Martin Pelcl

a

dialog v sodobni arhite turi, komunikacija z na ročnikom in uporabn na arhitektura onstra braževanje dialoga je in javnosti in opredelj evanje želja. dialog v s dobni arhitekturi. pove zovanje arhitektov in n Univerza v Ljubljani

Fakulteta za arhitekturo

Martin Pelcl

Arhitektura dialoga

doc. dr. Petra Čeferin

doc. mag. Tomaž Krušec

lektorirala: prof. Ana Orožim

2006 2013

1

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

a 2 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

d

Izjava o avtorstvu Ime in priimek: Način študija: Vpisna številka: Študijski program:

Martin Pelcl redni 25060111 Arhitektura

S svojimi podpisom zagotavljam, da: -je predložena diplomska naloga/delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela; -sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženi nalogi/delu, ustrezno navedena oz. citirana; -sem poskrbel/-a, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predložene naloge/dela; -sem pridobil/-a vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo nalogo/ delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženi nalogi/delu; -se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s

Datum

______________________

katerim so tuje misli oziroma ideje predstavljene kot lastne – je kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95, 68/2008), morebitna kršitev pa pomeni tudi hujšo disciplinsko kršitev po določbah Pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov Univerze v Ljubljani.

-se zavedam škodljivih posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo nalogo/delo in za moj status na Pedagoški fakulteti; -so elektronska oblika diplomske naloge/dela, naslov (slov., angl.), povzetek (slov., angl.) ter ključne besede (slov., angl.) identični s tiskano obliko diplomske naloge/dela ter soglašam z objavo elektronske oblike diplomske naloge/dela v zbirki »Dela PeF UL«; -je diplomska naloga/delo lektorirano in urejeno skladno s fakultetnim Pravilnikom o diplomah.

Podpis avtorja/-ice _________________________

3 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

a 4 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Zahvala

d

Zahvaljujem se vsem, ki so me strokovno in moralno podpirali pri nastajanju diplomskega dela. Posebej bi se rad zahvalil mentorici dr. Petri Čeferin, ki je nenehno skrbela za kvaliteto besedil in me usmerjala pri mojem razmišljanju. Zaradi nje je naloga celovita in smiselna. Rad bi se zahvalil tudi mag. Tomažu Krušcu za strokovno podporo in praktične usmeritve.

Ne smem pozabiti tudi na stalno podporo Taje Benčina in drugih prijateljev.

Zahvalil bi se rad tudi vsem tistim arhitektom in strokovnjakom, ki podpirajo projekt, ki sem ga orisal v zaključku diplomskega dela in verjamejo, da lahko s skupnimi močmi pomagamo pri izboljšavi razmer slovenskega arhitekturnega prostora.

5

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kazalo

Zahvala 5 Kazalo 6 Povzetek 10 Abstract 12 Predgovor 14 Opredelitev problematike

a Miselna fiksacija 25 V stiku s konkretnimi razmerami 26 1. 2 Med teorijo in prakso 28 Med arhitekti

16

2 Arhitektura in zunanji svet 16 3 Grajeno kot dokaz pomanjkanja komunikacije 16

Metodologija in struktura naloge 17

1 Razprava: pomanjkanje komunikacije v arhitekturi, grajeno kot dokaz, pomanjkanje komunikacije 17 2 Raziskava: opredelitev pojma dialoga v arhitekturi 18 3 Raziskava: intervjuji arhitektov 18 4 Raziskava: intervjuji naročnikov in uporabnikov 18 5 Zaris odgovora na obravnavano problematiko 18

6 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1. Razcepi znotraj arhitekture 22 1. Med zamislijo in realizacijo 23 Rojstvo zamisli 23

30

2. Razcepi med arhitekturo in „zunanjim svetom“ 32 2.1 Med izobraževanjem in projektantsko prakso 32

Nezanimanje za aktualne probleme 34

2.2 Med arhitekturno stroko in družbeno realnostjo 37 Pogled na sodobno družbo 37 Depolitizacija in pasivnost

40

Umik arhitekturne stroke pred družbenimi problemi 42 Brezciljnost in dezorientiranost arhitekture 42 Arhitekt in zahteve trga 46

2.3. Med arhitekturo in uporabnikom ter naročnikom 49

Človek – uporabnik arhitekture 49 Kapitalski trg in izkrivljanje komunikacije

d

53

Pogoji za dialog

2.4. Med arhitekturo in mediji 54

Isti jezik 86 Razumevanje bistvenega 89 Enakost v dialogu 90 Obojestranska angažiranost 92 Pomen moderatorja dialoga 93 Pogovor in dialog 94 Ustvarjalni potencial dialoga 94 Pogoji za dialog 95 Vloga in pomen moderatorja dialoga 95

Arhitektura in medmrežje

54

K dialogu 59 Grajeno kot odziv na pomanjkanje komunikacije 60 Arhitektura v službi potrošništva 61 Tehnologija in scenografija

61

2. Razcepi med arhitekturo in „zunanjim svetom“ 61 Arhitektura v službi spektakla 64 Ikoničnost arhitekture 65 Podoba in preračunljiv diagram 67 Preračunljiv diagram 67 Podoba 69 Okleščena in slikovita forma 71

K dialogu stavb z uporabnikom in družbeno vlogo 79 Pogovor in dialog 82 Ustvarjalni potencial dialoga 83 Kreativnost v dialogu 84 Konflikt in kreativni konflikt

85

86

Analiza pogovorov 101 Enakost v dialogu med arhitektom in naročnikom 101 Vloga naročnika v arhitekturi Vloga uporabnika v arhitekturi Arhitektova integriteta 104 Konflikt in kreativni konflikt

102 103

106

Angažiranost arhitekta in naročnika 107 Jezik v dialogu med arhitektom in stranko 107 Besede 107 Vizualno 108

7

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Taktilno, doživeto

prostor 127

110

Razumevanje bistvenega, razumevanje želja in potreb 111 Razumevanje pomena želja

111

Pomen dialoga za dobro arhitekturo 113 Povzetek ugotovitev in kritično stališče 115 Enakost v dialogu 115 Arhitektovo zagovarjanje strokovnosti 115 Angažiranost arhitekta in naročnika 115

Jezik v dialogu med arhitektom in stranko 116 Razumevanje bistvenega, razumevanje želja in potreb 116 Kaj lahko sklepamo iz pogovorov 117 Slovenska družbena realnost 121 Analiza pogovorov

121

Prvi stik, izbira arhitekta Odnos z arhitektom 125

8 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Temeljne prvine arhitekture

126

Vaša sanjska hiša, umestitev v

122

Vaša sanjska hiša, konkretne želje 129 Prvi stik in izbira arhitekta 132 Vloga arhitekta 132 Odnos z arhitektom 132 Opredeljevanje želja in temeljne prvine arhitekture 132 Navezava na raziskovalno vprašanje 132 Izhodišča za dialog 133

Zaključek 134 Namen kreativnega vmesnika je krepitev komunikacije in nastop arhitekture na spletu 142 Problemi in načini njihovega reševanja 143 Izobraževanje 143 Razumljiv jezik 143 Skiciranje 143 Fotografije 143 Taktilno, doživeto 143 Razumevanje bistvenega in opredeljevanje želja 143 Obojestranska angažiranost

144

Delovanje kreativnega vmesnika 144

Lažje odločanje in dve skrajni možnosti za odločitev 145 Izbira slabih možnosti ni mogoča 145

1. 3.1 Pogledi iz hiše 162 1.3.2 Prostori in zunanjost 1.3.3 Hiša in okenske odprtine

Temeljne prvine arhitekture 146 Definicija temeljnih prvin 147 Vsebina vmesnika 148 Prvo poglavje: osnove o projektu 148

2.1 Stavbni volumen 168

Izbira regije 148 Okvirna velikost objekta 148 Pričakovana cena projekta in cena izvedbe 148 Velikost in tip parcele 148 Lokacijska informacija in geodetski posnetek 148

2.2.1 Velikost prostorov 174 2.2.2 Artikulacija prostorov 2.2.3 Povezanost prostorov 2.2.4 Fleksibilnost prostorov

1.1 Stavba in širši kontekst 150 1.2 Stavba in neposredna okolica – zunanji dejavniki 152 1.2.1 Odnos stavbe do terena

152

1.2.2 Odnos stavbe do parcele 154 1.2.3 Odnos do okoliških objektov 156 1.2.4 Fasada in material fasade 158 1.2.4 Fasada in material fasade 160

1.2 Stavba in neposredna okolica – notranji dejavniki 162

164 166

2.1.1 Oblika stavbnega volumna 168 2.1.2 Fleksibilnost stavbnega volumna 172

2.2. Prostori

174 176 178 180

Zaključna faza kreativnega vmesnika 182 Tretje poglavje: zapis želja in izbira arhitekta 182 Naročnik 182

Arhitekt 182 K dialogu 187 Viri in literatura Kazalo slik in shem

188 192

9 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Povzetek

10 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Tema diplomskega dela je raziskovanje vse večje odsotnosti komunikacije in dialoga v arhitekturi.

Diplomsko delo obsega raziskavo in predloge za rešitev, ki bi okrepila komunikacijo in spodbudila dialog. Naloga je vsebinsko in metodološko razdeljena na tri sklope. raziskave je pokazal, da so nestrokovnjaki, potencialni Prvi sklop: razprava o problematiki raziskave. naročniki arhitekture, slabo obveščeni o možnostih, Namen razprave je opredelitev splošnih ravni ali ki jih ponuja arhitektura, in neopredeljeni glede razcepov, na katerih je mogoče zaznati pomanjkanje vprašanj, ki zadevajo temeljne arhitekturne prvine. komunikacije. Pomanjkanje komunikacije ali razcep se začne že znotraj arhitekture, med idejo Peti sklop: zaris spletne aplikacije „kreativnega in realizacijo. Naslednji razcep je v komunikaciji vmesnika“, ki bi omogočila boljšo komunikacijo med med teorijo in prakso, ki se nadaljuje kot razcep arhitekti in uporabniki/naročniki. Zadnji del naloge med izobraževanjem in projektantsko prakso. se je ukvarjal z upoštevanjem konkretnih smernic za Pomanjkanje komunikacije izven arhitekture pa krepitev dialoga in je reševal konkretne probleme je prisotno v razcepu med arhitekturno stroko slovenske arhitekture in povprečnega naročnika. in družbeno realnostjo, ki se nadaljuje v razcepu Rešitev je bila predstavljena v obliki koncepta za med arhitekturo in uporabnikom. Za podrobnejšo interaktivno spletno aplikacijo. Namen aplikacije raziskavo problematike je bilo izbrano pomanjkanje je krepitev dialoga med arhitektom in naročnikom komunikacije med arhitektom in uporabnikom. V ter izobraževanje naročnika o temeljnih prvinah razpravi je bila prvenstveno uporabljena analiza arhitekture. Sekundarni namen je predstavitev sekundarnih virov. arhitekturnih pisarn in krepitev njihovega medsebojnega dialoga. Naročnik bo po korakih Drugi sklop: opredelitev pojma dialoga. Namen spoznaval temeljne prvine arhitekture. Interaktivne raziskave je bila določitev prednosti in pogojev vsebine mu bodo pomagale, da bo lažje opredelil za dialog, ki je pomembno orodje za krepitev svoje želje in jih posredoval izbranemu arhitektu. komunikacije in spodbujanje kreativnosti. Izsledki so bili okvir za zasnovo empirične raziskave. V raziskavi pojma dialoga je bila uporabljena analiza sekundarnih in primarnih virov.

Tretji in četrti sklop: intervjuji z arhitekti in uporabniki/naročniki. Empirični del naloge je obsegal kvalitativno raziskavo v obliki polstrukturiranih intervjujev z arhitekti iz uveljavljenih slovenskih praks in kvantitativno raziskavo v obliki ankete z zaprtim tipom vprašanj za slovenske naročnike. Namen intervjujev je bil določitev konkretnih smernic za okrepitev dialoga v projektantski praksi. Ta del raziskave je pokazal, da so pri nas dobra izhodišča za oblikovanje dialoga. Namen intervjujev z uporabniki/ naročniki pa je bil poskus opredelitve problemov, s katerimi se pri nas sooča povprečni naročnik. Ta del

a

Slika 1: Peter Zumthor Kapela Bratov Klaus: arhitektura mora biti v dialogu z vsemi človeškimi čuti.

11 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Abstract

12 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra ÄŒeferin, Somentor: doc. TomaĹž KruĹĄec,

Main topic of my work is the research of dialogue and communication within architecture. Another field is investigation of how architecture communicates with outer world. Final aim of thesis is the outline for solutions, derived from different phases of research. define whishes and expectations of a client. With Structure is divided in three parts and six main aggregated examples of good architecture the client chapters. The first part contains in depth discussion. is interactively guided through sixteen trivial steps.

The goal is to define in which stages architecture Through liking and shortlisting his psychological lacks communication. Within architecture, there is profile and his prospect for architecture are being possible to trace lack of dialogue between realization forme. The result of the procedure is a list of whishes, and the initial idea itself. The same problem, which translated to architectural languages and forwarded becomes evident when we make one step further, to most appropriate architect for the project. Motive is the lack of dialogue between theory and practice. for the future is connection architect together to Furthermore, there is not enough cohesion among encourage thinking about good architecture and architects themselves. Therefore we can evidently education of clients. track a lack of communication between education and architectural practice. Architecture and real world is becoming parted and unconnected, which is evident also in its relation to public. Yet another lack of communication has been identified between architecture and society, which continues in insufficient communication between users and architects. During the discussion brief solutions are given in terms of strengthening communication with a powerful tool, the dialogue.

In second part, main goal was to theoretically research the dimensions and conditions for dialogue and to find outline for further specific analysis of Slovenian society. In empirical part, eight interviews have been made with renowned Slovenian architectural practices. Outlines were derived how to encourage communication and dialogue in practice, what also gave the framework for further investigation. In survey I was questioning couple hundred people, who already contacted an architect. The research was crucial for the prototype of a solution.

In third part the solution was given in the form of a framework for a technical prototype. Creative interface is online application, aimed to properly

d

Slika 2: Astley castle, Witheford Watson Mann, Anglija: Arhitektura ne sme pozabiti na dialog z zgodovinskim prostorskim kontekstom.

13

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra ÄŒeferin, Somentor: doc. TomaĹž KruĹĄec,

Predgovor

14 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Na svoji izobraževalni poti usposabljanja za poklic arhitekta sem si v okviru fakultete za arhitekturo pridobil bolj ali manj trdne predstave o tem, kaj naj bi arhitektura bila. Učili smo se različne vednosti in znanja, ki konstituirajo dejavnost arhitekture, in počasi oblikovali svoje stališče v arhitekturi. Spoznali smo, da se je potrebno boriti za tisto, kar je bistveno v arhitekturi, za lastni izraz, pa tudi za vse otipljive in izmerljive kvalitete prostora, ki so ustvarjene na podlagi neke arhitekturne ideje. Verjetno lahko rečemo, da na koncu študija večina pozna temeljne prvine arhitekture in se zaveda velike arhitektove odgovornosti pri snovanju kakovostnega okolja za bivanje ljudi. V času študija je iz leta v leto v nas rasla samozavest, da bomo lahko s kreativnostjo pomagali pri spreminjanju našega bivalnega okolja na boljše.

Koliko hitro pa sem prestopil varni prag fakultete, ko sem se izvil iz »zastora ustvarjalnosti«, sem se med delom soočil z dejstvom, da so resnične družbene razmere velikokrat daleč stran od idealiziranih konceptov, ki smo jih risali v šoli. Ljudem so bile mnogo bolj kot lepota prostora pomembne druge stvari, preveč opazne barve fasade, razgibane in predimenzionirane stavbne mase, lončki pelargonij v obliki betonskih levov ob vhodih vratih. V pogovorih sem vedno znova ugotavljal, da so za povprečnega naročnika arhitekti zgolj umetniki, obsedeni z estetiko, ki dražijo ceno izvedbe. Zato tudi ni presenetljivo, da ljudje danes potrebujejo le risarje, ki pretvorijo njihove okorne skice v risbe za pridobitev gradbenega dovoljenja. Seveda je to precej očrnjena resničnost, dejstvo pa je, da velik del »arhitekture« nastane skozi oči tako mislečih investitorjev. Potrebujemo dokaz? O tem zgovorno priča degradiran slovenski prostor. Ali lahko rečemo, da ljudje arhitekture morda ne razumejo ali nočejo razumeti?

Sprašujem se, zakaj nas na to nihče ni pripravil.

Mnogi, marsikateri že skoraj v tridesetih letih,

sanjarimo o boljšem jutri za arhitekte. Sanjamo o zmagi na mednarodnih natečajih in razočarano rišemo garaže. Delamo za eksistenco in za plačilo, ki je daleč pod povprečjem sprejemljivega. To je realnost, v kateri se žalostno razkrojijo marsikatere ideje in zanos. Ravno navidezna brezizhodnost položaja me je spodbudila, da sem se lotil raziskave vprašanja, ki si ga vedno znova zastavljajo laiki:

»Zakaj bi potreboval arhitekta?

Kvadratno hišo si lahko narišem sam.« Kje se je zalomilo? Seveda, na eni strani je krivec družba, potrošniška, populistična in sebična... nanjo bi lahko obesili še kak kritičen pridevnik. Pa vendar so prav to naši potencialni naročniki, tisti, ki investirajo v arhitekturo. Dejstvo je, da ne moremo kar počez kriviti naročnikov. Arhitekti smo poklicani, da odgovarjamo na potrebe in zahteve sodobnega človeka, da odgovarjamo na stanje stvari, kakršno je - da odgovarjamo na konkretne probleme.

Zdi se mi pa, da se arhitektura večkrat bolj odmika od konkretnih problemov, kakor da bi se želela z njimi soočiti in jih reševati. V skrbi za ohranitev lastne integritete se zapira v svoj svet vrednot, izmišlja si fantastične utopije in futuristične teorije, piše manifeste o svetu, kakršen naj bi bil.

To sicer še ne pomeni, da je izgubila svojo verodostojnost. Kljub svojim stranpotem in trenutni dezorientiranosti ostaja dejavnost, ki lahko vpliva na razvoj pozitivnih družbenih razmer. Je dejavnost z bogato vednostjo o prostoru in ta spoznanja si je nabirala skozi stoletja človeške evolucije.

Problem je po mojem v tem, da je prišlo do razcepa v komunikaciji. Na eni strani je arhitektura zgradila svoj „notranji svet“, ki slabo deluje v dialogu z javnostjo, naročniki, s končnim uporabnikom. Na drugi strani

pa se je naročnik zaprl v svoj svet, v katerem ne vidi pomena arhitekture in izgublja občutek za temeljne kvalitete, ki so pogoj za resnično prebivanje (in ne zgolj preživetje). Vzpostavitev komunikacije med tema dvema svetovoma je nujna. Komunikacija je orodje, ki lahko ponovno približa arhitekturo ljudem.

Ne pravim, da lahko čudežno reši kompleksno problematiko, s katero se danes sooča arhitektura, lahko pa je dober začetek, da se arhitekturi povrne temeljni smoter. Kajti: čemu vse znanje, ki smo si ga pridobili v času študija, če ga ljudem ne moremo posredovati?

Slika 3: Otroci na stopnicah, Bolivija: Najpomembnejše poslanstvo arhitekture je, da ostane v dialogu z uporabnikom in njegovimi potrebami.

15

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Uvod Opredelitev problematike

16 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

V predgovoru sem izpostavil subjektivno opažanje, da je pomanjkanje komunikacije problematika, ki je lahko razlog za razcep med arhitekturo in konkretnimi problemi realnosti. Zato bo komunikacija v nadaljevanju raziskave vodilo za oblikovanje raziskovalnih stališč. Za premostitev razcepa pa komunikacija, pri kateri v resnici gre le za izmenjavo informacij, ni dovolj. Če želimo arhitekturo povezati z družbo in sodobnimi razmerami, potrebujemo njeno nadgradnjo, potreben je namreč dialog. V nalogi ga predlagam kot orodje za reševanje razcepa posebej zato, ker je katalizator ustvarjalnosti in izenačuje razlike med stranmi ter nagovarja k deljeni odgovornosti za prostor. Moja teza je, da z dialogom lahko prispevamo h kakovostnejši arhitekturi. Že površno raziskovanje odnosa arhitekture do „zunanjega sveta“ je pokazalo, da gre pri pomanjkanju dialoga za večplasten problem.

Razcep v komunikaciji bi lahko razdelili na dva dela. Prvi del so ovire v komunikaciji, ki nastanejo znotraj arhitekture same, drugi del pa kratki stiki, ki se zgodijo, ko arhitektura komunicira z zunanjim svetom. V diplomski nalogi sem se osredotočil na razcep med zamislijo in izvedbo, teorijo in prakso, stroko in javnostjo..., pri čemer me je posebej zanimal odnos oziroma razcep med arhitekturo in »zunanjimi« dejavniki, »konkretno situacijo«, v kateri arhitektura nastaja. Razcepe, ki so na delu v praksi arhitekture, sem razdelil v pet kategorij.

1 Znotraj arhitekture same 1.1 Med zamislijo in realizacijo Razcep med arhitekturno zamislijo in njeno realizacijo 1.2 Med teorijo in prakso Razhajanja med arhitekturno teorijo in prakso 1.3 Med arhitekti Razhajanja v okviru arhitekturne stroke

2 Arhitektura in zunanji svet 2.1 Med izobraževanjem in projektantsko prakso Razcep med doktrinami arhitekturnih šol in realnimi razmerami v projektantski praksi 2.3 Med arhitekturno stroko in družbeno realnostjo Razkol med arhitekturo in laično javnostjo 2.4 Med arhitektom in uporabnikom Pomanjkanje komunikacije med arhitektom in uporabnikom 2.5 Med arhitekturo in mediji Ne-razumevanje arhitekture v medijih

3 Grajeno kot dokaz pomanjkanja komunikacije Omenjeni razcepi pa imajo posredne povezave tudi v grajenem. Kratki stik v komunikaciji najdemo med stavbo in njeno vsebino, torej uporabnikom, družbeno vlogo,… V tem poglavju se posvečam

določitvi tistih smernic arhitekture, ki so razlog za ta kratki stik. Govorim o scenografiji, tehnologiji, potrošništvu in želji po spektaklu, ki arhitekturo reducirajo na diagram, podobo, ikono in formo.

Metodologija in struktura naloge

Že na podlagi povedanega je jasno, da gre pri vprašanju pomanjkanja komunikacije v arhitekturi za kompleksen problem, ki bi zahteval obsežno in poglobljeno obravnavo. V diplomski nalogi sem zgolj zarisal ta problem, pri čemer pa sem se osredotočil samo na en vidik problema. Osredotočil sem se na raziskavo odnosa med arhitekturno stroko in družbeno realnostjo ter natančneje razdelal odnos med arhitektom, naročnikom in/oziroma uporabnikom.

Pri izdelavi konkretnih projektov za gradnjo je namreč ta odnos bistven in v tem smislu je najbolj praktična manifestacija problematike razhajanj v komunikaciji. Poleg tega komunikacija med naročnikom in arhitektom poteka na konkretni ravni, zgrajena je okrog praktičnih in otipljivih dejstev, zato jih je lažje raziskovati in ovrednotiti. Na podlagi ugotovitev, ki jih pridobimo v raziskovanju odnosa, pa lahko najdemo tudi izhodišča za reševanje drugih razcepov v arhitekturi. Naročnik je namreč delček družbe in tako tudi zrcalo družbe, ki ji je namenjena arhitektova ideja, oblikovana pod vplivom izobraževanja in teorije. Arhitekt pa je predstavnik stroke, njegov/njen pogled na naročnika je oris odnosa, ki ga arhitekturna stroka goji do družbe.

Za obravnavo problema pomanjkanja komunikacije v arhitekturi sem uporabil naslednje raziskovalne metode:

1 Razprava: pomanjkanje komunikacije v arhitekturi, grajeno kot dokaz, pomanjkanje komunikacije Namen razprave je predstavitev različnih raziskovalnih stališč do obravnavane problematike na podlagi študija obsežne literature in pa opredelitev lastnega stališča. V razpravi sem določil pet prej omenjenih ravni pomanjkanja komunikacije in jih razvil ter utemeljil.

Razprava ima trodelno strukturo. Jedro vsebine vsakega poglavja je diskusija, ki obkroža specifično vprašanje. Zaključim jo z opredelitvijo lastnega stališča do izpostavljenega problema. Tretji del je povzetek poglavja, ki služi tudi kot napoved vsebine, ki sledi. Predstavljena stališča tujih strokovnjakov so formulirana v obliki verige delnih ugotovitev, ki jih argumentiram na podlagi lastnih opažanj, povzetkov ključnih del in citatov avtorjev.

Zavedam se, da so problemi pomanjkanja dialoga v arhitekturi med seboj tesno povezani, zato jih med seboj povezujem v zaključkih. Poglavja si vrstijo eno za drugim, vendar vrstni red ne določa hierarhije

17

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

njihove pomembnosti.

2 Raziskava: opredelitev pojma dialoga v arhitekturi Primarno stališče, ki ga zagovarjam v razpravi, je, da komunikacija, ki vodi v dialog, lahko prispeva k izboljšanju kakovosti bivalnega okolja. Zato je potrebna podrobnejša opredelitev pojma dialoga.

V poglavju me zanimajo njegove prednosti in konkretni pogoji za vzpostavitev dialoga med dvema stranema. Namen poglavja je začrtati okvirje, znotraj katerih bom izvedel kvalitativno raziskavo odnosov v slovenskem arhitekturnem prostoru.

3 Raziskava: intervjuji arhitektov Ugotovitve sem želel črpati iz uspešnih slovenskih praks, ki so prispevale h kvaliteti arhitekturnega prostora. Tema polstrukuriranih intervjujev je bil odnos naročnika in arhitekta, pri čemer so vprašanja nadaljevanje ugotovitev v poglavju pojem dialoga. Zanimalo me je tudi, kaj so temeljne prvine arhitektov pri oblikovanju arhitekture.

Za pogovore sem izbral osem arhitektov, ki (sodeč po njihovem opusu) na arhitekturo gledajo skozi različne zorne kote. Arhitekte sem izbral naključno in ne po nekem jasnem, vnaprej določenem sistemu.

Osnovni namen intervjujev ni bil polemiziranje o njihovih pogledih. Zanimalo me je predvsem, kaj so tisti aspekti, na katere mora biti arhitekt pozoren, če želi z naročnikom zgraditi dialoški odnos in ustvariti kakovostno arhitekturo. Izsledke sem uporabil kot vodilo pri oblikovanju rešitev v zaključnem delu naloge.

18 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

4 Raziskava: intervjuji naročnikov in uporabnikov Če sem v pogovorih raziskoval ciljno skupino

izbranih arhitektov, me je v kvantitativni raziskavi zanimalo splošno mnenje ljudi, ki so se že srečali z arhitektom ali to načrtujejo v prihodnosti. Namen je bil raziskati, kako na arhitekte gleda javnost na podlagi konkretnih vprašanj. Zanimalo me je tudi, kakšna je njihova predstava o kvalitetni arhitekturi, torej temeljne prvine arhitekture.

5 Zaris odgovora na obravnavano problematiko Na podlagi študija literature in empirične raziskave sem ugotovil, kaj je bistveni problem pri komunikaciji med arhitektom in naročnikom ter uporabnikom.

Splošne probleme, ki sem jih zaznal v razpravi, sem konkretiziral skozi pogovore in ankete. Konkretno poznavanje problematike v slovenskem prostoru pa mi je omogočilo, da v zadnjem delu naloge predlagam rešitev.

Ta je zastavljena v obliki koncepta za aplikacijo, ki jo imenujem kreativni vmesnik. V nalogi predstavljam zgolj oris, saj bosta realizacija in razvoj predmet mojega nadaljnjega dela. Njen namen je okrepitev odnosa med arhitektom in naročnikom individualne gradnje, ki je hkrati tudi uporabnik.

Kreativni vmesnik Kreativni vmesnik je načrtovan kot orodje, s pomočjo katerega bi ljudje zapisali, narisali, zabeležili svoje zavedne in nezavedne želje in jih posredovali izbranemu arhitektu. Omogočal bi reševanje temeljnega problema nerazumevanja med arhitektom in naročnikom ter uporabnikom.

Pomagal bi pri opredeljevanju želja, ki v samem izhodišču projekta večkrat ostanejo neopredeljene in informiral o bistvenih kvalitetah arhitekture, ki se jih ljudje večinoma sploh ne zavedajo. Naročnika bi angažiral, da že sam aktivno razmisli o tem, kaj bi želel dobiti z arhitekturo. Vmesnik bi naročniku lahko pomagal tudi pri težavnem postopku iskanja primernega arhitekta/arhitektke za dano nalogo.

Slika 4: Mavrični balkon, Barcelona: Poslanstvo arhitekture je, da v svoji zasnovi uporabnikom omogoči prilagoditve in vnašanje osebnega simbolnega pomena v prostor.

19

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1

20

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Razprava: Pomanjkanje komunikacije v arhitekturi

Vemo, da je esenca arhitekture v njeni ideji, ki mora združevati abstraktne ideale o kvaliteti bivanja in hkrati odgovarjati na veliko bolj konkretne zahteve ljudi, trga, robnih pogojev. V prvem poglavju me zanima predvsem ta relacija, torej povezanost med zamislijo in resničnimi razmerami. Prvi razcep se zgodi torej že v glavi arhitekta.

V

prašanje, ki ga izpostavljam v tej študiji, je prisotnost komunikacije. V besedilu iščem ovire za komunikacijo v sodobni arhitekturni praksi. Namen razprave je zastavitev okvirjev, ki bodo izhodišča za konkretno raziskavo slovenskega arhitekturnega prostora.

Komunikacijo v besedilu razumem kot povezanost med dvema temeljnima poloma, med katerima nastaja arhitektura, med arhitektom in njegovo zamislijo ter naročnikom in uporabnikom, ki predstavlja zahteve vsakdanje realnosti. Ovire, ki rahljajo vez med njima, sem opredelil kot kratke stike, razcepe, pomanjkanje stika v komunikaciji.

Odnos med glavnima akterjema, odgovornima za rojstvo arhitekture, sem v razpravi razdelil na več ravni. Najprej sem se dotaknil procesa nastanka ideje in opredelil njeno razmerje do realnosti, iz česar nastane prvi razcep. Naslednji razcep v komunikaciji sem navezal na odnos med izobraževalnim procesom arhitekta in projektantsko prakso. Izobraževalni proces namreč oblikuje razmišljanje arhitektov, projektantska praksa pa predstavlja način, kako se to razmišljanje prenaša v konkretno arhitekturno in družbeno realnost. V nadaljevanju sem želel opredeliti komunikacijo med arhitekti samimi s stališča vprašanja, ali med njimi obstaja skupna orientacija, torej neko vsem skupno mišljenje. Nato

pa sem se posvetil še vprašanju odnosa med arhitekturno stroko in javnostjo, ki v grajenem navsezadnje prebiva.

Pričujoče besedilo je poskus premisleka o kompleksnem odnosu med arhitekturno mislijo in realnimi problemi. Ta premislek kaže na nujnost vzpostavitve oziroma krepitve dialoga kot orodja za premostitev neujemanj in kratkih stikov. Dialog vidim kot orodje za oblikovanje kakovostnega bivalnega okolja.

Pri obravnavi navedenih problemov sem analiziral obsežno literaturo, ki je služila kot trdna opora mojemu premisleku in kot podkrepitev za utemeljitev ugotovitev, do katerih sem prišel v razpravi. Izbor literature je seveda omejen, zato so verjetno izpuščena številna pomembna dela, ki zadevajo obravnavano tematiko. Lahko rečemo, da je pričujoča raziskava zgolj prva skica obravnave problematike, ki je po mojem ključna za arhitekturo in njeno mesto ter vlogo v družbi.

21 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Namen besedila in raziskovalno vprašanje Namen besedila je opredelitev problematike za poglobljeno razumevanje raziskovalnega vprašanja. Delne ugotovitve, ki so navedene v poglavjih, služijo kot osnova, na kateri bom zgradil kvantitativno raziskavo za slovenski prostor.

Raziskava je zgrajena na dveh stališčih. Razvil sem jih iz poznavanja problematike sodobne arhitekture.

1. Prva hipoteza, ki izpostavlja problematiko: V arhitekturi je prisotno pomanjkanje komunikacije.

2. Druga hipoteza, ki rešuje problematiko: Dialog je orodje, ki lahko okrepi komunikacijo.

Metodologija, potek raziskave in izbira virov Potek raziskave je osnovan skozi argumentacijo stališč na treh ravneh. V besedilu za podkrepitev povzemam vire, citiram avtorje in intervjuvane arhitekte ter navajam konkretne, empirične primere iz prakse. Viri so bili izbrani za argumentacijo zastavljenih raziskovalnih stališč.

Izbrana dela izhajajo predvsem s področja aktualne arhitekturne kritike in esejistike, za podporo pa so navedene tudi klasične monografije s področja arhitekturne teorije.

1. Razcepi znotraj arhitekture

V

emo, da je esenca arhitekture v njeni ideji, ki mora združevati abstraktne ideale o kvaliteti bivanja in hkrati odgovarjati na veliko bolj konkretne zahteve ljudi, trga, robnih pogojev. V prvem poglavju me zanima predvsem ta relacija, torej povezanost med zamislijo in resničnimi razmerami. Prvi razcep se zgodi torej že v glavi arhitekta.

Kaj pa je vse v »glavi arhitekta«? Arhitekturna stroka je danes razvila širok spekter dejavnosti, ki jo umeščajo med znanosti in ji dvigujejo legitimnost.

22 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Priznane institucije podeljujejo nagrade za najboljše realizacije, o dobrih praksah izhajajo številne knjige.

Množica monografij razpravlja o abstraktnih pojmih arhitekturne teorije, svetovno znani strokovnjaki pa javno razglabljajo o njenih najnovejših mejnikih.

Tako kot vsak predan poznavalec, tako se tudi arhitekti obdajo z zaveso svojih spoznanj in vrednot.

Kaj pa stoji onstran tega sveta, ki so si ga arhitekti postopno zgradili? Je arhitektov strokovni svet odtujen od problemov laičnega sveta? Michael Benedikt opozarja, da marsikateri arhitekt ostane v »škatli svojih prepričanj« in preredko sestopi v svet konkretnih problemov. (Benedikt, 2005, str. 30)

Da se lahko opredelimo glede vprašanja, moramo najprej pogledati globoko v svet nastanka arhitekture, in sicer v arhitektov temeljni razmislek: zanima me, kako nastane arhitektura, na kakšen način se zgodi arhitekturna kreacija in pa kakšna je arhitektova pot od ideje do realizacije, kje nastane razcep med realnostjo in zamislijo.

Slika 5: Herzog & de Meuron, Ephilharmonie, Hamburg: Abstraktna zamisel opere, poetično predstavljena v renderjih dobiva drugačno podobo. Je morda šlo za miselno fiksacijo?

1. Med zamislijo in realizacijo Rojstvo zamisli Lahko se opremo na nekoliko poetično opredelitev, denimo, da je arhitektov svet v bistvu svet njegovih idej, sfera njegovih temeljnih zamisli. Kako pa arhitekt razmišlja, ko kuje te ideje?

Kadar se arhitekt ukvarja z idejo, pa poleg tega, da razumsko odgovarja na zastavljeno problematiko, vanjo vpisuje tudi svoja idealizirana razmišljanja, inspiracije in intuicijo, torej vanjo vnaša področja svojega subjektivnega delovanja. Vanjo vnaša svoj svet. Lahko bi rekli, da znotraj ideje arhitekt snuje novo realnost, kakor pravi Massimo Scolari (Scolari, 1973, str. 34). Zamisel, ki nastane v tem svetu, pa ni nujno zrela za konkretne probleme. Večkrat zamisli nasproti stopi izvedba kot surova, brezkompromisna in objektivna, ki je popolnoma soočena z realnostjo.

Torej je od ideje precej različna. Je tisti drugi pol, ki odloča, ali bo ideja preživela.

Ob trku med idealiziranimi predstavami arhitekta in otipljivimi problemi vsakdana zrase prvi razcep, ki po eni strani idejo lahko razkroji, po drugi strani pa lahko iz samovoljne ideje nastane arhitektura, ki ne bo odgovarjala na konkretne zahteve. Je mogoče to

oviro v komunikaciji premostiti?

Privzemimo, da je ideja temeljna arhitektova zamisel. Kadar se pojavi arhitekturni problem, na katerega se želimo odzvati in imamo znanje, da podamo zadovoljivi odgovor, takrat vzklije ideja. Že v mislih jo lahko preizkusimo in soočimo s težavami, ki smo jih predvideli. Že na začetku jo lahko povežemo z realnostjo. Zastavljena ideja pravzaprav že sama po sebi predstavlja realizacijo. Zakaj? Po temeljnem razmisleku navadno sledi skica, ravninska ali prostorska vizualizacija. To je v bistvu realizacija naše ideje, ki nam ponovno omogoči, da idejo preizkusimo, saj postane vidna in otipljiva. Na mediju, kot je papir, se tako kristalizirajo poti domišljije, naša zamisel doživlja neštete male realizacije. Skiciranje Kendra Schanck Smith označi kot medij arhitektovega dialoga. V knjigi, kjer povezuje objektivnost razmisleka in subjektivnost skice, trdi, da je skica materializacija arhitektove zamisli. Zanjo ni le ena izmed faz, temveč je proces. Prednost skiciranja leži v tem, da omogoča hkratno delovanje podzavesti in razuma. Kadar je uporabljeno v vseh aspektih projektiranja, v postopek stalno vnaša kreativnost (Schank Smith, 2008).

Slika 6: Skica: Najhitrejše orodje za realizacijo ideje skozi množico hitro izdelanih prototipov na papirju.

23

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Od načrtov se nato vse do zadnjih popisov, navsezadnje tudi z ubeseditvijo ideje, nadaljuje proces preizkušanja zamisli. Njena realizacija se ne konča niti z izgradnjo, temveč se nadaljuje tudi, ko stavba začne služiti prebivanju.

Renesančni arhitekt Filarete razvoju arhitekturne ideje da domiselno analogijo. Primerja ga s fazami človekovega razvoja: spočetje, rast, rojstvo in negovanje. (Schank Smith, str. 17) Tako kot se ohranja ideja hiše, ostaja enako človekovo bistvo.

Skozi vse življenje odraščamo, pa vendar nikoli nismo dokončno dozoreli, še vedno pa ostaja ideja o nas v temelju nespremenjena. Enako hiša, kadar je zavit zadnji vijak ali premazan finalni oplesk, ni gotova, temveč le vstopa v večen proces transformacije.

Torej ideja ni preprosto nek začetni vzgib, ki sproži proces razmišljanja, in tudi ne končni artefakt tega procesa. Obstaja v samem procesu razmišljanja, skozi artikulacijo v različnih medijih, skozi stalne poskuse, da jo utelesimo, realiziramo, lahko bi tudi rekli, da jo preizkusimo.

»…Od vsega najbolj cenim začetek ideje, začetki so najpomembnejši….« Luis Kahn.

(Architecture Interviews, 1958)

Arhitekt se mora vseskozi kritično spraševati zakaj, kako in s čim njegova intervencija lahko izboljša bivanje. Svojo zamisel oblikuje glede na konkretne probleme realnosti, že takrat, ko v glavi snuje prve poteze ideje. Preizkušanje in razvoj ideje potekata v odnosu do konkretne problematike realnosti, ki igra temeljno vlogo v arhitekturnem razmisleku.

Kaj pa če načrtno izpustimo proces preizkušanja ideje? Kaj se zgodi, če snovalcu arhitekture ni mar za realnost in ostane v vakuumu svojega ustvarjalnega sveta?

24 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 7: Sou Fujimoto, Serpentine Pavilion: Slika, nabita z emocijami in sanjsko atmosfero je privlačna skica.

Vendar, ali je dovolj preverjena, da bo dejansko prestala realizacijo?

OMA, Casa del Musica: Fiksna ideja o fluidnem odprtem prostoru je vodila v porušitev obstoječih historičnih objektov in za sabo pustila prazen trg.

Miselna fiksacija Kadar nas v zgodnjih fazah projektiranja prevzame določena zamisel, postane ta zamisel miselna fiksacija. Z občutkom, da ideja že predstavlja realizacijo, lahko izpustimo nadaljnji proces preizkušanja. Ker v svoji vznesenosti ne dopuščamo, da bi se transformirala, in ker zaradi odsotnosti preizkušanja ostanemo brez pomembnih dognanj, tudi ideja ni pripravljena na preizkus realnosti. Če obtičimo v docela abstraktnih okvirjih, je naša realizacija odtujena od obstoječih težav. Kakor sem prej zapisal, ideja tako trči z realnostjo.

Taka je arhitekturna kreacija, če to kdaj sploh postane, polna ovir in težko odgovarja na dejavnike prostora.

Za Colina Rowa je taka ideja lahko celo destruktivna.

(Rowe, 1969, str.97) Kakor označi težnjo moderne arhitekture po vsesplošnem ustvarjanju reda, ki je

na arhitekti še zmeraj niso opustili, kljub temu da je »realnost« pokazala njene pomanjkljivosti. (Rowe, 1969, str. 101).

Zato se vprašajmo, ali je res, da je prav vsak od nas ustvarjalen. Ali se najde tudi kdo, ki je namesto tega le prevzet z lastno miselno fiksacijo?

Michael Benedikt izključuje možnost vsesplošne kreativnosti. (Benedikt, 2005, str. 32) Poglejmo naokrog. Menim, da je lahko kreativnost, ki je sama sebi namen, še posebej, kadar je pod vplivom prej omenjenih miselnih fiksacij, ovira pri vzpostavljanju dialoga. Osredotočanje samo na lastno ustvarjalno mišljenje velikokrat ne pušča prostora za pogovor in kompromise. Taka arhitektura ni daleč od elitizma.

Omenjeno porogljivo povzame tudi sestavek Adolfa Loosa, kjer arhitekt graja naročnika, da ne nosi unikatnih copatov, ki jih je oblikoval za njegovo hišo.

(Gössel, 2003, stran 20) To tudi danes ni daleč od resnice.

Miselna fiksacija torej ustvari razcep med zamislijo in resničnostjo. In to je prvi razcep, s katerim začenjam esej o odsotnosti komunikacije v sodobni arhitekturi.

V nadaljevanju nas bo zanimalo, kaj ta razcep pomeni. Predvsem bo važno, kaj se zgodi z miselno fiksacijo, ko pride v stik s konkretnimi razmerami.

25

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

V stiku s konkretnimi razmerami

»Arhitektov občutek moči in idealizma ultimativna realnost hitro zamenja s tesnobo, vdajo…« Manfredo Tafuri

Arhitektov proces preizkušanja ideje je kontinuirano učenje, skozi katerega vedno bolje odgovarja na probleme realnosti. Ker pa popolnoma učinkovita analiza vseh faktorjev ob snovanju arhitekture nikoli ni mogoča, ostaja ideja zmerom deloma abstraktna.

Za arhitekta je to idealizirana podoba hiše, njegova želja, kakšna bi naj bila glede na ideale, ki si jih želi doseči. Kvaliteta zamišljenega je odvisna od njegovega genija. Poglejmo samo skico Alvara Size za Muzej Ibere Carmago, ali akvarele Stevena Holla, ki jih pošilja kar med poletom. Nenatančne perspektivne risbe se kristalizirajo v steklo, les, beton in ne odstopajo dosti od podobe na papirju.

To so ideje, ki so bile preizkušene že v zgodnjih fazah

(Tafuri, 1969, stran: 24) To trdi tudi Rem Koolhaas, ki faze arhitekturne prakse opredeli v treh stopnjah: vznesenost, suspenz in razočaranje. (Till, 2011, stran: 13) V času nastajanja rešitve, ko arhitekt v svojem svetu snuje koncepte in razmišlja o idealu stavbe, poteka faza vznesenosti.

Takrat je delo kreativno in poetično, pri snovanju se počutimo osvobojene vsakdanjega bremena in se obdamo z opno ustvarjalnosti. V obdobju soočanja s postopno realizacijo projekta pa sčasoma nastopi faza suspenza. Tista popolnost, ki se je zdela tako prikladna, se začne krhati.

razmisleka. Ta namreč določa, kaj se bo zgodilo z njo, ko jo udejanji. Ko se dotakne resničnih tal, torej ko se hiša postavi, se ideja vedno izkaže za nekoliko spremenjeno. Krutost resničnih razmer z ideali in lepoto hitro opravi ter arhitekturo včasih oklesti njenega pomena. Tisti puristični ideal postane gmota opeke, betona in stekla. Ko realni problemi niso bili stvar osnovnega razmisleka, se ideja v prilagajanju lahko popolnoma izgubi. V nadaljevanju nas zanima predvsem, kako se na razcep v komunikaciji odzovejo arhitekti.

Posledice soočenja miselne fiksacije s konkretnimi problemi arhitekte velikokrat zapelje v razočaranje in vdajo.

»… Tedaj ostane le še zatekanje k pisanju ali občudovanju očiščenih fotografij, ki smo jih posneli, preden je v arhitekturo vdrla sodrga vsakdana.« (Intervju z Remom Koolhaasom, Architectural Digest Online, 2013) Tedaj vidimo, da se slikoviti koncepti le ne bodo rodili v stene in plošče, ali spoznamo, da investitor ne ceni niti ure našega razmisleka o arhitekturni izpovedi.

Proces traja tako dolgo, dokler ideja ne pristane na tleh neomajne resničnosti. Privlačne diagrame, ljudi in predmetov očiščene vizualizacije, ter fotografije izvedenih prostorov zaobjame realnost. Za tem nastopi razočaranje.

Razočaranje, ki nastopi zaradi razkroja ideje, lahko omaja integriteto arhitekta. Za ohranitev arhitekture kot celovitega spoja med abstraktnimi in konkretnimi kvalitetami prostora je potrebna komunikacija med zamislijo in zahtevami vsakdana.

26 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kako stališče pa bo arhitekt zavzel do razmer vsakdana in kako spretno bo znal te dejavnike vplesti v zamisel, je poleg njegovega genija in subjektivnih prepričanj odvisno tudi od teorije, nepogrešljivega miselnega okvirja arhitekta.

Slika 8: Siza, Muzej Ibere Carmago: Že zgodnje skice arhitekta niso daleč od realizacije. Moč preizkušanja ideje, ki je združena z izkušnjami.

27 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1. 2 Med teorijo in prakso Teorija usmerja arhitektovo razmišljanje, okrog nje je konstituirana večina arhitektovih vrednot.

Strokovnjaku nudi izhodišče za razmislek v vseh fazah projektiranja. Še posebej danes, ko je arhitektura razpeta med teorijami, ki si med seboj nemalokrat stojijo v diametralnem nasprotju, so lahko te ovira za komunikacijo. V nadaljevanju bi rad pojasnil, kako vlogo ima teorija pri povezovanju zamisli s konkretnimi problemi pri realizaciji. »Sodobna teorija gladko deluje na papirju, odpove pa pri reševanju problemov realnosti.« Alberto Perez-Gomez (Perez-Gomez, str. 85) Kot sem zapisal, je teorija arhitektova nepogrešljiva opora v iskanju inovativnosti in se že v svoji naravi odklanja od obstoječega. S postopno abstrakcijo ustvarja svoj jezik, ki je različen od konkretnih problemov.

»Da lahko rešimo problem, moramo misliti na drugačen način kot z mišljenjem, ki je ta problem ustvarilo.« Albert Einstein

28 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

(Lavyer, 2005, str. 5) Velika večina teorij želi prihodnost graditi na novem, svojem, edinstvenem. V kolikor arhitekturni razmislek narekuje, da je potrebno biti revolucionaren, tudi arhitekt zavrača obstoječe, da bi ustvaril prostor za novo. Torej na nek način zavrača tudi konkretne probleme, konkretno stanje. Seveda, vsak arhitekt je revolucionar, saj so vse njegove kreacije nekaj, kar stopa nasproti obstoječemu. Sleherna hiša na novo ustvari kontekst, zmeraj, ko je zgrajena. Arhitekturna ideja je, pa četudi v majhnem segmentu, zmeraj inovacija. Razlika je v tem, koliko bo arhitekt tudi zaradi teoretskih predpostavk zavrnil vključevanje obstoječega.

V modernizmu, recimo, je bil arhitekt radikalen in revolucionaren, hotel je torej spreminjati. In namen takega razmisleka je bila transformacija obstoječega.

Takšen je bil tudi modernistični jezik, drugačen in nov. Strukturno, stilsko funkcionalno je odstopal od vsega, kar je arhitektura do takrat poznala. Vsaka noviteta pa gotovo ni v prvem hipu docela sprejeta in vsaka je vsaj malo utopija.

Ugotovili smo, da je pravzaprav vsak poseg nekoliko utopičen, ker nikoli v naprej ne bomo mogli poznati vseh njegovih vplivov na prostor. Kaj pa se zgodi, če je zamisel v celoti utopična? Poglejmo samo številne nam znane avtorje in njihova utopxična dognanja.

Koliko so v resnici odgovarjali na problematiko?

Ali pa so le ostali pregloboko v idealiziranem ustvarjalnem svetu? Pod pojmom »utopije« lahko združimo vizionarje pred in po francoski revoluciji, Le Corbusierjev urbanizem, veliko futurističnih gibanj po šestdesetih, kot so Team 10, Archigram, Superstudio in Archizoom, za nameček pa še marsikatero današnjo parametricistično strujo. Poudariti moram, da tukaj ne gojim kritike do njihovega pogumnega in vizionarskega prizadevanja, saj bi tudi arhitektura brez razmišljanja izven statičnih okvirjev ostala brez napredka.

Zdi se, kot da so toliko razmišljali o novem, boljšem, naprednejšem, da so na neki točki pozabili na to, kar je tukaj in zdaj, na konkretne probleme. Seveda s tem nikakor ne zavzemamo stališča, da je vsaka utopija nekoristna, problem je le, ko ostane preveč abstraktna, da bi jo lahko enostavno prenesli v konkretni svet. In takih teorij ni malo, kar bomo videli v nadaljevanju. Sprva utopične skice Paula Freire so botrovale nastanku Centra Pompdou. Izraziti pa je potrebno dejstvo, da z vsako oddaljitvijo od običajnosti vsakdana, z vsako željo biti izviren, ideja zmeraj naleti na neodobravanje in transformacije. To pa še posebej takrat, ko avtorji zavračajo vse, kar se tiče realnosti.

»Arhitekturna teorija je izgubila stik z realnostjo in se bolj kot s perečimi

Slika 9: Walking City, Dave DeGobbi: Je „hodeče mesto“ koncept, ki rešuje konkretne probleme takratne družbene mobilnosti in migracije, ali obstaja v svojem namišljenem svetu kot všečen likovni dosežek?

problemi /vsakdanjika/ ukvarja s konceptualnostjo in ambientalno osupljivostjo / učinki/….« Alberto PerezGomez (Perez-Gomez, 1983, str. 88) Res je, teorija mora biti uporabna in rekurzivna, in da je lahko uporabna, potrebuje določeno mero abstrakcije. To trdi tudi Patricia Barroso Aria. Pravi, da lahko le tako enostavno ustvarja koncepte in čitljivo izrazno logiko za razumevanje grajenega.

Torej mora nuditi arhitektu zadovoljiv in enostaven okvir za mišljenje. S tem zadosti prvemu pogoju, razumevanju v komunikaciji. (Barroso Arias, 2004, str. 15) Vendar abstrahiranje ne mora biti edino orodje,

na podlagi katerega nastajajo teorije. Zmožnost abstrahiranja sama zase ni dovolj, še pomembneje je dognanja uspešno prenesti tudi v konkreten svet izvedbe. Teorijo mora konkretno zanimati to, kar je tukaj in sedaj.

Uspešne paradigme se morajo znati ukvarjati tudi z vso kompleksnostjo obstoječih razmer in jih obravnavati kot del njihovega razmisleka. Le tako lahko premoščajo vrzel med zamislijo in realizacijo.

»Kaos sodobne pokrajine je kontekst, ki ga ne moremo spregledati. Je tukaj in zdaj in na njem je treba graditi.« Denise Scott Brown.

(Scott Brown, 1975, str. 64)

Vključevanje realnosti, kakor imenujem vse procese povezovanja arhitektove ideje s stvarno problematiko, je gotovo kompleksen proces. Teorij ne moremo kar popredalčkati na tiste, ki se tega uspešno lotevajo, in tiste, ki se ne. Pomembno je, da teoretski diskurz osveščeno obravnava tudi problematiko konkretnih razmer v prostoru in to upošteva pri opredeljevanju svojih stališč.

Dotaknili smo se temeljne ovire za komunikacijo, ki je izhodišče za vsa druga razhajanja v arhitekturi. Ugotovili smo, da je uspešnost arhitektove zamisli odvisna od njegovega načina razmišljanja.

Vendar pri nastanku arhitekture arhitekt zdaleč ni edini igralec, arhitektovo avtorstvo je le delček mozaika. Arhitektura postaja vse bolj interdisciplinarna veda, zato me je zanimalo, ali njena strokovna razpršenost vpliva na komunikacijo.

29

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Med arhitekti Prej smo govorili o arhitektovi zamisli, njegovem mišljenju. Danes vemo, da zdaleč ni več sam, zato nas mora zanimati tudi, kako razmišljajo drugi strokovnjaki, ki s svojimi zamislimi prispevajo k nastanku arhitekture.

Ustavimo se še enkrat pri modernizmu. Upravičeno ga lahko imenujemo za najuspešnejše gibanje za revitalizacijo bivanjskih razmer. Katere zamisli pa so krepile njegovo učinkovitost? Zgolj samo z arhitekturnim znanjem se gotovo ni bilo mogoče odlično odzvati na kompleksne okoliščine, ki so dušile družbo. Že Le Corbusier je trdil, da se morajo sodobni arhitekti opreti na dognanja z vseh področij, ki so pomagala pri vzponu dobe strojev. (Carpo, 2005, str. 55) Strokovnjaki z različnih področij, vključno z arhitekti, so razvijali skupni projekt poskusa izboljšanja bivalnih razmer za prebivalstvo. Planiranje ni moglo biti nič drugega kot interdisciplinarna veda.

Investitorji, ekonomisti, finančniki, urbanisti, psihologi, torej širok spekter strokovnjakov, je sodeloval z arhitekti pri tem projektu. (Somol, 1993, str. 255) Gradile so državne institucije, gradila je država. Pri nas se je gradilo za blagor posameznika, gradili so »ljudje«.

»Arhitektura ne more več reševati kompleksnosti problemov sama/…./danes lahko nastopa le skupaj z drugimi znanostmi.« Beatriz Colomina (Colomina, 1994, str. 45)

30 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Tudi današnje globalne razmere postajajo vse bolj kompleksne in nepredvidljive. Mario Carpo širino znanj, po katerih posega sodobna arhitektura, imenuje metodološki ekleticizem. Enako je prepričan Rem Koolhaas (Koolhaas, 1995, str. 871), ki v svoji »Teoriji velikega« Manifesto, ki ga razvije kot izhodišče za metodološko obravnavo pri gradnji projektov velikega formata, izpostavi dejstvo, da arhitektura ne more biti plod enega avtorja, temveč vedno rezultat razmisleka mnogih sodelujočih, ki pomagajo izpolnjevati razdrobljeno sestavljanko zahtev. Tudi tistih, ki mejijo ne čisto druge znanosti.

Manfredo Tafuri je v svoji razpravi (Tafuri, 1969) o arhitekturni ideologiji kritičen. Interdisciplinarno delovanje sodobnega arhitekta, ki je razširjeno na številna mejna področja, označi kot tehnokratsko in elitistično, saj ustvarja nepregledno skupino strokovnjakov, ki delajo na enem projektu.

Do razmer smo sicer lahko kritični, vendar interdisciplinarnost arhitekture ostaja in bo v prihodnosti edini način za odgovor na razpršene probleme. Kar je bolj pereče, je dejstvo, da strokovnjaki velikokrat ne sodelujejo pri skupni ideji projekta. To v smernicah za novo arhitekturno teorijo navaja tudi Michael Benedikt. (Benedikt, 2005, str.

30) Kdaj so nazadnje za skupno projektantsko mizo skozi ves projekt sedeli statiki, sociologi in arhitekti?

Danes so sodelujoči profesionalci med seboj podobno dobro povezani kot slovenska birokracija; vsak ve, kaj mora narediti, nima pa nobenega vpogleda v to, s čim se ukvarja strokovnjak, kateremu bo svoje delo predal. Skupen cilj je le opravljeno delo in ne celovitost projekta. In tako si podajajo posamezne segmente projekta sem in tja, ne da bi dejansko sodelovali ali celo bili v dialogu.

Danes mora arhitekt v svojem delu upoštevati najrazličnejše zahteve, tudi spremenljive zahteve trga. Zato je treba najti načine dialoškega povezovanja različnih strokovnjakov pri posamezni nalogi, sinergijsko je treba povezati njihova prizadevanja. Niti projektiranja enodružinske hiše, kaj šele snovanja mesta ne more voditi zgolj en strokovnjak. Že za gradbeno dovoljenje za običajno hišo potrebujemo poleg arhitekta še

Gradbišče: Če ne prej, postane gradbišče prostor kompromisov, prilagajanj in (nemalokrat nehotenega) dialoga.

