Clovek in rusevine 06 by fa diploma

diplomant: rok velikonja

ČLOVEK IN RUŠEVINE - IDEJNA ZASNOVA REVITALIZACIJE GRADU V VIPAVSKEM KRIŽU Univerza v ljubljani fakulteta za arhitekturo avtor: rok velikonja mentor: doc. maruša Zorec somentor: asist. Uroš rustja konzultanti za konstrukcijo: asist. josip konstantinović in mag. mihajlo Popović (Zrmk) leto vpisa: 2004 leto izdelave diplomske naloge: 2013

Kazalo 0. Uvod in cilji

1. Človek in ruševine

1.1. Človek in stvari

1.2. Človek in prostor

1.3. Predmeti, prostor in domišljija

1.4. Ruševine

1.5. Ruševine in domišljija

1.6. Učna ura med ruševinami

1.7. Učna ura med grajskimi ruševinami

2. Prostori umetnosti

3. Širši prostorski kontekst – Vipavska dolina

3.1. Splošna opredelitev

3.2. Zgodovina Vipavske doline

3.3. Naravne danosti

3.4. Ustvarjene danosti

3.5. Analize

3.6. Sintezne sheme

4. Ožji prostorski kontekst – Vipavski Križ

4.1. Zgodovinski razvoj

4.2. Splošna opredelitev

4.3. Analize

4.4. Sintezne sheme

5. Območje obdelave – grad

5.1. Zgodovina

5.2. Arhitekturne značilnosti

5.3. Obstoječe stanje

5.4. Analize

6. Reference

7. Projekt

7.1. Zasnova trga

7.2. Zasnova gradu

8. Grafične priloge

9. Zaključek

10. Viri in literatura

Povzetek V diplomskem delu z naslovom Človek in ruševine me zanima kako je človek prepleten s prostorom in predmeti, ki ga napolnjujejo. Zakaj je objektivnost predmetov, prostorov nujno povezana z našo subjektivno interpretacijo in nam, ko prostor poskušamo opisati na zgolj objektiven ali zgolj subjektiven način, vedno nekaj zmanjka. Ta močna vez, ki nastane, sproža našo domišljijo, ki nas je v danem trenuku zmožna prestaviti v katerikoli prostor, čas in je mogoče najbolj očitna ob soočenju s prostorom ruševine. Praznina, ki je nastala med zapuščenimi stenami, ter vrzeli v samih stenah delujejo kot generator, ki sproža naše spomine in občutke ter jih formulira v nove domišljijske situacije. Najbolje je ta formulacija vidna pri nekaterih arhitektih, ki so se na svojih potovanjih srečevali z različnimi ostanki objektov in zatečenimi prostori. Njihova lastna interpretacija ruševin jih je pripeljala do novih dognanj v prostoru ter ustvarjanju svojega lastnega ustvarjalnega izraza, ki je temeljil na preteklosti. Prostori umetnosti so se preobrazili iz zaprtega tipa galerije v odprti tip oziroma v prostore umetniške produkcije (Palais de Tokyo, Pariz, Lacaton & Vassal, 2012). Že v drugi polovici 20. stoletja pa je postalo pomembno gibanje, ki je ustvarjalo umetniške intervencije, ki so bile narejene za točno določen prostor; “site specific art” (Richard Serra, Donald Judd, Henry Moore...). Preko teh umetniških intervencij so na novo osvetlili prostor, v katerega so delo postavili. Pestra zgodovina in pomembna lega Vipavske doline sta botrovala k številnim gradovom, vasicam v prostoru, ki danes predstavljajo izjemne primere nepremične kulturne dediščine. Ta je danes v slabem materialnem, predvsem pa programskem stanju. Ena od pomembnejših lokacij je tudi naselje Vipavski Križ na manjšem podolgovatem griču sredi doline. S svojo tipično zasnovo (ozke ulice, terasasto razporejene hiše...) predstavlja značilno urbanistično zasnovo naselja na griču. Na zahodnem delu griča stoji cerkev, na vzhodnem pa kapucinski samostan in ostanski značilne renesančne utrdbe. Nizek, čokat grad pravokotne oblike s štirimi stolpi na vsakem vogalu. Projekt revitalizacije ruševin gradu pušča ruševino ter praznino, ki je nastala, nedotaknjeno in jo tretira, kot novonastalo kvaliteto prostora. Programsko se projekt prenovi z umestitvijo kulturno-umetniškega centra Vipavske doline z manjšo knjižnico in upravnim središčem, ki skrbi za različne programske aktivnosti po ostalih revitaliziranoh prostorih gradov, gradičev, razvalin... Grad v Vipavskem Križu tako postane ponovno pomembno središče Vipavske doline, kot je že nekdaj bil. Vipavska dolina s svojo bogato in razpršeno nepremično kulturno dediščino predstavlja izjemen prostor ter ponuja odlične možnosti za revitalizacijo ne le nekaterih prostorov in objektov, temveč celotnega območja tega bisera med visoko planoto Trnovskega gozda in nižjimi griči Krasa z vzpostavitvijo mreže aktivnosti, ki to dediščino na novo poveže. Ključne besede; človek in ruševine, domišljija, prostori umetnosti, “site - specific art” (umetnost za točno določen prostor), Vipavska dolina, nepremična kulturna dediščina, Vipavski Križ, razvaline gradu, revitalizacija. Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, avtor: Rok Velikonja, mentor: izr. prof. Maruša Zorec u.d.i.a., somentor; asist. Uroš Rustja u.d.i.a., leto vpisa: 2004, leto izdelave diplomske naloge: 2013

V kateremkoli kontekstu že, arhitekt vedno nastopa s svojim delom v že obstoječ prostor. Posega v prostor, ki je oblikovan, naj bo to stavba, del mesta, naselja, gozd, travnik, ipd. Torej je problem obstoječega – novega vseskozi prisoten. Zato, če govorimo o kontinuiteti, govorimo o povezavi z že obstojećimi elementi, oziroma o dialogu s spominom. – Križaj, Svetozar, Arhitekt, katalog razstave, Pilonova galerija, Ajdovščina, 1986.

0. Uvod in cilji

pogled na Vipavski Križ in Vipavsko dolino v ozadju, vir; osebni arhiv

Na obrazu začutim sonce, po hrbtu me poboža mrzel veter in me vzdrami. Pred mano se odpre preproga zelenih travnikov in obdelanih polj, vinogradov in sadovnjakov v objemu visokega gozdnatega pobočja s kamnito krono. Tu in tam iz ravnine doline pogledajo manjši griči, vidno obdelani in naseljeni. Vrh enega me še posebej pritegne; podolgovat, na obeh straneh špica cerkvenega zvonika, med njima pa, kot da bi bile obzidje, postavljene hiše. Natančnejši pogled mi na robu naselja razkrije valjaste oblike stolpov, ki jih je obrastel bršljan… grad! S svojo nizko, a mogočno pojavo in stolpi na vsakem od štirih vogalov jasno zaključi silhueto naselja. Odpravim se tja. Ko ga pogledam, si mislim: “Kup kamenja, obraščenega z rastlinjem”. Pa vendar me nekaj vleče naprej. Stopim med porušene kamnite stene. Praznina. Namesto strehe pa nebo. Vdahnem prostor in prevzamejo me občutki in spomini… Iz sanjarjenja me prebudi zvonenje telefona. Ponovno pogledam izmučene stene obraščene z bršljanom, ki postanejo le še zloženi kamni obraščeni z zelenjem. A vendarle lahko rečem, da prostor ima prostor nek svoj karakter, ima svojo zgodbo, ima spomin… V pričujočem diplomskem delu me zanima ravno ta odnos, ki se manifestira med človekom (s svojimi izkušnjami in spomini) in ruševino kot objektom s svojo zgodbo in značajem. V prvem poglavju bom skušal objasniti zakaj in kako se tak odnos vzpostavi ter kako lahko tako srečanje sproži posameznikovo domišljijo, ki je vedno del nekega kreativnega procesa. To bom skušal predstaviti na primeru vpliva, ki so ga ruševine imele na različne arhitekte pri njihovi praksi. V nadaljevanju pa bom predstavil idejno zasnovo revitalizacije ruševine gradu v Vipavskem Križu, v katerem predvidevam organizacijo novega kulturno-umetniškega centra Vipavske doline. Gradovi, graščine, razvaline, cerkvice, vile, značilne vasice in tabori so le nekateri od predstavnikov nepremične kulturne dediščine Vipavske doline. Razporejeni so tako rekoč po celotni dolini, kot da bi jih razpihala burja. Predvsem gradovi in graščine so danes v slabšem materialnem in predvsem programskem stanju. Zato se tu kaže priložnost obnove ne le posameznih objektov, temveč tudi celotnega prostora doline. Naloga revitalizacije gradu v Vipavskem Križu tako predvideva vzpostavitev mreže aktivnosti (od kulturnih, kulinaričnih, do rekreativnih in športnih, …) v katero bi vključil prenovo gradov in graščin, kot programskih poudarkov v tej mreži. Med seboj pa bi se povezovali po različnih peš, kolesarskih ter motornih poteh. Na tak način bi dolino še bolje povezali v smislu geografskih, podnebnih in predvsem kulturno-zgodovinskih značilnosti, izoblikovala pa bi se tudi natančnejša mentalna podoba prostora. Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled na ruševine gradu v Vipavskem Križu, vir; osebni arhiv

1. Človek in ruševine Da bi lahko bolje razumeli, kako se vzpostavi ta odnos med človekom in ruševino, je potrebno pogledati širše na druga področja. Poskušal bom ponazoriti, kako so naši občutki in spomini prepleteni s predmeti in prostori, ter kako ti predmeti in prostori vplivajo na našo domišljijo. Zanima me povezava med objektivnimi lastnosti predmeta in prostora ter subjektivne interpretacije posameznika. Zakaj nam, če hočemo opisati objektivnost neke stvari ali prostora nujno nekaj zmanjka? Zakaj ga ne moremo opisati zgolj v njegovih fizikalnih lastnostih, kot tudi ne zgolj v subjektivnih interpretacijah posameznika? Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

1.1. Človek in stvari “Velike podobe imajo hkrati zgodovino in prazgodovino. Vedno so istočasno spomini in legende. Podobe nikoli ne doživimo v njeni prvi instanci. Vsaka velika podoba ima neki nedoumljiv onirični temelj, in nanj položi osebna preteklost svoje lastne barve.” - Gaston Bachelard, Poetika prostora, slov. prevod, Tanja Lesničar Pučko, Študentska založba (Koda), Ljubljana, 2001, str. 60. Za predmete okoli nas bi lahko rekli, da obstajajo v svoji objektivni, izmerljivi realnosti. Imajo svojo prostorsko dimenzijo (dolžina, širina, višina), težo, strukturo, temperaturo, trdnost, vonj, barvo oz. odbojnost… Vse te lastnosti stvari pa lahko dobijo popolnoma drugačne interpretacije, če so postavljene v razmerju do človeka. Modrina morja tako modra, da je samo kri lahko bolj rdeča, pravi Francoski pesnik Claudel. A kaj naredi kri bolj rdečo od rdečine zrele jagode? In kaj morje bolj modro od modrega puloverja? Ravno tako lahko opazimo, da tudi ostale lastnosti, kot so velikost, temperatura, trdnost…, kljub temu da so fizikalno izmerljive, imajo za vsakega posameznika različen pomen, vrednost. Lahko bi rekli, da je neka lastnost predmeta poudarjena zaradi razmerja med opazovalcem in opazovanim telesom. Temu razmerju pa bi lahko rekli spomin na nek dogodek, ki je povezan z določenim predmetom, ali pa občutek, ki ga ta predmet, ali bolje rečeno lastnost predmeta vzbuja v opazovalcu. “Toda to ne pomeni, da je med menoj in svetom zlitje ali sovpadanje; nasprotno, tako je zato, ker se moje telo, kot razpočen plod razpre na dvoje in ker se gledano in gledajoče telo, tipano in tipajoče telo prekrivata ali pa drugo v drugo posegata, zato moramo reči, da stvari prehajajo v nas enako, kot mi prehajamo v stvari.” - M. M. Ponty, Vidno in nevidno, slov. prev. Ana Samardžija, Nova revija (Zbirka Phainomena), Ljubljana, 2000, str. 109. Tako stvari ne moremo razumeti zgolj kot objektivne entitete, saj so nujno prepletene s projekcijo spominov, občutkov posameznika. In obratno, o občutkih in spominih posameznika ne moremo razmišljati in govoriti ločeno od predmetov, na katere referirajo.

http://www.1a-pohistvo.si/wp-content/uploads/2012/06/stol_lupina_niko_kralj_011.jpg

Če pomislimo na pojem “posedanje” ali “sedenje” se nam pred očmi hitro in jasno izriše tisto, kar nam najbolje predstavlja ta pojem – v večini primerov stol. “Sedenje” lahko dojemamo kot lastnost stola, ki je tako neizbežno povezana z njim, da se zdi, kot da o stolu ne moremo razmišljati drugače. Kljub temu, da ima popolnoma izmerljive atribute, ki jih znamo fizikalno opisati pa stolu vedno nekaj zmanjka, če nanj ne moremo sesti. To je ta preplet. Za nas stol ni samo stol, je “sedenje” (ali katerikoli drugi osebni občutek ali izkušnja). Tako tudi “sedenje” ni zgolj “sedenje”, ampak je sedenje nekje, na nečem. V našem primeru na stolu. Lahko bi rekli, da stol brez sedenja ne obstaja, kot tudi sedenje brez stola ne. A stol ni zgolj opis nekega dejanja, v našem primeru sedenja, posedanja. Lahko je tudi predmet, ki v posamezniku vzbudi nek občutek ali pa določen spomin. Nekaj, kar se mu je že zgodilo, ali pa celo nekaj, kar se mu šele bo. Vse to pa je odvisno tudi od trenutnega počutja posameznika. Tako lahko interpretacija stola dobi mnoge obraze, odvisne od našega osebnega odnosa, izkušnje s stolom. Lahko na primer vzbuja prijetne občutke druženja s prijatelji (seveda, če nam je druženje z njmi prijetno), ali pa neprijetne občutke dolgotrajnega sedena na trdih stolih v šoli (če nam je to bilo neprijetno). Stol je lahko tudi spomin na neko smešno anekdoto ali pa tragičen dogodek. Poskus opisovanja zgodbe brez nastopajočih akterjev in rekvizitov bi se verjetno končal dokaj klavrno.

