8
Naš pogovor
Družina in Življenje
Alojz Kovšca: Od mojstra v urarski
delavnici do predsednika Državnega sveta Ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije smo v Družini in Življenju na gradu Rajhenburg v Brestanici na pogovornem večeru gostili Alojza Kovšco, predsednika Državnega sveta Republike Slovenije. Del zanimivega pogovora, polnega modrih misli in dragocenih uvidov v to, kako Slovenci živimo odnose, delimo tudi z bralci naše revije.
Kdo je Alojz Kovšca, od kod prihaja? Kolikor vem, je vaša osebna zgodovina zanimiva, intimno prepletena tako z državo, iz katere smo pred 30 leti izšli, kot z državo, ki je potem nastala? Sem Slovenec, preprost človek, bogaboječ, do ljudi večinoma spoštljiv, ampak tudi precej oster, kadar je braniti časti in pravde narodu in jeziku svojemu. Rojen sem bil v družini častnika JLA, ki je služil pri Mostarju, zato sem bil tudi sam bosanski državljan, kar sem ugotovil šele leta 1991, ko sem zaprosil za slovensko državljanstvo, ki sem ga tik pred vojno tudi dobil, da sem se sploh lahko poročil. Po osnovni šoli sem šel na vojaško gimnazijo, po očetovih stopinjah, ter nato na vojaško akademijo, kjer pa sva se z ideologijo razšla. Leta 1988 sem vojsko zapustil. Po vojaški akademiji sem se poročil, to se spodobi. Zaljubil sem se v urarko in ona me je hote ali nehote zaljubila v ure. Pridobil sem tudi ustrezno urarsko izobrazbo in postal urarski mojster in zlatar. Ker mi je bilo nerodno ljudem razlagati, da imam vojaško akademijo (to je zvenelo skoraj kot kakšna spolna bolezen), sem se vpisal še na Fakulteto za družbene vede (danes vem, da je bila to še slabša izbira kot vojaška akademija) in diplomiral iz politologije. Kot obrtnik sem postal aktiven v Obrtni zbornici, najprej na območni ravni, potem pa tudi na državni ravni, kjer sem postal njen predsednik, nato pa tudi državni svetnik in v zadnjem
mandatu predsednik Državnega sveta. Od svoje žene sem prejel tudi vero. Čeprav sem iz verne družine, zaradi očetove službe svoje vere nismo smeli živeti javno. Zakramente sem prejel kot katehumen, ko sva se pripravljala na poroko. Med pripravami na poroko sva v Nazarjah spoznala sestre klarise, s katerimi še danes prijateljujeva. Deli nas mreža (klarise živijo v klavzuri, op. a.), družijo pa molitev in medsebojna ljubezen ter spoštovanje. One so precej vplivale na moje življenje pa tudi na mojo politično pot. Od njih sem se naučil, da vera daje upanje, upanje pa samo po sebi rodi pogum. Če nimaš upanja, ne zbereš poguma za stvari v življenju, kar se precej pozna v politiki. Kdor ima vero in upanje, kdor ve, da je vsako njegovo dejanje nekje zapisano in nikoli ne bo izbrisano, ker se da čisto vse popraviti in kupiti razen svoje preteklosti, ta sprejema takšne politične odločitve, ki niso v škodo ljudem. Danes se to zelo jasno vidi. Se lahko ustaviva še malo pri družini in poveževa izkušnjo iz vaše matične družine (izhajate iz družine z več otroki) z vašo družino s štirimi otroki? Kakšen zgled ste dobili od očeta in kako to prenašate na vašo družino? Bil sem rojen kot drugi otrok v družini s štirimi otroki in tudi midva s soprogo imava štiri otroke. Navajen sem bil, da ima starejši brat prvenstvo in je tisti, ki odloča, jaz pa se mu prilagodim in skupaj skrbiva za mlajši sestri. Me je pa presenetila odločitev
očeta, ki je bratu onemogočil vpis na vojaško šolo, mene pa določil za naslednika. Šele čez leta mi je oče obrazložil, da se je tako odločil zato, ker za častnika ni pomembno samo to, da je najmočnejši in najbolj pogumen in najbolj zvit, temveč to, da zna zmagati tako, da njegovi vojaki ostanejo živi. To očetovo izkušnjo sem prenesel v svojo družino. Imava štiri otroke, pri čemer je tretjerojeni prav poseben. Na svet je namreč prišel z aspergerjevim sindromom in je avtist. S prvo in drugo hčerjo smo praznovali vse njune uspehe. Povsod sta bili uspešni, vse je šlo zlahka. Pri tretjem sva kmalu videla, da ne bo takih uspehov. Bilo je veliko truda, veliko skrbi in tudi solza, da sva tega fanta pripravila, da je funkcionalen, da se lepo ujame z okolico in da je skoraj povsem samostojen. Najbolj pa me veseli, da on zelo dobro pozna svoje stanje in da je vesel in zadovoljen. Da se zaveda tega, da so drugi lahko hitrejši, močnejši, uspešnejši, bolj natančni, on pa v svoji koži in s svojim življenjem ni nezadovoljen. To se mi zdi, da je najin življenjski uspeh. Četrti sin je letos zaključil osnovno šolo z eno samo štirico. Vendar temu njegovemu spričevalu, verjemite, nismo niti približno toliko ploskali, kot smo Petrovemu, ko je osnovno šolo s prilagojenim programom zaključil z dobrim uspehom. To spričevalo je bil uspeh skupnega družinskega truda. Vsaka družina ima svoj križ, bodisi z zdravjem bodisi z otroci.
