je zagledal vame.« »Vau,« je ušlo Simoni. »Verjetno, da res. Ali ga poznava?« »Najbrž ne. Ali pa morda tudi.« »Od kod pa je?« je zanimalo Solzo. »Ne živi ne vem kako daleč, blizu pa tudi ne.« Tuna se je diplomatsko izognila odgovoru. Saj konec koncev še sama ni točno vedela, kje živi Klemen. Nekje na drugi strani Drave. Morda v bližini Vuhreda, morda v Breznu ali v Podvelki. V Radljah zagotovo ne. Če bi živel v Radljah, bi ga sigurno poznala iz šole. Njega in njegovo sestro Tajo.

43

»Srečnica ti,« je vzdihnila Monca. V njenem glasu je bilo čutiti zavist. »Jaz pa sem še vedno sama.« »Tudi zate bo napočil pravi čas.« »Kdaj pa je pravi čas? Kako naj to vem? Po moje je že zdavnaj mimo.« »To se ti samo tako zdi, ker si neučakana. Glej, Monca, tudi jaz nisem vedela. Pa je prišel ta trenutek, kar naenkrat in kar sam od sebe. Tudi tebi se bo zgodilo tako,« jo je tolažila Tuna. »Sicer ti pa zdaj odstopim Mitjo, lahko ga imaš.« »Ja, seveda, obrabljene cunje naj nosim,« je v prispodobi užaljeno reagirala Monca. Vseeno pa se ji je dalo razbrati z obraza, da ji ponudba pravzaprav ni nezanimiva.

Solza je odvrgla palico, ki jo je ves čas vrtela med prsti, globoko v grmovje. To, kar je slišala, jo je nekoliko vznemirilo. Da bi zdaj Tuna s svojim novim fantom prešla v prvi plan dogajanja? Zdaj, ko se je ravno začelo dogajati njima z Igorjem? O tem mora v miru premisliti. »Moram domov. Drugače me mama zvečer ne bo pustila v disko. Gresta tudi vidve v Nebesa?« je vprašala. »Jaz ne morem,« je rekla Monca, »imam delo.« Njen kisli obraz je kazal, da bi šla zelo rada, pa verjetno ne bo smela. »Jaz bi šla,« se je navdušila Tuna. »Konec koncev že dolgo nisem bila v disku. Glede na moje spričevalo tokrat ne bi smelo biti težav. Tudi Marneja, bo najbrž šla. Pa morda bo tam še …« »Klemen,« se je posmehnila Solza. »Torej, če 44

greš, se vidimo.« »Okej, se vidimo,« je prikimala Tuna. Monca je le razpotegnila obraz v dolgo grimaso in punce so se razšle.

45

NEBESNA DOGODIVŠČINA

Disko je opij za mlade. »Slow motion« v dvojnih nebesih.

Brez remonta doma ni morskih počitnic.

Po pričakovanju tokrat Tuna ni imela težav.

Mama ji je dovolila, da gre skupaj z Marnejo v disko, oči se je celo ponudil, da pride po njiju.

Pogoj je bil le – najbolj dolgo do ene ure po polnoči! »Seveda, saj ni problema. Vrneva se pravočasno,« se je, sicer nekoliko zadržano, strinjala Marneja. Tuna jo je pogledala izpod čela in se namrdnila. »Tako hitro? Komaj se bomo prav usedli, odplesali kak ples, pa naj se že vrneva?« »Kakor sem rekel,« je bil tokrat odločen ati. »Pokličita, če ne bo prevoza, pridem po vaju.« Na odcepu za igrišče se jima je pridružila še Solza. Zmenjena je bila z Andrejem, ki je premogel že lasten avto in kaj hitro so bili v mestu.

Hrupna glasba jim je udarila v ušesa, ko so vstopili v disko Nebesa. Vzdušje je bilo živahno in polno energije. Mladi so se drenjali povsod, največja gneča je bila na plesišču. Reflektorji različnih velikosti, barv in hitrosti so poplesavali s snopi živopisne svetlobe po prostoru. Bliskalo je in grmelo, kot sredi najhujše naravne nevihte.

46

»Še dobro, da je mogoče vsaj za silo dihati. Kako grozno je moralo biti včasih, ko so v prostorih še kadili,« je kričala Marneja, medtem, ko so si iskali prazen prostor v kakšnem kotu. »Kaj praviš?« Tuna ni razumela sestre, saj je razgreta mladina ravnokar na vso moč pritegnila znanemu hitu. Marneja je samo odmahnila z roko in se ozirala naokrog.

Imele so srečo, opazili sta jih sošolki, ki sta mahali in jih vabili, da se jima pridružijo. Naročile so pijačo in se kaj kmalu zapletle v živahen pogovor.

Vmes sta se jim pridružila še Matic in Jure, fanta, ki sta obiskovala drugi letnik srednje strojne šole. Izmenično so hodili na plesišče, vračali so se potnih teles in razgretih glav. Vmes je marsikdo občasno zavil na verando, ki je bila vsa zavita v oblake dima.

Tuni je počasi začelo vse skupaj presedati. Zdelo se ji je, da sedi za mizo že celo večnost. Plesati se ji ni dalo, bila je vznemirjena in polna pričakovanja. Kradoma je pogledala proti Marneji in opazila, da se tudi njej dogaja podobno.

Ni več zdržala. Pograbila je torbico in se odpravila proti toaletnim prostorom. Kar ustrašila se je svojih blodnih in vročičnih oči, ko je uzrla svojo podobo v ogledalu. Šele, ko si je nekoliko osvežila make-up in si na novo začrtala ustnice, se je spet počutila nekoliko bolj samozavestno. »Se urejamo, kaj?« je zaslišala za sabo. Solza se je nagajivo smehljala. »Misliš, da bo prišel?« »Kdo?« se je Tuna naredila nevedno. »Kdo le? Moj Igor vendar,« se je zasmejala 47

Solza. »Koga si pa mislila?« »Njega, ja,« se je zlagala. »Najbrž, da! Igor je zadnji, ki ti ta trenutek pride na misel. Toliko pa že vem. Pravzaprav pa mi je to kar všeč. Bo vsaj ostal meni.« »Naj ti kar ostane, saj ti ga privoščim,« se je namuznila Tuna. Počakala je prijateljico, družno sta se vrnili za bučno omizje.

Nemir pa ni pojenjal, še več, celo stopnjeval se je. Presedala se je, njene oči so švigale od mize do mize, od obraza do obraza; a tistega, ki ga je iskala, med njimi ni odkrila. Že je skorajda obupala, ko so se vhodna vrata ponovno odprla. Med podboji se je v družbi sovrstnikov pojavil – kdo le? – nihče drug, kot tisti, ki ga je ves večer željno pričakovala: Klemen.

Naslednje minute so minevale kot v upočasnjenem filmu. Klemen se je z družbo usedel k mizi v nasprotnem kotu. Tuna ni opazila niti tega, kako so Marneji naenkrat zasijale oči, ko se je pojavil Julijan in jo povabil na ples. Sploh se ni več spomnila nanjo in ni je več pogrešala. Ni videla niti njenih dveh sošolk, ki sta se hihitali in zvijali ob zabavnih pripombah Matica in Jureta.

Le sedela je kot uročena in skozi migotanje lučk pogledovala nekam navzgor.

Mehka, občutena melodija je zapolnila prostor, ko je nenadoma začutila roko na svoji rami. »Glej no, kdo bi si mislil! Da tebe najdem tukaj? To je pa res presenečenje.« »Ja, sem prišla …« Zajela je sapo in hotela povedati še, da ni prišla sama, da sta z njo še Mar48

"Tuna, bi bila moje dekle?" je vprašal Klemen

neja in Solza. A usta so bila suha in jezik je čudno otrdel. »Najbrž prideš večkrat? Jaz sem danes drugič tukaj. Pravzaprav, čisto slučajno.« »Tudi jaz sem drugič … eh, trapa, kaj govorim.

Letos sem prvič tukaj.« Otrplost v Tuni je popuščala, začutila je spet trdna tla pod nogami. »Konec šolskega leta je, pa smo hotele malo proslaviti.« »Tudi mi,« se je nasmehnil Klemen in v njegovih rjavih očeh se je pojavilo sto vražičkov. »Ampak, glej, govorila bova pozneje. Zdaj slišim krasno melodijo, ki bi jo bilo škoda zamuditi.« Prijel je Tuno za zapestje in jo, meni nič, tebi nič, potegnil za sabo.

Ni se upirala. Spretno sta krmarila med pari na plesišče. Ko se ga je oklenila in mu naslonila glavo na ramo, se je Tuni spet zazdelo, da ji odpovedujejo noge. Zato se je naslonila na soplesalca, ki pa, začuda, ni imel nič proti.

Tisti večer je bil rezerviran samo zanju. Plesala sta, se pogovarjala, se smejala in spet plesala. Tuna je pozabila na opojno pijačo na mizi, pozabila na oblačke, ki so se na verandi še vedno dvigali proti nebu. Pozabila je na sestro in prijateljico … le plesala je. Plesala s plesalcem, ki se je pojavil tako nenadoma in zapolnil vso njeno bit.

Naenkrat se je znašla s Klemnom na prostem, v temnem kotičku pod milim nebom. »Tuna, bi bila moje dekle?« je vprašal Klemen, ko jo je že nekaj časa držal v naročju. Tesno se je privila k njemu in po dolgem poljubu, ki ji je je50

mal dih, je le uspela odgovoriti: »Bi, ampak sigurno že imaš drugo. Tak fant, kot si ti …« »Nimam druge in je tudi nočem. Odkar sem spoznal tebe …« »Doslej nisem imela takšnega občutka,« je rekla in ga nagajivo pogledala. »Zdelo se mi je, da me sploh ne vidiš.« »Eh, saj veš …« Rdečica se je razlila čez Klemnovo lice. Hvaležen je bil luni, ki se je ravno v tistem trenutku skrila za temen oblaček. »Fantje smo taki, da nam je nerodno. In potem se raje delamo brezbrižne, tudi če smo takrat ne vem kako zagreti.« »Res? No, bomo videli, kako bo odslej,« se je sladko nasmehnila Tuna.

Namesto odgovora jo je Klemen spet poljubil.

Ni ji preostalo drugega, kot da je spet napol omedlela in dovolila, da je padla v neko posebno stanje hipnotične pripravljenosti …

Pred vrati Nebes sta se naenkrat pojavila Marneja in Julijan. Tuna je bila besna nase, ker je imela zaprte oči in ni videla, ali sta prišla iz notranjosti ali pa sta se pojavila nekje iz teme. »Tuna, si tu? Halo, oglasi se.« »Tu sem,« se je odzvala, čeprav bi bila najraje tiho kot miška. »Kaj pa je?« »Kako, kaj je? Si popolnoma izgubila občutek za čas? Treba bo domov. Nisem klicala atija, odpeljal nas bo Andrej, tudi on se že počasi odpravlja. Pridi, da ne zamudiva. Drugače bo jutri vse narobe. Drugič ne bo več izhoda.« 51

»O, ne, kaj je res že tako pozno?« Tuna se je z obžalovanjem obrnila h Klemnu. »Se kaj slišiva po telefonu ali po SMS-u,« je dejal in ji potisnil v roke zmečkan listič. »Do takrat pa adijo.« Nežno jo je privil k sebi in njune ustnice so se združile v dolg poljub. Potem je njegov stisk popustil. Tuna je imela občutek, da se je nočno nebo z zvezdami in luno vred zvrnilo nanjo. V hudi žalosti je avtomatsko odkorakala, še roko je pozabila dvigniti v pozdrav … ~~~ Na veliko se je že delal nov dan, ko je dvoje mladih hrepenenj v domačih posteljah končno utonilo v sen. Pa Tuna se ni sekirala; srečna je bila zase in vesela za Marnejo. Slutila je, da je tudi sestra preživela čudovit večer. Če se je Julijan potrudil priti iz Maribora, potem to že ni bilo kar tako. Marneja pa je itak zmešana že nekaj časa.

Torej se bo le vse lepo uredilo.

In danes … prespali bosta lahko ves dopoldan.

Mama ima mehko srce in zna biti kljub svoji strogosti tudi uvidevna. In ker ju bo mamica pustila spati, bo še očka tiho zapiral vrata in hodil po prstih, ja ja … ~~~ Dnevi so minevali, kot bi jih kdo na vso moč priganjal. Julij ga je pihnil mimo kar takole čez 52

palec, avgust je bil pred vrati. Pri Tuni doma je bilo ves mesec živahno, kot že dolgo ne. Ati in mama sta imela obrtnike, dela so bila v polnem teku. Okrog in okrog hiše so postavili visok delovni oder, preko katerega so se potem skobacali na streho hiše. Odvili so stare salonitne plošče in jih pazljivo spustili na tla. Nato so jih naložili na kamion in odpeljali. »Kam jih peljejo?« je zanimalo Tuno. »Saj še niso tako slabe. Lahko bi jih še kje uporabili. Zakaj sploh menjavamo streho?« Pomislila je na njihovo uto na igrišču. Za tam bi bila ta kritina še dobra. Lahko bi izbrali samo najbolj ohranjene plošče. No ja, res pa tudi na uti ni še nič nakazovalo, da bi zamakalo. »Plošče bodo odpeljali na zbirno mesto. Vsebujejo primesi azbesta in so nevarne za dihala ljudi,« je pojasnil oči. »Fijuuuu, kakšna strokovna razlaga. Nevarne za dihala? A doslej pa niso bile?« »Vsak material ima svojo življenjsko dobo,« je potrpežljivo razlagal ati. »Plošče so stare več kot dvajset let in čez nekaj časa bi se pričele počasi razkrajati. V mokrem stanju ne bi bile nevarne. V suhem pa bi veter raznašal drobne, mikroskopsko majhne delce, ki bi jih veter in sonce krušila od plošč. Si že slišala za erozijo kritine? Ti delci bi lahko zašli v naša pljuča.« »In? Jaz bi jih že izkašljala, doslej sem še vse,« je duhovičila Tuna. »Azbest vsebuje rakotvorne snovi,« se je vmešala mama. »Bolje je za nas in za druge, da zame53

njamo streho. Ta ozaveščenost šele počasi prihaja med ljudi. Pred desetletji nas ni nihče opozoril na to nevarnost. Saj tega takrat še strokovnjaki niso vedeli.« »Celo šole in vrtce so gradili z zidaki, ki so vsebovali radioaktivne snovi,« je povedal ati. »Čez nekaj let pa bodo verjetno spet ugotovili kaj drugega, za kar stroka še danes zatrjuje, da je povsem neškodljivo.« »Groza,« je rekla Tuna, »tega pa nisem vedela.

Kaj vse se dogaja. Počasi še žare ne bodo več varne.« »Poslušaj, Tuna …« se je skoraj zaletelo mami.

Očka pa je menda preslišal zadnjo pripombo in je zagreto nadaljeval: »Zdaj bomo hišo pokrili z lahko in tanko izolirno jekleno kritino. Na njej je več slojev obdelave, zadnji pa je nanos posipa, ki uduši šum dežja. Ker je zares lahka, ne bo trpelo ostrešje, pa še ekološko je sprejemljiva.« »To je že bolje,« se je strinjala Tuna. S kotičkom očesa je opazila Marnejo, ki je pripravljala mizo za kosilo. »Moram pomagati Marneji,« se je opravičila in odhitela. Nikoli ni marala dolgih razlag, ne v šoli, kaj šele doma. Atija pa je večkrat v preveliki vnemi rado zaneslo.