http://www.nikokralj.si/press/20100904_14_niko_kralj_stol_kamnik_4455.jpg

Podobno lahko predpostavljamo, da zgodbe in spomine nosijo vsi predmeti okoli nas. Vedno so naseljeni okrog nas in v nas hkrati. Ali kot to pove Maurice Marleau Ponty: “Zdi se, da vidno okoli nas temelji na sebi. Tako je, kot bi se naše videnje oblikovalo v njegovem osrčju ali kot da bi bilo med njim in nami takšno tesno poznanstvo, kot med morjem in plažo. Kljub temu, da ni mogoče, da bi se zlili vanj, niti da bi ono prešlo v nas, saj bi tedaj videnje izginilo v trenutku svojega nastanka, z izginotjem bodisi vidca ali vidnega. Tisto torej, kar je, niso sebi enake stvari, ki bi se nato ponudile vidcu, niti videc, ki bi bil sprva prazen in bi se nato odprl zanje, temveč nekaj, čemur se lahko najbolj približamo tako, da ga potipamo s pogledom; to so stvari, o katerih ne moremo sanjati, da bi jih videli povsem gole, saj jih ravno pogled ovija, odeva s svojim mesom.” - M.M. Ponty, Vidno in nevidno, slov. prev. Ana Samardžija, Nova revija (Zbirka Phainomena), Ljubljana, 2000, str. 115. http://cdn1.siol.net/sn/ img/11/339/634587032265846591_mala.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

horizont morja, svoboda, vir; osebni arhiv

1.2. Človek in prostor “Smo v nenehnem dialogu in v nenehni interakciji z okoljem, v tolikšni meri, da podobe Jaza ne moremo ločiti od njegove prostorske in situacijske eksistence.” – Juhani Palasmaa, Oči kože, slov. prev. Gregor Moder, Studia Humanitatis, Ljubljana, 2007, str. 110.

zaraščen gozd, neprehodnost, vir; osebni arhiv

pogled skozi krošnji hrasta, “polprehodnost”, vir; osebni arhiv

Kaj pa prostor? Kako prostor povezujemo z določenimi občutki, spomini? Tako kot predmeti ima tudi prostor svoje objektivne, fizikalne vrednosti s katerimi ga lahko natančno opišemo. Dolžina, višina, globina, svetlost, barva oz. odbojnost, vonj… A v tem izmerljivem sistemu prebiva človek in ga naseljuje. Ali kot pravi J. Palasmaa; “Telesna zaznava in podoba sveta se spremenita v eno samo kontinuirano eksistencialno izkušnjo; ni telesa, ki ne bi imelo domovanja v prostoru, in ni prostora, ki ne bi bil povezan z nezavedno podobo zaznavajočega jaza.” (Juhani Palasmaa, Oči kože, slov. prev. Gregor Moder, Studia Humanitatis, Ljubljana, 2007, str. 75.) Tako lahko govorimo o prostoru, kot o naboru nekih izkušenj, spominov, občutkov, pojmov, ki jih hranimo pri sebi. Prostor naseljuje spomine ravno tako, kot spomini priklicujejo prostore.“Vsaj do neke mere, se lahko spomnimo slehernega kraja, deloma zato, ker je enkraten, deloma pa zato, ker je vplival na naše telo in porodil dovolj asociacij, da smo si ga ohranili v osebnih svetovih.” (Kent C. Bloomer in Charles W. Moore, 1977, Body, Memory and Architecture, str. 44.) Preko prostora se pojmi, kot so dom, toplina, prijetnost, odprtost, neprehodnost, varnost, svoboda, utesnjenost, … manifestirajo v nas. Doživimo jih lahko, ker jih lahko povežemo z določeno prostorsko situacijo. Ponovno smo lahko v dvomih glede tega, kaj daje prostoru njegovo “svobodo”, “odprtost”, “domačnost”. Njegove fizikalne lastnosti, ali projekcija posameznikovih občutkov v določen prostor? Odgovor verjetno ni enoznačen. “V tej dinamični skupnosti človeka in hiše, v tem dinamičnem rivalstvu hiše in vesolja smo daleč od vsakega sklicevanja na preproste geometrijske oblike. Doživeta hiša ni negibna škatla. Naseljen prostor transcendira geometrični prostor. “ (Gaston Bachelard, 2001, Poetika prostora, slov. prevod, Tanja Lesničar Pučko, Študentska založba (Koda), Ljubljana, str. 73.) Gre za podoben preplet, kot pri razmerju človeka s predmeti. Medsebojno sodelujeta in se dopolnjujeta. Zdi se, kot da se domačnost naseli v prostor doma in obratno. “Ne morem se spomniti, kakšna so bila videti vrata v dedovi kmečki hiši iz mojega zgodnjega otroštva, dobro se pa spomnim upora njihove teže in patine lesene površine z brazgotinami desetletij obrabe in še zlasti vonja doma, ki mi je butnil v obraz kakor nevidna stena za vrati.” (Juhani Palasmaa, 2007, Oči kože, slov. prev. Gregor Moder, Studia Humanitatis, Ljubljana, str. 94.) Tako lahko ponovno rečemo, da o določenem pojmu, občutku, spominu ne moremo misliti ne da bi ti pojmi, občutki, spomini bili naseljeni v nekem prostoru, prostorski situaciji. In podobno; prostora ne moremo zaobjeti zgolj v njegovi objektivni stvarnosti tako, da bi se izognili pojmom, občutkom, spominom, ki jih v nas vzbuja.

Človek kraška jasa manifestira pojem odprtosti, vir; osebni arhiv

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled na ruševine južnega trakta gradu v Vipavskem Križu, vir; arhiv ZVKDS Nova Gorica

1.3. Predmeti, prostor in domišljija “Prostor priklicuje dejanja, pred dejanjem pa deluje domišljija. Ona žanje in orje.” - Gaston Bachelard, Poetika prostora, slov. prevod, Tanja Lesničar Pučko, Študentska založba (Koda), Ljubljana, 2001, str. 40. Domišljija je sposobna predmete, ki jih trenutno opazujemo (ali bolje rečeno čutno zaznavamo), in prostore, v katerih se nahajamo, spremeniti v nekaj povsem drugega kar so. Sposobna nas je prestaviti v popolnoma drug svet, povezati nove predmete in prostore v navidez nemogoče situacije ter jih splesti z že znanimi občutki in spomini. Da bi lahko bolje razumeli česa je sposobna domišljija, si bom sposodil naslednji odstavek Kakuze Okakure iz Knjige o čaju. “[…] v sobi vlada tišina, ki je ne skali nič, razen vrele vode v železnem kotličku. Kotliček se lepo oglaša, kajti na dnu so koščki železa, razporejeni tako, da ustvarjajo posebno melodijo, v kateri lahko slišimo odmev slapa, ki ga dušijo oblaki, daljno morje, ki lomi valovje ob skalah, neurje, ki zaveje skozi bambusov gozd, ali šumenje borovcev na kakem oddaljenem griču.” – Kakuzo Okakura, Knjiga o čaju, slov. prev. Andrej E. Skubic, Študentska založba, Ljubljana, 2006, str. 56. Tu lahko opazujemo, kako med čajnim obredom vrela voda v kotličku in brbotanje koščkov železa s pomočjo domišljije neizmerno povečajo prostor. Kar naenkrat se znajdemo ob slapu, ob bambusovem gozdu, od borovem gozdičku in ne več v prostoru, kjer poteka čajni obred. To je ta zmožnost predmeta, da nas v danem trenutku s pomočjo naše domišljije prestavi popolnoma drugam. A ne prestavi nas zaradi sebe, ne zgolj zaradi svojih fizičnih lastnosti, temveč predvsem zaradi naše sposobnosti povezovanja novih predmetov z že znanimi predmeti, občutki, spomini, prostori… Tako nas prestavi v neko brezčasno situacijo. Odmev slapa lahko slišim v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti. “Prisotno in odsotno, bližnje in oddaljeno, občuteno in umišljeno v Okakurovem opisu se zlivajo med seboj. Telo ni zgolj fizična entiteta; bogatijo ga tako spomin in sanje, kakor preteklost in prihodnost.” – Juhani Palasmaa, Oči kože, slov. prev. Gregor Moder, Studia Humanitatis, Ljubljana, 2007, str. 82.

Človek pogled na prostor ruševine lahko prikliče pot skozi gozd, vir; http://fc00.deviantart.net/fs70/i/2013/038/a/b/a_path_through_chillingham_woods_by_mr_wanonymous-d5u4tvx.jpg

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled na dvorišče gradu v Vipavskem Križu lahko prikliče jaso sredi gozda, vir; osebni arhiv

Jun’ichiro Tanizaki v svoji knjigi Hvalnica senci piše o patini, ki se z dolgoletno uporabo nabere na površini kakega predmeta. “[…] a dejstvo je, da ljubimo stvari, ki se jih držijo sledovi ljudi, saje svetilk ali umazanija vetra in dežja, da ljubimo svetlobo in sence, ki s seboj prinašajo spomine.” (Tanizaki, Jun’Ichiro, Hvalnica senci, slov. prev. Branka Klenovšek, Študentska založba, zbirka Koda, Ljubljana, 2002, str. 23) Lahko bi rekli, da ravno ta “umazanija” na predmetih spodbudi posameznikovo domišljijo. Kaj se je s predmetom že dogajalo, kdo ga je uporabljal, kje je že vse bil, kakšne zgodbe nosi in kakšne spomine hrani? Odgovor vsekakor ne tiči v predmetu ali prostoru samemu. Verjetno se nahaja nekje vmes. Na poti do posameznika in nazaj. Možnosti so torej neskončne. O podobni umazaniji, tokrat v prostoru, govori tudi Meta Hočevar v svoji knjižici Prostori igre: “Prostor je nekaj, kar pripada preteklosti, sega v sedanjost in verjamem, da tudi v prihodnost. Daljšo kot ima preteklost, daljša in zanimivejša je njegova znana ali za obiskovalca neznana zgodba, pa naj bo to hiša ali gozd.” – M. Hočevar, Prostori Igre, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana, 1998, str. 41. Bolj kot je vidna obraba nekega prostora in daljša je njegova zgodovina, bolj me zanima njegova zgodba. “Ali ni domišljija sama po sebi zmožna brezmejno povečati podob neizmernosti? Ali ni domišljija dejavna že v prvem opazovanju? Sanjarjenje je stanje, ki je v celoti oblikovano že od prvega trenutka opazovanja.” - Gaston Bachelard, Poetika prostora, slov. prevod, Tanja Lesničar Pučko, Študentska založba (Koda), Ljubljana, 2001, str. 206. Tako lahko govorimo, da ima vsak predmet ali prostor svoj značaj, svojo zgodbo, svojo patino, ki se je nabirala z leti uporabe. Ta patina zaživi, ko je izpostavljena posamezniku in njegovi domišljiji. Sam predmet oziroma prostor pa kliče po temu, da se ga dotaknemo in “umažemo” s svojim spominom.

jasa v gozdu prikliče v spomin odprt prostor z jasno izraženim robom, vir; http://st.gdefon.ru/wallpapers_original/wallpapers/407739_les_cvety_polyana_narcissy_oduvanchik_derevya_stvo_1680x1050_%28www.GdeFon.ru%29.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

fosil, vir; http://us.123rf.com/400wm/400/400/topstep07/topstep071008/topstep07100800007/7498748-fossil-of-shell.jpg

1.4. Ruševine “Vsaka oblika hrani življenje. Fosil ni več le bitje, ki je živelo, je bitje, ki še vedno živi, zaspalo v svoji obliki.” - Gaston Bachelard, Poetika prostora, slov. prevod, Tanja Lesničar Pučko, Študentska založba (Koda), Ljubljana, 2001, str. 138. Podobno bi lahko govorili tudi o ruševini, kot o objektu, ki ne živi več, ki je nekako iztrgano iz kakršnegakoli časovnega, prostorskega ali utiliratnega konteksta. Ne služi več svojemu namenu, a še vedno živi. Preko spominov in zgodb, ki so shranjene, kot da bi zamrznile v obliko kamenja, porušene stene in praznino, ki je nastala z iztrganjem objekta iz nekega konteksta. Ruševina je tako na stalni distanci do svoje nekdanje situacije, hkrati pa je s svojo trenutno obliko oddaljena od svoje nekdanje fizične pojavnosti. To je tista napetost, fascinacija, ki jo začutimo ob pogledu na ruševine in hkrati varna razdalja s katere se ji lahko približamo. Lahko bi rekli, da ruševini podelimo njeno “ruševinskost” ravno mi sami. “Ruševina je objekt in poleg tega še spomin na objekt, objekt, ki ga je použil njegov lasten spomin. Ruševina je črpalka za spomin. Ostanek objekta, ki ga spomin znova oživi, izpopolni, na novo zgradi… Ruševina je manj – objekta, ki nosi več – spomina.” – Gerard Wajcman, Objekt Stoletja, slov. prev. Marko Jenko in Ana Žerjav, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana, 2007, str. 77.

