Eva Taucar by fa diploma

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ARHITEKTURO diplomant: EVA TAUCAR mentorica: doc. MARUŠA ZOREC somentor: SAMI RINTALA leto vpisa na FA: 2004 leto izdelave diplomskega dela: 2011

IDEJNA ZASNOVA REVITALIZACIJE IN DOPOLNITVE INDUSTRIJSKIH OBJEKTOV ZA NAMEN KULTURNO-UMETNIŠKEGA CENTRA NA LOFOTSKIH OTOKIH

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZAHVALA Aaslaug Vaa, Maruši Zorec, Sami-ju Rintali in vsem ostalim, ki so delili svoje mnenje.

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

KAZALO UVOD

1 RAZMIŠLJANJA 1.1 ATMOSFERA, DOŽIVETJE IN VLOGA ARHITEKTURE 1.2 SKANDINAVSKI POGLED NA ARHITEKTURO 1.3 ARHITEKTURA BREZ ARHITEKTOV

2 4 5

2 ZASNOVA 2.1 GEOGRAFSKO OZADJE 2.2 ZGODOVINSKO OZADJE 2.3 SOCIOLOŠKO OZADJE 2.4 KULTURNO OZADJE 2.5 ARHITEKTURNO OZADJE 2.6 ANALIZE ŠIRŠEGA IN OŽJEGA OBMOCJA 2.7 OBMOCJE OBDELAVE 2.8 VREDNOTENJE 2.9 PRIMERI POZITIVNE PRAKSE

6 15 18 19 20 22 24 25 27

3 PREDSTAVITEV PROJEKTA 3.1 DEFINIRANJE NALOGE 3.2 KONCEPTUALNE SHEME 3.3 PROGRAMSKE SHEME 3.4 MATERIALI

30 31 36 38

4 GRAFICNI DEL 4.1 SITUACIJA 4.2 PREREZ 4.3 TLORIS 4.4 FASADA 4.5 DETAJL 4.6 FOTOGRAFIJE MAKETE 4.7 TRIDIMENZIONALNA PREDSTAVITEV

41 43 45 49 51 52 53

VIRI

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

UVOD Na arhitekturno zasnovo so od nekdaj vplivale lokalne geografske, zgodovinske in kulturne okoliščine, danes pa postaja odgovor na te danosti vedno bolj odraz družbenih sprememb, ki se dogajajo v svetu. Globalizacija briše meje tako med kulturami kot tudi med vrednotami. Iz situacijske se je arhitektura prelevila v univerzalno, iz praktične v idealistično, iz preproste v pompozno. Arhitektura je postala dobrina, potrošno blago, ena izmed stvari, ki jih lahko kupiš za denar - z atraktivnim oklepom, a brez vsebine. Mnogi pozabljajo, da arhitektura ni le prazna škatla z lepim ovitkom, temveč življenjski prostor. Prostor, ki ustvarja povezavo med ljudmi, povezuje ljudi z naravo, ki stimulira, navdihuje, sproža čustva, občutke, sanje in spomine. Arhitektura je lahko prostor interakcije. Na Norveško sem prišla leta 2007 na študenstsko izmenjavo in od takrat se nikoli več nisem zares vrnila domov. Gradnja bivaka v gorah na severu države pod mentorstvom Samija Rintale je bilo nepozabno doživetje - še posebno nepozaben je občutek ponosa, ko z lastnimi rokami ustvariš prostor - svojo prvo arhitekturo. Izkušnja me je naučila gledanja arhitekture iz praktičnega, preprostega in lokalnega zornega kota. Moč narave, ki je na severu tako zelo izrazita ter njeni nešteti obrazi, ki jih rišejo muhasto vreme in nenadne spremembe svetlobe, so močno vplivali name. Sever je prostor preprostega življenja, logičnega mišljenja in praktičnega delovanja in v ta prostor sem se zaljubila. Po opravljanju študentse prakse v dveh različnih birojiih v Trondheimu, kjer živim zadnji dve leti, sem dobila priložnost, da pod mentorstvom Samija Rintale sodelujem pri revitalizaciji starih industrijskih ribiških objektov v vasici Kvalnes na Lofotskih otokih. Na otokih sem doživela vse štiri sezone - vetrovno rezko jesen, temno umirjeno zimo, svežo jasno pomlad in s svetlobo napolnjeno poletje. Vse so unikatne in vse so čudovite. Zame ta mali košček zemlje, ki štrli iz severnega morja, predstavlja raj. Moja naloga revitalizacije in dopolnitve ribiških objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih se ukvarja z vrnitvijo k preprostosti. Stari ribiški objekti so ostanek življenja, ki ne obstaja več. Ribiči so se v hiši pred naravo skrili; arhitektura je bila zatočišče. Njihov način življenja in odnos do narave je bil popolnoma drugačen kot način življenja in odnos ljudi, ki bodo ta prostor obiskovali in uporabljali danes. Danes arhitektura predstavlja povezovalni člen med človekom in naravo; prostor artikulira, uokvirja poglede, sproža socialni kontakt. Cilj je z dopolnitvijo in dograditvijo te objekte ponovno oživeti v vlogi prostora za produkcijo umetnosti, znanja in kulture. Z besedami Sami-ja Rintale: “Le na en način lahko gledamo na ta prostor: če ne bomo naredili nič, bo izginil v desetih letih. Kar imamo tu, je le odsev, spomin, kakšne so stvari včasih bile, vendar ta odsev ni dovolj močan, da preživi sam po sebi. Preživi lahko le njegova ideja, in to v novi arhitekturi.” (na lokaciji v pogovoru s somentorjem)

foto: Virginie Surdej

“The need to get away? The desire to arrive?” Mark Strand (Hertzberger, 2000, str. 25)

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

RAZMIŠLJANJA 1.1 ATMOSFERA, DOŽIVETJE IN VLOGA ARHITEKTURE Velikokrat pridemo do točke, ko moramo najti besede za definicijo dobre arhitekture. Zase in za druge. In ni lahko. To, kar ponavadi čutiš znotraj sebe, je neverjetno težko ubesediti. Katerekoli besede to že so, so vedno subjektivne. Globoko verjamem, da so povezane z našimi prvimi soočenji s prostorom, z našim otroštvom in spomini. Občutek, ko iz razbeljenega „borjača“ vstopiš med hladne kamnite zidove kraške hiše ali ko zavohaš toplo smolo smrek v finski savni, je pri meni globoko zasidran v spomin. Zato, ker sem to doživela in ker so bila pri tem stimulirana vsa moja čutila. To opisuje tudi J. Pallasmaa:

Kar nekaj takih srečanj sem doživela na ekskurziji na Finskem in mogoče je bil prav to začetek moje ljubezni do skandinavske arhitekture. Arhitekture, kjer imajo materiali teksturo in vonj, ki ima mehko osvetljene interierje in kjer se čuti neposredna povezava z naravo.

“Vsaj do neke mere se lahko spomnimo slehernega kraja, deloma zato, ker je enkraten, deloma pa zato, ker je vplival na naše telo in porodil dovolj asociacij, da smo ga ohranili v osebnih svetovih.” (Pallasmaa, 2007, str. 76)

“Človeška naloga arhitekture ni ne olepševanje ne humaniziranje sveta in vsakodnevnih dejstev, temveč odpiranje pogleda v globlje dimenzije naše zavesti, sekundarne realnosti podob, spominov in sanj.”

Danes, ko oblikujem arhitekturo, se k meni znova in znova vračajo isti prostori. Potreba po ustvarjanju določenih prostorov očitno prihaja od znotraj in je vkoreninjena v naši podzavesti. Kot je povzel Keijo Petaja: „Arhitektura je grajen mentalni prostor.“ (Pallasmaa, 2005, str. 134) Zame je dober prostor tisti, ki spodbuja čutila in domišljijo. So prostori, ki v glavi sprožijo pravo nevihto. Podobe, ideje, povezave, spomini, sanje; vse se prebudi, a obenem imaš občutek, da lahko kar si. Da te nič ne zadržuje, niti te nič ne potiska naprej. To je glavna kakovost naravnih prostorov: gozda, gorskih vrhov, morskega dna. A tudi človeško ustvarjen prostor je zmožen enakih reakcij. Da te zna objeti na nek naraven način, kot drevesa v gozdu. Da stimulira, navdihuje in spodbuja. To je zame dobra arhitektura. O tem govorita tudi J. Pallasmaa in S. E. Rasmussen:

“Naloga arhitekture je narediti vidno, kako se nas svet dotika.” (Merleau-Ponty, 1964, str. 19)

(Pallasmaa, 2005, str. 276)

“Zame je kakovostna arhitektura tista, ki me je zmožna ganiti.” (Zumthor, 2006, str. 11)

“Arhitekturni izdelek ne sme postati transparenten v svoji utilitarni in racionalni utemeljenosti; obdržati mora nedosegljivo in skrito skrivnostnost in nam s tem netiti domišljijo in čustva. “(Pallasmaa, 2007, str. 105) “Jasno je, da mora „poživljajoča“ (ang. life-enhancing) arhitektura nagovarjati vse čute hkrati in zliti našo samopodobo z našo izkušnjo sveta. Bistvena duhovna naloga arhitekture je prilagajanje in povezovanje.” (Pallasmaa, 2007, str. 26) “[...] arhitekturni prostor uokvirja, zadržuje, krepi in osredotoča naše misli in skrbi, da se ne izgubijo.” (Pallasmaa, 2007, str. 82) “Arhitektura je zelo posebna funkcionalna umetnost. Omejuje prostor, zato da lahko bivamo v njem, ustvarja ogrodje okoli naših življenj. Ni dovolj, da arhitekturo vidimo, moramo jo doživeti. Opazovati moramo, kako je bila oblikovana za poseben namen, stanovati moramo v njenih sobah, občutiti, kako se te zapirajo okoli nas in kako nas vodijo ena v drugo. Zavedati se moramo tekstur, raziskati, zakaj so bile uporabljene določene barve in kako je bila izbira odvisna od orientacije prostorov ter odnosa z odprtinami in soncem.“ (Rasmussen, 1992, str. 10)

muzej Kolumba, Peter Zumthor, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

RAZMIŠLJANJA 1.1 ATMOSFERA, DOŽIVETJE IN VLOGA ARHITEKTURE Zaznavanje: V preteklosti je arhitektura pomenila zatočišče, varen topel prostor, ki je ljudi ščitil pred vremenom, naravo in plenilci. Bivališča so bila majhna, preprosta, praktična, temačna in introvertirana. Še danes nekateri pripadniki ljudstva Sami (Laponci) ne razumejo pomena sproščujočega sprehoda v gozdu ali lepega pogleda izza jedilne mize na pokrajino. Če gredo v gozd, ne gredo zaradi užitka, temveč potrebe - nabrati 20 kilogramov jagodičevja, ki jim bo dajalo vitamine skozi zimo. Razgled prav tako nima funkcije; zakaj gledati nekaj, kjer si preživel že cel dan. Seveda pa so Samiji izjema. Spremenil se je način življenja, z njim pa potrebe, zahteve in želje. Naravne nevarnosti so zamenjale urbane, boj za preživetje se je z njiv in morij preselil v pisarne. Vse več ljudi si želi imeti - oziroma ponovno vzpostaviti - stik z naravo; ekstremni pogoji in ekstremna pokrajina naredita ljudi “žive”, obenem pa te opomnita kako majhen in nepomemben si. Množičen razmah ekstremnih športov kaže na željo po adrenalinu, po boju z naravo. A včasih je bilo vsakdanje življenje norveškega ribiča ekstremni šport sam po sebi - vsak četrti ni nikoli več stopil na kopno.

Svetloba: Naravo zaznavamo tudi skozi osvetljenost s soncem, ki ustvarja različne ambiente glede na uro dneva in letni čas. Svetlobne spremembe, njihova hitrost in odtenki, so nad Arktičnim krogom še toliko bolj intenzivne in zaznavne kot v Osrednji Evropi. Svetloba je na severu najpomembnejši naravni faktor. Pregovor „videti v drugačni luči“ je tu na mestu. Kako prostor spreminja čustveni naboj in kako se s tem naše zaznavanje subjektivno prilagaja osvetljenosti prostora, je neverjetno. Zelo različne scenarije ustvarjajo mehka oranžna poletna večerna luč ali pa rezko nizko jutranje sonce ali pa močne temne sence neba tik pred nevihto. Vreme in s tem naravna svetloba se na severu menja tako hitro, da spremembe ambienta doživljamo kot film – kot predstavo, kjer menjajo kulise vsakih 10 minut. In kar je najlepše - naravne svetlobe ne moremo kontrolirati.

