Starševstvo
Družina in Življenje
17
(Foto: Mojca Nuč)
Naši hišni ljubljenčki (2. del)
Odraščajoča hči nama je ničkolikokrat povedala, da je edina od otrok v družini, ki že dve leti ne odrašča ob psu. Čas korone in izolacije je njeno veliko željo po pasji družbi še povečal.
K
o sva z možem tehtala prednosti in slabosti pri odločitvi za nakup psa, ki v marsikaterem pogledu spremeni družinsko dinamiko, se je tehtnica vendarle obrnila v odločitev ZA. Odločitvi je botrovala predvsem pozitivna izkušnja odraščanja ob živalih najinih starejših treh otrok in to, da so oni trije v glavnem že odleteli iz gnezda. Poleg tega živimo na podeželju, kjer naša najmlajša v okolici nima družbe svojih sovrstnikov, kot najstnica pa potrebuje družbo, sprostitev in hkrati odgovornost. Tudi sama sem pri tej starosti dobila svojega psa in se še dobro spominjam, kako veliko mi je ta pes v času mojega odraščanja na samotnem podeželju pomenil.
Iskanje in sprejemanje (pravih) odločitev Sledil je proces izbire prave pasme, pogovorov in dogovorov, kje bo pes in kako si bomo razporedili skrb in delo zanj … Seveda smo v ta namen tudi molili, da bomo sprejemali prave odločitve. Kdaj je bila tista prava, sem
sama pri sebi nekako vedela, ko sem v srcu začutila mir in je hkrati sledilo strinjanje in soglasje ostalih družinskih članov. Verjamem, da smo povsem z Božjim posredovanjem prišli do naše krasne bele švicarske ovčarke, ki je zdaj z nami že dobre tri mesece. Realnost je pogosto drugačna od pričakovanega Njen prihod v naš dom je seveda prinesel precej sprememb. Prikupna, zelo živahna in igriva pasja mladička terja tudi obveznosti; v začetku nočno vstajanje, ker je pač z nami v hiši, čiščenje vsega, kar zgrize, in dlak, ki jih pušča za sabo, ter socializacijo in učenje. Kakšna pa je zdaj razporeditev vseh teh obveznosti med nami? No, realno ni čisto tako, kot je bilo na začetku dogovorjeno. Na dolžnosti je našo najstnico vendarle potrebno pogosto spomniti. Z nekaterimi bolj prijetnimi, kot so na primer šolanje, crkljanje in igra, ni težav. Ko pa je treba čistiti njene kakce in pobruhan avto, vsaj enkrat na dan sesati stanovanje in zjutraj precej
zgodaj vstati ter jo peljati ven, bi ji bilo precej ljubše, da to namesto nje opravi kdo drug. Po dogovoru ji včasih celo popustiva in to narediva namesto nje. Iz dosedanjih izkušenj sva že malo pričakovala, da bo na koncu veliko odgovornosti padlo tudi na naju. Še toliko več, ko bo tudi ona odšla v srednjo šolo. Tu bi vsekakor nastal velik problem, če ne bi bila oba z možem velika ljubitelja psov in živali na splošno. Kdaj naj si torej družina omisli psa? Moj nasvet: ko se z odločitvijo strinjajo vsi člani družine, so pripravljeni sodelovati pri skrbi zanj, hkrati pa se glede odgovornosti postavi tudi jasne zadolžitve. Tako je hišni ljubljenček res lahko vir veselja, smeha in sprostitve, ne pa vir dodatnih nesoglasij in sporov v družini. Ko se gnezdo izprazni in otroci odidejo, pa tudi »poskrbi«, da ostanemo v formi in ne pozabimo na gibanje. ● Mojca Nuč