Danes niti ena stavba ne more nastati brez sodelovanja različnih strokovnjakov, arhitekt je le eden izmed njih.

statika, geodeta, električarja, strojnika. Kolikor utopično se že sliši, le takrat, ko bo projektantska skupina v dialogu delovala kot integrirana celota, lahko pričakujemo celovito, kakovostno arhitekturo.

To potrjuje tudi razmah računalniških tehnologij BIM –building information modelling, ki daje poudarek na sodelovanju in deljenju znan in informacij o projektu, npr. Archicad, Revit,…

Prej smo govorili o načinu mišljenja in teoriji kot arhitektovem orodju za uspešno oblikovanje zamisli. Vseskozi smo potrjevali prisotnost razcepa v komunikaciji med idejo in zahtevami realnih razmer. Če pa bi radi razcep konkretneje razvili, moramo govoriti tudi o izobraževalnem sistemu arhitektov, ki je pravzaprav nosilec teorij. Na drugi strani pa je potrebno razdelati tudi prakso, ki se dnevno ukvarja s konkretnimi problemi pri realizaciji projektov. V nadaljevanju je zato opredeljena komunikacija med izobraževanjem in projektantsko prakso.

31

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

»Zakaj skušamo na novo opredeliti arhitekturo, jo opisati z zahtevnim izrazi, če je v resnici preprosta.«

„

Vincent Scully (Scully, 1974)

2. Razcepi med arhitekturo in „zunanjim svetom“ 2.1 Med izobraževanjem in projektantsko prakso 32 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Denimo, da je fakulteta primarni nosilec miselnih okvirjev za arhitektovo delovanje. Izobraževalni sistem, naj bo to na tehniški šoli ali akademiji, arhitekta obda s trdno predstavo o arhitekturi in njenem poslanstvu. Šola je ključnega pomena za oblikovanje arhitektovih miselnih izhodišč. Tokrat pustimo avtorje, kot sta Frank Lloyda Wright ali

sodobni Tadao Ando, katerih izjemen občutek in neformalna izobrazba sta botrovali oblikovanju trdnih arhitekturnih izhodišč. Predanost kreativnemu delu pušča odprte roke domišljiji in razvoju divergentnega razmišljanja. Cilj je kreacija, ki rešuje ena vprašanja in odpira druga. Rečemo lahko, da je cilj perfektna zamisel.

Slika 11: Utopije ustvarjalnega vakuuma: Fantastični študentski projekti vsebujejo veliko mero tehnološke dovršenosti, družbene kritičnosti in samozavesti. Vendar se lahko vprašamo, h kateremu konkretnemu problemu bodo prispevali? Še prej pa, kaj sploh pomenijo?

Izobraževalni kurikuli nas spodbujajo pri ustvarjanju novih, prepričljivih, zanimivih idej. Do kakšne mere pa se študent usposobi za delovanje v realnosti arhitekturne prakse?

Ali lepota študija in teoretskega razmisleka ustvarja zastor pred realnim dogajanjem? Garry Stevens priznava, da je meja med eksperimentiranjem in »pragmatično arhitekturo« tanka, saj si brez enega in drugega procesa ustvarjalnosti ne moremo predstavljati. (Stevens, 2003) Vsaka hiša je vsaj deloma eksperiment. Enako lahko trdimo za izobraževanje, kjer venomer stopamo na meji med abstraktnostjo in otipljivimi problemi. Kaj se torej zgodi, ko se odlepimo od skicirke in orodij za izboljšanje slikovitosti v Photoshopu in sedemo za mizo kot risarji velike arhitekturne pisarne?

Vsak izmed študentov se je v praksi že kdaj soočil z izjavo nadrejenega, ki je zatrjeval, da naj na naučeno kar hitro pozabi. So lahko vsa ta leta študija zaman? V strahu pred spoznanjem resničnih problemov je soočanje z raskavimi tlemi realnosti navadno prestavljeno na čas po dokončani fakulteti. Študenti ostajamo večni študenti Samo poglejmo, kako drastično se je podaljšal čas študija študentov arhitekture., ker menimo, da nam je tako še dovoljeno sanjati. Je za tak strah morda deloma kriva narava dela na arhitekturnih šolah? Morda lahko kot krivca deloma označimo bojazen, da bi s pretiranim

določevanjem pravil in formalnostjo zadušili inovativno razmišljanje in domišljijo. To se lahko zgodi predvsem na pretežno tehniško usmerjenih fakultetah, kjer je zapostavljanje subjektivnosti ključni problem, ki nagne nihalo na drugo stran – torej k tehnicizmu.

Jeremy Till je v knjigi »Architecture and participation« precej oster in povprečni izobraževalni sistem obtoži kot elitističen in v oblakih teorije. (Till, 2005, str. 33) Menim, da tehtnih razlogov za tako ostro kritiko nima, je pa res, da ima vsaka arhitekturna izobraževalna ustanova določeno mero odklona od realnosti. Odklon od realnosti, kot že prej povedano, je vendar del kreativnega razmisleka arhitekta. Če mislimo, da je se to dogaja le pri nas, se motimo.

V ZDA in Veliki Britaniji je mogoče že sedemdeset let poslušati enake pritožbe, kot ji pri nas slišimo danes. (Nicol in Pilling, 2000, str. 15) Diplomanti arhitekture, ki so se izobrazili samo po formalni poti Formalno pot razumem kot nujno izobraževanje, ki ga ustanova zahteva za zaključek študija, torej zgolj izpolnjevanje osnovnih zahtev brez dodatnega poglabljanja, lastnega razmišljanja in praktičnega dela v arhitekturni pisarni. ne vedo, kako se soočiti s stvarnostjo. Očita se jim nizko znanje pravnih in ekonomskih vidikov, nepoznavanje arhitekturne administracije in pomanjkljivo tehnično znanje.

Kaj nam pomaga, če smo oboroženi z vednostjo

33

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

o kvaliteti prostora, če odpovemo že pri osnovni administraciji? Koliko študentov v resnici pozna

postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja?

Razcep med izobraževanjem in projektantsko prakso ni nastal sam po sebi in je stvar odnosa, ki ga kadri v arhitekturnih šolah gradijo do aktualnih problemov.

To je naslednja stvar, ki se ji bomo posvetili v nadaljevanju.

Nezanimanje probleme

34 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

za

aktualne

Če sem prej govoril o problemu razcepa med projektantsko prakso in izobraževanjem, bi na tem mestu opredelil razloge zanj. Poglejmo si zdaj nekoliko pobližje izoliranost od aktualnih problemov realnosti. Kaj omenjena izolacija pomeni in kakšni so vzroki zanjo?

Prvi vzrok za to je čezmerna okorelost fakultet, izključenih iz tokov, ki prinašajo vesti o novitetah. V kritiki šolskih sistemov Till izpostavi, da se marsikatere ideje v izobraževalnih ustanovah predstavljajo nove, kljub temu da so stare že več desetletij. Še pred kratkim so tudi pri nas predavali 80 in več let stari profesorji s tehničnimi izhodišči, starimi nekaj deset let. Zaradi tega se je že v času konca modernega gibanja začel močan pritisk na kadre, ki so se otepali pritoka svežih razmišljanj. (Till, 2005, str. 44) Nesprejemljivo je dejstvo, da v tako dinamični stroki, kot danes postaja arhitektura, nekateri priletni profesorji še vedno predavajo o tehničnih rešitvah ali teoretskih paradigmah, nastalih v času zgodnjega modernizma.

Predvsem na fakultetah z dolgoletno tradicijo, kjer se je razvila tendenca po pretiranem opiranju na pretekla zgodovinska in stilna obdobja, se je ustvaril konservativen kolektiv strokovnjakov. (Till, 2005, str. 33) Šole, kjer poučujejo uveljavljeni avtorji z močnim vplivom in karizmo, so osnovale usmerjen,

včasih celo okoren pogled na svet. Še posebej spekter fakultet, ki so tehnično usmerjene in svoja dognanja tolmačijo kot absolutne resnice. (Freeman, 2010) Kontinuiteta, ki izhaja iz preteklih izkušenj, je velikega pomena za kontekstualno razmišljanje, kar lahko kot kvaliteto zaznamo tudi na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Vendar tradicija nikakor ne sme ovirati pronicanja novih spoznanj iz sveta arhitekture v svet arhitekturnih šol.

Ti skupni pogledi na svet se po navadi pretopijo v poslanstvo fakultete. Pedagogi lahko to namerno ali zaradi nepazljivosti študentom interpretirajo kot edino legitimno resnico in s tem preveč določujejo njihovo delovanje. To problematiko je mogoče opaziti na vseh fakultetah, kjer je odnos med študentom in profesorjem osnovan na manj formalni stopnji, tudi na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer se tradicionalno izobražujemo pri samo enem mentorju na seminarju. Pravil za obvezno spreminjanje nosilcev projektiranja ni, zato radi ostanemo tam, kjer zahteve že poznamo. Poleg gojenja pristnejšega stika pa je večkrat rezultat preveliko prevzemanje razmišljanja zgolj enega mentorja ter ozka stilska in teoretična usmerjenost. Tako pristanemo le korak stran od indoktrinacije, od sklopa miselnih fiksacij, ki omejujejo svobodno razmišljanje. Kot je dunajski študent lahko prepričan v nedvomen uspeh parametricistične arhitekture, profesorji Greg Lynn, Patrick Schumacher in Hani Rashid na šoli praktičnih umetnosti lahko japonski študent pretirano verjame v resnico japonskega minimalizma. (Barac, 2012).

Slika 12: Zapravljen talent: Zdi se, da bolj kot je arhitekturna šola renomirana, večji odklon od realnosti in absurd pričakuje od študentov. So stotine ur dragocenega časa mladih talentov res prav investirane, če ti kujejo koncepte kot so „open air“ mesarije sredi New Yorka?

Če se na konservativnih fakultetah pozablja na sprejemanje novitet, je pri zelo eksperimentalno zasnovanih učnih programih mogoče zaznati obratno problematiko. Poglejmo primer. Patrick Schumacher je, ironično ali ne, pred kratkim podal ostro kritiko britanskega izobraževalnega sistema. (Schumacher, 2011) Pravi, da se zdijo sodobnim avantgardam današnji problemi družbe očitno premalo zanimivi, zato si izmišljajo fantastične scenarije in distopije.

Popularen izraz v kritičnih arhitekturnih diskurzih, ki pomeni pesimističen pogled na prihodnost.

Je nasprotje utopije kot naivnega pričakovanja pozitivnih sprememb. Tipične distopije se naslanjajo na dosedanje izkušnje ali čisto fikcijo; nadvlada totalitarnih režimov ali robotov, vesoljni potop, sobivanje z nezemeljskimi bitji, itd. Ta težnja pa so odraža tudi v širši družbi.

»Danes si lažje predstavljamo konec sveta, udar meteorita, prevlado vesoljcev kot pa nov politično ekonomski sistem.« Slavoj Žižek (Žižek, 2013)

Izmed mnogih poglejmo samo delavnico »The Why Factory« Winyja Maasa, diplomska dela večine seminarjev MIT School of Architecture and planning ali pa kar usmerjeni seminar Shumacherja. Že bežen pogled v razstavljene diplomske projekte Projekti so dostopni na spletnih straneh fakultet britanske AA razkrije kopico abstraktnih nalog, kjer je težko najti povezanost s temeljnimi prvinami arhitekture.

Reševanje problematik prenaseljenosti, družbenih razlik, revščine in uničevanja okolja tako zamenjajo koncepti prašičjih farm ob obali, mest, kjer vladajo roboti, urbanizma v primeru svetovnega potopa in drugih »kaj če« konceptov.

Tudi na drugih elitnih arhitekturnih ustanovah se marsikateri zvezdniški profesor in arhitekt zateka k zelo abstraktnim in težko razložljivim prijemom dela in izobraževanja. Študentje so pogosto zmedeni in dezorientirani, končni produkt šolskega dela pa predstavlja projekt, ki je popolnoma ločen od realnosti. Študij tako postane vsakodnevno brezciljno garanje, kjer ima končni produkt le nizko uporabno in družbeno vrednost. Že dejstvo, da študentje niso seznanjeni, kaj točno se od njih zahteva, in da ne vedno niti, kaj je smoter njihovega projektiranja, kaže na to, da tudi profesorji nimajo jasnih usmeritev.

Pritožbe študentov priznanih fakultet je mogoče zaslediti v več spletnih vsebinah –(Thakur, 2009) - in po pogovorih s kolegi po svetu.

35

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 13: The Why Factory, Porous City, TU Delft: Več mesecev časa so študenti porabili, da so iz Lego kock izdelali sekvence konceptov v iskanju „nove“ tipologije za stolpnico na podlagi parametričnih enačb.

Jedro razloga za nezanimanje za aktualne probleme je precej podobno kot v prejšnjem poglavju. Pravzaprav je problematika razcepa med zamislijo in realizacijo temelj za nastanek neskladij med izobraževalnimi institucijami in projektantsko prakso. Teorije, ki gradijo distanco do obstoječih razmer in so del pedagoške prakse, so razlog, da bo tudi študent po končanem študiju čutil distanco do obstoječega. Ta stavek ni čisto jasen, je to vaše stališče ali ste kritični do tega stališča: Pravzaprav ne potrebujemo teorije, dovolj je le profesor! In obratno, kadar bo izobraževanje usmerjeno k pretiranemu omejevanju z vsakdanjimi zahtevami, bo s tem načeto njegovo kreativno razmišljanje. Meja med omejevanjem ustvarjalnosti in pretiranim abstraktnim mišljenjem je tanka. Zato je dialog med prakso in izobraževalnim sistemom v arhitekturi ključnega pomena za izoblikovanje celovitega pogleda na svet in arhitekturo.

36 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Govorili smo o zamisli in realizaciji ter teoriji in praksi, torej nas je zanimal razcep, ki je prisoten znotraj arhitekture same. Kaj pa je »realizacija«? V bistvu gre le za ekonomski sistem in družbo, za katero arhitektura gradi. Vse tiste silnice, ki se jim mora arhitektura prilagajati, izhajajo iz družbe, zato bi ji v nadaljevanju namenil nekaj besed.

2.2 Med arhitekturno stroko in družbeno realnostjo Pogled na sodobno družbo Do sedaj smo ovire za dialog raziskovali predvsem v notranjem ustroju arhitekture, če pa želimo opredeliti njen odnos z družbeno realnostjo, je potrebno spomniti na karakteristike modernega človeka. Če govorimo o »trku ideje, teorije, arhitekta z družbeno realnostjo«, je potrebno o družbi nekaj povedati. Tukaj ne bi rad razvil poglobljene družbene kritike, temveč zgolj opozarjam na problematične dejavnike, ki so lahko razlog za razcep v komunikaciji.

Povemo lahko, da je arhitektura nedvomno družbeno zrcalo, saj v nerazdružljivi zvezi arhitektura oblikuje družbo in družba sooblikuje njo.

»Mi oblikujemo stavbe, zato stavbe oblikujejo nas.« Winston Churchill (Churchill, 1964) Danes vemo, da so ustaljene tirnice tradicionalnega življenja stvar preteklosti. Menim, da lahko razloge za tako opazno prevrednotenje družbe pripišemo najpomembnejšim sodobnim nosilcem sprememb, ki se jim v sodobni družbeni kritiki ne moremo izogniti. Gotovo lahko najdemo še kak »steber«, ki je katalizator družbenega razvoja, vendar bi se bolj osredotočil na te tri dejavnike, ki so po mojem mnenju močno spremenili svet. Ti trije stebri, neločljivo povezani med seboj, so neoliberalni kapitalizem, globalizacija in napredna tehnologija. Vemo, da človeški razvoj temelji na stremljenju k nenehnim izboljšavam in zagotavljanju vsesplošnega udobja, zato ne zgrešimo veliko, če kapitalizem označimo kot posledico stremljenja po udobju. Skozi evolucijo smo si zagotovili nenehno lajšanje vsakdana, zahvaljujoč

neizogibnemu orodju za napredek, tehnologiji. In prav napredna tehnologija je posledično omogočila razmah neustavljive globalizacije. Prosti trg, zibelka za nastajanje sodobnih tehnologij in najbolj dejavni pospeševalec razvoja, pa je zavihtel dobiček najvišje na lestvico vrednot sodobnega človeka.

Peter Buchanan zapiše, da je ključni katalizator razvoja modernega sveta »oil peak« ali naftni vrh, ki s seboj prinese tudi kompleksen sistem institucij za modernizacijo družbe. (Buchanan, 2012, str. 83) Pa ne samo modernizem, celoten družbeni ustroj se, kakor je Buchanan v začetku omenil, naslanja na stremljenje po potrošništvu in udobju.

Vsakdanjik modernega človeka je zato prežet z materializmom. Zato bolj uporabljamo svet, kakor da bi v njem živeli, na kar je opozarjal že Martin Buber. (Buber, 1999, str. 105) In kje tukaj današnji človek začne, oziroma konča? V globaliziranem kapitalističnem svetu, kjer je prevladujoča gonilna sila stremljenje za profitom.

Pa se dobro znajdemo v udobju, ki smo si ga uspeli ustvariti? Današnji človek je tujec v svojem svetu (Lefebvre, 2008, str. 52), je odmaknjen, zapostavljen in čedalje bolj prepuščen lastni individualnosti.

Z individualnostjo modernega človeka se ukvarja veliko sodobnih kritikov, kot so Beck, Bauman, Chomsky, Gadamer, Sennet, Lefebvre,… Kot napredni pripadniki družbe nočemo biti od nikogar odvisni niti nimamo želje biti del tradicionalnih človeških vezi, saj v svetu prevlade materialnih dobrin posedujemo vendar vse, kar potrebujemo. Če pa se že povezujemo, nas druži le kratkotrajna želja, kot trdi Sennett Smo družba oportunistov.

Priložnost je danes treba zagrabiti isti trenutek, ko se ponudi. , ki hipno vznikne zgolj iz lastnih interesov in se hipno tudi razblini. Tako sodobnega človeka v glavnem družijo le koristi. Tradicionalno lokalnost je zamenjala živahna usmerjenost v svet, pravi Lefebvre in ves planet je na naši dlani. (Lefebvre, 2008, str.

37

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

64) Danes je namreč udobno potovati, vendar ima globalizacija tudi svoje žrtve.

V vrvežu vsakdana se počutimo kot del celote, vendar je neprestana mobilnost svetovne kulture in kratkotrajna povezanost ljudi le lažna uteha človeški enotnosti. (Leonidas, 2004) Leonidas je prepričan, da sodobni človek izgubo tradicionalnih vrednot išče v plitkem vsakdanjem zadoščenju masovne kulture in zapravljivosti. Izkazalo se je, da je brez pristnega srečevanja in dialoga trdno identiteto posameznika težko oblikovati, kar opazijo že filozofi pred razmahom informacijske tehnologije.

Tako danes ne vemo več, čemu pripadati ali komu zaupati. Nič presenetljivega ni, da je moderni človek razpet med vsakdanom in izjemnostjo, saj izgubljeno identiteto išče skozi izpostavljanje in voajerizem.

Težnja se že zgodaj utelesi v »ekshibicionističnem« prototipu Glass House Philipa Johnsona, danes pa se v razmahu nadaljuje na Facebooku. Ljudje bi radi videli, a v resnici ne bi radi bili videni. Čeprav kratkotrajno in morda nepristno, pa se torej le srečujemo. V globalnem talilnem loncu kultur Zelo prikladen izraz, ki ga 1970 uporabi Israel Zangwill v svoji drami »The Meliting Pot«, kjer jasno prihaja tudi do ideoloških neskladij. Moramo se namreč boriti za svoj materialni svet. Nemiri in nasilje so neizogibne posledice globalne brezobzirnosti. Naše življenje je, kakor pravi Ulirch Beck (Beck, 200, str. 103)., neprestano tveganje za izgubo varnosti in borba za preživetje v vsakdanu. Strah pred izgubo varnosti se je marsikje pretopil, kot to imenujejo družbeni kritiki, v kulturo strahu. (Furedi, 2005) V seriji razprav se Furedi nasloni predvsem na spretno manipulacijo ljudstva s pomočjo strahu pred terorizmom v ZDA in

38 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

v Evropi. Na pomoč pa ponovno prihaja tehnologija, in sicer z novimi lovkami svojega »panopticuma« za nadzor na vsakem koraku. Harry Blatterer opozarja, da je stranišče še edino zatočišče intime, ki je uspelo ubežati nadzoru (Blatterer, 2005) . Za vsak slučaj, da bomo zares varni.

Seveda pa lahko z udobnega naslanjača dnevne sobe vse to spremljamo skozi nepristno okno televizije,

za kar se moramo zahvaliti tehnološkemu napredku.

TV ekran je nadomestilo za okno v svet, ki pa je bolj svet podob, iztrganih iz njihovega prostorskega konteksta. (Virillio, 2001, str. 27) Ta dnevno postreže z nasiljem, škandaloznostjo in vsakdanjimi puhlicami.

Tako smo obdani s poplavo podob, ki so vedno bolj iztrgane iz resničnosti. Če pa ekranov in drugih medijskih prostorov ne polni nasilje, lahko v živo spremljamo spektakle, zabavo in hedonizem, okoli katerega so danes organizirane aktivnosti zahodnega človeka. (Debord, 202) Za napredek tehnologije, ki podpira razmah globalizacije in digitalizacije, pa potrebujemo premišljeno optimizacijo proizvodnje, gradnje in navsezadnje tudi komunikacije, za povrh pa tudi sistematično komercializacijo. Človek ima v kapitalizmu vrednost le, ker je potrošnik. Fordistični model Model masovne proizvodnje, ki ga navaja tudi Bauman (Bauman, 2006, str. 86 – 112), ki je bil vzgib za nastanek neoliberalizma, je z vajetmi docela zaobjel modernega človeka. Michael Husson izrojeni ekonomski sistem imenuje kar čisti kapitalizem.

Zdaleč ne čist zaradi svoje etičnosti, temveč zato, ker se je znebil vseh ovir, ki bi lahko krnile njegovo ekspanzijo. (Husson, 2012) Tako si naše dejavnosti podreja, ne da bi se tega v celoti zavedali.

Danes torej veljamo toliko, kot potrošimo, trošimo pa za produkte, ki se nam zdijo vredni prisluženega denarja. Ne glede na to, kako pozorno se oziramo, je večina človeških aktivnosti podvrženih potrošnji.

Sodobni človek je liberalen, in če smo nekoliko ironični, recimo kar neoliberalen. Danes smo svobodni, zato imamo izbiro. Če imamo denar, si lahko privoščimo vse. Privoščimo pa si tisto, kar po našem mnenju najbolj zadovoljuje potrebe. Tako vsi tisti, ki bi nam radi ugajali, med seboj neizprosno tekmujejo. Korporacije tako ne zadovoljujejo človeških potreb, temveč le ustvarjajo nove želje, ki se manifestirajo kot potrebe. (Scitovsky, 1989, str.

66) Moto produkcije je velika izbira produktov za zadovoljevanje mnoštva človeških želja. Vprašajmo se, koliko stvari, ki jih imamo, zares potrebujemo? Ali si jih morda res samo želimo? Sistem zapeljevanja, konstituiran za ekspanzijo trga, je tisti, ki nas vabi v

Slika 14: Paul van Dyk, Nizozemska, spektakel: Če je človeško iskanje spektakla postalo ena izmed vodilnih smernic, ki oblikuje človeško družbo, kje je potem prostor za arhitekturo? Je odgovor z še več spektakularne arhitekture rešitev problema?

skušnjavo potrošnje. (Bauman, 2005, 86 – 112) Okus množic je okus, ki ga stimulirajo spretne oglaševalske kampanje. Želimo si nekaj, kar naš sosed ima, še gorečnejši pa smo, kadar tega še nima.

Ervin Kelley trdi, da je človeško trošenje le iskanje izgubljene identitete (Kelley, 2005, str. 65 – 70).

Navdaja nas z užitkom in odmikom od vsakdanjosti.

Zdi se mi, da je včasih nakupovanje pomembnejše od izdelka samega. Če povzamem Sorkinove besede, danes lahko kupimo vse, Bossa, Yamaho, če imamo denar tudi »prijateljstvo«. Zakaj se potem ne ustavimo, ko imamo dovolj? Ker bi s tem obstalo kolesje začaranega kroga potrošnje, kar pa za gospodarsko rast zdaleč ni dobro, še manj pa za bogatenje elite in poglabljanje družbene neenakosti.

Morda sem razvil preveč kritično opredelitev sodobne družbe in zarisal preveč razpršeno podobo današnjega dogajanja. A vsaj v grobih obrisih sem pokazal na družbeno realnost, s katero morata arhitekt in arhitektura vzpostaviti dialog. In to kljub neštetim oviram današnjega časa, kot je prevlada stremljenja za finančnim dobičkom in omejevanje na zadostitev popularnemu okusu množic. Potrebno si je nehati zatiskati oči in se soočiti z realnimi razmerami.

Nadaljujmo temo družbene kritike. Prej sem naštel veliko težav, s katerimi se srečuje sodobni človek, tokrat pa me nekoliko podrobneje zanima konkretna lastnost, ki je ena opaznejših ovir za dialog.

Govoril bom o depolitizaciji in pasivnosti.

39

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 15: Pasivni uporabnik: Danes želimo le pokukati v svet, tu in tam kaj „všečkati“ ali „retweetati“, resnično dogajanje nas ne zanima. Kje in kako lahko arhitektura spet vzpostavi komunikacijo?

Depolitizacija in pasivnost

40 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Poglejmo najprej, kaj človeka motivira za komunikacijo? Kaj je pokazatelj njegove angažiranosti za dialog z drugimi uporabniki prostora? Govoril bi rad o pripravljenosti širše družbe za aktivno zavzemanje za spremembe.

Na začetku se bom opredelil do politike. Arhitektura se ne more izogniti dejstvu, da je v veliki meri politična dejavnost. (Vodopivec, 1991, str. 23) Za realizacijo projekta so potrebna intenzivna pogajanja in kompromisi, poleg tega pa nanjo močno vpliva tudi politično dogajanje.

Teorije so arhitekturni miselni okvirji, ki so v preteklosti oblikovali kritično stališče do prevladujočega družbeno-političnega stanja v želji po spremembah. Manfredo Tafuri v svojem eseju o arhitekturni kritiki izpostavi De Stijl in Bauhaus, seveda pa lahko sem uvrstimo še marsikatero današnje arhitekturno gibanje. (Tafuri, 1969, str.

20) Kakor pa smo že prej ugotovili, teorije niso najbolje povezane s prakso. Če nas zanima, kako je arhitektura udeležena v političnem dogajanju, je

potrebno pogledati realno stanje. Kako je prostor, osrednja kvaliteta, za katero se arhitektura zavzema, povezan s politiko?

Vidimo lahko, da danes prostor ni del politične debate.

Pravzaprav se o prostoru sploh ne pogovarjamo, debata je organizirana okrog tega, kako kmetijsko zemljišče spremeniti v zazidljivo, kdo je to naredil in kdo tega ne bi smel. Minister za okolje se izbira na koncu, ko so vsi ostali stolčki že oddani, kot tolažilna nagrada. Tako zelo je pomemben prostor.

In tukaj arhitektura nastopa le v obliki omejitev spomeniškega varstva ali urbanističnih planov.

Jasno izdelane strategije, kako bi lahko postala aktivna udeleženka političnega prostora, pa nima.

Prostor, ki je od vseh nas, pa se med tem deli v roke nepremičninskih špekulantov.

Tako kot arhitektura, je tudi vsak posameznik aktivno ali zgolj pasivno vpleten v kompleksno politično dogajanje. Mnogoštevilni referendumi, volitve ali zgolj vsakdanji pogovor o spodrsljajih strank v koaliciji in opoziciji, vse to so opomini, da nas politika obdaja in spodbuja, da bi o nečem odločali.

Preplavljeni smo s trivialnimi informacijami iz te ali one afere, mi pa postajamo vedno bolj le nemi opazovalci. Globalni problemi za običajnega človeka postajajo vse bolj nezanimivi. Pred TV ekranom brezizrazno spremljamo krizo v Darfurju, Somaliji, ipd. ker smo se vsega že navadili. Pasivnost potrjuje zaskrbljujoč podatek, da se kar polovica Evropejcev leta 2000 sploh ni udeležila volitev. In le dobra tretjina tistih, ki so vseeno glasovali, je bila zares zadovoljna z vladajočo izbiro. (Lukšič, 2006, str.

40 -42) Zakaj sem prej govoril o politiki? Ker ima odsotnost udeležbe v političnem dogajanju vzporednice tudi s splošno odsotnostjo želje po aktivnem prizadevanju za spremembe. Tako kot ljudje ne verjamejo, da bodo volitve kaj spremenile, ne verjamejo v nič drugega, kar je domena širšega družbenega prizadevanja. Ki pa vendar kaže znake okrevanja - protesti v Mariboru proti županu, 2013, vseslovenski protesti,... Marsikatero nasprotovanje toku sodobnega dogajanja je hitro označeno za brezsmiselno, na žalost tudi med mladimi. (Mencin Čeplak, 2008) Po navadi slišimo le: »Saj nima smisla kaj spreminjati, naše mnenje ne šteje«, ali pa: »kaj boš recikliral, saj je tako vse že onesnaženo« ipd.

Zdi se mi, da smo se vdali splošnemu stanju. Ne zanima nas več širši prostor, družba in svet kot celota, zato se posvečamo le še temu, kar nas neposredno zadeva - sebi, svojemu avtomobilu, družini in vsemu,

kjer imamo neposredni vpliv. Najhuje je, da tudi ne verjamemo, da bomo kaj spremenili. Ne verjamemo več institucijam, zdravstvu, šolstvu, zato ne moremo verjeti niti v sebe.

Ali je mogoče, da dogajanja preprosto več ne razumemo? Morda vzroki ležijo tudi v vse večji kompleksnosti okolja, v katerem živimo. To namreč postaja tako zapleteno, da ga le s težavo dojamemo, kar v kritiki vsakdanjika trdi Henry Lefebvre. (Harris, Berke, 1997, str. 35) Res so stvari vse prej kot preproste. Zakaj se je začela gospodarska kriza, od kod sploh pride denar? Na to težko odgovorijo celo finančni strokovnjaki. In ker takih stvari ne razumemo, si v mislih ustvarimo napol religiozna prepričanja, da je svet v vajetih Bilderbergov Legendarni sestanki najvplivnejših oseb zahodnega sveta., v rokah zlobnih mednarodnih korporacij ali »stricev iz ozadja«. Ne pravim, da delno ni res, vendar je najlažje pasivno sedeti križem rok in odgovornost pripisati višji sili.

In težko je verjeti v sistem, tudi politični, če ga kot laiki ne razumemo. Grajeni prostor pa ni nič manj zamotana struktura. Zakaj naj bi povprečen meščan verjel, da lahko s sledenjem urbanističnim smernicam kaj prispeva k izboljšanju celote? Ali bi res kaj spremenil, če prebarva živo rdečo fasado hiše v zemeljske barve, ali je zanj to samo prazna zahteva vladajočega režima?

Na eni strani mora arhitektura zavzeti bolj jasno politično vlogo, se aktivno vključiti v družbeno dogajanje. Ne samo v obliki urbanističnih regulativ, temveč tudi kot aktiven udeleženec političnega dogajanja.

Kdo drug kot arhitekti lahko pokažemo, kako zelo pomemben je bivalni prostor. Na drugi strani pa je potrebno ljudem pokazati, da lahko s svojim delovanjem aktivno prispevajo k skupni kvaliteti bivanja, kar je navsezadnje tudi stvar njihove odgovornosti. Če smo v tem poglavju govorili o problemih družbe, povzemimo še enkrat, da so to hkrati tudi problemi vsakega arhitekta. Ko se arhitekturna stroka zavzema za realizacijo svojih zamisli, se na dnevni ravni srečuje s povprečnim naročnikom, investitorjem, različnimi institucijami današnje družbe, potrošništvom,…Težave družbe so robni pogoji tako rekoč vsakega arhitekturnega projekta. V nadaljevanju me bo zanimalo predvsem to. Govoril bom o relaciji arhitektov do širših družbenih problemov.

41 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

42 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Umik arhitekturne stroke pred družbenimi problemi

arhitektura danes.

Ali arhitekte še združuje določena globalna orientacija? Ne bi rad poveličeval modernizma ali nagovarjal k splošnosti, pa vendar, ali imamo tudi danes kak CIAM? Ima globalni arhitekturni razmislek kašno kolektivno usmeritev?

Se mar upiramo le še na a priori zavračanje vsega, kar trdi »konkurenčna« arhitekturna pisarna, šola, institucija s »konkurenčno« teorijo?

Brezciljnost in dezorientiranost arhitekture

»Arhitekti nimamo neke institucije, na katero bi se lahko skliceval. Zdravniki, denimo, imajo Hipokratovo prisego, arhitekti pa neke skupne instance nimamo. Nimamo načel, po katerih bi lahko delali tudi za neko skupno dobro, za prostor kot del neke harmonične celote. Mislim, da arhitekti neke skupne zavesti pravzaprav nimamo, kar se mi zdi, da je velika škoda.« Maruša Zorec

Da lahko razumemo, kako arhitekturna stroka gleda na konkretne probleme realnosti, je treba ugotoviti, če ima kake skupne iniciative. Zanima me, ali se arhitekti skupaj zavzemajo za spremembe.

Za začetek poglejmo najprej v zgodovino. Ob razmahu modernizma pred osemdesetimi leti so bili nazori naprednih arhitektov zelo vizionarski in idealistični. Pa vendar so uspeli zgraditi nekaj, kar se je na začetku zdelo nemogoče. Spremenili so arhitekturno misel in arhitektu ponovno dodelili odgovorno družbeno funkcijo. Revolucionarji moderne arhitekture so se združevali pod skupno usmeritvijo, izboljšati razmere z bivanjsko prijetnejšo, čistejšo, racionalno in dostopno arhitekturo. Petra Čeferin v knjigi Projekt arhitektura: kreativna praksa v času globalnega kapitalizma trdi, da so imeli skupen projekt spreminjanja sveta. (Čeferin, 2010, str. 17) Poglejmo moč skupnega arhitekturnega zavedanja, ki ga je uspel ustvariti CIAM. Lahko bi rekli, da je predstavljala ključni dogodek kolektivnega mišljenja arhitektov tega časa, kar poudarja tudi Eric Mumford.

(Mumford, 1960, str. 35) Arhitekti so nastopali z enotno usmeritvijo in usklajenimi ideološkimi okvirji.

Vsekakor je šlo za najuspešnejše gibanje v zgodovini arhitekture in enega izmed najbolj organiziranih kongresov strokovnjakov za snovanje prostora. (Till, 2005, str. 8) Seveda njihovo stališče ni bilo edino.

Enotnost poznega modernizma je prekinila struja Team 10 s svojimi kritično izoblikovanimi stališči.

Torej je takrat skupina strokovnjakov imela tehtno izdelane nazore za in skupina drugih strokovnjakov trdne argumente proti. Pustimo ob strani vsebino razprav na konferencah, poglejmo, kako velik vpliv je imelo združenje na arhitekturo po svetu. In to brez sodobnih medijev in tehnologij, ki jih pozna današnji čas.

Vprašajmo se, kakšne skupne usmeritve pa ima

(navedeno v sekciji intervjuji, 15. 4. 2013) Od šestdesetih let prejšnjega stoletja vse do danes se je razvila burna razprava o smotrih in slogih arhitekture z zelo heterogenimi mnenji vse od racionalistov in historicistov tja do Sivih in Belih.

Sivi, »Grays«-posmodernisti, Beli – funkcionalisti.

Mnogoštevilni manifesti, ki so nastali po razkroju trdne modernistične misli, so odprli razpravo o tem, kaj arhitektura je in za kaj naj bi se zavzemala.

Loos, Zevi, Hollein, Schuhmaher ali Koolhaas bi imeli osupljivo različne odgovore, če bi jim zastavili vprašanje, kaj arhitektura zanje sploh pomeni.

»Zakaj mora stavba pripadati kakemu slogu? Stavba naj pripada arhitekturi.« Luis Kahn

(Kahn, 1955, str. 72) Ob želji po spremembah so se avtorji začeli zatekati k sofisticiranim »izmom«, katerih izhodišča so bila presenetljivo različna. Mnogokrat so večino svojih temeljev postavili kar na negaciji preteklih teorij.

(Hays, 1998, str. 611) Hays v svojem eseju imenuje kritiko arhitekture kar »kultura kritike arhitekture«, kjer avtorji teoretskih predpostavk niso snovali na

Slika 16: Coop & Himmelblau, BMW Welt: ...strukturalizem, konstruktivizem, metabolizem, dekonstruktivizem, brutalizem.... Danes parametricizem, jutri kritični regionalizem. Se nam sploh še splača imenovati „izme“?

podlagi raziskovanja sedanjosti in preteklosti, temveč so si jih po njegovem mnenju izmislili ali izpeljali s pomočjo zavračanja preteklih zamisli. Rezultat je bil tako zgolj nek derivat, nepovezan z resničnimi problemi. Hays ima deloma prav. Je Archizoomov No-stop city Kontinuirano mesto, sestavljeno iz mreže 10x10m brez prekinitve. odgovor na kak družbeni problem ali pa je le inovativen diagram, ovit v spretno retoriko avtorjev?

Kakšni pa so ti »izmi«, ki jih omenjam, in kam jih je privedel čas? Postmodernizem je bil le teorija razočaranja nad situacijo s pomanjkanjem konkretnih in obstojnih predlogov Venturi ponudi izvirne miselne okvirje, a brez predlogov za rešitve., strukturalizem, kot sicer uspešna pedagoška praksa, (Ockman, 1997, str, 127) ni ustvaril opusa, ki bi opazno vplival na arhitekturo, Določeni arhitekturni kritiki pravijo, da kot slog ni niti obstajal. tudi dekonstruktivizem s sicer prepričljivo teoretsko podlago Jacques Derrida, Gilles Deleuze., a formalistično izraznostjo, ni odgovarjal na perečo problematiko. So, nečitljive in dinamične geometrijske forme res rešitev problemov družbe in arhitekture?. Za nameček pa ekologija in

trajnost, usmeritve s še neizkoriščenim potencialom, postajajo zgolj tržne niše v službi kapitalizma. Danes je modno imeti eko hišo, ljudje kupujejo »trajnostne« produkte globalnih industrij. Lahko bi jih našteli še mnogo, pa bi bil zaključek zmeraj podoben.

Omenjeni vizionarski pogledi so v veliki meri do danes utonili v pozabo.

Kaj pa če pretekle »izme« pustimo ob strani in pogledamo v novejšo zgodovino arhitekturne teorije zadnjih dvajsetih let? Robert E. Somol in Sara Whiting do sodobne teorije vzpostavita kritično stališče. (Somol in Whiting, 2006, str. 8) Trdita, da je v ozadju odmevnih teoretskih prispevkov Charlesa Jencksa, Petra Eisenmana ali Michaela Heysa zmeraj analitično določevanje označevalcev Angleško »sign« in »signifier«, termina, ki sta pogosto uporabljena sistematizacijo arhitekturnega jezika in strukturalizmu. znakov in pomenov, docela abstraktnih kategorij in njihovih medsebojnih odnosov. Še ena usmeritev, ki vodi iz konkretne realnosti v svet sebi namembnih teorij? Mislim, da ponovno gre za pasivno razpravo o arhitekturi, ki je v resnici težko razumljiva. Vprašajmo se, koliko nam potem res koristi? Vzamemo kot primer

43

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 17: Študenti FA, Ithuba project: Morda je bilo dovolj teoretiziranja. Čas je da preidemo k akciji. Vsi.

eno revolucionarno hišo – lahko kar Dom-ino, katere smisel je določena intervencija. Razprava o pomenih, vzroku in posledici nastanka te hiše je velikega pomena za razumevanje arhitekture. Domino je nedvomno prevetril moderno arhitekturo.

Vendar je nova arhitektura, ki posnema Dom-Ino, le arhitektura po arhitekturi, torej kopija stavbe izpred skoraj 100 let. Robert E. Somol in Sara Whiting se zavzemata za premik z branja in iskanja vzrokov k akciji, aktivizmu in še najbolj, k učinku. Napovedujeta torej arhitekturo konkretnih dejanj, ki je povezana z resničnimi problemi. Verjamem, da so enakega mnenja mnogi arhitekti na začetku svoje poti, ko so začeli aktivno delovati v spreminjanju okolja in miselnosti. Samo poglejmo opazne prispevke slovenskih združenj Kreativnih zadrug, MEDS, EASA, Zavoda Štajn, Odprtih hiš,…

»Zakaj skušamo na novo opredeliti arhitekturo, jo opisati z zahtevnim izrazi, če je v resnici preprosta.« Vincent Scully (Scully, 1974, str. 59)

44 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Nikakor ne pravim, da samozavestni in eksperimentalni diskurz ni zelo pomemben za teoretsko podkrepitev na novo porajajočih arhitekturnih pristopov.

Snovanje arhitekture brez teoretskih podlag

zreducira njen pomen na arbitrarno, »risarsko« dejavnost. Vendar pa danes marsikatera, četudi zelo nova teorija, odpove, saj izhaja iz predpostavk, ki se nikakor ne opirajo na reševanje perečih družbenih vprašanj, temveč zgolj eksistirajo sami zase. Kot primer problema bi izpostavil parametricizem, precej svežo paradigmo arhitekture, osnovano na manifestu Patricka Schumacherja. Avtor s spretnim izborom besed v definiciji svojega sloga pove, da se je arhitektura izmaknila poetiki in intuiciji ter postaja plod računalniških kalkulacij parametričnih enačb.

Je to res usmeritev za arhitekturo prihodnosti?

(Schumacher, 2011) Ne glede na poplavo teorij je težko govoriti o kakršnikoli skupni usmeritvi, če se zdi, da se je zadnjih trideset let poglabljajoče problematike arhitektom izmuznilo. Ali se je našla rešitev za neustavljivo disperzijo hiš v predmestjih?

Ali imajo najelitnejše arhitekturne prakse tega sveta v rokavu učinkovito rešitev za rast »gated communities« kot gob po dežju? Znamo sploh zgraditi zares trajnostno naselje v pravem pomenu besede?

Menim, da tokrat motivacija za arhitekturne intervencije ne bi smela izhajati iz nekih na novo izumljenih pogledov, ki so zrasli sami zase. Enako napačno je zavračanje dosedanjih dognanj samo zaradi želje po drugačnosti in goli inovativnosti.

Ravno zaradi teh razlogov je arhitektura ujeta v zanki med dvema težavama. Vse bolj izgublja svojo

temeljno definicijo na eni strani, na drugi strani pa je vedno manj uspešna pri odgovarjanju na pereče probleme sedanjosti.

Mnogo bolje bi se bilo nasloniti na to, kar imamo, na heterogeni, nepredvidljiv in dinamičen prostor, to je namreč lahko naš miselni ali teoretski okvir.

Prvi korak je sprejetje sveta okrog nas takega, kot ga poznamo, in začeti razmišljati o spremembah kot

usmeritvah za obstoječe procese. Kakor sta se za to zavzela tudi Denise Scott Brown in Robert Venturi v knjigi Leraning from Las Vegas, vendar žal nista predlagala nobenih konkretnih rešitev. (Scott Brown, 1998) Vrednota ima danes tisoč obrazov. Arhitektov novi miselni okvir bi moral nuditi usmeritve, kako njene prave obraze učinkovito zaznati.

Misel, da bi se različno misleči arhitekti združili v homogeno skupino z enotnimi namerami, je seveda utopična. Nemogoče je na skupni imenovalec postaviti mnenja in usmeritve strokovnjakov s celega sveta, saj se ti pogosto zelo razlikujejo. Različni pogledi na isto problematiko so pravzaprav zaželeni, saj lahko privedejo do bolj poglobljenih spoznanj. Bilo pa bi dobro, da bi se vzpostavila neka skupna raven, ki bi združila neka osnovna prepričanja o bistvu arhitekture kot specifične znanosti, ki lahko tudi rešuje probleme današnjega sveta, družbe.

Pomembno je skupno delovanje skozi dialog, združevanje zamisli, ki so usmerjene k enemu cilju - kakovostni arhitekturi in reševanju problemov sodobne družbe.

Ugotovili smo, da bi bilo skupno delovanje arhitektov potrebno, če si želimo zagotoviti uspešen nastop pri reševanju problemov sodobne družbe. Vendar tukaj naletimo na oviro, ki sem jo omenil že pri kratki kritiki moderne družbe. Velika prepreka za sodelovanje je kapitalski trg, ki je spremenil odnose tudi med arhitekti. V nadaljevanju me zanima, kakšna je vloga arhitekta na trgu.

Sika 18: Novo omizje arhitektov: Vse kaže, da bo čas individualizma minil. Arhitekti bodo morali sesti za drugačno omizje kot doslej in začeti oblikovati novo, drugačno, skupno orientacijo za globalno arhitekturo in prostor.

45

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Arhitekt in zahteve trga Kam torej arhitekta privede realnost, še posebej, če je le-ta prežeta s potrošništvom? Če želimo zajeti glavne razloge za odsotnost komunikacije med arhitekti, potem nikakor ne smemo iti mimo dejstva, da je danes uspešen arhitekt večkrat še bolj uspešen poslovnež. Njegova pisarna je postala le podjetje, ki mora preživeti vsakodnevno neizprosnost ekonomije.

Potrošniški družbi ni mar za njegov poglobljeni razmislek, še manj pa za njegov obstoj, zato si jo mora zagotoviti skozi konvencionalne poslovne dejavnosti in konkuriranje drugim arhitektom na trgu.

Arhitekt pa ni bil zmeraj podjetnik. Lahko rečemo, da se je prehod iz mojstra do poslovneža polagoma zgodil komaj v devetnajstem stoletju. Transformacija seveda ni posledica njegove lastne odločitve, temveč globalnega prehoda v potrošniško družbo. (Woods, 1999, str. 83) Z razvojem gospodarstva so arhitekti začeli vstopati na kapitalski trg, ob bok drug drugemu, kot tekmeci. Nekatere konservativnejše prakse v Veliki Britaniji ali Franciji so se temu nemočno izogibale in idejo o arhitektu kot poslovnežu jemale kot razžalitev (prav tam, str. 83). Spet drugi, sprva najbolj v ZDA, pa so z odprtimi rokami sprejeli prevrednotenje poklica in orientacijo na dobiček.

Prvi precej poslovno orientirani arhitekti so bili brez dvoma Adler&Sullivan pa tudi Carrere&Hastings…

Tako je neizogibno postalo dejstvo, da je za arhitekturni obstoj potreben boj na trgu. Nekoliko manjši je bil v časih konjunkture, kot sta bila recimo razmah modernizma na prelomu stoletij ali morda čas cenenih hipotekarnih kreditov, preden je počil nepremičninski balon. Neizprosen pa v obdobjih upadanja naročil gradbenega sektorja in poglobljene gospodarske krize, kot recimo danes. Menim, da strokovnjaki povsem upravičeno kapitalizmu potegnejo vzporednico z Darwinovo teorijo evolucije. (Hodgson, 2006) Kateri arhitekt danes preživi? Niti ne najmočnejši ali najboljši, ampak

46 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

najbolj prilagodljiv. To drži tudi v našem prostoru. »No-name« arhitekturne prakse, zaradi uspešnega odgovarjanja na potrebe naročnikov, ustvarjajo večji denarni tok kot marsikatera priznana pisarna, ki se po navadi veliko prej znajde v rdečih številkah (lastna raziskava). Če smo odkriti, je glavnina arhitekture danes pravzaprav le ena izmed industrij. To je razumljivo, saj neizogibno pripada sektorju produkcije.

Brezpredmetno si je delati utvare, da bi lahko

arhitektura obstajala brez denarja. (Teyssot, 2003, str. 315) Arhitektura gradi, izdeluje, detajlira.

Vsak aspekt njenega nastanka je postal povezan s kapitalskim trgom. Danes v razvitem svetu ni mogoče dobiti niti opeke, ki ne bi bila ustvarjena v želji po dobičku.

Na občutljivo vlogo arhitekta na trgu opozarja tudi Willam Fawcett. Pravi, da je arhitekt, poleg tega, da gradi za dobrobit človeka in sledi temeljnim arhitekturnim dognanjem, vedno bolj ujet v služnosti dobiček in naročnika. (Fawcett, 2008, str. 22) V krmarjenju med tem, kako si želi, da bi gradil, in tem, kaj naročnik zahteva, da nariše zanj, je komunikacija s končnim uporabnikom potisnjena daleč na stran.

Arhitektura in z njo arhitekti so nedvomno krenili svojo pot na krilih potrošništva. Do problema, kam je to prineslo arhitekturo, bi se rad opredelil v zaključnem poglavju, na tem mestu pa bom predvsem orisal uspešnega sodobnega arhitekta.

Arhitekta, ki prodaja, in ki se je tako rekoč prodal.

Kako daleč se je arhitektovo poslanstvo razvrednotilo, kaže vsem znano dejstvo, da je danes največji nosilec razvoja potrošnja. Takoj za njo pa masovna produkcija. Najpreprostejši zakoni kapitalskega trga narekujejo, da je potrošnja tem večja, čim prepričljivejši je izdelek na trgu. Današnji zvezdniški arhitekti pa se borijo za čim prepričljivejši izdelek. Zato so tudi zvezdniški! Ne pravim, da je bilo v preteklosti drugače. Vendar je vse do razmaha kapitalizma za prepričljiv izdelek veljala stavba, zasnovana na podlagi bistveno manj komercialnih ciljev kot danes. Mednarodno priznane prakse našega časa so zato hkrati postale zgledne oglaševalske agencije. Pustimo na strani delo avtorjev, kot so Alvaro Siza, Charles Correa, Geoffrey Bawa, Aires Mateus, itd., katerih arhitektura je opazna zaradi svoje kvalitete in ne premišljene trženjske strategije.

Za uspešnost na trgu mora podjetje nujno imeti celovito izdelano podobo, s katero nastopa. Dobra znamka, kakor pravi Sorkin (Sorkin, 2005, str. 60), je ključ do uspeha arhitekturnega podjetja. Slavne arhitekturne prakse imajo zaposlene strokovnjake za komuniciranje z javnostjo, njihovi oglasi so izdelani premišljeno vse do zadnjih detajlov. Ne pretiravamo, če trdimo, da so določeni biroji kar marketinški konzorciji. Tekma med arhitekti je postala globalna, veliki natečaji so mednarodni, za mednarodno konkurenčnost pa je potrebna celovita in premišljena priprava.

Soustanovitelj podjetja Herzog & De Meuron

architects, Jaques Herzog še kako dobro pozna moč sodobnega oglaševanja.(Chance, 2001, stran) Njuna paradigma projektiranja, ki je v začetku ustvarjala zares prepoznavno arhitekturo, se je danes izgubila v masovni produkciji. Na prvi pogled edino, kar med seboj združuje novejše stavbe iz njunega opusa, je znamka, za katero stoji obraz Jacquesa Herzoga.

Vedno je skrbno fotografiran pod želenim kotom z dramatično svetlobo in resnobnim izrazom. Njegov obraz je logotip. Hkrati je tudi »estradnik«, ki nastopa na naslovnici priloge New York Timesa (New York Times, 20, 1998) ali Fashion Magazina. Dobro arhitekturo je potrebno pokazati, zato medijske odmevnosti ne bi rad po krivici obsojal, toda, ali je za to potreben tudi populizem?

Nič manj uglajena pri pripravi svoje zunanje podobe ni Zaha Hadid, ki se ob svojih stavbah, očiščenih ljudi, želi slikati z dramatiziranim učinkom vetra v laseh. Pred kratim je njena osrednja pisarna izdala svojo novo grafično podobo, ki je bila v pripravi kar tri leta. (Designboom, 2012) Za nameček poglejmo še znanstveno fundacijo The Why Factory biroja MVRDV, ki svojim študentom zapoveduje, katere grafične elemente morajo uporabiti, da jih bo za lastno promocijo lahko izkoristila v svojih publikacijah. Po pričevanjih študentov, ki so izbrali omenjeni studio.

Zdi se, kot da je danes arhitekt, zvezdniški ali ne, velikokrat oglaševalec. Pa ne tak, ki kot promocijske

kanale uporablja svojo dobro arhitekturo za ljudi, temveč tak, ki uporablja enake tehnike kot večina igralcev na trgu, in sicer zapeljevanja in manipulacije, ki ju Bauman označi kot neogiben trend moderne družbe, zdaj pa postaja tudi orodje arhitekture.

(Bauman, 2006) Galliano tovrstne zvezdniške arhitekte označi za »arhitekte podpisa«, saj njihova arhitektura sledi notranji želji po samouresničevanju in grajenju znamke. Stavba je zanje podpis, ki se danes kaže v marsikateri realizaciji. (Galliano, 2008, str. 37)

»Danes nekaj sto arhitektov podpisa gradi hiše, ki so takoj tretjino več vredne.« Aleš Vodopivec (sekcija Intervjuji, februar, 2013) Arhitekti in oblikovalci, nekateri izmed njih resnični geniji poklica (Poynor, 2006), se tako predano posvečajo marketingu in podobi, da so skoraj pozabili na arhitekturo.

Na drugi strani pa lahko opazujemo poplavo arhitekturnih pisarn, arhitektov z licenco in projektantskih podjetij, ki pred vstopom na trg ne naredijo osnovnih tržnih analiz. Brez jasnih usmeritev za svoje podjetje obupano čakajo na konec gradbeniške krize.

Slika 19: Jacques Herzog: Vedno slikan pod istim kotom z isto dramatično svetlobo. Njegov obraz postaja nosilec prepoznavnosti prakse Herzog & De Meuron. Kot da je arhitektura na drugem mestu.

47

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Ali arhitektom zato manjkajo »skupna tla«? »Common ground«, naslov arhitekturnega bienala v Benetkah 2012, katerega kurator je bil David Chipeprfield. Enotno izhodišče vseh nas so pereči svetovni problemi, ki izhajajo ravno iz hlastanja za profitom. Za njihovo reševanje ne potrebujemo najboljših arhitekturnih pisarn z bleščečo javno

podobo ali najboljših teorij. Če želimo sanirati probleme, ki jih je rodil kapitalizem, moramo dobičku dodeliti sekundarno mesto, četudi to pomeni, da je potrebno biti slabši poslovnež in zavrniti kak projekt, ki bi sicer končal na seznamu arhitekture »za preživetje biroja« in ne na paradni listi »dobre arhitekture«.

V vsakem primeru je ključno za arhitekta, da se ne podredi tržni logiki, logiki kapitalskega trga. Dokler se bori zgolj ali predvsem za dobiček, parcialne interese lastnega podjetja ali za preživetje v džungli potrošništva, bo težko sodeloval v oblikovanju prostora, za povezovanje in dialog. Tako v praksi projektiranja kot v temeljnem razmisleku osredotočanje na boj za profit izkrivlja poslanstvo arhitekture, pa tudi odnose med arhitekti. Veliko lahko naredimo že z odločitvijo, da neka druga pisarna ni le konkurenčni tekmec, temveč morda partner pri skupnem konstituiranju boljše arhitekture.

Predvsem bi moral biti arhitekt manj odvisen od kapitalskega trga, morda tudi manj odvisen od investitorja. Zakaj bi moral čakati, da pride investitor do njega? Morda je čas, da sam postane menedžer projekta in poišče uporabnike. Mogoče lahko postane tudi sam investitor. Tako lahko prispeva k kvalitetni arhitekturi in tudi h krepitvi dialoga.

Do sedaj smo govorili o povezanosti arhitekturne stroke in njenem odnosu do družbe. In kot vemo, je družba skupina posameznikov, skupina ljudi, ki v arhitekturi prebivajo. Kadar govorimo o javnosti, razglabljamo o splošnem, skupnem, družbenem, povprečnem, na posameznika pa večkrat pozabimo.

Sam sem mnenja, da je arhitektura zgubila vez s tem posameznikom, torej njenim uporabnikom. Zato bom v nadaljevanju opredelil ta razcep.

48 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 20: Zaha Haid Brand Identity: Pisarna Zahe Hadid je za svojo grafično podobo porabila več kot znaša letni proračun marsikaterega slovenskega arhitekta. S čim se danes arhitekti ukvarjajo?

Slika 21: Kam gredo slovenski arhitekti: Še dlje seže obup ali pomanjkanje osnovnih vrednot slovenskih arhitektov, kjer nekateri prodajajo svoje storitve med kuponi za super popuste na metle in tajske masaže.

2.3. Med arhitekturo in uporabnikom ter naročnikom Ko razpravljamo o vlogi arhitekture v javnosti, pravzaprav govorimo o treh skupinah ljudi. O tistih, ki hiše naročajo, in tistih, ki v teh hišah prebivajo.

Investitorji in nepremičninski manipulanti, upravljavci z enormnim denarnim in prostorskim fondom, predstavljajo prvo skupino ljudi, ki se posveča zaslužku. Ta ozek krog ljudi vlogi arhitekta dodeljuje drugačno vlogo kot zasebni naročnik.

V poplavi slovenske individualne gradnje je jasno, da so druga skupina ljudi privatni naročniki, ki so hkrati uporabniki in zase zidajo hišo svojih sanj. Kako visoko na lestvici vrednot je hiša za Slovence že vemo. Tak posameznik je aktivno, včasih domala doživljenjsko, vpleten v proces nastajanja stavbe, zato v večini primerov tudi oblikuje utemeljeno mnenje o arhitektih in arhitekturi.