1.5. Ruševine in domišljija “Podoba dominira čas in prostor. Drugje in nekoč sta močnejša kot hic et nunc. (tukaj in zdaj)” - Gaston Bachelard, Poetika prostora, slov. prevod, Tanja Lesničar Pučko, Študentska založba (Koda), Ljubljana, 2001, str. 231. Ruševina je torej prostor, objekt, ki mu po definiciji nekaj manjka; ali je to fizična praznina ali pa odmik od njegovega nekdanjega konteksta. Lahko bi rekli, da ravno ta praznina, ki nastane, spodbudi uporabnika, da jo zapolni, dopolni s svojimi občutki, spomini, domišljijo. Izgleda, kot da bi mi sami postali gradniki nastalih odprtin in vrzeli. Od nas skoraj zahteva, da smo njeni aktivni ustvarjalci. Pušča nam možnosti, da z njo počnemo kar si poželimo, da jo redefiniramo, poustvarimo, oživimo po lastnem spominu in domišljiji. Sprejme nas vase takoj, ko jo prepustimo v nas. Ne izrine nas, tako kot nas izrinejo nekateri novi prostori, definirani do zadnje potankosti, kričeči, da ogluši naš spomin in otrpne naš pogled. Sprejme nas na tak način, kot nas sprejme jasa, gozd, gora, reka, jama… Dopušča nam sanjati in odpre spone naše domišljije. Podoba odsotnosti v ruševini postane naše platno, spomini in domišljija pa oblike in barve, ki ga napolnijo. Tako lahko s pomočjo domišljije med ruševinami uzremo možno podobo prostora, masivnost sten, ki jih prebadajo sončni žarki, odmev korakov ali pa zgodbo, ki se dogaja med porušenim zidovjem. Te podobe so časovno neodvisne in postanejo naš osebni inventar pri kreativnemu delu.

detajl ruševin gradu v Vipavskem Križu. Vrzeli, ki so nastale v grajskih stenah. vir; osebni arhiv

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Piranesi, carceri d’invenzione (domišljijski zapori), vir; http://de.academic.ru/pictures/dewiki/80/Piranesi03.jpg

Piranesi, vedute porušenega Rima. Ruševina akvadukta, vir; http://uploads0.wikipaintings.org/ images/giovanni-battista-piranesi/a-view-of-the-progress-of-the-water-castle-julia.jpg

Piranesi, vedute porušenega Rima. Galerija kipov v Hadrianovi vili v Tivoliju, vir; http://uploads1.wikipaintings.org/images/giovanni-battista-piranesi/ruins-of-agallery-of-statues-in-hadrian-s-villa-at-tivoli.jpg

1.6. Učna ura med ruševinami “Reči moram, da so te govoreče ruševine napolnile mojega duha s podobami, ki mi jih niso mogle podati niti najbolj natančne risbe Palladia, čeprav sem jih imel nenehno pred očmi.” (Giovanni Battista Piranesi o antičnih ruševinah v posvetilu svojega Prima Parte di Architettura e Prospettive, citirano v Andreas Huyssen: Authentic ruins, zbornik Ruins of modernity, ed. Julia Hell, Durnham, North Carolina, 2009, str. 23-24) Medtem ko je Piranesi delal v Rimu, je prišel v stik z antičnimi ruševinami, ki jih je upodobil na bakrorezih. To je bila njegova osnova za kasnejšo zbirko grafik Carceri d’invenzione 1745-1761 (izmišljene ječe), za katero bi lahko rekli, da je domišljijska variacija na rimske ruševine. To so imaginarni prostori zaporov, ki jih z neko popolnoma novo formulacijo sestavljajo elementi porušenih stebrov in sten, obokanih stropov, stopnišč in povezovalnih mostičev, med njimi pa velike lesene naprave, mučilni stroji. Ti stroji pa ne pomenijo toliko neke nadvlade nad ruševinami zaporov, nad preteklostjo, ravno obratno; predstavljajo neizbežno povezanost z njimi. Komaj zaznavne človeške figure na grafikah se znajdejo v prijemu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vse to imenuje Piranesi zapori. Zapori, ki nimajo meja in se razprostirajo v neskončnost, celo v neobstoječe prostore. Ravno zaradi njihove odprtosti je pobeg iz njih nemogoč. To je naš življenski prostor. Ujetost med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Tako je Piranesi uporabil svoj imaginarij rimskih ruševin, ter iz njega skreiral nek večni, brezčasen prostor, v katerega je ujet človek.

Piranesi, carceri d’invenzione (domišljijski zapori), vir; http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/3b/Piranesi02.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

cerkev sv. Frančiška v Šiški, vir; http://commondatastorage.googleapis.com/static. panoramio.com/photos/original/56922080.jpg

tloris cerkve sv. Frančiška v Šiški danes, vir; http://www.zupnija-siska.si/wp-content/gallery/cerkev/tloris.jpg

detajl in notranjščina neke cerkve, Plečnikova skica, vir; Stele, France, Arh. Jože Plečnik v Italiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1967

Plečnikova skica podolgovate cerkve, ki je nastala na študijskem potovanju, vir; Stele, France, Arh. Jože Plečnik v Italiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1967

Plečnikova skica fasade podolgovate cerkve, ki je nastala na študijskem potovanju, vir; Stele, France, Arh. Jože Plečnik v Italiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1967

“Pomisli, da bi bili ti zapiski, če bi jih napisal Goethe, pač nekoliko dognanejši po obliki, toda težko popolnejši, za to Ti jamčim.” (J. Plečnik iz Padove 26.11.1898 v pismu bratu Andreju, zbrano v Stele, France, Arh. Jože Plečnik v Italiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1967) Jože Plečnik je bil na koncu 19. stoletja na študijskem potovanju po Franciji in Italiji. Tu se je srečeval z arhitekturnimi, likovnimi, ter kiparskimi deli različnih zgodovinskih obdobij (sklicujem se na podatke zapisane v knjigi; Stele, France, Arh. Jože Plečnik v Italiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1967). Med svojim potovanjem si je večkrat dopisoval s svojim bratom Andrejem, katerega je prosil, da mu je pošiljal načrte stare Ljubljane. Želel je uresničiti idejo harmonije cerkva z urbanistično okolico, ki ga je najbolj prevzela v Pizi (sam v pismu pravi; “tako bi želel Ljubljano”). V Firencah si je pod vtisom Sto Spirito zamislil monumentalen trg ob stolnici v Ljubljani s stopniščem na grad. Med potovanjem ga je stalno mučila zasnova cerkve s podolgovatim tlorisom, katere odmev lahko opazimo pozneje v cerkvi sv. Frančiška v Šiški. Kljub temu, da ne moremo direktno povezati spoznanj iz njegovih potovanj s pozneje izvedenimi deli, lahko v njih po malem začutimo vpliv tega stika z mediteransko kulturo in klasično arhitekturo. Ravno zaradi izjemne občutljivosti za prostor, ki jo je imel Plečnik, mu je uspelo med ostanki nekdanjih antičnih kultur prebrati kvalitete prostora ujete v obliko in praznino med njimi. Verjetno se je pri poznejši prenovi starega dela Ljubljane k tem občutkom veliko obračal, ko je poskušal z življenjem napolniti ulice in trge v duhu mediteranskih mest in s pomočjo oblikovanja prostora odpreti zadržanost ljudi.

Človek Plečnikov imaginarij in vpliv študijskega potovanja se kaže v njegovih ureditvah javnih prostorov. Na sliki pogled na ljubljanske tržnice, vir; http://img.rtvslo.si/_up/upload/2013/03/18/64974772_trznica.jpg

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Alvar Aalto, njegov studio na obrobju Helsinkov, podoba amfiteatra v parku studia, vir; http://www.toothpicnations.co.uk/blog/wp-content/uploads/2012/09/ P1000633.jpg

Alvar Aalto, skica amfiteatra v Delfih, 1958, vir; Schildt, Göran, Alvar Aalto in his own words, Otava publishing company, Helsinki, 1997.

“Nothing old is ever reborn, but it never completely disappears either. And everything that has ever been emerges in a new form.” – A.Aalto v Curtis J. R. William, Modern architecture since 1900, Phaidon Press, London, 2005 Podobno kot Plečnik se je na potovanje po prostoru mediterana odpravil tudi Finski arhitekt Alvaro Aalto. S svojimi deli je v začetku in sredi 20. stoletja bistveno doprinesel k razvoju Finske kulture. Svoje arhitekturne rešitve predvsem javnih ustanov, knjižnic, občinskih zgradb, prireditvenih dvoran, … je vedno formuliral s pridihom mediterana. Objekte je nanizal okrog večjih trgov, ploščadi, promenad, amfiteatrov, ter tako poskušal prenesti javno življenje zadržanih Fincev na ulice in trge.

Alvaro Aalto, poslopje tehnične višje šole v Otaniemiju na Finskem. Pogled na zunanji amfiteatralen prostor. vir; http://www.rakennusperinto.fi/fi_FI/galleria_2012/_files/88810412713641740/ default_FS/Otaniemi_auditorio.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Louis Kahn, skice s potovanja po Mediteranu, študija svetlobe in senc, vir; http://visualcuriosity. blogs.com/photos/uncategorized/minervatemple2colonnes.jpg

Louis Kahn, skice s potovanja po Mediteranu, študija svetlobe in senc, vir; http://1.bp.blogspot.com/-UZ56f8aC8_0/TVreJqtjtgI/AAAAAAAADdk/aBaVMpZeJEo/s1600/kahn3.jpg

Louis Kahn, skice s potovanja po Mediteranu, študija svetlobe in senc na piramidah v Gizi, vir; http://classconnection.s3.amazonaws.com/968/flashcards/1564968/jpg/14_page_03a1338756938910.jpg

“No architect can rebuild a cathedral of another epoch embodying the desire, the aspiration, the love and hate of the people whose heritage it became. Therfore the images we have before us of monumental structures of the past cannot live again with the same intensity and meaning. Their faithful duplication is unreconcilable. But we dare not discard the lessons those buildings teach for they have the common characteristics of greatness upon which the building of our future must, in one sense or another, rely.” (Kahn govori o tem, da so določene stavbe lahko nastale le v točno določenem času in tako nosijo sporočilnost tistega obdobja. Govori tudi o tem, da jih je nemogoče kopirati. V sebi pa nosijo pomembne lekcije za zgradbe prihodnosti.) - Kahn, Louis I., Louis I. Kahn / Robert McCarter, Phaindon, London, New York, 2005 Skice s potovanj po sredozemlju ameriškega arhiteka Louisa Kahna razkrijejo njegovo fascinacijo z antičnimi razvalinami. Zanimala ga je igra svetlobe in senc na oblikah zapuščega Grškega templja, intenzivnost sence pravilnega geometrijskega telesa piramide v Gizi… Pozneje lahko v njegovih delih zasledujemo podobne igre svetlobe in senc na arhitekturnih elementih navdahnjene z imaginarijem, ki si ga je nabral na svojih potovanjih.

Louis Kahn, Kimbell art museum v Teksasu. Opazujemo lahko igranje svetlobe na pravilnih geometrijskih oblikah. vir; http://farm4.staticflickr.com/3207/2994602096_154fecc238_z.jpg?zz=1 / https://www.scmp.com/sites/default/files/2012/10/26/style20121102_kahn2.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

skica razvaline starega vipavskega gradu, vir; http://www.gradovi.net/data/vipavagrad/vipavagrad_giusepp.jpg

1.7. Učna ura med grajskimi ruševinami “Arhitektura nas osvobaja objema sedanjosti in nam omogoča doživljanje počasnega, zdravilnega toka časa. Stavbe in mesta so orodje in muzej časa. Omogočajo nam videti in razumeti minevanje zgodovine in biti zraven v časovnih ciklih, ki presegajo posameznikovo življenje.” – Juhani Palasmaa, Oči kože, slov. prev. Gregor Moder, Studia Humanitatis, Ljubljana, 2007, str. 92.

razvaline starega vipavskega gradu nad mestom Vipava. Izjemna lokacija na griču, pod strmimi pobočjem Nanosa. vir; http://3.bp.blogspot.com/_nLSEY9sLOjk/Sdt8t1iUcnI/AAAAAAAAAG4/ e48GSrhTJR8/s1600/vipavski-grad.jpg

Pri gradovih in grajskih ruševinah je zanimivo opazovati njihovo premišljeno izbrano lokacijo, ki je v času njihove postavitve navadno bila pogojena z različnimi faktorji varnosti. A še danes delujejo, kot da spadajo tja in si nekega prostora brez njih ne moremo več predstavljati, ali kot pravi P. Zumthor: “I am as you see me, and I belong here.” (Sem kot me vidiš sem pripadam.) (P. Zumthor, 2006, Thinking architecture). Postavljeni so bili na tak način, da so imeli in imajo še danes odličen razgled na prostor naokoli. Nekoč so pomenili mrežo varnosti za podanike in mrežo nevarnosti za sovražnike. Pri tem je zanimivo opazovati to velikopoteznost takratnih graditeljev z vidika širšega prostora in posameznega grajskega poslopja. To so poslopja, ki so lahko sprejemale ljudi v času nevarnosti, zbrali vojsko, predstavljali so skladišča hrane v težkih časih obleganja. Kako velikopotezne naloge so to bile za takratni čas, pa vendar, kljub temu, da so postavljene na izredno občutljivih točkah v prostoru (manjše vzpetine v prepletu z naravnim in grajenim okoljem) do svoje okolice delujejo smiselno, logično in neinvazivno. Še več, dajejo ji smisel. Predstavljali so tudi središče javnega življenja. Okrog njih in v njih so potekali razni dogodki, semanjski dnevi… Imeli so velik simbolni pomen, ne samo kot prostor, kjer prebiva gospoda, ki pobira davke, ampak tudi, kot prostor srečevanja, socialnih stikov. Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

odprta zasnova tlorisa centera Pompidou v Parizu, vir; http://2.bp.blogspot.com/_lkX1Je__ CZw/TP_o0kpYHhI/AAAAAAAAAnk/mPNzh0e9rLA/s1600/beaubourgplan.gif

tloris Delwich picture gallery v Londonu, vir; http://dalbyarchitecture.co.uk/wp-content/ uploads/2012/08/Dulwich-gallery-competition-Site-Plan.jpg

center Pompidou v Parizu, 1972-1977, arhitekta; Renzo Piano in Richard Rogers, vir; http:// www.oleukena.com/wp-content/uploads/2012/08/centre-pompidou1.jpg

Delwich picture gallery v Londonu, 1811-1814, arhitekt; sir John Soane, vir; http://2. bp.blogspot.com/_efmX7E2aU5Y/R1C2A-hQWnI/AAAAAAAAApI/f-Vm2Imo3XY/ s1600-R/picture+001.jpg

Tate modern v Londonu, 1998-2000, arhitekta; Herzog & de Meuron, vir; http://cdn-locations-images.tripomatic.com/img-poi459-cn7E3r-i4s.jpg