Zaradi naštetih sprememb se je spremenil tudi arhitekturni odgovor na Norveško pokrajino. Introvertiran prostor, ki je nekoč služil zavetju, mora sedaj postati prostor interakcije med človekom in naravo ter med človekom in človekom.

(Pallasmaa, 2005, str. 129)

Da vzpostavimo interakcijo med impresivno divjo pokrajino in človekom, jo moramo omejiti, spraviti v okvir, poudariti določene poglede, druge pa zakriti. Za to lahko poskrbi arhitektura. Kot je opisal Le Corbusier: “[...] nazadnje, kar bi pomislil, bi bilo omejiti to veliko možnost, vendar človek zazna odprtost [...] kot preveč nezaščiteno in ogromno. Z gledanjem skozi okno iz varovane [...] notranjosti, si manj absorbiran v neizmerno celoto in uokvirjen del pokrajine pridobi globino. Okno v steni izreže neovirano prostranost v pogled ven [...]” (Hertzberger, 2000, str. 13)

Arhitektura mora ustvariti izmenjavo med telesom (vpliv na človeka), domišljijo (vpliv v človeku) in okoljem (vpliv na tisto, kar je že tam, kar obstaja). Delovati mora kot vezni člen, kot objektiv ali most pri vzpostavljanju te interakcije. Ne smemo pozabiti, da arhitekturo doživljamo subjektivno. Tudi ustvarjamo jo subjektivno. Vse je odvisno od nas samih. “[...] zaznavanje je tudi v nenehni, neopazni povezavi s spomini, s sanjami in z domišljijo.” (Pallasmaa, 2007, str. 9)

“Mislim, da umetnost, najbližja arhitekturi, ni glasba - kot je pogosto mišljeno - temveč film. Podlaga obeh zvrsti je življenjski prostor, v katerem se notranji prostor uma in zunanji prostor sveta zlijeta en z drugim in ustvarjata prepleteno vez.” Gibanje: Zumthor v svojih besedilih pogosto omenja občutek svobode gibanja; kako mora arhitektura človeka zapeljevati in ne usmerjati. S tem se popolnoma strinjam - biti zapeljan je lep in spokojen občutek. Arhitektura lahko zapeljuje s svetlobo, zvokom, teksturo, sosledjem prostorov, nekaj pritegne našo pozornost in radovednost nas vodi naprej. Raziskovanje je že od nekdaj zakoreninjeno v človeku - vsi si želimo odkrivati, vsi želimo iskati in najti. Z gibanjem doživljamo arhitekturo. Z besedami J. Pallasme: “Doživetje doma strukturirajo različne dejavnosti – kuhanje, prehranjevanje, družabnost, branje, pospravljanje, spanje, intimnosti – in ne vizualni elementi. S stavbo se srečamo; se ji približamo, se spoprimemo z njo, jo povežemo s svojim telesom, gremo skozi njo, jo uporabimo za druge stvari. Arhitektura začne, usmeri in organizira vedenje in gibanje.” (Pallasmaa, 2007, str. 107)

Sverre Fehn pri opisu svoje arhitekture pogosto omenja pomembnost odprtega tlorisa. Tako gibanje ni usmerjeno in togo, prostor pa se prilagaja različnim situacijam in potrebam. Gibanje ni enosmerno, temveč krožno, poti se križajo, ustvarja se interakcija.

“Konec koncev je arhitektura narejena za našo uporabo. [...] Najlepša je, ko se stvari postavijo v nek red, ko so logično povezane. To je, ko se vse nanaša na vse ostalo, in je nemogoče odstraniti sleherni del, ne da bi s tem uničili celoto. Prostor, raba in oblika.”

“Odprt tloris zagotovi prostore za intenzivno in bistro socialno interakcijo med stanovalci.”

(Zumthor, 2006, str. 69)

“Stavba ni cilj sam po sebi; ampak uokvirja, artikulira, strukturira, daje pomen, navezuje, omogoča in onemogoča. Zato ima osnovno arhitekturno doživetje obliko glagola in ne samostalnika.”

(Fjeld, 2008, str. 96)

(Pallasmaa, 2007, str. 107)

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

RAZMIŠLJANJA 1.2

SKANDINAVSKI POGLED NA ARHITEKTURO “Norveška je ujeta v mogočno in raznoliko pokrajino, v naravo, ki jo določajo štiri jasne sezone, ki jih poudarjajo spremembe naravne luči od bledih poletnih noči pa do mrzlih, temnih zim. Preživeti je pomenilo razumeti in spoštovati različne naravne sile. Tudi arhitektura ni bila nikoli izven te izmenjave. Sposobnost branja pokrajine in prostora je bila pomemben del gradbenikovega in arhitektovega znanja. V preteklosti je narava skupaj z arhitekturo risala jasno sliko našega načina življenja. Obstajalo je globje razumevanje potrebnega ravnotežja med elementi, ki vključujejo življenje in smrt; vsakodnevni rituali so bili neločljivo povezani z domom in njegovo okolico.” (Fjeld, 2008, str. 18) Po mojem mnenju skandinavska arhitektura združuje premišljeno materialno kompozicijo, subtilno svetlobo in naravno pokrajino v unikaten prostor. Glavno vodilo pri ustvarjanju je praktičnost. Vse je narejeno s smislom, z zdravo pametjo, z namenom. Nič ne obstaja zgolj iz vidika vizualnega zadovoljstva, arhitektura ni zakrinkana, ne kaže občinstvu namazanega teatralnega obraza, temveč preprosti, praktični jaz. Enaka miselnost se odraža tudi v tradicionalni norveški kulinariki in medsebojnih odnosih. Jedi so preproste in njihova priprava praktična, okusi pa niso zakriti z močnimi začimbami, temveč so le poudarjeni s ščepcem soli. Norvežani so praktični, preprosti in neposredni. Na prvi pogled zadržani, s časom pa zvesti in zanesljivi prijatelji. Zadržani arhitekturni posegi lahko na prvi pogled delujejo hladno, z uporabo, z bivanjem v njih, pa spoznamo v njih skrito toplino. Njihova preprostost, očiščenost je odlika in ne pomanjkljivost. “Specifične geografske, klimatske, politične in kulturne okoliščine so brez dvoma oblikovale identiteto skandinavske miselnosti ne glede na nacionalne razlike. Skandinavska kultura je kombinacija agrarnega in malomeščanskega pogleda na svet, z izrazitim občutkom za merilo, ki ceni preprostost in majhnost, v nasprotju z željo po monumentalnosti in veličini, ki prevladuje v mnogih drugih kulturah. Skandinavska miselnost je okarakterizirana z močnim občutkom za kontekst, v kombinaciji s precej praktičnim odnosom do življenja. To je združeno z močnim smislom po socialni povezanosti in solidarnosti na podlagi deljenega kulturnega in socialnega obzorja.”

univerzalno kolektivno standardizirano zavestno orientirano v prihodnost idealistično orientirano v strukturo racionalno absolutistično teoretično ekskluzivno

situacijsko individualno unikatno podzavestno orientirano v zgodovino realistično orientirano v formo emocionalno relativno pragmatično inkluzivno

“Prvi stolpec navedenih pojmov predstavlja prevladujoče smernice internacionalnega arhitekturnega stila, medtem ko drugi označuje skandinavsko arhitekturo.” (Pallasmaa, 2005, str. 272)

Značilnosti skandinavske arhitekture, ki jih je izpostavil Pallasmaa, kažejo na popolnoma drugačno zaznavanje prostora. Zavedanje, da je vsak prostor unikaten in da mora biti arhitektura prilagojena specifični situaciji, je močno prisotno. Objekt ni štampiljka, ki jo lahko odtisnemo kamorkoli. Realistični pristop in orientiranost v formo sta posledici divje narave; tu ni prostora za futurizem in idealiziranje. S formo arhitektura parafrazira naravno pokrajino, njene močne linije in veličastnost, obenem pa se na ta način vanjo vključuje. Najbolj zanimivo je, da arhitekturni odgovor na problem iščejo podzavestno pustijo, da sanje, občutki, spomini vplivajo nanj in ga izoblikujejo. Tako pridobijo element čarobnosti, tisti element, ki spremlja tudi skandinavsko naravo. Ta že stoletja buri človeško domišljijo, da plete zgodbe o trolih, malih gozdnih bitjih, ki se skrivajo v mahu in za drevesi.

“Običajen je izogib polarizaciji, tako v mišljenju kot tudi v socialnem smislu. Posledično je za skandinavsko arhitekturo značilen izogib ekstremnim in purističnim odnosom. Arhitektura se je razvila kot proces postopne asimilacije, ki je združevala inspiracije in vplive iz različnih virov.“ “V naši obsesivni potrošniški kulturi, ki počasi odklaplja predmete in zgradbe od njihove uporabne vrednosti, spreminja vse v prodajne znake, tradicionalna skandinavska moralnost, zadržanost in asketskost zahtevajo širšo kulturno vrednost. V kulturi, ki je zaplavala v morje prevelike količine dobrin, informacij, ideologij, kjer je preveč vsega, imata ideal in estetika “plemenite revščine” novo moralno vrednost. Ko naša potrošniška kultura histerično proizvaja nove marketinške podobe in transformira celo kriminal, nasilje in dekadenco v profit, skandinavska tradicija predstavlja filozofijo zdravega razuma in poezijo običajnosti.” (Pallasmaa, 2005, str. 276 in 277)

Juvet Landscape hotel, foto: vir 1

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

RAZMIŠLJANJA 1.3

ARHITEKTURA BREZ ARHITEKTOV Delovati z omejitvami, kot so cena, transport, vreme, pokrajina, način življenja, uporabnost, je bil edini način delovanja na severu. Biti omejen ni nujno slabo, še več, tak način delovanja spodbuja inovacijo, omogoča reinterpretacijo in preprečuje razvoj elementov brez praktične vrednosti. “Namesto da bi poizkušali premagati naravo, pozdravljajo nepredvidljivost vremena in izziv topografije. Lepota teh hiš je bila dolgo zavrnjena kot naključna, vendar bi jo morali biti danes zmožni prepoznati kot rezultat dobrega razuma v ukvarjanju s praktičnimi težavami.” (Rudofsky, 2003, str. 6)

Oblike, materiali, dimenzije so bile vedno posledice praktičnih razlogov. Odprtine so preprosto naredili tam, kjer so jih potrebovali. Uporabljeni materiali so bili lokalni, oblike objektov in njihove dimenzije pa so sledile materialinim zmogljivostim. Material so vedno vprašali: kaj želiš postati? Kaj lahko postaneš? Katere so tvoje omejitve?. “Naravni materiali – opeka, les, kamen – omogočijo našemu vidu, da prodre skozi njihovo površino, in nas prepričajo o resničnosti snovi. Naravni materiali kažejo tako svojo starost in zgodovino kakor tudi zgodbo o svojem nastanku in zgodovino človeške rabe.” (Pallasmaa, 2007, str. 60)

Arhitektura, ki je zaznamovana s spontanostjo, preprostostjo in pravilno “nepravilnostjo”, daje občutek specifičnega kraja. Obstaja le tam in nikjer drugje. Je enkratna, neponovljiva. “Kaj sestavlja občutek specifičnega kraja? Sestavni elementi so seveda refleksije naravnih, fizičnih in socialnih resničnosti. To so izrazi in izkušnje specifične narave, geografije, pokrajine, lokalnih materialov, spretnosti in kulturnih vzorcev. Vendar pa kakovosti kulturno prilagojene arhitekture niso ločene, temveč so neločljivo vključene v tradicijo. Brez kontinuitete avtentične tradicije so tudi dobronamerne uporabe površinskih elementov z regionalnim karakterjem obsojene na sentimentalno scenografijo; obsojene, da postanejo naiven in plitek arhitekturni spominek.”