Tretja skupina ljudi so uporabniki, ki na arhitekturno zasnovo niso mogli neposredno vplivati, temveč so stanovanje izbrali na trgu ali so se kako drugače znašli kot uporabnik kolektivne gradnje. Njihove želje so najmanj pomembne, saj je arhitektura nastala, še preden so se naselili vanjo.

Vse tri skupine konstituirajo družbeno mnenje o arhitektih in arhitekturi. V nadaljevanju nas bo zanimalo, kako pa arhitektura gleda na te skupine

ljudi. Zanima me, koliko je danes uporabnik za arhitekturo sploh pomemben.

Človek – uporabnik arhitekture Strinjamo se lahko, da ima končni uporabnik temeljno vlogo v arhitekturi, saj navsezadnje arhitekti ustvarjajo prostor bivanja zanj. Brez uporabnika arhitektura izgubi temeljni smisel in postane umetniški artefakt, ali, kakor se opredeli Immanuel Kant, postane: »Namenska, a brez namena« Immanuel Kant: purpusive, but without purpose, ang.

Tega ne moremo spregledati v nobenem postulatu o arhitekturi. Vendar so, kakor smo že prej razpravljali, teoretski zapisi precej drugačni od realnosti. Če pustimo arhitekturno ontologijo na stran, kakšna je v resnici vloga uporabnika?

Z omembo modernizma sem začel več poglavij v razpravi, kar bom storil tudi tokrat. Poglejmo, kako mesto je uporabniku podelilo gibanje, ki ga Wiliam Jordy imenuje »veliki preobrat za družbeno vlogo arhitekture na prelomu 19. stoletja«. (Harris in Berke, 1997, str. 125) Človeško dostojanstvo v prenatrpanih mestih, ki niso prebivalcem razen onesnaženosti,

49

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

50 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

hrupa in nevzdržnih higienskih razmer nudila ničesar, je bilo v začetku 20. stoletja razvrednoteno.

Zato se je v glavah družbeno kritičnih arhitektov ustvarilo prepričanje, da arhitekturna forma lahko preuredi družbo in izboljša bivanje. Bauhaus na primer (Frampton, 2007, str. 123) je postala šola za bodoče graditelje družbe, ki bi s svojim znanjem pomagali k ureditev razmer, stanovanjske politike so se začele povezovati s socialnimi institucijami, ipd. (Frampton, 2007, str. 148) Številni arhitekti so razpravljali o reševanju krize, ki jo je povzročila urbanizacija, in skušali najti rešitev za integracijo človeka v novi arhitekturi. Človek takrat torej pridobi na pomenu, razmere se skokovito izboljšajo.

Arhitektura postane uspešen motor družbene sanacije. Širokopotezno se odziva na probleme in na prvi pogled koncipira uspešne rešitve. Pa je bil človek z vsemi svojimi pluralnimi željami res na prvem mestu?

Kljub revolucionarnemu posluhu za povprečnega meščana in njegove zaskrbljujoče bivanjske razmere pa je imel modernizem resno napako. Čeprav je izboljšanje pogojev za človekovo bivanje igralo temeljno vlogo, je modernizem vseeno izoblikoval zadržan odnos do množic. Javno mnenje je seveda obstajalo, človeške potrebe so bile upoštevane, vprašanje je le, kako so bile interpretirane. So strokovnjaki zaznali potrebe s pomočjo dialoga in dvosmerne komunikacije? Kaj je bil za moderno arhitekturno misel v resnici človek?

Kritika, ki jo razvije predvsem postmoderna misel in se bom v besedilu še oprl nanjo, modernizmu očita objektivizacijo človeka. Na osnovi posplošitev so arhitekti in urbanisti razbirali vzorce vedenja, človeško obnašanje pretvarjali v številke in posameznika upoštevali kot samo enega izmed tisočih. Ker so želeli probleme reševati optimalno, so optimizirali tudi človeka. Teoretsko podlago za izključevanje človeškega individualnega doprinosa že prej zgradi strukturni funkcionalizem, ki vlogi posameznika dodeli sekundarni pomen. Osrednji nosilec družbenega dogajanja so strukture in njihove medsebojne funkcije, individualni vpliv človeka pa je postavljen na stranski tir. Tudi psihologi začnejo verjeti, da je socializacija ključni dejavnik pri oblikovanju osebnosti. (Halarambos, 2004) Torej prebivalci niso več živeli v arhitekturi, temveč so jo zgolj uporabljali. Spomnimo se samo na trditev Le Corbusierja, ki je trdil, da je hiša stroj za prebivanje, kakor da bi bilo prebivanje nek mehanski postopek, na katerega je lahko odgovoriti z racionalizirano

aparaturo.

Na tem mestu ne bi rad razvil široke kritike moderne, temveč želim opozoriti zgolj na razlog za elitizem, ki ga navede tudi Jeremy Till. (Till, 2005) Ker je bil človek obravnavan samo kot del širšega družbenega sistema, njegovo posamično delovanje ni imelo bistvenega pomena. Ali je zares mogoče potrebe sodobnega Evropejca zaznati s pomočjo vsesplošne ankete, kjer so statistično izluščene optimalne želje?

Obstoj ene absolutno primerne stavbe za vse je zelo vprašljiv.

Naredimo korak naprej. Vselej, kadar se je postavila hiša, bi morala predstavljati intimni prostor ljudi, ki bi ga lahko spreminjali in dograjevali. Torej bi naj bila kraj emocij in spominov (Bachelard, 2001, str. 13 – 201), ki je imel zanje določen pomen in je v sebi nosil simboliko. Vendar je to hišo običajno gradila institucija z željo po čim večji gostoti in morda optimalni osvetljenosti. Zamišljamo si lahko, kako je taka stavba odgovarjala potrebam posameznika.

V vznesenosti modernizma po spreminjanju družbe sta bila človek in njegov subjektivni svet potisnjena na stran.

»…Vključevanje družbe je vitalnega pomena, družbe kot celote. Le tako se arhitektura lahko izogne oznaki buržoazna disciplina.« Manfredo Tafuri

(Tafuri, 2010, str. 178) S to mislijo pa ne bi rad ostal le v preteklosti. Človekovo posploševanje je močno aktualno še danes. Še vedno iščemo optimalno stanovanje za mlado družino ali najprimernejše naselje za povprečnega pripadnika srednjega sloja. Statistika postaja ali ostaja orodje za interpretacijo človeških aktivnosti, ki se jih v resnici ne da zlahka interpretirati. Ali lahko s številkami zapišemo čustva, emotivne potrebe ljudi,…?. Še posebej ne z merljivimi vrednostnimi kategorijami.

(Allen Paulos, 2003, str. IIV.) Na predstavitvah projektov Koolhaasove OME se je težko znajti med vsemi grafi, diagrami in razpredelnicami, ki bojda služijo kot legitimna razlaga razmer, za katere bodo arhitekti načrtovali svoj projekt. Poglejmo samo knjigo S,M,L,XL Koolhaasa in Brucea Maua.

(Koolhaas in Mau, 1995) Winy Maas statistične izsledke uporablja celo kot parametre za nastanek arhitekturne forme, kar je navsezadnje izhodišče za vso parametricistično arhitekturo. Če pa tržišča ne raziskujejo arhitekti, pa to zanje

»…Vključevanje družbe je vitalnega pomena, družbe kot celote.«

„

Manfredo Tafuri (Tafuri, 194)

Slika 22: Toliko smo gradili, da smo pozabili na uporabnika: Eno izmed 2000 praznih nakupovalnih središč na Kitajskem je sinonim za zdaj že globalni gradbeni balon, kjer je investitorje zanimala le ekspanzija, potrebe uporabnika pa so bile potisnjene tam daleč za predvidene načrte o donosih.

51

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 24: Claesson Koivisto Rune, Prefab House, Švedska: Optimizacija proizvodnje prefabriciranih arhitekturnih elementov je prihodnost, vendar ne v obliki prefabrikacije modlulov za „optimalne“ hiše, primerne za „vsakogar“.

Jarmund Visnaes: Enodružinska hiša, 2011 Preračunljiv diagram: streha hiše „zalebdi“ nad pokrajino.

Vizualno zanimiv koncept pod vprašaj postavlja dejansko bivanjsko kvaliteto in percepcijsko logiko hiše. večinoma naredijo kar investitorji, ki preprosto pogledajo, kaj se prodaja, ali najamejo javnomnenjsko agencijo, da naredi raziskavo. In na podlagi tega

zasnujejo nekaj, kar imenujejo »potencialno tržno zanimiva arhitektura.« Za koga? Za »zahteve trga« , ne za potrebe posameznika.

Seveda, avtomatizacija in optimizacija je ključ do učinkovite in hitre izvedbe, vendar načrtovalci nikakor ne bi smeli pozabiti na učinkovito upoštevanje primarnih človeških potreb. Naše življenje ni statistika, živimo s čustvi, pomeni, občutji, vrednotami, nemerljivimi kategorijami, ki jih ni mogoče digitalizirati. Na tem mestu bi bila zelo prikladna razprava o izgubi človeškega faktorja, dialogu stavbe s človekom, vendar to presega okvir te naloge. Poudarimo le, da resnično lahko ugotovimo, kakšne so potrebe ljudi, le preko dialoga z njimi. Le tako zaznamo potrebe po samoizražanju, simboliki in drugih prvinah človeške narave. Seveda je nemogoče projektirati stanovanjsko kolektivno gradnjo na podlagi dialoga in upoštevanja zahtev vsakega uporabnika. Ne smemo pa pozabiti na možnosti, ki jih pri upoštevanju zahtev in želja uporabnikov ponujajo sodobne tehnologije in novi pristopi pri načrtovanju arhitekture.

52 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Komunikacija in vključevanje človeških razpršenih potreb pa gotovo nista lahki nalogi. Pravzaprav se zdita v današnjih razmerah vse prej kot mogoči. Zato ne moramo biti kritični samo do arhitekture, posploševanje človeka je domena kapitalskega trga, o čemer bom govoril v nadaljevanju.

Kapitalski trg in izkrivljanje komunikacije Negativne vplive kapitalskega trga na stanje družbe smo že omenili, želja po dobičku ovira medsebojno povezovanje arhitektov, poleg tega pa kapitalizem močno vpliva tudi na vlogo uporabnika v arhitekturi.

Danes je zaskrbljujoče dejstvo, da o tem, kaj se bo gradilo, odloča skupina ljudi, ki jim ni mar za potrebe posameznika. To so investitorji in špekulanti, ki stavb ne postavljajo za ljudi, temveč za določeno družbeno skupino z določenim dohodkom, ki bodo prinesli tudi čim večji dobiček. To je že dolgo pred izbruhom sodobnih problemov nepremičninskega trga zaznala Denise Scott Brown (Scott Brown, 1998, str. 81), danes pa se razkol med potrebo človeka in potrebo trga le še poglablja.

V glavah investitorjev je skupina uporabnikov obravnavana kot skupek objektov, in sicer kot družba objektov potrošnje, ki sicer imajo svoje želje, vendar oni nanje odgovarjajo samo, da bi povečali dobiček. Znani sociolog Zygmunt Bauman zapiše, da je za trg veliko bolj zanimiva posameznikova poraba kot produkcija. (Bauman, 2006) Ekonomisti danes izdelujejo modele na podlagi dognanj človeškega vedenja, menedžerji veleblagovnic in direktorji blagovnih znamk pa manipulirajo s človeškimi čustvi. Zaposlene imajo skupine strokovnjakov za to, kakšna glasba se bo vrtela v trgovinah, katere barve

bodo uporabljene, da bodo nakupovalci »srečni«. V želji po gradnji za jutri in kar največjem donosu se je zgradilo ogromno stanovanjskih kompleksov, ki danes samevajo nenaseljeni. Nihče se namreč ni vprašal, kaj človek danes potrebuje. Ali pa morda, kaj si bi človek želel. Seveda ekonomija nima interesa za družbeni dialog, saj je zanjo življenje organizirano le okrog finančnega dobička.

Tako zgrajena stanovanja so povsem neprimerna za bivanje - »japijski« tlorisi z ogromnimi dnevnimi prostori in premajhnimi sobami Poglejmo samo Celovške dvore, itd., zasnove, kjer je nemogoče spremeniti položaj ene stene, ne da bi pri tem morali večkrat prositi investitorja, čeprav smo stanovanje že kupili. Seveda so zmeraj vgrajeni ceneni materiali, ki popustijo po nekaj letih, potem pa ljudje za streho, ki pušča, krivijo arhitekta. Če je v modernizmu gradila država za izboljšanje bivanjskih razmer, pa danes gradi investitor za dobiček. V obeh primerih je človek s svojimi subjektivnimi potrebami sekundarnega pomena in nepomemben gradnik sistema. Statistično je bil človek le številka, umeščen v razrede, poenostavljen, optimiziran. Danes pa eden izmed mnogih potrošnikov, spet s čustvi in potrebami, ki se najbolj upoštevajo iz enega razloga: da bi kar največ potrošil. Špekulanti ljudi ne sprašujejo, kje in kako želijo živeti, temveč si zastavijo vprašanje, kaj naj postavijo, da bo v prihodnosti čim bolje prodano.

Pričakovati, da bi trg gradil na dialoškem odnosu med končnim uporabnikom in arhitekti ter drugimi projektanti, je bilo utopično vse do sedaj, ko je prodaja povprečno tržno zanimivih stanovanj polnila blagajne. Sedaj pa denarja ni, velikopotezne novogradnje pa so na pol prazne. Investitorji iščejo rešitve za svež kapital, potrebe ljudi pa ostajajo neizpolnjene. Na koncu bodo morali tudi različni investitorji ali „trgovci z nepremičninami“ prisluhniti potrebam ljudi in z njimi komunicirati, če bodo hoteli preživeti. Morda je današnja kriza prava priložnost za vzpostavitev dialoga. Nujno se je treba začeti zavedati, da so človeške potrebe veliko pomembnejše kot potrebe po zaslužku.

Do sedaj sem veliko govoril o javnosti in njenem odnosu do arhitekture. Javnost, ali bolje rečeno skupnost pripadnikov družbenih skupin, je pomemben element, ki konstituira družbo. Danes pa je javnost, ali drugače rečeno »javna domena«, drugačna, kot je bila včasih. Če želimo razumeti odnos arhitekture do ljudi, se moramo dotakniti vprašanja, kakšno vlogo igra arhitektura v sodobnih medijih.

53

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 25; Autodesk Homestyler: Brezplačni program za „vsakogar“, ki si želi narisati hišo po svoji meri. Na spletu ljudje objavljajo svoje po(ne)srečene kreacije iz izmenjujejo menja. Novi medij ljudske arhitekture.

2.4. Med arhitekturo in mediji Ostaja nam še eno poglavje, ki posebej danes postaja izjemnega pomena, to so mediji. Ti so vse do pred kratkim bili zrcalo družbe, zdaj pa po besedah Guya Deborda živijo svoj svet in družbo prikrito spreminjajo. (Debord, 2006) Pustimo na strani časopise, televizijo in radio, konvencionalne kanale, skozi katere se je informiral človek. Na tem mestu ni prostora za debato o njih. Že dalj časa v ospredje namreč prihaja drug medij. To je medmrežje, ki v človeškem vsakdanu ustvarja neslutene spremembe in vpliva na vse družbeno dogajanje. Zaradi velikega vpliva na ljudi nas zanima, kakšno vlogo igra internet v arhitekturi. Obširni razpravi o izginjanju javne sfere in njenem ponovnem rojstvu na internetu bi se na tem mestu rad izognil in poudaril le odnos arhitektov do dogajanja na spletu.

Arhitektura in medmrežje

54 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Dejstvo je, da je javni prostor, ki ga je stroka do sedaj poznala, stvar preteklosti. Mnogi družbeni kritiki, med njimi tudi Jurgen Habermas, razpravljajo o izginjanju javne domene, ki posebej danes postaja precej prevrednotena. (Habermas, 1991, str.

141) Splet družbenih pravil in norm ni več v celoti osnovan na tradicionalnih simbolih. Dejstvo je, da so masovni mediji novi generator mnenj in kolektivnega zavedanja, še aktivnejšo preobrazbo pa povzroča prav medmrežje in bo morda postalo univerzalni

vir informacij, po katerem bodo uporabniki sploh posegali. To, kar je bila včeraj kavarna, je danes klepetalnica socialnega omrežja. Nekdanja tržnica je danes spletna trgovina rabljenih predmetov, skratka - »javno življenje« je na internetu. To eni strogo kritizirajo, spet drugi pa so mnenja (Calhoun, 1994, str. 85), da lahko tako fleksibilen, obširen in neomejen medij pomaga pri oblikovanju novega pomena javnega prostora in okrepi nastajanje posameznikove identitete. Če se javnost »seli na internet«, kaj je potem z arhitekturo?

Na videz se je ta uspešno odzvala na informacijski preporod. Poglejmo samo angažma ambicioznih arhitektov ali institucij, ki bi radi dosežke in dognanja arhitekture približali spletni javnosti. ArchDaily, Dezeen, Designboom, DeathByArchitecture, Houzz in številni drugi poskusi pričajo o zavedanju potenciala osveščanja po medmrežju. Preplavljeni smo z mnoštvom slikovnih referenc, tako da večkrat izgubimo sled, »kje točno smo videli tisto hišo s slikovito lamelno fasado«. Všečne fotografije realizacij oblikujejo modne trende med študenti in celo uveljavljenimi praksami. Vendar, a je s tem arhitektura res dejavni sestavni člen medmrežja?

Beatriz Colomina arhitekturo v času informacijskih tehnologij označi za pasivno udeleženko v masovnih medijih. (Colomina, 1994) Pa ima prav? Če pomislimo na večino spletnega poročanja, kaj lahko vidimo, ko sežemo pod pokrov objavljenih

informacij? Poplavo trivialnega gradiva in spretno izbranega slikovnega materiala, lepih vizualizacij in poetičnih kratkih tekstov. Nočem biti krivičen do peščice tistih, ki se trudijo za predstavitev temeljev in odgovornosti arhitekture, vendar se žal prepogosto izgubijo v balastu ostalega. Zanima nas samo, kakšen je videz stavbe, ne pa kako je nastala, kakšen je bil odnos med sodelujočimi,…

Kako pa ja z arhitekti? V osnovi bi lahko rekli, da so se razslojili na dve plasti. Elitistični avtorji zavračajo moč digitalnega prostora. Kot primer vzemimo arhitekturno prakso SANAA, ki je svojo okrnjeno spletno stran postavila pred kratkim, Peter Zumthor na primer je sploh nima. Tudi biro Herzog & De Meuron se je za ta podvig odločil komaj pred tremi leti. Pri nas je na spletu prisotnih le 20% arhitektov, in to le z manj kvalitetnimi predstavitvami svojih praks. Kvantitativna raziskava pri mojih sedanjih projektih. Medtem ko pri Wiki House uspešno implementirajo odprtokodni sistem za hišo, ki si bo jo

lahko CNC rezkal vsak pri lokalnem mizarju (Alastair; WikiHouse, 2013),v Sloveniji arhitekti ostajajo nekaj desetletij za časom.

»Mi se ne predstavljamo na internetu, ker ne verjamemo v to.« (lastnik ene od slovenskih pisarn, po pogovoru, marec, 2013)

Na drugi strani pa imamo peščico birojev, ki z lepimi vizualizacijami in premišljeno fotografijo oglašujejo svojo znamko. Torej ga spretno uporabljajo zgolj kot orodje efektivnega marketinga in manipulacije. Še enkrat; ne moremo reči, da se arhitektura ni odzvala na prihod medmrežja. Arhitekti so se začeli predstavljati enako spretno, kot to počnejo druga podjetja na trgu - optimizirana spletna stran, povezava na Facebook profil, privlačne akcije s popusti na PGD projekte. In v boju za tržni delež se bodo predstavljali še zmeraj bolj.

Če se današnji javni prostor seli na medmrežje, ali ni to priložnost za arhitekturo, da tam javnost nagovori na drugačen način? Ljudje se vse bolj izražajo skozi socialna omrežja, bloge, forume, in beleženje njihovega mnenja in potreb je danes lažje in ažurnejše kot kadarkoli.

Medmrežje je potencialno tudi ustrezno okolje za združevanje in sodelovanje strokovnjakov na projektih. Crowdsourceing, MakerSpace, 99Designs, StackOverflow,… V času hitrega razvoja tehnologij, ki včasih celo preseže Moorov zakon, Podvojena procesorska moč na leto, krivulja z obliko 2x mora arhitektura to znati izkoristiti in ne ostati na ravni prejšnjega stoletja.

To vprašanje sem izpostavil posebej zato, ker v internetu vidim potencial, da med arhitekturno stroko in posamezniki ustvari dialog, v obsegu, ki si ga ne moremo niti zamisliti. Na tem področju je bilo storjenega zelo malo in menim, da je mogoče še veliko prispevati, saj so tehnološke možnosti neomejene in se da z malo truda narediti veliko.

55

Slika 26: Minecraft: Računalniška igra, kjer miljone igralcev gradi svoje svetove, zidak po zidak. Nova arhitekturna realnost, ki kaže neustavljivo človeško željo po ustvarjanju.

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

arhitektura in njen notranji svet

1 2 3

zamisel teorija

izobraževanje, fakulteta

arhitekturna stroka

izvedba praksa

projektantska praksa

družbena realnost

indoktrinacija, poudarjanje individualnega avtorstva, miselna fiksacija, interdiciplinarnost

ustvarjalni vakuum, vplivi šole, pretirano poudarjanje kreativnosti, brez stika s prakso

dezorientiranost boj za eksistenco, prevlada kapitala, izolacija od družbenih problemov

problem Arhitekt se v izobraževalnem procesu preveč posveča ustvarjalnosti in je se ukvarja z nepomembnimi problemi.

Premalo je v stiku s projektantsko prakso. rešitev Povezovanje z arhitekturnimi praksami skozi celoten proces izobraževanja in soočanje z vsemi aspekti arhitektovega dela.

problem Arhitekti nimajo skupne orientacije, neke skupine načel, znotraj katerih bi delovali.

problem Arhitektova zamisel lahko postane miselna fiksacija, ker ni v dialogu s konkretnimi problemi realnosti.

Arhitekturne teorije so se preveč oddaljile od realnih razmer, zato tudi ne morejo učinkovito reševati konkretnih problemov. rešitev Zamisel je zato potrebno nenehno preverjati skozi delne realizacije in jo preizkušati.

56

V arhitekturni teoriji se je potrebno sklicevati tudi na konkretne probleme, zato mora biti neprestano v dialogu z aktualnimi razmerami.

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Zaradi vplivov trga in razvrednotenja poklica se more arhitekt nenehno boriti za eksistenco ali za večji dobiček. rešitev Oblikovanje skupnih ciljev za arhitekturo prihodnosti, ki bi temeljila na dialogu.

Poudarek na družbeni odgovornosti arhitekta in manjša orientacija na dobiček.

Večja eksistenčna samostojnost arhitekta, manjša odvisnost od nepremičninskih investitorjev in trga.

realnost in konkretni problemi

4 5 arhitektura

arhitektura

uporabnik

mediji

reduciranje človeka, kapital ima več vloge kot uporabnik in arhitekt, gradnja le za trg

premalo prisotna v sodobnih medijih, ni interaktivna

problem Večstanovanjska arhitektura se gradi za trg, za povprečnega potencialnega naročnika, ne za potrebe posameznega uporabnika.

problem Arhitektura se na spletu predstavlja samo v obliki klasičnega oglaševanja, pri čemer so kvalitetno predstavljene le redke prakse.

Uporabnikove potrebe so sekundarnega pomena, arhitektura se bolj posveča človeškim željam, ki jih oblikuje popularni potrošniški okus.

Arhitektura je ni aktivna udeleženka v socialnih mrežah na spletu.

rešitev Dialog s končnim uporabnikom za zaznavanje njegovih potreb, ki bi oblikovale arhitekturo v skladu z njimi.

Večja prisotnost na spletu, predvsem v obliki predstavitve temeljnih arhitekturnih kvalitet.

Vključevanje in dialog arhitekta z družbeno realnostjo, večje vključevanje v politično, medijsko in vsakdanje družbeno dogajanje.

dialog kot orodje za reševanje razhajanj znotraj arhitekture dialog kot sredstvo za okrepitev komunikacije med arhitekturno stroko in javnostjo, med arhitekturo in uporabnikom

dia log

rešitev

Izkoriščanje potenciala internetnih tehnologij za nove pristope sodelovanja na projektih.

Vodenje dialoga med arhitektom in končnim uporabnikom.

razcepa 4 in 5 me zanimata v nadaljevanju

57

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

a 58

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

K dialogu

d

Vemo že, da je sodobno arhitekturo do stanja, v katerem se je znašla danes, privedlo mnogo med seboj tesno povezanih dejavnikov, ki jih je zaradi njihove kompleksnosti vse nemogoče sistematično zajeti .

Lahko pa jih precej enostavno razslojimo na dva pola, kakor sem sam storil v eseju. Na eno stran lahko postavimo zamisel o arhitekturi, ki jo oblikuje arhitekt. Ta zrase na temeljih izobraževanja, teoretskih predpostavk in notranjih usmeritev, ki so prežete s kreativnostjo. Z druge strani pa brezkompromisno udari tista resničnost, ki jo tolikokrat omenjam - v obliki razpršenih želja naročnika, zamotanih gradbenih pogojev, neodobravanja arhitektovega dela in drugih ovir, ki krušijo integriteto arhitekture.

Dobra arhitekura zrase skozi sodelovanje. Enako verjamem, da je možnost dobre arhitekture neodvisna od finančnih zmožnosti.

Zato v nadaljevanju iščem možnosti, kako bi lahko arhitekturno znanje in

želje naročnika ponovno uspešno združili v celoto. Dialog je arhitektovo temeljno orodje za oblikovanje predstave o naročnikovih željah in potrebah. V današnjem času, ko se od arhitekta vse bolj pričakuje najvišja možna učinkovitost z najnižjimi možnimi stroški, pa je bil dialog postavljen v ozadje arhitekturnega procesa.

Zanimalo me bo predvsem, kakšen je konkreten odnos med uporabnikom in arhitektom na konkretnem slovenskem prostoru, kajti skozi raziskovanje dejanskega odnosa se lahko veliko naučimo tudi o drugih razcepih v komunikaciji in s konkretnimi predlogi najdemo odgovor na raziskovalno vprašanje.

59

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

a

»Mi ustvarjamo prostore, ki osupnejo ljudi. Želimo ustvariti ambiente, ki jih ne bodo pozabili.« Jacques Herzog

„

(Herzog, 2012)

Grajeno kot odziv na pomanjkanje komunikacije

60 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Do sedaj smo se pogovarjali o arhitekturi kot znanosti in arhitektih kot strokovnjakih. Zanimalo nas je, na kak način komunicirajo z notranjim in zunanjim svetom. Vendar nismo nikjer konkretneje govorili o arhitekturi. Kakor smo poprej omenili, je ravno arhitektura, torej stavbe okrog nas, tisti najbolj otipljivi dokaz za pomanjkanje komunikacije.

Skozi realizacije lahko posredno in neposredno opazujemo, kako so se razrahljali odnosi.

Ko smo govorili o razcepih, smo zmeraj razpravljali o dveh polih, o ideji in realizaciji, o teoriji in praksi, o stroki in družbeni realnosti… Tudi če opazujemo stavbe, take kot so, hitro najdemo temeljni razcep med dvema poloma. Tudi brez predhodne razprave lahko ugotovimo, da so stavbe zgubile stik s svojo vsebino, ljudmi, uporabnikom, torej z njegovimi potrebami in čuti. Arhitekturna forma, fizična pojavnost je odtujena od tistega, kar se dogaja znotraj arhitekture. Zato so stavbe izgubile stik tudi s funkcijo, posledično pa nimajo družbeno odgovornega odnosa. Razrahljala se je njihova relacija s prostorom in obdajajočo morfologijo.

Stavbe postajajo odtujene od konkretnih razmer.

Ti razcepi se niso zgodili sami po sebi. So posledica kratkih stikov v komunikaciji, o katerih smo govorili prej. Res je, da ne moremo za vsak razcep, ki smo ga poiskati v razpravi, poiskati neposrednega dokaza v grajenem. Lahko pa začrtamo glavne orientirje, ki motivirajo odtujitev stavb od človeka in konkretnih razmer.

V nadaljevanju bomo govorili o štirih smernicah.

Prvi dve smernici, ki ju za svoj nastop uporablja arhitektura, sta scenografija in tehnologija.

Arhitekturo bodisi zanimajo scenografski učinki in njen vizualni vpliv na človeka, ali pa se posveča visoki tehnološki dovršenosti. Pri obojem je človek sekundarnega pomena. Drugi dve smernici, ki oblikujeta arhitekturo, pa izvirata neposredno iz družbe same. To sta potrošnja in želja po spektaklu.

Arhitekture, ki je produkt potrošnje, človekove potrebe ne zanimajo. Enako nepomemben je človek za arhitekturo, ki se trudi biti spektakularna. Čeprav je potrošniška in spektakularna arhitektura odziv na družbene trende, to ne pomeni, da je odziv na

2. Razcepi med arhitekturo in „zunanjim svetom“ Slika 27; TVCC, OMA, Peking: Ikona, stavba arhitektov podpisa. Potratna zasnova, spektakuarna forma. Render še bolj poudari dominantno pojavnost stavbe kitajske nacionalne televizije, ki je sinonim za kratenje človeških pravic.

potrebe človeka. Potrošnja in želja po spektaklu sta le derivata družbenih želja, ki ju stimulirajo mediji, korporacije, celoten korpus potrošniške kulture.

Arhitektura po njuni meri enako ni v stiku s človekom.

V nadaljevanju bomo obširneje razložili konkretne vplive teh štirih orientirjev na sodobno arhitekturo.

Arhitektura v službi potrošništva Oprimo se še enkrat na podvrženost družbe potrošništvu, ki sem jo omenil v uvodnem poglavju tega eseja. Tako rekoč vsi sodobni družbeni analitiki in sociologi krivdo za krizo vrednot pripisujejo sistemu, ki na vsakem koraku spodbuja potrošništvo. Tudi sam si upam trditi, da je stremljenje za kapitalom skupaj z razvojem visoke tehnologije tisto, kar usmerja miselnost človeka in posledično arhitekta.

S tem pa gotovo krepi tudi prej omenjene razcepe v komunikaciji med arhitekturo in njeno vsebino in vlogo.

Tehnologija in scenografija Kritiko arhitekturnih realizacij bom razvil na preprosti shemi. Povzamemo lahko dve smeri, okrog katerih se kristalizira grajena arhitektura. Če bi sistematizirali lastnosti vseh zgradb, ki so nastale v prijemu neoliberalnega kapitalizma, bi jih lahko razdelili na dva sklopa: 1. redukcija stavb na scenografijo in 2. redukcija stavb na tehnološko dovršene izdelke.

Eden izmed najbolj kompetentnih sodobnih arhitekturnih kritikov, Kenneth Frampton, zavzema podobno stališče. Zanj je arhitektura produkt, ki je nastal z manipulacijo elementov sodobne produkcije - tehnologija - ali površno zapakirana in zamaskirana realizacija - scenografija. (Frampton, 1983, str.

18) Vzporednice z njegovo opredelitvijo najdemo tudi v odmevni knjigi Charesa Jencksa. (Jencks in Blaird, 1969) Zanj je arhitektura instrument za zagotavljanja udobja, zato na eni strani gravitira k čisti tehnologiji in na drugi postaja lupina, navzven atraktivna, znotraj pa brez vsebine.

Opredelitev arhitekture kot scenografije pa zdaleč ni nova. Že Jose Luis Sert, Ferdinand Léger in Sigfried Giedion v odmevnem manifestu o devetih točkah monumentalnosti navajajo pomensko razvrednotenost arhitekture skozi trditev, da je postala le prazna lupina. (Dert, Léger in Giedion, 1968) Kaj arhitektura kot scenografija sploh pomeni?

61

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 28; Centre Pompidou: Renzo Piano, Richard Rogers, Pariz: „Super Hi-tech“ stavba na vsakem koraku opozarja na svojo tehnološko dovršenost, čeprav je na presenečenje navznoter čisto običajni muzej.

62 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Glede na etimologijo besede scenografija, je v ospredju gotovo nepovezanost njene vsebine s formalnim izrazom. Scenografska lupina je danes atraktiven ovoj, instant in brez globlje sporočilnosti.

Semperjev bekleidung (Semper, 1984) Oblačenje, princip ki ga razvije v navezavi z raum, prostorom., postaja sam sebi namen, vizualni učinek brez pomenske povezave z vsebino. Vprašajmo se, zakaj danes tolikokrat srečamo stavbe s pasovi oken po vzoru črtne kode. Ker je tloris popolnoma prost, saj ne vemo, čemu bo že jutri stavba služila. Stavbni ovoj se je namreč odtrgal od celote. Robert Venturi za ta fenomen razvije porogljivo besedno zvezo decorated shed, ki v prevodu pomeni okrašeno skladišče. (Venturi, 1968, str. 72) Okrašeno s čim? S sceno. Kaj pa, če sceno na hitro odstranimo ali pa pogledamo za njo, tako kot v Čeških sanjah? Najbolj nazorno praznost vsebine ilustrira duhoviti poskus potegavščine »Češke sanje, 2004«, kjer je skupina aktivistov s spretno oglaševalsko akcijo tisoče ljudi zvabila na kraj nove veleblagovnice, ki pa je v resnici bila le ogromna scena, za njo pa žitno polje.

(Cezsky sen, 2004) Prav zato ima današnja pojavnost grajenega tisočere obraze v obliki luknjastih sirov, posnetkov kož živih bitij in drugih formalističnih nesmislov, ki nimajo povezave s funkcijo objekta.

Ovoj stavbe danes, kot pravi Rem Koolhaas V »Teoriji velikega« se opredeli glede zablod in dejstev načrtovanja projektov velikega formata. (Koolhaas

in Mau, 1996, str. 820), bolj zakriva kot skriva. V kaj oviti hibrid s kompleksnim prepletom funkcij, da bo vsaj na videz ustvarjal vtis celovitosti? Pogost in kozmetičen odgovor arhitekta je scenografska, enovita poltransparentna tekstura.

Menim, da je scenografija lahko tudi ambientalna, torej taka, ki ovije ves prostor. Pri njej gre predvsem za nepozaben prostorski učinek, morda ustvarjen s pomočjo umetne svetlobe ali skrbno izbranih atraktivnih materialov.

»Mi ustvarjamo prostore, ki osupnejo ljudi. Želimo ustvariti ambiente, ki jih ne bodo pozabili.« Jacques Herzog (intervju na ArchDaily, Architects Talks, marec, 2013) Na enak način lahko ovije notranji prostor. Atmosfera je nepogrešljiv sooblikovalec uporabnikove izkušnje prostora, vendar mora stavba poleg tega odgovarjati tudi na družbene in prostorske probleme. Doživetje ambienta in stimulacija človeških občutij marsikje prevladujeta nad drugimi temeljnimi prvinami arhitekture.

Scenografijo lahko razumemo tudi kot premišljen nastop stavbe v prostoru. Arhitektura, ki ji manjka kompleksnosti, je pogosto zreducirana na diagram.

Spektakularne stavbe našega časa so realizacije

»arhitektov podpisa«. Ti pretirano poudarjajo le specifične, večkrat formalne lastnosti. Ljudje si stavbe zapomnijo po vzdevkih, imenih, ki so nastala na podlagi premišljenega diagrama. St. Mary Axe 32 v Londonu postane kumara, Burj el Arab je jadro na vodi.

Da pa arhitektura lahko postane scenografija, torej opazen izdelek v prostoru, potrebuje napredne tehnologije. Slavospevi znanosti, Paxtonova Kristalna palača ali St. Mary Axe v Londonu, seveda potrebujejo konstrukcijsko trdnost, enako kot vsaka individualna hiša, ki jo gradimo. Kar sem mislil v »arhitekturi kot

tehnologiji« je tista druga skrajnost, h kateri stremijo nekatere realizacije. Hiše dejansko postajajo »stroji za prebivanje«. Moderni nakupovalni centri ali pisarniški kompleksi so opremljeni z avtomatskim prisilnim prezračevanjem, nadzorom klime, gibanja, odpiranja vrat, prostori so prerešetani s senzorji in zasloni. Hi-tech, ki se razvije kot strukturni ekspresionizem v sedemdesetih (Frampton, 2007, str. 320), danes postaja »super-hi-tech« pod rokami Richarda Rogersa, Normana Fosterja, Ioha Ming Peia, Renza Piana,… Prerezi takih hiš so bolj podobni načrtom za stroje kot hišam, in ko jih opazujemo, nekako ne najdemo več arhitekture:

Govorili smo o dveh oblikah izgube arhitekture danes. Na eni strani se stavbe reducirajo na scenografije, ki imajo samo lep videz, a so „vsebinsko“ prazne. Na drugi strani pa nastajajo tehnološko dovršeni projekti »super-hi-tech«, ki so spet brez „vsebine“. Kaj pa je vsebina?

Uporabnik, ki živi za ovojem stavbe, v okviru tehnologije. Na delu je odtujenost arhitekture od potreb uporabnika.

Razumimo scenografijo in tehnologijo kot pomagali, ki omogočata, da se arhitektura razvije v skladu z zahtevami trga, torej da postane taka, kot jo želi popularni okus ali nepremičninski investitor. V nadaljevanju bom opredelil, kaj konkretno pa trg zahteva. In prva izmed zahtev, ki je nadpomenka za problematiko, ki jo izpostavljam, je želja po spektakularnosti.

Slika 29; Neutelings & Riedijk: Televisions. Fasada stavbe s svojo dinamiko spominja na zabaviščni park ali koncertno dvorano, čeprav gre le za televizijski arhiv. Popolni scenografski učinek.

63

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Arhitektura

v

službi

spektakla

povezava: razcep med arhitekturo in uporabnikom, razcep med arhitekturno stroko in javnostjo: spektakularna arhitektura in arhitekti, ki jo ustvarjajo, se ukvarja zgolj z vizualno podobo in pridobitvijo slovesa v medijih, ne pa z upoštevanjem uporabnika.

Scenografijo lahko brez pomisleka povežemo s spektakularnostjo. In želja po spektakularnosti je tista vseprisotna karakteristika človeškega delovanja, ki v moderni družbi vse bolj prihaja do veljave.

Guy Debord v svojem delu sodobne ljudi označi za »družbo spektakla«, kjer je vsak del človeškega delovanja podvržen pompu, zabavi, izumetničenosti in razkazovanju. Avtor je prepričan, da se je spektakel, ki se s pomočjo informacijske tehnologije manifestira kot nepregledna serija podob, že toliko odtujil, da živi svoj svet. (Debord, 2006) Ali je morda preveč grob? Na tem mestu ne bi rad ponovno opredeljeval lastnosti moderne družbe, temveč le

podprl Debordove izsledke. Kot je odločen Lefebvre (Lefebvre, 2008, str. 112), sta festival in zabava vedno bila sestavni del človeškega življenja. Danes pa se zdi, da sta zabava in nastop edini smiselni človeški aktivnosti in arhitektura na to odgovarja. Politično dogajanje je le nastop (Senett, 1974, str. 282), nastop je človeško razkazovanje materialnosti, oblačil in avtomobilov in take so tudi hiše. Ena za drugo glasno nastopajo v prostoru. Seveda. V poplavi informacij je opazno le spektakularno. Najbolj impozantni dogodki edini polnijo naslovnice tabloidov in samo šokantne zgodbe se naš še dotaknejo. In nič drugačna ni arhitektura. Ta kliče po tem, da bi jo človek opazil.

Zdi se mi, da je »a priori« spektakularnost arhitekture prvi razlog za rahljanje vezi z njeno družbeno vlogo in uporabniki. Nikakor ne pravim, da arhitektura ne sme biti spektakularna. Napačna je le težnja, da bi bila danes vsaka arhitektura spektakularna, da bi bila vsaka stavba edinstven spomenik.

Kakšni pa so načini arhitekturne spektakularnosti? Kako konkretno se izoblikuje arhitektura, ki želi biti opazna? V posplošitvi sem manifestacije arhitekturnega spektakla razdelil na ikoničnost, preračunljiv diagram, slikovito formo in stimulacijo človeka, ki so vsi podpomenke spektakularnosti.

Slika 30: OMA, Seattle Library: Zdi se, da je volumenska in organizacijska zasnova kljub premišljenim diagramom taka le zaradi svoje spektakularnosti.

64 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 31: BIG Group, Peoples Buildig, Peking: Spektakularna forma, upravičena skozi diagrame.

Ikoničnost arhitekture povezava: razcep med arhitekturo in uporabnikom: v ustvarjanju ikoničnosti ni pomembna vloga uporabnika, temveč le vloga in prevlada stavbe v širšem družbenem in prostorskem kontekstu

Ikoničnost in spektakularnost sta na prvi pogled precej podobna pojma. Lahko bi rekli, da ikoničnost zraste iz spektakularnosti. Če nismo malenkostni, so vse ikonične stavbe tudi spektakularne, sicer ne bi nikoli postale ikone. Vendar pa bi rad v želji po sistematičnosti opredelitve spektakularnost ohranil kot generalno lastnost, znotraj katere se oblikujejo načini, s pomočjo katerih arhitektura postaja spektakularna.

Pojem ikoničnosti je potrebno najprej opredeliti.

Pod terminom najdemo več definicij, ki jim je skupno to, da ikona povezuje formo s pomenom. »Correspondence between form and meaning«, Merriam Webster Online dictionary. Govoril bom torej tudi o formalnem izrazu arhitekture. Drugi del razlage pojma pa se nanaša na razpoznavnost in predvsem na zapomnljivost ikone. Družba ikono obravnava kot pomemben in opazen sestavni del vsakdana, saj jo do statusa ikone tudi sama ustoliči.

Skozi razvoj arhitekturne morfologije je vedno obstajala ločnica med anonimnim tkivom in dominantnimi stavbami visokega pomena. Vsako

mesto je za gospodarski razcvet in razvoj prostorske identitete potrebovalo svoje, imenujmo jih kar ikone. Poglejmo sedem čudes, simbolov ideološkega in tehnološkega vzpona človeške civilizacije. Vsaka zase je ikona. Palače, katedrale, spomeniki in druge prostorske dominante so ikone in izkazi družbene sistemske opredelitve. Poglejmo recimo Eifflov stolp.

Herman Hertzberger njegovo strukturo posrečeno poveže z organizacijo družbe. Majne konstrukcijske elemente stolpa označi kot ljudi, ki so zloženi v hierarhično piramido družbenih slojev. Stolp je ikona za ljudi in abstrakcija družbene ureditve (Hertzberger, 2010, str, 186). Lahko rečemo, da so ikone izražale ideale svojega časa.

Danes pa se zdi, da je sodobna arhitektura, predvsem tista velikega formata, namenjena za ustvarjanje ikoničnih idealizacij. Grajenje ikonične stavbe, kakor pravi Jencks (Jencks, 2005), je postala površna bližnjica do hitre revitalizacije mesta. Vsakdo že pozna tolikokrat analiziran t.i. bilbao efekt, kjer se je muzej Franka Gheryja v zaspanem mestecu zavihtel v sam vrh arhitekturnih atrakcij. In Bilbao je oživel.

65

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 33: St. Mary Axe 30, Foster & Partners: „Gherkin“ ali kumara, je postala ikona londonske mestne silhuete. Ikonična oblika naj bi izhajala izkjučno iz trajnostnih in konstrukcijskih smernic, čeprav je v vrhu za tri nadstropja praznega prostora, prostor ostaja tudi na stiku fasade s ploščami.

Zanimivo je, da je bil sam arhitekt presenečen nad nepričakovanim učinkom. »Sam si ne bi nikoli mislil, da bo muzej tako opazno vplival na mesto«. Frank Ghery (V knjigi Jencks z arhitektom opravi intervju, Jencks, 2005).

Po svoji spektakularni intervenciji so ga mnogi pomembni naročniki še pomembnejših projektov vabili, da tudi pri njih ustvari »še enega Gheryja«.

Trg je torej s pridom izkoristil edinstveno formalno izraznost arhitekta in družbeno željo po spektakularnosti, da bi ustvarjal ikone.

66 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

» Izgubljamo se v poplavi katedral neoliberalizma,…« Charles Jencks (Jencks, 2005, str.85) Zato danes vsak investitor želi svoj »bilbao«, vendar ne za revitalizacijo marginalnih območij, temveč za ekspanzijo svojega kapitala. Če primerjamo pravkar posnete slike Dubaja s tistimi izpred desetih let, na vsakem kvadratnem metru vidimo osupljive spremembe. Osamljene stolpnice sredi puščave je zamenjala nepregledna kopica arhitekturnih »dosežkov«, ki vsak zase kar kriči po tem, da bi postal ikona .

Danes sleherna stavba hoče biti edinstvena. Morda se kot ikona res lahko bohoti za kratek čas, dokler poleg nje ne zraste še večja, močnejša, še bolj impozantna naslednica. Princip iskanja ikoničnosti lahko danes razglasimo za globalno paradigmo. Res je, da so stavbe, kot recimo Eifflov stolp ali Burj el Arab, dosežki, ki med ljudmi vzbujajo pozornost.

Vendar mislim, da uporabnikom dajejo napačno sliko o tem, kaj bi naj arhitektura bila. Ne ena in ne druga omenjena ikona ne skušata razviti kvalitete bivanja, obe sta le izraza tehnološkega napredka in blaginje nekaterih. Skozi stremljenje k ikoničnosti bo arhitektura težko našla možnosti za vzpostavitev dialoga z uporabnikom.

Načela, s pomočjo katerih se stavbe postavijo na raven ikone, pa so različna. Vsaka ima specifične lastnosti, ki jih je mogoče sistematično zapisati. Pomembno je, kako stavba komunicira s človekom. Če je za to potrebna fascinacija laičnih množic, potem je zanjo gotovo koristna slikovita forma. Da arhitektura lahko postane markantna poteza v pokrajini pa tudi v zavesti ljudi, mora biti osnovana s pomočjo preračunljivega diagrama. Da si bi jo ljudje zares zapomnili, stimulira njihova občutja, jih fascinira in presune. Danes arhitektura gravitira okrog teh treh pojmov. Pa ne samo ikonična.

Marsikateri lokalni arhitekt bi rad tudi manjše in manj pomembne projekte zasnoval po navedenih vzorih. Tudi manj bistvene intervencije bi rade postale opazne, odmevne in inovativne. V naslednjih odstavkih bi se rad oprl na instrumente, ki jih arhitektura izrablja, da postane ikonična in s tem seveda spektakularna.

Slika 34: Dubai: Ikona za ikono. V Dubaju, ki je bil pred kratkim na robu tega, da se ekonomsko zruši sam vase, stavbe neuspešno tekmujejo, da bi preglasile ena drugo.

Podoba in preračunljiv diagram povezava:

Nepovezanost

med

zamislijo

in

realizacijo: diagram ali koncept postane miselna fiksacija, pomena.

zato

je

arhitektura

uporabnik tako

sekundarnega

izgublja

stik

z

uporabnikom.

Preračunljiv diagram Kako je mogoče stavbo ikonizirati, jo narediti opazno? Arhitektura mora zato biti odločna poteza v prostoru, nekako mora torej stopili v ospredje. Kadar resno gradi na omenjeni »odločnosti«, je pogosto osnovana na podlagi diagrama, opaznega koncepta, ki včasih postane sam sebi namen. Če torej diagram razumemo kot poenostavljen zapis notranjega reda stavbe, mu z drugo besedo lahko rečemo tudi koncept. (Schank Smith, 2008, str. 35)

Nedvomno je pomemben del arhitekturnega razmisleka, saj ga lahko razlagamo kot arhitektov miselni okvir, ki mu pomaga pri doslednem reševanju zapletene problematike načrtovanja. Ima vlogo orientira, ki načrtovalca zmeraj usmerja nazaj do temeljne ideje. Za pomensko razpoznavnost in enostavnost interpretacije pa mora koncept vsebovati zadostno mero posplošenja. To je sicer osnovni instrument človeškega razumevanja znakov in pomenov; kaj pa prinese arhitekturi? O tem smo sicer govorili, zato problem poglejmo konkretneje.

»…za splošno razumevanje nekega fenomena je potrebna čista abstrakcija, da izločimo bistvo, da se približamo bistvenemu.« Henry Lefebvre

(Lefebvre, 1991, str. 56) Razvoj arhitekturne izraznosti jasno temelji na

67

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

posplošenju, ali bolje rečeno abstrakciji. Jonski steber je slikovita alegorija za kodre vitke ženske, triglifi in metope so posledica konstrukcijske logike arhetipa grškega templja.

Omenjene diagrame gotovo lahko označimo kot smiselne, saj so zaznamovali pojavnost arhitekture skozi stoletja. Diagram je torej abstrakten zapis odnosov med elementi skozi prispodobe po vzgledu narave, človeka ali česarkoli kompleksnejšega. Če je abstrakcija odstranitev nebistvenega, se vprašajmo, koliko izraza lahko odstrani, da ostaja še vedno razumljiva.

Denimo, da koncept postane toliko abstrakten, da se popolnoma odlepi od stvarnosti in splošne razumljivosti. Tedaj se lahko celo pripeti, da postane le sebi namen. Lahko se spremeni v miselno fiksacijo. Za kaj bi lahko označili stavbo, ki je v svoji ideji zaobšla stvarnost in odgovarjanju temeljni etiki arhitekture? Na tem mestu bi lahko govorili o stavbi kot podobi.

Daniel Naegele se zato sprašuje o pomenu diagramov modernizma in sodobne arhitekture. (Naegele, 2005, str. 109) Polemizirajmo recimo poetiko »stavbe, ki lebdi kot ptica« ali »lahke mase, ki počiva na stebrih kot drevesih«. Ali je lahko masa stavbe lahka?

Zakaj točno je kromiran steber alegorija za drevo,

predvsem pa, ali uporabnik koncept sploh razume?

To so gotovo diagrami Lahko bi jih imenovali tudi produkti spretne retorike., podprti z inspiracijo, ki pa za prenos v arhitekturo potrebujejo visoko mero abstrakcije. Za običajnega uporabnika so s tem na meji razumljivega. Peter Eisenman tovrstno arhitekturno abstrakcijo označi zgolj kot stilsko manifestacijo modernizma.

» …Rimski spomenik, renesančna palača, grad.

Prenesene skozi zgodovino, odstranjene iz okvirjev svojega časa so te stavbe postale diagrami, ki tvorijo matriko sodobne arhitekture.« Bernard Tschumi (Tschumi, 1994) Če ostanemo pri abstrakciji, se kot primer pojavlja vprašanje, kako uspešno lahko vzglede delovanja organske narave prenesemo v funkcionalistično arhitekturo, kar je bil pogost okvir za izrazno logiko arhitekture. Gotovo gre spet za diagrame. Michael Benedikt je do njihove razumljivosti in smotra odločno skeptičen, ko pravi, da narava ni funkcionalizem,

Slika 35:Bernard Tschumi, Parc de la Vilette: Skozi „inovativen“ koncept plastenja različnih elementov je avtor sicer nadušil natečajno komisijo, vendar so „paviljoni“ in druge konceptualne intervencije v relalnosti bolj same sebi namen.

68 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 36: Jarmund Visnaes: Enodružinska hiša, 2011 Preračunljiv diagram: streha hiše „zalebdi“ nad pokrajino. Vizualno zanimiv koncept pod vprašaj postavlja dejansko bivanjsko kvaliteto in percepcijsko logiko hiše.

temveč rokoko. (Benedikt, 2005, str. 38) So recimo betonske kanelure razumljiv diagram za lubje? Ali ljudje ob pogledu na sicer izvirno obdelan material res dobijo konotacije s površino drevesa? Seveda, narava je neizpodbiten vir inspiracije za prihodnjo arhitekturo, vendar ne more biti zgled za stilsko in formalno opredelitev.

Wouter Vastiphout se podobno kot mnogi postmoderni teoretiki prav tako sprašuje o pomenskosti diagramov sodobne arhitekture.

Vprašajmo se recimo, ali je premikajoča ploščad Koolhaasove hiše Maison à Bordeaux diagram za invalidnega moža. Stavba, ki je postala sinonim izvirne rešitve za gibalno ovirane. Njen lastnik je med gradnjo namreč ohromel. Je superpozicija stavbnih mas znak za kolaž ali gre zgolj za podobo in prazno utemeljitev za kozmetične oblikovalske rešitve?

Videti je, kakor da si arhitekti včasih izmislijo razlog, neki prazen argument za utemeljitev svoje rešitve.

Vrnimo se k ikonični arhitekturi. Prej sem govoril o diagramih z visoko mero abstrakcije, ki zakrijejo razumljivost arhitekture. Kaj pa, če je stavba zasnovana kot splošno prepoznaven, preračunljiv diagram? Z gotovostjo lahko trdimo, da se arhitekti in investitorji zavedajo tovrstne sporočilne moči diagramov. Zato tukaj govorimo o obratnem učinku na razumevanje, kot ga ima podoba. Danes bi

radi zvezdniški avtorji s stavbo podali markanten statement, razpoznavno izjavo v prostoru. George Baird se v eseju o jeziku arhitekture sprašuje (Baird, 1998, str. 53), če lahko arhitektura govori kot samostojna parola, Lahko jo imenujemo kar izjava. sama zase brez upoštevanja jezika, ki ga govori in razume okolica? Danes je to nujno, da lahko zmaga v boju za opaznost s sosednjimi tekmicami.

Podoba Ilustrirajmo povedano s primerom. Španski mojster konstrukcije Santiago Calatrava je za podkrepitev oblike stolpa »Turning torso« v mestu Malmo uporabil človeški trup v zasuku. Na prvi pogled se alegorija zdi izvirna in površno opravičuje formo.

Vendar se pojavlja vprašanje, zakaj bi moral biti stolp sploh podoben moškemu v gibanju? In še več, ali bi brez poznavanja diagrama sploh vedeli, da je to moški torzo? Torej je diagram laikom nerazumljiv, vendar pa je forma vseeno razpoznavna, saj ljudje stavbo že dolgo nazivajo Turning torso. Torej je diagram preračunljivo ustvaril formo.

Naj poudarim, da ne bi rad krivično obsojal konceptualnega razmisleka in njegove interpretacije skozi diagrame. Vprašljiva je le prekomerna redukcija pomena stavbe zgolj na podobo, ki

69

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 37: Opera House Oslo, Snohetta: Sicer zelo obiskan „landscape“ opere v Oslu predstavlja parafrazo ledene gore. Zakaj more biti opera ledena gora?

včasih predstavlja edini temelj za formalni izraz.

Snohettina opera, denimo, ki je sicer postala izjemen javni prostor, je abstrakcija slike ledene gore »Das Eismeer« Casparja Davida Friedricha. (Architectural Design, Exhuberance, 2010) Koolhaasov pogoreli arhiv CTTV v Pekingu je po avtorjevem mnenju »parafraza skladišča videokaset«. Na tem mestu gre za razumljive diagrame, ki pa so podpora zgolj formalnemu izrazu. Vendar se vseeno vprašajmo: ali bi bili stavbi kaj pomensko revnejši, če bi navdih za obliko iskali na podlagi konceptov, ki se lotevajo stvarnejše problematike in ne na podlagi alegorije za skladišče kaset in ledene gore?

Kakor sem prej navedel, je premišljen diagram

70 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

bistven za razpoznavnost stavbe, saj si jo ljudje zlahka zapomnijo. In to je za ikono najpomembneje.

Fosterjevo slavbo na St. Mary Axe v Londonu imenujejo kumara (gherkin, ang.), Pianov hibridni stolp je v pogovoru Londončanov konica (»shard«, Jencks, 2012, str. 63), razvpiti Burj el Arab pa je v glavah obiskovalcev postal jadro.

Pojavnosti vseh teh stavb bi lahko zajeli s preprostimi diagrami ali recimo kar logotipi, majhnimi podobami, ki poudarjajo bistvo. Kaj pa je tisto, kar tiči za njimi?

Menim, da bi se morala stavba predvsem v očeh javnosti manifestirati veliko bolj kompleksno kot samo na ravni podobe ali diagrama.

Gotovo je neposredna razpoznavnost ključna, kadar je v nastajanju objekt posebnega javnega pomena ali prostorska dominanta z izjemno funkcijo. Vendar danes preveč arhitekture stremi k razpoznavnosti.

Veliko sredstev in časa porabimo za to, da hišo zgradimo na podlagi „izvirnega diagrama“, namesto da bi se posvečali drugim, (vsaj) enako pomembnim prvinam arhitekture. Kdo na koncu sploh razume arhitektove koncepte in prispodobe in koliko zares doprinesejo h kvaliteti bivanja? Ali nista pretirano abstraktno mišljenje in produkcija „čistih form“ prispevala k neupoštevanju človeškega faktorja? Poleg tega pa, koncept in diagram nista le sekvenca lepih skic, ki rezultirajo

v zanimivo obliko. Vključevati morata mnogo več kot to, predvsem morata upoštevati človeka in nastati v dialogu z njim. Če sem prej govoril o arhitekturi, ki se formalno in konceptualno opira na diagrame, bi se v naslednjem poglavju rad oprl na njen konkretni formalni izraz, ki je tisto, kar na koncu vidimo in občutimo. Poglejmo, kaj se je zgodilo z njeno formo.