2. Prostori umetnosti Prostori umetnosti so se sprva formirali kot zaprti prostori, namenjeni točno določeni funkciji, torej razstavljanju umetniških objektov. Zaradi svojega zaprtega značaja se jih je prijel vzdevek “white box” (bela škatla). Namen the prostorov je v tem, da obiskovalec pozabi na čas, kraj in prostor, ter se popolnoma posveti eksponatom. Dojemanje galerijskega prostora se skozi čas postopoma spreminja, ter dobi povsem nove možnosti z zasnovo centra Pompidou arhitektov Renza Piana in Richarda Rogersa iz leta 1972-1977, kjer predvidita popolnoma odprt, fleksibilen galerijski prostor, ki bi se lahko prilagajal vsakič novi postavitvi (pozneje se je prosti tloris razčlenil na manjše enote in tako se je prvotna ideja izgubila). Pozneje se prostori umetnosti selijo v zapuščene industrijske zgradbe. Eden izmed takih primerov je Londonski Tate (1998-2000, arhitekturni dvojec Herzog & de Meuron), ki je postavljen v zapuščeno zgradbo elektrarne ob reki Temzi. Prostor umetnosti tako postane način revitalizacije zapuščenih zgradb in prostorov, a je še vedno mišljen kot prostor, kjer se umetniški objekti hranijo in razstavljajo. notranjost Tate moderna. Nekdanja turbinska hala služi, kot osrednji prostor, vir; http:// www.all-wallpapers.net/wallpapers/2013/01/London-Tate-Modern-Inside-1024x1280.jpg

umetniška intervencija v osrednjem prostoru Tate moderna, vir; http://partnouveau.com/wp-content/ uploads/2013/04/url-5.jpeg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Do pomembne spremembe pride v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja s premikom polja umetnosti v javni prostor in pojavom t.i. “site-specific” umetnosti. Umetnost, ki je narejena in postavljena v točno določen prostor na tak način, da postane nevidno v prostoru preko te intervencije vidno. Izgleda, kot da je tam že od nekdaj in si določenega prostora brez nje ne moremo predstavljati več. Postane eno s prostorom. Prostor tako ni več le vir umetnikovega navdiha, ampak tudi ozadje, okvir, sestavni del umetniškega objekta, dogodka. Medsebojno se dopolnjujeta, skupaj odzvanjata. En drugemu podajata kredibilnost. To je umetnost, ki noče biti v galerijah, muzejih, privatnih zbirkah. Njen osnovni namen je, da je doživeta v prostoru, kjer je nastala, kamor jo je umetnik postavil. Doživeta pa je na način celostnega telesnega doživetja. Umetniškega objekta ne opazujemo zgolj iz distance, ampak ga doživljamo v njegovi celovitosti s svojim celotnim telesom; skozenj se lahko tudi gibljemo. Ne izloči nas v znano pozicijo opazovalca in umetniškega objekta, za katera se v galeriji zdi, kot da nas postavlja na dva različna bregova iste reke. Na eni strani imamo umetnika, ki je preko umetniškega objekta poskušal nekaj sporočiti. Na drugi strani pa opazovalca, ki delo interpretira z neke distance. Nasprotno je v primeru “site specific” umetnosti, kjer delo doživljamo direktno. Vanj vstopimo, se ga dotaknemo, se premikamo skozenj ali ob njem… Postanemo del umetniškega objekta. Zaradi prepletenosti umetniškega dela s prostorom v katerega je postavljeno se tudi na nov način zavemo tega prostora. Kot da bi prostor osvetlili, ali ga postavili v nek nov okvir, ga izostrili, prikazali tisto, kar je od nekdaj že bilo tam, a je šele z umetniško intervencijo postalo vidno.

skulptura Richarda Serre na razstavi v Kasslu, vir; http://24.media.tumblr.com/tumblr_m5rtg1PWWO1r70t2xo1_1280.jpg

“[…] narediti vidno, kako se nas svet dotika.” – Marleau-Ponty, Maurice, Cezzanes doubt, v id., Sense and nonsense, Northwestern University Press, Evanston, 1964, str.19.

skulptura Hennrya Moora v parku Perry green, vir; http:// de.academic.ru/pictures/dewiki/79/Oval_with_Points.jpg

Tilted arc, skulputra Richarda Serre, New York, vir; http://www.daschkenasphoto.com/gallery/large/tilted-arc_david_aschkenas.jpg

Človek

in ruševine

skulptura Hennrya Moora, “lok”, na novo se zavemo jase in gozda v ozadju, vir; http://www. thegardenersalmanac.co.uk/Blogspot/Wisley/5%20Battleston%20Hill/Statue/Henry%20 Moore%27s%20The%20Arch%20%282%29.JPG

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Eduardo Chillida, wind combs (veterni glavniki), zaliv San Sebastiana. Ploščad pred skulpturami, ki je tudi delo umetnika je postala priljubljena zbirališčna točka. vir; http://2.bp.blogspot. com/-KSAqMS1JcTw/UAwPpUP0HoI/AAAAAAAADRU/P-iM93STpN0/s1600/100_5780.JPG

Eduardo Chillida, homage Jorgeju Guillenu, Valladolid, vir; http://4.bp.blogspot.com/_pquY1JTqTN0/TOm1VpOEgqI/AAAAAAAADYQ/ty0Pp8uol7E/ s1600/500+1+Valladolid-Chillida-Lo+profundo+es+el+aire.jpg

“Krajina misli sebe v meni, in jaz sem njena zavest.” – Marleau-Ponty, Maurice, Cezzanes doubt, v id., Sense and nonsense, Northwestern University Press, Evanston, 1964, str. 17. Zelo zanimiv predstavnik te veje umetnosti je baskovski kipar Eduardo Chillida (1924-2002). Njegove skulpture so v prostor postavljene na tak način, da si lahko šele z njimi predstavljamo celovitost tega prostora. Pa naj gre za manjšo skulpturo, postavljeno v ozko uličico ob staro cerkev v Valladolidu (Homage Jorgeju Guillenu), ali pa za velikopotezno postavitev vetrnih glavnikov (Wind combs) na rob prepišnega zaliva v San Sebastianu. Umetnost ni več zgolj v njegovih skulpurah; premakne se preko njih. Nekam v daljavo horizonta in v šum vetra. Delo hkrati govori o prostoru v katerega je postavljeno in o umetniku, ki ga je postavil. Oziroma kako se prostor, v katerega je umetniški objekt postavljen, in neka določena tema manifestirata preko umetnika v materialu in oblikah.

Eduardo Chillida, wind combs (veterni glavniki), zaliv San Sebastiana. (detajl), vir; http://farm3.static. flickr.com/2660/3910148834_8c6dbd7ed4_o.jpg

Eduardo Chillida, wind combs (veterni glavniki), zaliv San Sebastiana. (detajl), vir; http://25.media.tumblr.com/tumblr_m708wc9bm81qdstwzo1_1280.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Palais de Tokyo, Pariz, arhitekta; Lacaton & Vassal, 2012, prvotno stanje prostorov, vir;

Palais de Tokyo, Pariz, arhitekta; Lacaton & Vassal, 2012, vstopni prostor, vir; http://www.lacatonvassal.com/data/images/full/20080417-001831-z364.jpg

Danes prostori umetnosti postajajo vse bolj prostori produkcije in ne več zgolj prostori razstavljanja umetniških eksponatov. Lep primer je Palais de Tokyo v Parizu, ki ga je prenovil arhitekturni tandem Lacaton & Vassal, leta 2012. Zapuščeno zgradbo sta prenovila v smislu; “napelji elektriko in razpostavi vtičnice, za vse ostalo bodo poskrbeli uporabniki”. In tako je danes prostor naseljen z različnimi umetniki, ki tu ustvarjajo in razstavljajo obenem. Tako obiskovalec ne izkusi le končnega izdelka umetnika, ampak lahko spremlja njegov celoten proces, ki je včasih v smislu nekega umetniškega performansa lahko že umetniško delo samo. Polje umetnika in opazovalca se je zabrisalo. Tako lahko prostor umetnosti danes pojmujemo kot katerikoli prostor; zapuščeno industrijsko zgradbo, polje, travnik, jaso ali pa ruševino. Potrebuje le ustrezen mehanizem, ki bo poganjal umetniško produkcijo, ali pa umetniško intervencijo, ki bo prostor v katerem se nahaja, osmislila v novi luči.

Palais de Tokyo, Pariz, arhitekta; Lacaton & Vassal, 2012, utrip, vir; http://www.lacatonvassal.com/data/images/full/20080417-001746-z533.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

3. Širši prostorski kontekst – Vipavska dolina pogled na Vipavsko dolino iz gore Čaven. (v ozadju Ajdoščina), vir; http://www.burger.si/VipavskaDolina/TrnovskiRob/Caven/Caven_05.html

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Vipavska dolina leži v zahodni Sloveniji v Goriški regiji pogled na “preprogo” Vipavske doline. V ospredju Vipava, zadaj se vidi pobočje Čavna, vir; http://3.bp.blogspot.com/-ZUFsPwzQaPo/TeJkhGV4FZI/ AAAAAAAAAtw/1zRf3qLlqTE/s1600/IMG_2746.JPG

3.1. Splošna opredelitev Vipavska dolina se nahaja v zahodnem delu Slovenije, v južnem delu Goriške regije, na prehodu dinarskega gorstva proti Krasu. Leži na pomembni prometni povezavi, saj povezuje Furlansko nižino in osrednjo Slovenijo, kar jo je posebej močno zaznamovalo skozi zgodovino. Na severu jo zarobi visoka Trnovska planota in Nanos, na jugu pa nižje pogorje Krasa. Proti vzhodu jo zamejuje potok Močilnik pod Razdrtim, na zahodu pa sega do Goriškega polja ob meji z Italijo. Teren doline je precej razgiban, saj seže od 60 m.n.v. ob rokavu reke Vipave pri Batujah, do 1495 m.n.v. na Malih Golakih. Z visokih planot Gore in Nanosa zapiha značilen mrzel veter – burja, ki lahko doseže izjemno visoke hitrosti (tudi do 200 km/h). Vipavska dolina se deli na spodnjo, srednjo in zgornjo (ob izviru reke Vipave). Na območje sega več občin, od večjih, kot so Goriška, Ajdovska in Vipavska, do manjših, med katere spadajo Miren – Kostanjevica, Renče – Vogrsko in Šempeter – Vrtojba. Večina prebivalstva živi v večjih krajih, kot so Nova Gorica, Ajdovščina, Vipava, Šempeter… Tam je skoncentrirana večina gospodarstva in storitvenih dejavnosti. Nekoliko manj prebivalcev pa živi po vasicah, kjer se pretežno še vedno ukvarjajo s kmetijstvom (predvsem vinogradništvo, sadjarstvo…). 0

10km

Človek ravno dno Vipavske doline, vir; TTN podloga občine Ajdovščina

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

3.2. Zgodovina Vipavske doline Vipavska dolina leži na izjemno pomembnem prometnem križišču, ki je imel izjemen pomen že skozi zgodovino. Preko poteka najkrajša pot med srednjo Evropo in Apeninskim polotokom, ki je bila stalno podvržena preseljevanju narodov. Predvideva se, da je bil prostor poseljen že zelo zgodaj (predvsem ostanki gradišč na manjših vzpetinah), zagotovo pa so se tu zgradile vojaške postojanke v času rimskega imperija, kmalu po ustanovitvi Akvileje (181 pr.n.št.). Zaradi vojaških potreb so izgradili cestno mrežo, katere del je bila tudi Via Gemina, ki je preko Vipavske doline povezovala Padsko nižino s porečjem spodnje Donave. V tem času je bila zgrajena pot, ki je potekala mimo Ajdovske Castre (Ad Fluvium frigidum), preko Hrušice (Ad Pirum) do Ljubljane (Emona) in naprej. Zaradi preseljevanja narodov v 3. stoletju je območje postalo pomembno za obrambo pred vdori na Apeninski polotok – sistem zapor “Claustra Alpium Iuliarum”, ki je segal od Trsta do Hrušice. Leta 394 se je v dolini odvila Bitka pri mrzli reki, bitka med cesarjem Teodozijem in poganskim tekmecem Evgenijem. Tu je dokončno zmagalo krščanstvo nad pogani. Okrog leta 400 se preko prostora vršijo velika preseljevanja narodov (Huni, Vizigoti, Ostrogoti, Langobardi in Slovani), ki so uničili in izropali številne naselbine. Vipavska dolina po prenehanju nevarnosti preide pod Furlansko krajino. Z Verudsko pogodbo (843) Frankovsko cesarstvo razpade na tri dele in tako je prostor Vipavske doline priključen k Italiji. Sledijo ponovna preseljavanja narodov, tokrat Madžarov, ki so v tem prostoru pustili številna imena krajev. Po njihovem porazu pa se vzpostavi fevdalni sistem in cerkvena organizacija (pražupnije). Pomembni za ta prostor so Goriški grofje, katerih posesti so pozneje formirale deželo Goriško. Ta leta 1500 po izumrtju Goriških grofov preide pod oblast Habsburžanov. Po reki Hubelj je potekala meja med Goriško na vzhodu in Kranjsko deželo na zahodu. Tako je bila pokrajina v upravnem smislu razdeljena vse do leta 1918. V poznem srednjem veku se začnejo pojavljati prve vasice s tržnimi pravicami (Vipava in Vipavski Križ, ki leta 1532 dobi mestne pravice). V 15. stoletju se začnejo turški vpadi, kar je botrovalo k izgradnji številnih taborov, utrjenih postojank, obzidij in gradov. Kot da Turški vpadi ne bi bili dovolj, se v začetku 16. stoletja začnejo še vojne med Habsburžani in Benečani, ki za kratek čas zasedejo tudi gradove v Vipavi in Vipavskem Križu. Po njihovem porazu se začne širiti protestantizem. Primož Trubar naj bi na povabilo grofov Thurnov obiskal tudi takratni Sveti Križ (danes Vipavski Križ), ki je bil središče zbiranja zagovornikov protestantizma. Leta 1584 jih izžene grof Lovrenc Lanthieri. V Vipavskem Križu so grofje Attemsi, ki so dobili posesti v skrb, dali zgraditi kapucinski samostan (1637), z namenom preprečevanja širjena protestantizma. 19. in zgodnje 20. stoletje zaznamuje razvoj industrije v Vipavski dolini, zlasti v Ajdovščini (fužinarstvo, opekarništvo, papirnica, mlini…). Obdobje gospodarskega razvoja prekine 1. svetovna vojna, po kateri se Vipavska dolina priključi k Italiji (Rapalska pogodba). V 2. svetovni vojni se partizani uprejo okupatorjem, ki požigajo vasi (vas Cesta, Ustje…). Središče doline se po vojni in prihodu v novo skupno državo Jugoslavijo preseli v Novo Gorico in Ajdovščino, kjer se začnejo ustanavljat pomembni industrijski obrati (Fructal, Tekstina, Primorje, Mlinotest, Lipa…). Pomembno vlogo sta dobili magistralna cesta in danes avtocesta, ki povezuje notranjost Slovenije z Italijo. Po osamosvojitvi in ustanovitvijo nove skupne države Slovenije je leta 1994 nastalo več občin (Ajdovska, Vipavska…). Povzeto po; Franci Lazarini v Helena Seražin, Umetnostna topografija Slovenije, Upravna enota Ajdovščina, Umetnostno zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Ljubljana, 2012 Furlanska domovina (Patria del Friuli), v ospredju viden Kras, zadaj Vipavska dolina, vir; povzeto iz ministerstva Ministero per i Beni e le Attivita Culturali - Biblioteca Statale Isontina di Gorizia 184.463, Carte geografiche 82

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

vinska trta, vir; foto; Marjan Močivnik, www.studio-ajd.si

burja, vir; http://web.sc-celje.si/tomi/seminarske2011/FlisnePokrajine/Ana/Slike/burja.jpg

tipičen prerez Vipavske doline. Travniki in njive na dnu, drevesna zaščita pred burjo in visoko pobočje Gore, vir; osebni arhiv