“V materialističnem vesolju so muzeji katedrale za čaščenje zgodovine. S poizkusom zanikanja svoje lastne smrtnosti zavračamo možnost uničenja objektov, zato gradimo neskončne inkubatorje in jih opremljamo z najdražjimi ventilacijskimi sistemi za večno ohranitev. Prenešeno v ekstrem, ta odnos predpostavlja iznajdbo popolne kapsule, ki bo ohranila vsako Ming vazo nedotaknjeno in ki ne bo poškodovala sleherne črke na stenskem napisu. Le da je življenje, ki je ustvarilo te stvari, popolnoma uničeno.” (Fehn, 1992, str. 139)

Postavlja se vprašanje, kako ohraniti nekaj, kar je produkt drugega časa, produkt nekega drugega življenja, drugačne miselnosti. Kot pravi Fehn: življenje, ki je ustvarilo te stvari, ne obstaja več. Arhitekture ne moremo neprodušno zapreti in vanjo “zijati” od zunaj, kot da je le skulptura. Kar lahko ohranimo, je njena ideja, atmosfera, a ta lahko (pre)živi le z uporabo. Če želi biti arhitektura preprostega človeka uporabna danes, se mora prilagoditi današnjim potrebam. Velikokrat je potrebna dopolnitev in/ali dograditev, kar sproži večno vprašanje odnosa novega do obstoječega. Novo mora spoštovati obstoječe, a se ne sme podrediti - zveza med starim in novim mora biti enakovredna in dinamična, čutiti se mora pozitivna napetost. Novo mora ohranjati ideje prostora, odpravljati pomanjkljivosti in poudarjati kvalitete. Ne sme kopirati, temveč reinterpretirati. Glede materialov, dimenzij in forme se mora zgledovati po kakovostnih lokalnih primerih. S takim odnosom lahko zagotovimo kvalitetno podlago za nadaljnjo življenje arhitekture. “Splošno gledano ni nobenega dvoma, da je uporaba najboljši način ohranitve.”

(v pogovoru z Egilom Murudom, direktorjem uprave okraja Nordland za Zaščito kulturne dediščine)

“Arhitektura, ki je zmožna zastopati našo identiteto, mora biti situacijsko, kulturno in simbolično dorečena.” (Pallasmaa, 2005, str. 265)

Vsak uporabnik gleda arhitekturo s svojega zornega kota. Dejstvo je, da danes v ribiške vasi prihajamo skozi zadnji vhod. Glavna cesta je vedno bilo morje zato je arhitekturo, logiko grajene strukture ter njeno prilagoditev na topografijo potrebno gledati iz te perspektive. Kako ribiči zaznavajo svoje domove, je zanimivo opisal Fehn v intervjuju za knjigo Made in Norway: “Šele ko odprejo vrata, pridejo v stik s produkcijo, z lepoto narave, z ribami in sivim nebom ter trdim delom. In potem se zaprejo v svoje male koče, vsi natlačeni. Morda, da bi ušli morju? Ja, da se izognejo pogledu na svojo tovarno.” (Helsing Almaas, 2010, str. 42-45)

bivak nad Kvalnesom, foto: arhiv Aaslaug Vaa

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA GEOGRAFSKO OZADJE

2.1

Norveška

Norveška (uradno Kraljevina Norveška) je severnoevropska država, ki zavzema ozemlje zahodnega in severnega Skandinavskega polotoka. Na jugozahodu meji na Severno morje, na zahodu na Severni Atlantski ocean (Norveško morje) in na severovzhodu na Barentsovo morje . Mejo si s Švedsko deli na vzhodu, Finsko na severovzhodu in Rusijo na skrajnem severovzhodu. Norveško ozemlje sestavljajo tudi tri izolirana območja: arhipelag Svalbard in otok Jan Mayen v Arktičnem morju ter otok Bouvet v južnem Atlantskem Oceanu.

Lofotski otoki

Skupna površina ozemlja je 385.252 km², populacija je 4.9 milijonov, kar jo uvršča na drugo mesto po najnižji gostoti poselitve v Evropi, takoj za Islandijo. Prestolnica je Oslo s 600.000 prebivalci. Bodø

Norveška ima eno izmed najdaljših in najbolj nazobčanih obal na svetu, ki skupaj z okoli 50.000 otoki meri približno 83.300 km. Je ena najbolj goratih evropskih držav s povprečno višino 460 m in 32 % ozemlja nad drevesno mejo. Med zadnjo ledeno dobo je bilo celotno ozemlje pokrito z debelim slojem ledu, ki je s premikanjem izdolbel globoke doline, ki jih je kasneje zalilo morje. Tako so nastali svetovno znani Norveški fjordi; največji izmed njih je Sognefjord, ki se zajeda 205 km v notranjost in je drugi najdaljši na svetu. Prav tako ima Norveška najgloblje jezero v Evropi – Hornindalsvatnet, ki je globoko 514 metrov. Na območjih severno od Arktičnega kroga zasledimo dva pojava, značilna za Norveško: polnočno sonce, (ko je sonce 24 ur nad horizontom), in polarno noč, (ko je sonce 24 ur pod horizontom); trajanje obeh pojavov je odvisno od zemljepisne širine. V Tromsø-u, zadnjem večjem mestu na severu, polnočno sonce traja od 17. maja do 25. julija, polarna noč pa od 26. novembra do 15. januarja. Polarna noč ne pomeni popolne teme, saj je okoli poldneva nekaj ur mraka, ponavadi z intenzivno roza-oranžno svetlobo. Prav tako je na severu države viden nebesni pojav, ki ga imenujemo polarni sij (Aurora borealis). To je sijaj vidne svetlobe v zgornjih delih ozračja, najpogosteje je viden v dveh ovalnih pasovih okoli zemeljskih magnetnih polov, na približni magnetni širini 70°, pojavlja pa se na višini okrog 100 km (termosfera). Značilne zeleno-vijolične barve nastanejo zato, ker atomi v zgornjih predelih atmosfere fluorescirajo, ko jih zadenejo hitri nabiti delci. Ti izvirajo iz Sonca, magnetno polje Zemlje pa jih usmerja na območja polarnega sija. V Norveškem morju se v 24 urah izmenjata dve plimi in oseki. Razlika med plimo in oseko je na jugu države le okoli 0,2 m, na skrajnem severu pa kar 2,2 metra.

Norveška

Oslo

S 300 km

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

Padavine: Po nastanku so padavine na Norveškem večinoma orografske. Te nastajajo, ko zračna masa naleti na orografsko oviro, na primer gorsko pregrado. Posledično se največja količina padavin pojavlja v obalnem pasu, kjer vlago iz morja prestreže visoka nazobčana obala. Regiji z rekordno količino padavin sta Vestlandet in južni Nordland, ki sta najbolj namočeni območji v Evropi (letna količina padavin v goratih predelih ob morju lahko preseže 5.000 mm). Padavine so najpogostejše v jesenskem in zgodnje zimskem času, najnižja količina padavin je od aprila do junija. Regije vzhodno od gora imajo bolj celinsko klimo z manj padavinami in uživajo več sončnih dni s toplejšimi poletji.

Geiranger fjord, foto: Aleš Novak

Temperature: Obalna območja Norveške imajo veliko milejše zime kot ostala območja na enaki geografski širini. Temperaturna razlika med najtoplejšim in najhladnejšim mesecem je tu le okoli 10-15 °C; relativno konstantne temperature so posledica toplega zalivskega toka, ki teče ob obali z juga proti severu. Temperaturni razponi v notranjosti so večji, z maksimumom 30 °C v mestu Karasjok na skrajnem severu države. Rekordno nizka temperatura je bila izmerjena v mestu Røros, in sicer -50 °C, rekordno visoka v Nesbyen-u +35,6 °C. Območja v notranjosti dosegajo toplotni vrhunec v sredi julija, obalna območja pa v prvi polovici avgusta. Zimske nevihte z orkanskim vetrom so običajne v obalnih območjih in gorah. Stoletja je veljalo, da se je vsak četrti moški v obalnih skupnostih izgubil na morju. Družbenogeografske značilnosti:

Politična ureditev: Norveška je unitarna parlamentarna demokracija in konstitucionalna monarhija s Kraljem Haraldom V kot vodjom države in predsednikom vlade Jensom Stoltenbergom. Administrativno je razdeljena na okraje (fylker) in občine (kommuner). Sámiji (arktični domorodci - Laponci; živijo na severnih območjih današnje Norveške, Švedske, Finske in Rusije) do določene mere samoodločajo in vplivajo na tradicionalni teritorij preko Sámi Parlamenta in Finnmark Acta.

gore v Romsdalenu , foto: Aleš Novak

Ekonomija: Norveška ima velike rezerve nafte, zemeljskega plina, mineralov, lesa, morskega bogastva, sladke vode in hidroenergije. Je največji svetovni proizvajalec nafte in zemeljskega plina na prebivalca, če izvzamemo bližnji vzhod. Naftna industrija predstavlja približno četrtino bruto domačega proizvoda. Med letoma 2001-2007 in 2009-2010 je imela Norveška najvišji indeks človeškega razvoja (ang. human development index) na svetu. Prav tako je druga najbogatejša država z največjo kapitalsko rezervo na prebivalca med vsemi narodi.

vir podatkov: http://en.wikipedia.org/wiki/Geography_of_Norway (povzeto 25. 8. 11)

Jezik: Norveščina je germanski jezik in ima dve pisni obliki: Nynorsk in Bokmål. Obe sta priznani kot uradni jezik in se uporabljata v administraciji, šolah, cerkvah in medijih, vendar velika večina prebivalstva (85–90 %) uporablja Bokmål. Manjšini Sámi in Kven uporabljata lastne jezike (ti pripadajo uralski jezikovni družini), v katerih jim Norveška vlada zagotavlja izobrazbo.

otok Hitra v Trondelagu, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

Norveška pokrajina je divja, impresivna, mogočna, a obenem tako preprosta in iskrena. Letni časi in svetloba jo prikazujejo v mnogih različnih odtenkih, delujejo kot filter, ki ustvarja razpoloženja in nanjo barva različna čustva. V njej se počutimo mogočne in žive, a to le zato, ker njene lastnosti preslikamo nase. Danes smo navajeni, da lahko nadzorujemo, da mi postavljamo pravila. A ne tu. Tukaj se hitro zavemo svoje krhkosti in minljivosti. Narava te na vsakem koraku opominja, da si popolnoma nepomemben. Sezone se bodo izmenjevale, življenjski krog se bo vrtel, sneg bo pozimi objel zemljo in vsako poletje bodo ptice prekrile nebo - če obstajaš ali ne. Lahko si le njen del, kar pomeni, da deluješ znotraj določenih zakonov. To je edino, kar ti zagotovi preživetje. Če deluješ proti, ne deluješ dolgo.

Dovre, foto: Aleš Novak

SVERRE FEHN misli o odnosu med arhitekturo in Norveško pokrajino:

Trollstigen, foto: Eva Taučar

“Jaz delujem dokaj racionalno. Prostor, odnos hiše do pokrajine, mi pomenita veliko. V realnosti, stati tam na terenu, človek nima veliko več, kot doumeti povezavo z drugim kot pokrajino. Intelektualni svet sreča pokrajino in v tem dvoboju je rojena lepota. Na tej točki ne smeš biti sentimentalen; to je trenutek, ko je potrebno narediti nered iz pokrajine. Bolj ko si natančen, bolj neusmiljeno lahko rešiš to srečanje, močnejše postane poudarjanje narave, bolj intenzivno tvoja arhitekturna pripoved prihaja v pogled.” (Fehn, 1990, str. 12-17)

Bymarka, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA GEOGRAFSKO OZADJE

2.1

Lofotski otoki

Lofoten (norveško Lófót) je staro ime otoka Vestvågøy-a in je pomenilo „risova noga“, kar se nanaša na obliko otokov. Otoki se nahajajo znotraj Arktičnega kroga na severu Norveške. Glavni otoki, iz severa proti jugu, so: Hinnøy, Austvågøy, Gimsøy, Vestvågøy, Flakstadøy in Moskenesøy ter dva majhna in izolirana otoka Værøy in Røst. Skupna površina znaša 1.227 km², število prebivalcev je 24.500. Glavni mesti sta Leknes in Svolvær. Že od nekdaj so otoki znani po svojih naravnih lepotah; strmih gorah, nazobčanih vrhovih, peščenih plažah in turkiznih lagunah, neštetih jezerih in ozkih dolinah. Zanimivi kontrasti še močneje poudarjajo divjo naravo: svetlobni kontrast med zimo in poletjem, vsako uro spreminjajoče se vreme, plaže tropskega videza, obkrožene z zasneženimi vrhovi, ki se iz morja strmo dvigajo v višave. Za primer: najvišja gora je Hingravstiden s kar 1.161 metri.

