Družina in Življenje
Foto: Pixabay
6
Vera ni predalček, ki ga odpreš po potrebi »Vsem sem postal vse« (1 Korinčanom 9,22). Apostol Pavel v pismu Korinčanom zapiše te predrzne besede, ki sem jih izbral za svoje novomašno geslo in me spremljajo kot duhovnika vedno, ko se srečam z brati in sestrami. Samo Bog je v resnici lahko vsem vse!
P
a še to ne vsem; tistim, ki ga ne sprejmejo, nič ne sili svoje odrešenjske volje za Življenje. Začne se s tem, ko si priznaš, da je Bog večji od tebe. Ja, lahko je reči, težje pa tako živeti. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« je povabilo k delu, da bo vsaj kakšno zrno. Življenje je lahko rodovitno in izpolnjeno samo, če se daruje, če gre iz sebe in preko sebe, če se odpre k drugemu; če se osvobodi strahu zase, če lahko sprejme drugega kot brata in sestro. V tem času epidemije smo se kar nekoliko oddaljili drug od drugega pa tudi od Boga. Ni čudno, ko pa so nam škofje in župniki rekli, da »ni treba več k maši«, in ko so nam voditelji
domovine rekli »ne družite se«. Imamo torej utemeljen izgovor, da ni treba. Pa saj res ni treba, ampak »vsem, ki so Besedo sprejeli, je ta dala moč, da postanejo Božji otroci« (Janez 1,12). Samo v občestvu Cerkve lahko doživljamo moč vere, ki sicer včasih prej premika gore, kot pa kakšno zakrknjeno srce, moč molitve, ki iz prepirov rojeva spravo, moč ljubezni, ki iz samote posameznika izvablja pristno prijateljstvo, moč upanja, ki iz trpljenja prehaja v darovanje, in moč usmiljenja, ki je vir svobode odpuščanja. Družinska kateheza Poslanstvo župnika, ki sem ga začel z mesecem avgustom na Raki in Studencu, mi prinaša veselje, a me je
hkrati strah pred usodo pšeničnega zrna, ki odmre sebi, da obrodi sad. Imeti in živeti vero v vsakdanjem življenju mi predstavlja vedno nov izziv, saj želim oznanjati, da Gospod sprašuje po ljubezni in želi, da bi bili z Njim med ljudmi. Ne bom vam pridigal, kako naj bi kot zakonci živeli živo vero v svojih družinah. Za vsakega je Gospod izbral unikatno pot, ki pa nas vendarle pripelje k istemu cilju – vstalemu Gospodu. Za svoje farane odpiram »nov vrelec žive vode« v družinski katehezi, ker nočem verouka. Nočem verouka, ker gre vsem na živce. Pisanje domačih nalog, testi, zgodnja ura pred šolo ali po šoli, ko imamo že vsi vsega dovolj, težave s prevozom … NE! Ne bo verouka! Dovolj imam »Cerkve«, ki