Vreme jim je bilo naklonjeno, zato so z menjavo kritine zaključili v dobrem tednu dni. Seveda, skupaj s pripravami je trajalo nekaj več časa, a glavna dela so bila vendarle opravljena v rekordnem času. Obrtniki so pospravili svoje orodje, podrli oder, z uporabo znanj iz astronomije 54

napisali račun in se poslovili. Ati je s kislim obrazom pospravil denarnico nazaj v žep. A komaj se je obrnil, se je zdelo, da je že pozabil na bolečo izgubo. »Takole, na vrsti je kopalnica,« je hrupno oznanil. »Mar bi si malo oddahnili,« je pojamrala mama, »saj ne vem več, kje se me glava drži.« »Drži se te tam, kjer se te je vedno: na vratu.

Boste že zdržale, saj ste tri, jaz sem pa sam,« je dejal ati.

Do neke mere je bilo to res. Marneja in Tuna sta bili mami v veliko pomoč, pomagali sta pri kuhi in strežbi, da so delavci ob vsakem obroku zadovoljno tleskali z jeziki. Ati pa je bil sam za vse: na grbi je imel organizacijo, vsak trenutek je moral biti odgovoren, skrbeti je bilo treba za tisoč drobnih stvari.

Tako sta se čez tri dni že prikazala dva nova obrtnika – zidar in polagalec keramike. Spravila sta se nad kopalnico, kot da jima je to delo v največje veselje. Ves dan je pokalo in bobnelo, udarna kladiva so brnela, da se je tresla vsa hiša.

Oblaki prahu so se valili skozi okno, mama pa je vila roke. »Vsi prostori bodo prašni. In fasada. Le kako bomo to počistili …« »Nič se ne boj, vse bomo postavili v prvotno stanje,« je bil prepričan ati. »Zapiraj vrata v ostale prostore. Fasada pa je izdelana iz pralnega materiala. Z visokotlačnim čistilcem bom vse saniral, da se sploh ne bo poznalo.

55

Naslednji dan se je izkazalo, da sta bila oba – zidar in keramičar – vsak do polovice tudi vodovodarja. Porezala sta stare cevi in jih nadomestila z novimi, pa ne več s pocinkanimi, ampak s takimi, ki so bile sestavljene iz plastičnih elementov.

Ko sta na koncu preizkusila vodotesnost, sta zadovoljno pokimala in jih zacementirala v tla. Zdaj je bil na vrsti polagalec keramike, mlad fant, ki je bil neverjetno vešč svojega dela. Vihtel je zidarski oblič in razgrinjal lepilo, da so se ploščice skorajda same lepile nanj. Na lepilo namreč.

Na Alena, tako je bilo fantu ime, pa bi se skorajda zalepila Marneja. Tuna je hitro spregledala, da se stvari nevarno zapletajo. »Oči, tole bo pa poceni,« se je zadrla po kosilu, ko je Marneja spet z vso vnemo podajala ploščice Alenu. »Kaj bo poceni?« se je oglasilo izpod okna. »Tole polaganje ploščic. Polovico dela naredi Marneja. Kdo bi si mislil, kako se trudi.« »Kaj res? No, se bomo zvečer pomenili …« Ko je Tuna spet pogledala v kopalnico, ni bilo sestre nikjer več. Zarežala se je kot pečen maček in popolnoma ignorirala jezen pogled, ki ji ga je poslal Alen. »No, pa smo rešili še eno težavico,« je pomislila. »Na dveh stolih sedeti je baje težko – to je menda že stara ljudska modrost. Saj res, ali so takrat sploh že imeli stole? Vprašala bom očija.« Vprašanje je seveda obviselo v zraku. Saj tudi ni bilo postavljeno zares. Se je pa Tuni le zdelo hecno, kako se je včasih pogovarjala kar sama s 56

sabo. Postavljala si je odštekana vprašanja in si nanje še bolj odštekano odgovarjala.

Kopalnica je bila obnovljena. Bleščala se je kot nova, pa kaj, saj je takšna tudi bila. Ati je spet s težkim srcem odprl denarnico in poravnal dolg.

Tuna se je narejeno čudila, od kod se je na mizi znašlo toliko bankovcev. »Ati, kje dobiš toliko denarja?« je vprašala za šalo. »Bil sem danes v mestu, pa sem mimogrede skočil na bankomat,« je odvrnil. »A tako? Ti enostavno skočiš na bankomat? Ta se ustraši tvoje teže in ti izplača denar? Drugi morajo zanj delati cele mesece …« »Ti se kar hecaj,« se je odzval ati nekoliko užaljeno. »Bodo prišli časi, ko boš morala tudi ti skrbeti zase in za svojo družino.« »Uh, upam, da še ne tako kmalu. Nimam še dovolj kilaže za bankomat,« se je zasmejala in jo še pravi čas ucvrla skozi vrata. S kotičkom očesa je namreč opazila mamin nasmejan obraz in roko, ki se je bližala kuhalnici na kuhinjskem pultu.

Dela so bila končana, ati in mama sta bila presrečna. Zadovoljni sta bili tudi dekleti, ko sta videli široka nasmeha staršev. Naslednji dan je ati iz garaže res privlekel parni čistilec. Opral je celo stran hiše, kamor je bila obrnjena kopalnica. In – kakor je bil napovedal – nikjer ni bilo več sledu o kakršnikoli umazaniji. Celo več! Celotna ploskev hiše je bila zdaj pravzaprav bolj čista, kot ostale tri. »Zdaj boš moral oprati celo hišo,« je rekla mami.

57

»Jaz od zunaj, ti od znotraj,« se je zasmejal. »Pa ne letos. »Nekaj mora ostati tudi za drugo leto.« ~~~ Zvečer se je vsa družina zbrala v kuhinji. »No, pa ti je uspelo izpolniti tisto, kar si si zamislil,« je rekla mama Zora, ko so po večerji obsedeli za mizo. »S tvojo pomočjo in s pomočjo obeh deklet,« je ponosno dejal ati. »Vsem skupaj nam je uspelo.

Res je dober občutek, če uresničiš tisto, kar si si zadal.« »In to v začrtanem roku. Saj sta rekla, da je planiran zaključek del do konca julija,« se je oglasila Marneja.

Tuna je takoj vedela, kam je ciljala sestra. Že dolgo ji je bilo znano, da gre Marneja s prijateljicami na morje. Da jim ne bo dolgčas, bodo s sabo povabile tudi nekaj fantov. Med srečneži bo gotovo tudi Julijan.

Zavidala ji je, pa kako zavidala. A hkrati se je zavedala, da bo morala sama vsaj še letos stisniti zobe in se pokoriti staršem. Drugo leto ne bo več tako, o ne, drugo leto bo že srednješolka in takrat bo vse drugače. »V začrtanem roku, da. Kajne, mami?« Očka je bil razigran in dobre volje, kot že dolgo ne. Obrnil se je k starejši hčerki: »Saj vem, Marneja, na morje greste. Le pojdite, dovolj si stara, da sama skrbiš zase. Mi pa …« Obrnil se je spet nazaj ter objel mamo in Tuno, 58

»gremo …« Ati je umolknil in v sobi je zavladala napeta tišina. Mama se je rahlo nasmihala, Tuna pa je od nestrpnosti odprla usta. »Mi pa gremo,« je ponovil ati, » … tudi na morje.« »Hura! In to v Piran,« je zavpila Tuna in poskočila, da je skorajda prevrnila kozarce na mizi. »V Piran, če ti tako praviš,« je prikimala mama. »Očka si že navila okrog prsta. Čeprav ne vem, kje se bomo tam kopali. Nikjer ni nobene pametne plaže.« »Kopali se bomo v Portorožu, ali v Luciji, ali v Strunjanu ali …« »Ta stavek mi zveni čudno znano,« je dejal ati in se namuznil. »Občutek imam, da sem ga letos že nekje slišal.« ~~~ Tuna tisto noč spet dolgo ni mogla zaspati. V mislih je podoživljala vse dni od takrat, ko sta si s Klemnom pod svetlimi zvezdami izkazala obojestransko naklonjenost. Čeprav so minili šele trije tedni, se je Tuni zdelo, da Klemna ni videla že leta. Občasno sta si dopisovala, SMS-i, polni vročih želja in obljub so potovali v obe smeri. To pa je bilo tudi vse. Klemna ni bilo na spregled, Tuna pa je zadnje čase tudi morala veliko pomagati doma.

Zdaj se bo vse spremenilo, vse ji gre na roko.

Dokončali so, kar so se namenili, ati in mama sta zadovoljna in mehka kot testo, ki ga je treba le 59

gnesti in oblikovati. Zdaj bo ona glavna. Šli bodo natanko isti dan, kot Ribičevi, na obali pa bo že poskrbela, da se s Klemnom najdeta. »Letošnje počitnice še niso končane, o ne,« je zamrmrala, preden je zaspala. »Še nas čaka polno presenečenj in dogodivščin.« Na ustnicah ji je lebdel nasmeh, poln pričakovanja. A najbrž bi bil nekoliko drugačen, če bi naša junakinja vedela, da so njene misli še kako resnične in preroške … ~~~ »Pri Belem Križu sem se dogovoril za apartma,« je v petek zvečer dejal ati. »Pridemo lahko v nedeljo in ostanemo deset dni.« »Jutri bom pripravila vse potrebno, kar potrebujemo,« se je strinjala mami. »Zase bom poskrbel sam. Vidve bosta imeli še s sabo preveč dela. Kakor vsako leto. Ženske pač.« Mama je hotela nekaj ugovarjati, a si je premislila. Tudi Tuna je bila modro tiho. Tako je bilo tudi najbolje. Zaenkrat je teklo vse po planu. »Imaš kakšno pripombo?« jo je vprašal ati. »Nimam. Komaj čakam, da zaplavam v morju.« »Čudno. Nobeno leto še nisi bila nad njim tako navdušena kot letos.« »Ljudje odraščamo in postajamo pametnejši.

Tako vsaj ti vedno praviš, ati. Da z leti zorimo.

Zato je mami ime Zora. No, jaz zdaj zorim. Pravzaprav – sem že dozorela.« »Dozorela? Seveda, kar misli si, hruška hruš60

Letošnje počitnice še niso končane, o ne ...

kasta. Tepka, ja. Ne vidim, da bi že padla z drevesa. Do dozorelosti še mnogo manjka Marneji, kaj šele tebi. Saj res, mami, se je Marneja danes že kaj oglasila?« »Nič se ni. Včeraj je poklicala, da so srečno prispeli v Poreč. To je pa tudi vse.« »Seveda, ona se bo zdaj ubadala z nami,« se je nasmejala Tuna. »Ima sigurno tisoč drugih misli, ki se ji trenutno motajo po glavi in so mnogo pomembnejše od klica domov.« »Enkrat dnevno bi pa le lahko poklicala,« se je kujala mama. »Mami, kje pa živiš? Srečna bodi, če te bo poklicala še enkrat vmes. Drugače pa pozabi teden dni nanjo, kot bo ona na nas.« »Ko smo bili mi v koloniji …« »… ste pisali domov razglednice in pisma, telefonov še ni bilo. Mami, prihrani mi prosim to.

Si že pripravila vso prtljago?« »Ja, ne, nisem še. Grem pogledat, kaj bova vzeli s seboj. Morda bom morala jutri še v mesto, da kaj dokupim. Ne vem, kako je s kopalkami.

Dandanes se moda tako hitro menja …« »Morski pes se pač ne spozna na modo,« se je nagajivo oglasil ati. »Njemu je bolj pomembno, da vidi prava, hrustljava bedrca. Takšna, kot jih imaš ti,« je še dodal in se pričel počasi bližati mami. »Oh, vi stari,« je zavrtela Tuna z očmi in se preselila v dnevno sobo. Na sporedu je bila seveda njena najljubša mehiška nadaljevanka.

62

VZNEMIRLJIVO PODVODNO ODKRITJE

Zakaj je dvojina slovenska posebnost?

Ker je za zaljubljence boljša od množine …

V skrivnem zalivu se skoraj zgodi katastrofa.

Nenavadno odkritje dvigne adrenalin.

Komaj so v apartmaju na Belem Križu razpakirali svoje stvari, že je bila Tuna spet vsa na trnih. Če ne bi bila mama huda, ne bi počakala niti na kosilo. Takoj zatem je na skrivaj poslala MMS s kratko vsebino: »Prispeli smo. Kje in kdaj se dobiva?« Ni čakala dolgo: »Mi smo tu že od včeraj.

Dobiva se ob dveh na prvem križišču.« Tuna se je pretegnila in zazehala. Krožniki so bili sicer še umazani, ampak to je ni več ganilo. »Mami, oči, jaz grem malo na oglede. Se vidimo.« »Pa ne hodi predolgo. In pazi, da se ti kaj ne zgodi.« »Da se ne izgubiš,« je zaklical ati za njo. Za hec, iz čiste nagajivosti, seveda.

Tuna ni več slišala ničesar. Odhitela je do prvega križišča, kjer jo je že čakal Klemen. Srce ji je utripalo v grlu. »Dolgo se nisva videla,« je dejala. »Kam greva?« »Najbolje, da se spustiva do obale. Ogledala si jo bova in poiskala prostor, kjer se bova v nasled63

njih dneh kopala,« je predlagal Klemen.

Spustila sta se proti morju in se podala po razčlenjeni obali. Kmalu sta, čisto slučajno, odkrila majhen zalivček, ki ga od daleč sploh ni bilo videti. Šele, ko sta se mu čisto približala, je Tuna zagledala ozek prehod, ki ga je delno zakrivalo visoko ločje in vejevje nizkih borov. Takoj je bila navdušena. »Tukaj bo najino mesto! Tu se bova kopala, sončila in potapljala. Tu bo najin raj.« Klemen je skomizgnil z rameni. Vedel je, da ji nima smisla oporekati. Kar si je enkrat vbila v glavo, tako bo in konec. »Zaplavajva, da vidiva, kakšna je voda,« je rekla Tuna in odvrgla majico ter lahno gornje krilce. Že je bila v vodi. »Topla je, pridi. Nič se ne boj. Joj, si fant ali nisi?« Huje ga ne bi mogla izzvati. Da ne bi bil fant?

Klemen se ji je takoj pridružil. Plavala sta, se smejala in uživala v vodi. Bila sta čisto sama, zalivček je bil videti kot pozabljen raj iz pravljice. »Čudno, da ni drugih kopalcev,« je dejal Klemen. Najbrž nihče ni izvohal tega ozkega prehoda semkaj.« »Vse je mogoče,« se je nagajivo smejala Tuna. »Sicer pa, jaz ne pogrešam nikogar. Kaj veš, morda sem tale zalivček rezervirala celo samo za naju. Važno mi je, da imam tebe.« Približala se mu je in ga nalahno ugriznila v uho. Klemen je bil tako zmeden, da je pogoltnil pol litra morske vode in se skoraj utopil.