Austvågøy Gimsøy Vestvågøy Flakstadøy

Svolvær

Hinnøy

Leknes

Najbližje večje mesto na kopnem je Bodø s približno 50.000 prebivalci. Od tam poteka letalska in trajektna povezava na Lofotske otoke. Živalsko kraljestvo: Morje, ki obliva Lofotske otoke, je bogato z življenjem in največji globokomorski koralni greben na svetu je prav v okolici otoka Røst. Vsako leto se na začetku pomladi v obalne vode otokov prihaja drstit na tisoče polenovk; prav ta migracija je poglavitna za nastanek stalnih naselbin na tem območju. V zraku nad otoki leti največja koncentracija ptic na Norveškem, predvsem Morskih orlov in Kormoranov. Klima: Zimske temperature na otokih so kljub njihovi severni legi znotraj Arktičnega kroga zelo mile; to je glede na zemljepisno širino največja pozitivna anomalija. Za to se lahko zahvalijo toplemu zalivskemu toku in njegovim podaljškom: severnoatlantskemu toku in norveškemu toku. Værøy in Røst sta najbolj severni lokaciji na svetu, kjer je povprečna temperatura vse leto nad ničlo. Povprečna temperatura na glavnem otočju je pozimi -1,5 °C in poleti 13 °C. Najvišja temperatura je bila izmerjena v Svolvær-ju, in sicer 30,4 °C. Maj in junij sta najbolj suha meseca s povprečno 40 mm padavin, medtem ko oktobra pade kar trikratna povprečna količina padavin. Močni vetrovi se ponavadi pojavljajo pozno jeseni in pozimi, redkeje poleti. Dve izmed desetih najmočnejših neviht, ki so jih kadarkoli izmerili, sta se zgodili prav na Lofotskih otokih. Temperature morja na globini enega metra se gibljejo od 3 °C pozimi do 14 °C poleti, včasih celo do 17 °C. Na globini 200 m je temperatura 8 °C čez vse leto.

vir podatkov: http://en.wikipedia.org/wiki/Lofoten http://en.wikipedia.org/wiki/Geography_of_Norway www.met.no (povzeto 25. 8. 11)

Snežna odeja: Zaradi milih zimskih temperatur, ki so posledica toplega morskega toka, se debelejša in trajnejša snežna odeja nabere le v notranjosti otokov in v višje ležečih goratih predelih. Graf debeline snežne odeje za obdobje zadnjih petih let v mestu Leknes je prikazan v naslednjem poglavju.

Moskenesøy

Værøy S Røst

20 km

Svetlobne spremembe: Polnočno sonce (ang. midnight sun) in polarna noč (ang. polar night), ki sta značilna pojava na območjih severno od Arktičnega kroga, določata letni ritem tudi na Lofotskih otokih. Pri ljudeh, nevajenih teh pojavov, lahko povzročata neprijetne učinke na organizem; polnočno sonce lahko povzroči nespečnost, hipomanijo in hiperaktivnost, polarna noč pa lahko sproži depresijo. V Svolvær-ju polnočno sonce traja od 25. 5. do 17. 7., polarna noč od 4. 12. do 7. 1.. Podnebni podatki, izmerjeni med letoma 1961-1990 za mesto Leknes na Lofotskih otokih: nadmorska višina: 15 m povprečna temperatura: -0,4 °C (jan.), 2,3 °C (apr.), 12 °C (jul.), 5,8 °C (okt.), 4,9 °C (letna) povprečna letna količina padavin: 1225 mm povprečna dolžina obdobja brez zmrzali: 163 dni število dni/leto s povprečno dnevno temperaturo nad 10 °C: 79 dni število dni/leto s snežno odejo globine vsaj 25 cm: 39 dni

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

Moskenes, foto: Eva Taučar

sušene polenovke v Kabelvågu, foto: Eva Taučar

Smedvik, foto: Eva Taučar

Ramberg, foto: Eva Taučar

Unstad, foto: Eva Taučar

Kabelvåg, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA GEOGRAFSKO OZADJE

2.1

Vestvågøy

Otok ima 10.813 prebivalcev in je najbolj gosto naseljena regija na Lofotskih otokih in v Vesterålen-u. Približno 70 % prebivalstva otoka Vestvågøy živi v urbanih območjih Leknes, Gravdal, Stamsund in Ballstad. Največ prebivalcev, približno 3000, ima Leknes, upravno in kulturno središče občine. Agrikultura in ribištvo sta najpomembnejši industrijski panogi. Na otoku je tudi nekaj industrijskih objektov za predelavo rib in dve tovarni ribjega olja. Otok je ena največjih agrarnih skupnosti na severu Norveške, ki se orientira predvsem v organsko kmetijstvo, vzrejo ovc za meso in koz za kozje mleko. Vestvågøy ima eno najbolj atraktivnih pokrajin na Norveškem; nazobčani klifi in visoki gorski vrhovi so značilni za jugovzhod, proti severozahodu pa je pokrajina ravna s prostranimi obdelovalnimi površinami. Ob jugovzhodni obali najdemo slikovite ribiške vasice, kot sta Ballstad in Stamsund. Tam se ustavlja tudi Hurtigruten - obalni trajekt, ki je poleg letal najpomembnejša povezava severa in juga države. Obalo obdajajo visoke gore, na zahodu tudi bele peščene plaže. Utakleiv in Hauklandsstranden so izglasovali za najlepši plaži na Norveškem. Zaradi slikovite narave turistična industrija strmo narašča, v letu 2008 je bilo v tem sektorju zaposlenih 38 % več ljudi kot leta 2001.

Kvalnes

Gimsøya

Vestvågøy

Vestvågøy ima 3 večja pristanišča: Stamsund, Ballstad in Leknes. Slednje je eno najpomembnejših in najbolj obiskanih norveških pristanišč. Temperature v notranjosti otoka so nižje kot v vaseh in mestih ob morju, saj visoke gore ustavljajo vpliv toplega morskega toka. Posledično je tu količina snega pozimi večja, snežna odeja pa se obdrži dlje. V Leknesu polnočno sonce traja od 26. maja do 17. julija, polarna noč pa od 9. decembra vse do 4. januarja. Polnočno sonce je najbolje vidno iz zahodne obale - iz krajev, kot sta Utakleiv in Eggum.

Kvalnes

S 5 km

Kvalnes leži na severovzhodnem delu otoka Vestvågøy. Od Leknesa je oddaljen 30, od Svolværja 40 kilometrov. Ti dve mesti povezuje cesta E10, iz katere se pri jezeru Hauklandsvatnet odcepi krožna cesta Haverringen, ki pelje ob severni obali otoka in med drugim oplazi tudi Kvalnes. Kvalnes je orientiran proti vzhodu in gleda na otoka Vikarøya in Gimsøya. Na zahodu ga zapira strma, 371 m visoka gora Kvalnesaksla. Zaradi gorskega zaledja vetrovi pihajo v smeri sever-jug; vzporedno z morsko obalo. Vetrovi s severa so močni, stanovitni in mrzli, vetrovi z juga pa toplejši in sunkoviti. Med gorami in morjem je ozek ravninski pas, ki je mešanica morskih usedlin, peska in odkrušenega kamenja iz gore. Ob vznožju gore poteka cesta Haveringen, pravokotno na njo pa so levo in desno nanizane družinske hiše. Na obali, pravokotno na morje, so postavljeni ribiški objekti; taka postavitev objektov je tradicionalna v vseh norveških ribiških krajih.

vir podatkov: www.vestvagoy.kommune.no http://en.wikipedia.org/wiki/Vestvågøy (povzeto 2. 9. 11)

S 500 m

foto: vir2

Grafi predstavljajo razmere (količino padavin, višino snežne odeje in temperature) v mestu Leknes, kjer stoji Kvalnesu najbližja meteorološka merilna postaja. Meritve so bile narejene na nadmorski višini 13 m.

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

Na grafih je prikazano obdobje od 31. 10. 2007 do 11. 7. 2011.

Padavine (mm) Največ padavin se ponavadi pojavi med septembrom in decembrom. Izjema je bil februar 2010, ko je količina padavin presegla 64 mm. Najnižja količina padavin je v obdobju med majem in avgustom, takrat količina redko preseže 16 mm.

Sneg (cm) Snežna odeja se pojavlja v obdobju med novembrom in aprilom; količina snega je največja marca. V zadnjih treh letih je debelina snežne odeje v marcu presegla 40 cm. Ker so bile meritve opravljene v Leknesu, ki se nahaja na južni strani otoka nekoliko v notranjosti ter na nadmorski višini 13 m, je potrebno vedeti, da so količine snega v Kvalnesu precej manjše. Nadmorska višina je tu 1 m, prav tako pa je vpliv toplega morskega toka zaradi neposrednega stika veliko bolj močan.

vir podatkov: http://www.senorge.no (povzeto 2. 9. 11)

Temperature (°C) Najvišje temperature se pojavljajo julija in avgusta, povprečno čez 15 °C, včasih celo čez 20 °C. Najnižje so od decembra do marca, povprečno okoli -5 °C. Nizke temperature dosežejo vrh marca (marca 2010 so bile celo nižje od -10 °C), nato pa se v aprilu zgodi hiter preskok na pozitivno stran termometra. Takrat se stopi sneg in maj je ponavadi suh “poletni” mesec s temperaturami med 10 in 15 °C.

foto: vir3

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

“Ker je Kvalnes postavljen na ta mali košček zemlje, ki ga obkroža gibajoči svet - svet morja, oblakov, vetra, gora - še toliko bolj, kot kjerkoli drugje, začutimo krhkost našega obstoja obenem pa se zavemo gibanja narave in časa.” (v pogovoru s fotografinjo Virginie Surdej)

Virginijine besede ne bi mogle biti bolj resnične; vsak obiskovalec Kvalnesa, ki tam preživi nekaj dni, ugotovi, da se gibanje narave nikoli ne ustavi. Poleg morja, oblakov, vetra in pokrajine pa obstaja še en dejavnik, ki je najmočnejši med vsemi - svetloba. Dokler ne vidiš, se ne zavedaš, kako veličastno in s kakšno mehkobo osvetljuje pokrajino polnočno sonce ter kako čarobna in skrivnostna je zimska tema z roza-oranžnimi odtenki na gladini vode. Svetloba je glavni čarovnik, ki spreminja podobo te pokrajine.

pogled na Kvalnes od zgoraj, foto: Eva Taučar

Vsi ti spremenljivi dejavniki povzročajo, da ta kraj ni nikoli enak. Vsak trenutek, ki ga vidiš, je edinstven - in ko mine, mine za vedno. Edina stalnica je konstantno menjavanje atmosfer. Obraz, ki ga ta kraj kaže, je pozimi tako zelo drugačen kot poleti. In je zjutraj tako zelo drugačen kot popoldne. In v soncu žari z drugačnim sijem kot med nevihto. Vsak kraj na svetu se spreminja, a nikjer niso spremembe tako hitre in sunkovite kot tu, na skrajnem severu, kjer morje in zemlja merita moči. Stavbe se soočajo z močnimi elementi narave; pristanišče je zgrajeno med oceanom in gorami, obkroženo z naravo, ki je vedno v gibanju. V arhitekturi zaznamo krhkost in moč obenem. Enak kontrast zaznamo na obrazih ribičev. Tu nihče ne želi nadvladati narave, jo spraviti pod kontrolo - vsi vedo, da bi bilo to pogubno. Edini način je prilagoditev, praktičnost in zdrava pamet.

