Družina in Življenje
Foto: osebni arhiv
20
Nadja in Bojan Mehle: Ko spustiš nadzor in Bogu izročiš svojo nemoč, on dela čudeže Nadja in Bojan Mehle sta poročena 35 let, sta starša devetim otrokom in stara starša sedmim vnukom. Pet otrok je že od doma: njun najstarejši sin Matevž (34 let), ki je duhovnik, Nataša (33 let), Marija (32 let) in Andrej (26 let), ki so poročeni, in Marta (28 let). Tadej (22 let), Janez (19 let) in Peter (13 let) ter rejenec Boštjan (9 let) so še doma. Živijo v Mengšu. Nadja in Bojan, kje in kako sta se spoznala? Nadja: Usoden je bil Miklavžev večer pri frančiškanih. Oba sva pela pri Cilki (Akademski pevski zbor svete Cecilije, op. a.) in končno sem spoznala nekoga, ki je šel domov v isto smer kot jaz. Potem sva bila skupaj še na silvestrovanju pri frančiškanih in sva hitro ugotovila, da imava veliko skupnega. Jaz sem bila stara skoraj 24 let, Bojan pa 26, oba sva bila že v službah in oba sva imela za sabo bolečo izkušnjo v ljubezni. Oktobra, po desetih mesecih hoje, pa sva se poročila. Bojan: To, da sem spoznal Nadjo, je bilo zame najlepše Miklavževo darilo v življenju. Ko enkrat ugotoviš, da hodiš v isto smer, nima smisla odlašati s poroko. Kako so pa doma sprejeli vajino odločitev? Nadja: Moja mama je Bojana izredno
lepo sprejela, saj se je bala, da bom ostala sama. Sem namreč nezakonski otrok in jo je skrbelo, da se bo zgodovina ponovila. Bojan: Imel sem zlato taščo. Začutil sem, da sem res sprejet, da me ima rada. Nadja: Mene je kregala, njega pa hvalila (smeh). Nadja, nam lahko malo odstreš svojo osebno zgodbo? Nadja: Mene je mama imela zelo pozno, imela pa sem še precej starejšega polbrata, ki bi mi bil po letih lahko oče. Doma smo bili v Kočevju in naša družina je bila zelo zaznamovana s povojnim dogajanjem. Mama je bila po rodu Rusinja, sicer rojena v Sloveniji, hči ruskih beguncev, ki so iz Ukrajine prebegnili v Evropo. Živela sem sama z mamo. Do četrtega leta me je čuvala babuška (babica) in govorila sem samo rusko, slovensko sploh nisem znala. Ko je babica umrla
in sem morala v vrtec, sem se šele naučila slovenščine. Mama je veliko delala in bila sem res veliko sama. Bala se je zame in nisem smela kaj dosti hoditi okrog. Bilo mi je dolgčas, zato sem vedno iskala družbo sosedovih otrok, jih pestovala in pazila. Takrat sem si tudi rekla, da bom imela sama veliko otrok. Očeta sem »uradno« spoznala šele pri petnajstih letih. Si imela potem stike z očetom? Nadja: V resnici sem ga videla že, ko sem bila stara okrog sedem let, z mamo sva stali pred Državno založbo v Kočevju, ko me mama dregne, mi pokaže čez cesto in reče: poglej, tamle se pa na kolesu pelje tvoj ata. Takrat sem prvič videla svojega očeta. O njem nisem nič vedela. Pri petnajstih letih pa se je začel zanimati zame. Prišel mi je voščit za rojstni dan. Potem je občasno prišel na obisk. Nikoli pa si nisva