64

»Ti imaš pa res pravo ime,« je dejal v zadregi. »Tun ali tuna – prava morska riba.« »Mar tuni tudi grizejo?« se je nagajivo zasmejala. Poškropila ga je in odplavala. »Menda ja. Pa pregrešno dragi so. Pojdiva zdaj, da ne bodo v skrbeh za naju,« je dejal in se hitro oblekel. »Kdaj se spet vidiva?« »Jutri ob desetih,« je odvrnil. »Adijo.« Kar šel je, ta junak Klemen, in pustil Tuno samo na obali zalivčka. Od jeze je prhnila in užaljeno zagrozila za njim: »Le čakaj, tako se ne dela s puncami. Tole boš še drago plačal.« Ko se je Tuna vrnila domov, je bilo že pozno popoldne. Mama je bila huda, očka je samo previdno majal z glavo. »Kje si se potikala tako dolgo? Rekla sem ti, da pridi hitro nazaj.« »Joj, a vesta mami in očka, Ribičevi so tudi tukaj. Slučajno sem srečala Klemna in Tajo, šli smo malo raziskovat obalo.« »Kaj res?« se je razveseli očka. »Seveda. Zdaj se spomnim, da smo se enkrat, ko smo se srečali, nekaj pogovarjali o tem. Kje je že to bilo, mami?« »Mislim, da tistega dne, ko smo šli na izlet na Kapunarjev vrh,« se je spomnila mama. »Takrat, da. Čisto sem pozabil. Kje, praviš, si jih srečala?« se je obrnil k Tuni. »Srečala sem samo Klemna in Tajo. Menda so nastanjeni pri sorodnikih v Piranu.« »Povabili jih bomo kdaj na partijo taroka,« je rekel ati. Takole, na dopustu, ko je imel čas, je vedno 65

rad vzel v roke karte. »In pa na pivo, seveda.« »Ni slaba ideja. Morda gremo kdaj tudi skupaj na kakšen večerni sprehod,« se je strinjala mami.

Tuni je bilo prav. Bolj kot se bodo starejši družili med seboj, več časa bosta imela s Klemnom zase. V njunem skritem zalivčku, ki ju je čakal, rezerviran samo zanju. Plavala bosta, se potapljala, sončila se bosta in … … in se poljubljala!

Takšne in podobne misli so ji rojile po glavi, ko je zvečer utrujena legla v posteljo. »Saj niso pregrešne, čisto normalne so,« je prepričevala sama sebe, da bi odgnala čudne občutke, ki so se je lotevali ob teh sanjarjenjih.

Načrti, skrbno narejeni v brihtni mladi glavici, so eno, dogodki pa gredo večkrat čisto svojo pot … ~~~ Drugi dan ob deseti uri je Tuna že čakala na dogovorjenem mestu. Kmalu je prišel tudi Klemen, a glej ga zlomka: ob njem je drobencljala tudi Taja. Tuni se je takoj povesil nos. Kot da je to kazen za laž, ki jo je bila izrekla prejšnji dan – namreč, da je srečala Klemna in Tajo. A bila je dovolj pametna, zadržala se je in ni pokazala nejevolje. Kar je – je, trenutno je situacija takšna in takšno je treba sprejeti! »Zdravo, Tuna. Pa smo se le srečali tukaj na morju, kakor smo se pogovarjali na karavli,« se je razveselila Taja. »No, pa smo se res,« je pokimala Tuna in 66

skrivaj ošvrknila s pogledom Klemna. Le nemočno je dvignil ramena, kajti še predobro je razumel njen pogled. »Ko je Klemen povedal, da ste tudi vi tukaj in da gresta vidva danes raziskovat obalo, sem takoj prosila mamo, če smem zraven. Sploh mi ni branila, zanimivo,« je čebljala Taja, medtem, ko so se bližali skrivnemu zalivu. Tuna je bila že ovrgla misel, da ji ga sploh ne bi pokazala, saj je vedela, da vsega dolgo ne bi mogla obdržati v tajnosti.

Doumela je namreč, da bo Taja odslej njun osebni stražar in vohun, ki bo o vseh dnevnih dogodkih moral zvečer poročati točno določeni osebi na točno določenem mestu.

Kaj kmalu so bili v vodi. Taja je sicer že plavala, a se je še vseeno raje držala bolj na plitvini. »Ti kar uživaj tu na obali in nabiraj rakce,« je rekla Tuna. »Naberi jih čim več. Vem, da imaš rada množice in množino.« »Ja, to pa res. Dvojine nikoli nisem marala, v šoli imam z njo stalno težave,« je odvrnila Taja in se nedolžno zagledala v njene oči. »Pa ti?« Tuna ni odgovorila. Ni mogla ugotoviti, ali se dekletce mojstrsko spreneveda ali pa iz nje govori le čista naivnost in spontanost. Sklenila je, da bo s Tajo bolj previdna. Ne sme je podcenjevati.

Klemen je bil že pravi mornar. V potapljanju na dah je bil tako dober, da je pod vodo zdržal tudi do tri minute. Tuna, ki je drugače v vseh panogah bila enakovredna fantom, mu tu ni dorasla. »Si videl, koliko različnih in raznobarvnih školjk je na dnu?« je vprašala vsa zadihana, ko sta 67

med mnogimi potapljanji spet priplavala na površje. Taja je še vedno čofotala v plitvini in lovila majhne rakce, ki so se skrivali med luknjastimi kamni. »Videl. Videl sem tudi morskega konjička.« »Res? Joj, Klemen, mi ga prineseš? Tako rada bi ga imela. Prosim!« »Upam, da sem si zapomnil mesto in ga bom ponovno odkril. No, vsaj poskusim lahko.« Popravil si je vodna očala in se ponovno potopil. Tuna je medtem z nekaj zamahi zaplavala čez sredino proti drugi strani zaliva. »Ne najdem ga več,« je zavpil Klemen, ko se je spet prikazal na površini. »Najbrž sem zgrešil mesto. Poskusil bom še enkrat.« »Ne bom ga čakala tukaj,« si je dejala Tuna, »potopila se bom. Ko bo priplaval na vrh, me ne bo našel. Ustrašil se bo in v skrbeh bo zame.« Ta misel ji je bila tako všeč, da jo je sklenila takoj uresničiti. Zajela je zrak, kolikor so ji dopuščala pljuča in se spustila v globino.

Tišina, ki jo je sprejela kot že tolikokrat, je bila nepopisna. Dogajalo se je kot v neresničnem svetu. Okrog nje so plavale ribe lesketajočih se barv in raznih velikosti. Na dnu so se svetlikali kamni, prepredeni z muljem in morskim rastlinjem.

Sončni žarki so prodirali do dna in njihova pot se je v skrivenčenih oblikah lomila skozi vodne plasti. V ušesih ji je enakomerno šumelo, čutila je pritisk vode in utrip svojega srca v sencih.

Naenkrat je za hip otrpnila. Zagledala je nekaj neobičajnega. Nekaj, kar je bilo podobno dolgi, 68

vitki jegulji, še bolje povedano – več jeguljam. V podvodnem svetu so se raztezale dolge sence in izginjale v daljavi.

Tuno je zmrazilo. Hotela se je obrniti, a prevladala je njena neukrotljiva radovednost in želja po pustolovščinah. Naredila je še par zamahov in se približala sencam. Stegnila je roko, hotela je potipati, kaj je tisto, kar vidi v neki čudni megleni halucinaciji.

Tedaj jo je za nogo zagrabilo nekaj sluzavega.

Nagonsko se je zasukala. Zazdelo se ji je, da so jo napadli čudni črni stvori, ki so prihajali drug za drugim v ravnih vrstah, kot vojaki na bojnem polju. Plahutali so kot podvodni netopirji, se ji pačili v obraz in prihajali vedno bližje.

Tuno je popadel smrtni strah. Z zadnjimi močmi se je poskušala izviti iz sluzavega prijema in se pognati navzgor proti gladini. Zmanjkovalo ji je kisika in imela je občutek, da ji bo vsak trenutek razgnalo prsni koš … ~~~ Klemen se je začudeno oziral okrog sebe. V roki je držal majhnega morskega konjička. Ko se je potopil, je bila Tuna še tu, zdaj pa je ni nikjer več. »Taja, je šla Tuna iz vode?« »Nisem je videla. Tu mimo mene sigurno ne.« »Ravnokar je bila še tule …« »Zaplavala je malo čez sredino. Morda je pod vodo,« je modro ugotovila Taja.

69

»To bo,« je olajšano pokimal Klemen. V mislih je že okušal poljub, ki ga bo prejel za morskega konjička. Posebej zanjo sem se potopil, posebej zanjo, je pelo v njegovi duši.

A Tune še vedno ni bilo na spregled. Klemna je zaskrbelo. Kaj, če se ji je kaj zgodilo? S hitrimi zamahi je zaplaval nekaj metrov in se nato potopil.

Nekaj časa je videl okrog sebe samo čudovit podvodni svet. A ta ga v tem trenutku ni zanimal.

Napenjal je oči in obračal glavo na vse strani.

Tedaj jo je zagledal. Videl je, kako se bori s klobčičem, navitim okrog gležnja. Z nekaj zamahi je bil pri njej in ji osvobodil nogo.

Tuna bo odslej vedno vedela, kako dragocen je zrak, ki ga diha. Brez Klemna ji najbrž ne bi uspelo priti na gladino, še težje bi priplavala na obalo.

Zdaj je vsa onemogla ležala ob Klemnu na obali. »Hojla, vidva, kaj se pa gresta. A zdaj naj bom pa sama tukaj?« Taja jima je mahala z druge strani zaliva. »Prideva, takoj, samo malo potrpi,« je zavpil Klemen in se obrnil k Tuni: »Kako se ti je to zgodilo? In kaj je sploh bilo?« »Klemen, ne vem. Vem samo, da bi bila brez tebe zdaj že mrtva. Hvala ti!« Poljub, ki ga je Klemen pričakoval za morskega konjička, je prišel kot zahvala za nekaj popolnoma drugega. Pa saj za konjička ga ne bi mogel več dobiti, le-ta je spet ležal na dnu nekje na sredini malega zalivčka. Klemen ga je namreč ob zavedanju, da je Tuna v nevarnosti, avto70

matsko izpustil iz rok. »Tega nikar ne praviva naokrog, tudi Taji ne,« je zašepetala Tuna, ko so se njune ustnice razdvojile. »Ne bi nama več pustili svobode, ki jo uživava zdaj, kljub najinemu malemu stražarju.« »Imaš prav. Bodiva tiho. Jutri se bova skupaj potopila in si ogledala skrivnostno zadevo pod vodo. Zdaj pa zaplavajva na drugo stran do Taje, da ji ne bo kaj sumljivo.« ~~~ »Se misliš vse dneve tu na morju potepati naokrog brez najine vednosti?« je mama trdno prijela Tuno, ko se je pozno popoldne priklatila domov. »Vse dneve? Saj je šele drugi dan. Pa kaj se jeziš? Tako vsaj nimaš z mano nobenih problemov.

Druge mame bi bile vesele.« »Saj nimava nič proti, si ja že velika punca. A skrbi naju pa le, bojiva se, da se ti kaj pripeti,« je bolj spravljivo dejal ati. »Saj veš, da te imava rada.« »Lahko bi vaju skrbelo, če bi se potikala sama naokrog. Tako pa smo trije: z mano sta še Taja in Klemen.« »Sploh Taja zna imenitno skrbeti zate, kajne?« je rekla mama. »Njej te pa res lahko zaupam.« »Lahko ja, nikar ne bodi sarkastična. Pa tudi Klemen je v redu fant. Malo se kopamo, malo sončimo, malo pa raziskujemo obalo. Ti ne veš, kako čas hitro mine.« 71

»Kaj bi ne vedela, nama mine še bolj, ker sva starejša,« je prikimala mama, že nekoliko potolažena. Tuna je vedela, da jima je po eni strani kar pogodu, da ni treba več toliko skrbeti zanjo. Odkrila sta svoje majhno gnezdece na plaži, kjer se martinčkata, malo dopoldne, malo popoldne.

Kopata se, bereta, ati posebej rad rešuje križanke in sudoku-je. V ta namen si je kupil debelo ugankarsko revijo. Mami vmes pripravi kaj lahkega za pozno kosilo, večeri pa so rezervirani za sprehode. Če se bosta oglasila še Ribičeva in se bodo pričeli obiski, potem bo pa tako že skoraj vsega preveč.

Naslednji dan si je Taja prinesla knjigo Pustolovščine mravljinčka Rjavka, ki jo je začela z vso vnemo prelistavati. »Gledaš samo slike ali tudi kaj bereš?« se ji je porogal Klemen. »Tudi, če bi gledala samo slike, bi bilo super.

Narisala jih je namreč odlična ilustratorka Tanja.« »Katera Tanja? A, že vem. Tista Tanja, ki tako rada sanja?« »Sanjata najbrž vidva. Izginita, mene pa pustita pri miru. Pod vodo se vsaj ne moreta toliko kljunčkati. Bom že sama znala poskrbeti zase.« »Dobro, pazi le, da ne greš v globljo vodo.

Ostani raje kar tukaj v plitvini.« »Na koga moram paziti, že vem. Pa to nisem jaz.« »Ti je mama naročila, da ji poveš, če se kateri izmed naju spotakne?« Klemen ni mogel iz svoje 72

kože. Pa je moral hitro odskočiti, kajti Taja bi mu drugače zlila celo kanglo vode s peskom in rakci vred na glavo.

Tuna je zaplavala za Klemnom in kmalu sta bila v pasu, kjer se je prejšnji dan skorajda zgodila tragedija. »Ostaniva skupaj, imejva drug drugega na očeh,« ji je zabičal Klemen. »Le tako bova dovolj varna.« Prikimala je, pomežiknila in se mu nasmehnila.

Zajela sta zrak in se potopila. Kmalu sta zagledala črne sence, nanizane drugo za drugo v ravnih črtah. Klemen se jim je približal in eno na silo »ujel«. Izplavala sta na nasprotno stran zaliva. »Školjke?« se je čudila Tuna in široko odpirala oči, ko je gledala črno gmoto, ki jo je Klemen držal v roki. »Školjke, da!« »Ne razumem.« »Jaz pa. To so klapavice ali dagnje. Naletela sva na gojišče školjk. Ali bolje, odkrila sva ga.« »Nisem vedela, da tukaj gojijo klapavice. Tudi ni nikjer označeno, da gre za školjčišče.« »Seveda ni. Sumim, da gre za črno gojišče.« »Črno gojišče? Kako to misliš? Kot delo na črno?« Klemen se je nasmehnil in se previdno ozrl okoli sebe. Nekaj ga je opominjalo, da mora biti odslej veliko bolj pazljiv. »Kot delo na črno, ja. Lahko bi se tako reklo. Po moje nekdo neprijavljeno in brez dovoljenja goji 73

školjke, ki na trgu dosegajo dobro ceno. Neobdavčeno, seveda.« »Ampak, ali jih lahko potem proda, ne da bi ga kdo zalotil?« »To je seveda vprašanje, na katerega še nimava odgovora. Morda pa ga najdeva? Si za to, da vso stvar malo bolj podrobno raziščeva?« V Tuni je od nekdaj tlel pustolovski duh. Le, da se nikoli ni mogel prav razplamteti, ni bilo prave priložnosti za to. Klemen je videl, kako se je v njenih očeh prižgal plamen. »Če sem za to? Vedno sem in vedno bom! S tem bo ta dopust ob morju pridobil na kvaliteti.« »Me veseli, da sva istih misli.« Klemen je bil zadovoljen. Poiskal je oster kamen in klapavico očistil morskih alg ter nesnage, ki se je nabrala na njej. Skrbno jo je sukal v roki in jo obračal proti soncu. »Mislim, da je čas pobiranja. Školjke so ravno pravšnje, godne so za prodajo.« »Kako pa veš?« se je čudila Tuna. Občutila je, da njeno spoštovanje do tega fanta iz dneva v dan, iz ure v uro narašča. »Odkar pomnim, sem imel veselje do potapljanja in raziskovanja morskega dna in živali, ki živijo pod vodo. No, dandanes ni posebnih težav, striček Google vse ve. Klapavice ne bodo več dolgo na vrvicah.« »Hočeš reči, da bodo tihotapci prišli kmalu ponje?« »Točno to. In ko bodo prišli, bova tudi midva zraven. Si za to?« 74

»Seveda,« je navdušeno prikimala Tuna. »Z velikim veseljem sem s tabo.« »Dobro. V tem primeru se bo najino dopustovanje od danes naprej sprevrglo v detektivske dni. In ti bodo že kar v začetku – torej že kar danes – imeli nadure.«

75

TIHOTAPSKE POTI

Nočno dogajanje in skrivni pretovor.

