Elan magazine #10 SI

BEGUNJE VAS

ZIMA

SERIJA ELAN PRIMETIME

Popoln karving zavoj za tvoj 'primetime' užitek

Revolucionarna tehnologija za smučarje, ki si želijo najboljšo izkušnjo smučanja po urejenih progah. Manj napora, več karvinga.

Sveinsson

Gregor Šket

Martin Tekše

Marco Tomasi

FOTOGRAFIJE

Arhiv Léa Bouard

Rožle Bregar

Etienne Claret

Arhiv Ian Deans

Nejc Ferjan

Franci Kolman

Toni Konrad

Thom Parks

Arhiv Glen Plake

Arhiv Kelsey Serwa Rey

Rebeka Simonič Fink

Peder Sundstroem

Alex Štokelj

Samo Vidic Elan Media

Arhiv Alpski smučarski muzej Elan Adobe Stock

GRAFIČNA ZASNOVA Elan, d. o. o. www.elansports.com

TISK www.tkr.si

Vsi članki in fotografije so last družbe Elan, d.o.o. Kakršnokoli reproduciranje, distribucija in posredovanje vsebine te revije tretjim osebam brez predhodnega soglasja družbe Elan, d. o. o. je prepovedano.

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI Elan Media

BOGASTVO SMUČANJA

Redna telesna aktivnost je ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredimo za svoje zdravje. Smučanje je ena od najboljših možnosti. Je čudovit šport, ki svoje ljubitelje simbolno nagrajuje. Resda je za dobre razmere običajno treba zgodaj vstati, pripraviti smuči in opremo, se pripeljati na izhodiščno točko, primerno opremiti in se pred prvim spustom telesno ogreti, vendar smo za ves ta trud bogato nagrajeni.

Pomislite na vse trenutke, ki jih je ta športna dejavnost podarila vam, vašim družinskim članom in vašim prijateljem. Pomislite na občutek sreče, zadovoljstva in veselja ob pogledu na naravo in okoliške hribe, ko za trenutek odmislite vsakodnevne skrbi. In navsezadnje ponos, ko vam glede na svoje smučarsko znanje uspe izpeljati svoj popolni zavoj. Pomislite na vse tiste ure, ki ste jih preživeli na svežem zimskem zraku. Verjetno bi dobre stranske učinke smučanja lahko naštevali v nedogled. Vsak ima kakšnega sebi ljubega. V šali radi rečemo, da je najlepši trenutek smučarskega dne, ko si sezujemo smučarske čevlje, a v sebi vemo, da je smučanje ta dan sovplivalo na naše dobro počutje. Naredmo nekaj dobrega zase in svoje telo. In ne nazadnje to po čudovito preživetem smučarskem dnevu radi delimo z drugimi.

O tem v naši tokratni reviji govori naša dolgoletna ambasadorka Kelsey Serwa Rey. Prepičana je, da se mora za vse dobrote, ki jih je na svoji življenjski poti doživela, zahvaliti ravno smučanju. Med drugim jo je obdarilo z naslovom svetovne prvakinje in zlato olimpijsko medaljo. A še mnogo večji dar so vsi prijatelji, ki jih je spoznala, pa vsi zanimivi ljudje, ki jih je na svoji smučarski poti srečala, in vsi nenavadni kraji, ki jih je obiskala. A njeno najpomembnejše darilo so disciplina, volja in pogum, s katerimi je postala zadovoljna, srečna, izpopolnjena, pomirjena, čuteča, čuječa, uspešna ženska, ki točno ve, kaj hoče v življenju.

Podobno se smučanju zahvaljujejo tudi Marco Tomasi, ki je zadnjo zimo preživel v Aspnu v Koloradu. Pa Léa Bouard, ki je s smučmi obkrožila svet in bila celo na Antarktiki. Pa Siggi Bjarni Sveinsson in Rožle Bregar, ki vedno znova odkrivata zimske slike Islandije. In navsezadnje Glen Plake, ki rad reče, da je smučanje najboljša potrata časa.

Njihove zgodbe so tudi za nas vir navdiha in motivacije, da s še večjim veseljem in zanosom snujemo vedno boljše smuči, ki so pomembne sopotnice na smučarskih poteh nas vseh po celotnem svetu. In da se krog sklene, veseli nas, da smo prav zato soustvarjalci dobrih časov (Always Good Times), kar je naše poslanstvo.

REBEKA LAH, Skrbnica blagovne znamke in vodja Alpskega smučarskega muzeja Elan

Primetime 44+ in Primetime N°4+

V skladu z osnovno filozofijo družine smuči Primetime tudi modela Primetime 44+ in N°4+ ponujata inovativno tehnologijo in lahkotno zabavo. Namenjena sta vsem vrstam karverjev, od ljubiteljev hitrosti do rekreativnih uživačev. Zasnovana sta na nekoliko širši platformi za še bolj samozavestno, sproščeno in navdihujočo celodnevno smučanje.

Ripstick 102 in Ripstick 100 W

Popolnoma novo generacijo smuči Ripstick smo zasnovali premišljeno skozi več let razvoja. Smuči Ripstick, ki jim zaupajo freeride smučarji po vsem svetu, smo nadgradili s sodobno tehnologijo in dizajnom, ki se odlično odrežejo na prav vseh terenih. Nove širine omogočajo natančno manevriranje med drevesi in v ozkih grapah ter dolge popolne zavoje tako v globokem celcu kot na steptanih smučiščih.

ACE SCX IN ACE Speed Magic SLX

Smuči s tekmovalnim DNK so dobile svež nov videz. ACE SCX je hibrid za različne zavoje, ki je nastal kot križanec med smučmi za kratke in dolge zavoje. S smučmi SCX boste lahko svoje zavoje izpilili do popolnosti.

ACE Speed Magic SLX je ultimativno orodje za popolne zavoje za smučarke, ki najraje ves dan smučajo po steptanih progah.

Element 78 RS in Element 78 RS W

V Elanu verjamemo, da se v prav vsakem izmed nas skriva odličen smučar. Zato izdelujemo smuči, ki ne pomagajo smučarjem le napredovati hitreje, temveč prinašajo tudi čudovite dni na snegu.

Ne glede na to, ali ste novinec ali izkušen smučar, ki išče bolj sproščeno vožnjo, vam bodo smuči serije Element okrepile samozavest in pomagale hitreje razvijati smučarske sposobnosti s tehnologijo, ki podpira nadzor in ravnotežje. Elan Element so vaše najzvestejše spremljevalke za samozavestne in zanesljive smučarske dni.

NAGRADO PREJME ...

Seznam nagrad, ki jih znamka Elan za svoje izdelke prejema, je iz leta v leto daljši. Letos so v ospredju smuči serije Ripstick, ki so prepričale strokovne žirije.

Inovatorski sloves znamke Elan se potrjuje iz leta v leto. Tako je že skoraj osemdeset let. V tem času so izdelki iz Begunj na Gorenjskem pogosto spreminjali tok smučarske zgodbe in zgodovine. Seveda vsi ti enkratni izdelki, ki razveseljujejo smučarje na vseh koncih sveta, niso ostali neopaženi. Njihovo inovativnost, tehnično in tehnološko dovršenost ter grafično atraktivnost so prepoznale tudi žirije številnih globalno priznanih institucij, ki podeljujejo nagrade za najbolj dovršene izdelke. Seznam nagrad in priznanj, ki so jih Elanovi izdelki prejeli, je nadvse dolg in bogat. To je postala tradicija, ki se nadaljuje iz leta v leto. Tokrat so najbolj navdušile smuči serije Ripstick za zimo 2024/25.

Serija Ripstick obsega osem modelov smuči, ki so glede na njene prejšnje generacije konstrukcijsko izboljšani ter tehnično in grafično še bolj dovršeni in usklajeni. Prav to je navdušilo strokovno žirijo, ki podeljuje nagrado Plus X, ta pa velja za globalno najbolj razširjeno priljubljeno nagrado s področja inovativnih izdelkov za šport in aktiven življenjski

slog. Seriji smuči Ripstick so namenili kar pet kakovostnih žigov. »Nova serija Ripstick učinkovito nadgrajuje vse odlične značilnosti prejšnjih generacij smuči te serije. Najnovejša generacija Ripstick je nadgrajena z najsodobnejšo tehnologijo, obliko in grafično zasnovo. To so smuči, ki blestijo, kjerkoli se pojavijo. S svojo nižjo težo pa zagotavljajo izredno zmogljivost na vseh terenih in v vseh snežnih razmerah,« so v svoji obrazložitvi zapisali člani žirije.

Model smuči Ripstick 96 pa je prejel tudi prestižno oblikovalsko nagrado Red Dot: Product Design 2024. Pri teh smučeh sta strokovno žirijo prepričali sveža grafična zasnova in nova oblika smuči, ki izžareva unikatno kombinacijo sodobnosti in visoke tehnologije.

»Vsake nagrade se seveda zelo razveselimo. To je priznanje našemu delu in tudi dokaz, da gremo s svojim nenehnim razmišljanjem in stremenjem k vedno novim inovacijam v pravo smer. Hkrati pa so tovrstna prizadevanja tudi motivacija za nadaljnje ustvarjanje,« je povedala Klarisa Veselič, globalna vodja produktnega vodenja v Elanu.

VAS TALENTOV

Begunje na Gorenjskem so poseben kraj. Od tam izvirata dva svetovna fenomena. Poleg smučarskega inovatorja Elana je iz

Begunj doma tudi Ansambel bratov Avsenik, ki velja za utemeljitelja narodnozabavne glasbe na Slovenskem.

Franci Kolman, Alex Štokelj, Elan Media

Begne, kakor jim pravijo domačini, so čaroben kraj. Obiskovalce že ob prihodu očarajo s prekrasno gorsko kuliso. To je pogled, ki vedno znova vzame sapo. Ležijo ob vznožju Karavank, nad njimi se dviga 2060 metrov visoka Begunjščica. Če se ozreš na drugo stran, se visoko proti nebu dvigajo Julijci z mogočnim Triglavom na čelu. Čeprav v Begunjah prebiva le nekaj več kot tisoč ljudi, se v drobovju tega kraja več kot očitno skriva nekaj zelo posebnega. Težko si je namreč zamisliti, da iz tako majhne vasi izvirata dva fenomena, ki sta njeno ime ponesla daleč v širni svet in dosegla svetovno slavo, spoštovanje in ugled. V mislih imamo smučarsko znamko Elan in narodnozabavni ansambel Avsenik. Čeprav smučanje in glasba nimata veliko skupnega, sta ti dve zgodbi zanimivo prepleteni in povezani. Pravzaprav imata kar nekaj skupnih imenovalcev in stičnih točk, predvsem pa obe poganjajo strast, pogum, volja, ljubezen, veselje in neznanska predanost.

Vse to je značilno za njuna glavna protagonista Rudija Finžgarja in Slavka Avsenika. Pravzaprav je bila prekrasna begunjska narava njun skupni navdih. Prav tako sta se oba navduševala nad smučanjem oziroma nad smučarskimi skoki, če smo natančni. Čeprav ju je ločilo devet let starostne razlike, sta bila na skakalnicah tovariša, neke vrste

mentor in učenec. V tistih brezskrbnih najstniških letih se jima sploh še ni sanjalo, kako slavna prihodnost je pred njima.

Začnimo pri Elanu oziroma pri njegovem očetu Rudiju Finžgarju, ki je bil sicer doma iz bližnje Krope. Eden izmed njegovih zaščitnih znakov je bil zato tudi legendarno kroparsko pogrkovanje. Rudi se je že kot otrok zaljubil v smučanje in vse, kar je bilo povezano z njim. Bil je odličen smučarski skakalec, že pred drugo svetovno vojno je prvič postavil slovenski državni rekord, ki ga je v poznejših letih tudi nekajkrat popravil. Bil je tudi prvi Slovenec, ki je preskočil stometrsko znamko. Nastopal je v značilnem rdečem kombinezonu, zaradi katerega so mu povojni v nemško govorečih deželah nadeli vzdevek Der Rote Teufel aus Titoland (rdeči hudič iz Titolanda). Skoki so bili njegov vir navdiha in tudi poguma. Ko so ga med vojno prisilno mobilizirali v nemško vojsko, je brez pomislekov pobegnil in se pridružil partizanom. Ker je znal izdelovati smuči, je med vojno izdeloval smuči za slovenske partizane. Begunjci so ga takoj po vojni, ko je 24. septembra 1945 ustanovil zadrugo za izdelavo Športnega orodja Elan, vzeli za svojega. Takrat je izrekel tisto znamenito misel: »Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan.«

oba sodelovala pri obnovi Roblekovega doma na Begunjščici. Slavko pa je z bratom Vilkom tudi igral na odprtju 15. septembra 1946. V tistih letih je Rudi v Begunje poklical Stanka Bloudka, s katerim je določil, kje bo stala nova smučarska skakalnica v Drnči. Inženir Bloudek je narisal njen profil, lokalni fantje pa so se s krampi in lopatami lotili dela. Med njimi je bil tudi Slavko, ki je imel največ zaslug, da so lastnika zemljišča v prihodnjem izteku skakalnice prepričali, da se je odpovedal nekaj hruškam. Slavko kot skakalec sicer ni bil tako uspešen kot Rudi, vseeno pa sta bila kar nekajkrat skupaj člana jugoslovanske reprezentance.

Bilo mu je šele 25 let, a je imel kljub mladosti pred očmi popolnoma jasno vizijo, katere osnova je bila unikatna kombinacija znanja, delavnosti, drznosti in karizme. Njegova življenjska energija je bila posebna. Čeprav je kot direktor vodil Elan, je še vedno precej časa posvečal svoji ljubezni do smučarskih skokov. Kot tekmovalec je bil aktiven tudi v letih po vojni, v Oberstdorfu je s 117 metri postavil slovenski rekord, ki ga je šele devet let pozneje izboljšal Jože Šlibar. Finžgar je sicer skočil celo 127 metrov, vendar se mu ni uspelo obdržati na nogah. V vsem tem času je deloval tudi kot mentor begunjske mladine. Bil je tudi trener mladim skakalcem, med katerimi je bil tudi Slavko Avsenik, ki je kot 'mulc' zagotovo slišal tisti znameniti Rudijev klic, oplemeniten s kroparskim R-jem: »Odrin', odrin', ka paj pol, čevš padu, trebuha še oben ni zlomu!«

Za razliko od Kroparja Finžgarja je bil Slavko Avsenik rojen Begunjec. Že kot otrok je užival v okoliških hribih, pozimi pa je bil kot večina fantov zaljubljen v smučanje in smučarske skoke. Menda so imeli doma en sam par smuči, ki si ga je delil z brati in sestrami. A smuči so bile najpogosteje na Slavkovih nogah.

Slavko je z veseljem sodeloval pri različnih vaških akcijah. Težko je reči, kdaj je Rudija prvič srečal, a zagotovo sta

V tistih letih sta bila oba še neke vrste anonimneža. Nobenemu se ni niti sanjalo, kako svetla prihodnost ju čaka. Rudi je nekoč med sprehodom okoli skromnih delavnic rekel: »Tukaj bo leta 2000 stala mogočna tovarna.« Pa je stala že leta 1970. V njej pa se je pisala smučarska zgodovina. Elan je postal globalno najbolj priznani smučarski inovator, ki je neštetokrat korenito vplival na zgodovino smučanja, zagotovo pa najbolj v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so s smučmi SCX sprožili tako imenovano karving revolucijo.

Na drugi strani je bil Slavko Avsenik, vesel fant, navdušen smučar in glasbeni samouk, ki ni znal brati not. A imel je velik talent, posluh in unikatno glasbeno domišljijo, ki mu je pomagala do čudovitih mojstrovin. Slavko je pravzaprav utemeljitelj narodnozabavne glasbe na Slovenskem. Na očetovo željo je z brati že leta 1936 ustanovil družinski ansambel, v katerem je igral harmoniko. Pozneje je iz tega ansambla nastal Kvintet bratov Avsenik, družno sta ga vodila brata Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik. Potem jih je odneslo v širni svet. Predvsem na nemško govorečem območju so dosegli neverjetno priljubljenost. Izdali so več kot 120 plošč in kaset ter prodali več kot 30 milijonov primerkov. Znana je anekdota, da so nekoč v Frankfurtu isti dan nastopili kot rokerji The Rolling Stones, samo da se je na koncertu Avsenikov zbrala precej večja množica ljudi. Njihova skladba Na Golici je ena izmed najprepoznavnejših polk in hkrati največkrat predvajana instrumentalna skladba na svetu. Refren iz Golice v severnoameriški ligi NHL zavrtijo vsakič, ko pade gol. Čeprav so igrali na vseh koncih sveta in nastopali tudi pod imenom Oberkrainer, pa so Avseniki vedno spoštovali svoje izročilo in se zavedali, od kod so doma. Po zaslugi Avsenikov je za Begunje izvedel

ves svet, Slavko pa je za skorajda vsak okoliški hrib napisal svojo vižo. Seveda se je spomnil tudi Planice. Saj poznate tisti napev: »Planica, Planica, snežena kraljica ...« Še celo smučarski skakalec, Japonec Noriaki Kasai, se ga je naučil na pamet. To je Slavkovo posvetilo neizmerni ljubezni do smučarskih skokov, ki ga je spremljala vse življenje. Skupaj z Rudijem je mnogo let pozneje, ko sta bila že slavna moža, ob tej skladbi spremljal smučarsko skakalni praznik v Dolini pod Poncami.