3.3. Naravne danosti Nad Vipavsko dolino kraljujeta visoki planoti Trnovskega gozda (Gora), ter Nanosa, ki s svojim značilnim skalnatim robom dajeta značilno veduto prostoru. Pod njima se razprostira ravninsko dno sredi katerega ležijo manjši griči. Ugodni vplivi mediteranskega podnebja prinašajo mile zime in topla poletja. Kljub sušnim poletjem je padavin dovolj, da se ustvarijo ugodni pogoji za gojenje submediteranskega rastlinja. Dno doline in griči so posajeni s številnimi polji, travniki, vinogradi in sadovnjaki. Južno stran doline zameji nižja kraška planota, ki se nato spusti proti mediteranskemu morju. Po celotni dolini teče reka Vipava, ki izvira v mestu Vipava in teče vse do Goriškega polje in se nato v Italiji izliva v reko Sočo. Jeseni pogosto poplavlja. Izkoriščajo jo predvsem za potrebe namakanja kmetijskih površin. Skozi Ajdovščino teče reka Hubelj, ki je zaradi svoje hudourniške narave in ugodnih strmih padcev vzpodbudila razvoj industrije ob njej. Na ajdovskem polju se izliva v reko Vipavo. Poleg obeh rek, ki preko številnih manjših pritokov zbirata vodo iz pobočja Gore je v dolini še pomembnejše umetno jezero Vogršček, ki služi namakanju tako Vipavske doline, ter Goriških brd. Posebna vremenska značilnost doline je močan hladen veter – burja. Zanimiv in slikovit opis nam ponudi domačin Vipavskega Križa Rustja Rudi: “Dolgo časa so ugibali, odkod, da dobiva burja tako silno moč. Da višinske razlike k temu pripomorejo, to so učenjaki že davno vedeli. Sedaj so znani tudi fizikalni vzroki, ki ustvarjajo burjo. Dokazano je, da vlada v obče, zlasti pa pozimi, nad izredno toplo Adrio nizek zračni tlak ali pritisk, nad vzhodnimi Alpami pa visok (od Atlantskega morja sem segajoč) tlak izredno hladnega zraka. Iz tega vzroka se zgodi v zraku isto, kar bi se zgodilo, če se v odprti posodi iz kateregakoli uzroka nagne površje vode. Takoj odteče voda od najvišjega kraja proti najnižjemu. Čim bližje si stojita ta dva kraja pri isti višinski razliki, tem strmejše je površje, tem hitrejše odteče voda z višjega mesta na nižje in ravnovršje se zopet ustanovi. Nikjer pa si ne stojita v tako mali daljavi nasproti tu jako visok, tam jako nizek zračen tlak, kakor nad Karavankami in nad Tržaškim zalivom. Za Krasom in za Karavankami se nabira teški zrak, kakor za kakim jezom. Ko se on spusti čezenj, nastane silen padec in zatorej odteče teški kontinentalni zrak s silno hitrostjo preko imenovanih gorovij k morju. To je burja.” (povzeto po Medvešček, Peter, Opis Sv. Križa, Gorica, 1904) Ko zapiha burja mnogokrat razpiha slabo, deževno vreme. Če se nad pobočjem Gore ustvari značilna “zastava” (kapa oblakov), se lahko v dolini pričakuje močno burjo in spremembo vremena ter močne sunke, ki znajo zagreniti marsikateri sprehod. Tako je burja v dolini tisti element, ki pogosto povzroča probleme in preglavice z lomljenjem vej in prevračanjem stvari. A na drugi strani zna osvežiti prostor in odpihniti slabo vreme daleč nazaj proti furlanski nižini. Za to so ji prebivalci doline izjemno hvaležni.

reka Vipava blizu mesta Vipava, vir; http://upload.wikimedia.org/wikipedia/ commons/b/b5/Vipava_Tabor_Bruecke_15092007_42.jpg

izvir reke Hubelj nad Ajdovščino, vir; http://www.slovenia.info/pictures%5CTB_attractions%5C1%5C2008%5CizvirHublja_175023.JPG / http://1.bp.blogspot.com/_UL-9E-XpqFU/THGK5z82AFI/AAAAAAAAC-w/ RaWr_yH-1OE/s1600/hubelj2.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

tabor nad Črničami, vir; http://www.slovenia.info/pictures%5Ctown%5C1%5C2004%5C%C3%84%C5%A4rni %C3%84%C5%A4e_28179.jpg

v ozadju naselje Vipavski Križ na griču, vir; osebni arhiv

vas Goče, vir; http://www.online-utility.org/image/ImageCache?file=7/77/Goce-Slovenia.jpg/800px-Goce-Slovenia.jpg

3.4. Ustvarjene danosti značilne ozke ulice - gase v Vipavskem Križu, vir; osebni arhiv

dvorec Zemono, vir; http://3.bp.blogspot.com/-B2Xr3bHNKQA/T4W283EUtPI/AAAAAAAAC1o/5A0JwvBov3w/s1600/Zemono+pred+divjino.jpg

grad Lože, vir; http://img1.advisor.travel/f450x450px-6b87f4039f065232cf5bdb51f2c234d6.jpg

Ker je dno doline namenjeno kmetijski uporabi so se naselja zgostila na manjših gričih in ob pomembnejših rekah. Na gričih in rahlih pobočjih so nastala tipične Kraške vasice z značilno strnjeno zidavo, da bi se ubranile pred burjo. Sredi vsake vasice štrli cerkveni zvonik, ki daje vsakemu kraju značilno silhueto (Goče, Vipavski Križ, Budanje, Podnanos, Lokavec...). Ob reki Hubelj se je že v rimskih časih zgradila vojaška postojanka ob mrzli reki (Ad fluvium frigidum). Ostanki Castre so še danes vidni. Delno se je ohranilo tudi srednjeveško obzidje s stolpi, ki je bilo postavljeno na mesto nekdanjega obzidja Castre. Zaradi pestre zgodovine in pomembne lege doline so se tu ohranili številni gradiči, utrdbene postojanke, dvorci, tabori – utrjena vaška naselja (npr. tabor nad Črničami ali Vipavski Križ, Vipava, Podbreg pri Podnanosu, Erzelj…), gradovi; Podnanos, Podbrje, Lože, Slap, Planina, Vipavski Križ, Velike Žablje, Vipava; stari grad in dvorec Lanthieri, dvorec Zemono, ostanki gradu v Ajdovščini, Col, tabor nad Črničami, Selo, Branik… Celoten prostor je bogat z nepremično kulturno dediščino, ki predstavlja predvsem vplive dveh večjih tokov iz Srednje Evrope in Italije (predvsem Benetke in bližnje alpske dežele).

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

ostanki fužin v zgornjem toku reke Hubelj, vir; http://www.slovenia.info/ pictures%5CTB_attractions%5C1%5C2008%5Cfu%C4%B9%C4%BEine_ob_Hublju_181494.jpg

ostanki srednjeveškega obzidja, ki je nastalo na prostorih nekdanje Castre, vir; http://kraji.eu/PICTURES/ goriska/ajdovscina_z_okolico/ajdovscina/rimska_utrdba_castra/vzhodno_obzidje/DSC_5794_ajdovscina_obzidje_big.jpg

pogled na Ajdovščino, vir; http://kraji.eu/PICTURES/goriska/ajdovscina_z_okolico/vipavski_kriz/DSC_6058_vipavski_kriz_ajdovscina_big.jpg

V Ajdovščini se je ohranila tudi tehnična dediščina ob reki Hubelj, kjer so vidni ostanki fužin v zgornjem toku. V srednjem delu reke so se razvile pivovarna in papirnica, ki pa danes nista več ohranjeni. Med vzhodnim robom središča Ajdovščine in reko Hubelj pa se je ohranila stavba Jochmennovega oz. Flucovega valjčnega mlina. Poznejša industrializacija prinese v Ajdovščino velike industrijske obrate (Fructal, Tekstina, Mlinotest, ter pozneje Primorje), od katerih so danes dejavni le še nekateri.

Jochmannov - Flucov Mlin ob reki Hubelj, vir; osebni arhiv

Zaradi ugodne klime in razgibanega terena se je v zadnjem obdobju začel razvijati rekreativni turizem. Preko polj in travnikov po dnu doline, pa tudi po gričih, pobočju in vrhu Trnovske planote so speljane številne poti, ki so primerne tako za planinarjenje, pohodništvo in kolesarjenje, skupaj pa tvorijo mrežo povezav skozi celotno dolino. V letu 2010 se je v srednjem toku reke Hubelj (Pale) v Ajdovščini zgradil mladinski center Hiša mladih, ki predstavlja središče mladinskih aktivnosti z odličnim izhodiščem za pohodništvo in planinarjenje. Po dolini vodi magistralna cesta, ki se od Razdrtega na vzhodu doline vije do Nove Gorice na zahodnem delu, ter povezuje vse večje in pomembnejše kraje ob njej. Druga povezava poteka po zgodovinski cesti preko naselja Col proti Črnemu vrhu ali pa preko Hrušice proti Kalcam in naprej proti Logatcu. Leta 2003 je bila v dolini dokončana hitra cesta Podnanos – Vrtojba, ki je z izgradnjo avtocestnega odseka Rebrnice (2009) še bolje povezala dolino z osrednjim delom Slovenije in širše. Železniške povezave so skoraj neobstoječe; v Ajdovščini se zaključi s slepim tirom, ki pripelje iz Nove Gorice. Ob zahodnem robu mesta Ajdovščina je manjše športno letališče.

mladinski center v Ajdovščini, Pale, center mladinskega dogajanja, vir; http://outinslovenija.blog.siol.net/ files/2012/12/mladinski_center_ajdovscina.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

3.5. Analize

reka Vipava

Čaven

magistralna cesta Vipava - Nova Gorica

reka Hubelj

nižji griči

rob Trnovske planote - Gora hitra cesta Razdrto - Vrtojba

regionalna cesta Ajdovščina - Idrija

rob Nanoške planote

Analiza reliefa in vodovja Vipavske doline

5km

vir podloge za shemo; Mulic Elena, Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline, Občina Vipava, 2011, priloga 2

Analiza prometnih povezav

Ravninsko dno z osamelimi griči, dominirata Nanoška in Trnovska planota. Dolini daje njeno rodovitnost reka Vipava s svojimi številnimi pritoki, katerih najpomembnejši je reka hudourniške narave - Hubelj.

5km

Dolina pomeni najhitrejšo možno prometno povezavo osrednje Slovenije in bližnje Italije.

vir podloge za shemo; Mulic Elena, Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline, Občina Vipava, 2011, priloga 2

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

5km

Shema nepremične kulturne dediščine vir podloge za shemo; Mulic Elena, Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline, Občina Vipava, 2011, priloga 2

Kraji v Vipavski dolini vir podloge za shemo; Mulic Elena, Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline, Občina Vipava, 2011, priloga 2

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

3.6. Sintezne sheme

vir; http://www.ringaraja.net/slike/ok/pic/1711_1.jpg

pobarvanka, ki ima na začetku le nejasno mrežo s pikami postane nova slika, če pobarvamo prostore v katerih se pika nahaja

5km

Shema utripa dogajanja v Vipavski dolini

Shema nepremične kulturne dediščine v Vipavski dolini

vir podloge za shemo; Mulic Elena, Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline, Občina Vipava, 2011, priloga 2

Večina dogajana (kulturnih, športnih, turističnih, kulinaričnih aktivnosti) je danes skoncentriranih v večjih krajih Vipavske doline - Ajdovščina in Vipava. Tu se nahaja tudi večina prebivalstva, ki ima delo v mestu, ali pa se vozijo v bližnjo Novo Gorico ali pa Ljubljano... Manjša naselja in vasice, ki so razmeščena po dolini in so bogata s svojo kulturno dediščino (gradovi, razvaline, taborska obzidja, značilne uličice in hiše, ...) pa se danes po večini uporabljajo le kot spalna naselja. Počasi se obnavljajo le v smislu fizične prenove brez programskega osmišljanja. Zato je na tem področju možno še veliko postoriti. Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled na naselje Vipavskega Križa iz južne strani, vir; foto arhiv Maruše Zorec

Predvidevam vzpostavitev povezovalne mreže, ki bi združila vsa ta manjša naselja in vasice v enotno shemo utripa dogajanja Vipavske doline. Prenova nepremične kulturne dediščine je velikokrat pomembnejša v smislu programske prenove, torej dodajanja novih vsebin in ne toliko v smislu fizične prenove kot obnove objektov. Vipavska dolina ima edinstveno možnost, da bi izkoristila razpršenost te dediščine, da bi na novo osmislila mentalno podobo doline v glavah obiskovalcev in domačinov. Izhodišče te mreže bi postavil v naselje Vipavskega Križa, natančneje v razvalino gradu na vzhodnem delu griča naselja. Izbira lokacije je pogojena z njegovo lego, saj leži skoraj na sredini doline in je tako nezamenljiva veduta sredi nje. Obenem pa je Vipavski Križ skozi zgodovino predstavljal center tega prostora, tako v času obrambe pred vpadi Turkov ali Benečanov, kot tudi v smislu duhovne prenove v času protireformacije v teh krajih. Razvaline gradov, gradovi, graščine, naselja, ... bi predstavljali programske zgostitve v tej mreži, medtem ko bi sama mreža predstavljala fizične povezave med njimi z izkoriščanjem že obstoječih regionalnih povezav, ter poljskih poti, ki se ponekod nadaljujejo tudi preko okvirja Vipavske doline. (npr. pot na Goro, Nanos, ...). Predlagani program predstavlja športne aktivnosti, organizacijo prostorov umetnosti, razne galerije, muzeji, prireditveni prostori, predstavitev gastronomskih posebnosti doline, …

5km

vir podloge za shemo; Mulic Elena, Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline, Občina Vipava, 2011, priloga 2

5km

Poleg vzpostavitve te mreže, je potrebno razmišljati tudi o načinu ohranjanja naravnih specifik postora. Tako predvidevam ohranjanje tipa strnjene zidave obstoječih naselij, ter vzpodbujanje prenove vaških jeder brez dodajanja novih hiš na obrobja naselij. Ravno tako se v dno doline ne posega z prekomerno gradnjo, ampak se ohranja značilno zeleno preprogo (vinogradi, travniki, polja...).

vir podloge za shemo; Mulic Elena, Zgodovina in razvoj arhitekture in okolja Vipave ter Vipavske doline, Občina Vipava, 2011, priloga 2