Misija »Podvodni prisluh« skorajda razkrita.

Morske globine in kozjaške višine imajo nekaj skupnega.

Mrak se je počasi spuščal nad skrivnostni zaliv. Na obali in višje, tam čez vodo, so se pričele prižigati luči. Slišati je bilo oddaljeno cviljenje gum ob ostrem zavijanju in hupanje avtomobilov. Gladina morja se je umirila in le še skrivnostno srebrno se je svetlikala v poigravanju drobcenih valov. Spokojen mir je preveval okolico. Narava se je odpravljala k počitku.

Ta navidezen mir pa je bil vendarle poln skritega dogajanja. Tajna misija Podvodni prisluh je bila v polnem zagonu. »Klemen, od kod ti ta bedasta ideja? Zakaj si dal najini akciji tako ime?« »Nisi gledala nobenega vojaškega filma? Vse tajne misije imajo kašno ime.« »Tajne misije? Nič ne vem o tem.« »Seveda ne, v mehiških nadaljevankah tega ni.« »Kakšnih mehiških? Sploh ne vem več, kdaj sem gledala zadnjo.« »Tuna, vsaka vojaška zadeva ima svoje ime.

Pod tem imenom se vodi v času dogajanja in pod tem imenom gre v anale.« »Anale? Kaj pa je spet to?« 76

»Ne veš? Pustiva zdaj to. Ti bom drugič povedal.« Utihnila sta in se spet zagledala v naraščajoči mrak. Že tretji večer zaporedoma sta čakala v gostem podrastju, na delu obale, nekoliko dvignjenem nad vodno gladino. Ležeč na trebuhih sta grizljala travne bilke in strmela v prazno. Tuna se je zalotila v razmišljanju, kako bo, ko bosta oči in mami odkrila njene večerne izlete. Najbrž ne bo najbolj prijetno … a zdaj misliti o tem? To je preprosto brez veze.

Prvi večer, kdaj je že to bilo? Predvčerajšnjim, ja. Izgovorila se je, da jo boli glava in se odpravila v svojo sobo že ob osmih. Zaklenila je vrata, se skozi okno spustila na nadstrešek hiše, od tam pa zdrsnila na tla in pohitela proti mestu sestanka.

Sploh ni pomislila, kako se bo vrnila. Nikoli ni razmišljala o tem, da pot nazaj nikoli ni enaka.

Kar precej se je namučila in veliko sreče je potrebovala, da se je blizu polnoči neopažena vrnila v svojo sobo.

Drugi večer, včeraj torej, je imela srečo. Ati in mami sta bila zmenjena z Ribičevima. Šli so v mesto in Tuna bi prisegla, da jih pred polnočjo ne bo nazaj. Imela je prav, njena predvidevanja so se izkazala za pravilna.

Danes si je izborila prost izhod v disko k Trem papigam. Ni šlo zlahka; če Tuna ne bi premogla toliko prebrisanosti in tihe diplomacije, ji najbrž ne bi uspelo. »Ampak – do polnoči, da si mi nazaj.« 77

»Do polnoči? Ampak mami, tebi pa tale vročina res škodi. Možgani so se ti čisto skisali.« »No, no, Tuna, kako pa govoriš! Kaj takega še jaz ne smem reči,« se je vmešal oči. Hotel je vse skupaj spremeniti v šalo, saj je zaslutil vihar, ki se je pripravljal. »Ti ne smeš, jaz pa lahko! Ti si se sam povabil v mamino življenje, jaz se pa nisem. Povabila sta me menda vidva. In z gosti se lepo ravna, mi imamo posebno pravico.« »Tuna! Tudi oči se ni sam povabil, povabila sem ga jaz! Je pa res, da se ni veliko obotavljal, hihi.« Tudi mami je hotela speljati vse skupaj na šaljivo plat. Ko se je spomnila njunih začetkov, ji je bilo prav smešno. »Naj ti bo, Tuna, ampak do enih zjutraj pa le bodi doma.« Tuna je zadnji stavek namerno preslišala. »Vidva se kar hecajta. Meni pač ni do tega,« je užaljeno zavihala nos. »Kaj pa Marneja? Ona lahko počne, karkoli jo je volja. Seveda, daleč od oči, nič videti ni …« »Saj res. Se Marneja ni še nič oglasila?« se je spomnil oči. »Ta punca je pa res čisto pozabila na nas.« »Kličem jo vsak dan, pa se ne oglasi. Najbrž pušča telefon v kampu ali pa ima prazno baterijo.« Mame so pač mame, vedno iščejo in tudi najdejo opravičilo za neodgovorno ravnanje svojih otrok. ~~~ 78

»Prazno baterijo, ja …« »Kakšno baterijo?« je vprašal Klemen. »Ali pa si morda rekla 'bedarijo'?« Tuna se je zdrznila. Nevede in nehote je začela razmišljati na glas. Še zdaj so ji v ušesih odzvanjale mamine besede. »Še znorela bom, zdaj se pogovarjam že sama s sabo,« se je zgrozila. »To ni nič čudnega. Ko imaš pa takega zabavljača ob sebi,« se je kislo nasmehnil Klemen. »Mislim, da zastonj prodajava dolgčas tukaj,« je rekla tiho. »Veliko bolj zanimivo bi bilo pri Treh papigah.« »Prišli bodo! Morajo priti. Nekaj mi pravi, da ne čakava zastonj, da bo nocoj odločilna noč,« ji je, prav tako potihoma odvrnil Klemen. »Drugače bo prepozno. Če jih ne bo, ne bo druge razlage, kot da so nekaj zavohali. Da kaj sumijo.« »Govoriš, kot da bi bil res trdno prepričan. In omenjaš množino … koliko pa misliš, da jih je?« »Tega pa res ne vem. Morda trije, štirje, pet … kdo bi vedel.« »In kaj boš storil, ko pridejo? Če sploh pridejo?

Jih boš napadel kar z golimi rokami? Imaš fračo s seboj?« Tuna ni mogla skriti notranje napetosti, ki se je je polaščala. Klemen je preslišal njeno ironijo in se je zamislil. »To bova videla, ko se bo zgodilo. Mislil sem, da se boš ti kaj spomnila. Idej ti nikoli v nobeni situaciji ni manjkalo.« V vsakdanjem življenju že ne,« se je skorajda 79

razjezila Tuna. »Ampak to je drugače. To je izredna situacija, tukaj bi midva potrebovala posebnega stratega.« »Pa saj, mar punce niste strategi? Vedno nekaj spletkarite in kuhate za hrbti nas fantov. Izmisli si še zdaj kaj.« Tuna ni vedela zakaj, ampak včasih je Klemna prav zasovražila. Bil je nežen in pozoren, vedno in vse dni. A naenkrat, občasno, kot da ga je kaj pičilo. Čisto se je znal spremeniti. Kakor zadnjič, na primer, ko jo je pustil kar samo na obali in odšel …

Ravno je nabirala šobo in se pripravljala za začetek kuhanja mule, ko sta oba zaslišala tiho brnenje ribiškega čolna. Zavil je skozi ozki prehod v zalivček, skozi ločje, ki se je pred njim razgrinjalo na vsaki strani in se ustavil. Motor je ugasnil, ugasnile so tudi luči na premcu. »Nekaj se dogaja,« je razburjeno zašepetal Klemen. Stisnil je Tunino roko, da jo je zabolelo. »Vedel sem, da ne čakava zaman.« »Au,« je javknila Tuna in ga prestrašeno pogledala. »Morda sta kakšna zaljubljenca, umaknila sta se semkaj, pa se zdaj mečkata,« je pridušeno nadaljevala in se vsa napela. V mislih je podoživela prizor dveh mladih zaljubljencev na barki, ki se stiskata in poljubljata v naraščajočem mraku. Neznana sla se je širila po njenem telesu in kradoma se je ozrla proti Klemnu. A tip je bil mrtvo hladen za njene poglede in oči je imel samo za barko. Čas se je vlekel po polževo. Ali pa se je tako 80

Tajna misija Podvodni prisluh je bila v polnem zagonu

zdelo vsaj našima junakoma, prežečima v zasedi v tajni misiji, imenovani Podvodni prisluh. Minilo je kakšnih deset minut, ko so se luči spet prižgale in motor je z nizkimi obrati pognal čoln preko zalivčka. Ustavil se je ravno na mestu, kjer sta se prejšnje dni potapljala Klemen in Tuna. Sledilo je spet nekaj minut čiste tišine.

Nato sta zaznala premikanje oseb. In napol glasno, nerazločno govorjenje. Napela sta oči in ušesa.

V pojemajoči svetlobi sta zaznala tri moške postave. Dve izmed njih sta bili oblečeni v potapljaške obleke. Tretja postava je izdala nekaj pridušenih, kratkih ukazov in oba potapljača sta se, kot dva smešna pingvina, na hrbet zvrnila v morje. »Ubil ju je,« se je šepetaje zgrozila Tuna, »ubil in vrgel v morje.« »Tiho bodi in ne zganjaj panike. Mislim, da sta se potopila sama. Poskusiva se nekoliko približati, da ujameva kakšno besedo.« Tuna je besno stisnila zobe. Panika, kakšna panika? Mu bo že povedala svoje, bi mu kar zdaj, a se je morala premagati. V tem trenutku res ni čas za prepir, tiho mora biti kot miška.

Kradoma sta se po trebuhih privlekla nekaj metrov bliže nad obalo. Tuna je pazila, kolikor je le mogla, a nenadoma je pod težo njenega telesa počila krhka suha vejica. Oba sta obmirovala kot paralizirana.

Moški na čolnu je sunkovito dvignil glavo in se obrnil. V eni roki je držal svetilko, v drugi se je 82

pojavila pištola. Posvetil je proti obali, a je bil predaleč in snop svetlobe je le medlo osvetljeval skalne obrise. Njegove oči so preiskovale obalo, centimeter za centimetrom. Stopil je čisto na kljun čolna in prisluškoval v noč. Vse je bilo tiho.

Ker ni slišal več ničesar, se je očitno pomiril. »Ne premikaj se več,« je zašepetal Klemen.

Njegovo opozorilo je bilo brezpredmetno, saj Tuna niti ni imela moči, da bi karkoli storila. Bilo jo je tako strah, da se ne bi mogla premakniti niti, če bi se hotela.

Površje je vzvalovilo in na gladini sta se pojavila potapljača. Vsak je držal v roki nekaj koncev vrvi. Zaplavala sta proti čolnu. »Hitro Mario, hitro Stevo,« je priganjal moški na palubi. »Slišal sem neko pokljanje v grmovju, bojim se, da nam ni kdo sledil.« »Ante, vedno si imel prevelika ušesa,« se je zasmejal eden izmed potapljačev. »Ko si bil mali, so te najbrž precej vlekli zanje. Noč je, kajne? In ponoči prileze na plano veliko živalic, ki jih podnevi ne vidiš in ne srečaš. Imajo svoje nočne orgije, kakor tudi mi, ljudje. Zato je tvoj strah odveč.« »Bolje je, da smo kljub njihovim 'nočnim orgijam' skrajno previdni,« se je oglasil drugi potapljač, »nikoli se ne ve.« »Roba mora biti jutri ponoči že čez mejo in v Avstriji,« ju je opomnil Ante, ki je tisto o velikih ušesih diplomatsko preslišal.

Med pogovorom so spravljali na čoln školjke, pritrjene na vrvice. Ante jih je zvijal na dnu čolna in vsako plast posebej pokril z žakljevino.

83

»Roba bi bila lahko v Avstriji že prej, če je ne bi tovorili po najdaljši možni poti. Kdo pa je že slišal za neko karavlo tam na meji pri Radljah ob Dravi ali pa za čudnega patrona z imenom Pankracij.

Koliko bližje bi imeli čez Predel, čez Korensko sedlo, Karavanke ali Ljubelj.« Tuni je zledenela kri v žilah. Tukaj, sredi morskega zaliva in sredi noči, so bili omenjeni njeni domači kraji. Začutila je, da se je napel tudi Klemen. »Bodita vesela, da vaju sploh trpim ob sebi.

Zaslužita kot malokdo, zdaj se bosta pa še pritoževala. Nad Dravsko dolino sem ob meji kot graničar služil vojsko, poznam vsako stezo in vsak grm. In dobro vem, da je tam najmanj nevarnosti, da nas ujamejo.« »Dobro, Ante, ne jezi se. Bomo že kako. Nocoj tale ulov samo še očistimo in lepo zapakiramo v zaboje. Naši partnerji čez mejo bodo veseli. Školjke pri njih gredo v promet skorajda tako, kot na Balkanu roba, ki jo dobimo v zameno. Hahaha!« »Tišina! Prepovedal sem kjerkoli in kakorkoli omenjati to temo,« je zasikal Ante in mastno pljunil. V njegovi roki se je zasvetlikalo nekaj kovinskega. »Še eno takšno besedo, pa ostaneta oba za vse večne čase tukaj.« »Amen!« je zaprepadeno izustil eden izmed potapljačev, potem, ko se je hitro skril za rob čolna, da šef ne bi uresničil svoje grožnje.

Ko so končali, so na vrh svojega čudnega tovora nametali prazne vreče in ribiške mreže. Tiho, kot so prišli, so s polglasnim delovanjem motorja zapustili skrivnostni zaliv.