Po zaslugi Rudija Finžgarja ter bratov Slavka Avsenika in Vilka Ovsenika imajo Begunje na Gorenjskem posebno mesto na zemljevidu sveta. Res so majhna vas, a tam so se rojevale velike zgodbe. Zaradi njih so Begunje še kako vredne obiska. Obema fenomenoma pa sta posvečena tudi dva muzeja. V sklopu tovarne smuči je Alpski smučarski muzej Elan, v katerem so zbrane vse zanimive podrobnosti o znamenitem izdelovalcu smuči, ki ga je ustanovil Rudi Finžgar. Nekaj sto metrov po cesti naprej stoji restavracija Avsenik, kjer kuhajo odlične slovenske jedi. Tam vsaki dve leti organizirajo Festival Avsenik. Seveda imajo tudi muzej, posvečen Ansamblu bratov Avsenik, nekje v ozadju pa vseskozi igra njihova muzika.

SMUČAR

Glen Plake je večplastna oseba. Vsi ga poznajo po irokezi, a to nikakor ni njegov edini zaščitni znak. Je človek, ki je svojo strast in ljubezen pripeljal do popolnosti. Zato se tako pogosto smeje. A v svojem bistvu vseskozi ostaja smučar.

Gregor Šket Samo Vidic Toni Konrad arhiv Glena Plaka

Cass Elliot, sicer članica legendarne kalifornijske skupine The Mamas and the Papas, zagotovo ni pogosto igrala iz zvočnikov Glena Plaka. Njena glasba je preveč nežna, spevna in vsakdanja (v dobrem pomenu te besede), a refren njene uspešnice Make Your Own Kind of Music bi bil z lahkoto tudi Glenov življenjski moto. Glenova muzika je čisti unikat. Je res posebna mešanica smučanja, skejtanja, punka, mehanike, smučanja na vodi, dirkanja z nenavadnimi avtomobili in številnih drugih odbitih aktivnosti. Prav zato je njegova pesem tako posebna kot samorog. In ob tem mu je bilo vedno popolnoma vseeno, ali jo je še kdo pel z njim. A ironija usode vedno poskrbi za nenavadne razplete. Glen si nikoli ni kaj posebej prizadeval, da bi bil všečen in priljubljen. Le z dušo in srcem se je predal smučanju – svoji najljubši potrati časa, kot je nekoč vse skupaj slikovito opisal. In potem je čisto nehote in nevede postal daleč najbolj priljubljen ameriški smučar vseh časov. Kjerkoli se pojavi, ga takoj prepoznajo, ker je njegov sproščeni smeh nalezljiv. Biti v njegovi družbi je ena sama zabava. Telesno je zelo fit, njegova energija je mladostna, njegov značaj navihano razigran. Pravzaprav ni nikakršno presenečenje, da so ga uvrstili med 50 najzanimivejših športnikov današnjega časa. Če parafraziramo Volkswagnov slogan Das Auto, potem lahko Glena Plaka označimo s preprosto besedo Smučar.

ČEPRAV JE IZ ZDA DOMA NEKAJ

IZJEMNIH SMUČARJEV, STATUS

NAJBOLJ ZNANEGA IN PREPOZNAVNEGA

AMERIŠKEGA SMUČARJA PRIPADA VAM.

KAKO ZELO VAM TO LASKA IN NA DRUGI

STRANI – ALI JE TO DEJSTVO NA NEKI

NAČIN TUDI UTRUJAJOČE?

Ne želim se hvaliti, ampak ljudje me res zelo pogosto prepoznajo in me ogovorijo s kakšnim komplimentom. V Chamonixu, kjer v zadnjih letih preživljam največ svojega časa, se mi to dogaja vsak dan. Ravno danes je v gondoli do mene pristopil prijeten možak s sinom in me vprašal: »Saj ti si Glen, ne?« »Ja, seveda sem,« sem mu odgovoril. Zanimivo je, da me ne prepoznavajo le Američani, ampak predstavniki različnih narodnosti, ki imajo radi smučanje. V Chamonixu imam prijatelja, smučarskega učitelja in gorskega vodnika, ki mi je povedal prigodo, da ga njegovi klienti vedno sprašujejo, ali bodo videli Mont Blanc in Glena Plaka. Lagal bi, če bi rekel, da mi to ne laska. Seveda mi, celo več, zame je to čast. Ne nazadnje je to dokaz, da sem za svoje življenje izbral zanimivo pot in predvsem, da sem bil pri vsem svojem početju strasten in iskren. A zaradi tega čutim tudi izdatno mero odgovornosti, saj moram ohranjati standarde,

da ljudi ne razočaram. A moja priljubljenost je čisto drugačna od tiste, v kateri uživajo na primer filmski igralci. Oni so priljubljeni zaradi vlog, ki jih igrajo, v resnici pa nihče ne ve, kdo so in kakšne osebe so. Jaz pa pravzaprav vseskozi živim v svoji vlogi, vedno sem jaz, predvsem pa nikoli ne igram in se ne pretvarjam.

GLENA PLAKA SI JE TEŽKO

PREDSTAVLJATI V OPRIJETEM DRESU, KAKO SE BORI S ŠTOPARICO TER MODRIMI IN RDEČIMI VRATCI. AMPAK MENDA STE TUDI VI ZAČELI KOT KLASIČNI ALPINEC?

Ja, pravzaprav smo vsi začeli kot tekmovalci v alpskih disciplinah. Začel sem, ko me je mama vpisala v smučarsko šolo, in potem sem se počasi prebil v šolsko ekipo in tako naprej.

KAKO DOBRI STE BILI?

Smučati sem začel pri dveh letih in v alpskih disciplinah sem tekmoval do 16. leta. Če kot najstnik nisi bil uvrščen v nacionalno ekipo, v kateri imaš dostop do trenerjev in vseh drugih možnosti za trening, pravzaprav nisi imel možnosti. To se je zgodilo meni. Pri 18 letih se mi ni uspelo uvrstiti v reprezentanco, starši pa tudi niso imeli dovolj sredstev, da bi lahko financirali mojo nadaljnjo smučarsko pot.

KDAJ STE UGOTOVILI, DA STE ČLOVEK PREVEČ SVOBODNEGA DUHA ZA TOVRSTNE OMEJITVE?

S prijateljem sem slišal za tekmovanja na grbinah. S svojim tehničnim znanjem sva se tam odlično znašla in tako sva vstopila v svet prostega smučanja, v katerem sva imela nekaj let uspešne profesionalne kariere.

ODRAŠČALI STE NA OBMOČJU JEZERA TAHOE, KI VELJA ZA ZIBELKO KALIFORNIJSKEGA SMUČANJA.

Ja, seveda. Ljudje Kalifornijo v glavnem povezujejo s soncem in oceanom, a v resnici je v gorovju Sierra doma odlična smučarija, ki ima tudi zelo bogato zgodovino. Na jugu jezera Tahoe so odlični tereni in izvrsten sneg. Mammoth Mountain je odlično smučišče, Heavenly Valley je imel včasih celo tekmo svetovnega pokala, na kateri sem v živo gledal Stenmarka in brate Mahre. Bil sem še precej majhen, ko sem videl celo Jeana Clauda Killyja.

KAKO VAS JE SPLOH ZANESLO V SMUČARIJO? STE IMELI ŽE KOT OTROK IDEJO, DA BOSTE ŽIVELI OD SMUČANJA?

V smučanje sem bil že kot otrok zaljubljen. Takrat še nisem vedel, kaj to pomeni, a do smučanja sem vedno čutil nekaj

posebnega. Mama me je zjutraj odložila pod smučiščem in potem sem s prijatelji smučal do večera. Ko sem bil star pet let, sem si med smučanjem prvič zlomil nogo. Tistih nekaj tednov, ko nisem mogel smučati, je bilo zame čisto groznih. Podobno je bilo, kadar smo šli na obisk k starim staršem, ki sem jih imel zelo rad, a sem že po nekaj dneh postal čisto nemiren, ker nisem mogel smučati. Kot otrok sem razliko med poletjem in zimo opisal s stavkom, da se poleti ne da smučati. Pred vsakim začetkom zime, ko smo dobili sezonske smučarske vozovnice, sem se počutil bolje kot za božič. To je bil zame najpomembnejši dan v letu, celo pomembnejši od rojstnega dneva ali šolske zabave. Zelo dobro sem poznal vse najboljše poklicne smučarje, vedel sem, kje stanujejo, v katerih lokalih se zbirajo. Ko sem bil malo starejši, sem jih dobesedno zalezoval, predvsem pa sem si rekel, da si želim nekega dne smučati kot oni.

KAJ PA ŠOLA?

Šola je seveda zelo trpela – kot da sploh ni obstajala. Pravzaprav sem imel težave od samega začetka. A ne zato, ker bi se težko učil, temveč zato, ker je bilo smučanje edina stvar, ki me je v resnici zanimala. Nekateri ljudje se izobražujejo, drugi pa že od mladih leti sledijo svojim sanjam. Težko je reči, kaj je boljše oziroma kaj je prav in kaj je narobe.

STE IMELI KAKŠNE VZORNIKE?

Niti ne, a zelo močan vpliv name je imel moj dedek Bob. Rojen je bil v času velike depresije, zato je znal trdo delati in biti potrpežljiv, predvsem pa je vedel, da je treba imeti svojo pot. Športno me je lahko navdušil neznani športnik s posterja, ki me je očaral s svojo pozo ali izrazom na obrazu. Pravzaprav sploh ni bilo pomembno, s katerim športom se je ukvarjal. Sem ter tja me je prepričal celo kakšen igralec bejzbola, čeprav me bejzbol v resnici sploh ne zanima.

BILI STE EDEN NAJBOLJŠIH SMUČARJEV PO GRBINAH, POTEM PA STE SE POPOLNOMA VRGLI V ZVRST, KI JO DANES IMENUJEMO FREERIDE. KAKO TO, DA STE ZAMENJALI DISCIPLINO?

To je bila moja osebna smučarska evolucija, ki se je začela v smučarski šoli, nadaljevala v alpskih disciplinah in na grbinah. Potem se je vse združilo v prostem smučanju. Kot da bi se vse sestavilo v nekakšen mozaik. Užival sem v svobodi, ki jo nudi smučanje, užival sem v adrenalinu ob skokih čez skale. Za razliko od Evrope v Ameriki nimamo bogate zgodovine in tradicije alpinizma, a s časom sem spoznal tudi to in se seveda takoj navdušil. Vedeli smo, da v gorovju Sierra nekateri smučarji smučajo samo na neurejenih smučiščih.

Ko sem začel odkrivati tudi bivanje v naravi, se je zame odprl čisto nov svet.

STE AMERIČANI ŽE TAKRAT POZNALI

SMUČI ELAN?

Če verjamete ali ne, je moj oče že ob koncu sedemdesetih let smučal na elankah. Tudi sam sem si na začetku osemdesetih let na smučeh RC zlomil nogo. Moj prijatelj pa je imel z Elanom celo sponzorsko pogodbo. Spomnim se, kako smo mu zavidali, ko je dobil celoten komplet šestih parov smuči, od slalomskih in veleslalomskih do smukaških.

STE SE ŽE TEDAJ NAVDUŠEVALI NAD

SMUČANJEM PO DEVIŠKEM PRŠIČU?

Smučanje po pršiču je seveda fantastično. A če vam povem po pravici, zame to ni ultimativna oblika smučarskega užitka. Je preveč dvodimenzionalno. Osebno najbolj uživam v smučanju po kucljih, ki so prekriti s svežim snegom. To da smučanju še tretjo dimenzijo.

TAKO IMENOVANI FREERIDE JE V ZADNJIH LETIH POSTAL NADVSE PRILJUBLJEN IN JE CELO POSEBEN ŽIVLJENJSKI SLOG. AMPAK TO NIKAKOR NI NOVA SMUČARSKA ZVRST?

No, freeride ali prosto smučanje ali kakorkoli mu že pravimo, nikakor ni novo. To je v resnici originalna oblika smučanja. Prva smučišča so nastala precej pozneje, karving pa obstaja šele od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. To, da je freeride star šele 15 ali 20 let, je popolna laž, ki nima nikakršne zveze z resnico.

STE KDAJ PREMIŠLJEVALI, KAJ VAM POMENI SMUČANJE, PREDVSEM V SMISLU, KAJ VSE VAM JE OMOGOČILO TER KOLIKO ZANIMIVIH LJUDI IN KOTIČKOV NAŠEGA PLANETA STE PO NJEGOVI ZASLUGI SPOZNALI?

Smučanje mi je dalo vse, kar sem doživel, in vse, kar imam. Zato je to moje življenjsko bistvo. Nimam bogatih prednikov niti ne rente, za vse se lahko zahvalim izključno smučanju. S tega vidika sem pravzaprav zelo ponosen, da sem imel pogum in da sem že od otroških let poslušal svoj notranji glas, ki me je vodil po tej razburljivi poti. Spoznal sem čudovite kotičke sveta in prekrasne ljudi. Da lahko živim od smučanja, je zame neverjeten privilegij. Celo v mojih francoskih dokumentih piše, da sem po poklicu smučar. Priznam, da se mi zdi to imenitno.

ZANIMIVO PLAT VAŠEGA ŽIVLJENJA PREDSTAVLJAJO TUDI VAŠI HOBIJI. STE

LJUBITELJ SMUČANJA NA VODI, HITRIH

ČOLNOV, NENAVADNIH AVTOMOBILOV. BI

LAHKO REKLI, DA VAM JE TUDI VSE TO

OMOGOČILO USPEŠNO UKVARJANJE S SMUČANJEM?

To drži le delno. Glavni razlog, da imam nenavadne stvari, se skriva tudi v dejstvu, da pogosto nisem imel denarja, da bi si kupil nove. K sreči imam dobre ročne sposobnosti, ki sem jih podedoval po dedku, in dovolj mehaničnega znanja, da znam stvari popraviti ali znova sestaviti. Smučanje na vodi me je ohranjalo zdravega. Prepričan sem, da brez smučanja na vodi ne bi bil tako uspešen športnik. Ljubezen do mehanike in nenavadnih vozil pa mi pomaga pri mentalni kondiciji, saj zahteva precej potrpežljivosti, natančnosti in koncentracije. Sestaviti vozilo je zelo kompleksna stvar. Nekoč sem sam sestavil motor z več kot 1000 konjskimi močmi. To pa ni kar tako; če narediš eno samo malenkost narobe, lahko vse eksplodira. Vse te aktivnosti so zame kot nekakšna meditacija, s katero si zapolnim čas, ko ne smučam.

ZADNJA LETA VEČINO SVOJEGA ČASA PREŽIVLJATE V CHAMONIXU. ČE SE NE MOTIM, JE BILA VAŠA SELITEV V SAVOJSKE ALPE PRAVA AVANTURA?

Prvič sem prišel v Chamonix na tritedensko snemanje filma Blizzard of Aahhh's. In ko so vsi pakirali in se odpravljali domov, sem jaz rekel, da ostajam tukaj. »Kaj je narobe s tem mestecem?« sem jim dejal. Doma nisem imel ne otrok ne službe, poleg tega pa bi moral urediti kar nekaj stvari, ki sem si jih nakopal zaradi nespametnih težav z zakonom. Zato se mi v Ameriko sploh ni mudilo, a to je že druga zgodba. Imel sem dva para smuči, smučarsko vozovnico in 25 dolarjev, a sem vseeno ostal. Tukaj mi je všeč, na voljo je veliko aktivnosti v naravi, uživam v družbi zanimivih ljudi.

ŽE OD LETA 2006 SMUČATE NA SMUČEH

ELAN. KAKO POMEMBNO SE VAM ZDI, DA IMATE MOŽNOST SODELOVATI Z ELANOVIMI RAZVOJNIKI, KI SO NAJVEČJI MOJSTRI SVOJEGA POKLICA NA SVETU IN KI VAM HKRATI OMOGOČAJO, DA SAMI SOUSTVARJATE SVOJE NAJLJUBŠE SMUČI?