Okleščena in slikovita forma povezava: razcep med arhitekturo in uporabnikom: v ustvarjanju slikovitosti ni pomembna vloga uporabnika, temveč le vloga in prevlada stavbe, v primeru okleščene forme pa uporabnik zgubi stik z arhitekturo.

Kako težnja po spektaklu in razpoznavnosti oblikuje današnjo arhitekturo? Ali se to pozna na njeni pojavnosti, na formi? Zanimajo me usmeritve, ki njeno zunanjost odklanjajo od racionalnosti in so jo pripeljale vse tja do pretirane skulpturalnosti in ekscesa.

Oblika je verjetno arhitektovo primarno izrazno sredstvo. Skoznjo kristalizira svojo idejo o prostoru.

Ne nazadnje se prostor rodi ravno zaradi oblike, ki ga zaobjema. Zaradi svoje fundamentalnosti oblika s sabo nosi tudi pomen, nekaj sporoča in skupaj z

drugimi oblikami govori jezik arhitekture. Obsežni diskurz o razumskosti uporabe forme poudarja njeno temeljno vlogo v arhitekturi, v moderni misli se razpreda med racionalno in »neracionalno formo«.

Urejen je glede odnosa med formo in njeno funkcijo.

Skozi evolucijo arhitekturnega izraza je oblikoval skupine arhitektov, opredeljenih racionalistično in antiracinalistično. Termin funkcionalizem skuje Pevsner, ki v svoji knjigi sistematično zbere ključne prispevke racionalistov in njihovih nasprotnikov v odnosu do modernizma. (Pevsner, 2000, str. 85 – 145) Za začetek postavimo formo ob bok funkciji. Že Aristotel formo neločljivo poveže s funkcijo, kajti nobena forma ne more obstajati, kadar nima sebi lastnega namena. V korak s tem stopijo funkcionalisti s form follows function. Miesov Less is more je le sodobna manifestacija zmage razuma v odnosu

Slika 38: Dominus Winery, Herzog & De Meuron, ZDA: Okleščena pravokotna forma spominja na skladišče ali industrijski objekt, čeprav v sebi skriva osupljive ambientalne učinke.

71

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

med formo in funkcijo. Moderna misel in okrog nje zbrani funkcionalisti so formo s pomočjo abstrakcije odločno oklestili nebistvenega. Evklidske oblike čistih linij Berhensovih tovarn ali Le Corbusjejevih »unite d›habitation« v ospredje nazorno postavijo njeno funkcijo.

Ko se moderna misel razvodeni v obliki brezizraznih mest Za sinonim lahko vzamemo kar zloveščo soseko Pruitt-Igoe, ki jo številni avtorji navajajo kot najbolj prepoznavno zablodo modernizma. in odljudnih projektov poznega funkcionalizma, arhitekturni kritiki sčasoma opazijo eno večjih zablod moderne. Če se oklesti vse nebistveno, kaj na koncu sploh ostane? In naslednje, kaj je za človeka sploh bistveno? Postmoderni teoretski prispevek je hotel povrniti simbolni pomen forme, izgubljen v redukciji in posploševanju. O tem veliko napiše Pallasmaa (Pallasmaa, 2005, 2008, 2012). Zavzemali so se, da bi lahko arhitektura ponovno povezovala (Jacobs, 2002) in govorila za človeka. (De Button, 2006). In še pomembneje, da bi se lahko človek skozi arhitekturo ponovno začel izražati. Robert Venturi zgovorno predela maksimo Mies van der Roheja »Less is more« v »Less is bore«. Kaj pa se v tem primeru zgodi z obliko? Postmoderne hiše se zatečejo k nerodnemu in pretirano neposrednemu posnemanju klasicističnih form in popularnega okusa.

Za nadaljevanje si dovolimo preskočiti številne druge zgodovinske usmeritve, ki nastanejo po razkroju moderne misli Formalno razgiban je bil gotovo dekonstruktivizem, ki ga Eisenman podpre z Deleuzovo teorijo gubanja, za dinamičnostjo forme ne zaostajajo niti hapitični ekperimentalisti, ki so želeli formi povrniti izgubljeno živost, kakor lastnost forme imenuje Christopher Alexander,… in se vprašajmo, kaj pa je današnji ratio, ki določa formo? V moderni je formo oblikovala želja po boljših bivanjskih razmerah, v postmoderni je govorila za povrnitev človeškega faktorja. Čemu pa se podreja danes? Na kratko, vdaja se ceni realizacije ali pravilom spektakularnosti.

Arhitekture ne obsojam po krivici. Če se danes k čemurkoli nagiba, se gotovo podreja ekonomičnosti.

Ni treba dolgo iskati dokazov za to. Optimizacija proizvodnih procesov, vgradnja cenenih materialov in redukcija prostorskih kvalitet so prisotni na vsakem koraku. Arhitekti se z investitorji pogajajo celo za količino barve pri stenskih oznakah! Izkušnja pri delu v enemu izmed slovenskih birojev. Ali spet tonemo v novo monotonijo? Benedikt Miesovo frazo upravičeno predela v less for less yet (Benedikt, 2005) Za manj denarja še manj vsebine. In forma postane okleščena vsega nebistvenega, tokrat vsega, kar ne ustvarja tržne vrednosti.

Slika 39: Daitona Building, Lehman & Partners, ZDA: Bela, refleksivna, spolirana avla je forma, okleščena materialov, taktilnosti, človeškega merila. Takih interierjev je vse več in vse bolj se svetijo.

72 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 40: Experience Music Project, Frank Ghery, ZDA: Slikovitost forme, ki prerašča vse meje skladnosti in arhitekturno obliko spreminja v objekt za ustvarjanje neponovljivosti.

Moderna trgovska središče rastejo kot gobe po dežju. Pravokotni tlorisi so odeti s kot papir tanko ovojnico iz industrijskega materiala. Največ, kar artikulira desetine metrov monotonosti, so ogromne svetleče oglasne deske in scenografska dekoracija, ki je le povečana verzija logotipa znamke. In temu se je težko postaviti po robu. Če nočeš graditi cenenih hiš, bo danes težko obstati. Preživeti je mogoče le v kolikor si zares sposoben ali pa slučajno kar zvezdniški arhitekt.

Poglejmo še drugo plat medalje. Kaj pa, kadar gradijo zvezdniški arhitekti? Kaj se s formo zgodi, ko poenostavljenje ni potrebno in je na voljo velika količina sredstev? Tedaj se forma razbohoti v želji po neomejeni razgibanosti. Arhitektura se je v formah tako rekoč razplamtela.

»Forma sledi dobičku. To je estetski princip arhitektov našega časa.« Richard Rogers

Form follows profit is the aesthetic principle of our

times. (intervju, Archinext) Razmah pestrega formalnega izraza sodobnih arhitektov Marjan Coletti (Coletti, 2010), urednik revije Architectural Design, imenuje obdobje arhitekturnega obilja.

Avtor pomenljivo poveže

bogastvo ornamentike in arhitekturnih oblik z obiljem družbe. Rokoko in barok gotovo nista nastala v materiali krizi, enako je bilo z razgibano sodobno arhitekturo pred recesijo.

Coletti poudarja, da je obilje zagotovila pretekla gradbeniška konjuktura. Dinamizem bogatih računalniško generiranih form po njegovem ni nič drugačna od rokokoja.

Denimo, da je modernizem imel za racionalizacijo form dobro teoretsko izhodišče. Kakšna pa je temeljna predpostavka sodobne, formalno razgibane arhitekture? Po besedah številnih avtorjev dinamične oblike vzklijejo iz utemeljenih teoretskih postavk.

Peter Eisenman se upira na Deleuzeovo metodo gubanja prostora za brisanje izkušnje perspektive (Eisenman, 2001, str. 42), Patrick Schuhmaher v parametričnem manifestu zagovarja samoniklost arhitekturnih form za povečanje arhitekturne kompleksnosti (Schumaher, 2011), Daniel Liebeskind pa z dekonstrukcijo menda ustvarja celovito prostorsko izkušnjo. Privzemimo, da gre vsaj v osnovi za pogojno upravičene koncepte, ki se naslanjajo na stvarna izhodišča. In že tukaj lahko naletimo na oblikovno precej nerazumljive realizacije.

Vendar je arhitektura začela vstopati tudi v povsem drugačne dimenzije. Bistvo njene izraznosti, ki je nastajalo s človeškim intuitivnim razmislekom, se je

73

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 41: Perugia Roof, Coop & Himmelblau: Slikovita forma strehe v Perugi naj bi bila po besedah avtorjev plod tehnoloških in trajnostnih rešitev, spet pa je videti, kot da je v ozadju ideje prevladovala le želja po vpadljivosti.

74 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

premaknilo k CAD/CAM računalniških tehnologijam.

Intuicijo človeka zamenjuje programerska logika. O zmožnostih in razsežnostih na novo porajajočega arhitekturnega orodja ne bi razpravljal, temveč bi rad poudaril eno: računalnik, ki je nekdaj bil orodje za pomoč pri načrtovanju, danes postaja orodje za načrtovanje. In to je bistvenega pomena tudi za formalni izraz sodobne arhitekture.

Kar Coletti imenuje digitalna virtuoznost, sodobni avtorji definirajo kot parametricizem, novi strukturalizem Podrobneje razdelan v reviji izdaji Architectural Designa New structuralism kot odmev svojega predhodnika. Oxman, Rivka: The New Structuralism; Design, Engineering and Architectural Technologies.

Architectural Design, Avgust, 2010), hyperbody Sodobni derivat strukturalizma nizozemskega teoretika Kaasa Oosterhujsa in drugih. ali morda »metabolyst revival«. Če na stran odrinemo njihove teoretske postavke, pri vseh gre v osnovi le za sklope enačb in parametrov, ki z dolgotrajnimi izračuni izvržejo oblake točk nove arhitekture. In rodi se slikovita forma.

Gotovo je vsak spoj določen do desetinke milimetra natančno, enako so brez dvoma vsi elementi popolno lasersko razrezani. Odprtine in krivine so na mestih, ki jih je računalnik brez napake pozicioniral.

O tem si ne bi upali niti dvomiti. Ampak, ali vse te forme res morajo biti tam? Jih uporabnik razume,

se lahko poistoveti z razgibanostjo mnoštva oblik?

Je upravičeno investirati vrtoglave zneske za le oblikovne efekte?

»Cena realizacije muzeja MAXXI Zahe Hadid v Rimu je iz prvotnih 2000 EUR na kvadratni meter zrasla na vrtoglavih 10 000 EUR.« Direktor MAXXI (intervju z na otvoritvi MAXXI, april, 2013) Poglejmo recimo nenavadno energetsko streho pasaže v Perugii arhitektov Coop&Himmelblau.

Energy roof Perugia, Coop&Himmelblau, 2010.

Koliko v resnici organske oblike računalniško generiranih strešnih lusk prispevajo k povečanju vetrne moči vgrajenih turbin? So pajkaste nožice na zamotanih rebrih, ki molijo v zrak, optimalna rešitev za namestitev sončnih celic? Mogoče pa smo le preveč kritični in forme, če nič drugega, s svojo igrivostjo navdušujejo obiskovalce, da se le ti lažje povežejo z njo? Pa jih res? Vsem se zdi objekt neprivlačna tvorba s prvinami oblike žuželke. Ne smemo pa izključiti, da je objekt gotovo medijsko izjemen, če ne že spektakularen.

Na enaki ravni bi lahko razglabljali tudi o Gheryjevem Experience Music projektu v Seattlu. Expeience Music project, Frank Ghery Partners, 2000 Kakšen

je formalni izraz projekta, ki množicam približuje zgodovino in izkušnjo rokovske glasbe? Skupek organskih tvorb, ki spominjajo na prirezane gomolje, je nagneten okrog avditorija, edinega čitljivega elementa arhitekture. Materialno so volumni razslojeni na srebrne, bronaste, kričeče rdeče in več-refleksivne, ki okolico odsevajo v celotnem

barvnem spektru. So hoteli snovalci te stavbe pokazati raznolikost njene vsebine? Lahko rečemo, da je razgibana oblika posledica odziva na kontekst? Čeprav avtor ne dosega harmonije in skladja, pa je gotovo ustvaril drugo, in sicer slikovito formo, ki si jo zapomni vsakdo, ki jo obišče.

Govorili smo o dveh rečeh. Produkt stremljenja po optimizaciji in nizki ceni je zgolj funkcionalistična forma, ki ji je bilo odvzeto vse tisto, kar nima neposrednega učinka na potrošnjo. Druga skrajnost pa je slikovita forma, ki se razvije skozi materialno izobilje in željo po spektakularnosti. Čeprav sta na videz različni, pri obeh gre za enak problem, ki ga razvijam že od uvoda. Ker so v ospredju formalne lastnosti, za druge nemerljive prostorske kvalitete in socialne vsebine ni prostora.

Slika 42: Inntel hotel, WAM Architecten, Amsterdam-Zaandam: Kolaž tradicionalnih elementov nizozemske arhitekture je formo hotela obdal z vprašljivo slikovitostjo.

75

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

principi arhitekture

st. mary axe 32, norman foster

tehnologija

armin van buuren birthday, den bosch

spektakel

omogoča, da je arhitektura spektakularna

spektakel vpliva na miselnost človeka

Sodobne arhitekture postajajo tehnološko dovršeni izdelki, kjer je poudarek na zagotavljanju idealnih klimatskih pogojih, delovni učinovitosti in nadzoru nad njeno vsebino.

Večina socializacije modernega človeka je plod želje po spektaklu. Enako neponovljivo mora biti organizirano človeško življenje, kar se zrcali v arhitekturi, ki želi ustrezati popularnemu okusu.

princip, kjer ima izgled prenost pred vsebino

človeške aktivnosti so organizirane glede na potrošnjo

Zunanji izgled arhitekture je vse bolj nepovezan z njeno notranjostjo. Fasadni ovoj postaja scena, ki se prilagaja na razmere na trgu.

Najvišje postavljena vrednota sodobne družbe je kapital, ki spodbuja potrošnjo. Človek velja toliko kot ima ali koliko zapravi.

scenografija

potrošnja

76 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

kunsthaus graz, peter cook

penang mall

razmere na trgu

vloga arhitekture

1 Grajenje ikon postaja princip za povečanje prepoznavnosti arhitekture, pri čemer se pozablja na njeno temeljno poslanstvo.

2 Arhitekti namenjajo pretirano pozornost opaznosti in edinstvenosti, želja je biti boljši od obstoječega, od konkurence, prostoru in ljudjem pa se dodeljuje sekundarna vloga.

računalniški diagram, podoba

coop & himmelblau - bmw center

preračunlji diagram

nepovezanost med ikoničnostjo in vsebino

ikona

6 Arhitekturna forma postaja izraz izobilja, saj je okrašena s številnimi elementi, ki nimajo neposredne povezave s funkcijo ali simbolno vrednostjo objekta. Forma je tako orodje za povečanje spektakularnosti arhitekture.

5 Po drugi strani pa stremenje po dobičku in ceneni izvedbi, enako koti sledenje smernicam preračunljivega diagrama, arhitekturi odvzema človeško merilo, čutnosti in pomen, zato postaja okleščena forma.

nepovezanost med formo in vsebino

jarmund & visnaes - uk house

forma

diagram nepovezanost med diagramom in vsebino

prostorska ikona

2 Diagram postaja izgovor za konstrukcijske in formalne nesmisle.

Parametrična arhitektura uporablja računalniške izsledke za oblikovanje prostora in pojavnosti stavbe, ki večinoma niso povezani z vsebino in uporabnikom.

3 Preračunljivi diagram je vodilo za oblikovanje in organizacijo arhitekture, je nadgradnja modernističnega koncepta, ki je nepovezan s konkretnimi problemi. Pretirano se uporablja za realizacijo abstraktnih arhitekturnih idealov.

tržna ikona

slikovita forma

okleščena forma ostimulacija človeka

77

formalne lastnosti

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

78 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

K dialogu stavb z uporabnikom in družbeno vlogo Zapišemo lahko, da grajeno postaja vse bolj odtujeno od vsebine, od uporabnikov, kar se hkrati odraža tudi v izkrivljeni podobi arhitekture v medijih in družbi.

Ugotovili smo, da se arhitekti pogosto znajdejo v situaciji, ko morajo graditi za trg, ta pa izkorišča človekovo nagnjenost k potrošnji in spektakularnosti. Tehnologija in scenografija sta orodjai ali načina, ki omogočata, da se arhitektura dobro prodaja.

Lahko rečemo, da je vpliv kapitalizma danes nazorno viden v realizirani arhitekturi. Zakaj? Ker spretno izkorišča človeško stremljenje po nečem, kar bi zadovoljilo želje posameznika, pri čemer jih nič do konca ne more zadovoljiti: naj bo to nov model telefona, nov kroj obleke, potovanje na eksotičen kontinent, vse to so poskusi, da bi ljudje morda le našli »tisto pravo«. Pa tega zlepa ne najdejo. Arhitektura se obravnava na enak način: ena hiša mora biti bolj opaznejša od druge, tista tukaj bolj »superhi-tech« od sosednje. Na hitro spreminjajoče razmere se moramo hitro

odzivati. To je logika današnjega sveta, ki zajema tudi arhitekturo.

Tu se zastavlja vprašanje, ali bi se naj arhitektura hitro prilagodila na spremembam ali bi bilo bolje, da ostane vezana na tradicijo, naj se opre na svoje temelje, karkoli to že je. A bolj pomembno je po mojem neko drugo vprašanje, in sicer, kako naj arhitektura ostane v stiku z uporabnikom. Ne v smislu, da skuša zadovoljiti njegove spremenljive želje, temveč tako, da razvija kvaliteten prostor. Mislim, da je ključen razcep, na katerega je treba odgovoriti, prav razcep med arhitekturo/stavbo in uporabnikom.

Med tema dvema poloma je treba vzpostaviti dialog.

79 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

2

80

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Raziskava: Pojem dialoga

Vemo, da je esenca arhitekture v njeni ideji, ki mora združevati abstraktne ideale o kvaliteti bivanja in hkrati odgovarjati na veliko bolj konkretne zahteve ljudi, trga, robnih pogojev. V prvem poglavju me zanima predvsem ta relacija, torej povezanost med zamislijo in resničnimi razmerami. Prvi razcep se zgodi torej že v glavi arhitekta.

D

oslej sem v diplomski nalogi obravnaval problematiko, ki razmišlja o možnostih komunikacije in dialoga v arhitekturi.

V tem poglavju se bom bolj podrobno osredotočil na opredelitev samih pojmov komunikacije in dialoga. Kaj pomeni komunikacija in še posebej, kaj je v resnici dialog? Če hočemo sploh najti način za reševanje razcepov v komunikaciji, je potrebno ugotoviti, kaj sploh izraza pomenita.

Čeprav je splošni pomen pojma dialog razumljiv za vsakogar, se ob strokovni opredelitvi pojma izkaže, da ima vrsto podpomenov.

Srečamo se s psihološkimi, sociološkimi in antropološkimi vidiki dialoga, na katere v vsakdanjem komuniciranju nismo pozorni. Brez poznavanja teh pomenov ne moremo nadaljevati raziskave.

Predvsem se bomo ukvarjali s sistematizacijo vidikov dialoga. Za vsak

vidik povzemam literaturo in citiram avtorje družbenih ved, ki so s svojim delom bistveno prispevali k poznavanju tega področja. Ob vsaki opredelitvi pojma se sklicujem na konkretne primere iz arhitekturne prakse, ki sem jih v sintezi navedel kot usmeritev za projektiranje Poudarjam, da so to zgolj delne rešitve raziskovane problematike. To temo bom podrobneje razvil v nadaljnji raziskavi.

V nadaljevanju me bo najprej zanimalo, kakšna je sploh razlika med vsakdanjim pogovorom in dialogom, potem pa bom opredelil lastnosti dialoga, ki so pomembne za oblikovanje kakovostne arhitekture. Ker dialoškega odnosa ni lahko vzpostaviti, me bodo zanimali pogoji zanj. »Dialog v prvi vrsti pomeni ustvarjanje skupnega, med dvema stranema, med sočlovekoma, med arhitektom in naročnikom, in višje, med arhitekturo in družbo. Tako omogoča nastanek arhitekture kot enovite kompleksne celote. Prvi pogoj za dialog je komunikacija, ki med nami vzpostavlja skrite vezi.«

81 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Namen in raziskovalno vprašanje Raziskovalni cilj sledečega besedila je spoznati karakteristike dialoga in pogoje zanj, ti pa bodo služili kot okvir za kvalitativno raziskavo v nadaljevanju. Temeljno raziskovalno vprašanje, na katero odgovarja raziskava, je: „Kakšni so ciliji dialoga in pogoji za dialog?“ Metodologija: potek raziskave in izbira virov Za strokovno opredelitev so bili analizirani relevantni sekundarni viri s področja dialoga in kreativnega dialoga, pri čemer so bila sistematsko izbrana dela iz filozofije: Gadamer in Buber,

Pogovor in dialog Ob prvi misli na dialog se spomnimo pogovora, tistega vsakdanjega produkta komunikacije, kjer s sogovornikom izmenjujemo te ali one informacije. Z željo po socializaciji se zapletemo v živahno pomenkovanje. Pa je izmenjava besed v neprekinjenem toku misli dialog ali le informiranje sogovornika?

Recimo, da v komunikaciji želimo preseči golo informiranje, torej da želimo pogovor pretopiti v nekaj ustvarjalnejšega, v dialog. Seveda, dialog in pogovor sta oba plod medčloveške komunikacije, vendar med njima obstaja temeljna razlika. Za začetek recimo, da je dialog globlji kot diskusija.

Menim, da je kvaliteten odnos med arhitektom in naročnikom medij, skozi katerega se oblikuje dobra arhitektura.

Družboslovec William Isaacs se poetično opredeli, da v dialogu mislimo skupaj. (Isaacs, 1999, str: 18) Zato dialog ni brezciljno razpredanje o informacijah, temveč usmerjeno delovanje ljudi; takih s skupnimi cilji. Zanj dialog ustvarja družbo, saj spreminja naše predstave, sodbe in prepričanja. Zato presega pogovor. Tudi David Bohm nazorno ločuje med pogovorom in dialogom:

82 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

sociologije in antropologije: Isaacs, Bohm in Burbules, psihologije in antropologije: Jenlink.

Arhitekturna praksa in konkretne aplikacije dialoga na arhitekturno prakso so bile raziskane skozi redke vire, ki se ukvarjajo z navedeno tematiko; Franck in Cuff. Za podkrepitev zapisanega so bila kot podporno gradivo uporabljena splošna dela s področja arhitekture.

Do zapisanih interpretacij virov zavzemam kritično stališče, ki se povezuje s predhodnim razmišljanjem.

Lastne sodbe so del izvirne raziskave in so pomagale pri postavljanju okvirjev za kvalitativno raziskavo. »Pogovor je drugačen od dialoga /pogovor/, je kot igra namiznega tenisa, kjer ljudje podajajo svoje ideje kot žogico naprej in nazaj. Cilj je pridobiti čim več točk in zmagati, kakor se v pogovoru trudimo zmagati s svojo idejo. Dialog pa nas ponese daleč nad osebna prepričanja in vrednote, v dialogu ne gre za zmago.« (Bohm, 2002, str. 2) Z drugimi besedami – pogovarjamo se, ko le podajamo informacije, ko le poslušamo, a ne slišimo.

Povežimo to s prakso. Kolikokrat se diskusija med stranko in naročnikom o idejah arhitekture sprevrže v vojno mnenj? Stranka bojda arhitekta noče slišati, verjetno pa enako slabo arhitekt posluša njo. Takrat sta zapletena le v neustvarjalen pogovor in nikakor nista v dialogu. »Dialog ni specifična vrsta komunikacije, kjer vprašanju preprosto sledi odgovor. Bolj gre za socialno relacijo, ki se je oblikovala med govorcema. Uspešen dialog zahteva pripravljenost za sodelovanje, ki pa se ne more ogniti nestrinjanju, sporom, neuspehom in zmedi. Da lahko ostanemo v tem procesu, potrebujemo skupno spoštovanje, zaupanje in skrb.« (Burbules, 1993) Da je arhitekt v dialogu s stranko, zanj nikakor ni potrebna vdaja njenim površinskim željam. Enako dialog ne pomeni, da se mora stranka podrediti arhitektovim osebnim strmenjem po arhitekturnih idealih.

Ko se pogovarjamo, le izmenjujemo informacije, v dialogu pa torej gre za moč skupnega mišljenja.

Kadar govorimo o skupnem mišljenju, gre pravzaprav za medsebojno relacijo, ki se zgradi med sogovornikoma, o čemer bom govoril v nadaljevanju.

Slika 43: Pogovor in dialog: Ob besedi dialog zmeraj pomislimo na pogovor. Vendar je pogovor le izmenjava informacij, je pingpong besed, dialog pa pomeni skupno, ustvarjalno delovanje.

Ustvarjalni potencial dialoga Potem, ko vemo, o čem bomo razpravljali, se je potrebno vprašati naslednje: zakaj je dialog dober in kaj nam lahko prinese? Do sedaj sem govoril o tem, da združuje sogovornike, krepi komunikacijo… vendar so to splošni pojmi, ki razen, da nam poudarjajo pomen dialoga, ne povedo nič konkretnega.

Naslednji aspekti, ki jih bomo razjasnili, so grajenje medsebojnega odnosa, ustvarjalnost in reševanje konfliktov. To so osnovne lastnosti dialoga, zaradi katerih lahko trdimo, da bodo prispevale k reševanju razcepov v komunikaciji.

Grajenje medsebojnega odnosa Če želimo reševati problem, ko arhitekt in naročnik bivata v povsem ločenih svetovih, se moramo opreti na moč dialoga za ustvarjanje medsebojnega odnosa. Ali lahko njune različne svetove združimo?

Se da ločena prepričanja spojiti v celoviti arhitekturi?

»Če ljudje mislimo skupaj, imamo lahko neverjetno moč.« David Bohm (Bohm, 2008)

Patrick Jenlink pravi, da ima dialog možnost združevanja razpršenih sil. Te nas vodijo k skupnim ciljem. (Jenlink, 2004, str. 27) Tudi Bohm je prepričan, da ima dialog moč povezovanja nehomogenega agregata posameznikov v družbo s skupnimi cilji.

Lahko dialog torej poveže razpršene sile stranke in arhitekta? Udeležence dialoga po mnenju filozofa Hansa Gorga Gadamerja celo veže skupno nezavedno energetsko polje. (Jenlink, 2008) Kaj misli s tem?

Včasih, ko prijateljski pogovor preide v dialog, imamo kar naenkrat občutek, kakor da smo padli vanj. Hitro minevajoči čas in hrupna okolica postaneta za nas nepomembni. V dialogu s stranko se zdi, do so se nam ideje utrnile same. Tako bi lahko rekli, da nas je povezala energija medsebojnega odnosa.

»Dialog je kot cement, ki drži družbo skupaj.« David Bohm

(Bohm, 2004) »Kadar se misli stekajo v skupnem toku, smo dosegli dialog«, pravi Bohm. (Bohm, 2004) Včasih se zdi, da s sogovornikom naenkrat začnemo deliti svoje misli.

Problem naenkrat postane skupen, ne le moj. Moja ideja tako lahko postane kolektivna. Posameznikovo zavedanje o problemu zaradi dialoške relacije torej postane del skupnega, kolektivnega zavedanja.

Projekt, ki nastaja v dialogu, je tako projekt skupnih prizadevanj.

V dialogu lahko mnoge rešitve problema odkrijemo tudi skozi odnos. Del energije moramo poleg tega, da se zavzemamo za realizacijo projekta, nameniti tudi graditvi odnosa. Le z ustvarjanjem skupne afinitete, torej z graditvijo medsebojnega odnosa, smo lahko korak bliže k ustvarjalnosti.

83

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kreativnost v dialogu Medsebojni odnos, ki nastane skozi dialog, odpira nove možnosti za reševanje problemov. Omogoča nam namreč, da združimo znanje, ki ga premorejo sogovorniki. Tudi če so znanja na prvi pogled izključujoča, jih lahko ustvarjalno povežemo.

Pomislimo, kaj je pravzaprav ustvarjalnost? Ni to le redefinicija obstoječega? Najbolj izvirni dosežki človeštva so plod združitve različnih področij, znanj, različnih sogovornikov. In kje drugje lahko najdemo toliko ustvarjalne različnosti, kot v posameznikih, povezanih v dialogu?

»Dialog je umetnost živeti kreativno.« (Jenlink, 2004) Z enostavno predpostavko, da nikoli ne moremo

vsega vedeti sami, si lahko z dialogom odpremo stotere možnosti za nova arhitekturna dognanja.

Vsaka nastala arhitektura velik del ideje vedno črpa iz preteklih dognanj.

Bohm definira dialog kot tok pomenov, ki teče skozi posameznika in vse nas, udeležene v dialogu, iz česar razvijemo nova dognanja. (Jenlink, 2008) Tudi za Bubra nobeno znanje ni privilegij ali plod posameznika. Zanj izobrazba vzklije iz medsebojne interakcije in je dosežek dialoga. (Buber, 1999) Zato tudi nobena dobra arhitektura ne more biti plod zgolj arhitekta samega. Če smo prej govorili o kolektivnem zavedanju, se lahko tukaj dotaknemo kolektivnega ustvarjanja. Po Jenlnikovih besedah dialog pomeni tok ustvarjalnih izmenjav informacij. Tako nismo kreativni sami, temveč ustvarjamo skupaj. (Jenlink, 2004)

Brez dvoma ima prostor med arhitektom in naročnikom, torej med dvema sogovorcema, največji potencial za ustvarjalnost. Nobena dobra arhitektura namreč ni bila plod zgolj arhitektove miselne fiksacije ali nasprotno, izolirane ideje neizobraženega naročnika. Resnični genij torej tiči v združitvi skupnih prizadevanj, zraste torej iz skupne ustvarjalnosti. Vendar se takoj, ko govorimo o deljenju skupnih misli, pojavijo konflikti. V nadaljevanju bom orisal, kaj ti pomenijo za dialog.

Slika 44: Kreativnost dialoga: Že zasnova ideje potrebuje dialog vseh sodelujočih, da postane konsistentna.

84 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 45: Skupno delo je dialog: Izmenjava različnih horizontov znanj nas pripelje do rešitev, ki si jih sami ne bi mogli zamisliti.

Konflikt in kreativni konflikt Seveda pa v komunikaciji naletimo tudi na konflikte.

Poudariti je treba, da dialog nikakor ne pomeni vdaje enega sogovornika v dobrobit drugih. Prav tako je nesmiselno pričakovati, da se bodo sogovorniki čudežno strinjali glede vseh aspektov v dialogu ali arhitekturnem projektu. Skozi odkrito izmenjavo dognanj se med nami zmeraj pojavijo razhajanja.

Enako lahko pričakujemo tudi v konkretnih primerih arhitekturne prakse.

Plod konflikta, ki ga rešujemo z dialogom, je kreativna rešitev.

Rem Kolhaas je mnenja, da je za dovršeno arhitekturo zmeraj potrebna kreativna tenzija, torej napetost, ki jo ustvari konflikt.(Franck, 2010) Pomislimo na situacije, ko nastopijo trenja zaradi razhajanj v projektu. Arhitekti se, kakor smo zapisali v prejšnji razpravi, vdajo in obupajo. Druga in produktivnejša možnost pa je, da s poglobljenim premislekom zavzamemo stališče nasprotnika. Takrat se odpre obzorje nove rešitve. Pomanjkljivost smo tako pretopili v arhitekturno prednost. »Najboljša arhitektura zraste iz kompromisov.« Sam JacobSam Jacob je prepričan, da je delanje kompromisov arhitektovo naravno stanje. (Jacob, 2013). Arhitekti pa se zmeraj bojijo, da so njihove

ideje ogrožene, da bodo stranke s svojimi kapricami porušile idealizirane zamisli.

»Krčevito se oprijemamo tistega, kar je zraslo na našem zelniku.« Sam Jacob (Jacob, 2013) Če je naša ideja ogrožena, ker ne prenese konfliktov, je to potem sploh prava ideja? Mogoče je težava v že tem, ker je naša in ne skupna?

Nekatere dobre arhitekture so nastale skozi prilagajanja, nemogoče robne pogoje in na prvi pogled nerešljive probleme. Zato se lahko, če so prizadevanja res obojestranska, konflikt pretopi v kreativni konflikt. »Skoraj vsak projekt vsebuje desetine, stotine kontradiktornih elementov, ki jih arhitekt s sodelovanjem združi v harmonično celoto. Alvar Aalto (Pallasmaa, 2013) V sodelovanju med Jonasom Salkom in Luisom Kahnom je dialog ostal kljub nenehnim konfliktom.

Skozi reševanje razlik v željah se je oblikovala arhitektura. Kljub razhajanjem sta v resnici imela veliko skupnega, zato je stavba Salkovega inštituta v La Jolli neverjetna stavba. (Twolmby, 2003, str. 5586)

Če smo dialog tako enostavno označili za mogočno orodje, zakaj ga potem ne najdemo pri slehernem projektu, v vsakem odnosu s stranko? Zakaj ne gladi vseh konfliktov? Čeprav o dialogu razpredam kot o vsesplošnemu orodju za krepitev odnosa in za nastanek kvalitete arhitekture, so stvari vse prej kot preproste. Za vzpostavitev dialoga so namreč pomembni številni pogoji, ki jih bom navedel v nadaljevanju.

85

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 46: Besede: Še tako abstraktne arhitekturne privne je mogoče razložiti z razumljivimi besedami.

Pogoji za dialog Na oblikovanje odnosa med naročnikom in arhitektom, enako kot na oblikovanje relacije med sogovorcema, vplivajo številni dejavniki. Da se bo pogovor, tisti »pingpong mnenj«, res pretopil v dialog, ki ima ustvarjalni namen, moramo že na začetku zadostiti številnim, na prvi pogled morda nepomembnim pogojem, ki ostanejo velikokrat spregledani.

Kot arhitekti se moramo zato pripraviti nanj in se morda včasih izviti iz ustaljene delovne prakse. V tekstu se bom sprehodil med glavnimi opornimi točkami, ki krepijo medsebojne odnose in bi morali biti del pristopa uspešnih arhitekturnih pisarn.

Isti jezik Besede Na prvi pogled je skupni jezik samoumeven pogoj za dialog. Seveda, vsi moramo govoriti slovensko, da se v pogovoru razumemo. Vendar tukaj ne gre le za besede, temveč za njihov izbor, za nebesedno komunikacijo in način podajanja znanj in dognanj.

Jenlink pravi, da za dialog potrebujemo

86 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

»splošno razumevanje, ki izhaja iz istega jezika«.

(Jenlink, 2008) Poglejmo najprej besede. Z njimi namreč ob pričetku odnosa vedno navežemo temeljne stike. Kako pa arhitekti govorimo? Kot smo zapisali, spretna arhitekturna retorika polni revije in knjige, se poigrava s kompliciranimi izrazi in išče metafore za večjo poetiko zapisanega. »Tektoničnost, dihotomija, metamorfoza, sploh vemo, kaj govorimo?« Witold Rybiczynski (Rybiczynsky, 2011) Sodi tako izražanje tudi v dialog s stranko? Prispevamo s tem k večjemu razumevanju arhitekture? Dobra arhitektura je v resnici preprostejša, zakaj je ne bi kot take tudi razložili? »Preprostost je največja oblika prefinjenosti.« Leonardo na Vinci (znana Da Vincijeva maksima) Zato moramo najprej razmisliti, kako naša dognanja predstaviti na enostaven način. Če vprašamo arhitekte, kaj je zanje dobra arhitektura, le redko dobimo jedrnat in preprost odgovor. Koliko ljudi zares razume volumen, kontrast, spogledovanje dveh mas? Prvine konceptov, arhitektovih diagramov, o katerih smo govori v eseju. Zakaj ne govorimo raje o hišah, kockah, nasprotjih…? Dober koncept je zmeraj tak, da ga lahko razložimo na najpreprostejši način.

Koncepte, temeljno idejo tako kot vse druge aspekte projekta, moramo zato predstavljati z razumljivim izrazjem, ki je čim bolj povezano z vsakdanjim pogovorom. Seveda pa v arhitekturi ne ostanemo dolgo le pri besedah.

Vizualno Arhitektura je večplastna, zato sporočanje njenih kvalitet ne more potekati le skozi besede. Te same po sebi niso dovolj za razlago vseh njenih prepletenih dejavnikov. Tudi zato svojo percepcijo prostora arhitekti sporočamo skozi širok nabor vizualnega materiala. Če želimo spregovoriti o vizualnem dialogu arhitekta,

se moramo najprej ustaviti pri skici. Ta je najbolj primarni način podajanja arhitektove temeljne zamisli. Kako pa komunicira?

Dovolj je hitra, da sledi toku naših misli, in hkrati demokratična, saj jo lahko brez težav prilagajamo razumevanju sogovorca. Zaradi njene enostavnosti jo lahko naročnik sooblikuje in tako sodeluje pri razvoju ideje.

Zamotani koncepti tako zlahka postanejo enostavni. Nekajminutno skiciranje, prepleteno z razumljivo razlago, lahko postane zgodba o ideji, razumljiva za naročnika.

Arhitekti pa žal to fazo pogosto preskočijo in preidejo za tisoč besed. Slikovni material je bil vedno k precej manj prilagodljivemu načinu komunikacije. pomemben medij za izmenjavo informacij, saj Marsikateri povprečni arhitekt svojemu naročniku uporabnike obsežno informira o razsežnostih že takoj razgrne načrte. Vendar le malo ljudi prostora, materialih in vzdušju arhitekture, ki bo nemudoma razume tlorise in prereze na papirju. nekoč zaobjemala prostor. Čeprav se morda kimajoč strinjajo s kompozicijo črt, »...Strankam je potrebno pokazati veliko primerov, niso seznanjeni s tem, kak rezultat bodo te črte v toliko, da ne morejo izbrati nobenega. Zanima me resnici pustile v prostoru. osnovna želja, njihovi odzivi in reakcije…« Dana Cuff »Arhitekturo je treba predstaviti (Cuff, 1992)

v splošnem jeziku /.../ načrti so za ljudi le težko razumljivi.« Bruno Zevi (Zevi, 1959) In kako preseči formalnost načrtov? Za nadaljevanje si dovolimo zapisati oguljeni stavek, da slika pove

Lastnosti slik pa so danes ustvarjalnim arhitektom lahko prej v oviro kot v pomoč. Naročniki namesto s svojimi željami v pisarno pridejo s kopico katalogov in navodili, da je potrebno to in ono idejo na lepih fotografijah upoštevati pri njihovi bodoči hiši.

Iz slikovnega materiala, ki ga stranka predstavi v dialogu, je zato v prvi vrsti potrebno izluščiti želene ambientalne ali likovne prvine stavbe. Vsekakor pa se je treba izogniti temu, da bi določene realizacije na slikah začele neupravičeno oblikovati idejo.

Slika 47: Arhitekt, resnobnež v črnem: Še zmeraj srečujemo arhitekte, ki so poleg svoje resnobnosti oblečeni v črno in na svet gledajo s pesimističnim realizmom in melanholijo. To ni dobro izhodišče za dialog.

87 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kaj pa recimo, če smo se že odločili in imamo precej dodelano idejo? V takem primeru arhitekti s pomočjo sodobne programske tehnologije izdelajo realistične renderje, ki jih za boljši vtis okrasijo s kopico detajlov.

»Veliko prej, preden se zgradijo, stavbe stopijo v svet slik.« James Bridle (citat na strani PixelPlane, junij, 2013) Čeprav želimo s finalizacijo do zadnjih podrobnosti idejo o prostoru približati stranki, jo lahko prav te podrobnosti odvrnejo od tega, da bi naše delo razumele kot celoto. Arhitekturne vizualizacije so zmeraj onstran formalnih načrtov predstavljale tudi

senzualne plati arhitekture. »...arhitekturne vizualizacije stavb bi morale biti bolj podobne slikam kot fotografijam. Slika ima veliko večjo moč, zaokroža čutno prefinjenost in manj definira...« Jörg Majer (intervju s Picture Plane, London) To pa se danes sprevrača v ambientalno manipulacijo.

Strankino navdušenje nad prefinjenimi ambientalnimi učinki na papirju, ki smo jih stopnjevali s pomočjo računalnika, lahko ob realizaciji zato zamenja razočaranje. Nikoli ni tako, kot je bilo v renderju: » ...Če je na sliki vendar vse zgledalo drugače.«

Za oris atmosfere, ki jo predstavljamo v dialogu, so dovolj teksture, učinki svetlobe in odnosi med elementi, ostalemu balastu pa se je pri vizualizacijah potrebno izogniti, če želimo res razumljivo pokazati bistvo našega prizadevanja. Pri tem je potrebno biti iskren in ne manipulativen.

Taktilno, doživeto Če smo prej govorili o besedah in ploskovnih prikazih idej o arhitekturi, se tokrat lotimo bolj plastičnega orodja za sporazumevanje.

Makete. Te so spremljale zgodovino arhitekture

vse od njenega nastanka. Realizacije v malem, arhitektove utopije Kakor jih urednik Peter Cachola Schmal imenuje v knjigi The Architectural Model: Tool, Fetish, Small Utopia. ali orodja za rešitev konstrukcijskih problemov in zahtevnih prostorskih

Slika 48: Makete: Najbolj demokratično orodje. So dovolj natančne, da jih razume vsak in dovolj abstraktne, da ne razkrivajo nepotrebnih detajlov.

88 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 49: Obiski arhitekture: Bistvo kakovostne arhitekture lahko spoznamo le skozi celovito izkušnjo.

nalog ostajajo nepogrešljiv pripomoček za snovanje arhitekture. »Prostor ni nekaj statičnega/…/ Prostor nastaja s pomočjo koprodukcije. Ko ustvarjamo makete, s tem soustvarjamo prostor in prostor ustvarja nas/…/« Olafur Eliasson (Eliasson, 2007) So dovolj natančne, da jih lahko razume kdorkoli z osnovami logičnega mišljenja in hkrati zadosti abstraktne, da ne pokažejo prevelikega števila detajlov, ki bi ovirali razumevanje celote. Hkrati so tudi demokratično orodje, saj ima vsak z dodajanjem ali odvzemanjem možnost sodelovanja pri izgradnji svojega bodočega prostora bivanja. Pa jih arhitekti poleg predstavite procesov razvoja ideje, njenih formalnih, strukturnih, materialnih in prostorskih lastnosti uporabljajo tudi kot vsakdanje sredstvo komunikacije z naročnikom?

»Naše delo, naš proces projektiranja stavb je za stranke lahko najbolje razumljen skozi makete.« Michael Redijk (Neutelings

& Redijk Architects, Interview with an architect, ArchDaily, junij, 2013) Izdelava makete je del predstavitve rezultatov projektiranja v priznanih arhitekturnih pisarnah, kjer to omogočajo časovni, predvsem pa finančni okvirji.

Kako pa je z arhitekturo za množice?

Opažam, je povprečna arhitektura zelo redko podprta z obogatenim vizualnim materialom Pri nobeni od »vaških« arhitekturnih pisarn nisem zasledil izdelave maket., kaj šele z maketami, pa naj bo to zaradi pomanjkanja sredstev ali časa. Razumem, stranke tega niso pripravljene plačati. Ali pa nam kot zmeraj primanjkuje časa?

Če je razlog pomanjkanje časa, lahko v zahvalo sodobnim tehnologijam CNC laserskega razreza makete izdelamo hitro in natančno. Dovolj zgovorne so tudi enostavne, cenene prostorske reprezentacije iz dostopnih materialov. Zakaj ne bi take makete obogatile arhitekturnega jezika in poglobile razumevanje v dialogu? V naslednjem poglavju me zanima prav to; kaj narediti, da bomo razumljivo povedali bistveno.

Razumevanje bistvenega O besedah, skicah in vizualizacijah smo nanizali dovolj osnov. V primeru, da torej uspemo povedati tisto, kar mislimo, v jeziku, ki ga razume naročnik, potem smo korak dlje pri vzpostavitvi dialoga. Kako pa moramo govoriti, da bomo resnično razumljeni?

In enako pomembno, kako poslušati, da bomo razumeli?

Prej sem govoril o klasičnem primeru stranke, ki se kimaje strinja. Takrat je vse, kar povemo, zmeraj prav. Če kima, potem verjetno razume. Pa je res?

Menim, da se je redkokateri arhitekt uspel izogniti situaciji, ko je po mesecih strinjanja sredi gradnje isti kimajoči naročnik ob pogledu na betonirane stene spregovoril na način: »Nisem si predstavljal, da bo tako. Kaj če bi to steno prestavili…«

89

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kaj smo izpustili? Cheryl Weber ravno zato stavi na poznavanje nevidnih razsežnosti komunikacije: »Pomembno je spremljati reakcije naročnika ob predstavljanju svojih rešitev. Skozi nebesedno komunikacijo lahko vidimo njihovo iskreno mnenje in razumemo bistveno.« Cheryl Weber (Weber, 2013) Lahko pa imamo čudežno samo dobre stranke, do česar je Joshua Ramus iz OMA skeptičen:

»Kako imeti srečo, da je stranka dobra? Ni dobra sama od sebe.

Naročnika moramo spraševati in izobraževati, videti moramo, kaj res želi, čeprav tega ne pove.« Joshua Ramus (Ted Talks, junij,

2006) Na tem mestu postavimo na stran zaveso »instant« želja, ki jih stimulira potrošniška družba ali so stvar

naročnikovih trenutnih kapric. Da, stranka želi amebasto masažno kad, marmor na fasadi in oboke.

Te želje so del njegovega zunanjega sveta. Arhitekt pa mora poleg neposrednih zahtev zaznati predvsem naročnikov subjektivni svet. Če goreče zagovarja tradicionalno hišo z mnogimi frčadami, je to res tisto, kar želi? Je morda za tem kak simboličen ali čustveni motiv?

Najenostavneje je pritrditi katalogu razpršenih želja stranke in zgraditi eklektično hišo po povprečnem okusu. Karen Franck temu nasprotuje: »Dobra arhitektura se rodi onstran konkretnih želja.« Karen Franck (Franck, 2010) Arhitektova naloga je zato precej psihološka, saj mora zaznati tisto, kar na prvi pogled ni vidno.

Nebesedna komunikacija, atmosfera med dialogom, odzivi stranke na vizualni in besedni material, vse to so dejavniki, ki arhitektu omogočajo vpogled v notranje, subjektivne želje in potrebe naročnika.

Če razumemo želje naročnika kot elementarni vzgib za nastanek hiše, je za arhitekta ključnega pomena, da jih ustrezno zazna ali stimulira. Pri željah se namreč vsa arhitektura začne in konča, so robni pogoj za vsako črto, ki jo zariše.

Enakost v dialogu Recimo, da v smo uspeli osvojiti skupen jezik in da smo na poti k skupnemu razumevanju. Kakor sem prej povedal, smo s tem tudi vse bližje prvemu konfliktu. Strankin svet prepričanj in želja slej kot prej trči ob arhitektov svet znanj in arhitekturnih idealov. Kako torej tak konflikt spremeniti v kreativni konflikt? Prvi pogoj je enakost. Dialog zahteva, da so moči enakovredne. »Svet odnosov lahko poznamo le, ko na stran postavimo svoja dosedanja dognanja in sodbe ter na odnose pogledamo z neobremenjenim in nepristranskim pogledom. Le tako lahko zares razumemo pomen.« (Merleau-Ponty, ??)

90 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Za filozofa Hansa Georga Gadamerja so različni svetovi sogovornikov njihovi horizonti razumevanja.

(Gadamer, 1997, str. 302) Razumimo horizont kot našo percepcijo sveta. To je goriščna točka vsega, kar vidimo tudi arhitekti. Skoznjo si ustvarjamo svoje predstave in vrednote o svetu.

»Če želimo začeti dialog, moramo ponotranjiti sogovornikov horizont.« Hans Georg Gadamer (Gadamer, 1973) Sogovornikov horizont pa ni enak našemu, zato tudi ni v skladu z vrednotami, ki jih imamo. Tudi David Bohm in David Peat navajata zapostavljanje svojih predstav kot temeljni pogoj za dialog. »… v dialogu ima oseba morda neko mnenje, vendar se nanj ne sme neomajno opirati. Pripravljena mora biti na poslušanje ostalih /…/ enako mora biti pripravljena svoje mnenje prilagoditi, kadar za to obstaja dober razlog….« (Bohm. 2004) Če znamo razumeti, kaj so resnične želje in potrebe naročnika, potem moramo spoštovati njegova prizadevanja, da jih uresniči. Za naročnika imajo na prvi pogled morda banalne želje enak pomen kot za arhitekte njihovi številni arhitekturni ideali. Zato dialog ne pomeni, da se postavljamo na katerokoli stran, temveč da iščemo skupni pomen. »Duh dialoga je torej zmožnost zapostavljanja mnogih svojih pogledov za dosego poglavitnega cilja,

»Dialog je umetnost živeti kreativno.«

(Jenlink, 2004)

„

Slika 50: Ko „pademo“ v dialog: Včasih niti ne vemo, kdaj smo iz pogovora prešli v dialog. Kar naenkrat dobimo občutek, da si s sogovornikom delimo misli.

91

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 51: Obojestranska angažiranost: Naročnik se mora zavedati, da je razmislek o hiši tudi njegovo delo.

Le z enakovrednim miselnim prispevkom v dialogu lahko nastane kakovostna arhitektura.

ki stremi k ustvarjanju skupnega pomena. (Bohm in Peat, 1987) To gotovo ni lahka naloga, saj so naša prepričanja in sklepi s tem postavljeni na preizkušnjo. Ovira na poti je dejstvo, da si svoja mnenja radi tolmačimo kot resnice, ne glede na to, ali smo se jih naučili, jih prebrali, ali pa nam je zanje nekdo povedal.

»Da arhitekt lahko prenese naročnikove sanje o hiši v resničnost, mora svojo pretirano željo po avtorstvu postaviti na

stran.« Karen Franck (Franck, 2010, str.

72) To je pomembno posebej zato, ker imamo arhitekti, predvsem na začetku svoje poti, trdno izdelane predstave o arhitekturnih idealih, ki jih ob prvih konfliktih zavržemo. Svoja prepričanja in znanja pa bi morali le postaviti na stran, jih pustiti nekje vmes, in se vživeti v horizont naročnikovega razumevanja.

Enako naročniki zaradi dialoga z arhitektom ne zavržejo svojih želja, temveč jih le preoblikujejo.

Horizonti obojih, znanja in želje, se kot plod dialoga zmeraj izrazijo v arhitekturi, vendar ne kot izključujoči, temveč kot dopolnjujoči se dejavniki.

Zato se morajo arhitekti, kot pravi Lebbeus Woods (Woods, 2010) odpovedati izražanju sebe skozi arhitekturo, in se bolj posvetiti odnosom. Le kadar si dopustimo razumeti horizonte naročnikov, se lahko naučimo to, kar so se naučili oni, in s tem omogočimo kreativni dialog ter boljšo arhitekturo.

Obojestranska angažiranost Prej smo govorili o simetriji v odnosu. Ta ne pomeni le, da imata obe strani enaka izhodišča za dialog, ampak da sta enakovredno zavzeta za uresničitev ciljev. Zato mora biti odnos med arhitektom in naročnikom relacija deljene odgovornosti. (Franck, 2010, str. 77) Vse prevečkrat je arhitektu prepuščeno celotno odločanje o projektu. Tudi preprosta in vsakdanja vprašanja glede izbire materialov ali bivanja namesto

92 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

arhitektova.

Sicer je to situacija, ki bi si jo marsikdo želel. Kje pa je potem vendar kreativnost, kakšne robne pogoje postavlja kimajoča in strinjajoča se stranka? Projekt mora biti skupen. Ni ne strankin in ne arhitektov. Zato mora biti tudi angažiranost deljena. Ljudje večkrat ne verjamejo, da bi lahko pri oblikovanju idej sodelovali tudi sami. Kar ugotavljam v sledeči kvantitativni raziskav. Kako jih spodbuditi?

stranke rešuje arhitekt.

»Vi ste arhitekt, to se vi odločite…«

»Pri dialogu gre za pogovor o centru, o arhitekturi.

Dobra arhitektura je fuzija enakovrednih prizadevanj.«

V takem primeru je stranka le pokrovitelj arhitektovega dela, saj to nastaja onstran njenega vpliva. Navsezadnje se gradi naročnikova hiša, ne

Če naročnik ne pokaže pripravljenosti za sodelovanje pri oblikovanju ideje in izvedbi projekta, potem v tem primeru sploh ne moremo začeti dialoga.

V dialogu bi morali vsi snovalci arhitekture naročnika spodbuditi, da ravno njegov prispevek lahko doprinese k boljšemu končnemu rezultatu, kar pa je mogoče le, kadar se razumemo in govorimo isti jezik arhitekture.

Pomen moderatorja dialoga Ob zadostitvi zgornjim pogojem smo dosegli razumevanje in enakost. Recimo, da smo celo sposobni ustvarjati skupni pomen, ker ne stremimo samo k svojim idealom. Tako na tej točki s stranko stojimo na istem bregu. Kako pa sedaj doseči skupen cilj v okviru časovnih zmožnosti?

Isaacs je prepričan, da za dosego zastavljenega vsak dialog potrebuje moderatorja. »Za uspešno osvajanje ciljev je potreben iniciator, voditelj,…« (Isaacs, 1999, str. 18) Kljub enakosti v pogovoru se je treba jasno zavedati delitve vlog v odnosu med naročnikom in arhitektom. Če sem govoril o enakosti, zakaj spet ločujem na dva pola? Dejstvo je, da je stranka tista, ki potrebuje arhitektovo znanje. Zato tudi arhitekt postane nosilec dialoga.

Le arhitekt lahko kot začetni oblikovalec ideje usmerja skupna prizadevanja.

V času razvrednotenja pomena arhitekta pa to večkrat ni mogoče. Ta se namreč hitro znajde v vlogi risarja, ki mora po predlogah, po možnosti snetih z interneta, narisati stavbo. V tem primeru je arhitekt izgubil svojo integriteto, zato ostane njegova ustvarjalna vloga brez smisla.

Drugo so majhni, hipni, razpršeni konflikti, ki energijo vedno usmerjajo nekoliko stran od končne realizacije.

V takih primerih se mora arhitekt nasloniti na svoj trdni koncept, na miselni okvir Kakor ga imenujem v razpravi o razcepih., ki je izhodišče za njegovo integriteto. Ideja, ki je nismo dovolj preizkusili, se bo, kakor sem poprej zapisal, hitro razkrojila.

Slika 52: Arhitekt je moderator, saj vodi razpršene misli in jih usmerja k skupnemu cilju, njegova vloga pa je pomensko povsem enakovredna vlogi ostalih sogovornikov.

93 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Sklep Pogovor in dialog

Kreativnost v dialogu

Opredelil sem razliko med dialogom in pogovorom.

Pogovor je zgolj pretok informacij. Tudi če gre za pogovor o isti temi, če govorimo, da bomo skupaj nekaj naredili, še ne pomeni, da smo s sogovorniki v resnici v dialogu. Kadar torej rečemo, da dialog presega pogovor, to pomeni, da v dialogu mislimo skupaj, se angažirano zavzemamo za skupni cilj, ki bo doprinesel h kakovostni rešitvi.

Medsebojni odnos, ki ga zgradimo skozi dialog, nam daje možnost, da se spoznamo s posrednimi robnimi pogoji. Te bi sicer spregledali, dialog pa nas usmeri, da na problematiko pogledamo skozi zorni kot sogovornika. Kadar na stran postavimo svoje sodbe in predstave ter se osredotočimo na sogovornikov horizont, lahko nepričakovano najdemo rešitev, ki je sicer ne bi našli, saj problematiko spoznavamo celoviteje. Naša ideja tako ni plod le individualne kreativnosti, temveč rezultat skupnega prispevka.

Z dialogom lahko najdemo rešitve, ki združujejo dognanja obeh strani. Kreativnost nastane skozi zlitje spoznanj arhitekta in naročnika.

Predpostavka, da ena stran ve vse o vsem, je napačno izhodišče.

V projektantski praksi je potrebno poleg informiranja naročnika, torej poleg pogovarjanja o ideji, sprožiti dvosmerno komunikacijo.

Ustvarjalni potencial dialoga Grajenje medsebojnega odnosa Orodje za okrepitev komunikacije je potencial za grajenje medsebojnega odnosa, ki ga omogoča dialog. Kot smo zapisali, je odnos med sogovornikoma enako pomemben, kot sta vsebina in cilj v dialogu.

Rešitev za problem, arhitekturna invencija, nastane na podlagi vsebin, do katerih pridemo skozi odnos z bodočim uporabnikom.

94 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Zato se je za dosego dialoga potrebno truditi ne le za projektiranje, temveč tudi graditev odnosa, ki v dobrih praksah navsezadnje predstavlja integralni del projektiranja.

Konflikt in kreativni konflikt Ker je dialog proces, ki nastane skozi enakovreden položaj sogovornikov, pomeni tudi, da obe strani lahko enakovredno izražata svoja mnenja. To pa lahko privede do konfliktov. Če na nesoglasje gledamo kot na izziv in ne kot na prepreko, ki nam je onemogočila uveljavitev naše ideje, lahko problematiko rešimo na kreativen način. Da je neka stvar negativna, lahko pomeni le, da mi nanjo gledamo negativno, če pa jo obravnavamo z drugega stališča, lahko v njej najdemo več dobrih kot slabih dejavnikov.