84

~~~ Še popolnoma pod vtisom dogodkov sta se Tuna in Klemen skobacala iz skrivališča. Vsa trda in odrevenelih nog sta poskušala narediti par korakov. »Noge me nočejo držati pokonci,« je potarnala Tuna. »Po moje je krivo predolgo ležanje v nerodnem položaju.« »Tudi mene ne. Ampak, sam bi prej rekel, da je to posledica strahu.« Tuna je pogledala na uro in poskočila: »Klemen, polnoč je že zdavnaj minila. Hitro se podvizajva, da bova pravočasno doma.« Ob pomisli, da bosta zamudila in bosta drugič kaznovana zaradi svoje neodgovornosti, so se jima povrnile moči. Stekla sta proti domu. »Sem ti rekel, da bodo prišli,« je ves zadihan dejal Klemen. Bil je nadvse ponosen, da ga njegov notranji čut ni prevaral. »Kaj bova pa zdaj?« »Ne vem, Klemen, se bova že česa domislila.

Trenutno je najbolj važno, da sem pravi čas doma. Drugače bo najina misija ogrožena.« »Že vem. Imela bova videokonferenco. Vsak od naju bo razmislil, razčlenil situacijo, prišel do ideje in podal svoj predlog.« »Konstruktivnega, kajne?« se je zasmejala Tuna kljub utrujenosti. »Ti boš nekoč sigurno politik.« »Politik? Tega mi pa nikar ne želi, če me imaš vsaj malo rada. Torej, velja?« »Velja,« je še utegnila reči. »Bova imela pa vi85

deokonferenco. Pa ja, to je dandanes moderno.« Stekla sta okrog zaliva in se na križišču razšla samo s stiskom rok in bežnim poljubom.

Domov se je vrnila točno minuto pred dogovorjeno uro. Pa ne bi bilo treba tako hiteti, kajti ati in mamica sta očitno že sladko spančkala. Mar se tako skrbi za svoje otroke?

86

NOČNA (VIDEO)KONFERENCA Kako preprečiti nelegalno trgovino s prepovedano robo?

Problem je videti zelo zapleten.

Ali pa morda le obstaja rešitev?

Čez petnajst minut je zavibriral telefon. Klemen je bil videti utrujen, zaspano je mežikal.

Zaradi avtentičnosti podatkov je zapis povzet po kasnejšem zapisniku: Klemen: »Barabe grde, školjke bodo prodali v Avstrijo.« Tuna: »Klemen! S tem nisi povedal nič novega.« Klemen: »Pa še bom.« Tuna: »Boš? Torej z besedo na dan. Oziroma z besedo v noč.« Klemen: »V zameno bodo dobili nekaj, kar bodo prodali na Balkan.« Tuna: »Kaj bodo dobili? Kaj je tisto 'nekaj'?« Klemen: »Kaj neki? Orožje vendar!« Tuna: »??? Od kod ti to?« Klemen: »Glej jo, punco. Mislil sem, da ti je vse jasno. Nisi prejle slišala enega izmed potapljačev: 'Školjke pri njih gredo v promet skorajda tako, kot na Balkanu roba, ki jo dobimo v zameno.

Hahaha!'« Tuna: »Meniš, da je s tem mislil na orožje?« Klemen: »Seveda! Ampak, to pa zdaj ni več šala. Morava jim preprečiti.« Tuna: »Preprečiti, da. Toda vprašanje je, kako?« Klemen: »Si še nisi nič izmislila? Kaj pa ideja?« 87

Tuna: »Najprej tvoja.« Klemen: »Izpustiva jim zrak iz gum na avtu.« Tuna: »Kje pa imajo avto? Si jim sledil in morda veš?« Klemen: »Žal ne. Imaš popolnoma prav. Izgubila sva vsako sled.« Tuna (ob preblisku): »Morda pa je le še upanje.« Klemen: »Kakšno upanje neki? Ne verjamem!« Tuna: »Prijava policiji.« Klemen: »Mar poznava tihotapce, gangsterje ali karkoli že so, mar veva, kje so in kje bodo predali pošiljko? Ne! Veva samo, da nekje na meji blizu naših krajev.« Tuna: »Morda pa le veva … Klemen, za nekaj časa bom prekinila. Nekaj se mi v tej gluhi noči svetlika v glavi. Nujno moram premisliti in preveriti določene stvari.« Klemen: »Ampak …« Tuna: »Nič ampak. Počakaj malo.« Tuna je prekinila zvezo in se zastrmela v strop.

Velik komar je plesal okoli žarnice, posmehljivo in poželjivo se je oziral navzdol k njej. A v tem trenutku njegovo življenje ni bilo ogroženo.

88

ZLATI KLJUČ

Zlati ključ je odkrit, sanje pomagajo razrešiti uganko.

Višjega inšpektorja Tresoglava je težko prepričati, a ŠARK vseeno zaživi.

Obroč se vedno bolj oži.

Hlače, moje hlače … Tuna je kot ujeta mačka z gibkimi koraki merila sobo in mrzlično razmišljala.

Tisti listek takrat na izletu na Kapunarjevo karavlo … v baraki na pogorišču … dala sem ga v zadnji žep.

Tistih hlač po tistem nisem več nosila … ali pač? Ne, nisem jih. Jih imam danes zraven? Mislim, da bi morale biti v kovčku.

Divje se je Tuna lotila kovčka, da so stvari frčale na vse strani. Vedno je bila zagovornica tega, da – kjerkoli že je, iz kovčka vzame le tisto, kar trenutno potrebuje. Tisti del garderobe je po uporabi obesila ali zložila v omaro, ostale obleke so vedno čakale v kovčku Skoraj vsa vsebina je bila že sredi sobe, ko jih je zagledala. Ležale so čisto na dnu. Kavbojke, kratke seveda, dolgih hlač na morju ne potrebuje.

Kolikor jih je takrat na izletu v planinah zaradi slabega vremena preklinjala, se jih je zdajle razveselila.

Zadnji žep. Je še tu? Je, tu je. Je papirček še v njem?

O, bog!

Previdno je segla z roko v zadnji žep. Tako nežno in mehko ne bi mogel seči vanj noben fant, 89

četudi bi bile hlače še na zadnjem delu njenega telesa.

Najprej ni otipala nič.

Nič?

Nič!

Vedela sem! Itak! Šit!

Tuno je zagrabila panika, roko je potisnila globlje. Otipala je luknjo v žepu. »O, ne,« je zaječala in se sesedla. Iz oči so ji privrele solze. Da je izgubila listek?

Ampak, ne! Ne more biti res! Luknja je premajhna.

Je le luknjica in skoznjo že ni mogel … čakaj, kaj pa je to?

Previdno je izvlekla roko. Med prsti je držala preganjen, napol zoglenel in zažgan list papirja.

Hura! To je to!

S tresočimi se prsti ga je razgrnila in brala: » …liv za …tom …izu …irana. Ante …o …al ro… … bara… ed …rjem in Pan…jem«.

Tuna je z nerazumevanjem zrla v list papirja, ležečega na tleh pred kupom oblek.

To moram razvozlati. To je zlati ključ, to je rešitev uganke. Tu leži odgovor.

Prvič se je zgodilo, da je Tuna pozabila na vse drugo. Pozabila je tudi na Klemna in na to, da morda čaka na njen klic. Jutro je že risalo svetlobo na okna, ko je končno vsa izmučena zaspala. V njeni roki je ležal pomečkan list papirja in svinčnik. A črke na zoglenelem papirju so bile še vedno le nepovezane črke. Nerazvozlane, skrivnostne in neme.

90

Tuna pa je sanjala … ~~~ Spet so stali pod napuščem stare barake, na meji nekje med Kapunarjevo karavlo in Pankracijem. Le, da tokrat ni deževalo, pač pa je na vso moč pripekalo sonce. Ati si je ravno preoblačil majico, od hitre hoje in vročine je bil ves prepoten. »Kdo bi si bil mislil,« je dejal. Pa vremenar Trontelj včeraj ni ravno tako napovedal.« »Trontelj je bil predvčerajšnjim, včeraj je bil ja petek, vreme je napovedovala Katja Jevšek,« se je spomnila mama Zora. »Pa tudi v četrtek je že Trontelj napovedoval lepe in sončne dni, le ti ga nisi prav poslušal. Kakor običajno,« se je zasmejala Tuna.

Odrinila je vegasta, škripajoča vrata barake in stopila v notranjost. Skozi prašno pajčevino je zagledala na sredini prostora kup zoglenelih drv in pepela. Med ogorelimi koščki lesa se je naenkrat nekaj belo zasvetlikalo. Tuna se je sklonila. V rokah je držala zvit košček nezgorelega papirja. Razgrnila ga je in poravnala.

Začudila se je, ko je zagledala okorno pisavo, ki je skorajda ni bilo več mogoče razbrati. » …liv za …tom …izu …irana. Ante …o …al ro… … bara… ed …rjem in Pan…jem«, je prebrala pri slabi svetlobi.

Srce ji je pričelo nemirno biti. Njeni možgani so preko elektronskih impulzov v hipu vzpostavili povezavo s čarobnim zalivom nekje daleč na morju. Kot po optičnih vlaknih so hitele misli in ideje, se zaletavale, 91

odskakovale, se kresale … … 'liv za' … anagram je 'zaliv' …Ante … bara … baraba? Baraka?

Tuna je vsa prepotena planila pokonci. Lasje so se ji lepili na čelo, v očeh ji je gorel vročičen plamen. Zunaj se je že zdavnaj naredil dan.

Hitro je ponovno razgrnila list pomečkanega papirja, ki ga je še vedno stiskala v roki. Kakor v transu je pograbila svinčnik in začela pisati na drugi list: »ZAliv za rtom BLizu Pirana. Ante Bo PREDal roBO V baraKI Med KAPUNArjem in PanKRACIjem!« Utrujena glava je omahnila nazaj na blazino.

Blažen nasmešek je spreletel Tunin obraz in zaprla je oči.

Kako se tega nisem spomnila že prej? Očitno je to že utečena tihotapska pot. Zogleneli košček papirja je bil del sporočila, ki ga je nekdo hotel uničiti. Nekoč, najbrž prejšnjikrat, ko so bili v baraki in čakali na vezo iz Avstrije, ga je vrgel v ogenj. A pismo ni zgorelo v celoti.

Tuna je brž vstala in se oblekla. V kuhinji je našla na mizi listek: »Sploh te več ne vidiva.

Zvečer si zunaj, dopoldne spiš. Midva sva že na plaži.« Sami listki, je pomislila.

Nikar se ne jezi, mami, bolje je, da smo vsak zase.

Saj veš, da stari in mladi pač ne gremo skupaj.

A v srcu se ji je vendarle nekaj zganilo. Ko bo tega konec, bo drugače, je trdno obljubila sama pri sebi.

92

Iz 탑epa je potegnila oba listka in ju razgrnila po travi

Na hitro je popila kozarec mrzlega mleka in spotoma vrgla pogled na uro. Zgrozila se je. »Klemen, vstani. Nujno se morava dobiti.

Razrešila sem uganko,« je tulila v telefon, da se je Klemen res do konca prebudil. »Prihajam dol v Piran, dobiva se za obzidjem cerkvice sv. Marka.« »Kaj si razrešila? Kakšno uganko?« »Pusti zdaj to, povem ti kasneje. Takoj pridi.« Tuna je ubrala bližnjico in neučakano preskakovala po tri stopnice hkrati. Kmalu je bila pred zaporno rampo, ki brani avtomobilom vstop v mesto Piran. Še dobro, da nimam avta. Dandanes prideš na cilj prej peš, je pomislila, ko je njen pogled zaplaval po parkirišču.

Morje razbeljene pločevine pred pravim, hladnim morjem.

Klemen je prisopihal ves bled. Poznalo se mu je, da tudi sam ni veliko spal. Tuna ga je potegnila proč od sprehajalnih poti. »Poslušaj, Klemen, mislim, da nama bo uspelo. Imam rešitev.« Iz žepa je potegnila oba listka in ju razgrnila po travi. V kratkih stavkih je seznanila Klemna z vsemi dejstvi, od dne, ko je našla ožgan listek, pa vse do trenutka, ko se ji je razodela rešitev. Bila pa je toliko pametna, da je zadržala zase svoje sanje.

Klemen bi se ji še smejal. Enostavno, razvozlala je uganko in to je to. Nekaj soli pa že ima v svoji glavi!

Klemen jo je gledal z občudovanjem. Odpiral in zapiral je usta kot krap in kar nekaj časa je 94

trajalo, da se je zbudil iz odrevenelosti. K temu je najbolj pripomogla Tuna, ki mu je mimogrede pritisnila vroč poljubček. »Tuna, ti si pa res neverjetna,« je ponavljal kar naprej. »Pa kako ti je to uspelo …« »Saj si rekel, da bova razmislila in podala vsak svojo idejo,« se je nasmehnila Tuna. »Če je pa tako, potem pa ni druge,« je poznavalsko povzel Klemen, ko je končno prišel k sebi. »Morava takoj na policijo. Celotna zgodba jih bo še kako zanimala.« »Pa misliš, da ne bo že prepozno? Nimamo več časa …« »'Časa nimamo premalo, pač pa preveč časa zapravimo',« je dejal že starorimski filozof Seneka. Živel je v začetku našega štetja v Rimu, bil je sodobnik Nerona. Pa to zdaj niti ni pomembno.

Greva.« »Ja, pusti zdaj Nerona. On nama ne more več pomagati. Da nama barabe ne uidejo …« »Mislim, da ne bodo. Policija danes premore vse sorte tehničnih povezav in komunikacij. Vprašanje je le, če in koliko znajo vse to tudi uporabljati.«

95

OPERACIJA ŠARK

Hja, že mogoče, že mogoče … Ali pa tudi ne.« Višjega inšpektorja je težko prepričati.

Strogo zaupna tajna številka na stenskem koledarju J. Vožnja s prižganimi rotacijskimi lučmi in sireno je carska.

Višji inšpektor Tresoglav je živčno bobnal s prsti po mizi. Videlo se je, da ga je vse skupaj vrglo iz tira. Sploh pa je bil močno v dvomih. Ni vedel, ali naj mulcema verjame ali ne. Zgodba je bila neverjetna in je mejila skorajda na znanstveno fantastiko. »In tako pravita, da bi bila to tihotapska mreža? Hja, že mogoče, že mogoče … Ali pa tudi ne.« »Kako da ne? Saj sva vendar na lastne oči videla,« je poskočila Tuna, kot bi jo pičila osa. »In na lastna ušesa slišala,« jo je dopolnil Klemen. »Menda nama boste ja verjeli.« »Hm, verjeli, ja. Lahko bi, lahko ne bi. Pa da se vama ni slučajno nocoj to sanjalo?« je usekal naravnost. »Sanjalo? Ja, meni se je delno tudi …« Tuna se je ugriznila v jezik. Skorajda bi se izdala. Če bi višjemu inšpektorju povedala za svoje sanje, v katerih je našla zlati ključ rešitve, bi bilo vsega takoj konec. Ožigosal bi ju za sanjača, kdove, mor-da bi ju vrgel celo za rešetke. In potem bi ne-močno čepela v zatohlem, temačnem zaporu, medtem ko bi zlikovci od zlikovcev (L) nemoteno opravili svoj 96