To so sanje vsakega smučarja. Eden izmed glavnih razlogov, da sem se pred več kot poldrugim desetletjem odločil za Elan, se zagotovo skriva v dejstvu, da so v Begunjah doma najboljši smučarski razvojniki na svetu. Z njimi sem dobil dostop in vpogled v izdelavo najbolj inovativnih smuči. Z lastnimi očmi sem si lahko ogledoval nastajanje smuči in z lastnimi rokami sem se lahko dotikal vseh surovin, materialov in sestavnih delov, ki se na koncu združijo v smučko. To se mi zdi fantastično. S časom so moje ideje tudi oni upoštevali. Zavedal

sem se Elanove bogate zgodovine v svetu tekmovalnega smučanja, zato so se fantom nekatere moje zamisli zdele čudne. Vseskozi sem jim govoril, zakaj ne bi začeli izdelovati nekoliko mehkejših smuči. Dobesedno težil sem jim, da potrebujemo smuči, ki se zvijajo in upogibajo ter vsebujejo manj kovinskih sestavnih delov. In na koncu smo se nekako uskladili. Priznam, da sem zelo užival pri sodelovanju v preobrazbi Elana iz tradicionalnega proizvajalca tekmovalnih smuči v izdelovalca smuči, nad katerimi so vsi tako navdušeni. Samo poglejte smuči serije Ripstick. To so smuči, ki so spremenile dojemanje Elana kot znamke. Zdaj imamo neke vrste novi Elan, ki je unikatna mešanica starega in novega. Nikoli nismo zadovoljni in vseskozi iščemo kaj novega. Namesto da stremimo k večjemu

in boljšemu, si zastavimo vprašanje: zakaj?

To je za nadaljevanje inovativnega procesa temeljnega pomena. Trendom ne sledimo, temveč jih ustvarjamo.

KAJ PA DIZAJN SMUČI – SO TUDI SMUČI

SESTAVNI DEL VAŠEGA UNIKATNEGA SMUČARSKO-PANKOVSKEGA IMIDŽA?

Jaz sem bil vedno drugačen in Elan je bil vedno drugačen. Jaz sem bil vedno izviren in Elan je vedno unikaten. Ne nazadnje smo iznašli karving in edini izdelujemo različne leve in desne smuči. Samo mi namesto kovinskih ojačitev uporabljamo cevi iz ogljikovih vlaken. Seveda je zanimiva tudi grafična zasnova. To je kot moda. In grafični oblikovalci so vedno pet let pred časom. Na neki način sem tudi sam tak. Kimberly mi pogosto pravi: »Poglej, to je bila tvoja

ideja izpred petih let.« Pri grafični zasnovi ni pomembno, kaj je priljubljeno v določenem trenutku, temveč kaj bo ljudem všeč čez pet let.

BI SE STRINJALI, DA ZA VAS VELJA REK ANDREJA AGASSIJA: »IMIDŽ JE VSE.«

NA NEKI NAČIN BI SI Z AGASSIJEM LAHKO BILA CELO PODOBNA?

Zagotovo sem prvi med tistimi, ki nočejo biti kot vsi drugi, to vsekakor drži. Vedno sem sodeloval izključno z neodvisnimi znamkami in nikoli z velikimi korporacijami ali skupinami. Tudi če sem sodeloval s konglomerati, sem od njih vzel le en del njihove ponudbe, morda samo smučarske čevlje ali vezi, ne pa tudi smuči. Rad imam neodvisne izdelke in znamke. Vse skupaj je zagotovo še najbolje opisala moja Kimberly,

ki vedno pravi: »Hej, kaj ste pa pričakovali od tipa, ki ima irokezo in smuča po najbolj strmih terenih?«

KAKO GLEN PLAKE RAZLAGA ZDAJ ŽE LEGENDARNI SLOGAN ALWAYS GOOD TIMES?

Pravijo, da se preveč smejim. Pogledam jih in jim rečem: »Res? A dajte, no?« Vedno se trudim, da sem do ljudi prijazen. Verjetno sem kdaj tudi koga užalil, a to nikoli ni bilo namerno in vedno sem se znal opravičiti. Saj je v redu, če si uglajen, a še bolje je, če znaš ljudem odpreti vrata. To je v resnici zelo lahko. In to, da dneve preživljaš z nasmeškom, veseljem, sproščenostjo in pristnostjo, je zame Always Good Times.

(R)EVOLUCIJA KARVINGA

Elan je na začetku devetdesetih let izumil karving smučanje. S smučmi serije Primetime ga definira na novo in ga dviguje na višjo raven.

Gregor Šket Alex Štokelj, Samo Vidic, Elan Media

Charles H. Duell, višji uradnik na ameriškem patentnem uradu, je leta 1899 trdil, da je vse, kar naj bi bilo izumljeno, že izumljeno. Res zelo zanimivo bi bilo opazovati tega gospoda, če bi živel v današnjem času. Zagotovo ne bi mogel verjeti svojim očem, predvsem pa bi bil zgrožen nad razsežnostmi svoje zmote.

A velika večina velikih izumov človeštva ima zelo nenavaden skupni imenovalec. Zelo veliko jih je samem začetku svoje poti praviloma naletelo na silovito neodobravanje, odpor in zavračanje. Tako je bilo na primer s prvimi avtomobili, v katere so ljudje nejeverno strmeli, se čudili in se jih skorajda bali. Podobno je bilo s prvimi osebnimi računalniki. Ko je Bill Gates že ob koncu sedemdesetih let govoril o tem, da bo že v precej bližnji prihodnosti vsakdo imel na svoji mizi osebni računalnik, so se mu smejali. Tudi Steva Jobsa so precej začudeno gledali, ko je govoril o majhni, kakšnih deset centimetrov visoki in šest centimetrov veliki škatlici, ki bo v svojem bistvu telefon, zraven pa še karkoli si bo pač kdorkoli zamislil.

Čeprav si ljudje na mnogo koncih sveta življenja ne morejo predstavljati brez smučanja, in to ne le v uživaškem smislu, temveč predvsem v transportnem in preživetvenem pogledu, morda te dejavnosti vendarle ne moremo uvrščati med najpomembnejše zamisli človeštva. A vseeno je smučanje ena izmed tistih dejavnosti, ki jih dobesedno poganjajo inovacije in izumi. In tudi v tem svetu se je v devetdesetih letih rodil izum, ki je pravzaprav mnogo več kot to. Lahko bi mu rekli izum izumov ali pa ga označili za trenutek, ki je popolnoma spremenil pravila igre, in za prelomnico, po kateri je bilo vse drugače.

V vsaki sodobni smučki zadnjih tridesetih let je nekaj elanke.

Spet se je vse dogajalo v majhni alpski vasici Begunje na Gorenjskem v Sloveniji. V tistem času smo še vedno smučali s približno dva metra dolgimi smučmi. Dobri smučarji so se odločali med slalomskimi in veleslalomskimi smučmi, med katerimi v resnici niso mogli zaznavati bistvenih razlik. Menda so bile slalomske nekoliko trše od veleslalomskih, to pa je bila tudi glavna razlika. Da je bilo res tako, dokazuje tudi podatek, da je najboljši moški smučar vseh časov Ingemar Stenmark, ki je zmagoval v res neverjetno dolgih serijah, eno izmed sezon na vseh slalomih in veleslalomih smučal z enim samim parom smuči – in seveda na večini tekem zmagal. Čeprav je prav legendarni Šved slovel po svoji edinstveni tehniki, ki mu je omogočala maksimalen izkoristek za današnje čase zanemarljivega stranskega loka, je tehnika večine preostale smučarske populacije – tekmovalne in rekreativne – temeljila na oddrsavanju.

Revolucija

V takšnih razmerah so Elanovi inženirji začeli premišljevati o revoluciji. Rezultat so bile smuči metuljaste oblike, ki so bile bistveno širše in za skoraj pol metra krajše od smuči sulic tistega časa. Ko so nove smuči stale druge ob drugih, se je zdelo, kot da gre za rekvizite za dva čisto različna športa. Prvi odzivi so bili skrajno negativni. Ko so jih pokazali svojim trgovcem, so bili ti zgroženi. Rekli so, da s temi smučmi ni mogoče smučati. A inženirji so bili tako prepričani o svoji iznajdbi, da puške nikakor niso bili pripravljeni vreči v koruzo. Potem so smuči ponudili svojim zaposlenim. Predvsem so iskali tiste, ki so bili šele na začetku svoje smučarske poti. Njihovi odzivi so bili popolnoma drugačni. Navdušeno so pripovedovali o tem, koliko lažje je učenje s temi smučmi, kako bolj vodljive so, kako lepo zavijajo, predvsem pa da je smučanje

z njimi precej lažje in da je užitek na belih strminah posledično precej večji. Prav ta nenavadna anekdota je na nekakšen način popolnoma spremenila tok smučarske zgodovine. Ikonične smuči so nosile oznako SCX in te tri črke označujejo začetek nove dobe smučanja. Po njihovi zaslugi se je rodil karving. To so smuči, zaradi katerih v Elanu lahko samozavestno trdijo, da je v vsaki sodobni smučki zadnjih tridesetih let nekaj elanke.

Evolucija

Smuči SCX so sprožile nepredstavljivo verižno reakcijo. Smučarskim rekreativcem so na stežaj odprle vrata smučarskega sveta. Kar na lepem je smučanje postalo lažje, zabavnejše, bolj uživaško. Nanje so se razmeroma hitro privadili tudi smučarski tekmovalci, ki so tokrat zares občutili razliko med slalomskimi smučmi s približno 13-metrskim radijem in veleslalomskimi smučmi, katerih radij je znašal okoli 19 metrov. Novost pa je smučarskim proizvajalcem seveda omogočala, da so začeli izdelovati smuči številnih podzvrsti, po zaslugi katerih je prav vsakdo lahko našel takšne, ki najbolj ustrezajo njegovim željam, potrebam in znanju. Ne nazadnje so prav karving smuči omogočile tudi začetek izdelave posebnih smuči, ki so bile po geometriji, tehničnih lastnostih, teži in tudi grafiki popolnoma prilagojene ženskam.

Seveda so na ta vlak hitro skočili vsi proizvajalci smuči. Elanovcev to sploh ni motilo. Kot pionirji karvinga so znali ohranjati prednost in primat. Vsakih nekaj let so namreč nadgradili osnovni izum in konkurenco pustili odprtih ust ter si znova priborili kar nekaj odločilne prednosti. Skorajda ciklično so na trg pošiljali novosti in

izboljšave, ki so revolucijo spreminjale v evolucijo in navduševale smučarje na vseh koncih sveta. Tako so vezi Fusion omogočale boljšo upogibljivost smuči pod smučarskim čevljem, s čimer se je še dodatno izboljšala učinkovitost poudarjenega stranskega loka. Kmalu za tem so na trg prišle smuči serije SpeedWave, katerih tehnologija WaveFlex je tudi omogočala boljši upogib in oprijem smuči. Potem so prišle smuči s tehnologijo Amphibio. To so bile smuči dvoživke, ki so v smučarski svet vnesle revolucionarno rešitev različno zasnovane leve in desne smučke, ki združujeta rocker in camber. Rocker omogoča hitrejše, direktnejše zavoje, camber pa zagotavlja odličen oprijem robnikov. Zaradi tega so smuči Amphibio navduševale s svojo vsestransko uporabnostjo. Njihovo nadgradnjo pa predstavlja tehnologija Amphibio 4D, pri kateri se smuči ne razlikujejo le na levi in desni strani, temveč tudi na sprednjem in zadnjem delu. Konveksnost sprednjega dela smučki omogoča boljši, natančnejši vstop v zavoj, konkavni zadnji del pa pomaga pri učinkovitem izhodu iz zavoja in navezavi v nov zavoj.

Elan je s profilom smuči Amphibio poleg različno zasnovane leve in desne smučke vnesel tudi zasnovo, ki temelji na različnih profilih konic smuči. To sta klasično mostičenje ali camber in profil, katerega konica se začne dvigovati že pred krivino, ali rocker. Camber smučki omogoča, da je robnik po celotni dolžini v stiku s snežno podlago, preden gre v krivino. Rocker pa pomeni, da se smučka malenkostno dvigne že pred začetkom krivine in se tem omogoča boljše vrtenje smučke v zavoju. S tem je lažji predvsem začetek zavoja, hkrati pa ima smučar občutek, da je smučka krajša, kot dejansko je.

Nova doba

V zadnjih letih se je pozornost smučarjev z urejenih strmin nekoliko odmaknila v smučarsko divjino. Vsi so bolj kot o smučarskih avtocestah sanjali o svežem pršiču in užitku smučanja v neokrnjeni zimski naravi. A smučarske mišice imajo odličen spomin in nikoli niso pozabile fantastičnih občutkov ob rezanju lokov po sveže zlikanih jutranjih strminah, na katerih se gravitacija, centrifugalna in centripetalna sila združujejo v unikatno mešanico hitrosti in prvinskega veselja.

Smučanje je postalo enostavnejše in zabavnejše.

Smuči serije Primetime predstavljajo nekakšno ponovno rojstvo karvinga in ga dvigujejo na višjo raven. Navdihnilo jih je veselje do smučanja po čudovito urejenih progah, na smučišča prinašajo novo navdušenje in vznemirjenje. Pri Elanu se seveda zavedajo, da v kategoriji smučarjev na urejenih smučiščih obstajajo različne vrste smučarjev; nekateri imajo radi hitrost, drugi uživajo

v kratkih karving zavojih, tretji pa ljubijo sproščeno križarjenje po progah ves dan. Družina Primetime ima model za prav vsakega. Serija vključuje enajst različnih modelov oziroma šest moških in pet ženskih smuči, ki združujejo svežo, mladostno filozofijo oblikovanja z najsodobnejšo tehnologijo karvinga za najboljšo izkušnjo smučanja po urejenih progah.

Smuči serije Primetime so zasnovane tako, da vsakemu smučarju omogočajo naravnejši nadzor v zavojih ne glede na smučarsko znanje. To so dosegli s tehnologijo PowerMatch s prilagajanjem in dodajanjem materialov tam, kjer je to potrebno, v povezavi z Elanovim revolucionarnim profilom Amphibio, ki združuje dva profila v eni smučki – klasično mostičenje na notranjem robniku in rocker na zunanjem. Tako je zagotovljen še natančnejši prenos moči na dele smuči, kjer je ta najbolj potrebna za njihovo nadzorovano vodenje po različnih urejenih progah. Specifična

razporeditev materialov izboljšuje zmogljivosti posebej oblikovane desne in leve smučke za odličen nadzor nad robniki in osupljive vozne lastnosti.

Smučarje, ki se nad tehnološko zasnovo smuči dodatno navdušujejo, bo zagotovo prepričal podatek, da tehnologija PowerMatch z leseno sredico Dual Density Woodcore uporablja debelejši profil in močnejše materiale vzdolž notranjega roba smuči za moč, stabilnost, oprijem robnikov in odzivnost. Na zunanjem robu je profil na konici in repu tanjši in uporablja lažje materiale za intuitivno okretnost, manjšo težo, lahkotnost in mehkejši občutek.

Poleg tega je serija Primetime opremljena še z različnimi ojačitvami iz titanala, ojačitvami za odličen nadzor robnikov, moč in odzivnost ter tehnologijo stranic Racing Sidewall za neposreden prenos moči in seveda profilom Amphibio, ki združuje profil rocker na zunanji strani smuči za lažji vstop v zavoje in

klasičen profil camber na notranji strani za boljši oprijem robnikov. Inovativno 3D oblikovanje smuči Primetime izhaja iz tehnologije, uporabljene za njihovo zgradbo. Vsi modeli v družini Primetime so grafično oblikovani v sveži enobarvni podobi, ki se za moško linijo smuči zgleduje po različnih področjih športa, za ženske pa področjih mode in lepote. Kljub skupni osnovi tehnologije PowerMatch pa posamezni ustrezno poimenovani modeli v seriji Primetime ponujajo različne, posebej zasnovane tehnološke lastnosti za najboljše prilagajanje različnim tipom smučarjev na smučišču.

In potem se za konec še enkrat spet spomnimo gospoda patentnega birokrata Charlesa H. Duella. Pravzaprav je imel veliko srečo, da ni bil smučar. Ker če bi bil, mu ob obisku Begunj na Gorenjskem zagotovo ne bi bilo nič jasno.

POGLEJTE, KAKO JE FILIP FLISAR TESTIRAL SMUČI PRIMETIME

FREERIDE UŽITEK

Smuči serije Ripstick kraljujejo tudi v svoji tretji generaciji in utrjujejo svojo priljubljenost med freeride smučarji.

Ben Fresco Nejc Ferjan, Toni Konrad, Samo Vidic, Elan Media

e verjamete ali ne, so se prve široke smuči pojavile že v poznih osemdesetih letih, ko se je rodila posebna zvrst helikopterskega smučanja. Takrat so izdelovalci smuči začeli iskati načine, kako bi olajšali smučanje po svežem pršiču. Trajalo je skoraj desetletje, da so širši modeli smuči končno prišli v trgovine. A v resnici je trajalo še dlje, da so postale več kot le smuči za smučarje v ameriških smučarskih središčih.

Če na hitro preskočimo nekaj let in se znajdemo v današnjem času, lahko hitro ugotovimo, da je priljubljenost smuči, ki so pod smučarskim čevljem široke med 90 in 100 milimetri, skokovito narasla. Po nekdanjih standardih so takšne smuči veljale za izrazito široke, danes pa so za smučarje po vsem svetu pogosta izbira, saj so ravno pravšnje za obvladovanje

Vsaka generacija je še boljša

»Kolekcija Ripstick je za nas zelo pomembna in zelo smo ponosni na vsa priznanja, ki jih je prejela. Lahko bi celo rekli, da je postala nekakšna Elanova podznamka. Ripstick je postavil nov standard za lahkotno, igrivo zmogljivost v freeridu. Prav zaradi tega je postala ena

najbolj priljubljenih, prepoznavnih serij smuči Elan v novejši zgodovini. Smuči so bile od samega začetka odlično sprejete.