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

4. Ožji prostorski kontekst – Vipavski Križ

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

4.1. Zgodovinski razvoj Današnje naselje naj bi se razvilo na območju nekdanjega gradišča. Po nepotrjenih podatkih naj bi že okrog leta 313 na zahodnem delu griča stala cerkvica, kjer tudi danes stoji župnijska cerkev. V 11. stoletja se je okoli nje formirala manjša vas. Kot de Cruce se naselje prvič omenja leta 1200 na seznamu posesti Goriških grofov. Leta 1482 goriški grof Leonar ukaže obzidati vas z obzidjem. Gradnjo je nadziral Anron 1. Thurn. Branili so se pred Turškimi vpadi in stalno grožnjo Benečanov. Zraven tabora v Vipavskem Križu se je tudi organiziral tabor na Plaškem hribu. Zavoljo boljše obrambe ukaže zadnji izmed Goriških grofov sezidati grad na vzhodnem robu griča. Gradnjo je nadziral Vid Thurn, ki pa je z gradnjo začel že s koncem 15. stoletja, a je grad prvič pisno omenjen šele 1535. Med leti 1508 in 1509 zasedejo Križ Benečani, nato prevzamejo posesti ponovno Thurni. Leta 1532 podeli Križu cesar Maksimilijan 1. mestne pravice; dobili so pravico do opravljanja obrti in trgovine s čimer se je začel gospodarski razvoj mesta. Na povabilo Thurnov pride v Križ okrog leta 1563 pridigat tudi Primož Trubar. Že prej pa je bilo naselje center pristašev protestantizma. Leta 1584 grof Lovren Lanthieri izžene Thurne, ki so prisiljeni prodati svoja posestva in se preselijo na Češko. Tako leta 1605 prodajo svoja posestva z gradom rodovini Attems. Attems - Heiligenkreutz so prenovili celotno obzidje, prenovili in razširili grad na vzhodnem griču, postavili nova severna vrata, ter dvojna južna vrata, tlakovali ulice (bel kamen pomembne ulice, siv kamen ostale). Leta 1637 postavijo kapucinski samostan… Križ doživi svoj vrhunec pod upravljanjem rodbine Attems, ki zgradijo tudi župnijsko cerkev, datirano iz leta 1660. Križ so oskrbeli tudi z vodo (vodnjak na starem trgu, ter pozneje vodnjak na grajskem dvorišču). V času francoske okupacije Goriške je bil Vipavski Križ sedež kantona (1809), pripravljeni so bili tudi načrti za prenovo kraja s široko ulico, ki bi povezovala grad na vzhodnem in cerkev na zahodnem delu griča. (načrti niso bili izvedeni) Takoj po sklenjenem miru so se v grad nazaj naselili Attemsi (1810). Leta 1842 ukinejo okrajno sodnijo v Križu, tega pa priključijo Goriški. Že leta 1848 ustanovijo novo okrajno sodnijo, a tokrat s središčem v Ajdovščini. Vipavski Križ začne izgubljati na pomenu, ki ga je za dolino imel do tedaj. Leta 1864 burja odkrije grajsko poslopje, ki je od takrat naprej prepuščeno propadu. Severni trakt razpadajočega grajskega poslopja leta 1885 prenovijo in preuredijo v osnovno šolo.

vir; Počekaj Rita, Analiza in predlog revitalizacije Vipavskega Križa, diplomsko delo, Fagg - oddelek za urbanizem in družbene zgradbe, Ljubljana, 1976

Z razvojem industrije s koncem 19. stoletja je Križ začel izgubljati na veljavi; s tem je središče doline sčasoma prevzela Ajdovščina. Leta 1955 preimenujejo Sveti Križ v Vipavski Križ. Prebivalstvo se je staralo, mladi so odhajali za boljšimi pogoji. Danes se počasi vračajo, a uporabljajo Križ po večini kot spalno naselje. Prenovile so se tudi nekatere stanovanjeke hiše, a utrip naselja še zdaleč ni dosegel svojega nekdanjega odmeva. Navedeno po; Medvešček, Peter, Opis Sv. Križa, Gorica, 1904 / Cunoldi Annibel, Crocevita tra passato e futuro. Il castelo Attems Santa Croce. Fotoinstalazioni nella sede del comune di Gorizia. Palazzo Attems Santa Croce, Gorizia, 2004

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

4.2. Splošna opredelitev Naselje Vipavski Križ se nahaja sredi Vipavske doline na nižjem griču. Raztegnjeno je na ravnem vrhu, ki podolgovato sega od vzhoda proti zahodu in je ozko v smeri sever-jug. Vipavski Križ je zaradi svoje lege na griču in odličnega razgleda na vse strani predstavljal pomembno strateško točko doline tako za nadzor prometa, kot tudi za obrambne namene (obramba pred Turškimi vpadi v 15. stoletju na področje severne Italije). Leta 1637 zgrajeni kapucinski samostan je odigral pomembno vlogo v protireformaciji in pokristjanjevanju nižjih slojev prebivalcev celotne Vipavske doline. Danes se prebivalci Križa ukvarjajo pretežno s kmetijstvom ali pa uporabljajo naselje kot spalno in se vozijo na delo v druga večja mesta (Ajdovščina, Nova Gorica in drugam). Pomembno vlogo še vedno igra kapucinski samostan, ki predstavlja središče dogajanja v naselju. Poleg samostana je v ruševinah gradu urejena osnovna šola štiriletka in vrtec. Grič na katerem naselje stoji je obdano z gozdičem, ki se posebej zgosti na južni strani. Južno pobočje je strmo, medtem ko je severno položnejše. Severna podolgovata stranica naselja je z hrbti hiš zaščitena pred burjo, medtem ko se južna stranica terasasto odpre na sončno stran, ter tako izkoristi ugodne vplive odpiranja bivalnih prostorov proti jugu. Okrog griča so urejena polja, vinogradi in sadovnjaki, med njimi pa pašniki in travniki. Na vse strani se z vrha griča odpira pogleda na vedute Vipavske doline. Naselje se deli na tri dele. Starejši del, ki je nastal okrog župnijske cerkvice in je prvi dobil obzidje se imenuje gase. Ozke uličice, ki se raztezajo od vzhoda proti zahodu, ter se v terasah spuščajo od severa proti jugu. Hiše so bile sprva majhne, enocelične, pozneje v baroku pa so se nekatere med seboj povezale. Na vzhodnem grebenu griča stoji grad, vmes pa so se pozneje pozidale hiše ter kapucinski samostan. Ker je med gradom in starim delom naselja nastal večji odprti prostor, so ga poimenovali “Plac”. Na njegovem severnem robu stojijo večje hiše, v katerem so prebivali premožnejši prebivalci, južni rob pa zaključuje volumen kapucinskega samostana s terasastimi vrtovi.

pogled na samostansko cerkev, vir; osebni arhiv

Na zahodnem robu, na vrhu griča stoji župnijska cerkvica povišanje Sv. Križa. Krasi jo bogata notranja oprema z zlatim oltarjem ter s štukaturami opremljeno stransko kapelo. Kapucinski samostan je tipične zasnove kapucinskega samostana, ki jo poznamo po celi Sloveniji in naprej v Avstriji. Postavili so ga grofje Attemsi – Heiligenkreutz. Organiziran je okrog notranjega dvorišča z vodnjakom. Na južnem robu so bivalne celice, ter ostali prostori, za vzhodnem pa cerkvica sv. Frančiška Asiškega, ki je značilno skromno opremljena s temno lesenimi oltarji. V cerkvi visi največja baročna slika v Sloveniji – Sv. Trojica, delo brata Oswalda. Samostan hrani številne knjižne rokopise in bogato likovno zbirko z značilno kapucinsko motiviko. Na jugu se samostan odpira na terasasto organizirane vrtove, ki se priključujejo na vrtove pod gradom. Ta ima svojo dominanto lego na vzhodnem delu podolgovatega griča. Zasnovan je pa pravokotnem tlorisu, na vsakem od štirih vogalov obrambni stolp, znotraj pa odprto dvorišče okrog katerega so nanizani štirje bivalni trakti. S svojo nizko čokatostjo smiselno zaključuje naselje. Na ulicah Križa najdemo še nekatera spominska obeležja; spomenik Janezu Svetokriškemu pred vhodom v kapucinski samostan, obeležje žrtvam fašističnega nasilja na Placu, … . Na hišah v gasah so se ohranili številni gotski vhodni portali. Ob dostopni cesti do Vipavskega Križa leži značilno pokopališče z visokimi cipresami, odmaknjeno od naselja, obrobljeno z nizkim zidom in vhodnim objektom s kapelo. Tu je tudi vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne.

značilen ambient uličic v starem delu naselja, vir; osebni arhiv

Naselje se preko povezovalne ceste na severnem pobočju vzpetine povezuje z regionalno cesto Ajdovščina – Nova Gorica. Na vzhodnem robu se poveže z naseljem Plače s cesto, ki se nadaljuje proti Malim in Velikim Žabljam. Proti zahodu je nekdaj potekala pomemba pot do Dobravelj, ki pa je danes le še peš pot. Naselje je danes prevozno z avtomobili, prebivalci pa puščajo svoja vozila na ulicah ali manjših trgih. Prvo parkirišče je urejeno pri pokopališču, drugo pa se nahaja nekoliko višje pod severnim robom naselja, a je le redko uporabljeno. Na južnem pobočju je makadamska pot, ki vodi do nekdanjih južnih vrat obzidja a zaradi strmega prereza ni prevozna. Peš poti so še na severni strani griča in povezujejo naselje z vasjo Cesta, ter na vzhodnem delu, kjer pot teče severno od gradu proti Plačam. Na vzhodnem delu pa povezujejo Križ z Dobravljami. pogled na Vipavski Križ iz zraka, vir; Pokrajinski arhiv Nova Gorica

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

4.3. Analize

100m

topološka in morfološka analiza izrazit rob naselja

delitev na stari del - gase (levo) in novi del “Plac” (desno)

prometni dostop in parkiranje na severni strani

100m

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

ambient starega trga

grajsko dvorišče

značilna ulica - gasa

široka ulica, ki se izteče na trg pred gradom

trgi in ulice

goste ulice - gase, z razširitvami v manjše trge

100m

ambient trga pred gradom Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

4.4. Sintezne sheme

150m

dostopi; ohranja se obstoječe dostope, ter parkirne površine na severni strani s predvideno širitvijo v podzeme garaže za potrebe napajanja naselja.

150m

ureditev peš poti (točkasta črta) okrog naselja z razširitvami v manjše trge in razgledne ploščadi

0 0

100m

novo grajeno tkivo se vstavlja med obstoječe vrzeli med stavbnimi masami. Ohranja se podobo značilnih ulic (gase). Z gradnjo se ne posega na rob naselja.

redefiniranje že obstoječih trgov z prenovo tlakovanja parterja in ureditvijo infrastrukture (klopi, svetilke, koši, ...) Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

prenovljene trge se poveže s skupno tlakovano površino (temno oranžna), ki tvori glavno pohodno os skozi naselje od vzhodnega proti zahodnemu delu griča. Manj pomembne površine se tlakujejo z drugim tlakom (svetlejše oranžna barva). Okrog naselja se vzpostavijo nove peš poti, ki se navezujejo na že obstoječe.

100m

skozi naselje se odpirajo različni pogledi, katere se pri izvedbi prenove tlakovanja naselja, ter pri zapolnjevanju grajenega tkiva upošteva. 1 - pogled proti župnjiski cerkvi, 2 - pogled proti zahodni fasadi grajskega poslopja, 3 - pogled na Vipavsko dolino, 4 - pogled na nižje griče Krasa

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled na južni del Vipavskega Križa; ohranjanje zelenega pasu gozda, ki raste na strmem pobočju.

pogled na vzhodni del Vipavskega Križa

pogled na severni del Vipavskega Križa; ohranjanje zelenega pasu gozda, ki obdaja naselje, ter tipične izrabe pobočja z vinsko trto in sadnim drevjem.

pogled na zahodni del Vipavskega Križa

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

5. Območje obdelave – grad

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

5.1. Zgodovina Grad je v pisnih virih prvič omenjen leta 1535, a je najverjetneje tu stal že nekoliko prej. Že pred letom 1500 naj bi ga dal postaviti Vid Thurn na rahli vzpetini vzhodno od taborno obzidane strnjene vaške naselbine. Grajska stavba je bila od naselbine ločena z jarkom in dvižnim mostom ter z vseh strani obdana z močnimi nasipi, saj je bila prilagojena za nov način obrambe z ognjenim orožjem - topovi. Tako je zavaroval naselje na najbolj izpostavljeni strani, a je sprva stal še samostojno, ločen od ostalega obzidja. Zasnova gradu se ni bistveno razlikovala od današnjega stanja. Na začetku je imel grad bolj utrdbeni značaj. Brez podstrešne etaže in brez večjih okenskih odprtin na zunanjih stenah. Za razliko od ostalih gradov, ki so nastajali v času srednjega veka, je grad v Vipavskem Križu dobil moderno zasnovo takrat pri nas še neuveljavljene renesančne utrdbe. Obzidano dvorišče s štirimi nižjimi (enonadstropnimi) bivalnimi trakti ter štirje nizki, okrogli, močni stolpi na vogalih, ki so služili obrambnim namenom, tvorijo značilno podobo renesančne utrdbe. Med gradom in utrjenim naseljem je nastal večji tržni prostor in skupina hiš, ki glede na njihovo enocelično zasnovo govorijo o nastanku že v srednjem veku. Grad se je z ostalim delom naselja povezal z obzidjem najverjetneje šele, ko je naselje dobilo mestne pravice leta 1532. Leta 1508-1509 ga zavzamejo Benečani, potem si ga ponovno prisvoji družina Thurn, ki ga leta 1605 proda Hermanu, grofu Attemsu. Attemsi takoj začnejo s prenovo gradu, saj so zaradi prenehanja nevarnosti Turških vpadov želeli spremeniti njegov utrdben značaj v bolj odprt tip renesančnega dvorca. Za pripravo načrtov prenove gradu so v Križ poklicali beneškega arhitekta Vincenza Scamozzija, do obsežnejše predelave pa je prišlo šele ob koncu 17. stoletja. Takrat so bili dvignjeni vsi bivalni trakti, dodala se je podstrešna poletaža, ki jo osvetljujejo značilna ovalna okna na dvoriščnih fasadah ter na zahodni in južni zunanji fasadi. Streha je postala položnejša ter krita s korci. Dodal se je tudi zgodnjebaročni podstrešni venec. Povečali so zunanje odprtine, medtem ko se notranje, dvoriščne najverjetneje niso spremenile. Nad vhodnim izzidkom so pozidali nizko trikotno čelo, ki je poudarilo dominanto pozicijo gradu v naselju. Strelno lino nad glavnim portalom so spremenili v večje okno. Grajski jarek je najverjetneje bil zasut že v začetku 17. stoletja, ko so na severozahodni stolp prislonili hišo grajskega upravnika. Attemsi so leta 1637 v bližini gradu dali zgraditi kapucinski samostan, ki je dokončal urbanistično zasnovo z definiranjem južnega roba naselja. V jugozahodnem stolpu je tako nastal manjši prehod, ki povezovala grad in samostan. Nov prehod so prebili tudi na vzhodni fasadi na “Poštajn”. Baročni, trebušast, kamnit vodnjak s cisterno na dvorišču gradu pa je bil narejen ločeno od baročne prenove v 17. stoletju. Leta 1758 ga je dala postavit Eleonora Attems in nanj zapisala; ”Eleonora ab Attems sicienti castro dat aqvas” (Eleonora Attemška je dala žejnemu gradu vodo).

stavbni razvoj gradu, vir; Sapač, Igor, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, Zgornja Vipavska dolina, Viharnik, Ljubljana, 2008

Leta 1864 naj bi grad prizadela močna burja, ki je odkrila streho. Gradu se ni obnovilo in začel je propadati. Leta 1885 je del severozahodne razvaline gradu odkupil državni šolski sklad, ter v njem uredil šolo. Ta del so ponovno prekrili, dodali etažne konstrukcije, nove predelne stene pa so nastale neozirajoč na nekdanjo postavitev sten. Skozi zahodni trakt so prebili prehod na dvorišče. Med leti 19731974 so sanirali vhodni del gradnu, kasneje pa še druge bolj poškodovane dele grajskega obzidja. Konec 20. stoletja so razširili in prenovili šolo v severnem traktu po načrtih arhitekta Marka Lavrenčiča. Obnovili so zunjanjščino celotnega severnega trakta, zaradi funkcionalnosti so namestili strešna okna in odstranili edini historični dimnik. Preostali trakti gradu so danes v razvalinah ter privatni lasti.