Kvalnes pozimi, foto: Virginie Surdej

JUHANI PALLASMAA o ribiških mestih:

“Ribiška mesta si je še zlasti lahko zapomniti zaradi zlivanja vonja po morju in po zemlji; zaradi močnega vonja po morski travi začutiš globino in težo morja ... Ena od posebnih radosti popotovanj je seznanjanje z geografijo in mikrokozmosov vonjev in okusov. Vsako mesto ima svoj spekter okusov in vonjav.” (Pallasmaa, 2007, str. 95)

pogled proti otokoma Vikarøya in Gimsøya, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA GEOGRAFSKO OZADJE

2.1

ribolov

Sušene polenovke so glavno izvozno sredstvo Lofotskih otokov že več kot 1000 let. Polenovka je bila pomembna ekonomska potrošna dobrina na mednarodnem trgu vse od vikinških časov. Ribe so bile vedno najpomembnejša dobrina, čeprav so se družine večinoma ukvarjale tudi s kmetovanjem. Izkoriščanje naravnih virov ter gojenje domačih živali, predvsem goveda in ovc, sta bila pomembna vidika preživetja. Življenje je tako temeljilo na ribolovu v kombinaciji z mikrokmetijstvom. Ženske niso imele stika z ribolovom, saj so pregovorno prinašale nesrečo. Skrbele so za dom, kmetijske opravke in domače živali. V 60. in 70. letih je ta način kombiniranega ribolova in kmetijstva izumrl in majhne kmetije so sčasoma izginile. Moški so postali ribiči za polni delovni čas čez vse leto, ženske pa so začele iskati zaposlitev izven svojih domov. Danes le redki ohranjajo tradicionalen način življenja s kombinacijo ribolova in kmetijstva, vendar pa male kmetije še vedno ostajajo tipičen del pokrajine otokov. V 90ih letih je lokalna oblast na otoku Røst spodbudila prebivalce k vzreji ovc, kar se je izkazalo za zelo uspešno strategijo. Leta 1994 so jagnjetino iz Lofotov izglasovali za najboljšo na svetu. Vsako zimo se arktične polenovke selijo iz Barentsovega morja v obalne vode Lofotskih otokov, kjer se drstijo. Popotovanje, ki je dolgo 800 kilometrov, se prične novembra; jate polenovk se vračajo na mesto svojega rojstva. Lov na polenovke potaka od januarja do aprila in takrat se na Lofote zgrne na stotine ribičev iz bližnjih in daljnih krajev. Leta 1120 je kralj Øystein zaukazal gradnjo ribiških kolib, imenovanih rorbu, kjer so ribiči v ribolovnem obdobju lahko živeli in delali. Leta 1816 je bil sprejet Lofotski zakon (nor. Lofotloven), ki je morje razdelil na območja, ki so pripadala različnim ribiškim vasem. Leta 1857 so postavili načela, ki veljajo še danes: svobodne vode, svoboden ribolov, državna inšpekcija. S prihodom motornih čolnov je delo na morju postalo lažje in varnejše. Leto 1938 je bilo zelo pomembno za norveške ribiče, saj je bil sprejet zakon o fiksnih cenah za ribe (ang. Raw Fish Act), kar je zagotovilostalno minimalno ceno. Po veliki noči se lov na polenovke zaključi, ribiči odidejo domov in razburljivo ozračje se umiri. Ribe pustijo viseti na stojalih vse do 12. junija, ki je znan kot “dan prinešenih rib”.

Kabelvåg, foto: Eva Taučar

sušene polenovke v Kabelvågu, foto: Eva Taučar

Lofoti imajo najbolj ugodne razmere za sušenje polenovk: nenehen vlažen slan vetrič s pravšnjo mikroklimo. Posušene polenovke so zdrav produkt brez umetnih dodatkov, “proizvodni” postopek pa je okolju prijazen in brez dvoma najmanj energetsko zahteven v živilski industriji. Hranilna vrednost enega kilograma posušene ribe je enaka 5 kilogramov sveže; odstranjena je le voda, ki jo z namakanjem suhega mesa pred uporabo ponovno “vrnemo”.

vir podatkov: www.datadesign.ws/history.htm (povzeto 29. 8. 11)

Večino polenovk izvozijo; v letu 1300 je izvoz posušenih rib predstavljal 80 % Norveškega izvoznega dobička. Leta 1994 so izvozili 4824 ton polenovk v skupni vrednosti 392 milijonov norveških kron. Na listi za izvoz je preko 30 držav, med katerimi prevladuje Italija, ki letno uvozi okoli 4000 ton. Drugi najpomembnejši proizvod je olje iz jeter polenovk. V starih časih so ga uporabljali kot gorivo za luči, za barvanje usnja ter v industriji barv in mil. Od vedno je bilo tudi pomembno prehransko dopolnilo, bogato z vitaminom A, D in Omega 3 nenasičenimi maščobnimi kislinami.

ribiška vas Å, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA ZGODOVINSKO OZADJE

2.2

Norveška

Zgodovina človeške poselitve na območju današnje Norveške sega vsaj 11.000 let nazaj, v zgodnji paleolitik. Prve trajnejše naselbine so se razvile med bronasto in železno dobo, od 1800 do 400 pr. nš. št.. V obdobju med letoma 800 in 1066 se je zgodil velik preskok in širitev, ki jo danes imenujemo Vikinška doba. V tem obdobju so Norvežani, Švedi in Danci na ladjah (t. i. longships, eng.) potovali v tuje dežele kot raziskovalci, zavojevalci in trgovci. V sredi 11. stoletja je bilo vzpostavljeno Norveško kraljestvo, čeprav ga je povezovalo še vedno zelo osnovno administrativno omrežje. S pričetkom črne kuge leta 1349, zaradi katere je umrla približno polovica prebivalstva, je Norveška vstopila v dobo zatona. Med letoma 1396 in 1536 je bila del Kalmarske unije (i. e. Kalmar Union, eng.), od 1536 pa vse do 1814 pa je bila v uniji z Dansko. Norveško-danska unija je stopila v zavezništvo z Napoleonom, vojna pa je vodila v množično lakoto in slabe življenjske razmere, z viškom leta 1812. Leta 1814 je bila unija poražena in danski kralj je bil primoran predati Norveško Švedski -Treaty of Kiel (14. januar). Švedska in Norveška sta vzpostavili ohlapno unijo, v kateri je bilo Norveški dovoljeno, da je ohranila lastno ustavo. To obdobje je sprožilo tudi rast Norveškega romantično-nacionalističnega kulturnega gibanja, ko so Norvežani želeli definirati in izraziti lasten nacionalni karakter. Unija s Švedsko je razpadla leta 1905 in od takrat je Norveška neodvisna država. Med prvo svetovno vojno je Norveška ostala nevtralna, prav tako so nevtralnost razglasili med drugo svetovno vojno, vendar so jih od 9. aprila 1940 pa vse do 8. maja 1945 kljub temu okupirali Nemci. Norveška se je pridružila zvezi Nato leta 1949 in leta 1960 vstopila v Evropsko brezcarinsko območje (ang. European Free Trade Area). Norvežani so dvakrat zavrnili pridružitev Evropski uniji – leta 1972 in leta 1994. Deloma je bila to posledica na novo odkrite avtonomije, deloma pa je šlo za varovanje neodvisnosti svoje naftne in ribiške industrije. Rezerve nafte in zemeljskega plina so bile odkrite v 60. letih, kar je vodilo v še vedno trajajoči ekonomski razvoj. Nekoč revna država kmetov in ribičev, ki so se skozi zgodovino borili za preživetje v neugodnih razmerah na skrajnem severu Evrope in ki si je zagotovila samostojnost šele pred dobrimi 100 leti, se je v nekaj desetletjih povzpela na sam svetovni vrh gospodarskega razvoja in splošne kakovosti življenja.

v kamen vklesane risbe v Alti (od 4200 do 600 pr. nš. št.), foto: Eva Taučar

stari del mesta Trondheim, foto: Eva Taučar

Nacionalni dan: Norveški nacionalni dan ki ga zaznamujejo slavnostne parade v vsakem mestu praznujejo 17.maja. Stari in mladi na ta dan oblečejo tradicionalne noše, imenovane bunad, vzorci in barve oblačil pa se razlikujejo glede na regijo, iz katere te prihajajo.

vir podatkov: http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_Norway www.visitnorway.com/en/Stories/About-Norway/ (povzeto 29. 8. 11)

Zgodovina smučanja: Na Norveškem ljudje smučajo že preko 4000 let. Sprva je bil to način transporta, danes pa je to eden najpopularnejših športov. Leta 1870 je Sondre Norheim revolucioniral smučanje in predstavil disciplino, ki ji danes pravimo telemark (ime ima po norveški regiji, iz katere je Sondre prihajal). Polarna raziskovalca Roald Amundsen in Fridtjof Nansen sta pomembno prispevala k rasti nacionalnega ponosa v smučarskem športu. Amundsen je bil prvi človek, ki je dosegel južni pol, Nansen pa je na smučeh prečkal Grenlandijo in ob tem zapisal, da je smučanje šport vseh športov. Danes pravijo, da so Norvežani rojeni s smučmi na nogah, kar je skoraj res: otroci prvič stopijo na smučke že pri treh letih. Tek na smučeh je pomembna družinska dejavnost in zagotovo najpopularnejši zimski šport.

zavetje za čolne na obali, Kåfjord, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA ZGODOVINSKO OZADJE

2.2

Lofotski otoki

Prvi ljudje so otoke naseljevali že pred 6000 leti. V kameni dobi so se prebivalci preživljali z lovom in ribolovom, otoki so bili prekriti s smrekovimi in brezovimi gozdovi, ki so bili polni divjadi, v morju pa je bilo veliko rib, tjulnjev in kitov. Hitro se je razvilo tudi poljedelstvo in prva žitna polja so obstajala že pred 4000 leti. Vågan je bila prva poznana mestna formacija na severu Norveške. Obstajala je v zgodnji vikinški dobi in je bila locirana na južni obali vzhodnih Lofotskih otokov, zraven današnje vasi Kabelvåg. Blizu kraja Borg so našli ostanke največje vikinške “dvorane” (ang. longhouse) na svetu, ki je široka 8,5 m in dolga kar 83 m. Dvorana je rekonstruirana in tvori center Lofotr Viking muzeja na otoku Vestvågøy, kjer je tudi mnogo drugih arheoloških najdišč iz železne in vikinške dobe. Otoki so že preko 1000 let center velikega lova na polenovke. Vsako zimo polenovke iz Barentsovega morja migrirajo v plitke vode Lofotskih otokov, kjer se drstijo. Sušene polenovke (ang. stockfish) so iz Lofotov vozili v Bergen, ki je bil dolgo časa središče za nadaljnji izvoz v Evropo. Kralj Øystein se je zavedal pomembnost izvoza polenovk za preživetje ribičev in njihovih družin, zato je leta 1120 začel graditi ribiške koče - rorbu, kjer so ribiči prebivali v obdobju velikega lova na polenovke. Z letom 1860 so se začele velike migracije slanikov, kar je omogočilo osnovo za rast blaginje in posledično veliko priseljevanje ljudi na otoke.

pristanišče, foto: arhiv Aaslaug Vaa

V nižinah, predvsem na otoku Vestvågøy, igra kmetijstvo pomembno vlogo že vse od bronaste dobe. Kombinacija ribolova in kmetijstva je bila pogosta praksa, tak način življenja pa je začel izumirat v 60. letih, ko je ribolov postal vse bolj profesionalen. Po drugi svetovni vojni se je začelo pomanjkanje skoraj vsega, vključno z gradbenimi materiali. Ribiči in kmetje so zato pluli na jug tudi do 1000 kilometrov, kjer so kupili hišo, jo razstavili in oštevilčili sleherni del. Nato so jo z ladjo prepeljali na sever in znova sestavili kos za kosom. Veliko objektov, ki jih lahko danes vidimo na otokih, je zato z vidika stila in gradbene tehnike “netipičnih”. ribiči, foto: arhiv Aaslaug Vaa

Zgodovina rorbu-e: Rorbu je norveško ime za preprosto ribiško kočo. Po ukazu kralja Øysteina so se prvič pojavile leta 1120. Na velik lov na polenovke, ki se je zgodil vsako zimo, so ljudje prihajali od blizu in daleč. Potovali so tudi do nekaj tednov, da so v svojih malih čolnih in jadrnicah dosegli Lofotske otoke, ta množična migracija pa je sprožila potrebo po prenočiščih. Rorbu je služila kot dom za gostujoče ribiče, kjer so ti spali, kuhali in popravljali svojo ribiško opremo. Okoli leta 1960, ko so rorbu-e počasi ostajale prazne čez vse leto in jih je bilo veliko uničenih v močnih zimskih nevihtah, so lastniki prvič pomislili, da bi ta tradicionalna bivališča začeli oddajati turistom. V naslednjih 20ih letih jih je vse več prestalo obnovo in modernizacijo ter tako postalo del tipične turistične ponudbe. vir podatkov: http://en.wikipedia.org/wiki/Lofoten http://www.lofoten.info (povzeto 3. 9. 11)