dobičkonosen in zločinski posel. Kaj opravili, opravljali bi ga verjetno še naprej, vse do konca svojih bednih dni. »Kaj delno tudi?« je napel ušesa višji inšpektor Tresoglav. Spet je začel bobnati s prsti po mizi, kar je nakazovalo povečanje njegove vznemirjenosti. »… Meni se je delno tudi zdelo, da boste to vprašali,« se je izmotala Tuna. »Že takoj, ko sem vas videla, sem vedela, da tako inteligenten vodja, kot ste vi, ne bo kar tako čez palec verjel takšni neverjetni zgodbi. Sploh pa ne temu, da je navadna punca, kot sem jaz, razvozlala uganko.« Višji inšpektor se je ob teh besedah pohvale vzravnal, prsi so se mu napele in od neke čudne lagodnosti si je nehote pogladil brke. »Zato pa vam predlagam, da gremo vsi skupaj v zaliv. Vzemite dva svoja moža, potopili se bomo in s Klemnom jima bova pokazala podvodne zanke in obroče, kamor pripnejo tihotapci svoje vrvi.« »Hja, ni neumen predlog, ni neumen. To sem hotel ravnokar sam predlagati.« Višji inšpektor Tresoglav se je vzravnal še bolj in se še bolj izprsil. Že na pogled je bilo videti, da je zrasel vsaj za dva centimetra. Poblisnil je s pogledom po svojih sodelavcih v pisarni.

Menda so pa ja slišali! Tukaj, v tem prostoru, je bilo ravnokar govora o njegovi inteligenci! Če jo opazi tak otrok, potem se mi mora videti že na zunaj, in to na daleč, je pomislil.

Da bi podkrepil svojo pamet, znanje in veščine ter neustrašno junaštvo, se je važno odkrhnil in 97

na glas dejal: »Hotel sem predlagati, da, a z majhnim popravkom. Ne potrebujem nikogar od svojih ljudi.

Prepričal se bom na lastne oči. Vse za domovino!« Sklonil se je k Tuni in Klemnu in nekoliko tiše dodal: »In danes je ravno pravi dan, malo osvežitve se mi bo tudi prileglo.« Vstal je in se hitrih korakov napotil proti izhodu. »Nekaj časa me ne bo, gremo v zaliv,« je še dejal svojemu pribočniku. »Če bo kaj nujnega, me pokliči na mojo strogo zaupno in tajno številko.

Saj jo imaš?« »Imam, imam. Vsak mesec, ko obrnem list, jo spet prepišem na zidni koledar. Glejte, tamle je zapisana,« je hitel pribočnik. A šef je le prikimal zamahnil z roko v pozdrav.

Na dvorišču je višji inšpektor Tresoglav za trenutek obstal. Nekaj časa je tuhtal, nato pa spet zamahnil z roko in zamrmral: »Zidni koledar, ja …« Sedli so v avto in se odpeljali do obale. Višji inšpektor je parkiral kar na pločniku. »Delamo v dobrobit našega naroda,« je pokomentiral svoje dejanje. »Ko ne bomo na nujni nalogi, bomo tudi mi dosledno upoštevali predpise.« Kmalu so bili v skrivnem zalivu. Višji inšpektor je kar zijal, saj tega zaliva še ni videl, čeprav se je že od vsega začetka nahajal v njegovem rajonu.

Pravzaprav bi se lahko reklo, da je bil celo malo užaljen. »Od kod se je pa tale vzel?« se je čudil. »Najbrž ga je morje ustvarilo pred kratkim.« 98

»Verjetno res. Pred kakšnim tednom.« Tuna se je uščipnila v stegno, da ne bi planila v glasen smeh. »Če je šlo najprej na bencin, potem na nožni pogon, bo šlo odslej na ročni,« je oznanil Klemen. »Čolna žal nimamo.« »Lahko ga priskrbim, to je najmanjši problem,« se je takoj ponudil višji inšpektor. »Ne bo treba, bomo kar zaplavali.« Odvrgli so vrhnja oblačila, pri čemer je imel višji inšpektor nekaj več problemov, kakor Klemen in Tuna. Sneti je moral kapo, odvezati kravato, sleči srajco, pa majico, sezuti čevlje in nogavice, na koncu še hlače in spodnje hlače, ki jih je zamenjal s kopalkami. Slednji opravek je seveda naredil diskretno za grmovjem. Vse skupaj je bilo videti precej smešno, Tuni se je zdelo, da se za migetajočim grmovjem skriva vohun, ki opreza za njimi.

A inšpektor le ni bil taka zguba, kot sta mislila naša junaka. V vodi se je izkazal, bil je gibčen kot Neptun, rimski bog morja s svojim trizobom. (♆) Še Klemnu je vzelo sapo, ko je videl njegove plavalne in potapljaške sposobnosti. To mu je tudi odkrito povedal. »Rojen sem ob morju, kot otrok sem veliko časa preživel ob in v vodi,« se je pohvalil višji inšpektor. »To mi še dandanes prav pride.« Na mestu, ki sta si ga zapomnila Tuna in Klemen, so zajeli sapo in se spustili pod vodo. Inšpektorja sta vzela medse in ga usmerjala na desni konec školjčišča. Lepo je bilo videti podvodne vrvne zanke in ostanke vrvi, ki so bile privezane nanje.

99

»Ne morem verjeti,« je ponavljal višji inšpektor Tresoglav, ko so na površju spet zadihali s polnimi pljuči. »In to se dogaja meni pred nosom, meni, ki sem strah in trepet vseh lopovov daleč naokoli.« »No, nama zdaj verjamete? Se strinjate s trditvijo, da vse to nisva le sanjala?« »Seveda se! Pri treh krščenih 'šarkih', morskih psih,« se je pridušal. »Da, operacijo bom imenoval Shark, morski pes. Takoj se vrnimo na postajo. Tuna, če si pravilno dešifrirala sporočilo, se bodo nocoj v naši mreži premetavale velike ribe.

Jaz, morski pes, jih bom zmlel za večerjo. Pod nujno moram alarmirati naše kolege na severovzhodu države.« Skobacali so se iz vode in se oblekli. Tuna in Klemen sta se čudila, kako hitro je bil višji inšpektor v uniformi. »V vojski je bil zelo pomemben čas, v katerem si se opravil v popolno bojno pripravljenost. To smo redno trenirali,« je dejal ponosno. »Slačenje ni bilo tako pomembno.« »Res se nam mudi, zlikovce bo treba prijeti,« je dejala Tuna in pogledala na števec v avtomobilu.

Pa za to ni bilo kakšne posebne potrebe, kajti višji inšpektor je že vključil sireno in modre luči. Imenitno je bilo videti, bilo je prav carsko, kako so se jim drugi avtomobili umikali in jim odstopali prednost. Na postaji so bili v nekaj minutah. »Bodo že videli, kaj pomeni delati za mojim hrbtom. In to prav v mojem rajonu,« je grmel višji inšpektor Tresoglav. »Pribočnik, takoj me poveži 100

s policijsko postajo na Koroškem, ki je najbližje kraju predaje. Vidva, draga moja, pa lepo domov.

Obvestil vaju bom, ko bo vse skupaj končano.« »Ampak …« je zinila Tuna. »Saj se še nismo …« se je uprl Klemen. »Nič ampak, nič, nič. Popoldne je vajino, pojdita na plažo, sončita se in lenarita. Zaslužila sta si. Jutri se vidimo.« Višji inšpektor Tresoglav ni trpel ugovora. Našima junakoma tako ni preostalo drugega, kot da sta zapustila veliko belo stavbo. »Veš kaj, Klemen. Veliko sva doživela zadnje dni. Saj ima inšpektor prav. Utrujena sem, da komaj stojim na nogah. Rada bi se naspala.« »To je že tvoja druga dobra ideja danes,« se je široko zarežal Klemen. »Tudi sam se bom ravnal po njej.« »Dobro. Če ne prej, se vidiva jutri zjutraj.« »Le odpočij si. In lepo sanjaj. Pa ne o tihotapcih. Adijo!« »Adijo! Hej, Klemen, o kom pa naj sanjam?« Klemen ni odgovoril. Naredil se je, kot da je ne sliši več. A Tuna je dobro vedela, kakšen bi bil odgovor, če bi ga fant le spravil iz ust …

Odšla sta vsak svojo pot, v deželo sanj, kjer ni nobenih zlikovcev, lopovov in tihotapcev. No ja, vsaj nocoj jih ne bo, kajti nahajali se bodo čisto drugje, v pravem, realnem in ne virtualnem svetu.

Na glavni policijski postaji v Piranu pa je z bliskovito naglico stekla strogo tajna akcija imenovana »Šark« – morski pes.

101

PAJKOVA MREŽA

Da bi bil rum močnejši od vode? Ah, kje pa … to pa že ne bo držalo.

V temnem gozdu ob tabornem ognju ...

Pod svetlečimi žarometi dokončno v zasedi sklenjen obroč.

Po prašni makadamski cesti proti Kapunarjevi karavli se je majal star terenski avto. Hropeč se je zaganjal iz ovinka v ovinek, šofer za volanom je grdo preklinjal. Dan se je nagibal h koncu, sonce je tonilo za obzorjem. Bolj ko se je cesta dvigala, slabša je postajala. Ko je avto zapeljal mimo karavle, se je spremenila v čisto navaden, luknjast kolovoz. »Klinc pa taka zapufana država,« je bentil Mario in se trudil obdržati vozilo na poti. »Lahko bi vsaj do karavle položili asfalt, naprej pa tale kolovoz razširili v normalno cesto.« »Seveda, vse to v luči dobrososedskih meddržavnih odnosov, kajne?« se je posmehnil Stevo, »ali pa nam na čast. Lahko bi nam priskrbeli tudi helikopter, da se ne guncamo po tem razdrapanem terenu. To se za nas, gospodo, vendar ne spodobi.« »Spet sta si v laseh. Hujša sta kot otroka. Drugič bom resno razmislil, koga vzamem v ta posel,« je zagrozil Ante. Iz toka pod pazduho je potegnil pištolo in skrbno preveril, če je nabita. »Če se vama ne da malo potrpeti za to, kar 102

dobita na koncu, tudi prav. Veliko jih je, ki bi tak posel zagrabili z obema rokama.« »Dobro, dobro, šef, saj se samo malo šaliva, da čas hitreje mine. Nič ni tako katastrofalnega. Bomo že pretrpeli.« Mario se je ustrašil Antejevih groženj. Tudi Stevo je utihnil in tako so naslednjih petnajst minut molčali, zatopljeni vsak v svoje misli in skrbi.

Avto so parkirali nedaleč od barake. Nalomili so smrekovih vej in ga zakrili, da ga niti vešče oko ne bi opazilo na razdalji, večji od dveh metrov.

Nato so se odpravili v barako. »Skoraj bo devet,« je pogledal Ante na uro. »Dogovorjeni smo ob enajstih. Do takrat imamo še čas, lahko se malo sprostimo.« »Sedimo v kot na tole vejevje. Zanetil bom ogenj, da ne bomo v temi. Saj mrzlo res ni, čeprav smo nad tisoč metri. A ogenj mora biti, bolje se počutim.« Stevo je nalomil dračja in zanetil ogenj na sredini barake. Ravno na mestu, kjer so bili ostanki kurjenja še od prejšnjih obiskov. Pihalnik je odložil na tla poleg sebe, tako, da je bil obrnjen proti izhodu in ga je imel vsak trenutek na dosegu roke. Iz bisage, ki jo je prej hranil pod sedežem v avtu, je potegnil steklenico ruma. Nagnil je in žgoča tekočina je zaklokotala po njegovem grlu.

Pil je jedko tekočino, kot da pije vodo. »Madonca, se prileže po napornem dnevu,« je oživel, ko je spet zadihal. Oči so mu v trenutku osteklenele kot hipnotizirani kači. Ponudil je pijačo Mariu.

103

»Enkrat lahko potegneš, več pa ne. Samo to nam še manjka, da nas nazaj grede ustavi policija, mi pa s pijanim voznikom,« je dejal Ante. »Mario, pazi, vse je odvisno od tebe.« »Saj ne bom več, šef, en požirek pa mi tudi ne bo škodil.« Odpil je z dolgim požirkom in ponudil Anteju.

Tudi ta je, v nasprotju s svojimi besedami, krepko nagnil in steklenice kar ni mogel odtrgati od ust. »Hohoj,« se je spuntal Stevo, »to je rum, ne voda.« »Nič dosti močnejši ni,« je positnaril Mario. »Od žeje me bo pobralo.« Stevo ga je krvavo pogledal. »Tako se pa nismo zmenili. Sam sem ga plačal. Bomo poračunali pri dobičku.« »Lahko kar zdajle,« se je zarežal Mario in od nekod privlekel zamaščene karte. »Časa je še dovolj, lahko vržemo eno igro. Tisti, ki izgubi, kupi jutri drugo flašo.« Stevo je bil takoj za to. Pritegnila sta še Anteja in kmalu so bili vsi trije globoko v igri. Še dobro, da so bila tla iz poteptane ilovice, drugače bi se njihovo udarjanje s pestmi slišalo globoko v dolino.

Zunaj, v mesečni avgustovski noči, pa so se medtem dogajale pomembne tihe stvari … ~~~ Ob tri četrt na enajst je Ante odvrgel karte.

Prižgal je zadnjo cigaro in se pretegnil: »Grem pogledat, kaj je novega. Naši prija104

teljčki z druge strani meje bi se morali počasi prikazati.« »Ti kar poglej. Upam, da bodo kmalu tu in da končamo to zadevo. Utrujen sem že.« Stevo je mastno pljunil in potegnil še zadnji požirek. Prazno steklenico je zalučal v sosednji kot. Ni se razbila.

Ante je stopil na zrak. Nebo je bilo jasno, zvezde so živo mežikale z neba. Globoko je vdihnil in zajel mešanico opojnih vonjav, ki jih lahko ponudi le neokrnjena gorska narava sredi višinskih gozdov. A ves zdravilni opoj je uničil takoj zatem. Globoko je potegnil dim iz cigare, da je v temi ves zažarel.

Z avstrijske strani sta se iz doline počasi bližala dva snopa zasenčenih luči. Premikala sta se v cikcaku, poplesavala zdaj po smrekah, zdaj po nebu.

Nič boljših cest nimajo v to divjino, je pomislil. V dolini ja, tam že. A tu zgoraj, tu je pozabljeno na vse.

Luči so se približale in se ustavile v bližini.

Poklical je tovariša. Na kratko so se pozdravili s prišleki, besede so bile redke in niti ne preveč zaželene. Tudi razumeli niso drug drugega. Le Ante je za silo lomil nemški jezik.

Odmetali so veje s terenca in pretovor se je pričel. Posamezni zaboji so romali v smeri Avstrijcev, od njih pa v obratno smer drugačni, bistveno težji. Le, da je teh bilo precej manj. »Daß is alles. Ist im Ordnung?« (»To je vse. Je v redu?«) »Ja, gut. Auf Wiedersehen. (»Ja, dobro. Nasvidenje.«) 105

Ante in predstavnik prišlekov sta si segla v roke. Tedaj pa se je zgodilo … »Stoj! Roke kvišku! Hände hoch! Takoj, sofort!« V naslednjem hipu so barako in njeno okolico osvetlili močni žarometi. Z vseh strani so iz podrastja vstajali do zob oboroženi specialci z naperjenimi puškami. »Roke kvišku, sem dejal,« se je zadrl poveljujoči. Ne bom ponavljal še enkrat. Drugače se boste že čez par sekund cvrli v peklu.« Tihotapci so bili tako presenečeni, da niso niti pomislili na kakršenkoli odpor. Poslušno so dvignili roke in se pustili razorožiti. Pobrali so jim vse, Mariu, ki ni imel pištole, so izza škornja potegnili dolg, ukrivljen gusarski nož. »No, odslej se ti ne bo treba več pritoževati,« mu je Stevo še uspel navreči, ko so jih specialci z obeh strani meje trdno povezali. »Nikoli ti ne bo več treba voziti po teh kolovozih.«

106

Ante in predstavnik prišlekov sta si segla v roke.

Tedaj se je zgodilo ...