To je za nas motivacija, da jih z vsak novo generacijo izpopolnimo in izboljšamo. Nova konstrukcija zagotavlja standardno stabilnost smuči Ripsticka, hkrati pa togost, zmogljivost in odzivnost dviguje na čisto novo raven,« pojasnjuje Klarisa Veselič, globalna vodja produktnega

vodenja v Elanu.

Člani Elanove razvojne ekipe so vedno verjeli, da je smučem Ripstick usojen uspeh, vendar se uresničitev te ideje ni zgodila čez noč. V zakulisju so bila potrebna leta znanja, izkušenj in razvoja, s katerimi so zagotovili, da so se smuči na snegu obnesle enako dobro na papirju.

široke palete snežnih razmer, na katere lahko v gorah naletite.

A ni bilo vedno tako. Res je, da so v globokem snegu navduševale s svojo odlično plovnostjo, a v vseh drugih snežnih razmerah se niso znašle tako dobro. To je smučarje prisililo v neprijeten kompromis, saj so morali izbirati med dobrim oprijemom in mehkim lebdenjem na snegu. S sodobnim dizajnom in tehnologijo pa današnje široke smuči zagotavljajo vso zabavo kot nekoč na svežem snegu in zagotavljajo vrhunsko zmogljivost, tudi če snežilo ni en teden.

Smučarjem z inovacijami in prefinjenimi dizajni v današnjem času zagotavljajo vsestransko smučko, ki lebdi v celcu in se zanesljivo enakomerno oprime trdnih podlag. In to vse na enem samem paru smuči. Imenujejo se Ripstick in z njimi smo dobro pripravljeni na nepričakovano.

Prva generacija smuči Ripstick je uporabljala osnovno konstrukcijo v kombinaciji s sodobno tehnologijo, ki vključuje karbonske palice, s katerimi so razvojniki eksperimentirali kar nekaj let. Z veliko predanosti in malo sreče so se rodile smuči z igrivim značajem, ustvarjene za lahkotno, enostavno smučanje.

N ova geometrija za stabilnejši občutek.

Te tri lastnosti spreminjajo splošno prepričanje smučarjev o tem, kako se freeride smučka lahko obnaša.

Soustvarjajo jih odlični smučarji

Pri razvoju novih smuči Elanovi inženirji in produktni vodje tesno sodelujejo tudi s profesionalnimi smučarji, ki zagotavljajo dragocene povratne informacije s terena. Glen Plake, ki je sodeloval že pri prvih generacijah smuči Ripstick, je aktivno sodeloval tudi v tokratnem procesu. Njegove bogate izkušnje v gorah in izostren občutek za praktične mehanske spretnosti so postali znani kot 'Glen-ženiring'. A Glen ni prispeval zgolj tehničnega znanja, temveč je sodeloval tudi pri grafični podobi.

»Glen je ambasador znamke Elan že več kot 15 let. Odlikuje ga precejšnja radovednost, vedno ga zanima, kako bi še dodatno izboljšali smuči tudi na področju dizajna. Ima nadvse dober občutek in zna razlikovati posamezne značilnosti smuči,« pravi Luka Bassanese, vodja oblikovanja, ki je z legendarnim smučarjem sodeloval tudi pri ustvarjanju grafike za Ripstick.

»Glen je veliko več kot le smučar. Sodeloval je tudi pri kreativnem procesu grafičnega oblikovanja smuči serije Ripstick. Zamisel o poslikavi smuči je prišla sama po sebi. Ta spontanost namreč zelo ustreza njegovi ustvarjalni osebnosti. Projekt in končni izdelek sta edinstvena in impresivna,« dodaja Bassanese.

Najnovejša linija Ripstick je sestavljena iz štirih modelov za moške in štirih modelov za ženske. Vrh ponudbe pa predstavljajo dodatni trije modeli Black Edition. Seveda vse različice navdušujejo z izjemnimi zmogljivostmi. To so lahke freeride smuči z odličnimi voznimi lastnostmi, ki se odlično znajdejo tako na smučišču kot v globokem pršiču. Ripstick so še bolj kot doslej smuči za vse tiste smučarje, ki iščejo vsestransko, zanesljivo, samozavestno vožnjo. Hkrati pa so sinonim za odlične smučarske avanture v gorah.

Tako je začel nastajati kult. A razvojnikov to ni uspavalo, zato so se vedno znova vračali k risalni mizi in sledili pristopu, osredotočenemu na uporabnika, s katerim so vedno znova izboljševali družino smuči Ripstick. »Analiza obstoječih modelov glede na trenutne smučarske potrebe je bistveni del razvojnega procesa. Le tako lahko izboljšamo, nadgradimo in dodamo nove funkcije,« pojasnjuje Matej Božičnik, razvojni vodja projekta Ripstick. Tako se je kmalu rodila druga generacija, ki je ponujala novo torzijsko utrditev, kar

Nova geometrija za stabilnejši občutek.

je prineslo izboljšan oprijem ter moči in stabilnosti. Ripstick v svoji tretji generaciji kaže pomembne spremembe v primerjavi s prvo in drugo različico, pri čemer se ponovno osredotoča na potrebe smučarja in se prilagaja razvoju tehnike smučanja. Novi enosmerni ogljikovi laminati podpirajo optimizirano kombinacijo lesa v jedru, nova geometrija z nekoliko krajšim radijem pa jim daje odločilno prednost, saj smuči navdušujejo s povečano stabilnostjo in večjo močjo v celotnem zavoju, hkrati pa je njihova teža manjša.

»Tretja generacija smuči Ripstick je bolj uravnotežena in zato primerna za širši krog smučarjev. Razmerje med konico in repom je manjše, stranski lok je

drugačen. Vendar pa celotna kolekcija tvori privlačno usklajeno družino v smislu konstrukcije, geometrije in dizajna,« še dodaja Matej Božičnik.

Zaradi nove konstrukcije je Ripstick še lažji.

POGLEJTE, KAKO

JE GLEN PLAKE

OBLIKOVAL SVOJE SMUČI RIPSTICK

ČISTO NA JUG

Antarktika, južni tečaj, najbolj samoten, osamljen in neprijazen del našega planeta.

A kljub temu o njej sanjajo vsi avanturisti in raziskovalci. A le zelo redki srečneži so dobili priložnost za smučanje na tamkajšnjem snegu.

Léa Bouard Etienne Claret, arhiv Lée Bouard

Vedno sem verjela, da lahko s pravim pozitivnim pristopom sprožiš verižno reakcijo dobrih stvari. Točno to se je zgodilo po mojem lanskem čudovitem potovanju na Aljasko. In potem se mi je sreča še bolj nasmehnila. Dobila sem namreč priložnost za raziskovanje dela sveta, ki sem ga poznala le iz knjig in filmov. Brala sem o vseh tistih velikih raziskovalcih, kot so Roald Amundsen, Robert Falcon Scott in drugi, ki so bili med prvimi, katerih oči so ujele lepoto belega polarnega okolja, pokritega z večnim snegom in ledom ter

okrašenega s kristalnimi ledenimi gorami. Prav nikoli si nisem predstavljala, da se bom kdaj dotaknila te neznane dežele.

Antarktika! Na Zemlji ni kraja, ki bi ji bil podoben. To je dežela ekstremov –najhladnejša, najbolj vetrovna, najvišja in najbolj suha celina. Le en odstotek srečnežev, ki so se kdaj izkrcali tam, je dobil priložnost smučati na tamkajšnjem snegu. Zato se počutim tako rekoč počaščeno, da sem ena izmed njih.

To potovanje predstavlja uresničitev dolgoletnih sanj in kar razganja me od navdušenja, da bi vsak trenutek tega potovanja delila tudi z drugimi.

Naša pustolovščina se je začela z drznim izletom čez zahrbten Drakov prehod, legendarni vodni odsek, ki je znan po izredno zahtevnih vremenskih razmerah. To je največja preizkušnja za vsakega kapitana. A v pričakovanju čudežev, ki so nas čakali, smo se z izzivom pogumno spopadli.

Prvi dan smo prispeli na Otok prevare (Deception), območje aktivnega vulkana, ki je v 19. in 20. stoletju gostil postaje za lov na tjulnje in kite. Velike sode so uporabljali za shranjevanje kitovega olja. Ko sem izvedela, da kitov ne ubijajo več, mi je odleglo. Zadnjič je vulkan tam izbruhnil leta 1969, ko je uničil britansko bazo B. Sicer pa je to edinstvena pokrajina, ki jo sestavljajo pusta vulkanska pobočja, plaže in ledeniki, posuti s pepelom. Vzdušje z zapuščeno tovarno, črnim peskom in meglo tistega dne je bilo mistično, strašljivo in čarobno hkrati. Vse skupaj so popestrili čudoviti mali pingvini, ki so švigali in se čohali po plaži. To je bil prizor, ki je moje srce napolnil z otroškim veseljem.

Drugi dan smo se končno približali nedotaknjeni lepoti te čudežne ledene dežele. Moji Ripsticki so se prvič dotaknili tal in snega Antarktike. To je precej nadrealističen občutek, saj skorajda ni besed, ki bi lahko opisale osupljivo lepoto in čar tega kraja. Sredi velikih ledenih gora sem se počutila svobodno. Narava jemlje dih. Vsak dan smo opravili nekaj turnosmučarskih izletov. A od trenutka, ko smo stopili z ladje, smo zelo pazili na tamkajšnji krhki ekosistem. Vedno znova smo očistili in razkužili svojo opremo, predvsem pa za seboj nismo puščali nobenih sledi.

Vsak dan me je ob 7. uri zjutraj zbudil ladijski alarm. Zbudila sem se z navdušenjem in radovednostjo, kaj me čaka pred mojo sobo. Vedno sem začela s skodelico kave, oblekla sem svoja najtoplejša oblačila in se odpravila na krov, s katerega sem opazovala osupljivo lepo pokrajino. Vsak dan so se mi oči zaiskrile od začudenja in nasmeh tako rekoč ni izginil z mojega obraza. Moja duša se je na tej strani planeta počutila resnično sproščeno in radostno.

Ves čas potovanja nismo imeli povezave Wi-Fi ali kakršnegakoli drugega omrežja. Sploh si nisem predstavljala, kako osvobajajoče in pomirjujoče je biti ločen od sveta. Zato sem se odločila, da da bom enkrat na leto za vsaj deset dni izklopila telefon in se umaknila v samoto, da se ponovno povežem sama s seboj. Nekaj globoko izpolnjujočega je v tem, da smo popolnoma prisotni, še posebej v tako čudovitem okolju.

Tretji dan smo prispeli v zaliv Wilhelmina, ki je obdan z vrtinčenimi snežinkami in visokimi ledenimi gorami. Sredi čiste veličine te zamrznjene divjine sem se ponižno zavedela svoje majhnosti. Redek privilegij je biti priča tako surovi lepoti in križariti daleč od vsega.

Bilo je zelo hladno in seveda je vse pomrznjeno. Pravzaprav je čista redkost videti, kako pada sneg in kako se nabira popolnoma suh pršič. Res smo imeli srečo, da smo doživeli takšno vreme in smo smučali po tako svežem snegu. A na žalost je to verjetno posledica globalnega segrevanja. Tistega meglenega dne smo se povzpeli na otok Nansen. Vse je bilo belo, a hkrati tako zelo čarobno.

Preden smo se spustili z ladje in se s čolni podali proti Antarktiki, smo morali vsak dan oprati in razkužiti vso opremo.

Za ohranjevanje pokrajine smo imeli več omejitev: ob izstopu iz čolna nismo smeli imeti nobene hrane in pijače. Antarktika je drug svet, beli tečaj, in naj takšen tudi ostane. Čarobno je, vse je gromozansko, ledeno in belo.

Četrti dan se je začel z dnevom modrih ptic na otoku Wiencke. Snežilo je dan in pol, potem pa se je vrnilo modro nebo. Celotna ekipa je bila zelo navdušena in ves dan smo hodili gor in dol po otoku. Z vremenom smo imeli veliko srečo, poleg tega pa začuda ni bilo nobenega vetra. Za konec dneva smo se še enkrat odločili povzpeti po velikem kuloarju, ki smo ga videli od daleč. Z vodnikom smo se prepričali, da je sneg stabilen. Vse odlično, zelena luč gori. Zadnjih 200 metrov je bil sneg tako globok, da smo se do vrha resnično namučili. Tudi tam znajo biti gore zelo strme, tisti kuloar je imel okoli 45 stopinj naklona. Spominjal me je na gore v Chamonixu, kjer živim. In priznam, da si nisem mislila, da so gore na Antarktiki lahko takšne.

Peti dan smo z ladjo prečkali kanal Lemaire, da bi dosegli še en otok. Živalski svet na Antarktiki je neresničen – medtem ko smo bili na ladjici, smo videli veliko kitov. To so res mogočna bitja. Tudi na otokih je bilo veliko pingvinov in tjulnjev.

Šesti dan se nam je približevala ogromna nevihta, zaradi katere smo morali pot skrajšati, da smo lahko prečkali Drakov prehod.

Tri dni smo se trudili priti nazaj v Ushuaïo. Valovi so bili tako veliki, da so me med spanjem dobesedno vrgli iz postelje. Tisto noč v resnici sploh nisem mogla spati, ker je morje ladjo premetavalo v vse smeri. To je bila nora izkušnja in na trenutke sem mislila, da bomo vsi umrli. Ko je prišel čas za večerjo, smo morali krožnike in kozarce ves čas držati v rokah. Potem smo po nekem velikem valu slišali, da vse pada in se lomi po tleh. 50 krožnikov na tleh hkrati. Toda po treh pestrih dneh nam je končno uspelo priti nazaj v Argentino. Na tej poti sem se pridružila ekipi, katere članov nisem poznala. Pravzaprav smo se prvič videli, ko smo obuli škornje. Toda v tem okolju nam je uspelo izraziti svojo ustvarjalnost. In vse te različne okoliščine so nam pomagale, da smo se vsak dan malo bolje spoznavali. Delili smo edinstvene izkušnje in se zanašali drug na drugega. Zelo kmalu smo se zavedeli, da nam kaj drugega sploh ne preostane, saj smo bili na območju, od katerega je najbližja pomoč oddaljena dva dni plovbe.

Tako sem imela priložnost smučati z veličastnih gora v družbi čudovitih ljudi, polnih ponižnosti. V tako kratkem času sem se veliko naučila o sebi, življenju in naravi. To je bila dragocena izkušnja. Smejali smo se, se bodrili in skupaj prestali nevihte ter oblikovali vezi, ki bodo trajale večno. Zaradi tega Antarktike sploh nisem hotela zapustiti. Te dogodivščine ne bom nikoli pozabila.

To je bila izkušnja, ki mi je spremenila življenje. Zelo hvaležna sem, da lahko potujem po svetu in doživljam tako čudovite kraje.

Ta kraj je v moji duši pustil neizbrisen pečat in vzbudil strast do raziskovanja, ki ne bo nikoli zbledela. Duh te pustolovščine nosim s seboj, kamorkoli grem. Lebdim z vibracijo in energijo življenja.

Videla sem že toliko lepih krajev, toda ta je bila moja najljubša dogodivščina doslej. Hvala, Antarktika, za vedno si se mi usedla v srce!

IZDELUJEMO SMUČI

Skoraj vsak smučarski navdušenec se prej ali slej na neki točki sreča z vprašanjem, kako so nastale njegove smuči. Nastajanje smuči je v svojem bistvu precej kompleksen preplet znanja o materialih, fiziki, poznavanja najrazličnejših zakonitosti, iskanja premišljenih rešitev, predvsem pa spretnosti rok in znanja človeške glave. V Elanu to že skoraj osemdeset let počnemo na svoj edinstveni način.

Miran Pristavec

Elan Media

Vse na enem mestu, vse v Begunjah

Tehnološki napredek seveda vpliva tudi na način izdelave smuči. Tudi v naši branži sta množična proizvodnja in posledično njena selitev na druge konce sveta, kjer je delovna sila morda cenejša, postali standard. A to enostavno ni naš modus operandi. Vseskozi spoštujemo znanje, energijo, tradicijo in druge prednosti svojega lokalnega okolja. Prav zaradi tega smo edini mednarodno priznani proizvajalec smuči, ki oblikuje, načrtuje, izdeluje in testira svoje izdelke na enem mestu ter jih ročno izdeluje v sodelovanju z napredno avtomatizacijo in trajnostnimi poslovnimi praksami.