Transport celotne hiše na saneh s konjskimi vpregami po zamrznjenem Severnem morju. To je bil tipičen način ustvarjanja novega doma na Lofotskih otokih v času po drugi svetovni vojni, ki je med drugim povzročila tudi velik primanjkljaj gradbenega materiala. transport hiše, foto: arhiv Aaslaug Vaa

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA ZGODOVINSKO OZADJE

2.2

Kvalnes

Stoletja so ribiči za lovljenje uporabljali čolne na vesla ali jadro, z začetkom 20. stoletja pa je prišlo do velikega preobrata. Prve čolne z motorji so začeli na Lofotih uporabljati že leta 1907 in v naslednjih 20ih letih se je zgodila velika motorizacija. Do leta 1950 so motorje uporabljale praktično vse ribiške ladje. Ker pa imajo ladje z motorjem veliko večji ugrez kot čolni na vesla ali jadrnice, je to posledično pomenilo zaprtje veliko obstoječih pristanišč zaradi prenizke vode. To je vodilo v razvoj novih ribiških vasi, med katerimi je bil tudi Kvalnes. V petdesetih letih je bil Kvalnes produktivna ribiško-kmečka skupnost z dobro razvito infrastrukturo in preko 200 stalnimi prebivalci. V času sezone lova na polenovke je prišlo dodatnih 200 do 250 sezonskih delavcev; v pristanišču je bilo tudi do 20 ribiških ladij. Na vsaki ladji so delovali štirje ribiči, en kuhar in en popravljavec mrež. Ista zasedba si je delila prostor tudi v ribiški koči - rorbu-ju. Funkcije spanja, kuhanja in popravila ribiške opreme so bile združene v eni sobi, ki je bila zelo preprosta - opremljena le z lesenimi pogradi, pečjo na drva in mizo s stoli. Valolom (nor. molo) je bil narejen v letih 1937-1939. V tistem času je bilo mnogo moških nezaposlenih, zato se je za možnost grajenja valoloma odvijala prava bitka; delo so pravično razporedili tako, da je vsak moški lahko delal le 1 mesec. Za energijo so uporabljali oglje, v 60ih letih pa so napeljali električno omrežje.

valolom v Kvalnesu, foto: arhiv Aaslaug Vaa

V Kvalnesu so obratovale kar 3 tovarne ribjega olja in 3 tovarne za skladiščenje, predelavo in pripravo rib. Danes je ostala le še ena, ki sprejema ribe od ribičev čez celo leto. Način življenja, ki združuje ribištvo in kmetijstvo, izginja - zadnja generacija tradicionalnih ribičev je sedaj stara okoli 80 let. Ljudje se vedno bolj ozirajo po drugih načinih za preživetje predvsem turizmu. Problematika odseljevanja mladih v mesta je velika, zato se občine trudijo z razvojem novih gospodarskih panog, zagotavljanjem delovnih mest za visoko izobražene in ustanavljanjem specializiranih visokih šol. Kvalnes v 50ih letih, foto: arhiv Aaslaug Vaa

sezona lova polenovk v Kvalnesu, foto: arhiv Aaslaug Vaa

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA 2.3

SOCIOLOŠKO OZADJE Specifične geografske in klimatske razmere so ljudi na severu že od nekdaj silile v medsebojno sodelovanje. Nemogoče je bilo delovati kot posameznik, moral si biti del skupine, da si dosegel rezultate, ki so zagotavljali preživetje. Pravzaprav je bil tak način socialne integracije v preteklosti značilen povsod po svetu; še pred dvema generacijama so naši dedki in babice živeli v tesno povezani združbi. Ideja skupnosti pri nas izginja, na severu - predvsem v manjših krajih - pa je še vedno zelo prisotna. Morda se je to ohranilo le zaradi “odročne” geografske lege, morda zaradi nacionalne zgodovine ali socialne zavednosti. Težko je soditi, kaj je glavni razlog, a dejstvo je, da obstaja in da je arhitektura s tem neločljivo povezana. Kakor pravi J. Pallasma v svoji knjigi Encounters:

notranjost rorbu-e, foto: Virginie Surdej

“Najbolj pomembna lastnost nordijske arhitekture je integracija arhitekture in družbe.” (Pallasmaa, 2005, str. 277)

Arhitektura prvotno služi kot zaščita pred vremenom, okoljem, vendar obenem sproža tudi socialni kontakt med ljudmi. Prostor mora znati oblikovati socialni stik, pripeljati ljudi skupaj in ustvariti skupnost. Primarni prostor socialne interakcije je kuhinja, katere središče je miza. Prehranjevanje je drugotnega pomena; za mizo si ljudje izmenjujejo zgodbe, ideje, znanje in izkušnje. “Miza drži skupino skupaj, artikulira občutek skupnosti ali morda njeno pomanjkanje.” (Hetzberger, 2000, str. 154)

Norvežani so bili že od nekdaj neločljivo povezani z naravo. To se izraža tudi danes, čeprav se je način življenja zelo spremenil. Država zadnjih 40 let doživlja gospodarski razcvet, plače so visoke in kakovost življenja v samem svetovnem vrhu. A glavna vrednota vsakega Norvežana je prosti čas. Ljudje preživijo povprečno 2 uri na dan v naravi - tečejo, smučajo, hodijo, kolesarijo, veslajo ali lovijo ribe. Skoraj vsaka družina ima kočo v divjini, ponavadi brez elektrike in tekoče vode, ure stran od najbližje ceste, tako da je do tja potrebno smučati ali hoditi. Tisto, kar se v mestih izgublja, pride v teh preprostih kočah še bolj do izraza - socialni kontakt. Dnevi v naravi z družino in prijatelji ter skupni večeri za mizo, osvetljeno s svečami, kjer se izmenjujejo zgodbe, pojejo pesmi in igrajo igre. To je omenil tudi S. Fehn v svojem intervjuju:

ribiči iz Kvalnesa, foto: arhiv Aaslaug Vaa

“Na norveškem je narava norma, medtem ko je v mnogih drugih državah to kultivirana zemlja. Naš odnos z naravo je aktiven, tja pobegnemo čim pogosteje. Ne moreš vzpostaviti povezave z bogom, če nisi smučal! Vsak teden!” (Helsing Almaas, 2010, str. 42-45)

Znan norveški pregovor pravi: “Slabo vreme ne obstaja, obstajajo le slaba oblačila.” Če bi Norvežani čakali na lepo vreme, bi svoje nosove iz hiš lahko pomolili le enkrat na teden. Običajno je, da se v naravo odpravijo v vseh mogočih pogojih - ne dež ne sneg jih ne ustavita. Pozimi družine svoje otroke postavijo na smuči ali sani, vzamejo družinskega psa in se odpravijo na celodnevni pohod čez drn in strn na tekaških smučeh. Take karavane vidiš povsod, ob sončnih vikendih pa je pokrajina videti kot avtocesta. Nikjer ne velja bolj kot tu, da je zdrav duh doma v zdravem telesu.

košnja, foto: arhiv Aaslaug Vaa

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA 2.4

KULTURNO OZADJE Pičli viri in neusmiljeno podnebje se odražajo v značaju ljudi še danes. Kakovosti, ki ju najprej opazimo, sta preprostost in spoštljiv odnos do narave. Razmišljanje S. Fehna o tem, od kod izhaja norveška preprostost: “Konec koncev je bila Norveška ena najrevnejših držav v Evropi pred odkritjem nafte v 70. letih. Ker sta bili zadnji dve generaciji ljudi tako uspešni, mnogim ni bilo potrebno pretirano razmišljati o ničemer, ali pa, ker smo pred tem živeli pod tako zahtevnimi pogoji, da nismo bili sposobni razmišljati o ničemer drugem, kot o naših osnovnih potrebah!” (Helsing Almaas, 2010, str. 42-45)

Ideji preprostosti sledi tudi tradicionalna kulinarika; večinoma kuhana lokalna in sezonska hrana je bila začinjena le s soljo, v jedilniku se je bodisi znašla ovčetina ali riba. Meso so ohranjali s sušenjem in soljenjem - še danes so tako pripravljene sestavine osnova tradicionalnih jedi, ki jih jedo ob praznikih. Mentaliteto norveške družbe najlepše opisuje Jantejev zakon, ki ga je leta 1933 spisal poet Aksel Sandemose. Zakon govori o pomembnem elementu - ponižnosti. S svojimi 10imi zapovedmi ljudi uči skromnosti in preprostosti ter poudarja moč kolektivnega delovanja. “Ne smeš misliti, da si poseben. Ne smeš verjeti, da si bistrejši od ostalih. Ne smeš verjeti, da si modrejši od ostalih. Ne smeš se obnašati, kot da si boljši od ostalih. Ne smeš verjeti, da veš več od ostalih. Ne smeš verjeti, da lahko popraviš stvari bolje od ostalih. Ne smeš se smejati ostalim. Ne smeš verjeti, da je ostalim mar zate. Ne smeš verjeti, da lahko ostale kaj naučiš.”

na ribiški ladji, foto: arhiv Aaslaug Vaa

“Norvežani se vidijo kot enakopravni ljudje, katerih družba je zasnovana na demokratičnih principih spoštovanja in soodvisnosti. Posameznika spoštujejo zaradi njega samega in ne glede na poklic in zaslužek. Imajo preprost okus in niso nagnjeni k čezmernemu bahanju, v osebnih odnosih pa se ponašajo s poštenostjo in iskrenostjo. “ (elektronski vir 1)

Pleme ribičev in revnih kmetov se je razvilo v enoten in ponosen narod. Dejstvo, da so bili skozi zgodovino kolonizirani tako s strani Dancev kot Švedov, je ustvarilo trmast odpor proti socialnim in gospodarskim razlikam ter vzbudilo skeptičnost do ljudi, ki se želijo povzpeti po družbeni lestvici.

moški iz vasi Kvalnes, foto: arhiv Aaslaug Vaa

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA 2.5

ARHITEKTURNO OZADJE zgodovina in razvoj: Prvo preprosto grajeno bivališče se je imenovalo gamma - polkrožna struktura je bila vkopana v zemljo, prekrita s travo, edini odprtini pa sta bili vhod in odprtina za dim. Sloj zemlje in trave je služil kot izolacija in streha obenem, konstrukcija je bila lesena. Središče prostora je bilo ognjišče, okoli njega pa so bile razporejene različne funkcije: kuhanje, spanje, druženje. S časom so se bivališča vse bolj in bolj “odkopavala” iz zemlje in postajala podobna hišam z dvokapno streho. Na kamnitih temeljih so stale stene, narejene iz lesenih brun, ohranila se je travnata streha. Objekti so se iz enoprostornih začeli spreminjati v dvoprostorne: v večjem se je kuhalo, družilo in spalo, v manjšem je bila shramba. Kmalu so se začele pojavljati kombinacije hleva in bivanjskih prostorov: v pritličju so bili prostori za živali, shramba ter kuhinja, v nadstropju pa spalni prostori. Z razvojem so se funkcije posameznih prostorov bolj in bolj definirale in kmetija je postala skupek večjega števila objektov: bivanjske hiše, hleva, skednja, objektov za shranjevanje orodja, drv in hrane. Takšna razdelitev je značilna še danes. Glavni konstrukcijski material je bil in ostaja les. Travnate strehe se še vedno pogosto pojavljajo na kočah in bivanjskih objektih v ruralnem okolju, redkeje v mestih. Poleg lesa v mestih srečamo tudi opeko, iz katere so bili večinoma zgrajeni industrijski objekti v pristaniščih. V Oslu in Trondheimu so bivša pristaniška območja predelali v bivanjske soseske, v stare opečnate industrijske objekte pa umestili javni program.

gamme, foto: vir 7

tradicionalna rdeča barva: Falu ali Falun (po švedskem rudniku bakra) je ime tradicionalne rdeče barve, s katero je pobarvana večina koč in skednjev po celotni Skandinaviji. Barva je sestavljena iz vode, ržene moke, lanenega olja ter ostankov iz rudnikov: železovega oksida, delcev bakra in cinka. Današnji recept je bil končan okoli leta 1920, prvi dokazi uporabe pa segajo vse v 16. stoletje. V 17. stoletju je bila rdeča pogosto rabljena z namenom imitiranja opečnatih meščanskih hiš. Dvig popularnosti je barva doživela v 19. stoletju, ko so tudi revnejši kmetje začeli barvati svoje lesene hiše; zaradi učinkovitosti ohranjanja lesa je še danes najpogosteje uporabljana barva na podeželju. Na kmetijah, ki jih sestavlja več objektov je bivanjska hiša ponavadi pobarvana belo ali rumeno, gospodarski objekti pa so rdeči. Rdeča barva je bila mnogo cenejša kakor katerikoli drugi odtenki, zato so si le najpomembnejše stavbe na kmetiji lahko privoščile drugačno barvo. Poleg rdeče barve so za zaščito zunanjosti lesenih objektov tradicionalno uporabljali katran, ki je les počrnil, ali železov oksid, ki je sprožil hitrejši razvoj naravne srebrne patine.