Skozi dialog lahko konflikte pretvorimo v prednosti in nadgradimo arhitekturno rešitev. Potrebno je zavzeti stališče, da kompromis ni nujno dejavnik, ki ogroža integriteto naše ideje.

Pogoji za dialog Ugotovili smo, da je dialog proces, ki zahteva kompleksne pogoje. Čeprav so nekateri od njih samoumevni del vsakdanje komunikacije, moramo biti nanje pozorni.

Isti jezik Enako kot pri vsakodnevni komunikaciji je tudi v pogovoru o arhitekturi potrebno uporabljati za sogovornika razumljiv jezik. Trditev naročnika, da vse razume, ni nujno pokazatelj, da je povedano v resnici razumel.

V praksi je potrebno na projekt pogledati skozi zorni kot stranke in se vprašati, kaj je polje njenih predstav.

Obojestranska angažiranost Obojestranska angažiranost je nadgradnja enakosti.

Pomeni, da sta obe strani enako zavzeti za dosego cilja in za svoje prispevke k ideji enakovredno odgovarjata.

Razumevanje bistvenega

Naročniki, ki so mnenja, da mora arhitekturo zasnovati le arhitekt, ker sami nočejo ali niso zmožni, zavirajo dialog. Takim posameznikom je potrebno pokazati, da lahko pozitivno prispevajo k rešitvi.

Dialog se razlikuje od pogovora, ker se v dialogu trudimo, da razumemo povedano. V vsebini moramo zaznati skrite pomene in simboliko, iz povedanega je potrebno izluščiti bistveno.

Vloga in pomen moderatorja dialoga

Arhitekti morajo poleg konkretnih želja naročnika zaznati, kaj je tisto bistveno, za kar se zavzema. Skozi dialog zaznamo vsebine, ki so del nezavedne narave naročnika.

Enakost v dialogu Za dosego enakosti v dialogu je potrebno zapostaviti svoja prepričanja in sodbe ter se vživeti v svet predstav sogovornika.

Za skupen tok misli je potreben moderator, ki rešuje manjše in kratkotrajne konflikte in sogovornike usmerja k skupnemu cilju. Pri tem mora ohraniti svojo integriteto.

Dialog ni mogoč, če arhitekt ne ohrani svoje integritete. Zavedati se mora, da je on odgovoren projektant in mora strokovno izvesti projekt, pod katerega se podpiše.

95 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

pogovor in dialog

ustvarjanje medsebojnega odnosa začetek komunikacije, pretok informacij izmenjava besed Pogovor je izmenjava informacij, kjer sogovornika informiramo o svojig dognanjih in sodbah. V pogovoru se zavzemamo za lastno stališče.

pogovor dialog

misliti skupaj se prizadevati za skupne cilje, prednost je v odnosu Pogovor je izmenjava informacij, kjer sogovornika informiramo o svojig dognanjih in sodbah. V pogovoru se zavzemamo za lastno stališče.

96 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

dialog kot orodje za reševanje razhajanj znotraj arhitekture dialog kot sredstvo za okrepitev komunikacije med arhitekturno stroko in javnostjo, med arhitekturo in uporabnikom

Produkt dialoga je medsebojni odnos, iz katerega se razvije ustvarjalnost in sposobnost kreativnega reševanja konfliktov. Poleg cilja, ki ga ima skupno prizadevanje v dialogu, je cilj tudi relacija, ki se bo razvila med sodelujočimi.

kreativnost v dialogu Za kreativno delovanje, ki ga dialog spodbuja, sodelujoči združijo svoja znanja. Ker na problem gledamo skozi sogovornikove oči, je potrebno zapostaviti lastna mnenja in predsodke, ki nam omogočijo skupno ustvarjalno prizadevanje.

reševanje konfliktov Ker se v dialogu zavzemamo za odnos in gledamo skozi sogovornikove oči, lahko konflikte rešujemo na kreativni način.

Skupno prizadevanje nam omogoča, da slabosti pretvorimo v prednosti in konflikt pretvorimo v kreativni konflikt.

prednosti dialoga

pogoji za dialog

1

4

razumljiv jezik

2

obojestranska angažiranost

razumljive besede

razumevanje bistvenega

enakost odgovornosti, enakovreden prispevek

zaznavanje simbolnih in skritih potreb

Obe strani morata biti enako zavzeti za realizacijo projekta, saj je arhitektura tako delo naročnika kot arhitekta.

Besede in stavčne strukture morajo biti prilagojene naročniku in uporabniku.

Arhitekti večkrat uporabljajo strokovno terminologijo.

skice v dialogu Skice so najhitrejše orodje za prikaz zamisli, ki jih lahko prilagajamo sogovorniku.

Za skiciranje v praksi pogosto ni pripravljenosti ali časa.

slike le za vtis Fotografije realizirane arhitekture lahko služijo le za vtis o želeni atmosferi ali za prikaz tehničnih zmožnosti.

Tridimenzionalne vizualizacije je treba izdelati brez detajlov, ki bi naročnike usmerile vstran od bistvenega.

V praksi referenčne fotografije in detajlirani renderji večkrat predstavljajo končno podobo projekta.

makete in grajeno Makete nudijo možnosti za dialog, saj so demokratične, pokažejo bistveno in ne vsebujejo nepotrebnih informacij.

Obiski referenčne arhitekture so najbolj celostno doživetje, ki omogoča razumevanje zamisli.

Biroji le redko izdelajo makete, še manj pa jih svojo zamisel podkrepi z ogledi arhitekture.

V dialogu je potrebno iskati pomene v željah, ki jih izraža naročnik in zaznati bistveno.

Arhitekti v projektiranju želja naročnika ne razumejo ali jih preveč jemljejo dobesedno, kar otežuje dialog.

Naročniki nalogo zasnove projekta velikokrat v celoti prepuščajo arhitektu, ker so mnenja, da to ni njihova odgovornost.

5

3

arhitektova integriteta

enakost v dialogu

arhitekt kot učinkovit moderator dialoga

zapostavljanje svojih prepričanj, enakost možnosti

Dialog morajo arhitekti nenehno usmerjati k cilju, vstran od manjših razhajanj in neodločnosti.

Za zagotavljanje enakosti je praksi je potrebno na projekt pogledati skozi zorni kot stranke in se vprašati, kaj je polje njenih predstav.

Arhitektovo integriteto je razvrednotila želja po najnižji ceni izvedbe in nerazumevanje njegove vloge za kvaliteto bivanja.

Arhitekti preveč izhajajo iz svojega znanja, enako kot stranke ne odstopajo od odločitev, kar ponovno ovira dialog.

problematika 97 in usmeritve za raziskovanje

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

3 V

pričujočem poglavju se bom osredotočil na vprašanje, kako izbrane arhitekturne prakse/pisarne v Sloveniji razumejo pomen dialoga med arhitekti in uporabniki in skušal tudi nakazati možnosti za okrepitev kakovostnega dialoga v produkciji arhitekture pri nas. Zanimalo me bo torej stališče slovenskih arhitektov o pomenu dialoga v arhitekturi. Zanimalo me bo tudi, na kakšen način vodijo svoje arhitekturne prakse in koliko prostora puščajo za dialog z naročnikom. Skušal bom ugotoviti, ali je v primerih, ki sem jih

98

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Razprava: Intervjuji z arhitekti

obravnaval, zadoščeno prej opredeljenim pogojem za uspešen dialog.

Posebej pa se bom osredotočil tudi na vprašanje, kaj so tiste temeljne prvine ali izhodišča arhitekture, ki jih upoštevajo arhitekti pri snovanju in realizaciji svojih zamisli.

Pričujoče besedilo je napisano na podlagi pogovorov z naslednjimi arhitekti: zMaruša Zorec: Arrea, Ira Zorko, Tomaž Krušec: ARK Arhitektura, Robert Potokar: Ravnikar & Potokar, Aloša Dekleva: Dekleva Gregorič arhitekti, Bogdan in Gregor Raichenberg: Reichenbeg arhitektura, Aleš Vodopivec.

Aljoša Dekleva

Robert Potokar

Ira Zorko

Tomaž Krušec

Gregor Reichenberg

Bogdan Reichenberg

Aleš Vodopivec

Maruša Zorec

arhitekti so navedeni abecednem vrstnem redu

v

99

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Namen in raziskovalno vprašanje Namen poglavja je kvalitativno raziskati razmere v tem, kar šteje za kakovostno slovensko arhitekturno prakso. Pri tem nas zanima, kje nastopajo ovire za dialog. Zato si zastavljamo naslednje raziskovalno vprašanje: Kolikšen oziroma kakšen pomen dajejo arhitekti uveljavljenih slovenskih pisarn vlogi dialoga v procesu nastajanja arhitekture in za nastanek kakovostne arhitekture?

Znotraj osnovnega raziskovalnega vprašanja smo iskali konkretne odgovore na podvprašanja, zastavljena v skladu z ugotovitvami v poglavju »pojem dialoga«.

Metodologija: izbira virov in potek raziskave Polstrukturiran intervju Polstrukuriran intervju je bil izbran z namenom poglobiti razumevanje problematike, ki sem jo predhodno izpostavil z razpravo v eseju. Z odprtimi splošnimi vprašanji so bile dodeljene enakovredne vloge spraševalcem in vprašanim, v nadaljevanju pogovora pa so bila zastavljena usmerjena vprašanja. Sugestivnih vprašanj v raziskavi ni bilo, saj bi dajala v naprej predvidljive rezultate. (Millar in Owen, 1992)

Izbira virov Zaradi potrebe po kvalitativnem vzorčenju je bil izbran ciljni vzorec intervjuvancev. Raziskava je osnovana na predpostavki, da so vsi vprašani strokovnjaki na praktičnem in teoretičnem področju arhitekture, zato lahko sklepamo na podlagi njihovega znanja in izkušenj.

Izbrana je bila skupina arhitektov, za katere sem predpostavljal, da bo imela na problematiko širok in različen spekter odgovorov.

Potek raziskave Pogovori so potekali v okolju intervjuvanca, v pisarni ali na fakulteti. Vprašanja so bila usmerjena v poizvedovanje o arhitektovem stališču do odnosa med naročnikom in arhitektom.

Splošni odgovori so bili razčlenjeni na posamezne sklope in združeni po temah glede na okvirje, ki sem jih zastavil v poglavju »pojem dialoga«.

Za verodostojno analizo sem povedano členil glede na vprašanja, pomembna za problematiko, ki jo obravnavam v diplomski nalogi. Dobesedno zapisani so le deli odgovorov, ki služijo kot povzetek povedanega. Pri združevanju teh delov sem pazil na ohranitev konteksta. (Millar in Owen, 1992)

»Naročniki so se nas sprva bali,...« Maruša Zorec (intervju, maj, 2013)

100 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 53: Maruša Zorec, Grajska pristava, Ormož: Prenova gradi spoštljiv odnos z obstoječim kulturnim in zgodovinskim kontekstom. Po besedah avtorice je nastala skozi dolgotrajen dialog z naročniki.

Analiza pogovorov Enakost v dialogu med arhitektom in naročnikom POVEZAVA: POJEM DIALOGA, ENAKOST V DIALOGU

Na podlagi prejšnjega poglavja lahko povzamemo, da je enakost med sogovorcema eden izmed prvih pogojev za razvoj dialoga.. Sledeča raziskava obravnava enakost v dialogu skozi vlogo naročnika in uporabnika v arhitekturi, v nadaljevanju pa se ukvarja tudi z vzpostavitvijo prvega odnosa med arhitektom in naročnikom.

Prvi stik med arhitektom in naročnikom Začetek dialoga POVEZAVA: DIALOGA

POJEM

DIALOGA:

ZAČETEK

Relacija med arhitektom in naročnikom se zgradi na podlagi položaja, ki ga bodoča sogovornika na začetku zavzameta. Uspeh prihodnjega odnosa je odvisen od vezi, ki so se razvile ob prvem stiku s stranko in so pogoj za vzpostavitev dialoga. Za dosego enakosti v dialogu je prvi stik zato odločilnega pomena.

Maruša Zorec arhitekta obravnava kot udeleženca v pogovoru, ki kot strokovnjak prvi spregovori in ima predvsem izobraževalno vlogo: Maruša Zorec: »Najprej je treba naročniku predstaviti tisto, v kar ti verjameš. Navadno naročnik ne razume širšega konteksta in niti ne ve, kaj mu lahko kvaliteten prostor prinese. V našem biroju je praksa, da naročniki niti ne vedo, kaj bodo na primer imeli v skupnih avlah ali nedefiniranih prostorih.« Zorčeva se prav tako kot Ira Zorko na začetku odnosa

sprašujeta le o temeljnih aspektih nove arhitekture in o prostoru, podrobnosti izvedbe pa ju ne zanimajo: Maruša Zorec: »Stvari se nenehno spreminjajo, zato je na začetku nemogoče razmišljati o detajlih.

Bolj smo se pogovarjali o prostoru in tem, kako bodo stvari med seboj komunicirale. Mislim, da je naročnika treba voditi v neko smer, se pogovarjati o izhodiščih, ki so res pomembna. Nikakor ga ni dobro voditi v formo ali stvari, na katere se ne razume.« Ira Zorko: »Prve odločitve so tiste, ki so najpomembnejše. Torej zakaj si sploh želimo novo arhitekturo, zakaj na tistem mestu, izbor lokacije, tipologija, konstrukcija in ključna razdelitev sob. Šele kasneje pridejo v veljavo tiste finese, ki jih sam bolj prepuščam samemu prebivalcu. Arhitekt se mora odpreti naročniku kot sočloveku v bolj intimnem odnosu in s tem se odprejo možnosti za razumevanje želja, ki se sicer ne bi.« Zorko v nadaljevanju izpostavi pomen prvega stika tudi za snovanje odnosa med arhitektom in naročnikom: »Na začetku, ko je odnos med naročnikom in arhitektom še svoboden, to je preden je arhitekt k čemu zavezan ali preden je karkoli obljubil, je treba razviti širši odnos. /…/ V svojem projektiranju to zmeraj naredim. Sprva naletim na presenečenje naročnika, kasneje pa tak odnos lahko vodi v eno zelo prijetno sodelovanje«.

Maruša Zorec je mnenja, da je poleg vzpostavitve osnovnega stika potrebno že v začetku graditi na zaupanju, kar pa je stvar procesa: »Da se zgradi zaupanje, traja kar nekaj časa, sploh pri naročnikih, ki so novi. Po mojih izkušnjah to traja vsaj pol leta. V Ormožu (Ormoška pristava, op. prev.) so se naročniki zelo bali. Dokler niso začeli videvati naše zamisli, nam niso zaupali. Enako je bilo z izvajalci, s katerimi je tudi treba graditi zaupanje. Nikoli ne pričakujemo, da bosta zaupanje in razumevanje že na prvem sestanku.« Tomaž Krušec vidi prvi stik kot preliminarno

101

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 54: ARK Arhitektura Krušec, Biotehniška fakulteta: Stavbni volumen spoštuje morfologijo lokacije, kontekstualnost pa je dosežena z materiali. Stavbo je oblikoval tesen dialog z razumevajočim naročnikom.

priložnost za poizvedovanje o podrobnostih projekta in željah naročnika: Tomaž Krušec: »Najprej stranka pride z željo po hiši.

In garaži za dva ali morda en avtomobil. V biroju imamo vprašalnik, ki ga izročimo stranki, da izpolni osnovne stvari glede svojih želja.« Te pa po besedah Aljoša Dekleva naročnik v njihovi praksi izrazi prvi: »Ob začetku odnosa prve ideje poda naročnik, prvo srečanje je za nas velikega pomena.« Robert Potokar v začetku odnosa poleg podrobnosti išče tudi naročnikove odločitve glede stilske usmeritve arhitekture: »Pri privatnem naročniku pa smo najprej vprašali, kaj bi. Ali bi imeli eksperimentalno ali bolj klasično arhitekturo. Seveda si eksperimentalne ni nihče želel.

Ideja je tako spoj našega razumevanja lokacije in njihovih želja, ki jih pretopimo v arhitekturo.«

102 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Prve odločite so za njegovo prakso ključne, saj na podlagi teh zasnujejo rešitev, ki je odločujoča za prihodnji odnos:

»Zatem smo izdelali nek idejni projekt, ki je vključeval tudi dve ali tri druge različice. Potem ko je naročnik izbral, je bolj ali manj ideja taka tudi ostala.«

Vloga naročnika arhitekturi

v

Povezava: Pojem Dialoga: Enakost V Dialogu, Razprava: Vloga Javnosti V Sodobni Arhitekturi

Naše stališče je, da je odnos med naročnikom in arhitektom produktiven, kolikor je naročnik arhitektov enakovreden sogovornik. Da lahko ima vlogo sogovornika, mu mora arhitekt to priznati.

V nadaljevanju si bomo pogledali, kako izbrani arhitekti vidijo vlogo naročnika v procesu nastajanja arhitekture.

Arhitekti so mnenja, da arhitektura brez naročnika ne more obstajati: Tomaž Krušec: »Vloga naročnika je pri katerikoli arhitekturi najbolj bistvena. Slikar naredi sliko zaradi sebe, enako kot kipar kip ali glasbenik skladbo.

Vse umetniške zvrsti so lahko same sebi namen, umetnikovo svobodno izražanje samega sebe pa jim daje še večjo kvaliteto. Arhitektura pa te svobode

nima, saj je vedno nekomu namenjena.« Bogdan Reichenberg: »Naročnik je bistven za nastanek dobre arhitekture in zato v svetu ni malo fondov, ki podeljujejo nagrade za arhitekturne dosežke tako naročnikom kot arhitektom.« Tomaž Krušec: »Uporabnik in njegove zahteve ter potrebe so vitalni del koncepta, zato jih je nemogoče spregledati.« Aljoša Dekleva: /…/ »Za nas je uporabnik ključni del arhitekture, ki jo delamo.« Poglejmo nekoliko podrobneje, v čem je pomen naročnika. Najprej, za arhitekturo je naročnik pomemben zaradi finančnih sredstev, ki jih zagotavlja za realizacijo arhitekture. To praktično dejstvo sta izpostavila Bogdan Reichenberg in Robert Potokar: Robert Potokar: »Vloga je bila zame vedno zelo pomembna in je tudi sedaj. Če pogledamo vile, ki smo jih projektirali (individualne stavbe, op. prev.), je bil na eni strani naročnik tisti, ki je imel dovolj denarja, hkrati pa tudi dovolj pripravljenosti, da se je lotil tako obsežnega projekta.« Bogdan Reichenberg: »Vloga je bistvena, on da denar, ti se kot arhitekt igraš z njegovim denarjem.

On je tisti, ki ti da tudi nalogo, problem, ki ga skušaš ti rešiti z arhitekturo. Arhitekti imajo tako do naročnika dve odgovornosti.« Vendar to ni vse. Naročnikova vloga je, kakor trdi Maruša Zorec, tudi v tem, da arhitektom omogoči razumevanje njegovih želja: Maruša Zorec: »Vloga je vsekakor pomembna, brez naročnika ne moreš speljati arhitekture./…/ Brez njegovega razumevanja ne gre in skozi razumevanje zrase arhitektura.« Ira Zorko pa pri opredeljevanju vloge naročnika zavzame drugačno stališče. Zanj je on le vzgib za nastanek arhitekture, ki pa je del širšega prostorskega konteksta in daljšega časovnega obdobja: Ira Zorko: »Pri arhitekturi še zdaleč ni samo naročnik.

On je v bistvu najbolj omahljiv in spremenljiv gradnik prostora, saj se njegove želje in potrebe menjujejo, med tem ko je hiša narejena za več generacij in del širšega prostora.«

Enakega mnenja je Aleš Vodopivec, ki arhitekturi podeli nalogo okvirja za bivanje, ki ustreza različnim uporabnikom: Aleš Vodopivec: »Sam sem veliko let živel v meščanskem stanovanju, ki je bilo ustvarjeno za čisto drugi način življenja, kot ga živimo sedaj.

Pa sem se v tem stanovanju odlično počutil. Če bi pogledal stare projekte, kot so recimo Ferantov vrt ali kaj podobnega, bi videl, da tam sedaj živijo čisto drugi ljudje kot danes. Naročniki se spreminjajo, arhitektura pa ostaja. » Torej sta arhitekta vlogo naročnika kot posameznika postavila na stran, saj arhitekturo vidita kot del širšega prostora, zaradi česar sta kritična tudi do pretiranega poudarjanja arhitektovega avtorstva: Aleš Vodopivec: »Mislim, da se v sodobni arhitekturi veliko preveč poudarja individualno avtorstvo arhitekta. Arhitekturne pisarne postajajo celo »brandi«. Zelo nazorni primer za to sta Herzog & De Meuron. Takoj ko sta prejela Pritzkerjevo nagrado, sta se skomercializirala. Danes nekaj sto arhitektov podpisa gradi hiše, ki so takoj tretjino več vredne.

Menim, da je to problem arhitekturne stroke.« Ira Zorko: »Tudi jaz sem bil v šoli naučen, da je poudarjala osebno kreativnost, idejo, na kateri je treba vztrajati, se zanjo boriti in na koncu tudi realizirati. Šele skozi prakso, skozi določene, zame pomembne, trenutke sem spoznal, da je mogoča tudi druga pot. Prevlada arhitektovega avtorstva ni zadovoljujoča.«

Vloga uporabnika arhitekturi

v

Povezava: Razprava: Kapitalski Trg In Izkrivljanje Komunikacije, Arhitektura V Depolitizaciji, Individualizmu In Pasivnosti Družbe

V nadaljevanju nas zanima predvsem, kakšne so možnosti za dialog v našem prostoru, kadar naročnik ni hkrati uporabnik arhitekture, torej kadar prebiva v arhitekturi, ki jo je zgradil nekdo drug. To je seveda odvisno tudi od splošne mentalitete naročnikov, ki pa je po besedah Aleša Vodopivca in Ire Zorko izrazito interesno in potrošniško naravnana ter individualno usmerjena: Vodopivec: »Če pogledaš, ljudje pravzaprav gradijo tisto, kar vidijo in kar je najceneje. Ljudje gradijo,

103

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

ozirajoč se nase. S tako miselnostjo smo v Sloveniji uničili ogromno prostora.« Ira Zorko: »Mislim, da je v današnji družbi vse zelo interesno naravnano, zato je prostora za dialog, ki bi harmoniziral posege v prostor, malo. Naročnik je samo en parcialen segment, lastnik parcele ali objekta, ki zastopa svoje interese, zelo malokrat pa se ozira na širše okolje, sosede ali širšo lokalno skupnost.« Povezava: Razprava:

kapitalski

trg

in

izkrivljanje

komunikacije

Potrošniška naravnanost naročnikov pride do vidnega izraza predvsem tam, kjer ti gradijo večstanovanjsko arhitekturo za tržišče. Stremljenje po dobičku investitorskih podjetij vsi arhitekti vidijo kot ključni problem za odsotnost dialoga, za Deklevo pa predstavlja problem tudi institucionalizacija: Vodopivec: »V primeru, da naročnik gradi za trg, ima popolnoma druge interese, ki so orientirani le okrog kapitala.« Aljoša Dekleva: »…naročnike, ki ne bodo uporabniki, temveč te hiše zgolj naročajo, dialog ne zanima.

Recimo zelo tipičen primer je stanovanjski sklad, kjer interakcije z uporabnikom ne dobimo, zato ga moramo simulirati. » Naročniki večstanovanjskih stavb pri nas s tem arhitekturo reducirajo na objekt za zaslužek in ji odvzemajo vse ostale vitalne vloge: Gregor Reichenberg: »Komercialne vsebine so zgodba brez dialoga. Pogovor se bolj vrti okrog finančnega vložka kot pa okrog arhitekture same.

Naloge, ki jih daje investitor, so število teh in onih stanovanj. Kot arhitekt jih moraš odrivati vstran od tega, da bi naredili vse po liniji najmanjšega odpora.«

104 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Maruša Zorec: »Gojiti dialog je velikokrat zelo težko, saj naročnika, ki dela zase in samo za svoj kapital, prostor pravzaprav ne zanima ali pa tega ne prepozna. Čeprav lahko ravno obstoječi prostor izboljša arhitekturo, ki jo naroča. Vzemimo na primer tajkuna, ki kupi veliko parcelo in stremi samo k največji pozidanosti. Javni prostor in ljudje ga ne zanimajo. Na koncu pa ravno ti ljudje živijo v teh hišah in razen tega, kar so kupili, nimajo nič, kar bi bilo skupno.«

Robert Potokar: »Projekt, kjer gre za gradnjo za trg, pomeni, da je arhitekt vedno zelo omejen z investicijo.

Zelo je treba premisliti, kaj si lahko privoščiš in česa ne. Investitor pa je tisti, ki ima v rokah škarje in platno in ki ti reže ideje.« Po besedah Roberta Potokarja arhitektu ostane le to, da iz omejenih finančnih zmožnosti ustvari za silo funkcionalno arhitekturo z omejeno kvaliteto: »Pri komercialnih projektih gre za to, da za čim manj denarja nekako zgradimo na prvi pogled zanimivo arhitekturo in da so vsaj stanovalci zadovoljni. Velik problem pa je v tem, da predstavlja vsak evro, ki ga prihranijo, njihov profit. Zato to počnejo na vse mogoče načine. Na koncu pa vsega še ne plačajo.

Komunikacija se vrti le okrog denarja. To je eden izmed velikih problemov v odnosu med naročnikom in arhitektom.« Ker je prvi pogoj za dialog enakost, sedaj poglejmo, kakšno vlogo pa ima arhitekt v odnosu do naročnika.

Lahko govorimo o enakosti?

Arhitektova integriteta Povezava: Pojem Dialoga: Integriteta Moderatorja Dialoga

Ko govorimo o enakosti v dialogu, je potrebno podariti dejstvo, da gre predvsem za enake možnosti za izražanje tako arhitekta kot naročnika. Za končni uspeh, za kreativni izkupiček dialoga, pa mora nekdo zavzeti vlogo moderatorja, ki usmerja tok misli sogovornikov. To je navadno arhitekt, ki pa mora poskrbeti za to, da zagovarja in uveljavlja strokoven pristop k reševanju naloge, da uveljavlja principe stroke. A to ne pomeni, da naročnika ne jemlje kot enakovrednega partnerja v pogovoru.

Poglejmo zdaj stališče izbranih arhitektov glede vprašanja arhitektovega položaja v pogovoru. Gregor Reichenberg najprej daje arhitektu izobraževalno vlogo: »Arhitektova vloga pri odnosu in ideji je na prvem mestu didaktična, saj o arhitekturi ve veliko več kot uporabnik. Od tvoje spretnosti je odvisno, koliko si ga sposoben prepričati, oziroma, to je pregrobo rečeno, podučiti o kvaliteti tvoje rešitve.« Enako stališče do ideje ima tudi Maruša Zorec: »Najprej je treba naročniku predstaviti tisto, v kar ti verjameš. Navadno naročnik ne razume širšega

Slika 55: Waldorfska šola, Ira Zorko: Drugačen pogled na izobraževalno institucijo. Prizidek šole je lesen, mehak, brez ogljišč in utesnjujočih prostorov.

konteksta in niti ne ve, kaj mu lahko kvaliteten prostor prinese. V našem biroju je praksa, da naročniki niti ne vedo, kaj bodo na primer imeli v skupnih avlah ali nedefiniranih prostorih.

Naročnika nikakor ni dobro voditi v formo ali stvari, na katere se ne razume. Ljudem ni pomembno, kakšen bodo imeli recimo kontakt med zunanjim in notranjim prostorom, ne zanima jih niti, kako bo bivalni prostor organiziran. Njih zanima samo podoba. Seveda je to zgrešeno početje, ki se dobro vidi tudi na končnem rezultatu.« Nosilci slovenskih uveljavljenih praks pripisujejo velik pomen strokovnosti arhitektovih rešitev, ki pa zanje niso del dialoga, zato se o njih ne pogovarjajo, saj niso del naročnikovega razumevanja: Gregor Reichenberg: »Velikokrat se zgodi da določenih kanonov, ki so tebi prvina, niti ne razlagaš.

Te temeljne arhitekturne prvine, neka dialektika prostorov,… za njega niso pomembne. Kot arhitekt si vedno malo kameleon… prilagajaš se in hkrati malo delaš tudi zase.« Maruša Zorec: »Ne verjamem, da mora arhitekt biti

docela iskren in da mora glede svoje ideje res vse povedati, ker nekaterih stvari ljudje ne razumejo.

Iskanje kompromisov glede rešitev, ki jih ne razumeš, ne vodi nikamor, zato se o nekaterih kvalitetah projekta ni smiselno pogovarjati.« Tomaž Krušec: »Z abstraktnimi arhitekturnimi kvalitetami ne utrujamo naročnikov, kar pa ne pomeni, da se z njimi nismo ukvarjali. Zato jih tudi ne razlagamo. Naročnik ne ve, kaj je to tektonika in ga to tudi ne zanima. Misli, da ni nobenega razloga, da bi to moral razumeti.« Maruša Zorec poudarja, da se je v odnosu z naročnikom najprej potrebno ukvarjati predvsem s konkretnimi vprašanji: »Z naročnikom se o ideji pravzaprav nikoli ne pogovarjaš dobesedno. Menim, da ni predmet diskusije. Naročnik se nikakor ne more spuščati v pogovor o konceptu. Teme debate so bolj otipljive.

Naročnike zanima funkcija in uporaba stavbe, zanimata jih materialnost in videz. Koncept je nekaj, kar je nad vsem tem, je okvir, v katerem se zgodi hiša.«

105

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 56: Naselje Perovo, Gregorič & Dekleva: Naselje je v tesnem dialogu s kontekstom. Kljub velikosti volumenska členitev zmanjša vpliv novogradenj v okolici. Notranjosti komunicira z zunanjostjo, prostori iščejo poglede ali se nadaljujejo v zunanjosti.

Konflikt in kreativni konflikt

v prednost. Rešitve vzklijejo iz problema.«

Povezava: Pojem dialoga: Konflikt in kreativni konflikt

Za stranke pa večina konfliktov ne izhaja iz prostorskih značilnosti, temveč jih najbolj motijo tehnične pomanjkljivosti med in po izvedbi:

Ob razpravi o pojmih dialoga smo definirali konflikt kot posledico razhajanj med sogovorniki. V tem primeru je lahko dialog orodje, ki kljub konfliktnim situacijam privede do pomenljivih rezultatov.

Arhitekti so se do konfliktnih okoliščin opredelili različno.

Ira Zorko konflikte sprejema kot kreativni izziv, ki nadgrajujejo njegovo prakso:

106 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Robert Potokar: »/Eden izmed objektov/ je zamakal, vendar so naročniki zaradi našega prijateljstva to stoično prenašali. Kak drug naročnik bi od arhitekta absolutno zahteval, da stavba najprej drži vodo, arhitektura bi ga zanimala kasneje, prišel bi v konflikt.«

»Prav tako se ne bojim konfliktov. Zame so to soočenja, kjer stvari premislimo in pregnetemo. Z njimi se tudi sam učim.«

Če pa v odnosu ni enakosti, ki bi lahko privedla do dialoga, potem lahko konflikt postane razlog za konec sodelovanja:

Za Aleša Vodopivca lahko konflikt predstavlja osnovo za prodornejše rešitve, kot se strinja tudi Ira Zorko:

Ira Zorko: »Če pa se že na začetku izkaže, da nismo drug za drugega, če začutim, da naročniku ne morem pomagati, z veseljem predlagam kakšnega drugega arhitekta, za katerega vem, da bo uspešnejši.«

Aleš Vodopivec: »Iz konflikta je nastal recimo projekt Size (Eduardo Siza Vieira, op. prev.) na Nizozemskem, kjer je v izjemno raznolikem, konfliktnem kulturnem in verskem okolju vodil dialog s končnimi uporabniki in prišel do res nenavadnih in izvirnih rešitev. » Ira Zorko: »Ko si pripravljen stvari, ki ti stojijo nasproti, sprejeti, potem lahko vsako oviro spremeniš

Aleš Vodopivec: »Moja osebna izkušnja je, da je ljudem mogoče odpreti oči. Tudi če smo od začetka na zelo različnih bregovih, skozi dialog lahko pridemo na skupni imenovalec. Kadar pa vidiš, da se z naročnikom nikakor ni mogoče povezati in je čisto iz

drugega sveta, je bolje projekt kar zavrniti.« To se zgodi še posebej, kadar pridejo zahteve stranke navzkriž z arhitektovo integriteto, torej kadar stranka nadvlada s svojimi predstavami: Bogdan Reichenberg: »Kadar je stranka prinesla končane rešitve in nas je videla v vlogi risarja ter misli, da vse ve, smo sodelovanje zaključili.« Robert Potokar: »Če pa se je izkazalo, da z našo idejo nismo prišli skupaj, smo šli raje narazen.«

Angažiranost arhitekta in naročnika Povezava: Pojem Angažiranost

Dialoga:

Obojestranska

predstavo, kaj si želi, temveč na širši proces medčloveških odnosov in način njihovega življenja, zmeraj se dobimo na mestu, kjer naj bi se zgodila arhitekturna sprememba.

Obojestranski angažiranosti Aljoša Dekleva pripiše še dodatni pomen, saj je po njegovem mnenju pogoj za dobro arhitekturo: »Uporabniki, ki imajo močno izražene želje, na koncu uspejo, tisti, ki jih pa to ne zanima, ne uspejo. Za nastanek dobre arhitekture je potrebno sodelovanje.«

Jezik v dialogu med arhitektom in stranko Povezava: Pojem Dialoga: Jezik V Dialogu

Razjasnili smo, da za vzpostavitev dialoga potrebujemo enakost. Vendar ta pomeni tudi enakost v odgovornosti in angažiranosti, saj je dialog proces skupnega prizadevanja.

Arhitekti so mnenja, da je potrebno naročnike angažirati za sodelovanje:

V poglavju pojem dialoga smo poudarili jasno dejstvo. Če želimo doseči razumevanje, ki je naslednji pogoj za dialog, je potrebno govoriti jezik, ki je razumljiv za vse sogovornike. V nadaljevanju se bomo vprašali, kakšna sredstva komunikacije arhitekti uporabljajo, torej kak jezik govorijo v odnosu z naročniki.

Ira Zorko: »Nekateri /naročniki/ so preveč pasivni in vse prelagajo na arhitekta. Takšne skušam spodbuditi k razmišljanju, k angažiranosti.«

Tomaž Krušec: »Projekt je potrebno predstaviti na tistem nivoju, ki je naročniku še dojemljiv. Tisti del zamisli, ki si je ne zna predstavljati in je za tebe kot arhitekta izjemno pomemben, je treba predstaviti skozi razumljiva sredstva.«

Aljoša Dekleva: »Za uspešno arhitekturo, za arhitekturo, ki torej nudi kvaliteto bivanja, potrebujemo petdeset procentov prizadevanja naročnika in petdeset procentov prizadevanja arhitekta. Brez obojestranskega angažmaja ne moremo pričakovati rezultatov.« Angažma naročnika je za Gregorja Reichenberga pomemben tudi zato, ker na podlagi njegovega delovanja oblikujejo arhitekturo: »Investitorja je potrebno vključiti k soodločanju, da lahko vidimo, v katero smer je potrebno iti.« Ira Zorko pa se zavzema za razširitev prizadevanja na širši krog ljudi, ki bodo prebivali v arhitekturi: »K pogovoru vedno povabim širšo skupino naročnikov, družino, in razširim nalogo ter sodelovanje. Zato se tudi ne omejim samo na nalogo in na naročnikovo

Besede Besede so seveda prvo sredstvo komunikacije, glede katerih pa se večina arhitektov ni opredelila. Bogdan Reichenberg je poudaril pomen razumljivosti besed, pri čemer se mora arhitekt izogibati pretirani strokovnosti: »Pomembno je, da so kvalitete predstavljene na viden način. To se hitro vidi, saj jih naročnik z lahkoto sprejme, ko jih razume. Pomembno je, da si kot arhitekt sposoben še tako kompleksne ideje izraziti na sila preprost način. Takoj, ko pa začenjaš zavijati svojo idejo v nek celofan strokovnosti, potem skomigne z rameni in si misli svoje. Lahko reče, da razume, v resnici pa si le misli svoje.«

107

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

»V bistvu smo bili presenečeni, da so sprejeli naš predlog, saj je imela družina precej tradicionalne poglede in bi od nje pričakovali klasično dvokapnico.« Robert Potokar (intervju, april, 2013)

Slika 57: Hiša rupena, Ravnikar & Potokar: Sprva zadržani naročniki so skozi dialog skupaj z arhitektom prišli do zanimivih prostorskih rešitev.

Za Tomaža Krušca so besede sredstvo komunikacije, ki ga uporablja laični naročnik: »Tisti, ki nimajo nekega arhitekturnega znanja, to počnejo posredno preko pripovedovanja in opisovanja svojega načina življenja. Arhitektova naloga je, da te specifike pretvori v nek prostor.«

Vizualno Kakor je zapisano v prejšnjem poglavju, je arhitektura večplastna, zato njene kvalitete arhitekti predstavljajo skozi informacijsko bogata sredstva komunikacije. Sheme, skice, fotografije in posnetki, podpomenke vizualnega materiala, so za nekatere arhitekte pomembno orodje v dialogu.

Sheme in skice Zavzemanje za čisto preprostost in razumljivost shem, ki predstavljajo idejo, Bogdan Reichenberg uvaja tudi pri svojih študentih. Zanj so te orodje, ki pomaga tudi arhitektu:

108 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

»…od svojih študentov zahtevam, da ko oddajo neko nalogo, morajo v šestih korakih v najbolj osnovnih

shemah, ki njih razume vsak otrok, razložiti svoje ideje. Zato se jim sam predstavim kot nek navaden, anonimen naročnik, ne arhitekt, in jih poskušam razumeti. Tudi arhitektu tako shematsko razmišljanje pomaga, da racionalizira svoje lastne misli. Da dela smotrne korake.« Aljoša Dekleva poleg tehničnih risb predstavi tudi diagram prostora: »…poleg nekega tlorisa in prereza vedno predstavimo diagram prostora, ki jih podpremo z razlago.«

Fotografije in posnetki Le za nekaj arhitektov so uporabno orodje tudi fotografije referenčnih objektov, ki predstavljajo osnovno idejo o arhitekturnih kvalitetah: Aljoša Dekleva: »V komunikaciji predstavimo reference arhitekture na temo oblike, materializacije in funkcije prostora.« Fotografije služijo za komunikacijo tudi strankam: Gregor Reichenberg: »Pri individualni gradnji naročnik direktno pove, kaj želi….da bi hotel imeti

„

»Kot arhitekt se je bilo zanimivo znajti v vlogi naročnika, še posebej, ker je nalogo dobil moj sin« Marko Dekleva (intervju, april, 2013)

Slika 58: Hiša XXS, Aljoša Dekleva: Izjemen izkoristek prostora na izjemno majhni lokaciji. Pomanjkljivosti je avtor skozi kreativnost spremenil v prednosti. Hiša ponuja presenetljivo prostornost in kakovost bivanja.

109

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

»Le v dialogu z naročnikom lahko spoznaš, kaj v resnici potrebuje.« Bogdan Reichenberg (intervju, maj, 2013)

Slika 59: Hiša Z, Reichenberg arhitektura: Zasnova hiše je v dialogu z morfologijo okolice, hkrati pa odgovarja na specifike želja naročnika, ki so se oblikovale v pogovorih.

nekaj drugačnega. Velikokrat prinese tudi revije in pokaže zanj zanimive primere.« Do česa pa se Bogdan Reichenberg kritično opredeli:

Bogdan Reichenberg: »Pri individualnih hišah velikokrat gre za to, da je naročniku bojda na začetku vse kristalno jasno in prinese primer hiše, ki jo želi imeti zase. Naročnikovo spogledovanje s končno formo pa je za arhitekturno idejo nevarno.«

Vizualizacije Vizualizacije so za nekaj vprašanih nadgradnja skic in načrtov, zato zanje predstavljajo pomembno sredstvo za predstavitev arhitekturnih kvalitet: Robert Potokar: »Za predstavitev enodružinske hiše pripravimo knjižico, kjer so poleg teksta in shem tudi tridimenzionalne podobe, kako bi hiša lahko izgledala.« Maruša Zorec pa ima glede renderjev kritično mnenje:

110 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

»Ne vem, kdaj arhitekt sploh naredi kakšno maketo.

Arhitekti, ki delajo stanovanjsko arhitekturo, naredijo le grozljive renderje. In potem se s tem pogovarjajo.

A očitno to ljudi dostikrat prepriča. Marsikateri arhitekt se s stranko pogovarja o stvareh, ki sploh niso pomembne.« Zanjo je problematično predvsem, da render pokaže

preveč informacij in je lahko zavajajoč: Maruša Zorec: »Na maketi namreč ne moraš stvari narediti tako realno, kot to lahko izvedeš v renderju.

Ta namreč pokaže nekaj, česar mogoče ti sploh še nisi domislil.«

Taktilno, doživeto Še bolj nazorno je arhitekturno celovitost mogoče predstaviti skozi resničen prostor. Tridimenzionalna sredstva komunikacije so za večino arhitektov ključno orodje za predstavo arhitekturne ideje in vzpostavitev dialoga.

Zgrajeni objekti Za Aleša Vodopivca je pomemben doživljajski dejavnik, ki ga je po njegovem mnenju najlažje

zagotoviti z ogledom realiziranih projektov:

naročnikom:

»Prepričan sem, da se da /voditi dialog/ s prepričljivo in nazorno potjo. Najbolje je kar na grajenih primerih.

Laiki najbolje zaznajo in začutijo prostor, kadar se lahko sprehodijo skozenj.«

»Za muzej v Ormožu niti ne vem, ali smo naredili kakšno vizualizacijo. Vse aspekte koncepta smo predstavili s številnimi študijskimi maketami. S tem smo se izognili debati o nebistvenem in smo se z naročniki pogovarjali samo o poglavitnih stvareh.«

Ira Zorko pa doživljanju prostora da novo dimenzijo, saj ljudem pomaga pri predstavi o tem, kak pečat bo arhitekturna intervencija pustila v prostoru: »Veliko tudi markiramo v prostoru. S palicami, z okvirji ali kar z našimi položaji skušamo preizkusiti, kaj bi naj arhitekturne spremembe v prostoru pomenile. Orišemo tudi poglede, ki se bodo odprli pri upoštevanju rešitve.«

Makete Za vse arhitekte so makete sredstvo komunikacije, ki ga uporabijo vsaj v eni fazi dialoga s stranko.

Pomen vidijo arhitekti v možnosti participacije skozi makete, kar je poudaril Ira Zorko: »Za predstavitev rešitev uporabljam makete, ki se mi zdijo najbolj demokratičen način prezentacije, veliko bolj kot besede ali kot načrt, ki ga lahko en oseba bolj in druga manj razume. Je priročen in odziven način komunikacije, saj jo razumejo tudi otroci. Tako lahko vsi soustvarjamo idejo.« Aljoša Dekleva je mnenja, da maketa omogoča dialog: »Izjemnega pomena je maketa, reducirana predstavitev, materializacija prostora, kjer delamo stvari vzporedno. Zmeraj modeliramo digitalno in fizično. Med dialogom je do tridimenzionalnega objekta na mizi dosti lažje zavzeti neki odnos.« Maruša Zorec s svojo mislijo potrjuje prej povedano.

Maketa je zanjo nepogrešljivo orodje, ki nudi dovolj abstrakcije, da je lahko naročnik pozoren na bistveno: »Mi delamo res veliko maket. Prepričana sem, da je maketa odlična za komunikacijo. Naročniku namreč pokaže, kakšna naj bi realizacija bila, hkrati pa še vedno ostaja dovolj abstraktna. Na maketi namreč ne moraš stvari narediti tako realno, kot to lahko izvedeš v renderju. Render namreč pokaže nekaj, česar mogoče ti sploh še nisi domislil.« Zanjo je izdelava maket osnovno sredstvo komunikacije, na podlagi katerih osnuje dialog z

Tomaž Krušec pa makete vidi predvsem kot orodje, ki ljudem približa abstraktne arhitekturne kvalitete, ki bi sicer bile manj razumljive. »Svetlobe si nihče ne zna predstavljati, dokler ne vidi makete. Maketa je orodje, ki je izjemno uporabno za vzpostavitev kontakta z naročnikom.«

Razumevanje bistvenega, razumevanje želja in potreb Povezava: Pojem dialoga: Razumevanje bistvenega

Brez medsebojnega razumevanja med sogovornikoma gotovo ne moramo govoriti o dialogu.

Tu se bomo posvetili vidiku razumevanja tistega, kar je bistveno pri arhitekturnem projektu. Zanima nas, kaj je v resnici tisto bistveno, kar naročnik potrebuje. Če govorimo o naročniku, v bistvu hkrati govorimo o njegovih željah in potrebah. Arhitekti so se poglobljeno opredelili do razumevanja naročnikovih želja.

Bogdan Reichenberg: »…naročnikove želje so pomembne, so namreč obleka, s katero jih boš oblekel v arhitekturo. Mora mu pristajati, mora biti umerjena.«

Razumevanje pomena želja Vsi arhitekti so enotni pri navajanju dejstva, da so naročnikove želje premalo opredeljene in večkrat preveč konkretne ali pa jih ni: Gregor Reichenberg: »Če bi dal investitorju nalogo, naj navede program, kaj bi napisal? Da želi dnevno sobo, spalnice,…« Bogdan Reichenberg: »Veliko naročnikov ne ve

111

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

natančno, kaj hoče.« Tomaž Krušec poudarja suhoparnost želja naročnika, ki so zanj večkrat zelo osnovne: »Stranka pride samo z željo po hiši. In garaži za dva ali morda en avtomobil.« Za vprašane arhitekte pa ni dovolj, da razumejo zgolj, kakšno hišo si naročnik konkretno želi. Zanje je pomembno predvsem, zakaj si želi ravno to in kaj so simbolični, emotivni in čutni pomeni teh želja.

Aleš Vodopivec zagovarja, da je za širše razumevanje potrebno zaznati naročnikovo življenjsko okolje : »Mislim, da se z naročnikom ne smeš pogovarjati o prostoru, temveč o tem, kako živi. Torej ga ne vprašaš, kako veliko pralnico rabi in kako veliko kuhinjo.

Najbolje je, da greš v okolje, kjer živi, in zaznaš njegove življenjske navade. Pri nas imamo recimo ogromno ljudi, ki največ časa preživijo v kuhinji in ne v dnevni sobi, kakor arhitekti zmotno mislimo. Torej imajo tradicionalno družabno življenje organizirano okrog obeda. Take stvari lahko zaznamo, kadar neposredno vidimo način njihovega življenja.« Gregor Reichenberg za razumevanje pomena želja in potreb skuša z naročnikom navezati intimnejši odnos v sproščenem okolju: »Kadar naročnik dela zase, ga je potrebno spoznati.

Po domače, z njim se je potrebno iti napit. Moraš začutiti, kako funkcionira, kako živi v kuhinji, dnevni sobi, spalnici, kak je njegov življenjski cikel. To so vse robni pogoji, parametri, ki so snov za razmislek.« Tomaž Krušec se zaveda, da je poleg razumevanja naročnikovih želja potrebno generalno poznavanje njegovih življenjskih navad: »Tebe zanima, kako stranka spi, ali se tušira ali raje izbere kad. To so pomembna vprašanja, za naročnike včasih neprijetna, a jih moraš zastaviti in se zmeraj pojavljajo v praksi. Potrebno si je torej ustvariti sliko o načinu njenega življenja. Velikokrat pridemo do tega, da mi ubesedimo njihov način življenja. In stranke so presenečene nad resnico, ki jo razložimo.

Oni vedo, kako živijo, vendar o tem ne razmišljajo in se tega tudi ne zavedajo.«

112 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Presenečenje, ko se naročnik sooči s sliko svojih potreb, kot navaja Krušec, je posledica problemov z izražanjem želja: Gregor Reichenberg: »…Ljudje svoje občutke težko

izražajo. Arhitekti smo velikokrat bolj psihologi kakor arhitekti.« Zato je mnenja, da je potrebno zaznati njihove občutke: »Iz njih je pomembno izvabiti te občutke, te misli.« Za obširnejše razumevanje naročnikovih želja jih Aljoša Dekleva spodbudi z nalogo, da opišejo svoj običajen dan: »Nekateri naročniki imajo zelo konkretne predstave o hiši, naštevajo, da bi radi imeli kuhinjo, kopalnico,… take prosimo, da nam opišejo en dan življenja med vikendom in delovnikom. In ravno takrat, ko sprostijo svojo domišljijo, arhitekt to zavede, zapiše ali posname, kar mu služi kot velika zakladnica iztočnic za njegovo idejo.« V primeru, ko naročnik še vedno ostane neopredeljen, predstavi končno arhitekturno rešitev in opazuje reakcije naročnika: »Včasih brief (izvleček (želja), .op prev.), tista primarna iztočnica, ni dovolj. Takrat se nanjo sami odzovemo z neko formo in potem opazujemo, kako stranka na rešitev odreagira. Ta njena povratna informacija je za nas velikega pomena. Takrat namreč prvič zgradi odnos z arhitekturno idejo. In na podlagi tega odnosa mi oblikujemo arhitekturo.« Veliko naročnikov pa je po mnenju arhitektov preveč zaverovanih v svoje želje, kar pa lahko privede do obratnega učinka. Ira Zorko stranke spodbudi, da ločijo želje in potrebe: »Lahko se zgodi, da ima naročnik zelo artikulirane želje, pa ni nujno, da so prave. Ko se s stranko prvič pogovarjava, jo nagovorim, da najprej loči želje in potrebe. To je mehanizem, ki ga vedno uporabljam.

Stranke se najprej čudijo, saj trdijo, da so njihove želje vendar hkrati tudi njihove potrebe. Kadar razložim, kakšna je razlika med željami in potrebami, se naročniku odpre čisto nov pogled na njegovo predstavo o tem, kaj želi.« Bogdan Reichenberg pretirano artikuliranost želja jemlje kot oviro za nadaljnji odnos: »Če pa je obratno, če so želje že natančno formirane, lahko postane to nevarno. Pri individualnih hišah namreč velikokrat gre za to, da je naročniku bojda na začetku vse kristalno jasno, na koncu pa ugotoviš, da mu ni. Velikokrat se je zgodilo, da smo sodelovanje na tej točki tudi končali.«

Slika 60: Vile Sernčeva, Aleš Vodopivec, Gašper Medvešček, Plan B: Na urbani lokaciji mestnega centra zasnova omogoča suburbano izkušnjo bivanja.

Pomen dialoga za dobro arhitekturo V zgornjem delu raziskave s sogovorniki smo lahko razbrali predvsem njihov odnos do pogojev za dialog. Že skozi povedano lahko ugotovimo, da je odnos z naročnikom za arhitekte bistven. V nadaljevanju pa si sledijo mnenja o pomenu dialoga za nastanek dobre arhitekture, ki zaključuje raziskavo o vlogi dialoga pri uveljavljenih slovenskih arhitekturnih praksah.

Za vse vprašane je dialog eksistencialnega pomena za nastanek kvalitetnega bivanjskega okolja. Ira Zorko je recimo zavzel kritično stališče do stanja dialoga v slovenskem prostoru in je mnenja, da se na tem področju ni storilo veliko: Ira Zorko: »Sistem bi moral spodbujati dialog, saj so arhitektove zmožnosti, da vpliva na pogoje gradnje, zelo majhne. In bi morale biti veliko večje. Mislim, da če bi participacija in sodelovanje postala merilo pri oblikovanju prostora, če bi bila lokalna skupnost res živa in se bi ljudje med seboj poznali, bi lahko arhitekt lažje vstopil v njihove odnose.«

Pri čemer je zanj dialog tisti, ki oblikuje idejo in sodelujoče privede do končne rešitve: »Jaz ne ustvarjam hiše, hiša se ustvari kot proces.

Tako je tudi njena oblika na koncu nagrada za naš proces. Estetike si sicer želimo in se zanjo zavzemamo, kakšen pa bo končni videz hiše, pa je za nas presenečenje.« Za vse vprašane je dialog orodje, ki obe strani pripelje do dobre rešitve z arhitekturnimi kvalitetami: Tomaž Krušec: »Če je stavba nastala z dialogom, se bo uporabnik v njej boljše počutil. Arhitekt mora zaznati vzorce življenja po nekaj fazah sestajanja, usklajevanja in pogovorov in ko mu to uspe upoštevati, bo nastala dobra arhitektura.« Maruša Zorec: »Dobra arhitektura nastane lahko absolutno samo skozi dialog, dialog med naročnikom in arhitektom, še posebej pa, ko je v dialogu s širšim prostorom in kontekstom.« Vodopivec: »Menim, da je z dolgotrajnim dialogom ljudem mogoče odpreti oči, izboljšati arhitekturo in vzpostaviti najpomembnejše: zaupanje.«

113

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slika 61: Celjska koča, ARK Arhitektura Krušec: Klub temu, da je objekt nedvomno prostorska dominanta, lesene horizontale optično znižajo višino stavbe, zasnova volumna pa upošteva topografijo terena. Lahko rečemo, da je objekt gotovo v diaogu z okolico in uporabnikom.

Arhitekti vidijo dialog kot povezovalno sredstvo med vsemi akterji, ki so vključeni v proces nastajanja arhitekture: Aljoša Dekleva: »Mislim, da se brez dialoga enostavno ne da načrtovati. In ta dialog mora biti prisoten v vseh plasteh, med arhitektom in naročnikom, arhitektom in izvajalci, navsezadnje med arhitektom in arhitektom.«

114 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Ira Zorko: »Vse moje realizacije so nastale skozi dialog in sodelovanje, zato kakšni projekti res dolgo trajajo in rabijo čas, da zorijo. Ravno hostel Celica je

bil projekt, ki je zelo spremenil moj način delovanja in mišljenja. Sodeloval sem s slikarjem, kiparjem, umetnostnim zgodovinarjem, v taki življenjski druščini. Pieteta prostora je narekovala nek drug odnos, tam nisi imel kaj početi z neko svojo idejo.« Aleš Vodopivec: »Kadar se ukvarjamo z recimo bolnico, ki je ena izmed najbolj kompleksnih arhitektur, je dialog s strokovnjaki nujno potreben.

Poglejmo samo onkološki inštitut, kjer vidimo, kam je pripeljala odsotnost koherentnega dialoga. Nenehno menjavanje v ekipi sogovornikov je privedlo do številnih problemov.«

Sklep Povzetek ugotovitev in kritično stališče Enakost v dialogu Prvi stik in začetek dialoga Sklepamo lahko, da je prvi stik bistven za nadaljnje sodelovanje med naročnikom in arhitektom, saj so ga izpostavili vsi vprašani arhitekti. Vendar pa prvemu sestanku vsak od vprašanih pripisuje drugačen pomen. Vprašani v začetnem kontaktu vidijo možnost za oblikovanje odnosa, kar je temelj za dialog. Velik praktičen pomen ima začetno poizvedovanje o željah, saj nekateri na podlagi prvih ugotovitvah želja že oblikujejo končne rešitve.

Vloga naročnika v arhitekturi Arhitekti uveljavljenih slovenskih arhitekturnih pisarn v večini naročnike obravnavajo kot ključne akterje za nastanek arhitekture. Drugi pa so mnenja, da je širši kontekst pomembnejši od individualnega stremljenja in da je prostor tisti, na katerega morata biti naročnik in arhitekt pozorna.

Vloga uporabnika v arhitekturi Arhitekti so si enaki v mnenju, da je kapitalski trg v Sloveniji zadušil dialog med arhitektom in naročnikom, zaradi česar je tudi kvaliteta arhitekture

nižja. Tudi zaradi želje po dobičku arhitekti nimajo niti možnosti, da bi bili v dialogu z uporabniki.

Konflikt in kreativni konflikt Neskladja v miselnosti in različni pogledi na svet torej privedejo do konflikta, pri čemer imajo arhitekti nanj različne poglede. Za manjšino konflikt pomeni izziv, večina vprašanih arhitektov pa po večkratnem neuspehu pri uveljavljanju svoje zamisli odnos z naročnikom prekine.

Arhitektovo zagovarjanje strokovnosti Večina arhitektov je v svojih mnenjih konsistentna.

Abstraktne arhitekturne kvalitete zanje niso predmet pogovora z naročnikom. Prej smo ugotovili, da sicer vidijo naročnika kot enako pomembnega za nastanek arhitekture, vendar precej poudarjajo pomen svojega prispevka pri ideji.

Angažiranost arhitekta in naročnika Arhitekti slovenskih uveljavljenih birojev so izpostavili obojestransko prizadevanje kot važen dejavnik pri projektiranju, nekateri pa skupni angažma vidijo tudi kot pogoj za dobro arhitekturo. Sami se zavedajo, da je motivacija pomembna, vendar opozarjajo na to, da ljudje sami niso vedno dovolj angažirani.

115

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Sklep Jezik v dialogu med arhitektom in stranko Vizualno Nekateri arhitekti so poudarili, da je vizualni material v obliki fotografij objektov sicer učinkovit za predstavitev osnovne ideje glede materialnosti, atmosfere in prostora, vendar se lahko zgodi, da bodo stranke želele specifične ideje nespremenjene uporabiti tudi na svojem projektu.