Izdelovanje smuči je proces, ki ga tvori mnogo tehnoloških postopkov, izmed katerih prav vsak opravlja svojo nepogrešljivo vlogo. A kot vse dobre zgodbe, takšne prave z bogato vsebino, se je tudi naša začela s strastjo in ljubeznijo do gora, zime in smučanja. Na neki način je naša filozofija "Always Good Times" prisotna od samega začetka. Le kako drugače bi lahko opisali delovanje Rudija Finžgarja, ki je bil tako zelo nor na zimo, sneg in smučanje, da je do zadnjega detajla naštudiral zakonitosti in obnašanje lesa ter se naučil tehnik in postopkov, s katerimi je iz lesa nastala smučka. Najprej je smuči izdeloval zase, kmalu za tem za prijatelje in partizane ter potem za vse nas.

A proces izdelovanja smuči se vseskozi izpopolnjuje, izboljšuje in išče nove vizije. Predvsem pa je vedno prisoten v prostoru in času oziroma je celo kakšen korak pred njim.

Pogosto se sprašujem, v čem je Elanova zgodba tako posebna. Odgovor se morda skriva v preprosti povedi: v spoštovanju izročila in tradicije ter v večni radovednosti, učenju in iskanju novega. V praksi to pomeni, da nikoli ne spimo na starih lovorikah, se nikoli ne ustavimo, vedno premišljujemo o tem, kako bi lahko stvari izdelali še boljše. Hkrati se v vsakem trenutku zavedamo svojega bistva. Kljub vsemu napredku, večjemu obsegu proizvodnje, ki je v določeni meri hočeš nočeš narekoval strojno izdelavo in tudi avtomatizacijo ter uporabo sodobnih materialov, ostajamo zvesti dvema temeljnima »vrednotama«: spretnosti rok in lesu. Ročno delo za nas ni le trženjska fraza. To je naš način razmišljanja. In prav zato je to naša primerjalna prednost. Tudi v naši tovarni imamo natančne stroje in robote, a določenih operacij nič ne naredi boljše kot znanje in izkušnje. Prav ta spretnost rok daje našim smučem dušo. In les je temelj naše kreacije. Je naraven material, ki diha, živi in deluje drugače kot umetni materiali. Les je tisti, ki smučem daje življenje, zato so Elanke smuči z dušo in polne življenja.

Les je zaradi svoje naravne elastičnosti in absorbcijskih lastnosti praktično nenadomestljiv.

V Begunjah je sodobna tovarna, v kateri strokovno podkovana ekipa spretno upravlja 1800 različnih materialov oziroma 20.000 različnih sestavnih delov, iz katerih z različnimi procesi nastajajo sestavni deli in pozneje smuči, ki navdušujejo smučarje po vsem svetu.

Priprava sestavnih delov

Smuči so v svojem bistvu kot nekakšen sendvič, katerega različne sestavine naredijo okusno celoto. Pravzaprav od tukaj izvira izraz sendvič konstrukcija, ki je z leti postal splošno uveljavljen poljudno strokovni termin v smučarskem svetu. In za dober sendvič je bistvenega pomena, da je vsaka sestavina kakovostna in dobro pripravljena. S smučmi ni nič drugače.

Na različnih koncih tovarne natančno in skrbno pripravimo vse sestavne dele smuči. Seveda z enako pradanostjo izbiramo, pripravljamo in obdelujemo sestavne dele smuči, ki jih izdelujemo po postopku poliuretanske tehnologije.

Morda najbolj zanimivo je dogajanje v lesni delavnici, v kateri se les obdela in prilagodi na obdelovalnih strojih z zelo majhnimi tolerancami. To je zelo pomembna osnova za vse naslednje faze, ki skupaj z drugimi konstrukcijskimi materiali soustvarjajo celovito kakovost končnega izdelka. Seveda je vsaka operacija deležna svojega nadzora, kar nam omogoča učinkovito sledljivost produktov.

Les je zaradi svoje naravne elastičnosti in absorpcijskih lastnosti praktično nenadomestljiv, prav zato mu tudi posvečamo toliko pozornosti. Najpogosteje uporabljena vrsta je topol, čeprav za smuči pogosto uporabljamo kombinacije različnih vrst lesa, s katerimi dosežemo najboljše lastnosti. Ker je les le redko homogen, jedra ustvarjamo z lepljenjem več plasti lesa skupaj, da se ustvari skladnost med nosilnimi plastmi smuči na zgornji in spodnji strani.

Kombiniranje z drugimi materiali

Skrivnost odlične smuči je kombinacija lesene sredice z drugimi specifičnimi konstrukcijskimi materiali, kot so ogljikova, steklena in lanena vlakna ter titanal. Vsi ti materiali so povezani z inovativnim postopkom, pri katerem se vsaka plast impregnira. Zagotovo najbolj fascinanten del procesa je sestavljanje smuči.

To poteka ročno in vsebuje izbiranje in kombiniranje materialov v sendvič konstrukciji ter njihovo nameščanje v kalup in nato stiskalnico. Gre za natančen, stoodstotno nadzorovan postopek,

Trajnost je vrednota, ki je globoko zakoreninjena v DNK podjetja, njegovo kulturo in zgodovino.

pri katerem izbrani materiali, ki se razlikujejo glede na tip smuči, postanejo smučka.

Srečanje tradicije in sodobnosti

Seveda se ne izogibamo sodobnosti, saj se zavedamo, da tehnologija prinaša številne prednosti. Zato uporabljamo računalniško vodeno napredno avtomatizacijo, pri čemer vsak stroj nadzoruje strokovno osebje. Stroj CNC s pomočjo robotov opravlja zahtevne operacije izrezovanja.

Trajnost in odnos do okolja

Smučarji imamo ljubezen in spoštovanje do narave in okolja dobesedno zakoreninjena v svoji zavesti. Ker smo Elanovci v prvi vrsti smučarji, je za nas popolnoma samoumevno, da se izdelovanja smuči v vseh pogledih lotevamo z mislijo na naravo in okolje. Naš seznam dobrih tovrstnih praks je precej dolg in v določenih prvinah nam pripada pionirska vloga. Med drugim smo sploh prvi začeli uporabljati tehnologijo neposrednega digitalnega tiska na smučeh, ki je precej bolj čista in prijazna do okolja. Trajnost je vrednota, ki jo nosimo globoko v svojem DNK-ju, kulturi in zgodovini. Vsak Elanov izdelek nosi zagotovilo trajne kakovosti in zavezanost okoljski trajnosti. Podjetje deluje na

enem mestu in si prizadeva za energetsko samozadostnost z lastno 2,8-megavatno sončno elektrarno s 7.000 sončnimi paneli in novim kotlom na biomaso za ogrevanje in tehnološko vodo. Preostanek električne energije je proizveden iz obnovljivih virov. 86 odstotkov vseh materialov in surovin za proizvodnjo smuči pa prihaja iz kroga, ki ni več kot 400 kilometrov oddaljen od tovarne v Begunjah.

Zaradi vsega tega me sprehod po naši tovarni vsak dan znova navdaja s ponosom. Pravzaprav na vsakem koraku občutitim osredotočenost na kakovost ter pozornost do detajlov. Navdušen sem nad zagnanostjo svojih kolegov, ki s svojim znanjem, izkušnjami in strokovno usposobljenimi rokami in očmi strastno in predano prispevajo svoj delež k popolnosti končnega izdelka. Potem pomislim na vse inovacije, ki so se rodile tukaj in ki so od odvihrale v širni svet ter za vedno zaznamovale in spremenile smučanje. A to ni zgodba o preteklosti, temveč je usmerjena naprej v prihodnost, v naslednje inovacije ter k naslednjim generacijam zadovoljnih, srečnih smučarjev.

POGLEJTE, KAKO SO IZDELANE SMUČI

Pravzaprav je tudi umetnik, ki zna življenje zajemati z veliko žlico. Včasih je bil smučarski krosist, a v resnici je zaljubljen v pršič. Njegovo smučanje zadnjih let je kombinacija iskanja najboljšega celca in učenja prvih smučarskih korakov svojega triletnega sina. Intervju

Ian Deans je smučarski umetnik iz Kanade.

ŽIVLJENJA IN SMUČANJA

Gregor Šket

Arhiv Iana Deansa

S KATERIMI BESEDAMI BI SE OPISALI?

Trapast, poln energije in hkrati osredotočen.

KAKŠNA JE VAŠA DEFINICIJA SMUČANJA?

Smučanje je kot ustvarjanje lastnega mozaika na praznem belem platnu.

KDO SO BILI VAŠI IDOLI?

Kot otrok sem se zgledoval po nekaterih članih kanadske smučarske ekipe. Najbolj mi je bil všeč Manuel Osborne-Paradis, ampak to nikoli ni bila tista prava navijaška obsedenost. Morda malce čudno, da sem že takrat rad gledal tekme v deskarskem krosu, saj smučarskega krosa na televiziji še ni bilo. Užival sem v vožnjah Jaseya Jaya Andersona.

KAJ VAM POMENI HITROST?

Hitrost pomeni skoke in skoki so zabavni. Zato je hitrost enaka zabavi.

KATERI JE VAŠ NAJLJUBŠI SMUČARSKI TRENUTEK?

Po dolgotrajni rehabilitaciji po poškodbi kolena sem se decembra 2014 po skoraj dveletni odsotnosti vrnil na tekmo v Nakiski v domači Kanadi. To je bila sezona po olimpijskih igrah 2014. V prvi vožnji sem pred domačim kanadskim občinstvom, svojo družino in prijatelji tekmoval proti dobitnikom zlate, srebrne in bronaste medalje in upelo mi jih je tudi zadržati. V četrtfinale se mi sicer ni uspelo prebiti, a sem slavil, kot da sem zmagal. Vseeno je bilo epsko.

KAKO BI OPISALI SVOJ POPOLNI SMUČARSKI DAN?

Sploh ni nujno, da so odlične snežne razmere ali da sije sonce. Pomembno je, da se s prijatelji smejimo in zabavamo.

VAŠ NAJBOLJŠI IN NAJSLABŠI SMUČARSKI SPOMIN?

Prvo smučanje s sinom. Poškodba kolena v Telluridu v Koloradu.

KAJ BI BILI, ČE NE BI BILI SMUČAR?

Med študijem na univerzi sem nekaj časa krožil po enoti za srčno kirurgijo in bil priča številnim operacijam na odprtem srcu. V drugem življenju bi rad šel na medicinsko fakulteto in postal kardiokirurg.

KOGA BI IZBRALI ZA NAJBOLJŠEGA SMUČARJA VSEH ČASOV?

To je pretežko vprašanje. Res ne vem, kdo je pravi GOAT (greatest of all time – največji vseh časov).

S KATERIMI ŠPORTI SE ŠE UKVARJATE?

Z vsemi. Dobesedno.

KAJ STORITE, KO JE ZIME KONEC? SE VESELITE POLETJA, ODŠTEVATE DNI DO NASLEDNJE ZIME ALI GRESTE NA DRUG

KONEC SVETA, KJER JE MED EVROPSKIM POLETJEM ZIMA?

Uživam v poletju, ko so dnevi tako dolgi. A če sem čisto iskren, ko zapadejo prve snežinke, se moje navdušenje nad zimo povzpne v nebo.

KATERE SO VAŠE NAJLJUBŠE POLETNE DEJAVNOSTI?

Kolesarjenje, golf, deskanje, ribolov in pohodništvo.

NAJLJUBŠI POLETNI IN ZIMSKI KRAJ?

Poleti: North Bend (Washington, ZDA), kjer živim. Pozimi: Big White Ski Resort (Kanada).

VAŠE ZADNJE POČITNICE?

Havaji in Banff (Alberta, Kanada). Epski valovi in epski sneg.

KAKO BI OPISALI SVOJ OSEBNI SLOG?

Viteški, če razumete, kaj mislim.

NAKIT?

Nakita ne nosim.

KAJ STORITE ZA TRAJNOST IN DOBRODELNOST?

Ljudem pomagam pri zmanjšanju ovir za ukvarjanje z zimskimi športi. Sodelujem z neprofitnimi organizacijami, kot je Share Winter Foundation. Uživam v preprostih dejavnostih, kot so smučanje z lokalnimi otroki v tekmovalnih programih, darovanje opreme za zbiranje sredstev klubov ali darovanje opreme programom za ljudi, ki opreme nimajo. Upam, da sem dober zgled.

KATERI JE VAŠ NAJLJUBŠI ŠPORTNI KLUB?

Uživam v ogledu tekem ameriškega nogometa. Čeprav nimam športnega idola, rad spremljam Christiana McCaffreyja. Moj najljubši športni klub je Seattle Seahawks.

ZADNJA KNJIGA, FILM, KONCERT, GLEDALIŠKA PREDSTAVA, RAZSTAVA?

Ogledal sem si odličen film prijatelja Stana Reya Blank Collective. Epsko.

DOMAČE ŽIVALI?

Ali otroci štejejo?

ALI ZNATE KUHATI?

Ne vem – ali kosmiči štejejo?

KATERA JE NAJBOLJŠA JED, KI JO ZNATE PRIPRAVITI? Kokošja juha s tortiljami.

OD ČESA STE BILI NAJBOLJ NAVDUŠENI? Lanskoletno heli smučanje z Elanovo ekipo je bilo nekaj najboljšega. Prekrasno sončno vreme in še boljši pršič.

ŽIVLJENJSKI MOTO?

Ne bodite preveč resni, zabavajte se. Vse drugo se bo zgodilo samo po sebi.

VIR RAVNOVESJA

Kelsey Serwa Rey je vrhunska smučarka, olimpijska in svetovna prvakinja, dvakratna zmagovalka legendarnih iger X Games, osemkrat je stala na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala. Brez zadržkov jo lahko označimo za eno izmed najboljših smučarskih krosistk vseh časov, a Kelsey je še mnogo več. Po končani karieri vrhunske športnice je opravila študij kineziologije, trenutno prebiva v Whistlerju v Britanski Kolumbiji, kjer deluje kot fizioterapevtka. Poročena je z dolgoletnim partnerjem Stanom Reyem, s katerim ju je združilo prav smučanje. Kelsey je celostno zadovoljna, izpopolnjena oseba. Je čuječa, srečna ženska, ki se veseli vsakega novega dneva. Njena energija izžareva unikatno kombinacijo ženstvene nežnosti in prijetnosti. Je neke vrste utelešenje prijaznosti. In precej zaslug, da je takšna, ima tudi njeno vseživljenjsko ukvarjanje s smučanjem.

Kelsey Serwa Rey

Arhiv Kelsey Serwa Rey

RAZISKOVANJE TELESA IN DUHA V NARAVI

Čas v naravi pozitivno vpliva na duševno zdravje, saj zmanjšuje stres, anksioznost in depresijo, hkrati pa spodbuja umirjenost, sprostitev in dobro počutje. V primerjavi z mestnimi okolji ljudje, ki preživljajo več časa v naravi, proizvajajo manj stresnega hormona kortizola. Izpostavljenost naravnemu okolju je povezana tudi z izboljšanim razpoloženjem, vitalnostjo in kognitivnimi funkcijami. Smučanje ponuja edinstveno priložnost za izkušnjo čuječnosti v gibanju. Ne morete premišljevati o delu, ko se osredotočate na sneg pod nogami. Ko smo osredotočeni na vsak zavoj, lahko opustimo vsakodnevne motnje in izkusimo manj stresa in tesnobe.

Med svojo smučarsko kariero sem se naučila, kako lahko um, ko je osredotočen na sedanji trenutek, premaga zaznane omejitve. Leta 2011 sem zmagala na igrah X-Games, tako da sem pri ciljnem skoku z višine skoraj petih metrov priletela na zadnjico, pri čemer sem si stisnila dve vretenci, obtolkla trtico in utrpela obsežne poškodbe mehkega tkiva na hrbtu. Vrnitev na sneg se je zdela nemogoča, še posebej ker je bilo do svetovnega prvenstva samo sedem dni. V tistih nekaj dnevih sem se komaj zvalila iz postelje. Ker nisem mogla trenirati, sem naslednjih šest dni preživela v postelji ali na terapevtski mizi in ure in ure gledala televizijo. Sedmi dan sem začutila, kako moje telo kriči, ko sem se sklonila, da bi si zapela zaponke na smučarskih čevljih. Toda ko sem stala na startnih vratih, so moji možgani signalom bolečine preprečili vstop v mojo zavest. Lahko sem se osredotočila samo na trenutno nalogo: prečkati ciljno črto med prvima dvema. Čudežno sem zmagala.

Rekreacija na prostem je neprecenljiva priložnost, da opustite vse, kar vam ne služi. Leta 2011 sem opustila bolečine v hrbtu in se osredotočila samo na tekmo. V drugih okoliščinah nam lahko gibanje v naravi pomaga pri osvobajanju od travm, tesnobe, skrbi in dvomov. Dandanes mi smučanje ponuja zatočišče tolažbe. Zame je to dejavnost, s katero pobegnem od pritiskov odraslega življenja in se ponovno povežem s seboj, smučarskimi prijatelji in naravo.