PONOS IN JUNAŠTVO V OBJEMU ČASTI

»To je naša mladina,« je dejal ata Ribič.

Je drugi ata ostal brez besed le zaradi ginjenosti ali še zaradi česar drugega?

Slavje se je zavleklo pozno v noč.

Ko se je Tuna prebudila, najprej sploh ni vedela, kje je. Spanec je bil tako dolg in tako močan, da ji je popolnoma zablokiral možgane. A ko se je ozrla okrog sebe, se ji je spomin v trenutku vrnil.

Ante, Stevo, Mario! Tihotapci in njihovo nelegalno prekupčevanje. To je tisto, kar ju je z Klemnom okupiralo zadnje dni.

Koliko je ura? Osem. Zjutraj ali zvečer? Najbrž zjutraj, saj sliši mamo, kako nekaj brklja po kuhinji. Če bi bil večer, bi je verjetno ne bilo doma.

Tuna je skočila iz postelje in se hitro oblekla.

Nase je navlekla modro majico z odtisom tuna na prsih in oblekla prav tiste kavbojke, ki so dva meseca skrivale zlati ključ. Ključ, ki ji je pomagal razvozlati največjo uganko, kar jih je sploh bilo kdajkoli postavljenih pred njo. »Dobro jutro, dobro jutro,« je razigrano pozdravila. Počutila se je lahkotno in spočito. »Tudi tebi, tudi tebi,« ji je vrnila mami. »Končno enkrat, da se spet vidimo.« »Odslej se bomo bolj pogosto, obljubim. Kje pa je ati?« »Pripravlja mizo na verandi. Na kosilo sva po108

vabila Ribičeve, zato moramo imeti dovolj prostora. Včeraj smo bili skupaj v mestu, pa smo se dogovorili, da danes kosimo pri nas. Kdaj drugič se dobimo morda pri njih. Saj nimaš nič proti?« Njune oči so se srečale. Mami je gledala povsem nedolžno, čeprav bi Tuna lahko v tem trenutku prisegla, da je globoko za njenim pogledom nekaj tičalo. Nekaj, česar ni mogla definirati na noben način, nekaj nedorečenega.

A ne, mami, dolžna ti ne bom ostala! »Proti? Seveda nimam nič proti. Vi kar uživajte. Jaz pa moram …« »Mislila sem, da boš danes tudi ti z nami. Taja je menda pripravila presenečenje.« »Res? Že, ampak ne vem …« »Tudi za Klemna baje. Nekaj, kar bo skupaj za vaju oba.« »Klemen tudi pride?« »Pride, ja. No, ti pa, če ne moreš …« »Eh, mami, naj ti bo. Včasih te moram pa že ubogati in se žrtvovati tudi zate. Ampak saj veš, vsaka usluga se enkrat plača …« Pa naj še kdo reče, da Tuna ni bila zvita in prebrisana. »Ti bom dala uslugo,« se je zasmejala mama Zora. »In o tem, kdo jo bo komu plačal, bi lahko dolgo razpravljali. Pojdi zdaj in pomagaj očku, da bo vse pravočasno pripravljeno.« »Bom, mami, bom. Zlata si.« Pritisnila je mami ljubčka na lice in pomislila, da jih zadnje čase pa kar pogosto deli. Sto vražičkov je streljalo skozi njene modre oči, ko je odple109

sala skozi vrata. »Oči, živijo! Koliko dni smo že na morju?« »Oh, Tuna, to bi pa že lahko vedela. Danes je sedmi dan.« »Res?« »Čakaj, ali pa šesti … no, zdaj si me pa čisto zmedla. Čakaj, nedelja, ponedeljek …« »Ampak, oči! Ne boš menda dejal, da tudi ti ne veš?« »Vem, vem. Zdaj sem si že na jasnem. Šesti dan je danes.« »Torej še štiri dni? Super.« »Ja, super. Še bolj super pa bi bilo, če bi mi pomagala prestaviti tele mize.« »Seveda očka, z veseljem. Naši gostje se morajo počutiti čim bolj udobno.« ~~~ Ribičevi so prišli točno ob napovedanem času.

S seboj so prinesli arhivsko steklenico refoška in glava družine jo je ponosno postavil na mizo. »Ta bo za posladek,« je dejal. Nič ni boljšega, kot po dobri hrani zvrniti kozarček in vse skupaj v želodčku lepo oblikovno zaliti.« »Zadnje dni bolj zalivaš ta tvoj želodček, kot jaz doma najbolj dehidrirano fuksijo na balkonu,« je rekla gospa Ribičeva. »Sploh pa oblikovno …,« je zavila z očmi. »Kako se pa izražaš? Lepo te prosim! Komaj že čakam, da gremo domov.« »Ti kar čakaj. Še prehitro bo prišel tisti dan,« je zatrdil ata Ribič. »Doma boš pa že čez tri dni 110

vzdihovala po morju.« »Saj ne bi bilo treba ničesar nositi. Tudi naš hladilnik še ne stavka,« je dejal oči, da bi ju prekinil. »Tako se govori, tako je prav,« ga je lopnil Ribič po rami. »Ko bo izdihnila tale flaška, bomo pa dali na škrge tvoj hladilnik.« Če je že zdaj tako glasen, kako šele bo, je pomislila Tuna in skrivaj pogledala proti Klemnu. A ta se je nekaj pričkal s Tajo in se za Tuno še zmenil ni. Ali pa se ji je tisti trenutek le tako zdelo. »Gremo za mizo, kosilo čaka. Alo, moška, alo otroci. Prazna vreča ne stoji pokonci,« je priganjala mami. Tuna je sumila, da komaj čaka pohvale, ki bi ji potrdile, kako dobro kosilo je pripravila.

Ampak – roko na srce – bilo je res enkratno.

Juha za začetek, za njo njoki z mesom v omaki ter mešana solata. Za posladek še hrustljave palačinke z jogurtovim nadevom, na gosto pokapljane s kakavovo peno. Tuna je kljub svarilnim maminim pogledom polizala krožnik.

Ko so zaključili, je Taja naenkrat izginila. Ko se je vrnila, je nekaj skrivala za hrbtom. »Pozor,« je teatralno izjavil ata Ribič, »Taja ima nekaj za bregom. No, reče se, torej, nekaj bi rada povedala.« Vsi so pozorno prisluhnili. »Skoraj bo teden dni, kar smo tu skupaj. Poznali smo se res že prej, a bolj površno. Zdaj smo se bolje spoznali. Razdeljeni smo v dve skupini: starejši se držijo zase, mi mlajši tudi. Če bi obstajala skupina z enim članom, bi bila to jaz. Ne spadam 111

namreč nikamor – ne k starejšim, ne k mlajšim.

Najraje bi me dali v otroški vrtec, pa še ta ne deluje v teh pasjih dneh.« »No, no, Taja, saj ni tako hudo,« je rekla gospa Ribičeva. »Vse dni si lahko bila s Klemnom in Tuno.« »Bila ja, bila. Na eni strani zaliva, onadva pa na drugi. Ali pa pod vodo. Ali pa … Po moje sta te dni bolj malo dihala. Saj se jima tudi vidi, kar poglejte ju. Neprespana, bledikava, podhranjena.

Siva koža. Pravo pomanjkanje kisika.« Tuna in Klemen sta se spogledala. Obema je bilo nerodno, Taja pa je nadaljevala: »Da bi opozorila nase in da bi me odslej bolj upoštevala, sem dolgo razmišljala, kaj naj storim.

In prišla sem na idejo.« »Kakšno idejo?« so vprašali skoraj vsi hkrati. »Zaliv, v katerem tale naša mlada golobčka tičita vse dni, je precej skrit očem javnosti in doslej še ni imel imena. Odslej ga ima.« Izza hrbta je potegnila lesen kažipot, spleten iz dveh vej in ošiljene deske, na kateri je pisalo: »ZALIV KLEMENTUNA«. »Bravo, bravo,« so zaploskali vsi po vrsti. Gospod Ribič je ravno hotel naliti kozarce za zdravico temu pomembnemu dogodku, ko so se vrata odprla in med njimi se je pojavil sam višji inšpektor Tresoglav s svojim pribočnikom. Vsi so onemeli in se s strahom zazrli v policijski uniformi. »Komaj sva vas našla,« je pričel višji inšpektor namesto pozdrava, »morala sva vprašati celo na turističnem uradu. Zamislite si, policaj, pa po in112

formacije na turistični urad!« »Kaj pa je?« se je ustrašil Ribičev ata. »Z ženo sva prišla peš in tudi če bom popil kak kozarec več …« »Sem včeraj zvečer plačal vse, kar smo pojedli in popili?« se je obrnil očka k mami Zori. »Si, seveda si. Pa saj ne bi zdaj menda zato …« »Ne, seveda ne gre za to.« Klemen je vstal in se obrnil k višjemu inšpektorju Tresoglavu. »Mislim, da sta nam prišla nekaj povedat.« »Točno tako, točno tako, mladi mož,« je pomenljivo prikimal višji inšpektor in se odkrhnil. Vzravnal se je in se izprsil, kolikor se je dalo: »Sporočam vama, Klemen in Tuna, da je akcija uspela! Po vajini zaslugi so tihotapci za zapahi.

Nevarnost je odpravljena za vse večne čase.« »Amen!« je dejal pribočnik, Ribičev ata pa se je spozabil in se prekrižal. Vsi ostali, razen Tune in Klemna, so stali tam in odpirali usta kakor ribe na suhem. »Hura,« je vzkliknila Tuna in objela Klemna.

Vpričo vseh ga je poljubila direktno na usta.

Klemen je zardel, zardeli sta tudi obe mami. Še vedno pa so vsi vprašujoče pogledovali zdaj višjega inšpektorja Tresoglava in njegovega pribočnika, zdaj Klemna in Tuno. »Nič nam ni jasno,« so zmajevali z glavami. »Seveda vam ni. Sedite, povedala vam bova vse lepo po vrsti,« jih je povabila Tuna. Brez ugovarjanja so jo ubogali, sedla sta tudi oba uniformirana prišleka. »Torej takole je bilo,« je začela Tuna. Medtem, 113

ko ste eni uživali zaslužen dopust, smo drugi garali in nosili glave na prodaj …« Na hitro sta s Klemnom razložila osuplim staršem in Taji, kako sta se šla detektiva v zadnjih nekaj dneh. Kaj sta odkrila, kako sta kovala načrt, kako sta ujela tihotapce na delu. Ko je Klemen povedal, da sta morala vse skupaj skrivati pred Tajo, tako, da sta delala plane na nasprotni obali zaliva, je ta od užaljenosti pogledala vstran. »Saj sem vedela, da nekaj naklepata,« je dejala zviška. »Točno sem vedela. Le igrala sem, da ničesar ne opazim.« »Seveda, ves čas mi je bilo jasno, da tebe ne bo lahko pretentati,« je prikimal Klemen in pomežiknil Tuni. S tem je sestro za silo potolažil. »Vse skupaj sva povedala na policiji višjemu inšpektorju Tresoglavu,« je zaključila Tuna. »In potem, potem …« Višji inšpektor je vskočil kot izstreljeni naboj, komaj je namreč čakal na svoj trenutek. »Šel sem z njima, sam, prostovoljno, v ta hudimani zaliv. S tem sem močno ogrozil svoje življenje in življenje mojih podrejenih…« »Podrejenih?« Tuna ni zdržala in je prasnila v smeh. Inšpektor jo je užaljeno pogledal: »Seveda, kdo bi jih pa vodil, če bi se mi kaj zgodilo?« Zaokrožil je s pogledom po prisotnih, in ker je opazil same resne poglede, je opisal nadaljevanje akcije. Vse skupaj je seveda olepšal in napihnil, kolikor se je le dalo. Ni veliko manjkalo, da ne bi po njegovi verziji tihotapce ponoči kar sam odpeljal kot kapitan bojne policijske podmornice s Kapunarjevega vrha.

114

Starši so vse skupaj poslušali z odprtimi usti.

Mami sta grabili druga drugo za roke, očeta sta možato kimala in si od časa do časa ponosno nazdravila. Pripovedovanje je bilo tako napeto, da je Tunin oči pozabil, da so kozarci prazni in da ima v hladilniku še dovolj zaloge. »Neverjetno,« je le izustil na koncu, »na to se pa splača nazdraviti.« Potegnil je iz hladilnika kar dve steklenici in napolnil kozarce. Šest kozarcev za odrasle. Da ne bo pomote, v tri manjše je mama nalila soka.

Nazdravili so in izpili. »Midva sva sicer v službi,« je dejal višji inšpektor Tresoglav. »Ampak, na tak poseben dan na to ne bomo polagali pozornosti. Sicer pa, pravila so zato …« »… da jih kršimo. Amen,« ga je dopolnil pribočnik in se strumno vzravnal. Po nesreči mu je roka trznila in vsebina kozarca se je hotela izliti.

Da bi preprečil politje, je hitro nastavil usta. Ni ga zmotilo niti to, da ga je poveljnik pogledal prav postrani. »Tale vaš Klemen,« je rekla mama Zora Ribičevi občudujoče, »pa kako je pameten.« Ob tem je z ljubeznivim pogledom objela svojo malo hčerkico Tuno. »Kaj šele vaše dekle,« ji ni ostala dolžna v komplimentih gospa Ribičeva, »takšnega poguma še nisem srečala nikjer.« Ob tem je z občudujočim pogledom objela svojega ljubega sinka Klemna. »To je naša mladina. Vidi se, po kom so se zgledovali,« je ponosno povedal ata Ribič in se 115

udaril po prsih. Drugi ata mu je od ginjenosti samo prikimal. Grlo se mu je stisnilo in ni zmogel izustiti besede. Deloma tudi zato ne, ker se mu je ob pijači ravnokar zaletelo in je močno lovil sapo. »Zdaj pa še zadnje presenečenje,« je svečano oznanil višji inšpektor Tresoglav. »Naša policijska postaja je v popolnem soglasju in tudi širše (pridevnik »širše« je bil posebej naglašen), sklenila, da vaju jutri ob deseti uri sprejmemo z vsemi častmi na našem, to je na policijskem dvorišču. Po slavnostnem nagovoru vama bo glavni poveljujoči (ob tem je umolknil in se je trikrat potrkal po prsih, kot v cerkvi) izročil častni znak – zlati red za posebne zasluge. Vabljeni seveda tudi starši in širše sorodstvo.« Ob besedi »širše sorodstvo« je glavni inšpektor posebej pogledal gospodično Tajo in ji pokimal. Potem se je obrnil na petah in strumno odkorakal brez pozdrava. Nekaj več osnovne kulture je premogel njegov pribočnik, ki je salutiral s stisnjeno pestjo in izustil: »Amen!« ~~~ Tistega popoldneva je bilo na Belem Križu res živahno. Celo popoldne in še dolgo v noč so se vrstile zdravice, slišala se je razposajena pesem, podkrepljena z intonacijo maliganov v visokih in nizkih tonih. Domačini in turisti so pogledovali skozi okna in zapirali polkna, radovedneži so se ustavljali na cesti. Bilo bi najbrž precej slabe volje, 116

če bi bil to navaden dan.

A ta dan ni bil navaden!

Glas o prijetju združbe kriminalcev, ki so se potikali in delovali v njihovi bližini, se je namreč kot blisk razširil naokrog. Nikogar ni bilo, ki ne bi bil vesel, da so se rešili takšnih hudodelcev in da bo mir še naprej vladal v njihovem majhnem obmorskem mestecu. Zato tudi nihče ni zameril naši mali druščini, da si je dala nekoliko duška.

117

ZLATI KLJUČ – ZLATI RED

Častna podelitev zlatega reda je potekala na visoki ravni.

Zaliv Klementuna odprt za javnost.

Zaključek dopustovanja ne pomeni konec vsega lepega …