vir podatkov: http://en.wikipedia.org/wiki/Falu_red (povzeto 3. 9. 11)

vmesni prostor: V preteklosti je bivališče, predvsem na ruralnih predelih, sestavljalo več objektov. Stanovanjska hiša, skedenj, hlev in prostori za shranjevanje drv ter opreme so bili razporejeni tako, da so med seboj tvorili kakovosten “vmesni” prostor. Ti vmesni prostori so imeli različne značilnosti: nekateri so delovali kot socialna križišča, nekateri so bili bolj zasebni. Na postavitev objektov so vplivale topografija in naravne danosti - smer vetra in smer sonca. Tako so se med objekti ustvarila naravna zavetja, sončne lege brez vetra, kjer sta potekala delo na prostem in socialna interakcija. Vmesni prostor je ena najpomembnejših značilnosti in kakovosti skandinavskih ruralnih struktur.

tradicionalna kmetija (18. stoletje), Kåfjord, foto: Eva Taučar

postavitev objektov in vmesni prostor, foto: vir 7

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

vtisi iz okolja

“plešoče” strehe: Strehe različnih naklonov ustvarjajo dinamičen notranji prostor ter velike stavbe, predvsem skednje in industrijske objekte, razdelijo na več manjših delov, da ti ne delujejo preveč masivno. Obenem te strehe spominjajo na parafrazo gora, ki se dvigujejo na obalah Lofotskih otokov. odprto-zaprto: Ker so bili ribiški objekti sezonske narave, so jih, ko niso bili v uporabi, popolnoma zaprli in jih s tem zaščitili pred vremenom in nevihtami. Že od daleč so tako sporočali, ali se v njih dogaja življenje ali ne.

“plešoče” strehe, foto: Virginie Surdej

lesena reliefna fasada: Tradicionalen način zidanja lesene fasade s širšimi paneli spodaj in ožjimi nad njimi. preplet materialov: V večini objektov se prepletajo trije glavni materiali: kamen oziroma grob domač beton (temelji in v večnadstropnih stavbah včasih pritličje), les (konstrukcija, fasada in interier) in pločevina (streha). Kljub temu, da so si med seboj popolnoma različni, sodelujejo skupaj in dajejo celosten vtis. Njihov vizualni izraz se občutno spreminja glede na sezono in vremenske pogoje: tone spreminjajo vse od skoraj črne, preko srebrno-sive do rdečkaste. Tonska vključenost v pokrajino v različnih letnih časih je zaradi možnosti transformacije materialov neverjetna. fasade: Fasade gospodarskih objektov so bodisi prekrite s tradicionalno rdečo barvo ali pa so naravne, kjer les kaže svojo srebrno-sivo patino. Lesene fasade bivanjski objektov so pobarvane v eni izmed tipičnih barv: črni, beli, oker, rumeni, modri, zeleni ali rdeči. odprto - zaprto, foto: Virginie Surdej

različni izrazi materialov, foto: Eva Taučar in Virginie Surdej

lesena reliefna fasada, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA 2.6

ANALIZE ŠIRŠEGA IN OŽJEGA OBMOCJA Lokacija se nahaja na ozkem ravninskem pasu med gorami in morjem. Proti severu gleda na odprto morje, proti vzhodu na otoka Vikarøya in Gimsøya, proti jugu v zaliv med otokoma Vestvågøy in Gimsøya, na zahodu pa ga zapira 371 metrov visoka gora Kvalnesaksla. Mimo vodi krožna cesta Haveringen, ki se z obema koncema pripenja na glavno prometno žilo, ki vodi čez otoke - E10. Proti zahodu pelje do mesta Leknes, ki je upravno in kulturno središče občine in kjer se nahaja najbližje letališče. Na vzhodu pelje do Svolvær-ja, od koder poteka trajektna povezava do mesta Bodø. Razdalja od Kvalnesa do Leknesa je 30 kilometrov, do Svolvær-ja pa 40 kilometrov. Pristanišče je obdano z valolomom in je tako zaščiteno pred odprtim morjem. Parcele družinskih hiš se pripenjajo pravokotno na cesto, ribiški objekti pa pravokotno na linijo obale.

Leknes

S Svolvær

1:30000

1 km foto: vir4

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

analiza grajene strukture

analiza poti

analiza vetra in sonca

analiza pogledov

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA 2.7

OBMOCJE OBDELAVE

meje parcele območje v skupnem lastništvu prebivalcev Kvalnesa, kjer je prav tako možna pozidava

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA 2.8

VREDNOTENJE Kakovosti obstoječega prostora in objektov: - dialog materialov; les in kamen/beton delujeta enotno - odsevanje narave v arhitekturi: odsev pokrajine v steklu, zvok vetra, zaznavanje svetlobnih sprememb, zaznavanje gibanja morja - odsevanje arhitekture v naravi: odsev stavb na morski gladini, dolge zimske sence - zanimiva orientacija objektov: vsi objekti so orientirani v liniji vzhod-zahod, vendar si med seboj ne zakrivajo pogledov; poglede s svojimi stranicami uokvirjajo

uokvirjanje pogledov, foto: Eva Taučar

- odprtine ne sledijo nobenim vizualnim pravilom temveč so narejene tam, kjer so jih potrebovali; ustvarjajo dinamični kolaž na fasadi - strehe imajo različne naklone; stavba ima zato razgiban notranji prostor, od zunaj pa ne deluje preveč masivno, saj jo streha razdeli na več manjših delov - preprostost in praktičnost arhitekturne zasnove - preprosti tlorisi: prostori so bili večnamenski, služili so različnim dejavnostim glede na del dneva - v času, ko objektov niso uporabljali, so bila okna in vrata zaprta z lesenimi paneli: tako je bil objekt zavarovan pred vremenom in nevihtami; objekt je (za)živel skupaj z uporabniki

odsev narave v oknu, foto: Virginie Surdej

odprtine sledijo potrebam, foto: Virginie Surdej

notranjost rorbu-e, foto: Virginie Surdej

rorbu

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

: ribiška koča kakovosti: - ohranjen kamnit okvir in temelji: sedanji rorbu je le tretjina prvotne zgradbe - omogočen pogled v vse 4 smeri - dobra poravnanost z drugimi stavbami; stavbe ena drugi uokvirjajo poglede pomanjkljivosti: - slaba kakovost konstrukcije, fasade in strehe; brez izolacije - majhna okna in posledično temačna notranjost - introvertirana: ni izmenjave med zunajostjo in notrajostjo

trandamperi

rorbu, foto: Virginie Surdej

: tovarna ribjega olja kakovosti: - lokacija: ob vhodu na pomol, možna povezava z morjem (tudi pod tlemi) - pogled omogočen v vse 4 smeri (gore, morje, linija obale) - različni nakloni strehe (“plešoča” streha) - tradicionalna reliefna tehnika lesene fasade pomanjkljivosti: - slaba kakovost konstrukcije, fasade in strehe; brez izolacije - introvertirana: ni izmenjave med zunajostjo in notrajostjo - občutek stavbe je lebdeč; ni povezave s terenom/tlemi

brygge

: skladišče za opremo (mreže, boje) in obrat za pripravo ter predelavo rib

trandamperi, foto: Virginie Surdej

kakovosti: - odlična lokacija na koncu pomola; neposredna povezava z morjem in pokrajino - pogled omogočen v vse 4 smeri (gore, morje, linija obale) - različni nakloni strehe (“plešoča” streha) - razgiban notranji prostor - odprtine sledijo potrebam - kakovostno sodelovanje različnih materialov: les, beton, kamen - težko betonsko jedro/obod, lahek lesen zgornji del - masivnost, grobost pomanjkljivosti: - slaba kakovost strehe in fasade; brez izolacije - introvertirana; brez povezave med zunajostjo in notrajostjo - ne definira zunanjega prostora

brygge, foto: Virginie Surdej

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

ZASNOVA PRIMERI POZITIVNE PRAKSE

2.9

Turistveg

različni Norveški arhitekti različne lokacije ob Norveški nacionalni turistični poti 2005Konstrukcija nacionalne turistične poti se je pričela leta 2005 in od takrat je bilo ob njej zgrajenih več kot 100 počivališč, razglednih ter info točk. Majhni arhitekturni posegi poudarjajo atraktivno pokrajino in delujejo kot povezovalni člen med naravo in človekom. Odlikujejo jih skulpturalnost forme, ki se tako postavlja ob bok skulpturalnosti pokrajine, preprostost linij ter mehka igrivost, celo šaljivost. lokacija: Tungeneset, arhitekt: Code Arkitektur, foto: vir 5

lokacija: Trollstigen, arhitekt: Reiulf Ramstad, foto: vir 5

lokacija: Eggum, arhitekt: Snøhetta, foto: vir 5

lokacija: Hereiane, arhitekt: Asplan Viak, foto: vir 5

lokacija: Stegastein, arhitekt: Todd Saunders/Tommie Wilhelmsen, foto: vir 5

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

Hamsun center

Steven Holl Architects Hamarøy, Norveška 1994-2009 Muzej dela in življenja Nobelovega nagrajenca za literaturo Knuta Hamsuna vključuje razstavne prostore, avditorij, knjižnico, bralno sobo in restavracijo. Koncept muzeja je “zgradba kot telo”; kožo predstavlja tradicionalna, s katranom premazana lesena fasada, hrbtenico pa dvigalo v osrčju stavbe. “Meso” so okoli hrbtenice nanizani premišljeno osvetljeni razstavni prostori, skozi katere se dvigamo do terase na strehi. Ta je obdana z zaveso iz ločja, ki je moderna interpretacija tradicionalnih norveških travnatih streh. Glavna kakovost objekta je sodelovanje s pokrajino; navkljub abstraktni moderni formi, zgradba zaradi interpretacije lokalnih materialov in načinov gradnje deluje umeščeno v prostor. Izstopa ravno toliko, da pritegne pogled in zanimanje. Interier je preprost in grob; svetloba vanj pripotuje na različne načine - od spodaj, zgoraj, s strani - glede na potrebe določenega prostora.

foto: Eva Taučar

zunanjost, foto: Eva Taučar

notranjost, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

Bispegaard muzej

Sverre Fehn Hamar, Norveška 1969-1973 S. Fehn je na ruševine dodal novo arhitekturno plast, ki se z obstoječimi kulturnimi sloji sooči, obenem pa jih povzdiguje, komplementira. Gibanje skozi stavbo vodijo klančine, ki omogočajo neprekinjeno prostorsko doživetje, obiskovalcu ponudijo nov horizont ter ga ohranjajo “med zemljo in nebesi”. Jasna črta med starim in novim pojasnjuje odnos med tema dvema strukturama, ki se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Z besedami avtorja: “Le z razločnim prikazom sedanjosti lahko omogočimo zgodovini spregovoriti.” (Fehn, 1992, str. 86)

Dovršen dialog med starim in novim je največja kakovost tega prostora. Raziskujemo ga z gibanjem, ki skoraj meji na lebdenje - vedno smo nekje vmes. Meje med zunaj in znotraj, med tlemi in nebom so zabrisane - arhitektura se dogaja vse okoli nas.

zunanjost, foto: Eva Taučar

foto: Eva Taučar

notranjost, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

PREDSTAVITEV PROJEKTA 3.1

DEFINIRANJE NALOGE Kombinacijo ribolova in kmetijstva, ki je stoletja vzdrževala ljudi na Lofotskih otokih, so zamenjala nova orodja in nove tehnologije, ki so popolnoma spremenile način življenja in preživetja. Potrebno se je ozreti po novih gospodarskih panogah, ustvariti kakovostne pogoje za življenje mladih ljudi in najti primerno vizijo razvoja teh krajev. Kvalnes je eden tistih krajev, ki je bil še v 60ih letih prejšnjega stoletja živahna skupnost z 200 prebivalci, danes pa jih tu živi le še nekaj čez 20. Preživetje je omogočal ribolov, ki je zdaj specializiran in privatiziran; za dosego ribiške kvote je danes potrebno 10-krat manj ribičev kot včasih.