PRIJATELJSTVO

Najgloblja, najpomembnejša prijateljstva, ki sem jih v življenju stkala, so nastala v gorah. Vse od otroških tekmovalnih dni do svoje zadnje tekme v svetovnem pokalu smučarskega krosa sem bila obkrožena z dekleti, ki so bila željna zabave, predvsem pa so se razvila v močne, osredotočene, vzdržljive, tople ženske. Delovale smo kot skupina, v kateri smo druga drugo gnale do vedno višje tekmovalne ravni. Postale smo več kot prijateljice, bile smo družina. Priča smo bile uspehom in porazom. V težkih časih smo se spodbujale in bodrile. Zmagoslavja smo znale slaviti iz srca. Med nami so se ustvarile tako močne vezi, zaradi katerih bodo naša življenja vedno prepletena.

V svetu smučanja sem spoznala tudi svojega soproga Stana Reya. Prvič sva se srečala že pri 13 letih, ko se je meni in prijateljici Sandri pridružil na vožnji s sedežnico. Stan pravi, da sva se mu zdeli odvratni, saj se je večina najinega klepeta na sedežnici osredotočala na prebavo. S smučanjem kot skupnim imenovalcem sva postala velika prijatelja, dokler ni nekega dne najino prijateljstvo preraslo v nekaj več. Šestnajst let po tisti prvi vožnji s sedežnico sva se poročila.

Odnosi, stkani s smučanjem, so enkratni. Z zmagoslavji in padci, smehom in solzami so te vezi prestale preizkus časa in razdalje ter dokazale, da smučanje ni le šport – je način življenja, ki ga delimo s tistimi, ki so nam dragi. Smučarska skupnost me je seznanila z ljudmi, ki so oblikovali moje življenje na načine, za katere nisem mislila, da so sploh mogoči, in za to sem jim večno hvaležna.

ČUJEČNOST

Pri čuječnosti gre za popolno prisotnost v trenutku, brez obsojanja ali navezanosti na misli ali čustva. Pomaga nam razviti umirjeno zavedanje svojih občutkov in sveta okoli nas, kar nam omogoča, da se z izzivi spopademo z jasnimi mislimi in nameni. Čuječnost blaži tesnobo, depresijo in stres, hkrati pa krepi dobro psihično počutje, pozornost, spomin in sprejemanje odločitev. Čuječnost ne vpliva le na duševno zdravje, ampak tudi izboljša atletsko zmogljivost.

Vadba čuječnosti ponuja mentalno prednost, ki presega fizično moč. Ko sem se vrnila po zastrašujoči poškodbi, sem se na poti do olimpijskih iger borila s številnimi notranjimi dvomi. Ker sem dosledno sodelovala s športnim psihologom, sem sprejela pristop MAC (mindful, accepting, committed – čuječ, sprejemajoč in predan). Zavedajoč se svojih živcev in fizičnega nelagodja, sem ta čustva sprejela, ne da bi okrepila njihov vpliv. Predana sem bila izvedbi svojega načrta dirke v skladu s svojimi osebnimi vrednotami: odpornostjo, vztrajnostjo in vero vase. Osredotočala sem se na to, kako želim presmučati vsak del proge. Ta miselnost, skupaj s trdim delom in malo sreče, je postala vredna srebrne olimpijske medalje.

Vključevanje čuječnosti v tekmovanje mi je omogočilo optimizirati uspešnost z negovanjem zavedanja sedanjega trenutka. Biti poln uma in ne brez misli zagotavlja koristi za duševno zdravje, spodbuja odpornost in krepi kognitivne funkcije. S sprejemanjem neobsojajočega zavedanja lahko posamezniki spremenijo svoj odnos do sebe in sveta.

SAMOZAVEST

V športu sem doživela veliko vzponov in padcev. Od tega, da sem v nekem trenutku vodila na lestvici svetovnega pokala, do tega, da sem utrpela poškodbo ob koncu sezone. Moja samozavest je padala in padala ter te vzpone in padce zasenčila. Ob vrnitvi sem se počutila negotovo, toda z izpostavljenostjo zahtevnejšim razmeram se je moja samozavest ponovno okrepila, ko sem sebi dokazala, da imam moč vztrajati.

Olimpijske igre 2018 bi bile moje zadnje igre, saj sem v predhodni sezoni prestala tretjo operacijo kolena. Za razliko od prejšnjih vrnitev po poškodbi sem ob sebi imela najboljšo prijateljico, sopotnico in soigralko. Britt Phelan in jaz sva druga drugo podpirali in izkoristili svoje edinstvene prednosti za skupen uspeh. Čeprav so nas tekmice nekoliko spregledale, sva ostali osredotočeni na mikro izboljšave, ki sva jih pri vsaki vožnji naredili. Postopno sva gradili zaupanje v svoje smučanje zunaj soja žarometov.

Noč pred našo olimpijsko tekmo sem s svojo športno psihologinjo izvajala vaje za krepitev samozavesti. Verjela je, da bi se lahko uvrstila na oder za zmagovalke, če bi izkoristila 90 odstotkov svojega potenciala. Čutila sem, da bi lahko bila še boljša. Včasih bi svoje razmišljanje lahko strnila v poved: »Za zmago bom morala premagati vse te ženske.« Tokrat sem svojo miselnost spremenila v: »Če bodo moje tekmice želele zmagati, me bodo morale premagati.« To je bila subtilna, a vplivna sprememba v načinu razmišljanja.

Ko sem stala na startu, tik pred finalnim bojem za naslov olimpijske prvakinje, sem bila samozavestna in pomirjena. Pomirjalo me je tudi dejstvo, da sem ob sebi imela Britt. Vedela sem, da sva sposobni doseči veličasten rezultat. In bilo je le vprašanje nekaj minut, preden je to spoznal tudi ves svet. Ciljno črto sva prečkali kot prva in druga ter na olimpijskih igrah zmagali!

Ob pandemiji covida-19 smo med drugim spoznali, kako pomembna je družbena povezanost pri spodbujanju duševnega, čustvenega in fizičnega zdravja.

Čez noč nismo več smeli biti v javnosti, se držati za roke, praznovati pomembnih osebnostnih mejnikov, obiskovati fitnesa ali smučati. Ko so omejitve popustile, sem se počutila utrujena od drugih, a hrepenela po človeških stikih brez krivde. Kljub umirjanju pandemije se skupnosti še vedno spopadajo s prevelikimi odmerki, duševnim zdravjem, brezdomstvom in obremenitvijo zdravstvenega varstva.

Nič več ne jemljem za samoumevno neomejenega nakupovanja, improviziranih obrokov ali uživanja v lokalnih jedeh in zabavah po prijetnem smučarskem dnevu. Bolj cenim osebna srečanja, predavanja, klepete na sedežnici in srečanja z drugimi ljudmi med sprehodi s svojim kužkom Baloojem.

Te interakcije, načrtovane ali spontane, so bistvene za naše zdravje in dobro počutje. Posamezniki z močnimi socialnimi vezmi živijo dlje, doživljajo manj depresije in anksioznosti ter hitreje okrevajo po poškodbah in boleznih.

Druženje prežema vse aspekte življenja, ustvarja pozitivne izkušnje in izboljšuje dobro počutje. Uživamo, ko se ponovno zberemo na sedežnici in delimo zgodbe o tisti zadnji epski vožnji ali o vznemirjenju, ko smo se spustili po progi. Zato je dan smučanja v ledenih, grobih razmerah s prijatelji lahko bolj nepozaben kot samo smučanje. Seveda obstaja še neskončno drugih vsakodnevnih priložnosti za druženje.

ŽENSKO OPOLNOMOČENJE

PRIJAZNOST

Prijaznost ponuja nešteto prednosti za tistega, ki daje, in za tistega, ki prejema. Vedno pa vključuje velikodušnost in obzirnost do drugih in do sebe. Psihologinja Elizabeth Dunn je dala udeležencem svojega seminarja pet ali 20 dolarjev in jim svetovala, naj denar porabijo zase ali za koga drugega. Tisti, ki so denar zapravili za druge, ne glede na znesek, so bili bistveno srečnejši od tistih, ki so denar zapravili zase.

Prijaznost znižuje krvni tlak s sproščanjem nevrotransmitorjev, ki zmanjšujejo stres, krepijo socialno podporo, aktivirajo parasimpatični živčni sistem in zmanjšujejo vnetja. Te poti spodbujajo sprostitev, zmanjšujejo stres in vzdržujejo zdrav krvni tlak ter optimizirajo zdravje srca in ožilja.

Sočutje do samega sebe vključuje ravnanje s samim seboj enako prijazno, kot bi pričakovali od prijatelja. Vključuje, da si daš prostor, da narediš napake, sprejmeš, kje si, ter da imaš potrpljenje in vztrajnost, da si prizadevaš za dosego svojih ciljev. Sprejmite neuspeh, sodelujte v pozitivnem samogovoru, potrdite svoja čustva, obkrožite se z ljudmi, ob katerih se počutite celovite, postavite meje, naučite se reči ne in poiščite podporo v času stiske.

Prijaznost je dobro prakticirati vsak dan. Pogosto se sploh ne zavedamo vpliva, ki ga ima na prejemnika ali nas same. Ta dejanja, ki so pogosto majhna, imajo daljnosežne učinke. Prijaznost do drugih ohranja krog dajanja, zaradi česar je naš svet boljši. Prijaznost do sebe vam daje najboljšo priložnost za doseganje odličnosti.

Vadba ponuja številne fizične prednosti: boljšo kostno gostoto, mišično maso, zmogljivost, hitro okrevanje po poškodbi in zmanjšano tveganje za bolezni. Toda ali enako cenimo njene duševne koristi?

Endorfini, serotonin in dopamin, ki se med vadbo sproščajo, dvigujejo razpoloženje, kognicijo in zmanjšujejo stres. Poleg tega telesna dejavnost zmanjšuje vnetja, oksidativni stres in izboljšuje možgansko prekrvavitev, kar vse prispeva k ohranjanju zdravih možganov.

S prehodom iz športnika v študenta fizioterapije sem iz zelo aktivne osebe postala zelo sedeča. Izkusila sem poslabšanje fizičnega zdravja in duševnega počutja. Počutila sem se utrujeno, izčrpano, pod stresom in počasno. Težko se je bilo osredotočiti. Dlje ko sem zanemarjala gibalno telesno dejavnost, bolj natrpan se je zdel moj urnik. Da sem se ponovno aktivirala, sem se morala dobesedno prisiliti. Oblikovala sem načrt vadbe, ki je bil specifičen, merljiv, temelječ na dejanjih, realen in pravočasen. Zadala sem si cilj, da bom eno leto pretekla 20 kilometrov na teden.

Tek je bil privlačen, ker sem šla lahko ven z Baloojem in se z malo načrtovanja dobro razgibala. Sprva me je motiviral cilj, čez čas pa sem si prizadevala, da sem tekla hitreje. Začela sem bolje spati, lažje sem si zapomnila različne podatke, imela sem več energije in na splošno sem se počutila srečnejšo.

Če želite vključiti vadbo v svoje življenje, poiščite tisto, ki vam ustreza. Ostanite dosledni pri svojih prizadevanjih in vse skupaj boste občutili v obliki boljšega fizičnega in duševnega zdravja.

Že dve leti sodelujem s smučarskim središčem Big White in Elanom pri organizaciji ženskega smučarskega dneva. Ta prireditev, ki sovpada z mednarodnim dnevom žena, je namenjena smučarkam, ki podpirajo ženske na celodnevnem smučarskem dnevu. Vsak zbrani dolar pa gre za žensko zavetišče Kelowna.

Smučarske skupine je vodila zvezdniška posadka divjih žensk, ki so delile skrivne kotičke, spodbujale udeleženke pri raziskovanju svojih sposobnosti onkraj svojega območja udobja. Poleg tega so pomagale graditi zaupanje in skupnost. Med kričanjem in vriskanjem ob smučanju mimo dreves in ob zabavnih klepetih med vožnjo s sedežnico so se med nami stkale trajne vezi. Udeleženke so imele tudi ekskluziven dostop do predstavitve celotne ženske kolekcije smuči W Studia.

Po razburljivem dnevu na pobočjih smo se namestile na blazine za obnovitveno uro joge in se ponovno povezale s svojim duhom in telesom. Podprla so nas številna mala lokalna podjetja, ki so v lasti ali upravljanju žensk in ki so prispevala predmete za tiho dražbo. Med glavnimi nagradami so bile tudi smuči Elan Ripstick Black Edition 94. Napetost se je povečala, ko smo izžrebali dobitni listek. Zmagovalka je bila navdušena.

PLES Z NARAVO

Flateyri, majhen kraj na zahodu Islandije z le okoli 200 prebivalci, je v preteklosti preživel dva katastrofalna snežna plazova. Kljub vsem težavam, oviram in travmatičnim izkušnjam je živ dokaz volje, človeške vzdržljivosti in odločnosti.

Siggi Bjarni Sveinsson Rožle Bregar

Islandija

Pred dobrim letom sem prejel povabilo za vodenje tečajev na prostem v tako imenovani šoli "Vzgoja za življenje" v Flateyriju. To majhno mestece z ne več kot 200 prebivalci na zahodu Islandije je obdano s strmimi gorskimi pobočji vzdolž fjorda Önundarfjörður.

Tako sem začel spoznavati bistvo Flateyrija in njegovih prebivalcev, ki je v meni vzbudilo nadvse globoka občutja. Njihova pristna skrb drug za drugega, tudi do tujca, kot sem jaz, je veliko povedala o njihovem načinu življenja.

Kljub lastnim obveznostim so mi vedno velikodušno pomagali in mi ponudili številna neprecenljiva spoznanja.

V resnici je šlo več kot le za gostoljubje.

Še bolj se me je dotaknil njihov občutek za sočloveka in še posebej njihova neverjetna empatičnost. Vse to verjetno izvira iz dejstva, da so v letih 1995 in 2020 tudi sami prestali hudo travmo snežnih plazov. Njihov kolektivni duh

in odločenost za obnovo sta me popolnoma očarala in navdihnila. Njihov optimizem me je spomnil na kratkost življenja in pomen spoprijemanja z izzivi na pozitiven način.

Topla skupnost

Leto dni pozneje sem prijatelja Rožleta Bregarja prepričal, da se mi pridruži na posebni avanturi. S smučmi in vso opremo smo se spet odpravili v Westfjorde. Že ob prihodu sva ugotovila, da snežne razmere za turno smuko niso idealne, zato sva se odločila nekaj časa posvetiti spoznavanju mesta in pustiti, da se najini načrti oblikujejo čisto organsko. V samo dveh urah sva se znašla v toplini lokalne skupnosti. Prebivalce so zanimali najini načrti in takoj so nama ponudili svoje napotke, kako kar najbolje izkoristiti čas na tem območju. Takrat sva spoznala, da se prava čarobnost Flateyrija ne skriva le v njegovi naravni lepoti, temveč tudi v pristni toplini in

energiji njegovih ljudi.

Z Dúijem in Siggo smo na njuni kmetiji uživali v skupnem kosilu. Dúi je delil njegovo doživljanje, ko se je leta 1995 sprožil plaz. Bil je uničujoč dogodek, ki je mesto zaznamoval za vedno. Vsi se še zelo dobro spominjajo tistega dne, ko jih je ob štirih zjutraj nenadoma prebudil grozljiv dogodek – sprožil se je plaz monumentalnih razsežnosti, ki je zasul precejšen del mesta in izbrisal vse, kar je bilo na njegovi poti. Po tem so se preživeli spopadli z zastrašujočo nalogo usklajevanja reševalnih prizadevanj in iskanja svojih najdražjih sredi popolnega razdejanja in kaosa. Na pomoč pri iskanju in reševanju so jim takoj priskočili reševalci in prebivalci iz bližnjih mest in z ribiških ladij.

Čisti navdih

Ko sva se poglobila v zgodovino kraja, sva ob občutku ponižnosti in hvaležnosti

začutila potrebo, da bi te vzdržljive prebivalce Flateyrija bolje spoznala. Navdihnjena z njihovim duhom sva se odpravila na turno smučarsko misijo na bližnji vrh, kjer sva doživela očarljiv sončni zahod, ki oddaja svoj zlati sij na veličastne Westfjorde.

Med vzponom nisva veliko govorila. Obdana sva bila s skupnim občutkom hvaležnosti in strahospoštovanja. Za naju je bila to dobesedno transformativna izkušnja. V ozadju mirnih fjordov se je lepota mešala s surovostjo in naju spomnila na krhkost in odpornost življenja.

Spet sva se spomnila na tisto opustošenje, ki je vzbudilo neomajno podporo skupnosti in celotnega islandskega naroda.

Steinunn se je včasih ukvarjala z ribištvom in živi v Flateyeriju že njeno celo življenje. Pripovedovala je, kako je bilo takrat, ko se je leta 2020 sprožil plaz. V njej se je prebudila borka, ki jo je silila, da je vztrajala in se prilagajala izzivom življenja v sožitju z naravo.

