Ta stari in ta mladi
Družina in Življenje
13
Foto: Pixabay
Duhovna dediščina preproste istrske none Poleti je minilo leto dni, odkar smo se poslovili od naše drage none. Moja nona je bila skromna in preprosta ženica iz manjše istrske vasi, a hkrati ženska globoke vere, upanja in ljubezni.
V
em, da mi je veliko dala za življenje. Sedaj, ko je ni več med nami, vedno bolj črpam iz njene zapuščine. In kaj je duhovna dediščina, ki mi jo je zapustila? Moja nona ni nikoli pestovala žalosti. Kljub številnim težkim preizkušnjam je znala na svet pogledati pozitivno. Vedno znova si je ponavljala: »Bog že ve, lahko je za srečo.« Neprestano se mu je iz srca zahvaljevala. V svojem skromnem domovanju je našla nešteto priložnosti, da ga časti: »Hvala Bogu, da imam toplo vodo, hvala Bogu za hladilnik, hvala Bogu, da sem skuhala kosilo, hvala za tekočo vodo v hiši …« Bogu se je znala zahvaliti tudi za položnico za telefon. Nekega dne jo je prinesel poštar ravno takrat, ko sem bila pri njej. Takoj je preverila znesek, in ker se ji je plačilo zdelo sprejemljivo, je še v istem trenutku rekla: »O, hvala Bogu, bom naredila eno telefonado v Trst.« In takoj je zavrtela številko ter poklicala sorodnike v Trst. Življenje v Istri je bilo za male, preproste kmečke ljudi trdo; res so si služili kruh v potu svojega obraza (prim. 1 Mojzes 3,19). Moja nona je bila zelo iznajdljiva ženska, a svojih človeških sposobnosti ni nikoli pripisovala sebi.
Kadar je bila tudi sama navdušena nad svojimi dejanji, je vedno rekla: »Me je Sveti Duh razsvetlil.« In res jo je neprestano razsvetljeval za dobra dela, v katera je vključevala tudi nas, vnuke. Če sem imela na primer pot v Koper, je takoj našla priložnost, da sestri, ki tam živi, pošlje kakšno dobroto s podeželja (krompir, vino, mast, češnje …) Kar je imela, je razdelila. Ko sem kot odraščajoče dekle spoznavala moč molitve, sem jo nekega dne vprašala, ali kaj moli zame. Pa mi je odgovorila, da ona samo moli, Bog pa že ve, kdo je molitve najbolj potreben. Odločitev o tem, kako naj se razporedi milost molitve, je prepustila njemu. Ne vem, če sem takrat (ali danes) razumela njeno nesebično molitev za vse, ki so je potrebni. Jaz sem molila (in še molim) s svojimi prošnjami in zahvalami. Moja nona je bila res ženska globoke vere. Upam, da bom dočakala njeno starost, da bom tudi sama lahko zorela v veri. Prav na njen 80. rojstni dan smo pokopali njenega brata. Po pogrebu sem jo ogovorila, češ kakšna škoda, ker je ravno njen rojstni dan, pa me je osupnila z odgovorom: »Ivana, kaj češ lepše praznovanje za rojstni
dan, kot to, da ima tvoj brat tako lep in veličasten pogreb. Kaj je več kot to, da je sedaj on v nebeškem kraljestvu.« Čeprav je od tega pogreba minilo že več kot 10 let, še vedno premlevam njene besede. Ko je bila tudi sama na smrtni postelji, smo se šli poslovit od nje. Gledala sem jo, nemočno in nebogljeno, ter začutila, da bo kmalu prišel njen čas, zato si nisem mogla kaj, da ne bi jokala. Nona ni sprejela mojega joka in me je bodrila z besedami: »Ivana, na tem svetu smo samo popotniki. Jaz odhajam domov.« Čez nekaj dni je spokojno odšla k svojemu nebeškemu Očetu. Ko je ležala v krsti, je bila tako lepa. Pred tem nisem razumela, ko so govorili, da je mrlič lahko lep. Ob njej sem to spoznala. Pripravljena je bila. Spravljena je bila sama s seboj in s svetom. Molila je za srečno zadnjo uro in bila uslišana. Upam, da bo tudi nam, mlajšim rodovom, dano tako sprejemati Božjo voljo, imeti zdravo kmečko pamet, biti poslušni Svetemu Duhu, da bomo že na tem svetu zoreli za večnost. Naj nam pri tem pomagajo zgledi naših non in nonotov, dedkov in babic, starih staršev. ● Ivana Ranfl
