uvodnik introduction
4
Temno-svetle slike
Napredujemo. Po prestavljenih dokumentarcih, ki smo jih leta 2020 ob epidemioloških ukrepih namesto marca v kinu spremljali junija, ter izključno spletni izdaji leta 2021 letos dodajamo še hibridno različico festivala. Malo tu, malo tam. Vsi filmi seveda ne bodo na voljo v virtualnem okolju in tako je tudi prav. Naj ustvarjalci odločajo, npr. Jonas Mekas (1922–2019) oziroma dediči njegove impozantne zapuščine. Ne samo da ne dopuščajo spletnih predstavitev, Mekasovi filmi – del retrospektive ob stoletnici njegovega rojstva – so dostopni samo na filmskem traku, in ne le to, dostopni niso na 35mm kopijah, temveč na izvirnem 16mm traku. Kot jih je litovski priseljenec v ZDA od konca štiridesetih let 20. stoletja posnel z Bolex kamero. Vztrajanje pri izvirnem nosilcu ni snobovska poteza, temveč kulturna izjava, statement. Če želite gledati moje filme, se morate odpraviti v kino. Svet v drugih novicah še vedno brezhibno deluje; Izraelci ne nadlegujejo več Palestincev, države v zahodnih demokracijah ne zganjajo represije nad lastnimi državljani, najstnic v tretjem svetu ne silijo v dogovorjeno poroko, grožnja jedrske kataklizme je relikt hladne vojne in zakrknjeni tradicionalisti so zavrgli starodavne običaje in se pridružili 21. stoletju. Omenil sem samo peterico izbrancev v tekmovalnem programu, kjer podeljujemo nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic. Kar še ne pomeni, da drugi filmi – letos tudi trije slovenski – obdelujejo samo veselo tematiko, je pa dobro predstaviti tudi lepe poglede na svet, čeprav se znajo skozi stranska vrata tudi tja prikrasti elementi otožnosti in melanholije. Futura ima zgovoren naslov, mladi z zanosom govorijo o prihodnosti, a se zavedajo pasti in razočaranj v sodobnem svetu; Dan potem … na zastarelem rečnem parniku veseljaško profilira bangladeško družbo, pa tudi politično polarizacijo; Sava z navdihom govori o naši mogočni reki, ki teče skozi nekdanjo skupno državo, a obenem razkriva lokalne fobije; Tovarne delavcem predstavlja prvi in edini primer uspešnega delavskega
prevzema tovarne v postsocialistični Evropi, a tudi nezmožnost konkurenčnosti v brezosebnem kapitalizmu. In tako naprej. Če bi morali izbrati najbolj pozitiven lik letošnjega festivala, potem bi verjetno zmagal junak filma Gospod Bachmann in njegov razred, strasten, zavzet, sproščen, z glasbenimi vložki navdahnjen učitelj iz nemškega mesteca, ki poučuje mlade priseljence iz tretjega sveta, ki bodo z malo sreče ostali v prvem. Begunske zgodbe v najboljših filmih nevsiljivo pronicajo in bogatijo filmsko tkivo. Ena velikih begunskih zgodb pripada Jonasu Mekasu, ki je z bratom Adolfasom med vojno zbežal iz okupirane Litve, prisilno delal v delovnih taboriščih in se leta 1949 po skoraj osmih letih pretolkel do novega sveta, kjer je v več kot pol stoletja postal ikona boja za neodvisno kulturo in ustvarjanje ter prvi branik »drugačnega« filma. Od begunske krize naprej smo na festivalu predvajali nešteto filmov na temo izseljenske problematike, ampak če obstaja delo, ki prepričljivo in s poetično silovitostjo spregovori o spominih, otroštvu, koreninah, družini, pa o vlogi domotožnega izgnanca v tuji deželi, kjer se dolgo čuti kot izkoreninjen, iztrgan, izpuljen človek, človek, ki si je želel ostati doma, med ljudmi, ki jih pozna in govorijo njegov jezik, potem je to Mekasova mojstrovina Spomini s potovanja v Litvo. Vabljeni! Simon Popek vodja filmskega programa Cankarjevega doma