Slavje je potekalo v brezhibni organizaciji. Višji inšpektor Tresoglav je še enkrat presenetil. Vse niti je imel v svoji glavi, v svojih rokah, vse pod kontrolo.

Starši in »širše sorodstvo«, gospodična Taja, so smeli sedeti v prvi vrsti. Strumna četa specialne policije je prikorakala na prizorišče in se postavila v pozor v dveh vrstah, levo in desno od govorniškega pulta. Sam višji inšpektor Tresoglav je stopil za govornico in povedal nekaj slavnostnih zahvalnih besed. Ni jih imel napisanih na papirju, ampak je le (kako pohvalno!) občasno vrgel pogled na odprt notesnik na mizi. »… S tem junaškim dejanjem sta rešila in oprala častno ime našega mesta, rešila pa sta tudi kdo ve koliko človeških življenj nekje na Balkanu.« Zbrana množica je hrupno zaploskala. »… In ob tej priložnosti imam to pomembno nalogo, da vama, Tuna in Klemen, podelim častni znak – zlati red za posebne zasluge. Prosim, da pristopita.« Slavje je bilo nepopisno, čestitke so deževale z vseh strani. Trlo se je novinarjev in fotografov, 118

reporterjev in piscev potopisov. Našel se je celo oceanograf, ki pa je bil v resnici bolj hidrograf – zanimalo ga je, kako so v osnovno betonsko podlago vdelani krogi, na katere se pripenjajo podvodne vrvne zanke.

Oba očeta in obe mami so z veseljem pozirali.

Posnetek vsega je bil najavljen na lokalni TV Koper zvečer v udarnem terminu, ob dvajseti uri in dvajset minut.

Ko je bila glavna procedura zaključena, sta se Tuna in Klemen neopazno izmuznila. Stekla sta do obale in se po njej napotila do njunega skrivnega zalivčka. Hotela sta užiti nekaj miru in biti nekaj časa sama, le drug z drugim.

Ob ozkem prehodu v zaliv sta presenečena obstala. Ob strani je bil v prašno in razpokano rdečo zemljo zabit smerokaz, na katerem je z jasnimi, rdečimi črkami pisalo: »ZALIV KLEMENTUNA«. Malo naprej je bila postavljena lična mizica in ob njej stolček. Na njem je sedela Taja in s prstom kazala na košarico na mizici. »En evro, vstopnina je samo evro,« je ponavljala s pojočim glasom. Ko ju je zagledala, se je najprej malce zmedla, takoj zatem pa važno dvignila glavo: »Za vaju je danes zastonj. Ampak, samo danes.

Od jutri naprej se plača.« Stopila sta naprej. Nista si še opomogla od prvega presenečenja, ko ju je čakalo drugo. Ves zaliv je vrvel od kopalcev. Mladi in stari, suhi in debeli, vsi so se prerivali in iskali svoj kotiček pod soncem.

119

»Taja, Taja, ubil te bom,« je planil Klemen, a bil je prepozen. Ko se je obrnil, Taje že ni bilo več; z njo vred je izginila tudi košarica z mize. »Pridi Klemen,« mu je nežno zašepetala Tuna na uho. »Poiskala bova drug skrit kotiček, v katerem ne bo školjčišč, ne tihotapcev in tudi ne malih tečnob. Tam bova preživela zadnje urice, kolikor nama jih še ostane, preden se vrnemo domov.« »Prav imaš, Tuna, zgodi se mi po tvoji besedi.« »Amen!« se je zaslišalo od nekod.

Tuna in Klemen sta se presenečeno spogledala. Na vhodu v zaliv je stal pribočnik višjega inšpektorja v kratkih hlačah in majici in se hudomušno smejal. »Vzel sem dopust. Danes ni dan za službene dolžnosti.«

120

DRUGO LETO BO VSE DRUGAČE

»Smetí bo treba odnesti,« je rekla mama, »že ves dan me motijo tukaj v košu pod pomivalnim koritom.«

»Mene pa ne,« je zamrmrala Tuna in se presedla na fotelju. Šele v tem trenutku ji je prodrlo v zavest, da je doma in da je zunaj jesen. Na dopust in na dogodivščine ob morju je ostal le lep spomin. »Drugo leto bo drugače,« je dejala in se zasanjano nasmehnila. »Ja, ja, drugo leto bo vse drugače …« Vstala je in se odpravila po koš za smeti. Ni se ji bilo treba truditi s sklanjanjem pod pomivalno korito. Koš je najbrž kar sam vedel, da je poln in jo je že čakal na kuhinjskem pultu.

121

ZLATI KLJUČ – KLJUČ DO SRCA

Kopija malega Ivančka nekje ob Dravi.

Miklavž obdaruje vse ljudi z otroško dušo.

Zlati ključ odpira prenekatere duri srca.

Pisatelja Aleša Tacerja poznam že poldrugo desetletje. Spoznala sva se prek moje službene novinarske poti, ki pa je bila deloma opravljena prav zaradi prijaznih Tacerjevih pisem, povezanih z mojim pisanjem. Že ob prvem srečanju sva vzpostavila pristen in iskren človeški stik, z njim in s člani celotne njegove družine pa smo sredi Tacerjeve kuhinje takoj na veliko razpravljali o sodobnem pisanju, velikih in malih Slovencih, občudovali pa smo tudi rože in vlagali kumarice J. Pozneje sva se s Tacerjem osebno srečala še nekajkrat. Kar dvakrat si je vzel čas, da je prišel tudi na moj literarni večer, prirejen blizu njegovih Radelj, ves čas pa imava pisne stike. V zadnjih letih si sicer dopisujeva in se srečujeva nekoliko manj, kajti znano je, da upokojenci nimamo časa, sam pa sem že pet let srečni upokojenec J. Kljub temu pa je srčna zveza, največ po Tacerjevi zaslugi, še vedno trdna in pristna.

Vsaj eden najinih stikov je že dolga leta enak in stalen. Pisatelj Tacer se namreč malo pred sv. Miklavžem oglasi s prav pristnim otroškim pismom, v katerem napiše, da je bil med letom zelo priden, 123

kaj vse je postoril doma pri svoji Sonji in otrocih, sam pa mu potem v imenu prvega dobrega decembrskega moža podarim svojo najnovejšo knjigo. Seveda se 'mali Alešek' potem redno zahvali, mi napiše dolgo pismo kot Aleš in pokomentira vsa domača in druga dogajanja. Pošlje mi kakšno svojo najnovejšo knjigo, živahen sobesednik pa je tudi prek elektronske pošte.

In zdaj pozor! Že kmalu po prvih stikih sva ugotovila, da imava kljub precejšnji razdalji – sam zdaj živim v Mengšu – nenavadno veliko skupnega: približno v istem času smo se oboji poročili, gradili hišo, ženi imava nenavadno podobni (ne samo po imenu), otroke sta poslala v življenje na zelo podoben način, kot midva z ženo J itn. Čeprav imava stike predvsem na daljavo, se mi je kmalu po prvem srečanju vendarle zazdelo, da obstaja tam nekje ob Dravi kopija naše družine, Aleš oziroma Miklavžev Alešek pa je kopija malega Ivančka iz mojih nekdanjih Most pri Komendi.

To spoznanje pa se nikakor ni skladalo s splošnim dejstvom, da je vsak človek sicer velik original, posebnež, drugačnež. Zato me je ob prvem spoznanju spreletel tak srh po celem telesu, da si tega svoji Sonji nisem upal niti povedati. Nekaj časa sem celo premišljeval, da to ni naključje, temveč, da se je nekdo pač pošalil iz nas. Pozneje pa sem prišel do pametnega zaključka – Bernard Shaw je menda rekel, da na svetu še ni srečal človeka, ki ne bi imel sam sebe za pametnega –, da je verjetno podobnih kopij družin po Sloveniji še nekaj, torej ne samo med Tacerji in Sivci. Ista ali po124

dobna generacija pač doživlja svet nenavadno podobno, večkrat skoraj povsem enako.

Kmalu po prvih srečanjih pa sem se vendarle lahko pomiril. To se je zgodilo takoj potem, ko sem prebral nekaj Tacerjevih izvirnih tekstov, v katerih je povsem drugačen od mene. Njegova besedila so nenavadno tenkočutna, nazorna, tako rekoč izpiljena do zadnjega stavka. Njegov pesniški svet je sicer zazrt predvsem v koroško zemljo, toda v mnogih pripovedih hitro preskoči tudi v mestni svet, v primorsko okolje, med zgovorne živali in sanjske like; doma je marsikje drugje kot sem sam.

In prav ta njegova izvirnost oziroma drugačnost me je večkrat povsem prevzela in hkrati tudi povsem prepričala. Dala pa mi je tudi misliti, kako enaki ali podobni smo glede zunanjega sveta in kakšen unikum je vsak človek v svojem notranjem svetu, še posebej pa v svojem osebnem pristopu k besedi in izražanju v njej.

Lep dokaz za to je tudi Tacerjev Zlati ključ. Njegova koroško-planinska-najstniška ekspozicija hitro preskoči iz idiličnega domačijskega sveta v širši prostor, se zaplete v ljubezensko-romantično zanko, ko pa ugotovi, da je to za samo zgodbo še vedno veliko premalo, se potopi v pravo kriminalno-tihotapsko podzemlje. Tudi tu je vse napisano izredno natančno, izdelano tako rekoč filigransko, na videz sicer preprosto, a nenavadno mnogopovedno. Pripovedna nit mu ob tem ves čas teče tako gladko, da bralec knjige ne more odložiti niti za trenutek. Marsikdo bi ostal samo pri kuhinjskih pejsažih (ki so sicer opisani izvrstno 125

in se zdi, kot da so se zgodili tudi pri nas doma), toda Aleš takoj prestopi hišni prag, se napoti v hribe, v disko, na morje; pot ga pelje prav tja, kamor bi radi odšli vsi mladi, starejši pa so jim pri tem za ustrezno pripadajočo logistiko. Toda ker se pisatelj zaveda, da bi vse to ostalo na ravni limonadne nadaljevanke, jo spretno zaplete v kriminalno-tihotapsko zgodbo, v kateri mlada zaljubljenca seveda odkrijeta velike ribe, na koncu pa dobita ob razvozlanju zlatega ključa celo zlati red za detektivske zasluge. Čeprav je prestop iz resničnega vsakdanjega sveta nekoliko v duhu tistega, kar bi tako mladi kot starejši predvsem radi doživljali (zgodi pa se le malokrat), se zdi bralcu verjeten in celo navdušujoč, kajti na svetu ni človeka, ki ne bi bil rad povrhu tudi velik junak, nagrajen celo na policijski postaji pred vso širšo žlahto. Tacer to izpelje tako suvereno, da je verjetnost popolna, pa tudi navdušenje nad Tuno in Klemnom je zato še toliko bolj očitno. Na kratko, pisateljsko obrt obvladuje brezhibno, povrhu pa je zaključek pravi triumf za vse, ki držimo ves čas pesti za naša dva glavna junaka. Pričakovali smo sicer, da se bo ob tem iz nedolžnega poljuba razvila gromozanska poletna romanca na mivki, z vsem, za današnji čas menda prepotrebnim seksom, pa se na veliko presenečenje bralca in tudi glavnih dveh junakov slovesno konča – na policiji!

Zdi se mi, da je tu tudi največje pozitivno presenečenje za bralca nasploh oziroma, da je Tacer s tem izredno duhovito rešil celotno pripoved in jo kot ustvarjalec suvereno pripeljal do za126

res efektnega viška.

Bralec z veseljem postane tudi ob tistih poetičnih vložkih, ko je Tuna do skrajnosti predana sanjarjenju in drugim prividom, zanimivi pa se mi zdijo tudi opisi njunih ljubezenskih srečanj, ki sicer ostanejo na ravni, ko je bil zaljubljen še Alešek.

Vsi tisti, ki torej pričakujejo opise v slogu današnjega modernega pisanja, bodo nekoliko razočarani, vsi drugi pa smo seveda navdušeni, da se da iz tako preprostega začetka razviti tako prijetno in hkrati zapleteno zgodbo. Ljubezen je stopnjevana pač samo do mere idiličnega družinskega srečanja, s steklenico primorskega vinca kot središčno pozornostjo. Kar vidim pa tudi mlade bralce, kako bodo to knjigo navdušeno prebirali v kakšni senci pod borovci in se od nje ne bodo utrgali vse do tedaj, ko se bo pri Tuni spet začelo tradicionalno jesensko kuhinjsko tihožitje. Če pa bo ob tem komu kaj manjkalo, si bo pač naslikal sam. Pravzaprav so počitnice, morje, tihotapske zgodbice … tisto tkivo, ki bralca lahko že popolnoma zadovolji.

Zanimiva se mi zdi tudi Tacerjeva jezikovna raven, ki poteka v soočanju med lepim knjižnim jezikom in nekaterimi slangovskimi izrazi, vendar v slednjih nikjer ne pretirava. Pri vsem pisanju ostaja – enako kot pri ljubezenskih srečanjih – na tradicionalni ravni oziroma na visoki in nadvse dostojni poučni družinski zgradbi. Pravzaprav bi lahko rekli, da je zgodba tudi v tem pogledu dvoplastna: družinska, delno pa tudi ful kulska.

Skratka, pisatelj Aleš Tacer je iz drobnih dru127

žinskih sanj, s poudarkom na glavni junakinji Tuni, razvil živahno poletno pustolovsko zgodbo, katere bi bil vesel prav vsakdo, če bi jo lahko doživel, zato bo poistovetenje bralca s pripovedjo še toliko večja.

Tacerjev Zlati ključ tako ni samo zlati ključ do zlatega reda, temveč predvsem do širokega bralskega profila: od mladih, ki bodo zagotovo z veseljem planili na tovrstno poletno branje, do prijaznih mamic, ki znajo vendarle še prisluhniti zasanjanim najstnicam, do presenetljivo modrih družinskih podšefov, ki imajo v družini na skrbi logistično izpeljavo najnujnejših opravil. Tacerjev ključ je torej tako velik in močan, da bo odprl prenekatere duri srca.

Ivan Sivec

128

KAZALO

S STARŠI SO SAMI PROBLEMI TUNA SE DOLGOČASI IZ POLOMIJE V PRESEŽNOST BLIŽAJO SE POČITNICE …

NEBESNA DOGODIVŠČINA VZNEMIRLJIVO PODVODNO ODKRITJE TIHOTAPSKE POTI NOČNA (VIDEO)KONFERENCA ZLATI KLJUČ OPERACIJA ŠARK PAJKOVA MREŽA PONOS IN JUNAŠTVO V OBJEMU ČASTI ZLATI KLJUČ – ZLATI RED DRUGO LETO BO VSE DRUGAČE

7 11 22 34 46 63 76 87 89 96 102 108 118 121

Ivan Sivec: Zlati ključ – ključ do srca

123

MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA Zbirka Antares Urednik: Marjan Pungartnik Aleš Tacer: ZLATI KLJUČ Uredil: Marjan Pungartnik Spremna beseda: Ivan Sivec Ilustracije: Leja Pelc Oprema in stavek: Mariborska literarna družba Izdala: Mariborska literarna družba kot svojo 276. publikacijo.

Tisk: Grešovnik d.o.o. v marcu 2012 ISBN 978-961-6483-01-8