Do vizualizacij so nekateri zavzeli kritično stališče, saj po njihovih izkušnjah pokažejo preveč informacij in so lahko zavajajoče.

Taktilno in doživeto Večina arhitektov prisega na uporabo bolj oprijemljivih sredstev za komunikacijo. Nekateri izvajajo v praksi markiranje v prostoru za nazoren prikaz ideje na konkretni lokaciji ali z naročniki obiščejo že grajeno referenčno arhitekturo za celovito prostorsko doživetje. Velik del arhitektov je mnenja, da maketa najbolje komunicira z naročnikom. Njeno uporabo zagovarjajo, ker je zanje demokratično orodje, ki je dovolj abstraktno, da ne pokaže nebistvenih detajlov, in hkrati dovolj zgovorno za predstavitev arhitekturne ideje.

116 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Glede na povedano lahko sklepamo, da slovenski arhitekturni vrh s strankami v večini komunicira tudi s pomočjo vizualnega materiala, bistveno bolj pa je naklonjen uporabi maket. Po besedah sogovornikov večina arhitekturnih pisarn v slovenskem prostoru tega ne prakticira in za

komunikacijo uporablja zgolj načrte in manj dovršene računalniške vizualizacije.

Razumevanje bistvenega, razumevanje želja in potreb Arhitekti dobrih slovenskih praks so si enotni, da so naročnikove želje temeljne za nastanek arhitekture, vendar se zavedajo, da se te večkrat neopredeljene. Mnogi niti ne vedo, kaj si želijo ali pa ne znajo ločevati želja od potreb, tudi zaradi težav z izražanjem. Arhitekti so opozorili, da lahko po drugi strani pretirano izoblikovane želje predstavljajo oviro za dialog ali celo privedejo do konca odnosa.

Veliko arhitektov je poudarilo, da je potrebno zaznati pomen naročnikovih želja onstran konkretnih predlogov. Eni to ugotavljajo skozi vprašalnike, posnetke in opise naročnikovega običajnega dneva, drugi pa zagovarjajo opazovanje življenjskih navad v naročnikovem okolju. Orodje za boljše razumevanje je tudi analiza strankine reakcije, ko ji je predstavljena delna arhitekturna rešitev.

Sklenemo lahko, da je slovenski naročnik v željah pogosto neopredeljen ali pa se zavzema za rešitev, ki je bolj v skladu z njegovimi željami kot potrebami.

Kaj lahko sklepamo iz pogovorov Pozitivna izhodišča za dialog Glede na napisano lahko povzamemo, da praksa uveljavljenih arhitekturnih pisarn spodbuja dialog in se posveča odnosu z naročnikom. V procesu projektiranja arhitekti namreč ustvarjajo pogoje za razumevanje, spodbujajo obojestransko angažiranost in se zavzemajo za razumevanje naročnikovih želja.

Negativna izhodišča za dialog Ovire za dialog pa lahko zaznamo na dveh mestih: zaradi prepričanja, da naročnik ne more razumeti abstraktnih arhitekturnih kvalitet in zaradi pretiranega zavzemanja za arhitektovo avtorstvo.

Poudariti je treba, da tukaj govorimo o uveljavljenih praksah, ki pa ne predstavljajo celotne arhitekturne stroke. Morali bi namreč poznati, kakšno je splošno stanje v slovenskih birojih. Gotovo lahko trdimo, da vse arhitekturne pisarne ne sledijo smernicam, ki so nam jih predstavili vprašani arhitekti in da marsikje v praksi prevladujejo ovire za dialog, kar smo zaznali že v razpravljalnem eseju.

Izpostavljeni problematiki smo se že posvečali v razpravi »pomanjkanje komunikacije«, zato izjave vprašanih lahko obravnavamo kot potrdilo, da te ovire za dialog obstajajo tudi v slovenskem prostoru.

Navajam le tiste, ki so jih arhitekti v pogovorih omenili. Z zeleno so označene povezave problemov z dosedanjim raziskovanjem.

Naročnik je brezobziren do prostora Individualizem, depolitizacija in pasivnost

-

Naročnika ne zanimajo arhitekturne kvalitete - Umik arhitekturne stroke pred družbenimi problemi Naročnika zanima le cena izvedbe in profit - Kapitalski trg in izkrivljanje komunikacije, arhitekt kot podjetnik na trgu Naročnik velikokrat ni uporabnik arhitekture - Umik arhitekturne stroke pred družbenimi problemi Naročnik je neangažiran - Individualizem, depolitizacija in pasivnost Naročnik ne ve, kaj želi - Individualizem, depolitizacija in pasivnost

Izpostavljena problematika naročnika

Naročnik ima dodelane predstave o končni rešitvi, od katerih ne odstopa - Individualizem, depolitizacija in pasivnost

Prav tako se moramo ozreti na kritične opredelitve sogovornikov do naročnikov in uporabnikov. Arhitekti so izpostavili lastnosti slovenskega naročnika in uporabnika, ki po njihovem mnenju ovirajo dialog.

Naročniki arhitekturne pisarne ne izberejo glede na bližino – globalno naravnana družba, razprava

117 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

5

118

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Raziskava: Intervjuji z naročniki in uporabniki

Vemo, da je esenca arhitekture v njeni ideji, ki mora združevati abstraktne ideale o kvaliteti bivanja in hkrati odgovarjati na veliko bolj konkretne zahteve ljudi, trga, robnih pogojev. V prvem poglavju me zanima predvsem ta relacija, torej povezanost med zamislijo in resničnimi razmerami. Prvi razcep se zgodi torej že v glavi arhitekta.

V

Skozi pogovore s slovenskimi arhitekti smo ugotovili predvsem, kaj so tiste konkretne usmeritve pri projektiranju, ki lahko okrepijo komunikacijo. Ker smo govorili o odnosu, so sogovorniki izpostavili tudi kritična stališča do slovenskega naročnika. Že arhitekti so opozorili na nekatere ovire za dialog, ki bi jih rad tudi sam podrobneje raziskal v pričujočem poglavju.

V začetni razpravi o razcepih sem bil kritičen do globalne družbe, kjer sem nanizal tiste lastnosti modernega človeka, ki ovirajo dialog in arhitekturi podeljujejo sekundarno vlogo. Ker želimo raziskovati slovensko družbo, je potrebno spomniti na njene splošne kulturne karakteristike, ki posledice puščajo tudi v grajenem prostoru in vplivajo na specifičen odnos do arhitekture.

119 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Namen in raziskovalno vprašanje Namen raziskave je kvantitativno analizirati vlogo arhitekta v družbi in raziskati, kako so naročniki opredeljeni do svojih želja in kako razumejo temeljne prvine arhitekture. Zato v raziskavi razpravljam o dveh vprašanjih: Kakšna je vloga arhitekta v slovenski družbi?

1. Kako so naročniki opredeljeni do svojih želja in arhitekturnih prvin?

2. So želje naročnikov v skladu s kakovostno arhitekturo?

3. Za odgovore na vodilni vprašanji sem si postavil več podvprašanj s področij: vloga arhitekta, vloga ideje, zadovoljstvo z odnosom in opredeljenost želja v poglavju »vaša sanjska hiša«.

Metodologija: izbira virov in potek raziskave Anketa Izbrana je bila anketa, ki predstavlja kvantitativno metodo kot nadaljevanje kvalitativne raziskave.

Subjektivna poglobljena opažanja strokovnjakov v intervjujih sem želel združiti z objektivnim preučevanjem širše množice naročnikov v anketi.

V anketi sem želel preveriti splošno mnenje brez iskanja nezavednih in simbolnih pomenov.

Rezultate sem lahko objektivno obravnaval, saj je bil anketirancem ponujen le zaprti tip vprašanj.

120 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Možnost hitre analize rezultatov in velikega dosega mi je omogočala obravnavo večjega števila odgovorov. Zaradi optimizacije in ažurnosti je bila izbrana spletna anketa.

Izbira virov Izbral sem naključni vzorec, ki sem ga filtriral za bolj ciljno določitev populacije. Skozi spletno anketo sem iskal odgovore mlajših ljudi, ki so že imeli stik z arhitektom. Prav tako sem odstranil vse odgovore vprašanih, ki še niso imeli stika z arhitektom.

Potek raziskave Odgovore 285 respondentov sem zbral in jih grafično ponazoril. Za relevantnost rezultatov sem obravnaval le odgovore tistih 68% ljudi, ki so že imeli stik z arhitektom.

Za merjenje afinitete anketiranca do vprašanja so bile uporabljene Likertove stopenske (Millar in Owen, 1992) lestvice od 1 do 5 med dvema ekstremnima odgovoroma. Drugi tip so bila vprašanja z možnostjo izbire več odgovorov.

Anketo in njeno razumljivost sem prvotno testiral na pilotski skupini vprašanih.

Poglavja v anketi se sklicujejo na dosedanje raziskovanje. Odgovori so ponazorjeni v deležih in grafično prikazani. Njihova interpretacija je narejena s stališča dialoga. V sklepu ugotovitve deduktivno navezujem na širšo slovensko javnost.

Slika 62: Pisane fasadne ploskve za „poživitev“: Čeprav takih primerov ni tako veliko, jih je dovolj, da onesnažijo prostor celotnega naselja.

Slika 63: Makole, hiška tu, hiška tam. Ne rabimo iskati še več dokazov, da ne maramo sosedov. Le 50% prebivalstva Slovenije je v urbanih območjih.

Slovenska družbena realnost Porast individualnih hiš že pred koncem razpada Jugoslavije, V letih med 1980 in 2000 se je zgradilo 80% več individualnih hiš kot 20 let pred tem, Statistika nad vhodnimi podatki Registra nepremičnin, Geodetski urad Republike Slovenije. ki se nadaljuje tudi danes, je razlog, da je leta 2011 kar 60% ljudi živelo v enodružinskih hišah. Te predstavljajo kar 89% vseh stanovanjskih stavb v Sloveniji. Nakup hiše ali njena večletna fazna izgradnja še danes ostaja največja investicija Slovenca. Zato imamo pri nas le 9% najemnih stanovanj. In smo, mimogrede, na repu Evrope. Naseljena stanovanja, Slovenija, 1. januar 2011 - začasni podatki, Statistični urad Republike Slovenije, www.surs.si. Mnogi izmed lastnikov se hiši ne bodo nikoli odpovedali, saj naj bi služila še za prihodnje generacije družinskih članov, tudi če komaj plačujejo le stroške ogrevanja, kaj šele, da bi stavbo ustrezno vzdrževali. T.i. hišni reveži, ali house-poor, ang. izraz. Po ocenah lastne raziskave je v Sloveniji 400 000 stavb, potrebnih obnove.

Enodružinska stavba, individualno umeščena v prostor, je tako sčasoma postala prevladujoč morfološki tip. Kvaliteta te gradnje je pogosto vprašljiva. Princip »naredi sam« je generiral poplavo predimenzioniranih objektov vprašljive tehnične izvedbe in arhitekturne zasnove.

To je realna slika slovenskega prostora, ki jo poznamo vsi. Omenil sem jo le zato, da pojasnim, kakšen bo

fokus moje nadaljnje raziskave. Ker se investitorji in nepremičninski špekulanti, kakor smo ugotovili, ne pogovarjajo s svojimi bodočimi uporabniki, lahko raziskujemo samo odnos med arhitektom in naročnikom enodružinske hiše. In velika verjetnost je, da bo ta naročnik predstavljal povprečnega Slovenca. Na tem mestu se ne bom spustil v tako obsežno raziskavo, kot jo je izvedel France Ivanšek (Ivanšek, 1960), temveč me bolj zanima splošno mnenje povprečnih slovenskih naročnikov.

Analiza pogovorov V anketi je sodelovalo 285 ljudi, od tega je 68% vprašanih že imelo stik z arhitektom. Njihova povprečna starost je bila 33,5 let, glede na spol pa so bili razdeljeni na 42% moških in 58% žensk. Vprašani izhajajo iz krajev, ki so naključno razporejeni po Sloveniji.

Raziskava vključuje odgovore iz baze 193 ljudi, ki so že imeli stik z arhitektom, torej gre za kredibilen vir informacij. Povprečna starost 33,5 let napoveduje odgovore pretežno mlajše generacije, razlog za podatek je tudi spletna anketa. Naključna razporejenost vprašanih po Sloveniji je zagotovilo, da odgovori ne bodo orientirani le na določeno lokalno območje.

Vprašanja, ki jih zastavljam v posameznih sklopih, so namenjena raziskovanju trendov in ne poglobljenemu razumevanju problematike. Podrobna kvantitativna raziskava vseh problematik, ki sem jih izpostavil do sedaj, bi presegala obseg diplomske naloge.

121

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Prvi stik, izbira arhitekta Povezava: Pojem dialoga: Prvi stik, Intervjuji: Prvi stik V intervjujih sem začel s prvim stikom kot oblikovalcem odnosa med arhitektom in naročnikom. Način, kako ljudje vstopijo v odnos z arhitektom, sem preverjal skozi konkretna in razumljiva vprašanja.

1. Zanimalo me je, na podlagi česa ljudje vzpostavijo prvi stik z arhitektom. 85% ljudi je odgovorilo, da se je v iskanju arhitekta obrnilo na znance, 22% pa je pri tem uporabilo splet, oglasi in imeniki pa zanje niso bili pomembni. >Priporočila znancev, torej ustno izročilo, je pomemben kanal za informiranje. Ne samo za izbiro izvajalcev, temveč tudi pri iskanju drugih storitev in izdelkov, raziskava MojMojster. To je pozitivno s stališča, da ljudje izbirajo na podlagi izkušenj drugih ljudi, ne pa pod vplivom oglaševanja. Negativni vidik pa je, da njihova priporočila niso strokovna oz. ne bazirajo na podlagi kvalitete arhitekta, temveč zaradi njegove nizke cene in drugih dejavnikov.

2. Pri izbiri arhitekta se kar 82% ljudi zdijo pomembne izvedene reference, le 3% ljudi pa jim ne pripisuje pomena.

3. Cena je prav tako odločilni faktor pri izbiri, saj se zdi pomembna 72% ljudem. Zgolj 3% ljudi bi arhitekta izbrali ne glede na ceno.

4. Pri konkretnih opredelitvah glede cene vidimo, da je kar 37% ljudi pripravljenih za načrt odšteti le od 500 do 2000 EUR, medtem ko bi večina, torej 38%, plačala med 2000 in 4000 EUR. >Reference so nekoliko pomembnejše od cene, vendar sta oba dejavnika ključna, ko ljudje iščejo arhitekte. Pozitivno je, da so reference običajno dokaz arhitektove kompetence. ‚Cena igra ključno vlogo, zato lahko sklepamo, da bodo naročniki v večini primerov izbrali cenejšega kot kvalitetnejšega arhitekta, kar je negativni dejavnik.

122 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

I. Število sodelujočih v raziskavi:

285 0 1

0. Šte že imeli stik z arhitektom?

nameravam: 32%, sem že imel stik: 45% drugo: 20%

1. Kako poiščete arhitekta?

na internetu: 22%, priporočilo znanca: 85%, oglasi: 2%,

2. Kako pomembne se vam zdijo njegove reference?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

2

3. Kako pomembne se vam zdij cena ponudbe?

3 4 5

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

4. Koliko bi bili pripravljeni plačati za projekt PGD?

lestvica odgovorov od 1: 500-1000EUR, 2: 1000 -2000EUR, 3: 3000-4000EUR itd.

2. Kako pomemben se vam zdi njegov ugled?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

5. Ugled arhitekta je glede na rezultate manj pomemben dejavnik, saj 24% ljudi ugled ne zanima, 30% pa jih je odgovorilo, da arhitekta izbira glede na ugled. Ostalih 56% vprašanih je bilo neopredeljenih.

6. Še manjšo pomembnost vprašani pripisujejo bližini arhitekturne pisarne. V 39% odgovorov je bila bližina nepomembna, 29% vprašanim je vseeno glede lokacije pisarne, le 28% pa meni, da je bližina arhitekta pomembna. Pozitivno je, da vprašani namenjajo manj pozornosti ugledu arhitekta, ker dajejo s tem več možnosti drugim kvalitetam. Nepomembnost lokacije pisarne pa pomeni, da ljudje izberejo arhitekta ne glede na lokacijo njegove pisarne.

Povzamemo lahko, da pri izbiri arhitekta Slovenci dajejo prednost ceni, kar je lahko ovira za dialog, saj nizko plačilo za projekt pomeni, da arhitekt ne bo imel časa in motivacije, da bi se posvetil razvijanju odnosa z naročnikom. Enako zaviralna za odnos je lahko izbira oddaljene arhitekturne pisarne, saj ljudem ni pomembno, kje ima arhitekt svoje podjetje.

2. Kako pomembna se vam zdi bljižina pisarne?

6

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

123 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Vloga arhitekta povezava:

razprava:

arhitekturna

1. Kdaj se obrnete na arhitekta? stroka

in

družbena realnost, Intervjuji: vloga arhitekta

Vlogo arhitekta, kakršno mu pripisujejo naročniki, sem ugotavljal z vprašanjem, kdaj se sploh obrnejo na arhitekta in koliko pomembna se anketiranim zdi arhitektova ideja v primerjavi z njihovo zamislijo.

1. Na vprašanje, kdaj in zakaj ljudje poiščejo arhitekta, je kar 28% ljudi odgovorilo, da nikoli, 19%, kadar že imajo idejo, 25%, ko išče idejo, kar 43% vprašanih pa arhitekta poišče, ko potrebuje nasvet.

Največji delež vprašanih, 43% naročnikov, arhitekta vidi v vlogi svetovalca. 19% ljudi pa se na arhitekta obrne, ko že ima idejo, pri čemer je med njimi verjetno tudi del tistih, ki arhitekte le najamejo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zaskrbljujoče dejstvo je, da se kar 28% ljudi sploh ne obrne na arhitekta, ko gradi ali prenavlja.

2. Anketirani so na vprašaje, koliko se jim zdi pomembna njihova ideja, kar v 79% procentih odgovorili, da jim je pomembna, procent neopredeljenih pa je bil zanemarljiv.

3. Odgovor na obratno vprašanje, kako pomembna se naročnikom zdi arhitektova ideja, pa je 44% vprašanih odgovorilo, da je pomembna, medtem ko je bilo kar 35% neopredeljenih. Naročnikom je njihova lastna ideja zelo pomembna, medtem ko arhitektov prispevek k ideji bistveno manj cenijo, kar lahko označimo za negativni dejavnik. Velik odstotek neodločenih je pokazatelj, da so ljudje neopredeljeni glede prispevka arhitekta pri njihovi ideji.

nikoli: 28%, kadar že imam idejo: 19%, ko iščem ideje: 25%, ko potrebujem nasvet: 43%

1 2

2. Kako pomembna pri arhitekturi se vam zdi vaša ideja?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

2. Kako pomembna se vam zdi arhitektova ideja?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

3

Slovenski naročnik vidi arhitekta v vlogi svetovalca, kar lahko razumemo kot pozitiven dejavnik za dialog, če svetovanje obravnavamo kot pogovor o projektu, negativen pa, če se za nasvet obrnejo, ko so zamisel že skoraj v celoti oblikovali sami.

Nazornejši pokazatelj, kako pomemben je lastni prispevek naročnika pri ideji, je, da se vprašanim zdi njihova ideja pomembnejša od arhitektove.

124 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kot zaskrbljujočo ugotovitev pa moramo označiti tudi podatek, da petina ljudi, ki se srečuje z gradnjo, arhitekta sploh ne poišče.

1

1. Se vam je zdel vaš arhitekt strokoven?

povezava:

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

2. Je bil arhitekt v odnosu z vami komunikativen?

3

razprava:

arhitekturna

stroka

in

družbena realnost, Intervjuji: pogoji za dialog,

2. Je arhitekt upošteval vaše želje?

2

Odnos z arhitektom

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

Sklepamo lahko, da so glede odnosa z arhitektom nekateri naročniki sicer pozitivno naravnani, še več pa jih je neopredeljenih. Iz tega je mogoče narediti sklep, da arhitekti s svojim odnosom pri ljudeh niso pustili posebnega vtisa, saj ljudje ne vedo natančno, ali so bile njihove želje upoštevane, enako niso opredeljeni glede vprašanja, ali je pri projektiranju bil arhitekt strokoven in komunikativen.

upoštevanje želja, arhitektova integriteta Naročnikovo zadovoljstvo z arhitektom in njegovim odnosom sem preverjal na podlagi konkretnejših vprašanj, kot sem jih zastavljal v intervjujih. Zanimale so me merljivi dejavniki arhitekturne prakse; strokovnost, upoštevanje želja in komunikativnost.

1. Pri vprašanju, kako strokoven se je naročnikom zdel arhitekt, je bilo 36% zadovoljnih z strokovnostjo, 15% nezadovoljnih, med tem ko je bilo 23% vprašanih neopredeljenih.

2. Enako sliko vidimo pri odgovorih na vprašanje, kako je arhitekt upošteval naročnikove želje. Tukaj je sicer 37% ljudi odgovorilo, da je želje upošteval, 22% da jih ni, pri čemer je bilo kar 22% anketiranih neodločenih. Odgovori kažejo na to, da je arhitekti pri ljudeh niso ustvarili vtisa s svojo strokovnostjo ali so bili celo nestrokovni. Primerljive rezultate lahko beležimo pri tudi odgovorih glede upoštevanja želja, kjer je 44% ljudi neodločenih ali nezadovoljnih s tem, kako jih je arhitekt upošteval.

3. Na vprašanje glede arhitektove komunikativnosti pa je 36% ljudi odgovorilo, da je bil komunikativen, 22% je bilo neodločenih, 21% pa je podalo negativen odgovor.

Ponovno vidimo, da imajo anketirani naročniki do vprašanja podobno afiniteto kot

pri prejšnjih dveh zastavljenih vprašanjih.

125 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Opredeljevanje želja in razumevanje temeljnih prvin arhitekture Če me je prej zanimal odnos javnosti do arhitektov, sem se v tem sklopu vprašanj posvetil raziskavi, kak je odnos ljudi do prostora in arhitekturnih kvalitet.

Poleg odnosa do temeljnih prvin arhitekture me je zanimalo tudi, kakšna je idealna hiša povprečnega Slovenca.

1. Kako pomembna se vam za vašo arhitekturo zdi uporabnost ?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

2. Kako pomemben se vam za vašo arhitekturo zdi izgled?

Temeljne prvine arhitekture Povezava: arhitekture, pomanjkanje

Intervjuji: temeljne prvine Razprava: Grajeno kot odziv na komunikacije – razhajanje med

vsebino in formo

Temeljne prvine sem razdelil na razumljive pojme: uporabnost, videz in trajnost z energetsko varčnostjo.

1. Kar 78% naročnikov se je opredelilo, da je uporabnost zelo pomembna in 16% ljudi, da je pomembna, le 2%vprašanih pa je bilo neodločenih. Nazorno lahko razberemo, da je slovenskemu naročniku funkcionalnost arhitekture zelo pomembna, kar je pozitivno izhodišče.

2. Videz arhitekture je 36% ljudi označilo kot zelo pomemben in 46% kot pomemben, medtem ko je 14% vprašanih ostalo neopredeljenih.

Pri videzu so bili vprašani manj odločni, čeprav jih je 82% ljudi povedalo, da je pomemben dejavnik pri stavbi.

3. Pri vprašanju o energetski varčnosti je 69% ljudi odgovorilo, da je zelo pomembna in 24%, da je pomembna, neopredeljenih pa skoraj ni bilo.

Enako očitno, kot je za slovenskega naročnika pomembna uporabnost arhitekturnih rešitev, ceni tudi energetsko varčnost in trajnost.

Brez dvoma lahko trdimo, da slovenski naročnik zelo ceni uporabnost arhitekture, zatem pa

126 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1 2

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

2. Kako pomembna se vam za vašo arhitekturo zdi trajnost?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: najmanj, 5: največ

3

1. Želite sodobno ali tradicionalno arhitekturo?

1 2

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: sodobna, 5: tradicionalna

1. Želite opazno ali zadržano arhitekturo?

energetsko varčnost in trajnost, kar sta pozitivni vrednoti in dobri izhodišči za oblikovanje dialoga z arhitektom. Presenetil je podatek, da je videz manj pomemben kot sta trajnost in uporabnost, saj realizacije v slovenskem prostoru kažejo drugačno sliko. Čeprav naročniki mislijo, da je uporabnost najpomembnejša, gradijo hiše, ki so večkrat formalni nesmisli.

Vaša sanjska hiša, umestitev v prostor Povezava: Razprava: Grajeno kot odziv na pomanjkanje komunikacije – razhajanje med vsebino in formo

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: zadržana, 5: opazna

Skupino preprosto zasnovanih vprašanj sem združil pod naslovom »vaša sanjska hiša«, s čimer sem vsebine želel približati anketirancem in jih motivirati, da razmislijo o svojih arhitekturnih idealih. Poleg raziskovanja, kakšna je hiša v glavah povprečnega naročnika, me je zanimalo, kako so naročniki opredeljeni do svojih želja.

Preden sem začel z vprašanji o konkretni arhitekturi, me je zanimalo, kakšen odnos imajo vprašani do širšega prostora in kako bi stavbo umestili v prostor.

1. Na vprašanje, kjer sem poizvedoval o osnovni slogovni usmeritvi med »tradicionalno« in »sodobno« arhitekturo, je 53% vprašanih odgovorilo, da želi moderno stavbo in le 14%, da želi tradicionalno. Kar tretjina, 31%, jih je bilo neopredeljenih. Sorazmerno velik odstotek ljudi, 53%, ki so se opredelili za »sodobno« arhitekturo, kaže na to, da si ljudje želijo napredne rešitve, kar lahko označimo kot pozitivno ugotovitev. -Samo 14% vprašanih želi tradicionalno arhitekturo, kar je s stališča ohranjanja stavbne dediščine negativen podatek. Če so anketirani termin »tradicionalna« razumeli za nazadnjaško arhitekturo, je nizek odstotek

127 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

odgovorov lahko dodaten pokazatelj, da si ljudje želijo napredno arhitekturo. -Tretjina ljudi, ki se niso mogli odločiti, pa priča o tem, da slovenski naročniki ne vedo, za kak slog bi se odločili ali da želijo bolj ekletično rešitev.

2. Prvi vprašanju glede opaznosti ali zadržanosti arhitekture je 36% ljudi mnenja, da bi morala biti arhitektura zadržana, 26% si želi opazne hiše, kar 36% anketirancev pa je neopredeljenih.

Kot pozitivno lahko jemljemo ugotovitev, da si največ ljudi želi zadržane, manj opazne arhitekture.

-Izrazit odstotek vprašanih, 36%, pa je glede vloge stavbe v širšem prostoru neodločenih, kar pomeni, da ljudje ne poznajo pomena odnosa objekta do širšega prostora ali jim je za to vseeno.

3. Odgovori, kjer sem preverjal, kako barvito hišo si želijo slovenski naročniki, je 41% vprašanih povedalo, da želi izbrati zadržane tone, medtem ko le 16% želi živobarvno fasado. Velik del, 41%, jih je ponovno neopredeljenih. Rezultati kažejo na to, da ljudje v večini želijo zadržane tone fasade. Za širši prostor je to dober dejavnik, saj živobarvne fasado želi le 16% vprašanih. Ponovno pa lahko opazimo podoben trend kot prej, da 41% naročnikov želi »zmerno« barvitost ali pa so glede barve fasade neopredeljeni.

4. Odgovori na vprašanje o tem, ali ljudje želijo veliko ali majhno parcelo, kažejo, da 36% želi veliko parcelo in 22% majhno, pri čemer je 41% nevtralnih. ‚ Želja po veliki parceli je s stališča prostora negativni dejavnik. Za veliko parcelo se bi namreč odločilo 36% ljudi. Še viši kot prej je odstotek nevtralnih naročnikov, ki si bodisi želijo parcelo »srednje« velikosti ali pa glede tega niso opredeljeni.

5. Pri vprašanju o postavitvi stavbe na ravnem ali hribovitem terenu je bilo kar 42% ljudi mnenja, da želi arhitekturo na ravnini, 26% pa na hribu.

30% anketirancev, ponovno visok delež, pa je bilo nevtralnih. Največ ljudi si želi stavbo na ravnem terenu,

128 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

3. Si želite živobarvno fasado ali fasado v zemeljskih tonih?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: zemeljski toni, 5: žive barve

4. Želite veliko ali majhno parcelo?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: velika parcela, 5: mala parcela

3 4

5. Želite vašo hišo na ravnem ali hribovitem terenu?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: ravnina, 5: naklon, hrib

5

6

6. Kje bi želeli živeti?

kar je z vidika prostora in ohranjanja zemljišč za agrarno dejavnost negativen faktor. -Tretjinski del nevtralnih odgovorov pa ponovno priča, da so ljudje o tem neodločeni ali da želijo imeti »zmerni« naklon terena.

6. Pri vprašanju, kje bi naročniki želeli živeti, je kar 64% odgovorilo, da na samem ali na vasi, medtem ko bi le 25% ljudi rado živelo v mestih. Za prostor zelo negativen dejavnik so želje 28% ljudi, ki bi radi živeli na samem, in 36% tistih, ki želijo parcelo na vasi, kar je pokazatelj, da bi večina povprečnih naročnikov želela imeti hišo izven gosto zazidanih in strnjenih naselij.

Vaša sanjska hiša, konkretne želje

1. V kaki hiši bi želeli živeti?

1

‚Iz odgovorov lahko razberemo močno željo po individualnosti, saj bi kar 92% ljudi želelo živeti v individualnih pritličnih ali nadstropnih hišah, kar bo v prihodnosti nadaljevalo degradacijo prostora, medtem ko so dvojčki ali vrstne hiše za Slovence nesprejemljivi Trend sem nakazal že v uvodu.

2. Odgovori o željah po načinu gradnje kažejo na to, da si zidano stavbo želi 57% vprašanih, za klasično leseno gradnjo se bi odločilo le 14%, 16% pa za montažno.

2. Kak način gradnje bi izbrali?

2

V nadaljevanju sem poizvedoval, kakšno hišo si konkretno si želi slovenski naročnik, če bi imel neomejene prostorske in finančne zmožnosti.

1. Ko sem ljudi vprašal o tipologiji stavbe, se je 47% ljudi odločilo za pritlično individualno stavbo, 45% pa za nadstropno. Odstotek ljudi, ki bi se odločil za tipologije gostejših zidav, torej dvojčka ali vrstne hiše, pa je bil zanemarljiv.

lesena klasična: 14%, montažna: 16%, zidana: 57%, betonska: 5%

Na tem mestu lahko ovržemo zgornjo trditev, da si naročniki, ki so se opredelili za »moderno arhitekturo«, želijo tudi napredno arhitekturo.

Prepričljiva večina bi namreč izbrala zidano stavbo, lesene in montažne hiše pa so zanimive le petini ljudi.

3. Pri vprašanju, kako razgibano obliko stavbe si želijo, je 42% ljudi odgovorilo, da si želijo razgiban

129 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

volumen. Le 21% naročnikov pa bi izbralo enovit, pravokoten volumen. Želja po veliki razgibanosti volumna lahko vodi k formalni nesmiselnosti in neuporabnosti, saj ima lahko negativne vplive na prostor in ustvarja tehnično vprašljivo arhitekturo. To je v nasprotju z odgovorom v sklopu vprašanj »temeljne prvine arhitekture«, kjer se je večina ljudi opredelila, da želi uporabno arhitekturo.

4. Ko sem ljudi vprašal po želeni konkretni velikosti njihove idealne hiše, je le 18% vprašanih odgovorilo, da želi hišo med 50 in 150m2, 34% bi zgradilo hišo med 150 in 200m2, medtem ko bi hišo nad 200m2 želelo imeti kar 39% ljudi. >želja po veliki parceli se nadaljuje z željo po veliki hiši, saj skoraj polovica Slovencev, 39%, želi imeti hišo večjo od 250m2, ki je visoko nad slovenskim povprečjem (povprečna velikost za 2011 je bila 250m2, vir: Statistični urad republike Slovenije).

2. Kako obliko hiše si želite?

lestvica odgovorov od 1 do 5, 1: razgibana, 5: enovita, „kockasta“

4. Kako veliko hišo si želite?

3 4

Sklenemo lahko, da je idealna hiša povprečnega slovenskega naročnika individualna, pritlična ali nadstropna. Večina vprašanih bi si zgradila zidano hišo z razgibano obliko, tlorisne površine, ki presega 200m2.

Problematika slovenske miselnosti, ki smo jo izpostavili v uvodu, se je tukaj nazorno ponovila. Ideal hiše je v nasprotju z zmernostjo in racionalnostjo, ki jo narekujejo smernice dobre arhitekture. Ravno sanjska hiša povprečnega slovenskega naročnika je pokazatelj, kje lahko naletimo na največje ovire za dialog med arhitektom in naročnikom.

Za zaključek ankete pa je potrebno zapisati presek vseh ugotovitev, kar bom naredil v povzetku.

130 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Slovenska hiša: velika povprečno 250m2, zidana, slabo izolirana, distancirana od javnega prometa, večrat nedokončana, prizidana, nadzidana, neskladnih oblik in volumnov. Je kriv samo naročnik?

„

Slika 64: Nedokončana hiša , ki jo srečamo vsake nekaj sto metrov. Graditelja je verjetno presenetila njena končna velikost. Lahko je zazidati, vendar predstavljajo dela do 3. gardbene faze le polovico vseh stroškov.

131

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Sklep Prvi stik in izbira arhitekta Ljudje z arhitektom v stik največkrat stopijo na podlagi priporočil znancev in jih najbolj zanimajo njegove reference, za tem pa cena. Za arhitekturni projekt bi zato največ ljudi odštelo med 2000 in 4000 EUR. Ugled in bližina pisarne pa nista dejavnika, ki bi bistveno vplivala na njihovo odločitev.

Vloga arhitekta Največ ljudi poišče arhitekta, ko potrebuje nasvet, nekaj pa se jih nanj sploh ne obrne. Naročnikom se zato zdi njihova vloga pri ideji pomembnejša od arhitektove ali pa so glede arhitektove ideje neopredeljeni.

Odnos z arhitektom Naročniki so na splošno zadovoljni z odnosom arhitekta, vendar arhitekti s svojo strokovnostjo in komunikativnostjo mnoge niso prepričali.

Opredeljevanje želja in temeljne prvine arhitekture

132 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Temeljne prvine arhitekture Slovenski naročniki so zelo opredeljeni glede uporabnosti, trajnosti in videza, pri čemer največji pomen pripisujejo uporabnosti in trajnosti. Zunanja podoba je zanje tudi pomembna, vendar za manj ljudi.

Umestitev v prostor Največ ljudi si bi želelo hišo, ki deluje »moderno«, torej napredno, pri čemer bi si želeli zasnovo, ki v prostoru deluje zadržano, v večini si tudi ne želijo živobarvnih tonov fasade. Pri tem bi želeli veliko parcelo, ki bi bila locirana na ravnem terenu. Pri večini odgovorov je bilo največ naročnikov neopredeljenih glede prostorskih dejavnikov.

Vaša sanjska hiša Naročniki bi izbrali pritlično ali nadstropno individualno hišo, ki bi bila zidana. Pri tem bi se odločili za razgibano obliko hiše, ki bi po svoji velikosti presegala 200m2, pokrita pa bi bila za dvokapnico.

Navezava na raziskovalno vprašanje

1. Ugotovimo lahko, da slovenski naročniki vidijo vlogo arhitekta bolj v obliki svetovalca kot avtorja svoje arhitekture. Večjo pomembnost namreč pripisujejo svoji kakor pa arhitektovi ideji.

2. Slovencem so zelo pomembne temeljne arhitekturne prvine, ampak so pri odločitvah glede umestitve v prostor in pojavnosti hiše precej neodločeni.

3. Povprečen naročnik si sicer želi napredno in uporabno stavbo, vendar vse ostale ugotovitve kažejo na to, da so v ospredju želje, ki ne prispevajo h kakovosti arhitekture in prostora.

Izhodišča za dialog Izhodišča za dialog, ki smo jih v anketi potrdili, lahko povežemo s problemi, ki so jih izpostavili tudi sogovorniki v intervjujih.

Kot negativna izhodišča izpostavimo:

mogoč, če je pisarna oddaljena. - Anketa, problem 8 Pomembna je cena – ob nizkem plačilu arhitekt nima časa za zgraditev odnosa. - Anketa, problem 3 Niso prepričani, ali so arhitekti strokovni – arhitektova integriteta je zato vprašljiva. - Anketa, Problem 7

Pozitivna stališča za dialog: Na arhitekta se obrnejo po nasvet – kar lahko pomeni, da so se pripravljeni pogovarjati. – arhitekt kot svetovalec Neopredeljeni so glede svojih želja - kar pomeni, da jih je mogoče izobraziti in prepričati. - Anketa, problem 6, problem 2

lahko

Arhitektova ideja je manj pomembna kot njihova – zato se niso pripravljeni pogovarjati - Anketa, problem 7: Izberejo pisarno ne glede na lokacijo – dialog ni

133 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Zaključek Vzgib za pričujočo raziskavo je bilo opažanje, da je danes arhitektura v svetu vse manj pomembna. Zdi se, da je vse manj pomemben tudi kakovosten prostor nasploh. Ljudje arhitekture največkrat ne poznajo in ne razumejo. Videti je, da zanje dejansko šteje le nizka cena izvedbe in močna pojavnost stavb. Videti je tudi, da arhitektura ljudem ni zmožna povedati, kaj je njeno bistvo. Moja izhodiščna teza je bila, da je eden od pomembnih razlogov za to v pomanjkanju odnosa med arhitekturo/arhitektom in uporabnikom. Izkazalo pa se je, da je „kratkih stikov“ v komunikaciji še več, da pomanjkanje odnosa oziroma komunikacije poteka na več ravneh.

Že pri samem začetku, pri nastajanju ideje, pride do razcepa v komunikaciji. Arhitekti svoje ideje ne pripravijo na preizkus realnosti.

S tem ideja lahko postane miselna fiksacija. Kolikor niso upoštevani konkretni pogoji, se lahko ideja izgubi in ni več berljiva v končnem rezultatu - stavbi. Če pa arhitektom uspe miselno fiksacijo vendarle realizirati, se zgodi, da taka stavba ne odgovarja na konkretne probleme.

Ostane sama sebi namen. Za rešitev tega problema ni druge možnosti, kot da sta ideja in realizacija v kontinuiranem dialogu. Enako je s teorijo, kjer gre za razcep med teorijo in prakso. Večina arhitekturnih

134 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

teorij gradi na novem, edinstvenem, drugačnem in boljšem. Vse teorije pogledujejo v prihodnost in snujejo nove in nove utopije. Ker arhitekti toliko razmišljajo o teoriji, pozabljajo na to, kar je tukaj in zdaj. Tako je večina teorij neuporabnih, ker niso narejene za reševanje konkretnih problemov. Zdi se, kot da arhitekturni razmislek živi svoj svet. Za sestop k realnosti je potreben stalen dialog s prakso. Potrebujemo akcijo, ne pa zgubljanje v razpravah in razmišljanju o prihodnosti. Tudi arhitekti imajo težave s komunikacijo. Nimajo skupne orientacije. Poleg želje pa dobičku in promociji na gala dogodkih jih redko druži kak skupni imenovalec. Če

arhitekti želijo res kaj spremeniti, sta med njimi ključna konstruktivna debata in dialog s skupnimi prizadevanji.

Arhitektura pa ima težave tudi v odnosu do »zunanjega sveta«. Torej do vsega tistega, kar neposredno zadeva, naj bo to izgradnja ali njen odnos do javnosti. Začnimo z razcepom med izobraževanjem in projektantsko prakso. Utopične teorije spodbujajo k domišljijskemu raziskovanju. Še bolj utopični profesorji nagovarjajo k neomejeni kreativnosti. Študentje so ob zaključku zato polni idej, končajo pa kot risarji v birojih ali svetovalci v centrih pohištva. Zato, ker jih ni nihče pripravil na samostojno pot. Ali zato, ker jim nihče ni pokazal, kako zasnovati idejo, da bo preživela realizacijo in konkretne razmere. Tesen dialog med prakso in izobraževanjem je edina pot za sanacijo zaskrbljujočega stanja. Je tudi vstopnica za svetlejšo prihodnost arhitekture. Če gremo še širše, vidimo težave tudi v odnosu arhitekture do družbene realnosti.

Tukaj govorimo o novem razcepu. Arhitekti se bolj trudijo, da bi bili podjetniki, kot da bi bili arhitekti, ker se morajo. Na koncu pa niso ne

dobri podjetniki in niti ne ustvarjajo dobre arhitekture. Ker so »nekje vmes«, ni prostora za kakovostne rešitve in kakovostne odnose z družbo.

Ker arhitektura nima trdnih ciljev, je prav tako mlačen udeleženec v družbenem dogajanju. Stroka je bolj sebi namen, kakor da bi bila aktiven igralec v družbi. Institucije za prostor so birokratski stroji, ne pa gonila napredka. Arhitekti se otepajo političnih funkcij, ne zanimajo jih pravni vidiki. Arhitekture tudi ne zastopajo na transparenten in razumljiv način.

Podoben odnos stroki vrača družba. Kakor smo povedali na začetku, naročnik in uporabnik arhitekture ne razumeta ali jima ni mar zanjo.

Vse povedano se pa zrcali v razcepu med arhitekturo in uporabnikom. To je tisti končni, najbolj otipljiv razcep v komunikaciji. Ta namreč nakazuje, kakšen odnos ima arhitektura do človeka. Do tistega ključnega sestavnega elementa, družbe, javnosti, konkretnih problemov ali konkretnih razmer.

Ker je vse, kar zadeva konkretne razmere, tako zapleteno, si je arhitektura marsikaj poenostavila. Iskala je idealno stanovanje za povprečnega človeka. Človekove potrebe je razlagala skozi kup številk in statistike. Ker

135 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

se je bil arhitekt skoraj vedno prisiljen ukloniti kapitalu in naročniku, je na končnega uporabnika gledal le kot na potrošnika. Njegove prave potrebe ga niso zanimale. Vse to je privedlo do arhitekture, ki ni narejena po meri človeka. Razcep v komunikaciji se vse bolj poglablja, zato je edina rešitev le, da prisluhnemo uporabniku. Z njim bi morala arhitektura imeti najtesnejši dialog.

Vsi ti razcepi imajo učinke v našem grajenem okolju. Nastaja ikonična arhitektura, ki se namesto uporabniku posveča svoji globalni prepoznavnosti. Diagramsko arhitekturo zanimajo diagrami, ne pa uporabniki. Formalistična arhitektura se ukvarja z njeno pojavnostjo, uporabniki pa je ne zanimajo…

V drugem delu diplomske naloge sem izpostavil dialog kot orodje, ki bi lahko rešilo ovire v komunikaciji. Dialog krepi ustvarjalni potencial, saj med sogovorniki gradi tesnejši odnos. Z dialogom je mogoče reševati konflikte na kreativen način in združevati različne poglede na skupna prizadevanja. Njegov potencial za krepitev odnosa je izjemen, predvsem

136 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

v širšem družbenem okviru. Vendar je za to potrebno zadostiti določenim pogojem. Udeleženca v dialogu morata govoriti isti in razumljiv jezik.

Potrebno je razumeti bistveno iz tega, kar je povedal sogovornik.

Naslednje temeljno izhodišče je enakost, kjer je potrebno zapostaviti svoje predstave in na problem gledati skozi oči sogovornika. Ta enakost pa pomeni tudi enakost pri odgovornosti. Zato je potrebno, da je vsak, ki je udeležen v dialogu, tudi enako angažiran. Za končni uspeh, kreativno rešitev problema, pa je pomemben moderator, ki razmišljanje usmerja proti skupnemu cilju.

V nalogi sem se osredotočil zgolj na en razcep, ki je na delu v produkciji arhitekture. Posvetil sem se raziskavi odnosa med arhitekturo in uporabnikom/naročnikom. V empirični raziskavi sem skušal izpostaviti konkretne probleme, ki se pojavljajo v odnosu med arhitektom in uporabnikom oziroma naročnikom.

V pogovorih z osmimi arhitekti iz uveljavljenih slovenskih praksah sem ugotavljal, ali je zadoščeno temeljnim pogojem za dialog na slovenskem

prostoru. Zanimalo me je tudi, kakšna je zanje vloga odnosa med arhitektom, naročnikom in uporabnikom. Izkazalo se je, da arhitekti vlagajo veliko truda v to, da bi zadostili pogojem za dialog. Zanje je naročnik izjemnega pomena, enako pa tudi končni uporabnik. Zaznal sem tudi nekaj drugega. Arhitekti se namreč zavedajo, da večina arhitekturnih pisarn odnosu z naročnikom in uporabnikom ne posveča take pozornosti, enako kot ne posvečajo pozornosti kakovostni arhitekturi. Intervjuval sem tudi uporabnike oziroma potencialne naročnike arhitekture. V seriji vprašanj sem nekaj manj kot tristo naročnikov spraševal o mnenju, ki

ga imajo o arhitektih. Zanimalo pa me je tudi, kako vrednotijo odnos z arhitektom.

Naročniki so sicer bili na splošno zadovoljni z odnosom arhitekta, vendar niso bili povsem prepričani v njegovo komunikativnost in strokovnost.

Manj odločni so bili pri tem, katere temeljne prvine arhitekture so zanje pomembne. Največ neopredeljenosti pa sem zaznal pri odgovorih, kjer so naročniki izbirali svojo idealno arhitekturo. Anketa je potrdila mojo izhodiščno trditev, da so naročniki glede kvalitet arhitekture precej neopredeljeni, saj so v večini primerov podali nevtralne odgovore.

Na podlagi omenjenih raziskav sem prišel do nekaterih pomembnih izhodišč, da sem lahko v zaključnem delu naloge zarisal neko možno pot za vzpostavitev produktivnega dialoga med uporabnikom/naročnikom in arhitektom oziroma arhitekturo. V nadaljevanju bom predstavil koncept konkretne rešitve, ki bi lahko prispevala k reševanju problema pomanjkanja dialoga v arhitekturi. Ta rešitev je spletna aplikacija za informiranje, ki jo imenujem kreativni vmesnik. V nalogi ga bom predstavil zgolj v grobih obrisih, saj ga je potrebno še precej razviti. Želel bi le nakazati njegov koncept in način delovanja. Kot rečeno, natančen princip delovanja, predvsem pa vsebina vmesnika, so stvar nadaljnjega razvoja in premisleka. V nalogi so prav tako izpuščeni vsi tehnični aspekti implementacije kreativnega vmesnika. Namen vsebin je zgolj zarisati potencial te rešitve in pa cilje, ki jih bom skušal doseči v nadaljevanju tega projekta.

137 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

6

138

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kreativni vmesnik V nadaljevanju bom predstavil koncept konkretne rešitve, ki bi lahko prispevala k reševanju problema pomanjkanja dialoga v arhitekturi. Ta rešitev je spletna aplikacija za informiranje, ki jo imenujem kreativni vmesnik. V nalogi ga bom predstavil zgolj v grobih obrisih, saj ga je potrebno še precej razviti. Želel bi le nakazati njegov koncept in način delovanja. Kot rečeno, natančen princip delovanja, predvsem pa vsebina vmesnika, so stvar nadaljnjega razvoja in premisleka. V nalogi so prav tako izpuščeni vsi tehnični aspekti implementacije kreativnega vmesnika. Namen vsebin je zgolj zarisati potencial te rešitve in pa cilje, ki jih bom skušal doseči v nadaljevanju tega projekta. .

139 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

140 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

141 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Namen kreativnega vmesnika je krepitev komunikacije in nastop arhitekture na spletu Kreativni vmesnik je spletna aplikacija, ki bi po korakih pomagala pri začetni vzpostavitvi odnosa med arhitektom in naročnikom. Z njo želim reševati problematiko, ki sem jo izpostavil v raziskavi. Končni cilj izdelka je tudi aktivnejši nastop arhitekture na spletu, ki je zadnji opisani razcep v razpravi.

142 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Naročnik, ki je hkrati uporabnik

Arhitekt

S kreativni vmesnikom želim naročnika na razumljiv način izobraziti, kaj so temeljne prvine arhitekture, ga angažirati, da aktivno razmisli o arhitekturi, ki jo hoče realizirati in se opredeli glede svojih želja in potreb. Aplikacija pomaga tudi pri izbiri najprimernejšega arhitekta za projekt.

Naročnik bi na podlagi razumljivih korakov sprejemal odločitve o projektu in jih utemeljil s skicami ali na podlagi uporabe interaktivnih orodij.

Arhitektom pa želim olajšati prvi stik s stranko in jih spodbuditi, da razmislijo o temeljnih prvinah arhitekture. Namen kreativnega vmesnika je tudi predstavitev arhitekturnih praks in povezovanje arhitektov na spletu.

Arhitekti bi zato lahko slikovno predstavili vsakega izmed svojih projektov skozi korake, ki razlagajo temeljne arhitekturne prvine. Možnost bi imeli odgovarjati na vprašanja stranke in napisati poglobljeno vsebino za izobraževanje naročnikov.

Izbrani arhitekti bi od stranke prejeli tudi dokument z vsemi njenimi željami, ki bi jih upoštevali v celoviti arhitekturni rešitvi.

Problemi in načini njihovega reševanja Bistveni vidiki vmesnika

»oblika prostorov v hiši«.

Skiciranje

kreativnega

V skladu s smernicami, ki sem jih oblikoval pri raziskavi dialoga, sem opredelil splošna pravila, po katerih bo kreativni vmesnik deloval. Ta se nanašajo na pogoje dialoga. Kreativni vmesnik pa rešuje predvsem specifične probleme na konkretni način.

Katero problematiko točno rešuje in kako jo rešuje, je navedeno v poglavju, ki opisuje posamezne korake v vmesniku, na tem mestu pa sledi opis splošnih pravil delovanja.

Izobraževanje Povezava: Razprava: skozi vso razpravo, Anketa: stanje slovenske družbe, analiza vloge arhitekture

V kreativnem vmesniku bi izobraževanje naročnika potekalo po korakih glede na temeljne prvine arhitekture. Vsak opisan dejavnik je podkrepljen s primeri iz običajnega življenja, vsebine pa so nadgrajene s slikovnim gradivom in prispevki arhitektov. Izobraževanje o osnovah arhitekture bi bilo urejeno na dveh stopnjah. Prva stopnja so splošni opisi temeljnih prvin, na primer: postavitev stavbe na parcelo. Druga stopnja pa so konkretne določitve, ki jih mora naročnik sprejeti za to temeljno prvino, na primer: postavitev hiše na sredino parcele ali postavitev hiše na rob parcele. Za vsako odločitev so zapisane njene slabe in dobre strani s stališča arhitekture.

Razumljiv jezik Povezava:

razprava:

umik

arhitekturne

stroke

pred družbenimi problemi, pojem dialoga: isti jezik, intervjuji: isti jezik, anketa: sinteza

V raziskavi smo potrdili že znano dejstvo, da je razumljiv jezik temelj za vzpostavitev komunikacije in dialoga. Zato je potrebno vsebine kreativnega vmesnika prilagoditi razumevanju vsakega naročnika.

V kreativnem vmesniku bi bili termini za opise arhitekturnih elementov v celoti prilagojeni besednjaku običajnega naročnika. Strokovne izraze, kot so na primer »volumen« ali »artikulacija prostorov«, bi zamenjali z besedami »škatla« in

Skiciranje v arhitekturnem vmesniku bi bilo mogoče preko preprostega orodja, kjer bi naročnik skiciral, kakšna so njegova pričakovanja glede videza in organizacije hiše. Opis koraka 1, modul za skiciranje Med oblikovanjem ideje o hiši bi naročnik skiciral v vsaj dveh, možnost pa bi imel skicirati tudi vsakič, ko se ne bi mogel opredeliti glede odločitve.

Fotografije Fotografije referenčnih objektov in prostorov bi bile osrednje orodje za predstavo kvalitet arhitekture.

Za vsakega izmed korakov bi kreativni vmesnik podal več fotografij, ki bi pokazale kvalitetne in tudi nekvalitetne primere arhitekture. Fotografije bi po pregledu upravitelja za posamezen korak lahko objavili tudi arhitekti.

Fotografije bi bile prikazane le omejen čas, zato da si naročnik ne bi mogel ustvariti dokončne predstave, da želi točno tisto rešitev, ki jo je videl na sliki. Prav tako si fotografij ne bi bilo mogoče shraniti na disk računalnika.

Taktilno, doživeto Iz odgovorov lahko ugotovimo, da so obiski referenčne arhitekture najbolj celostni prikaz prostorskih lastnosti, ki jih ima arhitektura.

Kreativni vmesnik bi na zemljevidu prikazoval lokacije objektov, kjer bi lahko naročniki spoznali določene arhitekturne kvalitete. Za vsako fotografijo, ker bi bila možnost ogleda, bi arhitekt navedel naslov in kontaktne podatke lastnika. Omogočena bi bila povezava z drugimi projekti, kot so Odprte hiše in drugi.

Razumevanje bistvenega in opredeljevanje želja Povezava:

razprava:

umik

arhitekturne

stroke

pred družbenimi problemi, pojem dialoga: isti jezik, intervjuji: isti jezik, anketa: sinteza

Ugotovili smo, da so povprečni naročniki neopredeljeni glede svojih želja, zato niti ne vedo povedati, kaj je tisto bistveno, kar bi si v svoji novi arhitekturi želeli. Zato se osredotočajo na nepomembne stvari in se pretirano posvečajo

143

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

arhitekt detajlom.

V kreativnem vmesniku bi predvsem rad spodbujal, da bi ljudje aktivno razmislili o dejavnikih arhitekture, ki se jim na prvi pogled ne zdijo pomembni. Želje neopredeljenih naročnikov bi opredelili s pomočjo izobraževanja, ki bi bilo razdeljeno na smiselne korake. S koraki bi ljudi spodbudili, da razmislijo o posameznih arhitekturnih aspektih, kar je zanje veliko lažje kot razmislek o celotni ideji. Za slednjo je namreč zadolžen arhitekt.

Obojestranska angažiranost

144 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Povezava: razprava: depolitizacija in pasivnost družbe, pojem dialoga: obojestranska angažiranost, intervjuji: obojestranska angažiranost, anketa: sinteza Iz raziskave lahko nazorno ugotovimo, da je obojestranska angažiranost pomembna za razvoj dialoga in uspeh pri realizaciji kvalitetne arhitekture.

Iz pogovorov in ankete, pa tudi iz začetne razprave, lahko sklepamo, da so povprečni naročniki večkrat neangažirani za sodelovanje pri projektu ali ne verjamejo, da bi lahko sodelovali pri projektu. Kot posledico tega lahko označimo tudi neangažiranost arhitektov, ki niso motivirani, da bi v zamisel vnesli več arhitekturnega premisleka.

Angažiranost bi v kreativnem vmesniku spodbujali skozi interaktivnost. Naročnik se bi po korakih sam odločal o temeljnih prvinah arhitekture.

Ob posameznih korakih bi moral uporabiti tudi interaktivna orodja za risanje sheme prostorov ali skiciranje. Po izbiri ene izmed možnosti bi se mu izpisale pozitivne in negativne strani odločitve. Moto

naročnik vsakega koraka bi poudarjal, da se je pomembno odločati in razmišljati o svoji arhitekturi.

Delovanje kreativnega vmesnika Specifična pravila kreativnega vmesnika Spletna aplikacija »kreativni vmesnik« v procesu oblikovanja strankinih želja za njen projekt uporablja preproste in razumljive korake. Ko stranka izpolni korak, torej ko izbere eno izmed podanih možnosti, lahko preide na naslednjega. Pri vsaki izmed temeljnih prvin se torej mora odločiti za eno izmed podanih odločitev. Korakov prav tako ne more preskakovati ali jih pustiti neizpolnjene, lahko pa svoj napredek shrani, da bo lahko naslednjič nadaljevala proces.

Stranka se odloča na podlagi principa »všečkanja«, ki ga uporabljajo druge aplikacije in socialna omrežja.

Tako se ne odloči dokončno, temveč opredeli, torej pove, kaj ji je všeč.

Posamezni koraki so združeni v tri smiselna poglavja.

Prvo poglavje je povezano z začetkom projekta, drugo se ukvarja s temeljnimi prvinami arhitekture, medtem ko tretje služi izbiri arhitekta.

Za vsakega izmed korakov lahko arhitekturne pisarne naložijo svoje primere realizacij, ki jih predhodno pregleda komisija. Prav tako lahko na vseh mestih

napišejo tudi arhitekturne članke in nasvete.

Koraki prvega poglavja bi naročnika vprašali po osnovnih izhodiščih za projekt. Proces bi vključeval vprašanja, kje želi graditi, koliko je pripravljen odšteti za projekt, aplikacija pa bi ga vprašala tudi, ali že lahko priloži geodetski posnetek in lokacijsko informacijo.

V drugem poglavju, ki je osnovano na temeljnih prvinah, bi skozi šestnajst kratkih interaktivnih korakov naročnik podal svoje želje in se izobrazil o arhitekturi. To poglavje je ključno z vsebinskega stališča.

Pri zadnjem poglavju bi aplikacija uporabniku omogočila pregled nad vsemi izpolnjenimi koraki.

Vse želje, ki jih je stranka opredelila, se bi namreč shranile v dokumentu, razumljivem za arhitekte.