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

5.2. Arhitekturne značilnosti

pogled na grajsko razvalino, vir; Pokrajinski arhiv Nova Gorica

Grad je štritraktne zasnove na rahlo romboidnem tlorisu. Štirje bivalni trakti so nanizani okrog notranjega dvorišča, med sabo pa so povezani z okroglimi, močnimi obrambnimi stolpi, ki po višini ne presegajo enoinpolnadstropne mase stavbnih traktov. Na severni in vzhodni strani je grad obdan z obzidno ploščadjo, na južni pa s terasastimi vrtovi. Pred zahodno, vhodno stranjo je osrednji tržni prostor obzidanega naselja Vipavski Križ. Stavba zaradi razsežnosti deluje zelo nizko. Navzven grad deluje, kot neosvojljiva trdnjava, navznoter pa kot prijeten reprezentančni novodobni dvorec. Severni trakt in severozahodni stolp sta prenovljena in služita prostorom osnovne šole. Ostale obodne stene so še vidne in ohranjene a v slabem stanju. Zidovje je do 1. etaže pod rahlim naklonom, naprej pa navpično. Sprememba naklona je vidna na stolpih s kordonskim vencem polkrožnega prereza. Odprtine so na zunanjih stenah, razen na zahodni fasadi le v nadstropju in ustrezajo velikosti prenovljenih okenskih odprtin iz 17. stoletja. Zahodna, glavna fasada ima rizalitno poudarjen osrednji vhodni del, ki je na vrhu zaključen z nizkim trikotnim čelom, ki sega nad okoliške hiše in tako daje grajski fasadi reprezentanči poudarek. Na spodnjem delu je zgrajen iz večjih klesanih kamnov. Nad vhodnim portalom je lepo vidna prazna pravokotna niša, kjer je nekoč bila vzidana plošča z grbom rodbine Thurn in jo danes hranijo v kapucinskem samostanu. Ob straneh so na robu pravokotnega utora lepo vidni odprtini za verige lesenega dvižnega mostu, ki je nekoč vodil čez danes zasut obrambni jarek. Na notranji strani so vidne vdolbine za zapahe glavnih vhodnih vrat, za katerimi so bila še dodatna vrata. Na severnem delu zahodne fasade je bil za potrebe osnovne šole zgrajen nov prehod. V jugozahodnem stolpi pa je še vedno videna pravokotna odprtina s profiliranim prekldanim nadstreškom, ki je najverjetneje služila za prehod do kapele kapucinskega samostana.

pogled na grad s severne strani, vir; Cigoj Viljem, Vipavski Križ, Občina Ajdovščina, Ajdovščina, 1999

pogled na grad iz južne strani, vir; Cigoj Viljem, Vipavski Križ, Občina Ajdovščina, Ajdovščina, 1999

Skozi vhodni portal pridemo na notranje dvorišče gradu, ki je pravo nasprotje zaprtih zunanjih fasad. Zidove na severni, južni in vzhodni strani v pritličju in nadstropju predira niz visokih pravokotnih okenskih odprtin v gostem rastru in spominjajo na arkadne hodnike. Nad njimi so v osi postavljena še manjša ovalna okna, ki osvetljujejo podstrešno etažo. Na severni strani so na mestu osnovne šole odprtine prenovljene s kamnitimi okvirji, streha pa ima plastično razgiban prenovljen baročni podstrešni venec. Na vzhodni in južni fasadi je jasno vidna cezura, ki kaže kje je bil grad v 17. stoletju nadzidan. Sredi dvorišča je postavljen kamnit, trebušast baročni vodnjak, ki ga je dala postavil Eleonora Attems. Dvoriščne fasade so osno poudarjene. Na sredini vsake je širša odprtina v pritličju in nadstropju. Severovzhodni in jugovzhodni vogal dvorišča sta prirezana. Če nadaljujemo pot skozi prehod v vzhodnem traktu pridemo na nekdaj obzidano grajsko teraso “Poštajn”. Pod celotnim severnim traktom gradu je kamnita obokana klet, ki je nekdaj služila kot grajska vinska klet. Do zadnje prenove gradu je bil obokan tudi manjši del na stiku severnega in zahodnega trakta v pritličju, kjer naj bi se domnevno nahajala grajska kapela. Etažna konstrukcija ostalih delov je bila lesena, tako kot tudi večina predelnih sten notranjščine. Lepo so vidni robovi nastavkov stropnih konstrukcij, ter ponekod tramovnice predelnih sten. Vogalni stolpi, ki spominjajo na bastije, sprva niso bili ločeni od traktov. V pritličju so ohranjene strelne line, kejr so lepo vidni utori za zapahe. Z njimi so lahko izven časa nevarnosti zaprli line z notranje strani, ter se tako zaščitili pred močno burjo. (povzeto po; Sapač, Igor, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, Srednja in spodnja Vipavska dolina, Viharnik, Ljubljana, 2009 in Helena Seražin, Umetnostna topografija Slovenije, Upravna enota Ajdovščina, Umetnostno zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Ljubljana, 2012)

jugo - zahodni stolp,vir; Sapač, Igor, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, Zgornja Vipavska dolina, Viharnik, Ljubljana, 2008

renesančni strelni lini v pritličju stolpov,vir; Sapač, Igor, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, Zgornja Vipavska dolina, Viharnik, Ljubljana, 2008

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

5.3. Obstoječe stanje

izhod skozi vzhodno steno, vir; osebni arhiv

današnje stanje zahodnega trakta, vir; osebni arhiv

današnje stanje grajskega dvorišča, vir; osebni arhiv

današnje stanje ruševin južnega trakta, vir; osebni arhiv

stanje ruševin vzhodnega trakta gradu, vir; osebni arhiv

vhod v grajsko klet iz trga in notranjost, vir; osebni arhiv Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

5.4. Analize

lokacija gradu na vzhodnem robu griča

vhod v grad

grajsko dvorišče

shema sekvenc doživljanja prostora, ko se gibljemo proti gradu ter skozenj na Poštajn (travnik na vzhodnem delu griča)

Poštajn na vzhodnem delu griča Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Dva obraza gradu

navzven deluje grad, kot neosvojljiva trdnjava

današnje stanje gradu; severni del je prenovljen v prostore osnovne šole, ostali del gradu pa je razvalina. Ostale so le obodne stene, ter vmesna praznina. Ta je postala nova kvaliteta ruševine in jo je zato smiselno ohranjati.

navznoter pa na grajskem dvorišču spominja na renesančni dvorec Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

6. Reference Tate modern, London, Herzog & De Meuron, 1998-2000; v nekdanje prostore elektrarne sta arhitekta vstavila nov program kulturno - umetniškega centra sodobne umetnosti. Izpraznjene prostore, ki so zaradi odstranitve strojev elektrarne nastali, sta pustila prazne ter jih tako spremenila v “idealne” prostore za razstavljanje različne umetnosti. Na fotografiji spodaj lahko vidimo veliko dvorano, ki je nekdaj služila, kot prostor za turbinske generatorje, spremenjeno v večnamenski prostor galerije. Projekt je uspel z vstavitvijo novega programa v zapuščeno stavbo na novo oživiti te prostore.

notranjost Tate moderna. Nekdanja turbinska hala služi, kot osrednji prostor. vir; http:// www.all-wallpapers.net/wallpapers/2013/01/London-Tate-Modern-Inside-1024x1280.jpg

umetniška intervencija v osrednjem prostoru Tate moderna. vir; http://partnouveau.com/wp-content/ uploads/2013/04/url-5.jpeg

Vinski muzej v gradu Panafiel, Valladolid, arhitekt; Roberto Valle Gonzalez, 2001; projekt umesti volumen novega vinskega muzeja (oblečen v leseno fasado) med ruševine gradu na tak način, da se od njih odmakne. Tako nastane jasna meja med novim posegom in obstoječim stanjem gradu.

vstavljen volumen vinske kleti med obstoječe stene gradu Panafiel, Valladolid, vir; revija Detail, 6/2001

Razširitev muzeja v Moritzburgu, Halle, arhitekt; Nieto Sobejano Arquitectos; arhitekta z razširitvijo muzeja ne posegata v obstoječe stene grajske ostaline, temveč se od nje odmakneta na tak način, da formirata novo strešno konstrukcijo, ki nosi vstavljen volumen. Materiali, v katere je oblečen nov objekt, so sodobni in tako tvorijo jasen kontrast med starim in novim, a ne preglasijo obstoječega.

Palais de Tokyo, Pariz, arhitekta; Lacaton & Vassal, 2012, utrip, vir; http://www.lacatonvassal.com/data/images/full/20080417-001746-z533.jpg

Palais de Tokyo, Pariz, Lacaton & Vassal, 2012; arhitekta sta z vmestitvijo novega programa umetniškega centra v zapuščeno zgradbo omogočila, da je prostor na novo zaživel. Prostore sta pustila brez večjih oblikovnih posegov. Prenovila sta ga v smislu napeljave elektrike in razmestitve vtičnic, da bi tako lahko zaživela umetniška produkcija v prostorih. Danes je to bolj prostor umetniške produkcije in ne toliko prostor razstav. Rešitev kaže na to, kako je za uspešno oživitev zapuščenih prostorov potrebno premisliti predvsem programsko organizacijo novega posega. Ta je tista, ki prostor resnično navdahne z novim življenjem.

pogled na dvorišče in vstavljen volumen med ruševine v ozadju, vir; http://www.stadtmarketing-halle.de/ DownLoads/323/moritzburg_hof.jpg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

notranjost intervencije. Novi volumen se ne dotika obstoječega stanja, ohranja distanco, vir; http://2.bp.blogspot.com/-yFo5ViN1rJQ/UFAKi5VQXfI/AAAAAAAABAc/mlnc1QUFfYw/s1600/InternalWallsA%252BU+journal-5.jpg

Vipavskem Križu

V seriji fotografij po Toskani Giannija Berenga Gardinija lahko opazujemo puščanje odprtega prostora na fotografijah, kjer značilna pokrajina postane preproga različnih ploskovno formiranih tekstur in odtenkov sive, človeške figure pa le silhuete; zlijejo se s prostorom v katerem se nahajajo. Figura tako ni več fokus fotografije, temveč le element. Bolj je pomemben ta odnos, ki se med človeško figuro in pokrajino vzpostavi. Z vzpostavljanjem mreže aktivnosti po Vipavski dolini in prenovo gradu v Vipavskem Križu ter poznejšo prenovo ostale nepremične kulturne dediščine želim poustvariti ta občutek prepletenosti uporabnika s širšim prostorom Vipavske doline, ki ga lahko beremo iz fotografij G. B. Gardinnija.

Gianni Berengo Gardin, Toscana, 1958, vir; http://anakegoodall.files.wordpress.com/2012/05/im-farming-gianni-berengo-gardin-toscana-1958.jpg

Gianni Berengo Gardin, Toscana, 1958, vir; http://1.bp.blogspot.com/-J-mDGaGMcCA/UUdUDId9dNI/AAAAAAAACJA/qv7smlcSg8k/s1600/doc.jpeg

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

7. Projekt “We throw a stone into the water. Sand swirls up and settles again. The stir was necessary. The stone has found its place. But the pond is no longer the same. I belive those buildings only be accepted by their surroundings if they have the ability to appeal to our emotions and minds in various ways. Since our feelings and understanding are rooted in the past, our sensuos connections with a building must respect the process of remembering.” – P. Zumthor, Thinking architecture, Birkhauser-Publisher for architecture, Basel, 2006, str. 18 Zumthor govori o zgradbi kot o kamenčku, ki ga spustimo na dno jezera, kjer zavrtinči pesek, ki se po določenem času ponovno umiri. Kamenček je na svojem mestu, a jezero ni več enako. Verjame, da so zgradbe sprejete v nekem prostoru le če imajo sposobnost apelirati na naša čustva in misli na različne načine. Ker so naši občutki in razumevanja stvari zakoreninjeni v preteklosti, morajo naše senzorične povezave z zgradbo spoštovati proces spominjanja.