Kot odgovor na te nepredvidene dogodke so se prebivalci Flateyrija

združili, da bi obnovili in okrepili varnostne ukrepe. Izdelali so močno zaščito pred plazovi, s katero so mesto zaščitili pred prihodnjimi nesrečami, poleg tega so kupili islandski čoln za reševanje, ki je uporaben v vseh vremenskih razmerah. To plovilo se je izkazalo za nadvse koristno, zlasti v nujnih primerih, ko je bil cestni dostop do mesta odrezan, kar je omogočilo hitro evakuacijo in pomoč.

To je bil dokaz njihove sposobnosti, da najdejo moč in enotnost kljub vsem težavam, ki jim stojijo na poti. Njihova neomajna odločnost in iznajdljivost pa sta bili za nas velik navdih.

Pustolovščina

Z Rožletom sem se podal na avanturo, da bi odkrila neukročeno lepoto Westfjordov. Po priporočilih domačinov sva se podala v odmaknjeno območje visoko v gorah. Ker sva se zavedala bližajočega se vremena, sva iz varnostnih razlogov prosila za podporo skupnosti in jim, preden sva se odpravila na pot, natančno razložila svoj načrt.

Povzpela sva se na gorski prelaz in uživala v smučanju po neokrnjeni divjini. Ko se je spustil večer, sva se utaborila na mestu, ki je bilo zaščiteno pred vremenskimi vplivi, a obdano z razgibano veličastnostjo pokrajine. Vendar se je vreme kmalu poslabšalo, z gore so zapihali močni vetrovi, ki so sprožili močne padavine. K sreči nama je tabor nudil dobro zavetje. Zadovoljila sva se s preprostimi obroki suhih rib. Zaradi slabih vremenskih razmer in nič kaj obetavne napovedi sva se odločila svojo pustolovščino nekoliko skrajšati. Zelo dobro sva se namreč zavedala tveganja, da bi obtičala na tako oddaljenem terenu. Z občutkom izpopolnjenosti in hvaležnosti za raziskovalno izkušnjo sva se vrnila nazaj v prijeten objem Flateyrija. Najprej sva prijatelje obvestila o varni vrnitvi, potem pa sva začela razmišljati o nepredvidljivosti narave in pomembnosti previdnosti in spoštovanja, ko se podajamo v divjino.

Šola "Vzgoja za življenje"

Med bivanjem v Flateyriju sva spoznala tudi Sigga, ravnatelja šole, ki je mestecu ponudila novo priložnost za rast in razvoj. Z uporabo lokalnih virov in storitev ne podpira samo gospodarstva območja, temveč tudi mladim odraslim ponuja možnost življenja v sožitju z naravo, hkrati pa spodbuja občutek pripadnosti.

Ko se je najin teden v Flateyriju bližal koncu, sva se odpravila nazaj v Reykjavik in globoko v sebi razmišljala o izkušnjah, ki sva jih v Westfjordih doživela. Med potjo sva se odločila ustaviti pri vročem vrelcu tik ob oceanu. In v tem spokojnem trenutku sem začutil globoko povezanost z duhom Flateyrija in njegovih prebivalcev. Ta skupnost je postala pomemben del mene, ki mi je osvetlila pot k osebni rasti in izpopolnitvi. Ko se je moj čas na zahodu iztekel, s seboj nisem nosil samo cenjenih spominov, ampak tudi novo odkrito spoštovanje moči človeškega duha in skupnosti.

Ob spoznavanju odpornosti Flateyrija po nepredstavljivi tragediji sem bil ganjen nad močjo in enotnostjo njegovih prebivalcev. Njihova zgodba je vtisnjena v samo bistvo in značaj mesta, kar je dokaz njihove neomajne odločenosti, da jim bo uspelo zgraditi svetlejšo prihodnost. Kljub težavam jim je uspelo velikodušno deliti svoje zgodbe in s svojo človečnostjo navdihovati druge. To je enkratna priložnost, da se udeležite njihove šole in postanete sestavni del njihove skupnosti.

A popotniki ne bi smeli jemati odnosa prebivalcev Flateyrija do svojega mesta za samoumevnega. Vsi mi, ki nas je v njihov kraj zaneslo, bi morali biti navdihnjeni z njihovim zgledom. Oni so odličen primer, kako pomembno je prizadevanje za vračanje skupnostim. Prebivalci Flateyrija krmarijo po življenju s ponižnostjo in milostjo ter nas učijo, kako se uskladiti in plesati z naravo.

Še posebej sem bil navdušen, ko sem izvedel, da v šoli načrtujejo ustanovitev mednarodnega oddelka, ki bi mladim odraslim z vsega sveta ponudil enake transformativne izkušnje. Seveda sem z Rožletom želel biti del te poti in prispevati k spreminjanju življenja na bolje. To je lahko le majhna iskrica življenjske izkušnje, ki jo naš svet nujno potrebuje.

AMERIŠKE SANJE

Aspen je eden izmed zaščitnih znakov ameriške smučarije.

Marco Tomasi

Thom Parks, Toni Konrad, Nejc Ferjan, Adobe Stock

Smučarji smo tudi neke vrste svetovni popotniki. Podobno kot imajo velemesta svoje znamenitosti, kulturne značilnosti in lokalne zakonitosti, imajo tudi vsaka gora, gorovje in smučarsko središče svoje posebnosti. Nekje so tereni bolj strmi, drugje je vse skupaj na višji nadmorski višini, kar seveda ustvarja druge snežne razmere. S tega vidika smo smučarji nekakšni večni iskalci optimalnih okoliščin, ki ustvarjajo čim večji snežni užitek. Seveda se vedno vse vrti okoli snega. V določenih krajih je relativna vlaga v ozračju precej nižja, zaradi česar je sneg zelo suh, mehek in puhast. Tisti, ki prisegamo na smučanje v svežem celcu, iščemo prav takšne razmere. In prav zaradi tega je smučanje lahko tudi nadvse zanimivo popotovanje. S tega vidika sem smučanju iskreno hvaležen, saj sem izključno po njeni zaslugi videl bisere našega planeta, ki jih brez smuči zagotovo ne bi obiskal. Stkal sem znanstva in prijateljstva, ki celotno zgodbo združujejo v prekrasen kalejdoskop doživetij, ki se jih bom spominjal celotno življenje.

Seveda ima vsak smučar svoj seznam hribov, gora in krajev, ki bi jih rad obiskal, s smučmi, seveda. In prej ali slej se na tem seznamu znajde tudi ameriško Skalno gorovje, kjer je predvsem

v zveznih državah Kolorado, Utah in Wyoming kar nekaj svetovno znanih smučarskih središč. Na vrhu seznama ali zelo blizu njega se pogosto pojavi Aspen. To je kraj, v katerem se mondenost in ekskluzivnost unikatno mešata z vrhunskim snegom, odličnimi pobočji, ki skupaj ustvarjajo nepozabno smučarijo. S tega vidika je Aspen morda najbolj znano ameriško zimsko športno središče in najbolj priljubljeno smučišče. Prav zaradi tega tja zelo radi zahajajo številni zvezdniki iz sveta zabave, tako da sploh ni nobeno presenečenje, če med smučanjem opaziš obraz, ki ga poznaš iz kakšne filmske uspešnice.

Zanimivo je, da me v Aspen nikoli ni zaneslo, ko sem bil še aktiven tekmovalec. Italijanska smučarska zveza namreč nikoli ni pošiljala svojih tekmovalcev na legendarne igre X Games. In tako sem se v Aspnu prvič znašel šele leta 2022, pa še to ne v zimskem času, temveč konec poletja, ko sem tam obiskal prijatelje. Pravzaprav bi moral v Aspnu preživeti že lansko zimo, saj sem bil dogovorjen, da bom celotno zimsko sezono delal kot učitelj v eni izmed tamkajšnjih smučarskih šol, vendar sem v zadnjem trenutku dobil zelo mamljivo ponudbo za podoben angažma na Hokaidu na Japonskem. Tako se je aspenska zima zgodila z enoletno zamudo.

Aspen je bil v mojih očeh vedno povezan s filmi in ikoničnimi prizori. Slišal sem nešteto zgodbic o tem, da je ta kraj v svojem bistvu nekakšna počitniška Meka izredno bogatih Američanov.

Tam se vedno kaj dogaja. Če si del lokalne skupnosti, pa dobiš še boljšo perspektivo, kaj vse je v teh krajih mogoče početi. To so lahko zgodbe, ki jih slišiš, ko s svojimi klienti klepetaš med vožnjo s sedežnico, ali pa samo zgodbe drugih ljudi, ki jih srečaš v gorah. Nekatere prigode se zdijo mogoče samo v tem kraju. Ne nazadnje je to odlično prikazano v zgodovinskem filmu Aspen Extreme! Vso to resničnost ustvarja pisana mešanica ljudi. Na eni strani milijarderji, ki priletijo s svojimi zasebnimi letali, da bi smučali ali samo uživali v tamkajšnjem življenjskem slogu. A to je le en del. Tisti, ki pride in gre.

Aspensko resničnost ustvarjajo tudi ljudje vseh vrst, ki prihajajo z vseh koncev Združenih držav in drugih koncev sveta. Zelo močna je argentinska skupnost, ki jo sestavljajo številni mladi fantje in dekleta, ki uživajo v smučarski sezoni s študentskim vizumom, in številni drugi, ki so se sem preselili za stalno ali se vračajo sezonsko. Zaradi njih se čuti močan južnoameriški vpliv. Seveda pa je tudi veliko prišlekov iz Avstralije in Nove Zelandije ter iz Evrope.

Štiri smučarska središča

Smučanje je tukaj razporejeno med štiri kraje: Aspen Mountain (ali lokalno imenovan Ajax) je smučišče, ki se dviga neposredno iz mesta Aspen in je znano po ikonični gondoli, ki se vzpenja od središča mesta do vrha gore.

Aspen Highlands je zadnje od štirih smučišč, ki sestavljajo Aspen Co. Na neki način je najbolj znano po svoji Highland Bowl. Buttermilk je morda najbolj prijazno smučišče z odlično infrastrukturo za začetnike. Znano pa je tudi kot prizorišče legendarnih iger X Games.

Snowmass je največje od vseh štirih smučišč. Ponuja odlična prenočišča in restavracije ter neverjetne terene, na katerih bodo uživali tako začetniki kot ljubitelji smučanja zunaj urejenih prog.

Nova resničnost

To je bila moja prva izkušnja v novi realnosti. Takoj sem opazil, da večina ljudi smuča na širokih smučeh. Ugotovil sem, da je tamkajšnji trend precej podoben tistemu, ki sem ga prejšnjo zimo spoznal na Japonskem, s to razliko, da je v Aspnu s temi širokimi smučmi zelo zabavno smučati tudi po urejenih progah, ker je sneg oprijemljiv, medtem ko so na Japonskem tudi steptane proge večinoma zelo mehke, ker skoraj vsako noč nebo vrže nekaj novega snega.

Razen nekaterih redkih učiteljev smučanja skoraj nihče ne smuča z ožjimi smučmi. Morda sem v vsej zimi videl pet parov slalomskih ali veleslalomskih smuči.

Večina ljudi uporablja smuči, ki bi v Evropi nosile oznako freeride (85 do 120 mm) in tudi izposojevalnice večinoma podpirajo ta trend. Večino časa sem smučal s smučmi Primetime, imel pa sem tudi par smuči Playmaker, ki sem jih kar pogosto uporabljal. Poleg tega sem prinesel tudi par širokih Ripstickov, s katerimi skorajda nisem smučal, saj zadnja zima s svežim snegom ni bila preveč radodarna. Tukaj bi se odlično obnesle smuči Ripstick 88, ki jih tokrat žal nisem imel s seboj.

Strast do kucljev

Zelo me je presenetila tudi ameriška strast do smučanja po grbinah in kucljih. Mislim, da sem v tej zimi več smučal po kucljih kot v vseh prejšnjih zimah skupaj.

Če je snega dovolj in so razmere varne, večina terenov zunaj urejenih prog ostane odprta. Seveda se kar sama po sebi začne tista tako prijetna dirka za deviško linijo po svežem pršiču.

Smučarji tam iščejo vznemirjenje in pustolovščino. Vseskozi se sliši kdo, ki na poti proti dolini kar vriska od navdušenja.

Zanimivo je, da si na ameriških smučiščih zelo veliko smučarjev za ves dan najame učitelja. Obstajajo dnevi, ko se zdi, da vsi na gori smučajo s svojim učiteljem. Tolikšno povpraševanje daje učiteljem dobro priložnost za zaslužek, gostom pa boljšo smučarsko izkušnjo. Klienti so praviloma zelo družabni, odprti in ves čas pripovedujejo zanimive zgodbe.

Tako sem preživel zelo zabavne, zanimive tri mesece. Bila je čudovita izkušnja. Čeprav so moji možgani vedeli, da sem na skoraj 2500 metrih nadmorske višine, se mi je ves čas zdelo, kot da sem le na 1400 metrih. Ves čas sem imel vtis, da sonce tam sije drugače. Tudi gozdna meja je precej višje in pogosto smučaš med prekrasnimi drevesi. Vse prednosti življenja na tako visoki nadmorski višini sem občutil, ko sem se vrnil domov v Dolomite. Tiste rdeče krvne celice, ki sem jih dobil v Koloradu, so mi pomagale, da sem s svojim gorskim kolesom dobesedno letel.

Bi šel še enkrat? Seveda!

Aspen mi je ponudil edinstveno kombinacijo športne in kulturne izkušnje, ki mi je razširila obzorja. Enkrat bi si zagotovo želel doživeti pravo aspensko zimo s kupom svežega snega. Na srečo moja radovednost nikoli ne počiva.

DOBRE VIBRACIJE

Marco Tomasi

Nejc Ferjan, Toni Konrad, Elan Media

Vsakič, ko se Elanovi ambasadorji zberemo skupaj, se zgodi nekaj čarobnega. Tokrat smo se dobili v Avoriazu v Franciji. V dolini je že dišalo po pomladi, visoko v Alpah na francosko-švicarski meji pa je bila še čisto prava zima. In bili so dobri časi v najboljši obliki.

Kateri so tisti trenutki, ki se za vedno vtisnejo v naše celice v obliki najprijetnejših spominov? Kako nam kot ekipi uspe, da tudi naši strastni bralci in sledilci zaznajo dobro vzdušje, ki se ustvari, kadarkoli se na teh dogodkih zberemo? Na neki način so impulzivnost, reaktivnost in proaktivnost globoko zasidrani v vsem, kar počnemo in kar želimo doseči. A velika ljubezen, velika pustolovščina in odlična smučarska izkušnja pravzaprav ne potrebujejo vse te predanosti, da bi se imeli tako dobro. V resnici se pogosto niti ne zavedamo, kako hitro je minil čas in kako odličen je bil končni rezultat. To je tisto, kar bi lahko opisal kot lahkotno življenjsko izkušnjo. A to še zdaleč ne pomeni, da se ne trudimo, ampak da je to, kar počnemo, izpopolnjujoče, zabavno in radostno. In na koncu nam to daje še več energije.

Znameniti moto vedno dobrih časov (Always Good Times) vedno znova častimo, tako da v vsako malenkost, ki jo počnemo skupaj, vnesemo navdušenje, da smo lahko vključeni v ta nevidni, a zlahka zaznavni mehurček odličnih vibracij.

Ekipa

Vsako leto znova se ob koncu zime Elanovi ambasadorji z različnih koncev našega planeta zberemo za en teden, da bi skupaj smučali in se imeli dobro. In vsakič znova se zgodi nepozaben teden. Letos se je vse skupaj dogajalo v Avoriazu v Franciji. To je neverjetna lokacija, ki ponuja obilo smučarskih užitkov. To je smučarsko središče, ki se lahko pohvali s prekrasnimi urejenimi

progami, poleg tega pa nudi tudi precej terenov s svežim celcem in drugimi dobrotami. Vseskozi so nas spremljali veličastni razgledi. Možnost, da se kar s smučmi odpraviš čez mejo v Švico, pa se je prijateljem, ki prihajajo z drugih koncev sveta, zdela skorajda neresnična. Ta čudovita mala vasica, v kateri se proge začnejo dobesedno pred kočo, je bila skupni imenovalec našega tokratnega druženja.

In ekipa ... Kakšna ekipa ... Vsak smučar prihaja iz drugačnega okolja in ima svoje poglede in strasti. In prav ta različnost je v resnici najboljši del našega druženja. Tam pravzaprav ni slabosti, ampak eno samo otipljivo veselje in vznemirjenje. Vsi smo navdušeni, da lahko delimo odlično izkušnjo in da lahko s svojimi smučmi rišemo abstraktne linije na teh fantastičnih pobočjih. Včasih smo bili tekmovalci, ki so si prizadevali za čim boljši rezultat, a zdaj to nismo več. Lahko bi celo rekel, da smo zdaj umetniki, ki se izražajo v gorah in pri tem neznansko uživajo. In prav ta sproščenost in razbremenjenost nam omogočata, da znamo ustvariti tako tesne vezi.

Ob koncu smučarskega dneva, ko se zberemo oprhani in preoblečeni v civilna oblačila in ko si skupaj privoščimo obrok ali pijačo, se ponavadi naglas smejimo zabavnim padcem in drugim smešnim trenutkom ter ubesedimo ideje ali sanje. Hkrati pa želimo manifestirati naslednji dan ali projekt.