Dokument bi kreativni vmesnik posredoval arhitekturnim pisarnam, ki jih je stranka izbrala s seznama priporočenih arhitekturnih pisarn. Če arhitekta ne bi našel, bi ekipo lahko zaprosil za strokovno pomoč. Glej primer dokumenta, ki ga vidita naročnik in arhitekt.

Lažje odločanje in dve skrajni možnosti za odločitev Povezava: razprava: depolitizacija in pasivnost družbe, pojem dialoga: obojestranska angažiranost, intervjuji: obojestranska angažiranost, anketa: sinteza

Ker se ljudje najlažje odločijo med dvema skrajnostma, je določitev v vsakem koraku mogoča

ravnini / parcela na hribu) Za neopredeljene pa je potrebo uvesti alternativno možnost odločanja, sicer bo večina odgovorov za arhitekte manj uporabnih.

Neodločene naročnike bi motivirali, da uporabijo drsnik, s pomočjo katerega bi določili, v katero smer odločitve se nagibajo. Drsnika ne bi bilo mogoče pustiti na sredini med skrajnima možnostma, tako da stranka ne bi mogla odgovoriti nevtralno. Če koraka ne bi razumela, bi ji ekipa nudila strokovno pomoč .

Izbira slabih možnosti ni mogoča V kreativnem vmesniku bo poleg primerov kvalitetnih realizacij prikazana tudi druga skrajnost, torej primeri slabi praks. Prikaz fotografij negativnih posegov v prostor in manj kvalitetnih ambientov so način, kako naročnikom pokazati, kakšne so lahko posledice nepremišljenih odločitev. Ljudje namreč najbolj razumejo skrajne, nazorne primere. Kar smo ugotovili prej.

Ob vsaki potencialno slabi odločitvi, ki je naročnik ne bi mogel izbrati, bi kreativni vmesnik prikazal fotografijo slabega primera. S tem bi naročnike motivirali, da se odločijo za drugo rešitev. Lahko bi jih tudi usmerili stran od odločitve za skrajno možnost.

V primeru, da je stranka razmišljala, da bi imela mala okna, bi jo pogled na temni dnevni prostor odvrnil od te skrajne odločitve. Če bi na primer izbrali velika okna, bi pokazali skrajni primer, kjer je stavba obdana samo z velikimi okni, zato nima privatnosti, ima velike toplotne izgube in druge negativne lastnosti.

za eno ali drugo skrajnost. (na primer: parcela na

145 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Temeljne prvine arhitekture V raziskavi sem ugotovil, da je poznavanje abstraktnih arhitekturnih kvalitet naročnikom tuje. Več kot o konkretnih stvareh se ne morejo odločati. Poleg tega pa lahko trdimo, da tudi znotraj arhitekture, med arhitekti, ni smernic, ki bi določale, katera izhodišča so potrebna za kvalitetni prostor. Kakor sem zapisal, je arhitektura kompleksna veda, ki mora poznavati številna, med seboj morda celo izključujoča področja. Zato tudi ne moremo pričakovati, da bi lahko dobro arhitekturo opisali s formulo ali povedali recept zanjo.

Kar pa sem v kreativnem vmesniku želel doseči, je sistematizacija tistih izhodišč, na katera moramo biti pozorni, če želimo zasnovati kakovostno arhitekturo.

Ta izhodišča, lahko jim rečemo tudi smernice, tukaj imenujem temeljne prvine arhitekture. Te so poskus, kako v razumnem številu korakov zajeti ključne lastnosti vsake arhitekture.

Naloga kreativnega vmesnika je vsako izmed prvin naročniku predstaviti in ga spodbuditi, da se glede nje sam odloči in opredeli. S predstavitvijo arhitekturnih kvalitet želim motivirati naročnika,

da razmisli o željah glede prostora in ga odvrniti od osredotočanja na nepomembne, konkretne detajle.

Temeljne prvine so lahko izhodišče tudi za arhitekte.

Dobre slovenske prakse in izobraženi arhitekti vedo, kako zagotoviti kakovosten prostor, vendar je pri nas tudi veliko pisarn, ki jim je prostor sekundarnega pomena. V boju za obstanek želijo na hitro zadovoljiti površne želje povprečnega naročnika. Če pa se bo naročnik k njim namenil z drugače zastavljenimi željami, željami glede prostora in arhitekture, bodo ti arhitekti morali postati pozornejši tudi na temeljne

1

2

širši prostor

odnos z zunanjostjo

146 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

3 prostori in notranjost

Definicija temeljnih prvin Pri določevanju, katere bi te prvine bile, se nisem mogel opirati na teorijo. Prvič zato, ker je manifestov in postulatov o ključnih arhitekturnih stališčih preveč in so med seboj izključujoči. (Kakor sem ugotovil v razpravi, arhitekti nimamo nekega skupnega orientirja, kar se zrcali tudi v tem, da je tudi različne teorije težko postaviti na skupni imenovalec) Drugič pa zato, ker je večina teoretskega razmisleka preveč abstraktnega, da bi ga lahko enostavno predstavili laičnim naročnikom.

Zato sem na tem mestu izpustil vse abstraktne arhitekturne elemente, o katerih arhitekti toliko govorimo (mreža, ozadje, ospredje (»gestalt« arhitekturni principi, urbanizem) , plošča, stena, horizontale, (De Stijl) odprtina, volumen (modernizem) , masa, praznina, struktura, hrbtenica (npr. strukturalizem) itd.) in vse principe, ki jih uporabljamo, ko te elemente zlagamo med seboj. (Torej z ritmom, redom, sestavljanjem (konstruktivizem), razstavljanjem (dekonstruktivizem), gubanjem (Peter Eisenman, Daniel Liebeskind,…), odvzemanjem, dodajanjem, ponavljanjem, vzorčenjem (parametricizem), reinterpretacijo (modernizem) itd.)

Raje sem se vprašal, kaj je tisto bistveno in konkretno glede arhitekture, kar bi lahko strankam predstavili na enostaven način. Kakor smo ugotovili (anketa in intervjuji), ljudje razmišljajo na konkreten način,

zato abstraktne arhitekture v temeljnih prvinah predstavljam skozi konkretna vprašanja. Ko govorim o direktni in difuzni svetlobi, govorim o »običajnih oknih« in »posebnih oknih« za ambientalno svetlobo. Če omenjam artikulacijo stavbnega volumna, govorim o »škatlah«, ki se zlagajo med seboj,…

Temeljne prvine v kreativnem vmesniku sem razdelil na tri sklope. Prvi sklop se ukvarja s prisotnostjo stavbe v širšem prostorskem kontekstu. Drugi sklop se nanaša na ožji kontekst stavbe, medtem ko se tretji sklop korakov ukvarja z notranjimi dejavniki stavbe, kot so prostori in odnosi med prostori.

Naštete temeljne prvine nikakor ne predstavljajo vseh izhodišč. Prav tako niso končne, saj menim, da je to področje, ki ga je mogoče s skupnimi močmi drugih arhitektov in strokovnjakov razvijati in nadgrajevati. Celovitost temeljnih prvin je zato stvar nadaljnjega vsebinskega razvoja aplikacije.

147

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Vsebina vmesnika v tem poglavju je predstavljena vsebina kretivnega vmesnika, ki prestavlja tudi oris delovanja.

Vse tehnične, slikovne, interaktivne in tekstualne vsebine bodo predmet nadaljnega razvoja v sodelovanju z arhitekti.

Prvo poglavje: osnove o projektu V prvem poglavju bi naročniki podali konkretne informacije o njihovem projektu, ki bi služile kot osnovno izhodišče za arhitekte. Odgovori v tem poglavju bi vplivali tudi na vsebino nekaterih temeljnih arhitekturnih prvin v drugem poglavju.

Izbira regije

in cena izvedbe

Naročnik bi navedel svoj naslov in kontaktne podatke. Sistem bi glede na naslov določil regijo.

V tej fazi bi naročnik izbral, kakšno ceno je okvirno pripravljen plačati za projekt. Sistem bi ga opozoril, kake so priporočene najnižje in najvišje cene za želeno velikost objekta in izbrano regijo.

Povezava s poglavjem 2:

V koraku »1.1 Tradicionalna arhitektura« bi se naložila vsebina za tip tradicionalne hiše, ki ustreza regiji.

Povezava s poglavjem 3:

Sistem bi v tretjem poglavju predlagal arhitekte iz izbrane regije.

Okvirna velikost objekta V tem koraku bi naročnik do 10m2 natančno navedel, kako velik objekt želi zgraditi.

Povezava s ceno projekta:

Sistem bi izračunal priporočeno ceno projekta za želeno velikost objekta.

Povezava s poglavjem 2:

148 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

V koraku 2.2.5 »Shema prostorov« bi naročnika sistem opozoril, da želi premajhen ali prevelik objekt.

Pričakovana cena projekta

Povezava s poglavjem 3:

Sistem bi naročniku predlagal tiste arhitekturne pisarne, ki imajo ceno storitev v okviru naročnikovih finančnih zmožnosti in pričakovanj.

Velikost in tip parcele Naročnik se bi opredelil, kako velika je njegova parcela in kakšen je njegov teren.

Povezava s poglavjem 2:

V koraku 1.2.1 odnos do terena in koraku 1.2.2 se bi prilagodile vsebine.

Lokacijska informacija geodetski posnetek

in

Če bi naročnik že imel lokacijsko informacijo in geodetski posnetek, bi lahko oba dokumenta naložil v sistem kreativnega vmesnika. Dokumenti bi bili posredovani arhitektu.

pomoč

domov

Zaupajte nam osnovne podatke vaši kontaktni podatki Katarina Avbar

Radizel 33a, 1331 Vrhnika

katarina.avbar@gmail.com

osrednjeslovenska regija

želena velikost vaše nove hiše želite si zelo veliko hišo majhna

srednja

velika

300m2

želena cena projektne dokumentacije

cena je morda prenizka

2000 EUR

Naložite geodetski posnetek in lokacijsko informacijo

naprej

vlogo lokacijsko informacijo vložite na občini, obvezni geodetski posnetek pa vam pripravi geodet

1

2

3

4

5

6

149

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.1 Stavba in širši kontekst Čeprav gradite novo hišo, bodite pozorni na tradicionalno arhitekturo, ki je značilna za vašo regijo.

Dobra arhitektura med seboj združuje stoletja tradicije in sodobne rešitve.

Korak 2 (intervjuji: opredelitev problematike, anketa: stanje slovenske družbe, opredelitev problematike) V Sloveniji pozitivnega odnosa do širšega konteksta pri naročniku večinoma ni.

Investitorji so sicer pozorni na kontekst, ko kopirajo všečne rešitve iz okolice, torej od sosedov ali hiš, ki se jim zdijo posebej zanimive. Zelo malo pa je takih, ki so pozorni tudi na tradicijo, ki izhaja iz lokalne arhitekture.

Namen tega koraka je naročnika spodbuditi, da razmisli o zgledovanju po tradicionalni arhitekturi. Predstavljene so tri najbolj značilne slovenske hiše, alpska, kraška in pomurska ter osrednjeslovenska, »običajna hiša«. (na tem mestu nisem šel v podrobnosti arhitekturne dediščine in zgodovine). >Pri tem koraku bo naročnik opozoril arhitekta, da naj bo pozoren pri upoštevanju kvalitet tradicionalne arhitekture.

150 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Arhitektura, ki so jo gradili naši predniki, izhaja iz podnebja in materialov, ki jih je mogoče najti v bližini. Prilagaja se vetru, soncu, količini dežja in snega. Zgrajena je iz materiala, ki je bil vedno dostopen. Streho ima strmo, da sneg zdrsne z nje, ali položno, da je ne zajame burja.

Napačno je prepričanje, da je potrebno kamen za fasado uvoziti iz Kitajske ali les za pohištvo iz Amerike. Enako slabo na prostor deluje, če se želimo zgledovati po hišah, ki jih gradijo drugod po svetu. Če bi se po tradicionalni hiši zgledovali vsi, bi bil slovenski prostor gotovo lepši. Spomnimo se samo, kako lepo delujejo idilične vasice, ker so vsi vaščani upoštevali enak tradicionalni slog in način gradnje. O tem povprašajte vašega bodočega arhitekta. Če boste sledili tradiciji, pa ne pomeni, da vaša hiša ne more biti moderna ali sodobna. Prav nasprotno, najboljše arhitekture združujejo znanje prednikov, domače materiale in sodobne rešitve. Oglejte si primere, kjer so arhitekti uspešno združili oboje in ustvarili kvaliteten in domačen prostor za bivanje.

Navedene so štiri ključne skupine hiš Poenostavljeno in povzeto iz literature (Fister, 1993) 1.1.1 Alpska hiša 1.1.2 Kraška hiša 1.1.3 Belokranjska hiša 1.1.4 Mediteranska hiša 1.1.5. Panonska hiša 1.1.6 Osrednjeslovenska hiša

domov

pomoč

Zgledovanje po tradicionalni arhitekturi za vašo regijo je najprimernejša alpska hiša

alpska hiša

kraška hiša

primorska hiša

osrednjeslovenska hiša

belokrajnska hiša

panonska hiša

poglej Čeprav gradite novo hišo, bodite pozorni na tradicionalno arhitekturo, ki je značilna za vašo regijo. Dobra arhitektura med seboj združuje stoletja tradicije in sodobne rešitve.

Arhitektura, ki so jo gradili naši predniki, izhaja iz podnebja in materialov, ki jih je mogoče najti v bližini. Prilagaja se vetru, soncu, količini dežja in snega. Zgrajena je iz takega materiala, ki je bil vedno dostopen. Streho ima strmo, da sneg zdrsne z nje ali položno, da je ne zajame burja. Napačno je prepričanje, da je potrebno kamen za fasado

uvoziti iz Kitajske ali les za pohištvo iz Amerike. Enako slabo na prostor deluje, če se želimo zgledovati po hišah, ki jih gradijo drugod po svetu. Če bi se po tradicionalni hiši zgledovali vsi, bi bil slovenski prostor gotovo lepši. Spomnimo se samo, kako lepo delujejo idilične vasice, ker so vsi vaščani upoštevali enak tradicionalni slog in način gradnje. O O tem

poglej več primerov

nasveti arhitektov Živa Deu Tradicija je nekaj, na kar se lahko upiramo>>

1

2

3

4

Ira Zorko Učiti se moramo iz tradicije>>

Aleš Vodopivec Spoštujmo prostor okrog sebe >>

5

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

151

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.2 Stavba in neposredna okolica – zunanji dejavniki naročniki velik del terena spremenijo, navozijo ali odstranijo Želijo torej ponovno ustvariti »ravno zemljišče«. Korak spodbuja gradnjo na zemljišču pod naklonom ali neravnem terenu in stranko nagovarja k premisleku, kako bi stavbo zasnovala, da bi čim bolje izkoristila razgibanost parcele. S spremembo v razmišljanju bi lahko slovenski prostor obvarovali pred nadaljnjo nepremišljeno pozidavo zemljišč na ravnem terenu, primernem za kmetovanje.

V tem koraku se naročnik odloči med tremi možnostmi postavitve na parcelo. Če ima parcelo na ravnem terenu, lahko korak preskoči.

Povezava: intervjuji: opredelitev problematike, anketa: stanje slovenske družbe, opredelitev problematike

Enako, kot je naročnik neobziren do širšega prostora, je manj osveščen tudi o pomembnosti ožjega prostora, ki njegovo bodočo arhitekturo neposredno zadeva. Odnos do parcele, terena in morfologije okoliških stavb so lastnosti, ki bodo zato opredeljene v tem poglavju.

1.2.1 Odnos stavbe do terena Korak 3 Povezava: gradnja

problem na

ravnem

izven

raziskave:

terenu

ali

večinska

spreminjanje

terena

Odnos stavbe do terena je pomemben dejavnik, ki določa tudi, kakšna bo arhitektura.

V Sloveniji se gradi večinoma na ravnih zemljiščih. Na podlagi predhodno narejene analize pri preteklih projektih. Zemljišče pod naklonom pa velja za manj kvalitetno, saj

152 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Parcela je izhodišče za vašo hišo. Pomembno je, kako boste hišo postavili na teren, da se bo zlila z okoljem. Tla so tisti prostor, ki je bil tam že prej, preden ste gradili, zato ga je treba spoštovati.

Mnogi zmotno mislimo, da je potrebno teren zravnati ali navoziti, da bomo dobili lepe, ravne površine. Mnogo graditeljev v Sloveniji odstrani velike količine zemlje, da hribček prilagodijo svojim potrebam. Teren odstranijo za dovoze ali ga pripeljejo, da ustvarijo bankine. Tako početje vodi v spreminjanje prostora. Stavbe, postavljene na popolnoma spremenjen teren, izgledajo, kakor da bi nekje drugje izrezali kos zemlje skupaj s hišo in ga postavil na novo parcelo.

Veliko bolj spoštljivo do prostora je, da se stavba prilagodi terenu. Zakaj ne bi terena ohranili, takega, kot je? Če teren pada, je lahko na eni višini vaše hiše vhod z bivalnimi prostori, na drugi pa spalnice. Hiša je lahko zgrajena

tako, da je en del hiše višje, drugi pa nižje. V enem imamo lahko delovne prostore, v drugem pa prostore za sproščanje. Najzanimivejše arhitekture sledijo terenu in se zlijejo s prostorom. Parcela pod naklonom je prednost, saj ponuja poglede na dolino in ustvarja zanimivo arhitekturo. Na njej lahko nastane najlepša arhitektura. Vsekakor teren, ki pada, ni slabost, kakor mnogi mislijo. Razmislite o tem in predstavite svoje ideje, kako bi izkoristili parcelo na hribu, vašemu arhitektu.

Stavba spreminja zemljišče Stavbo lahko postavite tako, da najprej spremenite teren, tako kot vam najbolj ustreza.

Lahko navozite zemljo ali jo odpeljete, zravnate ali nasipate. S tem ste sicer ugodili svojim željam, vendar ste spremenili okoliški prostor, ki je bil prej drugačen. Tako se vaša stavba nikakor ne bo zlila z okoljem in bo dajala vtis tujka v prostoru.

Stavba rase iz tal Hišo lahko zgradite tako, da jo preprosto »postavite v hrib«. Najprej izkopljete gradbeno jamo v hrib, nato pa na temeljno ploščo postavite hišo. Če med tlemi in vašo hišo ne bo cokla, terase ali drugega prehoda, bo videti, kakor da je vaša hiša »zrasla iz tal«. Taka postavitev deluje, kadar je teren bolj položen.

Na strmem terenu pa imamo občutek, kot da je nekdo hišo »potisnil v hrib«, ker se stena hiše kar »zaleti« v hrib.

Stavba sledi tlom Hišo si lahko zamislite tudi tako, de je sestavljena iz več manjših, med seboj povezanih hiš, ki sledijo terenu. Zgornji del lahko recimo služi dnevnim prostorom, srednji bivalnim, spodnji pa ima svoj dovoz in je namenjen delovnim prostorom. Tako je vaša hiša še bolj uporabna in se zlije z okoliškim prostorom.

domov

pomoč

Kako boste vašo hišo postavili na teren? vaša hiša je na strmem terenu

hiša spreminja teren

hiša raste iz terena

hiša sledi terenu

všečkaj Parcela je izhodišče za vašo hišo. Pomembno je, kako boste hišo postavili na teren, da se bo zlila z okoljem. Tla so tisti prostor, ki je bil tam že prej, preden ste gradili, zato jih je treba spoštovati.

Veliko nas zmotno misli, da je potrebno teren zravnati ali navoziti, da bomo dobili lepe, ravne površine. Mnogo graditeljev v Sloveniji odstrani velike količine zemlje, da hribček prilagodijo svojim potrebam. Teren odstranijo za dovoze ali ga pripeljejo, da ustvarijo bankine. Tako početje vodi v spreminjanje prostora. Stavbe, postavljene na popolnoma spre-

menjen teren izgledajo, kakor da bi nekje drugje izrezali kos zemlje skupaj s hišo in ga postavil na novo parcelo.

Veliko bolj spoštljivo do prostora je, da se stavba prilagodi terenu. Zakaj ne bi terena ohranili, takega, kot je? Če teren pada, je lahko na eni višini vaše hiše vhod z bivalnimi prostori, na drugi pa spalnice. Hiša je lahko

poglej več primerov

nasveti arhitektov Živa Deu Tradicija je nekaj, na kar se lahko upiramo>>

1

2

3

4

Ira Zorko Učiti se moramo iz tradicije>>

Aleš Vodopivec Spoštujmo prostor okrog sebe >>

5

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

153

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.2.2 Odnos stavbe do parcele

Postavitev hiše na parcelo je velikega pomena za vas, saj odločitve ne boste mogli več spreminjati. Dobro premislite, kako najbolje izkoristiti prostor.

Korak 4 Povezava: izven raziskave:

Problem

investitorji

hiše

obsega

postavljajo

na

Slovenski

sredino parcele.

Postavitev stavbe na parcelo je sicer določena s strani urbanističnih regulativ, vendar je velikokrat pozicija na parceli, predvsem v ruralnih območjih, stvar presoje naročnika.

Mnogi med njimi se odločijo za gradnjo objekta na sredini parcele in s tem rušijo red v morfologiji, prav tako pa parcelo naredijo manj uporabno. Namen koraka je razložiti pomen pozicije stavbe na parceli.

V tem koraku se bo naročnik odločal med dvema odločitvama.

154 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Ko razmišljamo, kam postaviti hišo, je veliko odvisno od dovoljenih odmikov. Od sosedov moramo biti odmaknjeni 4m, večino občinskih odlokov narekuje, da je treba škarpo postaviti najmanj 2m od lokalne ceste (povejte več). Vsa ta pravila so zapisana v lokacijski informaciji.

(Kaj je to?) Kljub pravilom pa imamo morda na voljo veliko parcelo in s tem precej proste roke, kam postaviti hišo. Zato je potrebno premisliti, kako pozidati parcelo, da bomo ohranili čim več uporabnega prostora. Smiselno je pustiti velike zelene površine na jugu, saj so skozi vse leto osončene. Manj pomembne pa so površine, obrnjene na sever, kamor lahko postavite garažo ali lopo. O tem vam bo svetoval arhitekt, vendar se boste morali odločiti sami.

Stavba je postavljena na sredino parcele Najlažje je stavbo zgraditi kar na sredini parcele. S tem bomo od vseh sosedov enako, oziroma kar najdlje odmaknjeni, vendar smo morda sprejeli slabo odločitev. Če stavbo postavimo na sredino pravokotne parcele, nam je okrog hiše ostal pas prostora, ki je manj uporaben. Velike uporabne površine, vrt ali igrišče moramo zato postaviti v ta ozek pas, kjer morda ne bo prostora. Zato je postavitev stavbe na sredino parcele slaba.

Stavba izkorišča parcelo Z vašim arhitektom je veliko bolje razmisliti, kam bi postavili hišo, da bi vam ostalo kar največ prostora. Če hišo zgradite tik ob dovozu ali na robu parcele, vam bo ostala velika površina, ki jo lahko izkoristite. Dovoz bo kratek, kratki

bodo tudi priklopi na omrežje. Tako boste prihranili. Če je le mogoče, poskusite južni del parcele pustiti nepozidan, brez ovir, lop ali ograj, da boste lahko imeli sonce skozi vse leto. Razmislite, kako bi vaša hiša parcelo kar najmanj razdelila.

domov

pomoč

Kako boste vašo hišo postavili na parcelo?

na sredini parcele

po vsej parceli

izkorišča parcelo

všečkaj

Hiša na sredi parcele ne izkorišča prostora Postavitev vaše hiše na sredino parcele pomeni, da bo od vseh meja enako odmaknjena. S tem boste sicer odmaknjeni od sosedov, vendar parcela ne bo izkoriščena. Okrog hiše boste namreč dobili pas prostora, ki ne bo uporaben. preberi več

poglej več primerov

nasveti arhitektov Aljoša Dekleva Terenu je potrebno slediti, ne da ga spreminjamo>>

1

2

3

4

Tomaž Krušec Prostor je kontekst, iz katerega izhaja ahitektura>>

Aleš Vodopivec Spoštujmo prostor okrog sebe >>

5

Maruša zorec Z brezobzirnostjo smo uničili veliko prostora>>

6

155

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.2.3 Odnos do okoliških objektov

Ko se odločate, kje graditi, pomislite tudi, kako boste spoštovali druge stavbe okrog vaše hiše. Bodite pozorni tudi na širši prostor, ki ga mora vaša hiša upoštevati.

Korak 5 (Anketa: slovenske

stanje družbe

–

pomena

širšega

prostora)

naročniki ne poznajo

Odnos stavbe do okoliških objektov je prav tako definiran v urbanističnih določilih. Določila v OPPNju (občinski podrobni prostorski načrt) določajo položaj stavbe na parceli, ki je strožje določen za urbana območja, manj pa za vaška področja. Poznavanje morfologije stavbnega tkiva je večini naročnikov tuje. Na prostor kot celoto redko gledajo, tudi zato, ker jih na to dejstvo nihče ne opozori. Ignoranca vodi do disperzije hiš in velikih točkovno poseljenih območij. Namen tega koraka je osvetliti pomen spoštovanja vzorcev pozidave v prostoru.

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

156 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Najlažje je izhajati iz sebe in stavbo postaviti na mestu, kjer se nam zdi najbolj primerno.

Vendar imamo okrog sebe tudi sosede, drugo arhitekturo. Te hiše so tam bile, preden smo gradili mi. Morda je pozidava hiš stara že stoletja. Pomisliti je potrebno, kako postaviti hišo, da bo postala del naselja. Če jo zgradimo daleč vstran od sosedov, na samem, bo naša hiša odtujena od naselja. Vsako naselje ima namreč zaključeno obliko. Poglejte na zemljevid in pomislite, kako bi lahko z vašo hišo pomagali ohraniti obliko naselja.

Hiša na samem Če boste vašo arhitekturo zgradili na samem, boste gotovo vstran od sosedov. Če želimo imeti svoj mir, je to sicer dobro. Vendar pomislimo, kako bi bilo, če bi vsak Slovenec želel hišo na samem. Vsa pokrajina bi bila polna osamljenih hiš.

Hiša blizu sosednjih hiš Zelo pomembno je, da gradimo hiše čim bližje skupaj. Tako ohranimo obliko naselja.

Pomislimo samo, kako prijeten je občutek biti v strnjeni vasi, na trgu, kjer nas obdajajo hiše.

Poleg tega lahko z gradnjo blizu sosednjih hiš veliko prihranimo, ker potrebujemo krajši dovoz in krajše priključke.

pomoč

domov

Kako boste postavili hišo glede na sosednje hiše?

hiša je na samem

hiša je poleg sosednjih hiš

veščkaj

Ko se odločate, kje graditi, pomislite tudi, kako boste spoštovali druge stavbe okrog vaše hiše.

Najlažje je izhajati iz sebe in stavbo postaviti na mestu, kjer se nam zdi najbolj primerno. Vendar imamo okrog sebe tudi sosede, drugo arhitekturo. Te hiše so tam bile že preden smo gradili mi. Morda je pozidava hiš stara že stoletja. Pomisliti je potrebno, kako postaviti hišo, da bo postala

del naselja. Če jo zgradimo daleč vstran od sosedov, na samem, do naša hiša odtujena od naselja. Vsako naselje ima namreč zaključeno obliko.

Poglejte na zemljevid in pomislite, kako bi lahko z vašo hišo pomagali ohraniti obliko naselja.

poglej več primerov

nasveti arhitektov Živa Deu Tradicija je nekaj, na kar se lahko upiramo>>

1

2

3

4

Ira Zorko Učiti se moramo iz tradicije>>

Aleš Vodopivec Spoštujmo prostor okrog sebe >>

5

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

157

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.2.4 Fasada in material fasade

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma fasade, pri vsaki izmed teh možnosti pa izbere eno izmed fasad.

Korak 6 Anketa: stanje slovenske družbe, opredelitev problematike

Fasada je najbolj nazorni pokazatelj, kakšen odnos gojijo naročniki do širšega prostora.

Najlažje in najhitreje jo je mogoče prebarvati in spremeniti glede na popularne trende.

Sicer smo v raziskavi ugotovili, da večina ljudi želi zadržane, zemeljske tone fasade, vendar je dovolj velik odstotek tistih, ki kvarijo že tako načeto enovitost slovenskega prostora.

Urbanistična določila usmerjajo, kakšni barvni toni in materiali fasad naj bi se uporabljali (PUP ali prostorski ureditveni pogoji, ki služijo bolj za usmeritev kakor pa za konkretno regulativo. Nekoliko bolj eksaktno je k temu pristopila domžalska občina, ki je leta 2011 to prepovedala) , vendar ni instance, ki bi to učinkovito nadzirala in sankcionirala. V želji po opaznosti ali poživitvi naročniki spreminjajo svoje hiše v gmote, prebarvane z živimi toni ali neusklajenimi barvnimi kombinacijami (nekateri pisci to upravičeno imenujejo »mavrični terorizem«).

158

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Ko izbirate barvo ali material fasade, pomislite na širši prostor. Da, to je vaša hiša, lahko jo prebarvate kakorkoli. Vendar so okrog vas naselje, sosedje, cerkev, kašča, kozolec, narava, na ves prostor boste vplivali s svojo fasado.

Ko gre gradnja vašega objekta h koncu, je potrebno izbrati tudi barvo fasade. Proizvajalci nam nudijo širok spekter odtenkov s tisoč možnostmi. In potem razmišljamo, kakšno barvo bomo zbrali, medtem ko gledamo male vzorce v katalogu. Vendar hiša ni mali vzorec, je površina več deset kvadratnih metrov fasade, ki bo s svojo barvo sijala daleč naokoli. Zato moramo biti pozorni, kakšno barvo izberemo.

Ko izbiramo barvo in material, ne moremo misliti samo na našo hišo in na našo najljubšo barvo. Okrog hiše so namreč hiše sosedov, podporni zidovi, lope, sodobne stavbe, delavnice, ceste,… Poleg tega pa so tam tudi narava, zemlja, travnik, gozd in drevesa.

Pomisliti moramo, kako bo naša hiša vplivala na prostor. Čeprav je naša hiša res naša last, pa prostor ni nekaj, kar si lastimo mi, temveč pripada vsem. Fasada tudi ni kot obleka, ki jo bomo zamenjali, ko se je naveličamo. Res je, da so obleke, avtomobili, oglasne table ali celo sosedove hiše morda kričečih barv. Vendar je to slab zgled. Ne poskušajmo biti opaznejši od soseda, bodimo raje obzirnejši do prostora.

Z arhitektom se posvetujte glede barve fasade.

Poslikajte vaše zemljišče od daleč in blizu in od njega zahtevajte, da naredi barvne študije.

Ko boste hišo enkrat prebarvali, bo namreč prepozno.

Ometana fasada ali fasadni sistem Za izbiro barve fasade ni dovolj, da si rečete: »Turkizno modra je moja najljubša barva, tak imam avto, zakaj ne bi tako prebarval tudi hiše«. Prav tako je zgrešeno razmišljanje, ko po ugotovitvi, da smo zgradili »preveč običajno hišo«, sklenemo: »Dajmo te okenske obrobe malo poživiti z zeleno, da ne bo tako pusto.« Predstavljajmo si, kakšen bo videti prostor, če bi vsi razmišljali tako. Slovensko podeželje bi bilo še bolj podobno razglašeni barvni paleti.

S slabo izbrano barvo vizualno onesnažimo prostor. Bi nam ustrezalo, če bi na primer vsi iz svojih dnevnih sob predvajali zelo glasno glasbo? Saj to je vendar njihova dnevna soba.

Lahko delajo, kaj hočejo? Vendar pa prostor ni njihov, zato ga ne bi smeli zvočno onesnaževati.

Tako kot prostor tudi ni naš, ko barvamo fasado v žive tone in ga barvno onesnažujemo.

Zato je treba izbrati v paleti zemeljskih tonov.

Te barve izhajajo iz tradicije. Žive barve so umetne, pastelne odtenke rjave in rumene pa so znali izdelati že naši kmetje iz naravnih sestavin. Izberite tako barvo, da bo vaš objekt nevtralen v prostoru. Opazen naj bo zaradi dobre arhitekture in urejene okolice, ne pa zaradi barve. Živa barva je le hiter in cenen način, da naredimo našo arhitekturo opaznejšo.

domov

pomoč

Kakšno fasado želite?

ometana fasada

drug materal fasade

kombinacija materialov

izberi Ko izbirate barvo ali material fasade, pomislite o širšem prostoru. Da, to je vaša hiša, lahko jo prebarvate kakorkoli. Vendar je okrog vas naselje, sosedi, cerkev, kašča, kozolec, narava in na vse to boste vplivali z vašo fasado.

Ko gre gradnja vašega objekta h koncu, je potrebno izbrati tudi barvo fasade.

Proizvajalci nam nudijo širok spekter odtenkov s tisoč možnostmi. In potem razmišljamo, kako barvo bomo zbrali, med tem ko gledamo male vzorce v katalogu. Vendar hiša ni mali vzorec, je površina

več deset kvadratnih metrov fasade, ki bo s svojo barvo sijala daleč naokoli. Zato moramo biti pozorni, kako barvo izberemo.

Ko izbiramo barvo in material, ne moremo misliti samo na našo hišo in na našo najljubšo barvo. Okrog hiše so namreč hiše sosedov, podporni

poglej več primerov

nasveti arhitektov Živa Deu Material fasade>>

1

2

za vašo regijo je značina fasada alpske hiše

3

4

Aljoša Dekleva Material kot ovoj stavbe. Tradicija in modernost>>

Ljubo Mišič Oblečimo stavbe v lepo obleko>>

5

Bogdan Reichenberg Fasadni ovoj in njegova pojavnost>>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

159

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.2.4 Fasada in material fasade

Drugi materiali fasade Poleg ometanih fasad in modernih fasadnih sistemov pa obstajajo tudi drugi materiali, primerni za fasado. Stoletja se je zaradi svoje odpornosti uporabljal kamen za cokel, ometan pa je bil le zgornji del hiše. Alpske hiše so bile velikokrat skoraj v celoti lesene. Tudi danes sta les in kamen materiala, ki ju je mogoče uporabiti za lepo arhitekturo.

Mnogi delamo napako, da na fasado položimo kamen, ki je uvožen iz tujine ali celo iz daljnih dežel. Cokel, obrobe ali celotne stranice oblačimo v fino rezan kamen iz Kitajske, ker je to moderno. Še slabše izgledajo umetne plošče, na katere s tiskalnikom natisnejo sliko v imitaciji kamna. Fasada ni obleka, ki bi se ravnala po modi, saj bo ostala dolga leta. Zakaj ne bi raje izdelali cokla iz masivnega lokalnega kamna, ki bo na pogled prijetnejši in naravnejši, hkrati pa se bo lepo vklopil v okolje.

Tudi les je material, ki lahko dolga leta krasi našo fasado in jo varuje pred vremenskimi vplivi.

Danes napačno mislimo, da se les prehitro stara in da ga je treba preveč vzdrževati.

Pravilno obdelan in negovan les ne potrebuje barvanja in lakiranja. Zdrži lahko desetletja. S svojim sivenjem naši hiši daje dostojanstven in naraven videz. Ob uporabi kamna in lesa lahko ustvarimo zelo sodobno arhitekturo.

O tem vprašajte svojega arhitekta in poiščite možnosti, kako vašo fasado narediti zanimivo z materiali, ne s kričečo barvo.

160 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

domov

pomoč

Izberite želeno barvo fasade izberete lahko več možnosti

Za izbiro barve fasade ni dovolj, da si rečete: »Turkizno modra je moja najljubša barva, tak imam avto, zakaj ne bi tako prebarval tudi hiše«. Prav tako je zgrešeno razmišljanje, ko po ugotovitvi, da smo zgradili »preveč običajno hišo«, sklenemo: »Dajmo te okenske obrobe malo poživiti z zeleno, da ne bo tako pusto.« Predstavljajmo si, kako bi izgledal prostor, če bi vsi razmišljali tako. Slovensko podeželje bi bilo še bolj podobno

shrani

izvozi barve | več materialov | poglej primere

shrani

Izberite želene materiale fasade izberete lahko kombinacijo dveh

kamen poglej več možnosti>> poglej primere>>

rjavo železo poglej več možnosti>> poglej primere>>

opeka

omet

les

poglej več možnosti>> poglej primere>>

poglej več možnosti>> poglej primere>>

poglej več možnosti>> poglej primere>>

Poleg ometanih fasad in modernih fasadnih sistemov pa obstajajo tudi drugi materiali, primerni za fasado. Stoletja se je zaradi svoje odpornosti uporabljal kamen za cokel, ometan pa je bil le zgornji del hiše. Alpske hiše so bile velikokrat skoraj v celoti lesene. Tudi danes sta les in kamen materiala, ki jo je mogoče uporabiti za lepo arhitekturo.

Veliko nas dela napako, da na fasado položimo kamen, ki je uvožen iz

1

2

3

4

5

6

161

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.2 Stavba in neposredna okolica – notranji dejavniki uporabnosti. Tako recimo velikokrat sploh ni oken na strani z najlepšim pogledom. Pogosto so na fasado nameščena mala in neuporabna okna, nezadostna strešna okna in frčade. Zato, ker naročnik razmišlja samo hiši, ne pa njenem odnosu z okolico, zanj pogledi niso pomembni.

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

Povezava: Anketa:

opredelitev

problematike,

naročniki se ne posvečajo pogledom in svetlobi

Prejšnji koraki kreativnega vmesnika so naročnikom pomagali, da so se odločali o odnosu stavbe do prostora, torej o njeni postavitvi v prostor. V tem poglavju pa bi jih izobraževali o tem, kakšen je odnos stavbe same do okolice, kaka je njena relacija med zunanjostjo in notranjostjo. Zanimajo me torej »notranji dejavniki« odnosa stavbe z okolico (torej dejavniki, ki so povezani s samo arhitekturo hiše) .

1. 3.1 Pogledi iz hiše Korak 8 Relacija med notranjostjo in zunanjostjo je arhitekturna kvaliteta, ki se ji slovenski naročnik ne posveča. Večinoma razmišlja o zunanjem videzu, o likovnem pozicioniranju oken na fasado (ob analizi primerov vidimo, da ni osnovnega koncepta, ki bi velikost oken povezoval na primer s pogledi) , ne pa o

162 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Ne razmišljajte samo o zunanjem videzu vaše hiše.

Večino časa boste v njej, ne izven nje. Pogledi iz hiše so stik z zunanjim prostorom.

Hiša brez pogledov je kot bunker, ki se zapira pred zunanjostjo.

Preživite eno uro na vaši parceli. Usedite se na tla in razmislite, kaj so tiste lepote, ki bi jih bilo vredno videti. Imate pogled na lep gozd, cerkvico ali mestno silhueto? Morda je ob vznožju parcele lep travnik s potokom? Vsak prostor, vsaka parcela ima kvalitete, ki jih je vredno izkoristiti. Predstavljajte si, da boste iz naslanjača vaše dnevne sobe kakor sliko vsak dan videli enega izmed teh motivov.

O pogledu skozi okna je zato vredno razmisliti.

Namesto da se ukvarjate s tem, kako bo fasada videti s ceste ali ulice, pomislite, kje bi si zagotovili tisti lepi pogled skozi veliko okno na zunanji svet.

Razmislite, kje želite, da se bo vaša hiša odprla zunanjosti in svetlobi. Ne ustvarjajte temnih prostorov z malimi okni tam, kjer boste preživeli večino svojega časa. Naj bo vsaj vaš dnevni prostor osvetljen z naravno svetlobo skozi vse leto.

Stavba ima mala okna in je brez pogledov Najcenejša rešitev je, da v hišo vgradite mala okna. S tem boste imeli tudi manjše toplotne izgube. Vendar pomislite, če res želite imeti temen prostor brez pogledov. Mala okna prepuščajo zelo malo svetlobe, še posebej, če jih okrasimo še z zavesami. Sončna svetloba pa je kvaliteta, ki omogoči, da naš prostor »zadiha«, nas pa obda s pozitivno energijo.

Mala okna pa ne blokirajo samo svetlobe.

Zakaj bi hoteli svojo hišo zapreti pred okolico, da bi potem vse življenje gledali prazno steno namesto lepega drevesa ali drugega motiva v okolici? Ne nasedajte tipskim projektom, ki niso prilagojeni razmeram vaše parcele.

Stavba ima tudi večja okna in išče poglede Veliko bolje je, če pomislite, kje želite svojo hišo odpreti pogledom in svetlobi. Sploh ni nujno, da je polna velikih panoramskih oken.

Spalnice, stranišča in kopalnice so lahko brez velike količine svetlobe. Pomembno je predvsem, da si v vaših najljubših prostorih, knjižnem kotičku, kuhinji, dnevni sobi ali morda delavnici, zagotovite obilo sončne svetlobe in pogled v okolico. Razmislite o ambientu vašega najljubšega prostora in se posvetujete z arhitektom.

pomoč

domov

Želite v vaši hiši poglede v okolico?

Hiša ima mala okna in nima pogledov

Hiša ima velika okna in ima poglede

všečkaj Hiša ima tudi večja okna, zato ima poglede Veliko bolje je, če pomislite, kje želite vašo hišo odpreti pogledom in svetlobi. Sploh ni nujno, da je polna velikih panoramskih oken. Spalnice , stranišča in kopalnice so lahko brez velike količine svetlobe. Pomembno je predvsem, da si v vaših najljubših prostorih, knjižnem kotičku, kuhinji, dnevni sobi ali morda delavnici, zagotovite obilo sončne svetlobe in pogled v okolico. Razmislite o ambientu vašega najljubšega prostora in se posvetujete z arhitektom.

poglej več primerov

nasveti arhitektov Živa Deu Material fasade>>

1

2

3

4

Aljoša Dekleva Material kot ovoj stavbe. Tradicija in modernost>>

Ljubo Mišič Oblečimo stavbe v lepo obleko>>

5

Bogdan Reichenberg Fasadni ovoj in njegova pojavnost>>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

163

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.3.2 Prostori in zunanjost

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

Korak 9 Odnos stavbe med zunanjostjo in notranjostjo je mogoče okrepiti z organizacijo prostorov.

Eno so pogledi v zunanjost, o katerih smo govorili prej, drugo pa je dejansko prehajanje prostorov v zunanjost. Za trdno relacijo z okolico se morajo prostori nadaljevati v zunanji prostor. Hiša mora omogočati bivanje zunaj.

Posebej je to pomembno pri individualni arhitekturi, ki ima zmeraj na voljo nek zasebni zunanji prostor. Slovenski naročniki se ne ukvarjajo s tem ali pa niso bili poučeni, da so lahko notranji prostori podaljšani v zunanjost hiše. Enako lahko trdimo tudi za povprečne arhitekturne pisarne. Za njih je hiša en svet (odsotna je že najosnovnejša povezava hiše z okolico, kaj šele, da bi govorili o artikulaciji prostorov, ki omogoča neomejeno prehajanje med zunaj in znotraj), zamejen s stenami, okolica pa drugi svet. Med njima razen morda manjše terase ni nobene trdnejše relacije.

164 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Ne razmišljajte samo o notranjosti vaše arhitekture.

Pomislite, kako bi izkoristili tudi zunanjost hiše. Dnevna soba se lahko podaljša na teraso, spalnica na vrt, igralnica na travnik. Tudi zunanjost lahko postane eden izmed prostorov.

Ko boste postavili hišo, vam bo na parceli ostalo veliko praznega prostora. Tudi ta prostor je treba izkoristiti. Gotovo si boste nekje urediti vrt, drugje skalnjak, cvetlično gredo ali otroško igrišče. Vendar lahko postane ta okolica tudi podaljšek vaše hiše. Kaj to pomeni? Pomislite, da bi se vaša dnevna soba poleti podaljšala na vrt, ki ste si ga uredili. Ali pa da se bi knjižni kotiček nadaljeval kar v cvetlični gredi, kjer bi lahko poleti prebirali literaturo ali poslušali glasbo. Zamislite si kvaliteto letne kuhinje z jedilnico kar na vrtu, kjer bi lahko ob sončnem vremenu v naravi jedli kosilo. Prostor okrog vaše hiše lahko postane nadaljevanje prostorov, ki so znotraj hiše. O tem se posvetujte z arhitektom in mu omenite, kateri prostor želite povezati z naravo in okolico.

Prostori hiše niso povezani z zunanjostjo Po navadi, ko gradimo hišo, sploh ne pomislimo, kako bodo prostori povezani z zunanjostjo.

Zanima nas velikost dnevne sobe in jedilnice, povemo tudi, kje želimo imeti spalnice. O naši hiši razmišljamo kot o svojem svetu, ki nima povezave z okolico. Kaj se zgodi, ker na to nismo mislili? Ko začnejo sijati prvi sončni žarki, moramo skozi stranski vhod okrog cele

hiše, da lahko uživamo na vrtu. Če želimo poleti zunaj pojesti kosilo, moramo obrok nesti skozi vso hišo. Na stran hiše z lepim pogledom, kjer je naša spalnica, nimamo izhoda, da bi lahko zunanji prostor izkoristili kot teraso. Taka hiša ni povezana z zunanjim prostorom.

Prostori hiše so povezani z zunanjostjo Ko se boste odločali o tem, kje želite posamezne prostore, pomislite tudi, kako bi jih povezali z zunanjostjo. Z arhitektom se posvetujte, kam hočete umestiti izhode v zunanjost. Priročna je povezava kuhinje z vrtom, da lahko povrtnine prinesete naravnost na pult. Dnevno sobo je nujno povezati s teraso, ki se poleti lahko z vrtno garnituro spremeni v veliki dnevni prostor, ta pa se nadaljuje v naravo. Pomislite, kako bi lahko z zunanjostjo povezali spalnice, knjižnice, otroške kotičke in to omenite arhitektu. Povezave so lahko tudi vizualne, z okni in pogledi. Skupaj z izbranim arhitektom ugotovite, kako bi lahko v svoji hiši pričarali občutek, da ste povezani z okolico.

pomoč

domov

Želite, da so prostori povezani z zunajostjo?

Prostori hiše niso povezani z zunanjostjo

Prostori hiše so povezani z zunanjostjo

izberi Želim prostore, ki so povezani z zunanjostjo Veliko bolje je, če pomislite, kje želite vašo hišo odpreti pogledom in svetlobi. Sploh ni nujno, da je polna velikih panoramskih oken. Spalnice , stranišča in kopalnice so lahko brez velike količine svetlobe. Pomembno je predvsem, da si v vaših najljubših prostorih, knjižnem kotičku, kuhinji, dnevni sobi ali morda delavnici, zagotovite obilo sončne svetlobe in pogled v okolico. Razmislite o ambientu vašega najljubšega prostora in se posvetujete z arhitektom.

poglej več primerov

nasveti arhitektov Saša Ostan Zunajost in notranjost>>

1

2

3

4

Marko Studen Naj se naša hiša poveže z okolico>>

Jurij Sadar Atrij kot podaljšek zunanjosti>>

5

Vasa Perovič Arhitektura in odnos z zunanjim prostorom>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

165

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.3.3 Hiša in okenske odprtine

V svojo hišo lahko okna vgradite na klasičen način, vendar je mogoče prostore osvetliti tudi drugače.

Hodnik mansarde lahko osvetlite s svetlobnikom, klet s »svetlobno režo«, v dnevni sobi pa lahko okno skrijete za rob.

Korak 9 Naročnik povprečne slovenske individualne arhitekture na okenske odprtine in svetlobo gleda zelo pragmatično. V večini primerov uporablja klasična okna in frčade, redkejša je vgradnja večjih okenskih odprtin ali panoramskih stekel. Najdlje, ko govorimo o svetlobni kvaliteti, sežejo vse bolj popularni zimski vrtovi, ki pa so oblikovno in funkcijsko zelo vprašljivi. Ta korak naročnika spodbuja, da razmisli tudi o drugih, difuznih načinih osvetljevanja. (Torej načinih, ki izkoriščajo tudi posredno sončno svetlobo) V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

166 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Vsi poznamo klasična okna z debelejšim okenskim okvirjem, ki se odpirajo. To je način, kako najenostavneje osvetliti vašo arhitekturo in omogočiti prezračevanje. Vendar obstajajo tudi drugi načini, kako v prostor spustiti pritajeno, indirektno svetlobo. Z arhitektom razmislite, kako bi lahko ambient v prostoru naredili zanimivejši z uporabo naravne svetlobe.

Klasična okna in običajna svetloba Klasična okna so preverjena in uporabna rešitev. Zato tudi zahtevajo najmanj premisleka.

Ko ste pomislili na okna svoje hiše, ste verjetno videli okno, panoramsko okno, strešno okno ali frčado. Tak način osvetljave prostora je klasičen in z njim ne morete narediti napake, vendar je v vaši hiši mogoče dodati še nekaj več.

Poleg običajne svetlobe tudi ambientalna svetloba Poleg direktne svetlobe, ki posije skozi okno, obstaja tudi veliko načinov, kako prostore osvetliti indirektno, torej posredno. Določena okna lahko skrijemo pred pogledi, tako da bo svetloba »prihajala izza kota«. Ni nujno, da imamo v stranišču in kopalnici malo okence pod stropom. Podolgovato okno lahko skrijemo v nišo, tako da bomo varni pred zunanjimi pogledi, hkrati pa si zagotovimo svetlobo.

Hodnik med sobami, ki bo ostal temen, lahko

osvetlimo z nadsvetlobo. To naredimo tako, da tik pod stropom stene sobe vgradimo podolgovato okno. Mansardo lahko osvetlimo s svetlobnikom, ki razprši svetlobo po prostoru.

Razmislite, katere prostore bi radi osvetlili na premišljen način in omenite to svojemu bodočemu arhitektu.

pomoč

domov

Kakšna okna in svetlobo želite?

Klasična okna in običajna svetloba

Običajna svetloba in ambientalna svetloba

izberi Želim hišo, ki ima tudi ambientalno svetlobo Poleg direktne svetlobe, ki posije skozi okno, obstaja tudi veliko načinov, kako prostore osvetliti indirektno, torej posredno. Določena okna lahko skrijemo pred pogledi, tako da bo svetloba »prihajala izza kota«. Ni nujno, da v stranišču in kopalnici potrebujemo malo okence pod stropom.

Podolgovato okno lahko skrijemo v nišo, tako da bomo varni pred zunanjimi pogledi, hkrati pa si zagotovimo svetlobo. Hodnik med sobami, ki bo ostal temen, lahko osvetlimo z nadsvetlobo. To naredimo tako, da tik

poglej več primerov

nasveti arhitektov Saša Ostan Zunajost in notranjost>>

1

2

3

4

Marko Studen Naj se naša hiša poveže z okolico>>

Jurij Sadar Atrij kot podaljšek zunanjosti>>

5

Vasa Perovič Arhitektura in odnos z zunanjim prostorom>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

167

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

2.1 Stavbni volumen

Problem

izven

volumen

stavbe

obsega

raziskave:

določijo

na

Naročniki

podlagi

želje

po zunanjem videzu ali pa oblika dobesedno izhaja iz pozicije notranjih prostorov,

anketa:

razgibanost volumna

Artikulacija stavbnega volumna je odvisna od več med seboj prepletenih dejavnikov.

Povprečna slovenska individualna hiša je volumensko razgibana zaradi naročnikovih formalističnih želja po oblikovanju. (Želja po »zanimivosti« in prikupnost, ki se sprevrača v fraktalno razdrobljene forme, od večkotnih streh do večkotnih frčad in še dlje, do večkrat obrobljenih oken…)

Poleg tega k njeni artikulaciji prispeva tudi nenehno transformiranje, dozidavanje in adaptacije hiše, saj je namenjena bivanju več generacij ali je bila grajena fazno. (Faz dozidave hiše ni težko ločiti, saj je vsak novi prizidek likovno drugačen od prejšnjega.) Ob pregledu slovenskega prostora lahko ugotovimo, da je razgibanost volumna velikokrat pretirana in neskladna. Stavbni volumen je mnogokrat predimenzioniran, saj presega potrebe

168 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

prebivalcev in merilo naselja. Zato je namen tega poglavja naročnike osvestiti o pomenu oblike stavbnega volumna.

2.1.1 Oblika volumna

stavbnega

Korak 10 Namen koraka je, da naročniki razmislijo o tem, kakšno obliko stavbe si želijo. Pomembno je poudariti dejstvo, da oblika stavbe nastane zaradi njene funkcije in da mora imeti vsaka odločitev svoj tehtni razlog. Spodbuditi jih želim, da razmislijo o posledicah, ki jih ima lahko pretirana artikulacija za prostor in funkcijo stavbe. Pomembno je, da naročnik sam razmisli o logiki oblikovanja volumna, ne samo o končni formi.

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

domov

pomoč

Kakšno obliko hiše želite?

enostavba oblika

hiša iz več hiša razgibane enostavnih oblik oblike

Klasična okna in običajna svetloba

Običajna svetloba in ambientalna svetloba

izberi Želim hišo, ki bo enostavne oblike Mnogi so mnenja, da so »kockaste« hiše stvar arhitektov, ki bi radi gradili »moderno« arhitekturo. Vendar je preprosta oblika hiše brez robov, dodatkov kot so nadstrešnice in prizidki zelo uporabna in izhaja že iz tradicionalne slovenske arhitekture. »Škatlasto« hišo je najlažje zgraditi, porabili bomo tudi najmanj materiala. Poleg tega pa bomo imeli manj toplotnih izgub. Zato lahko s hišo pravilne oblike prihranimo. Mnogi mislijo, da je hiša kockaste oblike dolgočasna. Pa je res? Poglejmo lepa

poglej več primerov

nasveti arhitektov Saša Ostan Zunajost in notranjost>>

1

2

3

4

Marko Studen Naj se naša hiša poveže z okolico>>

Jurij Sadar Atrij kot podaljšek zunanjosti>>

5

Vasa Perovič Arhitektura in odnos z zunanjim prostorom>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

169

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

prostor in se vprašamo: »Kako bi se moja hiša najbolje zlila z okoljem?«. Ne moremo zgraditi kocke, če nikjer v okolici ni kocke. Prav tako ne moremo zgraditi stolpa, ker naša hiša ni grad in ne cerkev. Za vsako odločitev o obliki hiše se namreč moramo vprašati: »Ali bo ta odločitev pripomogla k uporabnosti hiše in ali bo ustrezala prostoru«. Vedno moramo pomisliti, kake posledice bo neki dodatni prostor ali prizidek pustil na obliki hiše. Ta razmislek bo za vas opravil izbrani arhitekt, vendar mu morate pomagati in ga usmeriti.

Oblika vaše hiše mora biti lepa na pogled, a tudi uporabna.

Ne morate se takoj odločiti, da želite razgibano hišo ali morda hišo v obliki kocke.

Razmislite, kakšne prostore želite imeti v hiši, nato pa ugotovite, ali bi ta oblika ustrezala naselju, okolju okrog vas.

Velikokrat zmotno mislimo, da lahko pogledamo v katalog tipskih hiš in rečemo: »Tako obliko hiše hočem.« Tega ne moremo reči. Zakaj?

Oblika hiše namreč izhaja iz uporabnosti, zato ne moremo kar posnemati neke hiše, ki nam je všeč. Najprej moramo ugotoviti, kake prostore si želimo imeti v naši novi arhitekturi.

Potem si zamislimo, kako se bodo ti prostori nadaljevali na terase, v zunanjost in kam bodo gledali. Zatem pa pogledamo v okoliški

170 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Pravilna, pravokotna oblika hiše Mnogi so mnenja, da so »kockaste« hiše stvar arhitektov, ki bi radi gradili »moderno« arhitekturo. Vendar je preprosta oblika hiše brez robov, dodatkov, kot so nadstrešnice in prizidki, zelo uporabna in izhaja že iz tradicionalne slovenske arhitekture. »Škatlasto« hišo je najlažje zgraditi, porabili bomo tudi najmanj materiala. Poleg tega pa bomo imeli manj toplotnih izgub. Zato lahko s hišo pravilne oblike prihranimo. Mnogi mislijo, da je hiša kockaste oblike dolgočasna. Pa je res?

Poglejmo lepa stara naselja, kjer so hiše ena poleg druge zložene kakor škatlice in skupaj oblikujejo prostor, ki je privlačen in daleč od dolgočasnega. +manj toplotnih izgub +enostavna izvedba -nimamo možnosti za terase, balkone, nadstreške -oblika deluje »dolgočasno«, brezizrazno v prostoru Hiša, sestavljena iz več pravilnih oblik Vsaka hiša potrebuje balkone, terase, nadstrešnice. To so prostori, ki jih bomo pogosto uporabljali. Vendar ni nujno, da za to zgradimo nadstrešek ali veliko teraso, ki štrli iz hiše. Veliko lahko naredimo z arhitekturo. Kaj to pomeni? Našo bodočo hišo lahko na primer sestavimo iz dveh ali več »škatel«. Spodnja »škatla« pritličja je lahko večja kot zgornja »škatla« nadstropja. Tako bomo dobili možnosti za velike in lepe terase. Mogoče lahko zgornje

nadstropje malo »pogleda čez spodnje« in dobili bomo veliko nadstrešnico, ne da bi za to morali zgraditi nadstrešek. Z domiselno arhitekturno obliko lahko dosežemo lepe ambiente in zelo uporaben prostor. Opozorite arhitekta, da želite, da se ukvarja tudi s tem. +možnosti za velike terase in nadstreške +oblika deluje razgibano, »zanimivo« v prostoru -težavnejša izvedba Razgibana hiša Če smo se že kdaj sami lotili razmišljanja, kakšno hišo bi želeli, smo na papir najprej narisali pravokotnik za dnevno sobo, nato zraven še en pravokotnik za jedilnico in kuhinjo.