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

7.1. Zasnova trga Zaradi motečih elementov, ki so se na trg skozi leta nekontrolirano nalagali, se je izgubila kvaliteta praznega prostora pred gradom, ki s svojo višinsko razgibanostjo ponuja zanimive možnosti povezovanja nivoja gradu (višje) in nivoja cerkve (nižje). Prenova predvidi odstranitev motečih elementov zelenja, ukinitev parkirnih površin (razen za dostavo in dostop za stanovalce) in premestitev obstoječih obeležij na primernejša mesta novega trga. Z vstavljanjem tribun, se rešuje višinska razlika med gradom in cerkvijo. Nova zazelenitev spoštuje veduto gradu in cerkve v prostoru in se zato umakne na rob trga, tako da ustvarja zalive sence pod katere se namestijo sedalne površine.

današnje stanje trga, “Placa”

občutek parternega prostora je razdeljen zaradi izbire tlakovanja

pogled preko očiščenega trga proti gradu

reprezentančne stavbe (grad in cerkev) so prikrite, ter tako ne ustvarjajo roba trga

pogled preko očiščenega trga proti cerkvi

odstranitev motečih elementov; avtomobili in zelenje Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

obstoječe stanje trga na maketi reševanje višinske razlike

višinska razlika med koto trga in koto cerkvije

fotografija škarpe, ki nastane med predprostorom cerkvije in trgom Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

reševanje višinske razlike trga z vstavitvijo tribun med nivo gradu in nivo cerkve

situacija trga z tribunami, ki se spuščajo proti cerkvi

tribune

nove lokacije že obstoječih obeležij

nova zasaditev na robovih trga

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

7.2. Zasnova gradu Koncept prenove gradu temelji na poudarjanju kvalitet prostora ruševine. Vrzel, ki je nastala z opustitvijo gradu je na novo zaživela v novem prostorskem konceptu, kjer je prostor južnega trakta postal velika dvorana na prostem. Zato se mi zdi smiselno prostor ruševine ohranjat tak, kot je, ter ga smiselno vključit v revitalizacijo. Izrazit utrdbeni značaj gradu navzven ter značaj dvorca navznoter (na grajskem dvorišču) prinašata zanimiv kontrast, ki ga je pri prenovi tudi smiselno zasledovati.

dvojnost zaprtega zunanjega in odprtega notranjega značaja gradu, vir; osebni arhiv

ruševine južnega trakta, vir; ZVKDS Nova Gorica

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Severni trakt gradu je prenovljen. V njem se nahaja štiriletka osnovne šole ter enota vrtca. Prenova je dosledno revitalizirala prostor grajske razvaline, tako da je celoten severni trakt poskusila rekonstruirati. A na ta način je možno moč in kvaliteto ostalega dela ruševine še bolje občutiti.

pogled na dvorišče, kjer je jasno vidna prenovljena šola (levo) in ruševine (desno), vir; osebni arhiv

vhod s trga v prenovljeno šolo, vir; osebni arhiv

stik prenovljene šole v severnem traktu in ruševin gradu, vir; osebni arhiv Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

študije načina posega v prostor ruševine

1. Zapolnjevanje celotnega prostora ruševine; prostor izgubi na svoji kvalititeti, saj se občutek “ruševinskosti” izgubi.

2. Možnost delne zapolnitve prostora ruševine; potreben je močen koncept, da ostane nov poseg jasno ločen od obstoječega stanja.

4. Varianta, kjer se kletni volumen vzdigne v južni trakt obstoječe ruševine, ter tako pušča prazne prostore na krajšem vzhodnem in zahodnem delu gradu. Ker prostora nista dovolj močna v svoji prostorski formulaciji, se izgubi občutek praznine med ruševinami in prevlada nova intervencija.

5. Končna varianta z kletnim volumnom, ki se zaviha med ruševine vzhodnega in zahodnega trakta ter tako pušča najkvalitetnejši del ruševine južnega trakta takega, kot je.

3. Formiranje podkletitve gradu, kjer bi bil nastanjen program. Na tak način pridobimo željen izpraznjen prostor med ruševinami.

Vprašanje torej obstaja, kako se lotiti prenove grajske razvaline na način, da bo zaživela v novi luči, tako da ne bo delovala samostojno, ločeno od novega posega. Ravno nasprotno, kako lahko nov poseg ter ruševina črpata drug od drugega in se med seboj osmišljata? Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Koncept predvidi umestitev kletnega volumna, ki se zaviha v krajša trakta gradu na vzhodu in zahodu, praznine ruševine južnega trakta gradu pa poseg ne zapolni. Grad se v kletni etaži tudi odpre skozi obstoječo zunanjo steno gradu na samostanske vrtove, kjer se odpira razgled proti kraškim gričem. Od vhoda preko grajskega dvorišča pa se skozi vzhodni trakt spustimo na Poštajn (nekdanja obrambna terasa gradu), od koder se odpira razgled na Vipavsko dolino. Na tak način se omogoči, da se obiskovalec na novo zave svoje umeščenosti v širši kontekst doline. Tlakovana površina trga preide na grajsko dvorišče, kjer se volumna na krajših stranicah vzdigneta in s tem pustita prosto pritličje. Tako se izkušnja sprehoda od vhoda v Vipavski Križ, preko prenovljenega trga in grajskega dvorišča na terase okrog gradu še bolje poenoti. problem obstoječe višinske razlike med koto grajskega dvorišča in terasami

obstoječe stanje

volumen vstavljen pod grad, kletna etaža

volumna, ki zrasteta med grajske ruševine (vzhodni in zahodni trakt)

preplet starega in novega, puščanje praznine južnega trakta

nov poseg se preko odprtine v južni steni gradu odpre na terase samostanskega vrta

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

poti skozi prostor

programska shema

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

sheme uporabe odprtega prostora grajskega dvorišča in ruševine južnega trakta

1. Grajsko dvorišče se lahko izkoristi za umetniške delavnice ali razstave.

1. Izraba praznine grajske ruševine v namene ustvarjanja umetnikov. Umetniške kolonije.

2. Koncerti in predstave v objemu grajskega dvorišča.

2. Rastave v ruševinah južnega trakta...

3. Letni kino... Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

izraba večnamenske dvorane v kleti

predeljevanje prostorov v kleti možnosti predeljevanja kletnih prostorov

predstave, koncerti, predavanja... uporaba celotnega kletnega prostora

umetniške delavnice, kolonije...

prva razstava v osrednjem prostoru, ter druga okrog njega.

razstave...

obstoječe klet in stolpi, ter orednja dvorana z foayerjem in izstopom na terase. Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

konstrukcijska zanova gradu V prvi fazi se izvede ojačitev obstoječih sten ruševine, saj je trenutno stanje prenevarno. V stene se izvrta manjše luknje, v katere se vbrizga cement, ki zapolni pore v notranjosti ter bolje poveže steno. Volumni, ki se zaradi prostorskega učinka vzdignejo nad pritličje in parter gradu, se nato fiksirajo z jeklenimi nosilci v obnovljene stene in ojačajo z jeklenimi vezmi. Konstrukcija celotnega volumna, ki lebdi nad pritličjem je izvedena z jeklenimi stebri in nosilci, ki so ustrezno zavetrovani v vzdolžni smeri. Nad kletno etažo se izvedejo jekleni nosilci po kampadah, ki nosijo AB ploščo tlaka grajskega dvorišča. Pri obnovi obstoječih sten gradu in stolpov se ne predvideva dodatnega podtemeljevanja, saj lahko sklepamo, da grad stoji na trdnih skalnatih tleh. Dodatno podtemeljevanje se izvede po raziskavi obstoječega stanja in posvetu z strokovnjakom za geomehaniko. Novo vstavljeni kletni volumen se temelji s pasovnimi temelji, ki so povezani s temeljnimi gredami.

Dan Graham, “Curve and straight line” (krivina in ravna črta), umetniško delo v Baslu, Švica, vir; http://ir2.flife.de/data/novartis2009/igb_html/ index.php?bericht_id=1000002&index=1004&lang=ENG&image_ id=23

Dan Graham, “Rectangle inside cylinder” (pravokotnik v cilindru), umetniško delo v New Yorku, vir;http://4.bp.blogspot.com/_CfIHCuyRO8c/TOqWe0dwT2I/ AAAAAAAAAAk/wyWsgBtyNnw/s1600/2970086290_a85486b513_o.jpg

materiali Z izbiro materialov želim pokazati na kontrast med novim posegom in obstoječim stanjem. Celotna konstrukcija je izvedena iz jeklenih “I” nosilcev različnih dimenzij in jeklenih stebrov. Volumni so oblečeni v stekleno fasado s katero ne poskušam doseči učinka prosojnosti, ravno obratno; z izbiro polprosojnega, polreflektivnega stekla želim poustvariti občutek, ki ga v svojih delih zasleduje umetnik Dan Graham. Njegova umetniška dela zaradi izbire primernega stekla in ukrivljanja površin ustvarjajo občutek jasne meje, ki se izriše z reflektiranjem prostora, v katerega je postavljeno. Obenem pa ustvarja občutek neskončnega fragmentiranega prostora. Podobno, kot to doseže arhitekt Jean Nouvel na stavbi Fundacije Cartier v Parizu. Tlakovane površine so v celoti izvedene iz mikroarmiranih betonskih plošč z dodanim pigmentom.

fasada Fundacije Cartier, Pariz, arhitekt: Jean Nouvel, vir; http://qews.info/wordpress/wp-content/uploads/2010/03/ Cartier-Foundation-2.jpg

fasada Fundacije Cartier, Pariz, arhitekt: Jean Nouvel, vir; http:// www.flickr.com/photos/joaoornelas/504840378/

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

fotografije makete

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

8. Grafične priloge -

obstoječa situacija 1:500 ureditvena situacija 1:500 tloris kleti 1:250 tloris pritličja 1:250 tloris 1. nadstropja 1:250 tloris 2. nadstropja 1:250 tloris strehe 1: 250

prerez A - A 1:250 prerez B - B 1:250 prerez C - C 1:250 prerez D - D 1:250 prerez E - E 1:250 prerez 1 - 1 1:250 prerez 2 - 2 1:250

- zahodna fasada 1:250 - južna fasada 1:250 - vzhodna fasada 1:250 - fasadni pas 1:25 - prostorski prikazi Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

obstoječa situaija 1:500 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Ureditvena situacija območja 1:500 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Tloris kleti 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Tloris pritličja 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Tloris 1. nadstropja 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Tloris 2. nadstropja 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Tloris strehe 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Prerez A-A 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Prerez B-B 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Prerez C-C 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Prerez D-D 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Prerez E-E 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Prerez 1-1 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Prerez 2-2 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Zahodna fasada 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Južna fasada 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Vzhodna fasada 1:250 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

Fasadni pas 1:25 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

ruševine južnega trakta nekdanjega gradu

grajsko dvorišče Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled na južno stran gradu in terase samostana

vzhodni del gradu - Poštajn Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled iz kletne etaže na terase samostana in proti kraškim gričem

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled v stolp Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

pogled iz čitalnice knjižnice na stolp gradu

pogled iz dvovišinskega prostora knjižnice na ruševine južnega trakta Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

9. Zaključek V objektu, kjer je prisoten spomin - kolektiven ali individualen - moramo pustiti, da svoje življenje še naprej živi, ker iz ljubezni ne moreš nekoga ubiti. Hkrati pa moramo stavbi dati novo - naše življenje. Vprašanje je prav ta dialog med obema življenjema. Če, z zgolj formalnim, praznim restavriranijem, ubijemo življenje, ni več dialoga, ker ga ni z mrtvecem. Toda, dialoga tudi ni, če pristopamo nasilno, če vsilimo naš koncept in utišamo spomin v objektu. Pred tem pa nas varuje ljubezen. - Križaj, Svetozar, Arhitekt, katalog razstave, Pilonova galerija, Ajdovščina, 1986. Človek je s svojo prisotnostjo in bivanjem v prostoru odgovoren za ohranjanje spomina v njem. Od tega, kako bomo danes pristopili do kulturne dediščine in spomina, ki se v njej hrani, je odvisna raven naše kulture kot celotne družbe. Z mero subtilnosti in premišljenega načrtovanja lahko v prihodnje različne prostore nepremične kulturne dediščine s pomočjo revitalizacije na novo osmislimo in med seboj bolje povežemo, tako da se formira nova podoba prostora, v katerem se skupaj nahajamo.

ZAHVALA Zahvalil bi se staršema, za vso podporo v času študija; Nuški za prijetno družbo, podporo in koristne nasvete; Vojtehu in Maruši za navdušenje nad ukvarjanjem s prostorom in vse pridobljeno znanje; Urošu za koristne nasvete; Josipu in Mihajlotu za pomoč pri konstrukcijski zasnovi projekta; Tadeju Bolti za vso pomoč; vsem prijateljem in sošolcem za prijetna leta študija in vsem ostalim, ki so kakorkoli pripomogli k izdelavi te naloge. Ljubljana, 23. maj 2013 Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu

10. Viri in literatura - Marleau-Ponty, Maurice, Vidno in nevidno, slov. Prev. Ana Samardžija, Nova revija (Zbirka Phainomena), Ljubljana, 2000 - Križaj, Svetozar, Arhitekt, katalog razstave, Pilonova galerija, Ajdovščina, 1986. - Tarkovsky, Andrei, Ujeti čas, EWO, Ljubljana, 1997. - Hočevar, Meta, Prostori Igre, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana, 1998. - Tanizaki, Jun’Ichiro, Hvalnica senci, slov. prev. Branka Klenovšek, Študentska založba, zbirka Koda, Ljubljana, 2002 - Bachelard, Gaston, Poetika prostora, slov. prevod, Tanja Lesničar Pučko, Študentska založba (Koda), Ljubljana, 2001. - Palasmaa, Juhani, Oči kože, slov. prev. Gregor Moder, Studia Humanitatis (Varia), Ljubljana, 2007. - Kent C. Bloomer in Charles W. Moore, Body, Memory and architecture, Yale University press, New Haven in London, 1977. - Zumthor, Peter, Thinking architecture, Birkhauser-Publisher for architecture, Basel, 2006 - Stanič, Tomo, Arhitekturni gledalec, Studia humanitatis, Ljubljana, 2011. - Woodward, Cristopher, In ruins, Vintage, London, 2001 - Ravnikar, Edvard, zbral in uredil Aleš Vodopivec, Umetnost in arhitektura, Slovenska matica, Ljubljana, 2007 - Heidegger, Martin, “Grajenje, prebivanje, mišljenje”, slov. prev. Aleš Košar, v: Arhitektov bilten: AB, let. 28 (1998), št. 141/142, str. 78-83. - Schildt, Göran, Alvar Aalto in his own words, Otava publishing company, Helsinki, 1997. - Kahn, Louis I., Louis I. Kahn / Robert McCarter, Phaindon, London, New York, 2005. - Sapač, Igor, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, Srednja in spodnja Vipavska dolina, Viharnik, Ljubljana, 2009 - Sapač, Igor, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, Zgornja Vipavska dolina, Viharnik, Ljubljana, 2008 - Helena Seražin, Umetnostna topografija Slovenije, Upravna enota Ajdovščina, Umetnostno zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Ljubljana, 2012 - Medvešček, Peter, Opis Sv. Križa, Gorica, 1904 - Cunoldi Annibel, Crocevita tra passato e futuro. Il castelo Attems Santa Croce. Fotoinstalazioni nella sede del comune di Gorizia. Palazzo Attems Santa Croce, Gorizia, 2004

- Stele, France, Arh. Jože Plečnik v Italiji, Slovenska matica, Ljubljana, 1967 - občina Ajdoščina - Pokrajisnki arhiv Nova Gorica - ZVKDS Nova Gorica

Človek

in ruševine

idejna zasnova revitalizacije gradu v

Vipavskem Križu