A samo smučarji sami zagotovo nismo dovolj za ustvarjanje vsebine in sporočila, ki ga želimo deliti. Zato so nepogrešljiv del ekipe tudi fotografi in ustvarjalci videovsebin ter drugi člani organizacijske ekipe, brez katerih takšno druženje zagotovo ne bi bilo tako uspešno.

Takrat ta vez, ki je v svojem bistvu morda tudi nekoliko neobičajna,

postane edinstvena in čarobna. Občutek, da ste del te družine ali celo plemena, je tisti, ki ga osebno privoščim vsakomur. Občutek pripadnosti, koristnosti in hvaležnosti je pravzaprav nekaj najboljšega, kar se človeku lahko zgodi.

V ekipi, v kateri vodja ne vsiljuje svojih pogledov in odločitev, temveč druge člane sprašuje po predlogih in mnenjih, se samo po sebi rodi prijetno vzdušje. Ko se vsi počutijo dobro, so tudi učinkovitejši. V takšni klimi pa praviloma vedno nastajajo odlične ideje in končni rezultati.

Paleta smuči

Čeprav smo bili ves teden na isti lokaciji, se so vremenske razmere v Avoriazu nekajkrat tako drastično spremenile, da smo imeli priložnost smučati v resnično zelo raznovrstnih snežnih razmerah. Kot smučar sem bil presrečen, da smo lahko smučali tako s smučmi Ripstick kot Playmaker, saj menim, da se lahko z obema konceptoma smuči neizmerno zabavam, predvsem pa mi te smuči omogočajo tisto otroško igrivost na vseh terenih in v vseh vremenskih razmerah. Vijugali smo po širokih, sveže zglajenih »avtocestah«, se potapljali v svežem pršiču, se zabavali na kucljastih pobočjih in se igrali v snežnem parku, ki mu domačini pravijo The Stash. V Avoriaz sem prišel z vznemirjenjem in pričakovanjem, saj sem končno dobil priložnost nekaj zaporednih dni smučati na novih smučeh Ripstick. O teh

smučeh sem vso zimo poslušal same hvalnice, hkrati pa so mi konstruktorji razlagali, kako težka naloga je bila izboljšati izdelek, ki je že skoraj popoln. In moja intuicija je imela tudi tokrat prav. Nove smuči so lažje, okretnejše, stabilnejše in še vedno lebdeče ter igrive. Nove smuči Ripstick bi vzel na vsako smučarsko avanturo.

Spoznali smo tudi novo grafično zasnovo smuči serij Risptick in Playmaker, ki so videti prekrasne.

Novi spomini

Trenutki, ki jih preživljam z Elanovo družino, me spominjajo na tiste sekunde, ko stojiš ob slapu ali reki in sploh ne občutiš kapljic, ki padajo nate. Ena sama kapljica vode zlahka pade na nas in se tega sploh ne zavedamo. Ampak ko velika količina teh kapljic potuje v isto smer, nastane neverjetna energija, ki je nič ne more ustaviti. In vsi mi smo te kapljice. Le poglejte, kako močni so torej lahko ideje in gibanja, če se vsi premikamo v isto smer.

SMUČI ZA REBEKO IN ANO

Rebeka Simonič Fink ima šport v krvi. Tako zelo močno, da je to njeno veselje, življenjski slog in tudi služba. Je namreč znana športna vplivnica in osebna trenerka, ki na svojih družbenih omrežjih spodbuja zdrav odnos do življenja, telesa in duha. Je ena izmed tistih žensk, ki so nenehno v pogonu. Najpogosteje jo najdemo v fitnesu, na kolesu, v tekaških copatah. Pozimi pa seveda smuča.

Pravzaprav je ljubiteljica vseh

športnih dejavnosti in skupaj z možem vse te aktivnosti prenaša tudi na svoja otroka. Tudi ko je postala mama, si je zaobljubila, da se športnemu načinu življenja ne bo odpovedala, vendar ga bo le prilagodila in otroka naučila biti del njega.

KAJ VAM POMENI SMUČANJE?

Smučanje mi v prvi vrsti pomeni spomin na mojo primarno družino. Ker so bili že moji starši aktivni, smo že od mladih nog hodili na družinske smučarije, za en dan, za konec tedna, za ves teden. Imeli smo kar nekaj družinskih prijateljev, ki so bili nad smučanjem podobno navdušeni, tako da smo pogosto hodili skupaj. Združili smo rekreacijo in druženje, kar mi še danes ostaja v najlepših spominih. Prav te lepe občutke si želim tudi sama omogočiti svojima otrokoma.

KAKO SE JE Z LETI SPREMINJAL ODNOS DO SMUČANJA?

Odnos do smučanja in narave se pravzaprav ni niti malo spremenil. Sama sem na fakulteti za šport le izpopolnila znanje, medtem ko je mož vrsto let preživel na belih strminah in predajal znanje naprej. Danes so drugačne le priprave in organizacija smučarskega dneva. Z otroki je bolj naporno, ampak ko zaključiš, vidiš, kako vse skupaj še bolj poveže družino in pusti otrokom nasmeh. Midva pa sva tako še bolj ponosna starša.

VERJETNO IMATE ZDAJ, KO IMATE DRUŽINO, ZA VSE SKUPAJ NEKOLIKO MANJ ČASA OZIROMA JE POTREBNEGA NEKOLIKO VEČ NAČRTOVANJA?

Če smučanja ne bi bilo, ne bi spoznala svojega moža. In ja, drži, da je zdaj manj časa, ker je organizacija zahtevnejša, se pa trudimo, da je kar se da smučarskih dni, tudi glede na nove družinske razmere.

KAKO SO VIDETI VAŠI DRUŽINSKI DNEVI NA SMUČIŠČU?

Osnovni namen sta užitek in lep odnos do smučanja. Otroke skušava učiti smučarskih korakov in veščin z igro in zabavo. Tiste prve vožnje po jutranjih rebrcih zdaj težko ujamemo. Prilagajava se otrokoma.

Starejša Ana ima štiri leta in je že kar samostojna. Mogoče pri večjih hitrostih še ni tako suverena, da bi ji dovolili smučanje na črnih progah. Takrat jo mož vzame med noge in skupaj odsmučata. Nace pa je z

nami v varnem nahrbtniku. V lanski zimi je pri svojih osmih mesecih že tudi odsmučal kakšno progo.

SI VZAMETE KAJ ČASA, DA VENDARLE NAREDITE FURO ALI DVE ZA SVOJ UŽITEK?

Z možem se med odmorom malo izmenjujem in tudi sama odsmučava kakšno furo za svoj užitek. Letos smo se odlično organizirali. Kdaj smo prenočili kar na smučišču, kar je vse skupaj zelo olajšalo. Če gremo smučat samo za en dan, se malo izmenjujemo. Vse se da, če si družina to želi in ima voljo. Ko bosta otroka večja, pa bo vse še precej lažje in posledično še bolj prijetno in zabavno.

KAKO POMEMBNO JE ZA VAS DEJSTVO, DA IMATE NA NOGAH PRAVE SMUČI, TAKŠNE, KI JIM LAHKO V VSEH POGLEDIH ZAUPATE?

Smuči pri smučanju odigrajo zelo veliko vlogo. S svojimi lastnostmi in značilnostmi dajejo tisto piko na i, ki jo vsaka smučarka išče v vsakem zavoju.

KAJ PA GRAFIČNA ZASNOVA SMUČI, KAKO POMEMBNA SE VAM ZDI?

Ker veliko ustvarjam na Instagramu, mi vizualni učinek veliko pomeni. Da so smuči lepe tudi na pogled, je seveda zelo dobrodošla dodana vrednost. In smuči znamke Elan so res prekrasne. Tudi z njihovo pomočjo naredim še kakšno boljšo fotografijo ali filmček.

KAJ PA PRAVI VAŠA HČERKA, ENA IZMED REDKIH SREČNIC, KI IMA ENAKE SMUČI KOT MAMI?

Ana je čisto navdušena. Kot športna mamica sem ji vzor in zelo radi tekmujeva. Zato je zdaj še toliko bolj vesela, da ima enake smuči kot jaz. Je pa res, da se zdaj ne moreva več šaliti, katera ima boljše smuči.

Družina

INŠTITUT

Elan že vrsto desetletij uživa sloves največjega smučarskega inovatorja. Precej zaslug za to ima tudi Elanov razvojni inštitut, ki so ga ustanovili leta 1963 in je igral glavno vlogo pri razvoju revolucionarnih tehnologij in izdelkov.

V prvih letih so raziskovali predvsem lastnosti lesa, ki je še danes pomemben sestavni material Elanovih smuči, jadrnic in telovadnega orodja. S posebno merilno opremo so proučevali deformacije in natezne napetosti v smučeh med smučanjem. Kmalu so začeli preizkušati tudi nove materiale in razvijati lastno tehnologijo. To jim je omogočalo, da so razširili svojo ponudbo izdelkov glede na želje in potrebe različnih trgov. Osnovno leseno smučko je zamenjala smučka, sestavljena iz kompozitnih materialov. Razvili so kompozite za izdelavo čolnov, prvo plastično smučko in tehnološke postopke, potrebne za njihovo izdelavo. Iz tega znanja in izkušenj so v nadaljevanju začeli z izdelovanjem jadralnih letal.

Šestdeseta leta so bila za Elan prelomna. K izrazitim spremembam in poslovni rasti je pripomoglo preprosto vprašanje: »Ali bomo ostali povprečni ali želimo stopiti v korak s svetovno konkurenco?« Leta 1963 so v Elanu z ustanovitvijo razvojnega inštituta naredili odločilni korak v smeri izjemnosti, unikatnosti in narekovanja trendov.

V tej posebni razvojni skupini so nastajale osupljive ideje in inovacije, vredne posnemanja. Predvsem pa so Elanu zagotovile status globalno priznanega inovatorja.

Kaj stoji v ozadju inovacij?

Za kakovostno paleto športnih izdelkov, predvsem smuči, niso potrebovali le idej, temveč tudi znanje in tehnologijo za njihovo izdelavo. Zato so v Elanove vrste povabili številne inženirje, ki so z znanstvenim pristopom reševali izzive v proizvodnji in uvajali novosti. V tistem času lahko govorimo o edinstvenem napredku industrije v celotni Jugoslaviji, vendar je Elan tu izstopal ravno z ustanovitvijo lastnega inštituta. Prepoznali so strokovnost in izkušnje v lastnih vrstah in prav tako ustvarili mrežo znanja z drugimi inštituti in univerzami. Temeljno znanje in širši pogled na izzive v proizvodnji so znali aplicirati na ustvarjanje specifičnih izdelkov.

Ste si kdaj natančneje ogledali fasado Elanovega muzeja ali upravne stavbe? Okrasni kompozitni kubusi so nastali prav v Elanu. Današnje poznavanje kompozitov ima svoje začetke prav na inštitutu. Na neki način jih je naprej vedno gnala misel: »Saj je lepo oditi na Luno, ampak kako bomo to izpeljali?«

Na inštitutu so torej zasnovali vrsto ustrezne tehnologije za raziskovanje in testiranje lastnosti smuči in drugih izdelkov, med njimi naprave za merjenje trdote tekaških smuči, avtomat za krivljenje robnikov, stroj za mokro brušenje drsnih oblog in avtomat za sitotisk. Bili so prvi na svetu, ki so znali lepiti cenejše lesene smuči v eni operaciji skupaj z ABS-om. Med iznajdbami izstopa naprava za merjenje upogiba smuči, ki so jo imenovali FALKO.

Za vsem tem pa je vedno stala uigrana ekipa z različnimi idejami, pristopi, vendar enotnim ciljem – ustvariti nadvse kakovosten izdelek. To pa so lahko dosegli le s tesno povezanostjo z izkušenimi mojstri proizvodnje. Raziskavam inštituta so podali koristne, potrebne odzive za nadaljnji razvoj in s tem dodali še kako potrebno praktično komponento.

Inštitut je v vseh pogledih pripomogel k temu, da je zgodovina Elana zgodba nepretrganih inovacij in izvrstnih rešitev, ki so iz Elana naredile smučarskega velikana in uvajalca svetovnih trendov. In ta vloga Elanu pripada še danes.

Daša Ozimek Alpski smučarski muzej Elan

PRIJATELJA

Še vedno se dobro spominjam tistega marčevskega dne leta 1974. Bilo je tik pred mojim 18. rojstnim dnevom, tako da sem bil uradno še mladoletnik. V Visokih Tatrah v takratni Češkoslovaški oziroma na današnjem Slovaškem me je obiskal Elanov tehnolog Jurij Vogelnik. Takrat sem bil še čisto neznan švedski smučarski nadobudnež in v svoji zbirki nisem imel še niti ene zmage s tekem svetovnega pokala. Prinesel mi je nekaj smuči Impuls, ki so pozneje postale ene izmed mojih najljubših. Niti meni niti njemu se ni sanjalo, kako bo to na videz popolnoma nepomembno srečanje zaznamovalo najini življenji. Čeprav sta drug ob drugega trčila dva svetova – jaz sem bil doma s severa Evrope, on pa Slovenec oziroma takrat tudi Jugoslovan, med nama je bila tudi 16 letna starostna razlika, pa tudi kar močna jezikovna pregrada –, sva se v trenutku odlično razumela.

Kmalu za tem so v Elanovem vodstvu Jurija določili za mojega serviserja. Od takrat sva skupaj preživela nešteto ur, prevozila na tisoče kilometrov, se skupaj veselila, si zaupala tudi osebne tegobe, se potapljala v strokovne smučarske debate. In nikoli se nisva sprla. Imela sva res harmoničen prijateljski odnos. Ponavadi sva se pogovarjala v nemščini, ta je bila za oba nevtralen jezik, čeprav se je z leti Jurij naučil tudi kar nekaj švedskih povedi.

Jurij je bil moj sopotnik moje celotne kariere. Tudi njemu pripada precej zaslug za vseh mojih 86 zmag v svetovnem pokalu, za dve zlati olimpijski medalji in pet naslovov svetovnega prvaka. Pri vseh od prve do zadnje je bil z mano in vedno mi je odlično znal pripraviti smuči. Pogosto so me spraševali, kako to, da je najin odnos trajal kar 15 let. In vedno znova sem odgovoril isto. Ker je dober človek. Zame je najpomembnejše, da imam z ljudmi, s katerimi delam, dobre odnose. Tudi če smuči ne bi bile stoodstotne, ne bi bilo tako hudo, kot če ljudje okoli mene ne bi bili pravi. Toda tudi smuči so bile vedno odlične.

Imel sem popolno zaupanje v njegovo znanje in strokovnost. On je bil tisti, ki je zelo dobro poznal in tudi razumel moje želje in zahteve, povezane s pripravo smuči. Pravzaprav sva že v času, ko smo smučali s smučmi, dolgimi 205 centimetrov, dobila idejo, da bi bilo dobro, če bi imele smuči bolj poudarjen stranski lok. Predvsem v veleslalomu sem vedno stremel k popolnemu zavoju. Lahko bi rekel, da sem na neki način že s tistimi smučmi, dolgimi več kot dva metra, karval, kadar so to seveda dopuščale snežne razmere. Uporabljal sem repe smuči, in ko mi jih je uspelo upogniti, je bilo vse skupaj že precej podobno današnjemu karvanju. In Jurij je bil seveda soavtor te ideje.

V času, ki sva ga na 15-letnem popotovanju okoli sveta preživela skupaj, se nama je zgodilo na stotine anekdot. Spominjam se, kako sem prihajal k njemu v delavnico, kjer sva, medtem ko je on pripravljal smuči, debatirala o različnih temah. Ko je opravil delo, ni smuči nikoli pustil v delavnici, temveč jih je iz previdnosti

vedno odnesel v svojo sobo. »Tam so na varnem pred kakšno sabotažo,« je vedno znova ponavljal. Včasih smo skupaj igrali hokej. Švedi smo bili vsi dokaj dobri hokejisti, a tudi Jurij je bil odličen vratar, saj je redno igral doma v Radovljici.

Pravzaprav še sam ne vem, ali je bilo najino prvo srečanje sreča ali usoda. Verjetno je bilo kombinacija obojega. A še danes sem neizmerno hvaležen, da sta se takrat v Visokih Tatrah križali najini poti. Jurij je tudi danes, ko se moja kariera zdi le še kot bled spomin, še vedno moj prijatelj. In vsakič, ko me pot zanese v Slovenijo, se oglasim pri njem v Radovljici.

Ko gora postane tvoje igrišče

Elan Playmaker 101 je smučka, ki se preda vaši domišljiji in kreativnosti. Navdušena je nad vsemi triki in vragolijami. V vsakem trenutku prepriča s svojim igrivim značajem.

ELANSPORTS.COM/PLAYMAKER

Mt. Bachelor, ZDA Bode Barrett

ELAN PLAYMAKER 101

Bettmeralp, Švica

Elan ambasadorji