Kasneje smo dodali še druge pravokotnike za prostore, spalnice in balkone. Od znotraj je bil prostor uporaben, hiša pa je od zunaj delovala kot ameba, ki ji je nekdo dodal prostor zraven prostora. Zato moramo vedno, ki so narišemo prostore znotraj, paziti tudi na to, kako bo naša hiša videti od zunaj.

Tudi kadar je naša hiša preveč »dolgočasna«, se mnogi med nami odločijo, da bi jo »okrasili« z nadstrešnicami, malimi strešicami nad okni, frčadami na strehi. Marsikdo krovcu naroči, naj tu in tam doda še kak stolpič s konico na vrhu.

Ali opozori fasaderja, naj naredi obrobe okrog oken.

Kaj se zgodi potem? Taki hiši ne morete nič več dodati, ne da bi delovala kičasto. Take hiše niti ne morete prizidati. Ker je tloris hiše »amebaste«, zavite in nepravilne oblike, je prisotnih veliko toplotnih izgub. Poleg tega pa je potrebno odšteti veliko denarja za komplicirane detajle stikov vseh streh, strešic in nadstreškov, ki sčasoma začnejo tudi puščati.

Za vsak dodatek se zato moramo vprašati, kako bo prispeval k uporabnosti hiše. Pri zamisli hiše moramo slediti eni ideji, ne pa dodajati različne elemente enkrat tu in drugič tam.

-več stroškov -velike toplotne izgube -neskladno s prostorom

»Menim, da je z dolgotrajnim dialogom ljudem mogoče odpreti oči, izboljšati arhitekturo in vzpostaviti najpomembnejše: zaupanje.« Aleš Vodopivec (intervju, marec, 2013)

„

Slika 64: Hiša XXS, Dekleva & Gregorič arhitekti Tekstura fasade.

171

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

2.1.2 Fleksibilnost stavbnega volumna

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

Omogočite, da se bo vaša hiša lahko prizidala ali nadzidala.

Morda boste del hiše odstopili svojim otrokom.

Pomembno je, da se vaša hiša lahko prilagodi vsem vašim potrebam.

Korak 11 Slovenska hiša je, kakor smo ugotovili, grajena za več generacij. Če hoče slediti spreminjajočim se razmeram, se mora transformirati.

Fleksibilnost arhitekture, ki je bila zasnovana že v temeljni ideji, omogoča, se bo lahko prilagajala novim funkcijam. Vendar v povprečni slovenski arhitekturi naročnik ne razmišlja o tem, da bo to hišo morda uporabljal kdo drug ali da jo bo kdaj v prihodnosti potrebno adaptirati, mogoče del celo porušiti. Dokaz za to so funkcionalno in oblikovno nesprejemljivi objekti, ki so bili čez čas neprestano spreminjani brez ozira na skupno idejo. Ko se pojavi potreba po novih ali drugačnih prostorih, naročniki in samograditelji brez premisleka kjerkoli dodajajo prizidke.

Namen tega koraka je naročnikom razložiti, da je potrebno omogočiti fleksibilnost volumna in o možnosti za spremembe razmisliti že na začetku.

172 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Vašo hišo seveda gradite najprej za svoje potrebe. Vendar nikoli ne veste, če jo boste kdaj morali prilagoditi. Lahko se zgodi, da bodo k vam prišli živet stari starši. Morda si bodo vaši otroci, ko odrastejo, pri vas naredili svoj dom.

Del hiše boste morda kdaj želeli prodati ali narediti dva ločena vhoda. O tem premislite s svojim arhitektom že sedaj, kajti po izgradnji je lahko prepozno.

Hiša, ki jo težko prizidamo Veliko hiš je grajenih tako, da jih je težko spreminjati. V primeru, da prej nismo mislili na to, da bo hišo kdaj potrebno dozidati ali prezidati, lahko naletimo na težave. Zakaj?

Recimo, da se pojavi potreba po dodatnih dvajsetih kvadratih za sobo še enega otroka in igralnico. Nekje bo potrebno k hiši dodati prizidek. Mi pa imamo na eni strani hiše garažo, na drugi velik pokrit vhod, na tretji kopalnico in stranišče, zadnja stran pa je obrnjena na sever. Kam bomo postavili novo sobo? Ali pa, da imamo hišo z visoko in strmo streho, šesterokotne oblike, tako kot v ameriških filmih. Če bomo morali k hiši postaviti garažo, ni možnosti, da bomo zanjo našli streho. Nobena streha se namreč ne bo ujela z obstoječo šesterokotno streho naše hiše.

Hiša, ki ima prostore neurejeno nametane,

in hiša, ki je polna balkonov, pokritih vhodov, nadstrešnic in ima zelo komplicirano streho, se bo zelo težko prilagajala novim potrebam. Vsak poseg bo še dodatno poslabšal njeno podobo.

Hiše z razgibanimi oblikami in neurejeno nametanimi prostori je težko prizidati.

Hiša, ki jo enostavno prizidamo Zelo enostavno se prizidajo hiše, ki imajo prostore, urejene po sklopih. Kaj to pomeni?

Spalnice so lahko na enem delu hiše, dnevna soba z jedilnico pa na drugem. Ko gradimo prizidek, se tisti del hiše s spalnicami samo podaljša. Ko se recimo pojavi želja po garaži, bomo veliko lažje prizidali garažo, če smo si v hiši zamislili še en stranski vhod. Več vhodov poveča funkcionalnost hiše in omogoča, da dodamo nove prostore, ne da bi morali spreminjati notranjo ureditev.

Dosti lažje je prizidati hišo, ki ima enostavno, pravilno obliko, saj poleg nje le dodamo še eno »škatlo« prizidka, videz pa bo ostal nespremenjen. Enako je s streho. Preprosto dvokapno streho samo podaljšamo v prizidek.

Veliko bolje je, da pomislimo, katere potrebe se lahko pojavijo v prihodnosti. Seveda tega ne moremo natančno vedeti, vendar pa lahko predvidimo, da se bodo nekje dodale še kaka soba, delavnica ali garaža. O tem se pogovorite z vašim arhitektom.

pomoč

domov

Želite, da bo vašo hišo mogoče prizidati?

Hišo je težko prizidati

Hišo je enostavno prizidati

izberi Želim, da bo mojo hišo mogoče enostavno prizidati Veliko bolje je, da pomislimo, kaj bodo tiste potrebe, ki se lahko pojavijo v prihodnosti. Seveda tega ne moremo natančno vedeti, vendar pa lahko predvidimo, da se bo nekje dodala še kaka soba, delavnica ali garaža.

Zelo enostavno se prizidajo hiše, ki imajo prostore urejene po sklopih.

Spalnice so lahko na enem delu hiše, dnevna soba z jedilnico pa na drugem. Ko gradimo prizidek, se tisti del hiše s spalnicami samo podaljša.

Ko se recimo pojavi želja po garaži, bomo veliko lažje prizidali garažo, če

poglej več primerov

nasveti arhitektov Saša Ostan Zunajost in notranjost>>

1

2

3

4

Marko Studen Naj se naša hiša poveže z okolico>>

Jurij Sadar Atrij kot podaljšek zunanjosti>>

5

Vasa Perovič Arhitektura in odnos z zunanjim prostorom>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

173

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

2.2. Prostori Problem izven raziskave: prostori povprečne individualne

slovenske

hiše

so

slabo

zasnovani

Podobno relacijo, kot imata povprečni naročnik in arhitekt do oblike stavbnega volumna, gojita tudi do prostorov znotraj hiše. Ko analiziramo slabo zasnovane tlorise hiš, lahko opazimo dva vzorca. En del tlorisov je nastal tako, da je bil najprej začrtan neki izhodiščni, najpogosteje pravokotni obod. V ta obod so nato naloženi prostori različnih dimenzij in oblik. Prazen prostor med pravokotniki postane dnevna soba, v kotih in robovih, »ostankih«, pa nastane veliko neizkoriščenega prostora. Torej je taka hiša nastala od zunaj navznoter. (Ta trend lahko opazimo ob pregledu forumov na spletu, kjer samograditelji objavljajo rešitve, ki so jih narisali. Nič drugačne niso realizacije »PGD« arhitekturnih pisarn v manjših krajih.)

Drugi način razmišljanja predstavlja tloris, kjer so bili različni prostori najprej postavljeni eden zraven drugega, obod stavbe pa nastane kasneje kot posledica kompozicije prostorov.

Torej je hiša nastala od znotraj navzven. Oba principa privedeta do organizacijskih nesmislov in manjše kvalitete arhitekture.

V tem poglavju bi ljudi rad poučil o pomenu položaja, velikosti in povezanosti prostorov in naročnike spodbudil, da razmislijo predvsem o njihovi uporabi in prostoru.

2.2.1 Velikost prostorov Korak 12 Eden izmed ključnih problemov slovenske hiše je ta, da je predimenzionirana. (Ob analizi podatkov sem ugotovil, da je povprečna velikost enodružinske hiše med 2008 in 2011

174 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

presegala 250m2, kar povprečno znaša 50m2 na prebivalca. Vir: Statistični urad Republike Slovenije) Kljub recesiji graditelji postavljajo hiše, ki so prevelike (kljub temu da je povprečna velikost hiše lani padla za 10m2). Slovenski naročnik je še zmeraj prepričan, da se razkošje hiše meri v njeni velikosti, kar se pozna tudi na velikih prostorih. Ob pregledu načrtov hiš, ki se gradijo, naletimo na ogromne otroške spalnice, velike kopalnice, na velike nedefinirane prostore brez funkcije.

Drug problem so razmerja med prostori.

Večkrat je dnevna soba enako velika kot spalnica staršev, velikost kopalnice lahko presega kvadraturo otroške sobe, ipd. Zaznamo lahko, da pri povprečnem naročniku velikost prostora ni povezana s pomenom bivalnega prostora.

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

Razkošje ni v velikosti prostorov.

Razkošje arhitekture je v tem, kako so ti prostori zasnovani.

Premislite, kateri prostori so za vas pomembni in kateri manj in temu prilagodite njihovo velikost.

Da je hiša razkošna, če je velika, misli veliko slovenskih naročnikov. Zidajo ogromne otroške sobe, dnevne sobe čez polovico nadstropja, kopalnice v velikosti tretjine dnevne sobe…

Potem pa se zgodi, da je v otroški sobi, veliki trideset kvadratov, ena mala postelja, omara, na tleh leži nekaj igračk, ves ostali prostor pa je prazen. Marsikdo ima v veliki kopalnici v enem kotu tuš, tri metre stran WC in bide, v drugem

kotu pa kopalno kad. Na sredini pa zeva velik prazen prostor. Ljudje za bivanje potrebujemo veliko manj prostora, kot si mislimo. Preveliki postori delujejo neprijetno in prazno. Velikost prostorov nikakor ne pomeni, da smo ustvarili kvalitetno arhitekturo. Z arhitektom se moramo posvetovati, kateri postori so za nas pomembni in kateri ne in na podlagi tega določiti kvadrature.

Neprilagojena velikost prostorov Ko se odločamo o prostorih, si mnogi rečemo: »V svoji arhitekturi želim zares veliko spalnico.« Potem se spomnimo še, da potrebujemo še veliko kopalnico. Zatem želimo še obsežno vinsko klet za prijatelje. Problem pa je, da si ne moremo privoščiti hiše, kjer bi bilo vse veliko.

Zato se zgodi, da imamo sicer nekaj velikih prostorov, otroška spalnica, dnevna soba, jedilnica in kuhinja pa so premajhne. Za povrh vsega pa prostore povezuje dolg in neosvetljen hodnik.

Taka zasnova je neuporabna, poleg tega pa tudi arhitekturno slaba.

Velikost prostorov glede na potrebe Če želimo zadovoljiti potrebe svoje družine, moramo pozabiti na želje po velikem tem ali onem prostoru. Zakaj bi si želeli ogromno spalnico, če smo v njej manj kot osem ur na dan? Zamisliti si moramo, katere prostore bomo najpogosteje uporabljali. Danes se na primer več ur dnevno zadržujemo v kuhinji. V njej si pripravljamo zajtrk, kosilo, večerjo, vlagamo zelenjavo, pečemo pecivo. Zato je nesmiselno, da bi bila kuhinja majhna in utesnjena. Kuhinja je eden izmed pomembnejših prostorov. Enako je z dnevno sobo. V njej se vsak dan sprostimo, včasih delamo, sprejemamo obiske, zvečer celo zadremamo pred televizijskim ekranom in se šele v nočnih urah odpravimo v spalnico. Morda bo naš otrok nekoč želel igrati klavir. Dnevna soba je osrednji prostor naše hiše, pravzaprav prostor našega življenja.

Zato mora biti tudi največja.

domov

pomoč

Kako velikost prostorov želite?

Velikost prostorov ni prilagojena namenu

Velikost prostorov je prilagojena namenu

všečkaj Želim prostore, ki ne bodo preveliki ali premajhni, ampak prilagojeni namenu Če želimo zadovoljiti potrebe svoje družine, moramo pozabiti na želje po velikem tem ali onem prostoru. Zakaj bi si želeli ogromno spalnico, če smo v njej manj kot osem ur na dan? Zamisliti si moramo, katere prostore bomo največ uporabljali. Danes se na primer več ur dnevno zadržujemo v kuhinji. V njej si pripravljamo zajtrk, kosilo, večerjo, vlagamo zelenjavo, pečemo pecivo. Zato je nesmiselno, da bi bila kuhinja majhna in utesnjena.

Kuhinja je eden izmed pomembnejših prostorov. Enako je z dnevno sobo.

poglej več primerov

nasveti arhitektov Saša Ostan Zunajost in notranjost>>

1

2

3

4

Marko Studen Naj se naša hiša poveže z okolico>>

Jurij Sadar Atrij kot podaljšek zunanjosti>>

5

Vasa Perovič Arhitektura in odnos z zunanjim prostorom>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

175

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

2.2.2 Artikulacija prostorov

Vaši prostori naj bodo uporabne oblike, brez kotov in zalomov.

Pravokotna oblika sob omogoča največji izkoristek prostora in najenostavnejšo izvedbo.

Korak 13 Problem artikulacije prostorov nastane, ker ljudje in tudi arhitekti o zasnovi tlorisa razmišljajo »od zunaj navznoter«. V prej določen obod hiše zlagajo prostore, ki so večkrat nepravilnih oblik (analiza tlorisov, ki jih zasledimo na spletu) in pri tem ne razmišljajo, da bi tem prostorom medsebojno uskladili njihove širine ali globine. Za vsak prostor določijo fiksne dimenzije in ga brez prilagajanja postavijo na tloris. Vmesni prostor, torej ostanek med stenami spalnic, kuhinj in kurilnic po navadi postane dnevna soba. Ta je tako polna robov in nefunkcionalnih kotov. Enako problematično zasnovane so tudi okrogle otroške sobe ali jedilnice z neštetimi koti.

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

176 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kako po navadi razmišljamo o tlorisu? Naprej si začrtamo pravokotnik hiše, potem pa vanj vrišemo kvadrat za kuhinjo, kvadrat za jedilnico, ob drugi steni pa pravokotnik za spalnico. Dodamo še stranišče in kurilnico. Kaj nastane na sredini? Dnevna soba. Vendar je ta dneva soba čudne, zalomljene oblike, brez ravnih sten. Njena oblika je posledica tega, kako smo v tloris narisali druge prostore. Zato je njena oblika tudi neuporabna in neprijetna na pogled. Problem nastane tudi, ko želimo prostore posebnih, nepravih oblik. Težava takih prostorov je tudi v postavitvi pohištva, oken in naprav, kar otežujejo zalomljene ali okrogle stene. Vašega arhitekta opozorite na to, da želite uporabne oblike prostorov.

Prostori nepravih oblik Mnogi med nami hočemo posebne, okrogle prostore ali prostore z zalomljenimi stenami.

Morda si v dnevni sobi želimo krivo steno ali polkrožno jedilnico. Taki prostori so zanimivi, vendar imajo veliko težav. Kam bomo prislonili omaro v polkrožni steni? Kako bomo uredili okroglo sobo? Prostori kompliciranih oblik so manj uporabni, njihova izvedba je draga. Prav tako pa nas več stanejo, ker moramo pohištvo zanje izdelati po meri. Še večji problem nastane, ko vidimo, kake posledice taki prostori pustijo v arhitekturi naše hiše. Okrogla soba je sprejemljiva, vendar imamo težavo, ko ugotavljamo, kakšne sobe bomo postavili okrog nje. Pri sobah, ki so posebnih oblik, nam ostane veliko neizkoriščenega prostora, ostankov trikotnih, petkotnih ali večkotnih oblik. Imamo

pa tudi dolge, neuporabne hodnike, ki ležijo med takimi prostori.

Za vsak zalom ali okroglino moramo imeti dober razlog. Vprašati se je treba, kako smo s tem doprinesli h kvalitetni arhitekturi ali uporabnosti, sicer bo naš tloris nič drugega kot zmeda sten in prehodov.

Prostori pravilnih oblik Čeprav se nam morda zdijo pravokotni prostori brez kotov in zalomov dolgočasni, nam v resnici prihranijo veliko prostora in so tudi bolj uporabni. Kadar razmišljamo o tlorisu naše bodoče arhitekture, zato raje poskusimo več prostorov zložiti v pravokotnike. Kaj mislimo s tem? Stranišče, shramba in kurilnica so lahko v enem podolgovatem pravokotniku. Kuhinjo in jedilnico lahko tudi družimo v en pravokotnik.

Ko vse zložimo skupaj, se potrudimo, da nam za dnevno sobo ostane velik pravokotnik, brez zalomov. Prostori morajo biti kot Lego kocke, ki se zmeraj skladajo.

Kako lahko to dosežemo? Narišimo si mrežo in poskusimo stene med seboj poravnati. Tako bomo maksimalno izkoristili prostor, se znebili dolgih hodnikov, gradbenikom pa olajšali delo.

To je delo arhitekta, vendar bodite zelo pozorni na to, kako vam je uredil tloris.

domov

pomoč

Kakšno obliko prostorov želite?

enostavba oblika Klasična okna in običajna svetloba

nepravilna oblika Običajna svetloba in ambientalna svetloba

! Želim prostore nepravilnih, kompliciranih oblik Mnogi zmed nas hočemo posebne, okrogle prostore ali prostore z zalomljenimi stenami. Morda si v dnevni sobi želimo krivo steno ali polkrožno jedilnico. Taki prostori so zanimivi, vendar imajo veliko težav.

Kam bomo prislonili omaro v polkrožni steni? Kako bomo uredili okroglo

Pozor! Taki prostori vam lahko otežijo izvedbo in zmanšajo uporabnost.

poglej več primerov

nasveti arhitektov Saša Ostan Zunajost in notranjost>>

1

2

3

4

Marko Studen Naj se naša hiša poveže z okolico>>

Jurij Sadar Atrij kot podaljšek zunanjosti>>

5

Vasa Perovič Arhitektura in odnos z zunanjim prostorom>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

177

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

2.2.3 Povezanost prostorov

V svoji novi hiši zagotovite velike, zračne in prehodne prostore. Združite jedilnico, kuhinjo in dnevni prostor, združite starševsko spalnico s starševsko kopalnico,…

Omogočite vaši hiši, da zadiha.

Korak 14 Nadaljevanje problema slabo zasnovanih tlorisov lahko zaznamo v medsebojni povezanosti prostorov. Naročniki večkrat zgradijo hiše s prostori, ki so med seboj slabo povezani in razdrobljeni. Dnevi prostor je velikokrat ločen od kuhinje, tudi jedilnica se znajde med štirimi stenami. Veliko je sten, neosvetljenih hodnikov in malih, nefunkcionalnih prostorov. (Trend ločenih prostorov, ki je značilen za arhitekturo prejšnjega stoletja ali še dlje v preteklost, zaznamo tudi pri marsikateri novogradnji.)

Namen koraka je naročnika spodbuditi, da razmisli tudi o povezanosti prostorov.

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

178 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Pred tridesetimi leti je bil vsak prostor zagrajen med štirimi stenami. Stara mama je kuhala v ločeni kuhinji, jedilnica je bila svoj prostor, zagrajen z vrati. Nič drugače ni bila zagrajena dnevna soba, v katero smo vstopili skozi ena sama vrata. Tudi danes marsikdo tako gradi.

Predstavljajmo si situacijo, ko en družinski član dve uri kuha kosilo, zaprt v kuhinjo, drugi gleda televizijo v dnevni sobi, otroci pa se igrajo v igralnici na drugem koncu hiše. Precej nedružabna situacija, ki nas odtuji, kajne?

Kvalitetna arhitekturna zamisel družinske člane povezuje, ne odtujuje. Zato moramo dobro premisliti, v katerem prostoru bomo preživeli največ časa. Ugotoviti moramo, kje želimo zasebnost in kje bi radi, da smo med seboj čim bolj povezani. To je potrebno omeniti vašemu izbranemu arhitektu.

Nepovezani prostori Kadar razmišljamo o prostorih naše nove hiše, nas hitro zavede, da mislimo o vsakem prostoru posebej. Na en konec hiše damo kuhinjo, na drugi jedilnico, vmes pa steno z vrati. Otroško igralnico ločimo od dnevne sobe s prehodom.

Vsepovsod med prostori naredimo stene. Tako hitro ustvarimo poplavo prehodov, hodnikov, vrat. Če je prostor povezan z drugim prostorom le z vrati, smo ga ločili od hiše. Ne samo, da se v takem prostoru počutimo osamljene, čeprav je hiša polna prebivalcev, otežimo si tudi prenašanje pohištva, strojev, prezračevanje, itd. Naša hiša mora imeti čim manj in ne čim več sten.

Povezani prostori Prostori, ki jih veliko uporabljamo, morajo biti med seboj vizualno in funkcionalno povezani.

Ko kuhamo, se je lepo pogovarjati z nekom, ki sedi v dnevni sobi. Priročno je, da lahko z enim očesom hkrati tudi kukamo v otroško igralnico, skozi okno pa ves čas opazujemo, kaj dela pes na terasi. V takem prostoru dobimo občutek, da smo povezani z ostalimi prebivalci. Lahko bi rekli, da hiša »diha«.

Zamislite si, kako bi bilo, če bi povezali vašo kopalnico s spalnico. Ko bi se kopali v kadi, bi lahko skozi steno iz peskanega stekla osvetljevali prostor in se pogovarjali s soprogo.

Povezanost med različnimi prostori nam omogoča posebno kvaliteto bivanja.

Seveda velikokrat potrebujemo zasebnost ali zastor pred pogledi. Vendar za to ne potrebujemo stene, lahko je dovolj že premična omara, paravan ali morda kar zavesa.

Z arhitektom ugotovite, katere stene res potrebujete, vse ostale pa opustite in povežite vaše prostore.

domov

pomoč

Kako povezane prostore želite?

Povezani, dvovišinski prostori

Nepovezani prostori

všečkaj Želim hišo, ki ima prostore povezane med seboj Prostori, ki jih veliko uporabljamo, morajo biti med seboj vizualno povezani. Ko kuhamo, se je lepo pogovarjati z nekom, ki sedi v dnevni sobi.

Priročno je, da lahko z enim očesom hkrati tudi kukamo v otroško igralnico, skozi okno pa ves čas opazujemo, kaj dela pes na terasi. V takem prostoru dobimo občutek, da smo povezani z ostalimi prebivalci.

Zamislite si, kako bi bilo, če bi povezali vašo kopalnico s spalnico. Ko bi se kopali v kadi, bi lahko čez steno iz peskanega stekla osvetljevali prostor in

poglej več primerov

nasveti arhitektov Saša Ostan Zunajost in notranjost>>

1

2

3

4

Marko Studen Naj se naša hiša poveže z okolico>>

Jurij Sadar Atrij kot podaljšek zunanjosti>>

5

Vasa Perovič Arhitektura in odnos z zunanjim prostorom>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

179

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

2.2.4 Fleksibilnost prostorov

Prostore si zamislite tako, da jih boste lahko enostavno spremenili ali združili, ko se pojavi potreba. Morda vam bo hiša služila desetletje, potem pa se lahko marsikaj spremeni.

Korak 15 Problem ureditve prostorov povprečne slovenske hiše vpliva tudi na njihovo fleksibilnost. Pretirana vgradnja sten, mali in razdrobljeni prostori, ki niso urejeni po mreži, otežujejo naknadno spreminjanje njihove funkcije. Če je potrebno hišo pregraditi ali iz dveh prostorov narediti enega, je postopek povezan z rušenjem več sten in novo konfiguracijo hodnika. Adaptacija tlorisne zasnove, ki je bila že v začetku slabo zasnovana, se konča z neuporabnimi prostori neprimernih dimenzij in oblik. Razgibana forma, ki jo omenjam dve poglavji prej, je tudi posledica slabe prilagodljivosti stavb na spremembe.

V tem koraku se naročnik odloča med dvema možnostma.

180 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Svoji hišo po navadi gradimo »za zmeraj«. Tako tudi razmišljamo, ko se odločamo, kakšni bodo prostori. Marsikdo reče: »Tukaj bo dnevna soba in tukaj velik kamin, tega ne bomo spreminjali«.

Potem pa se čez leta pojavi potreba po večjem oknu, združitvi dveh spalnic ali še eni otroški sobi. Morda bomo hoteli samo kavč postaviti kam drugam. Če bo naša hiša polna sten, prehodov in vgradnega pohištva, jo bomo zelo težko spreminjali. Zelo pomembno je, da razmislimo, kako bi si zamislili organizacijo tlorisa, da bomo namen prostorov enostavno spreminjali. To je težka naloga, ki zahteva veliko razmisleka. Večji del bo zato opravil arhitekt, vi ga samo opozorite, da mora to upoštevati.

Prostori, ki jih težko spremenimo ali družimo Funkcijo prostora bomo zelo težko spreminjali, če bo imel posebno, komplicirano obliko.

Knjižnega kotička šesterokotne oblike ne bomo mogli enostavno spremeniti v otroško sobo. Iz velike okrogle spalnice se dveh otroških spalnic ne bo dalo narediti. Če bomo v dnevni sobi imeli vse stene razen ene poševne, kam bomo prislonili kavč?

Prostore je težko spreminjati ali združevati tudi, če so med njimi pomembne nosilne stene.

Enako težko je združevanje, če želimo združiti dve otroški sobi, pa je med njima kopalnica.

Na probleme naletimo tudi, kadar stene med seboj niso poravnane. Če zrušimo steno med 4m dolgo pralnico in 7m dolgo spalnico, bomo dobili čuden, zalomljen prostor. To so

izhodišča, na katere pazite, ko dobite v roke načrt arhitekta.

Prostori, ki jih enostavno združimo Uporabo prostora lahko zelo enostavno spremenimo, če je ta prostor pravokotne oblike. Ne samo, da lahko enostavno spremenimo položaje pohištva, take prostore lahko tudi brez težav pregradimo. Z eno steno na sredini pravokotne dnevne sobe dobimo dva lepa, kvadratasta prostora. Če se z arhitektom dogovorimo, da v zasnovi predvidi čim manj nosilnih sten, bomo brez težav pregrajevali in dograjevali našo arhitekturo, kadar bo to potrebno.

Stene, ki so zmeraj »v liniji«, torej poravnane na mrežo, nam olajšajo njihovo rušenje. Če so stene med eno in drugo otroško sobo enako dolge, bomo potem, ko jih zaradi potrebe porušimo, dobili velik in uporaben pravokoten prostor.

domov

pomoč

Želite, da bo vaše prostore mogoče spreminjati?

Prostore je težko spreminjati

Prostore je enostavno spreminjati

! Želim prostore, ki bo jih težje spreminjati Veliko bolje je, da pomislimo, kaj bodo tiste potrebe, ki se lahko pojavijo v prihodnosti. Seveda tega ne moremo natančno vedeti, vendar pa lahko predvidimo, da se bo nekje dodala še kaka soba, delavnica ali garaža.

Zelo enostavno se prizidajo hiše, ki imajo prostore urejene po sklopih.

Spalnice so lahko na enem delu hiše, dnevna soba z jedilnico pa na

Pozor! Fiksni in vgradni elementi onemogočajo kasnejšo spreminjanje ali združevanje prostorov.

poglej več primerov

nasveti arhitektov Saša Ostan Zunajost in notranjost>>

1

2

3

4

Marko Studen Naj se naša hiša poveže z okolico>>

Jurij Sadar Atrij kot podaljšek zunanjosti>>

5

Vasa Perovič Arhitektura in odnos z zunanjim prostorom>>

Ljubo Lah Tradicionalna arhitektura je prihodnost>>

6

181

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Zaključna faza kreativnega vmesnika Tretje poglavje: zapis želja in izbira arhitekta Zaključni vmesnika

del

kreativnega

Naročnik Ko se bo naročnik opredelil, torej ko bo »všečkal« vse korake, bo imel možnost, da pregleda rezultate.

Aplikacija mu bo omogočala tiskanje seznama njegovih odločitev z nasveti. Dokument bo pripravljen v obliki, ki bo primerna za pomoč pri začetku dialoga z arhitektom.

Rezultati ne bodo končni, bodo namreč dokument, ki ga bo naročnik lahko spreminjal tudi v prihodnje. Če bo želel, se bo lahko h korakom še vrnil in spremenil svoje odločitve. Vanjo bo lahko beležil svoje opombe in opažanja, ki jih bo videl tudi arhitekt.

Problem iskanja kakovostnega arhitekta Končni rezultat kreativnega vmesnika je seznam predlaganih arhitekturnih pisarn in arhitektov.

Problem izbire arhitekturnih pisarn, ki so predaleč – ovira za dialog Seznam arhitektov se prilagodi glede na lokacijo bodoče gradnje in glede na lokacijo naročnika.

Arhitekta lahko naročnik izbere s klikom na njegov ID in mu posreduje dokument z željami.

182 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Arhitekt Izbrani arhitekt prejme obvestilo o izbiri in povezavo do spletnega dokumenta. Dokument z željami je zapisan v obliki enostavnih shem in kratkega povzetka, kjer so zajeti vsi numerični podatki in sheme prostorov z velikostmi. Poleg tega pa ima arhitekt hiter pregled nad »všečkanimi« odločitvami.

Problem ločevanja med resnimi strankami in ljudmi, ki le povprašujejo ali potrebujejo le dokumentacijo za PGD Na podlagi presoje, kako se je naročnik angažiral pri izpolnjevanju kreativnega vmesnika, ima arhitekt možnost ugotoviti, ali je smiselno sestaviti ponudbo in začeti odnos s stranko.

Problem sestave ponudbe – arhitekti imajo premalo podatkov za ponudbo

Arhitekt ima zaradi obširnih informacij možnost, da sestavi bolj natančno in prilagojeno ponudbo za svoje storitve in se s tem izogne presenečenjem stranke ali zavrnitvi.

„

»Nekateri naročniki imajo zelo konkretne predstave o hiši, naštevajo, da bi radi imeli kuhinjo, kopalnico,… take prosimo, da nam opišejo en dan življenja med vikendom in delovnikom. In ravno takrat, ko sprostijo svojo domišljijo, arhitekt to zavede, zapiše ali posname, kar mu služi kot velika zakladnica iztočnic za njegovo idejo. « Aljoša Dekleva (intervjuji, marec, 2013)

Slika 65: Vile serbčeva, Maribor, Aleš Vodopivec, Gešper Medvešček, Plan B: Vertikalen pogled na fasado.

183

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

koraki kreativnega vmesnika

1

osnove o projektu 0.1 izbira regije Na podlagi naslova in podanih kontaktnih podatkov naročnika.

0.2 okvirna velikost projekta Določitev pričakovane velikosti na 10m2 natančno.

0.5 velikost in tip parcele Vrsta terena in velikost parcele, ocenjena na 100m2 natančno.

2

temeljne prvine arhitekture

1.1

1.1 stavba in njen odnos do tradicije

2 1. stavba se zgleduje po tradicionalni arhitekturi 2. stavbe se ne zgleduje po tredicionalni arhitekturi

1.2 stavba in neposredna okolica - zunanji dejavniki 1.2.1 odnos stavbe do terena

3 1. stavba spreminja teren 2.stavba rase iz terena 3. stavba sledi terenu

1.2.2 odnos stavbe do parcele

4 1. stavba je na sredini parcele 2. stavba izkorišča parcelo

0.3 želena cena projekta

stavba in širši kontekst

Določitev želene cene, ki jo je naročnik še pripravljen plačati.

skiciranje želene hiše naročnika

1.2.3 odnos stavbe do okoliških objektov

1

5

0.4 želena cena izvedbe

184

Določitev želene cene, ki jo je naročnik še pripravljen plačati.

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1.0

Vmesnik za skiciranje tlorisa, pogleda ali fasade hiše.

1. stavba je individualna 2. stavba spoštuje morfologijo

1.2.4 fasada in material fasade

6

2.1

1. fasada je ometana 2. fasada ima drug material

stavba in stavbni volumen

1.2.4 izbira materiala fasade

2.1.1

7 Vmesnik za izbiro barve fasade in kombinacije materialov fasade.

1.3 stavba in neposredna okolica - relacija z zunanjostjo 1.3.1

pogledi in zunanjost

8 1. stavba nima pogledov 2.stavba se odpira pogledov

1.3.2

prostori in zunanost

9 1. prostori hiše niso povezani z zunanjostjo 2. prostori hiše so povezani z zunanjostjo

1.3.3

oblika stavbnega volumna

2.2.3

povezanost prostorov

16 1. nepovezani prostori 2. povezani prostori

2.2.4

fleksibilnost prostorov

17

11

1. nefleksibilni prostori 2. fleksibilni prostori

1. enovit volumen stavbe 2. volumen iz večih enovitih oblik 3. razgiban volumen stavbe

dvovišinski prostori

2.1.2

fleksibilnost stavbnega volumna

12 1. fleksibilna zasnova 2. nefleksibilna zasnova

2.2 stavba in prostori 2.2.1

velikost prostorov

13

2.2.5

18 1. raven prerez 2. prerez, ki višinsko gradira Vmesnik za izbiro barve fasade in kombinacije materialov fasade.

3

zaključek in izbira arhitekta

1. prostori prilagojeni funkciji 2. prostori neprilagojeni funkciji, premajhni ali preveliki prostori

3.1 pregled rezultatov

2.2.2

PRegledna stran, kjer so zbrane vse odločitve, sheme in skice.

okenske odprtine

artikulacija prostorov

10

15

3.2 izbira arhitekta

1. dirketna osvetlitev preko oken 2. tudi difuzna osvetlitev

1. zmerno artikulirani prostori 2. pretirano artikulirani prostori

Izbira arhitekta iz seznama arhitektov, ki ga preflaga sistem.

185

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

186 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

K dialogu Kreativni vmesnik je poskus odgovora na problem pomanjkanja komunikacije med arhitektom in naročnikom. Osredotočil sem se predvsem na informiranje in izobraževanje naročnika. Posvetil pa sem se tudi poenostavitvi prvega stika naročnika z arhitektom in odpiranju možnosti za nadaljnjo komunikacijo.

Kreativni vmesnik je zamišljen tudi kot opora za boljše nadaljevanje arhitekture. Je zaris možne smeri za arhitekturo. V vse hitreje spreminjajočih se razmerah, ki jih ustvarja družbeni in tehnološki napredek, mora tudi arhitektura najti svoje mesto. Velik del arhitektov se še zmeraj opira na metode, ki so stare več desetletij, medtem ko smo že danes priča eksponentni transformaciji vsega, kar smo poznali.

Kreativni vmesnik je poskus povezovanja arhitektov. Kljub razpršenosti njihovih mnenj, kaj bi naj arhitektura bila, bi lahko oblikovali globalno iniciativo arhitektov, ki bi oblikovala smernice za kakovosten prostor.

Kreativni vmesnik pa je predvsem poskus povezave arhitekture in naročnika – uporabnika, je poskus povezave arhitekturnih dognanj s preprostimi razlagami za naročnike; pa ne samo za tistih 5% idealnih naročnikov, ki gradijo idealno arhitekturo, temveč za vse tisto »marginalno«, za 95% povprečnih in podpovprečnih gradenj, ki v resnici zaznamujejo naš prostor.

Zasnova vmesnika je trenutno še v začetni fazi prve skice. V nadaljnjem delu se nameravam posvetiti preverjanju, če oziroma kako bi aplikacija v resnici delovala in če bi se zares uporabljala. Pri tem je pomembno tudi, da najdem vzdržni poslovni model, ki bi omogočal preživetje moje predlagane rešitve v konkretnih razmerah trga. Upam, da bom našel prave sogovornike in da bomo lahko s skupnimi močmi ugotovili, ali je mogoče s tem in podobni rešitvami prispevati k bolj kakovostni arhitekturi.

187 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Viri in literatura

188 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Allen Paulos, J. (2003). Innumeracy, Mathematical Illiteracy and Its Consequences. Paolo Alto: Paolo Alto press.

Bachelard, G. (2001). Poetika prostora. Ljublana: Študentska založba Koda.

Baird, G. (1998). La dimension amoureuse‘ in archietcture. V Hays, M.: Architecture theory since 1968. Cambridge: MIT press.

Barac, M. (2012). University of Tokyo, Pedagogy.

Architrectural Design, (76), marec.

Barroso Arias, P. (2004). From Theory to Practice in Architecture. Mexico City: Mexico D.F. Bauman, Z. (2006). Liquid Modernity. Malden: Polty Press.

Beck, U. (2000). Risk Society, Towards a New Modernity. London: Sage Publications.

Benedikt, M. (2005) Less for less yet: on architects value in the marketplace. Harvard design magazine.

Harvard: Harvard press.

Bohm D. in Peat D. F. (1987). Science, Order, and Creativity. New York: Bantam.

Bohm, D. (2002). On Dialogue. Routhledge Classics, Suffolk, 2002.

Buber, M. (1999). Dialoški princip. Ljubljana: Društvo 2000.

Buchanan, P. (1993) High Tech. Architectural Review, julij. London: EMAP publishing limited.

Buchanan, P. (2012). The big rethink: The purposes of architecture. Architectural Review, marec.

Burbules, N. (1993). Dialogue in Teaching: Theory and practice. New York: Teachers College Press.

Calhoun J., C. (1994). Social theory and the politics of identity. Cambridge: Blackwell.

Carpo, M. (2005).

Architecture: Theory, interdisciplinarity and metodological ecleticism.

Berkeley: University of California press.

Chance, J. (2001). The Face of Jacques Herzog.

Architectural Design, (71:6) november.

Coletti, M. (2010). Exuberance: New Virtuosity in Contemporary Architecture. Architectural Design, Februar.

Colomina, B. (1994). Privacy and Publicity: Modern Architecture as Mass Media. Cambridge: MIT Press.

Cuff, D. (1992). Architecture: The Story of Practice.

Cambridge: MIT Press. Čeferin, P. (ur.) (2010). Projekt arhitektura, kreativna praksa v času globalnega kapitalizma. Ljubljana: Zavod ARK. De Button, A. (2006). The architecture of happyness.

London: Vintage books, Random house group.

Debord, G. (2002). The sociaty of spectacle.

Canberra: Hobgoblin press.

Design, Designboom.com (2011) Design. September: 2011. Oktober, 2012. Dostopno na: http://www. designboom.com/design/greenspace-zaha-hadidarchitects-brand-identity/ Pridobljeno: 9. 9. 2012 Donskins, L. (2004). Troubled Identity and the Modern World. London: Palgrave Macmillan.

Eisenman, P. (1987). Houses of cards. Oppositions, (6), poletna izdaja. Boston: Wiley&Sons.

Eisenman, P. (2001). Razvoj gledanja in arhitektura v dobi medijev. Pelko, S.: Vrzeli filma in arhitekture.

Ljubljana: Slovenska kinoteka.

Eliasson, O. (2007). Models: Models are Real.

New York: Olafur Eliasson. Dostopno na: www. olafureliasson.com Estrin, S. (1991). Yugoslavia: The Case of SelfManaging Market Socialism. The Journal of Economic Perspectives. Boston: American Economic Association.

Exuberance: New Virtuosity in Contemporary Architecture (2010). Architectural Design, marec/ april.

Fawcett, W. (2008). Reconciling the Architectural Preferences of Architects and the Public. Cambridge: University of Cambridge.

Frampton, K. (1983). Towards a critical regionalism: six points of architecture of resistance. Seattle: Bay Press.

Frampton, K. (2007). Modern architecture: A Critical History. London: Thames&Hudson.

Franck A., K. (2010). Design Through Dialogue: A Guide for Architects and Clients. London: John Wiley & Sons.

Freeman, Z. (2012). College conservative. New York: Intercollegiate Studies Institute. Dostopno na: thecollegeconsrevative.com Pridobljeno: 4. 5. 2013 Furedi, F. (2005). Politics of Fear: Beyond Left and Right. London: Frank Furedi.

Gadamer, H. G (1997). Truth and Method. New York: Continuum.

Gössel, P. (2003). Loos. Köln: Taschen.

Graves, M. (2012). Architecture and the Lost Art of Drawing. Sunday Review, New York Times, september. Princeton: New York.

Habermas, J. (1991). The structural transformation of public sphere. Cambridge: MIT Press.

Halarambos, M. in Holborn, M. (2004). Sciology themes and perspectives. London: Collins Education.

Harris, S. in Berke, D. (ur.) (1997). Architecture of the Everyday. Princeton Architectural Press, New York, 1997.

Hays, M. (1998). Architecture theory since 1968.

Cambridge, MIT press.

Hertzebrger, H. (2010). Space and the architect : lessons in architecture 2. Rotterdam: 010 Publishers.

Hodgson, M. G. (2006). Economics in the shadow of Darwin and Marx. Cheltenham: Edward Elgar publishing limited.

Husson, M. (2012). Čisti kapitalizem. Ljubljana: Sophia.

Iglič, H. (2004). Faktorji nizke stopnje zaupanja v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.

Isaacs, W. (1999). Dialogue: The Art Of Thinking Together. New York: Random House.

Ivanšek, F. (1960) Stanovanje in potrošnik. Ljubljana: Urbanistični inštitut LR. Jacob, S. (2013). No Do-Overs: Compromise and Complicity in Architecture. Chicago: The Graham Institute.

Jacobs, J (2002). The death and life of grat american cities. New York: Random house group.

Jencks, C. (2005). The iconic building: the power of enigma. London: Frances Lincoln.

Jencks, C. (2012). Skyline: opinions on Renzo Piano‘s Shard. Architectural Review, julij. London: EMAP publishing limited.

189

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

190 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Jencks, C. in Baird, G. (1969). Meaning in Architecture.

New York: George Braziller.

Jenlink, M. P. (2004). Dialogue as a Collective Means of Design Conversation. London: Springer.

Kelley, E. (2005). Architecture for Sale(s): An Unabashed Apologia. Commodification and spectacle architecure, William S. Saunders.

Minneapolis: University of Minnesota Press.

Koolhaas, R. in Mau, B. (1995). S,M,L,XL. Rotterdam: 010 Publishers.

Lavyer, S. (2008). The art of progressive thinking.

London, Pariz: Elsevier.

Lefebvre, H. (1991). The Production of Space.

Cambridge: Blackwell.

Lefebvre, H. (2008). Critique of Everyday Life. New York: Verso.

Lukšič, I. (2006). Politična kultura: političnost morale.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Mencin Čeplak, M. (2002). Mladi in prostori političnosti. Socialna pedagogika, letnik 6 (4).

Ljubljana: Združenje za socialno pedagogiko.

Millar, R. in Owen, H. (1992) Professional interviewing: Metodology. London: Routledge.

Mumford, E. in Frampton K. (1960). The CIAM discourse on urbanism. Pariz: Elsevier.

Naegele, D. (2005) We Dig Graves, All Sizes.

Commodification and spectacle architecure, William S. Saunders. Minneapolis: University of Minnesota Press.

Nicol, D. in Pilling, S. (2000). Changing Architectural Education: Towards a New Professionalism. London: Spoon Press.

Ockman, J. (1997). Towards a theory of normative architecture. Architecture of everyday life. Princeton: Princeton architectural press.

Pallasmaa, J. (2005). The Eyes of the Skin. Chichester:

Wiley.

Pallasmaa, J. (2013): Complexity and Simplicity.

Detail, Simple and Complex (05) julij. München: DETAIL. Parvin, A. (2013). WikiHouse. Dostopno na naslovu www.wikihuse.cc. Pridobljeno: 12. 5. 2013.

Patrick, N. J. (2008). The Power of Dialogue in Social Systems. Nacogdoches: Stephen H. Austin University.

Perez-Gomez, A. (1983). Introduction to Architecture and the Crisis of Modern Science. Cambridge: MIT Press.

Pevsner, N. in Richards, J. M. (2000). Anti-Rationalists and the Rationalists. Qxford: Reed educational and professional publishing.

Poynor, Rick: Designing pornotopia. Rick Poynor, Velika Britanija, 2006 Rado, R. po Immanuel, K. (1993) Kritika praktičnega uma. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

Ramus, J. (2006). The Seattle Library. Ted Talks, februar, 2006. Dostopno na: www.ted.com Rowe, C. (1998). Introduction to five architects.

V Hays, M.: Architecture theory since 1968.

Cambridge: MIT press.

Rybczynski, W. (2011). A Discourse on Emerging Tectonic Visualization and the Effects of Materiality on Praxis. April, 2011. Washington: The Slate Group.

Schank-Smith, K. (2008). Architects sketches dialogue and design. Oxford: Elsevier.

Schumacher, P. (2011) The Waste of Young Talent.

Architectural Review, november 2011. London: EMAP publishing limited.

Schumacher, P. (2011). The Autopoesis of architecture. London: Wiley.

Scitovsky, T. (1989). Human Desire and Economic Satisfaction. Essays on the Frontiers of Economics, New edition, marec. New York: University Press.

Scolari, M. (1973). The New Architecture and the Avant-Garde. Rational architecture, XV Triennale, international session of architecture. Milano: Franco Angeli.

Scott Brown, D. (1985). Introduction to a new postmodern thought. Cambridge: MIT press.

Scott Brown, D. (1998). Learning from pop, Architecture theory since 1968. Cambridge: MIT press.

Scully, V. (1974). Modern Architecture: The Architecture of Democracy. Cambridge: MIT Press.

Semper, G. in Hermann, W. (1984). In Search of Architecture. Cambridge: MIT Press.

Senett, R. (1974). The fall of public man. New York: Knopf.

Sert, J. L., Giedion, S. in Léger, F. (1943). Nine Points on Monumentality, 1943. Ockman Joan Rizzoli, Architecture culture.

Somol, E. R. (1998). One or Several Masters?

Architecture theory since 1968. Cambridge: MIT press.

Somol, E. R. in Whiting, S. (2006). Tired of Meaning.

Log, zimska izdaja, 2006. New York: Anyone corporation.

Sorkin, M. (2005). Brand aid. Harvard design magazin. Cambridge: Harvad.

Stanovnik, J. (2008). Slovenija v senci nedokončane preteklosti. Ljubljana: Družina.

Stevens, G. (2003). Education in Architecture.

ArchVoices, avgust. London: ArchVoices.

Tafuri, M. (2010). The Language of Criticism and the Criticism of Language. Architecture Theory sine 1968. London: Spoon Press.

Tafuri, M. in Stephen, S. (1969). Toward a Critique of Architectural. Contrapiao, april. Rim: Contrapiano Magazin.

Teyssot, G. (2003). Heterotopias and the History of

Spaces: moving through modernity. Manchester: Manchester university press.

Thakur, A. (2009). Stepping into the real world.

Architecture student journal, september (43).

Dostopno na naslovu: http://www.questia.com/ library/journal/1G1-206687085/stepping-intothe-real-world-architecture-students. Pridobljeno: 12.11. 2012.

Till, J. (2011). Pogajanje z upanjem. Arhitektov bilten, julij. Ljubljana: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.

Tschumi, B. (1994). Architecture and Disjunction.

Cambridge: MIT Press.

Twolmby, R. (2003) Luis Kahn: The Essential Texts.

New York: Northon & Company.

Venturi, R. (1968). Complexity and contradiction.

New York: The Museum of Modern Art Publications.

Virilio, P. (2001): Zadnje vozilo. Vrzeli filma in arhitekture, Stojan Pelko. Slovenska kinoteka, Ljubljana, 2001.

Vodopivec, A. (1991). Vprašanja umetnosti gradnje.

Ljubljana: Zlata Bela.

Weber, Cheryl. (2013). Talking Points: Design is an art, and getting buy-in is another. New York: American insitute of architects.

Woods, L. (2010). Anarchitecture: Architecture is a Political Act. London: John Wiley & Sons.

Woods, N. M. (1999). From crafts to profession.

London: University of California press.

Zevi, B. (1959). Pogledi na arhitekturo. Prevedel: Stane Mikuž. Ljubljana : Cankarjeva založba.

Zver, M. in Živko, T. (2004) Kulturna umestitev Slovencev v Evropi: aplikacija Hofstedejevega modela. Družboslovne razprave, april. Žižek, Slavoj (2013). Dostopno na: www. thephilosophy.com/interwiews/index-php?zizek. html

191

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

Kazalo slik in shem

192 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

1: Arch Daily: Ludwig, Samuel. Dostopno na: http:// www.archdaily.com/106352/.

2: Witheford Watson Mann. Dostopno na: www.

WithefordWatsonMann.com 3: Jonatan Solo: Jon, Salsibury. Dostopno na: http:// www.oyster.com/barcelona/scape.html 4: Oyster: Wilma, Friedrick. Dostopno na: http:// www.oyster.com/barcelona/scape.html 5: Curbed: Renderings & Reality. Dostopno na: http://ny.curbed.com/tags/rendering-vs-reality 6: Lastna skica.

7: Bustler: Fujimoto, Sou Fujimoto, Serpentine Pavilion. Dostopno na: http://www.bustler. net/images/news2/sou_fujimoto_serpentine_ pavilion-1.jpg 8: Arcspace: Alda, Fernando. Dostopno na: http:// www.arcspace.com/features/alvaro-siza/iberecamargo-museum-icm/ 9: Archigram. Dostopno na: http://www.archigram. net/ 10: Tripleplundit: Skanska. Dostopno na: http://cdn5. triplepundit.com/wp-content/uploads/2013/07/ NKS-Construction-site-Phase-4-and-5.jpg 11: GSD Harvard: Westerhold, Joshua. Dostopno na: http://www.gsd.harvard.edu/#/projects/ 12: AA School, Graduate projects.

Dostopno na: http://www.aaschool.ac.uk/ PORTFOLIO/PROJECTSREVIEW/projectreview.

php?title=Projects%20Review %202010&url=projectsreview2010.aaschool.ac.uk/ 13: The Why Factory: Porous City. Nijsee, Rob. Dostopno na: http://thewhyfactory.com/project/ porous-city/ 14: Paul van Dyk Evolution World Tour 2012 at Electric Brixton. Dostopno na: http://www.residentadvisor. net/event.aspx?393744 15: All Things D: Fried, Ina: http://www. technobuffalo.com/2012/08/28/smartphones-toaccount-for-half-of-all-phones-by-2013/ 16: Coop & Himmel(b)au: Wolf D. Prix. Dostopno na: http://www.coop-himmelblau.at/architecture/ projects/bmw-welt 17: Ituba Project: Fujs, Miha.

18: Rural Studio: Coomes, Jason. Dostopno na: http://www.ruralstudio.org/ 19: NY Mag: Gatsas, Georg. Dostopno na: http:// nymag.com/arts/architecture/features/17310/ 20: Green Space: Zaha Hadid Brand Identitiy.

Dostopno na: http://www.designboom.com/design/ greenspace-zaha-hadid-architects-brand-identity/ 21: TopQpon: Studio Puc. Dostopno na: http:// topqpon.si/ponudbe/1297/nacrt-arhitekture-pgdprojekt-za-gradbeno-dovoljenje-hisa-a/ 22: Wikipedia: New South China Mall. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/New_South_China_ Mall

23: Claesson Koivisto Rune, Prefab House.

24: Koncept: lastna skica.

25: Autodesk HomeStyler: Debarett, John.

Dostopno na: http://debbarrett.com/wp-content/ uploads/2013/10/homestyler.jpg 26: Minecraft: Sunflower, Minecraft forum. Dostopno na: http://www.minecraftforum.net/topic/376669greatest-minecraft-architecture-ever/ 27: PrNasia: Nagur, Chei. Dostopno na: http://www. prnasia.com/blog/wp-content/uploads/2012/06/ cctv_tvcc_centres_lg.jpg 28: Photos Everywhere: Oldman, John. Dostopno na: http://photoeverywhere.co.uk/west/paris/ pompidou_centre2964.JPG 29: Neutelings & Reidijk: Televisons. Dostopno na: www.neutelingsredijk.nl/projects/tvi.html 30: 31: Seattle City Library: OMA. Dostopno na: 32: Bustler: BIG Group. Dostopno na: http://www. bustler.net/index.php/article/bjarke_ingels_to_ receive_the_european_prize_for_architecture/ 33: London Scapes: Bornel, Jane. http://www. estatesgazette.com/blogs/london-residentialresearch/2008/08/60-70-st-mary-axe/ 34: Edward Maya: Maya, Edvard: http://edwardmaya. com/wp-content/uploads/2013/10/22.jpg 35: Facquel: Deleri, Miranda. Dostopno na: http:// images.france-for-visitors.com/images/large/parc-

de-la-villette.jpg 36: Jarmund & Visnaes. Dostopno na: http:// blog.norway.com/wp-content/uploads/2009/08/ triangle_house_jva130808_1.jpg 37: Arch Daily: Benson, Peter. Dostopno na: http://ad009cdnb.archdaily.net/wp-content/ uploads/2008/05/20.jpg 38: Dominus Winery. Dostopno na: www. dominusestate.com 39: Interor Catalogue: Locker, Joan. Dostopno na http:// interiorcetelogue.com/php?34987423.html 40: Experience Music Project. www. experiencemusicproject.com/gallery 41: Media Dexiner. Apolinaire, http://media. dexigner.com/article/19344/Energy_Roof_01.jpg 42: Inntel Hotel: WAM Architecten. Dostopno na: http://www.wam-architecten.nl/projecten/06293_ Intell_Hotel_Zaandam.php?english 43: The thinking Together Forum: Glandfall, Maverick. Dostopno na: http://thinkeu21.wordpress. com/2010/12/ 44: Mary Mary Quite Contrary. Dostopno na: http:// www.marymaryquitecontrary.org.uk/cms/wpcontent/uploads/2010/05/Engage-group-work-2-lo. jpg 45: Dialogue of Tomorrow Workshop: Gray, Dominica. www.dominicagray.com/projects/tt2.

193

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

194 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

com 46: Skenirana izdaja Guintin Paper. Quintin Paper, 1997 47: Arch Daily: Meredith, Andrew. Dostopno na: http://www.archdaily.com/tag/peter-zumthor/ 48: Maketa: Bencina, Taja.

49: Seminar Krušec, Danska: Oražem Blaž 50: Pogovor v Benetkah: Taja Benčina 51: Building Together.Dostopno na: www.Buildingtogether-project.org/galery/php?45majobo.html 52: Weekly Council Architecture: Bargen, Mike.

Dostopno na: www.manitobasence.com/belmondo. html 53: Arrea, Maruša Zorec: Kambič, Miran. Dostopno na: http://trajekt.org/2012/02/09/marusa-zorec-jedobitnica-nagrade-presernovega-sklada/ 54: ARK Arhitektura Krušec: Kambič, Miran.

Dostopno na: http://arhitekturakrusec.si/ 55: Odprti krog: Kambič, Miran. Dostopno na:

http://www.odprtehiseslovenije.org/index.php?m_ id=program&search=zorko 56: Dekleva & Gregorič: Kambič, Miran. Dostopno na: http://dekleva-gregoric.com/housing-perovo/ 57: Ravnikar & Potokar: Kavčič, Andraž. Dostopno na: http://www.ravnikar-potokar.si/ravnikar_potokar/ realizacije/vila_mon_repos_poslovna_sola_bled. aspx 58: Lasten arhiv.

59: Lasten arhiv.

60: Lasten arhiv.

61: Lasten arhiv.

62: Pisana fasada: Klobčič, Mija. Dostopno na: blogspot.zakajsimrzladolina.com/pisana_fasada.jpg 63: Google Maps: Pečke. Dostopno na: https://maps. google.si/maps?hl=sl&tab=wl&authuser=0 64: Lasten arhiv.

65: Lasten arhiv.

»Mislim, da se brez dialoga enostavno ne da načrtovati. In ta dialog mora biti prisoten v vseh plasteh, med arhitektom in naročnikom, arhitektom in izvajalci, navsezadnje med arhitektom in arhitektom.?«

„

Aljoša Dekleva (Intervjuji, marec, 2013)

Jarmund Visnaes: Enodružinska hiša, 2011 Preračunljiv diagram: streha hiše „zalebdi“ nad pokrajino.

Vizualno zanimiv koncept pod vprašaj postavlja dejansko bivanjsko kvaliteto in percepcijsko logiko hiše.

195

Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,

196 Diplomsko delo: Arhitektura dialoga. Avtor: Martin Pelcl, Mentor: doc. dr. Petra Čeferin, Somentor: doc. Tomaž Krušec,