Cilji projekta - dati severu Norveške več glasu in večji poudarek skozi internacionalno umetnost, produkcijo znanja in kulture - razvoj geoturizma, ki temelji na pridobivanju izkušenj in znanja - ohranjanje ideje kraja; ohranjanje njegovega naravnega in kulturnega okolja - ekonomski razvoj Kvalnesa, povečanje ekološke ozaveščenosti in možnost novih delovnih mest

Objekti, ki so nekoč služili ribiški industriji in so bili s tem namenom tudi narejeni, so danes prazni in v propadajočem stanju. Cilj je z dopolnitvijo in dograditvijo te objekte ponovno oživeti v vlogi prostora za produkcijo umetnosti, znanja in kulture. Način življenja ribičev in njihov odnos do narave je popolnoma drugačen kot način življenja in odnos ljudi, ki bodo ta prostor obiskovali in uporabljali v prihodnosti. Ribiči so se v hiši skrili pred naravo; arhitektura je bila zatočišče. Danes bo arhitektura predstavljala vezni člen med človekom in naravo; naravo bo pripeljala v notranjost, artikulirala prostor, uokvirjala poglede in sprožala socialni kontakt.

“Geotourizem predstavlja koncept turizma, ki ohranja in še dodatno krepi geografski značaj območja – tako njegovo kulturo, okolje, dediščino kot tudi blaginjo ljudi, ki tam živijo.” (elektronski vir 2)

Lokacijo sem prvič obiskala januarja 2011, ko sem teden dni zbirala prve vtise, raziskovala objekte, opazovala spremembe narave in svetlobe, spoznavala domačine. Lastnica objektov Aaslaug Vaa je bila vezni člen med menoj in prostorom; seznanila me je z zgodovino, zgodbami, idejo kraja ter mi predstavila prebivalce, ribiče in zanimive ljudi, ki so s krajem na določen način povezani. Svoje prve vtise, razmišljanja in koncepte sem iprvič predstavila februarja v Oslu. Poslušalci so bili različni norveški umetniki, ki so potencialni uporabniki kulturnoumetniškega centra na Lofotskih otokih. Med njimi so bili: Erik Dæhlin - skladatelj, Guri Dahl - fotografinja, Per Gunnar Eeg-Tverbakk - direktor Kunsthall Oslo, Camilla Eeg Tverbakk - profesorica na akademiji za scensko umetnost. Njihov odziv, pripombe, razmišljanja in vidiki so bili zanimivi in dobro argumentirani, predvsem pa zelo pomembni za moje nadaljnje delo. V procesu oblikovanja arhitekture se redkokdaj zgodi, da si z uporabniki, njihovimi željami, potrebami in vidiki seznanjen že tako zgodaj. Drugič sem Kvalnes obiskala aprila 2011. V desetih dneh, ki sem jih tam preživela, sem v prostoru vizualizirala in preverjala svoje zamisli, raziskovala pokrajino ter obiskovala druge ribiške kraje na otokih. Ideje sem predstavila skupini ekstremnih športnikov, newyorškemu režiserju Asaju Maderju in belgijski fotografinji in snemalki Virginiji Surdej. Novi pogledi, pripombe in izpostavljene potrebe so kakovostno doprinesli k razvoju projekta.

Aktivnosti - razvoj in vodenje programa ‘Znanstveniki in umetniki v rezidenci’ v sodelovanju s kulturnimi institucijami in posamezniki - produkcija na področju umetnosti in kulture - delavnice, seminarji, produkcija filmov, knjig in razstav - ohranitev, razvoj in ureditev stavbnega okolja za mešano uporabo: produkcijo umetnosti, kulture in znanja ter geoturizem s ciljem ohranjanja, krepitve in promocije značilne narave prostora - opazovanje in proučevanje zvezd in polarnega sija - organizacija vodenja športnih aktivnosti v naravi: savna in kopanje v oceanu, surfanje, gorsko kolesarjenje, smučanje, pohodništvo, plezanje, športni ribolov, morski kajak - uporaba sestavin iz trajnostnih lokalnih virov v kulinaričnem meniju Ohranjanje - preprostost in nedefiniranost tlorisa, v smislu da se lahko prostor prilagodi različnim skupinam ljudi, različnim potrebam, različnim sezonam - praktičnost zasnove; vse obstaja z razlogom - možnost sobivanja večjega števila skupin ljudi hkrati; omogočanje socialnega kontakta - ohranjanje obstoječih dimenzij; ohranjanje merila Program - prenočišča za 26 ljudi (eno in dvoposteljne sobe, družinske sobe) - prostori za produkcijo (atelje, velik večnamenski prostor, multimedijski prostor, delavnica, knjižnica, skupinska soba) - skupni prostori/socialni prostori - kopalnice, savna, prostori za sprostitev - skladišče in prostor za shranjevanje športne opreme Projekt bo potekal pod imenom Villa Lofoten Observatorium. Opravljal bo funkcijo centra, stičišča, nekakšnega srca, ki poganja življenje na tem območju. Vanj bi se kasneje vključile že obstoječe ribiške koče prebivalcev Kvalnesa in okoliških vasi in na ta račun bi se količina prenočišč sčasoma povečevala. V osnovnem programu zato ni velikega poudarka na samih prenočiščih, temveč na prostorih za produkcijo in skupnih/socialnih prostorih.

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

obstoječe

PREDSTAVITEV PROJEKTA 3.2

dodano

KONCEPTUALNE SHEME Koncept 1: arhitektura omogoča interakcijo; med človekom in naravo in med človekom in človekom. Obojesmerna interakcija posledično vodi do izmenjave znanja, občutkov, idej; spodbudi človeka in njegov potencial. 2: praktičnost; vse je narejeno z razlogom.

povezovalna pot - prerez

povezovalna pot - tloris

gibljivo

nepremično

dodani objekti

Glavna os organizacije prostora je pot - nekakšna hrbtenica - ki vodi od gora do morja. S svojimi konci povezuje dva naravna ekstrema: nepremično zemljo in gibljivo vodo. Obstoječe in dodane objekte povezuje v smiselno celoto, jih organizira in definira. Iz poti se razraščajo zunanji medprostori - ploščadi, namenjene delu, aktivnostim in druženju. Gibanje po poti je doživetje, nekakšno čutno popotovanje: pogledi se odpirajo in zapirajo, uokvirjajo, zožujejo in razprostirajo. Nekje občutimo moč vetra, že z naslednjim korakom pa smo ujeti v zavetju. Zaznamo moč in naklon sonca, njegove sence, horizont morja in linije pokrajine.

dodane zunanje ploščadi

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

Obstoječi objekti v smislu prostora, zasnove, materialov in gabaritov ostanejo nespremenjeni. Doda se izolacija, nova obloga (zunanja fasada), nova konstrukcija ter inštalacije. Uporabljen material ostane les. Zasnova novih objektov ohranja logiko prostora in že obstoječih objektov: orientacija vzhod-zahod, odpiranje proti pokrajini, preprostost in praktičnost zasnove, uokvirjanje pogledov in tvorjenje vmesnih socialnih prostorov. Obstoječe in dodano združuje vmesni prostor, ki deluje kot vhod in obenem zareza, ki spušča poglede skozi objekt.

Čuti najbolje delujejo v spreminjajočem se svetu. Če želimo z arhitekturo spodbuditi čutila, potrebujemo kontrast. Da pride narava, njene značilnosti, občutek severa, še bolj do izraza, je potrebno ustvariti kontrast med zunaj in znotraj. Notranjost je mehka, topla in spokojna; nas omejuje, drži skupaj, varuje. Zunanjost je neomejena, ostra, neusmiljena; neprestano se spreminja in menjuje razpoloženja. Dvoplastno strukturo arhitekture definirajo materiali: v notranjosti so mehki, nežni, in topli, zunaj pa delujejo kot nekakšna koža - so bolj grobi, odporni, vzdržljivi. Fasada deluje kot podaljšek pokrajine - je prvi stik z vremenom, temperaturo, vetrom. Notranja plast reagira z uporabnikom, zunanja pa z naravo. Povezava med zunanjim in notranjim svetom poteka obojesmerno.

dvoplastnost arhitekture

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

uokvirjanje narave: Stranice objektov, njihovi minimalni medsebojni razmaki in strehe, ki tvorijo vhode, režejo neskončno pokrajino na manjše, obvladljive dele. Objekti si med seboj ne zapirajo pogledov, temveč si jih uokvirjajo; v vsako notranjost se prikrade košček zunanjosti. “Odprte” strehe potencirajo poglede v smeri vzhod-zahod, razmaki med stranicami objektov pa tiste proti jugu in severu.

vhodi uokvirjajo pogled

“pripenjanje” objektov na pot

stranice objektov “režejo” pokrajino

Ravnotežje med odprtostjo in zaprtostjo: uporabnik se ne sme počutiti golega, vendar prav tako ne sme priti do popolne izolacije od zunanjega sveta. Uporabnik z zapiranjem in odpiranjem fasadnih panelov preko okenskih odprtin sam določa stopnjo interakcije z okoljem in po željah ustvarja ambient interierja. Ker se bodo objekti uporabljali občasno, je s sistemom premikajočih fasadnih panelov omogočeno, da se v času nedelovanja objekti popolnoma zaprejo: tako so zaščiteni pred vremenom in nevihtami, obenem pa okolju sporočajo, da se v njih nič ne dogaja. S prihodom uporabnikov - znanstvenikov, umetnikov, turistov - zaživijo. Svetloba luči iz notranjosti, ki je vidna skozi odstrte odprtine v fasadi, je znak življenja. Svetloba in nezaželeni pogledi od zunaj v nočnih urah so za marsikoga moteči, zato so odprtine v vsakem prostoru opremljene s sistemom zastiranja od znotraj, ki je narejen iz zvitega črnega in belega platna. Črno se uporablja v svetlih, belo pa v temnih mesecih.

zaprto

odprto

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

Glavna usmeritev pogledov iz notranjosti objektov. Objekti ob glavni cesti delujejo kot nekakšen smerokaz/vhod in se osredotočajo predvsem na arhitekturno strukturo: uokvirjajo Lofoten Observatorium. Objekti za druženje, produkcijo in bivanje se osredotočajo na pokrajino/naravo.

Poglede, ki se odpirajo pravokotno na pot (v smeri jug - sever), uokvirjajo stranice objektov.

gore

morje

gore

morje

Prehod med zunaj in znotraj ni nenaden, temveč postopen. Razlogi so praktični: deluje kot “vmesni” prostor med starim in novim ter kot “vhodni” prostor med različnimi deli objekta. Prav tako je to t. i. “inkubacijski” prostor. Zaščiten je pred vetrom, padavinami in nizkimi temperaturami; v njih slečemo in shranimo težka zimska oblačila, pustimo mokre jakne, hlače in umazane čevlje. Iz njega nato čisti in suhi vstopamo v interier. Uporabljeni materiali so bolj “grobi” in trpežni kot tisti v interierju, vendar še vseeno bolj “fini” kot tisti, ki jih srečamo zunaj. Temperature so nižje kot v interierju, vendar ne glede na sezono dovolj visoke, da se oblačila in obutev posušijo. Ta prostor deluje tudi kot “razmik”, ki omogoča pogled “skozi” stavbo. Uokvirja poglede proti jugu in severu, medtem ko se premikamo po poti, ki povezuje gore in morje. Stavbo razdeli na manjše dele, tako da ta deluje primerna merilu okolice.

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

socialni kontakt: Socialni prostor mora oblikovati cone za dolgoročne in kratkoročne postanke. Da se interakcija zgodi, moramo poskrbeti, da ljudje dejansko srečajo en drugega. To dosežemo s strateškimi vizualnimi linijami, križišči krožnih poti, vstavljanjem praznin, temnih in svetlih prostorov, transparentnost, pogledi ven in pogledi skozi.

smeri gibanja in križišča v stavbi za produkcijo in druženje

linije pogledov in cone “obstanka”

Zasnova objektov omogoča, da lahko v njih sobivajo različne skupine ljudi. Potrebe po zasebnosti in potrebe po vzpostavljanju/ohranjanju socialnega kontakta so enako pomembne. Privatni prostori so tako ločeni od socialnih, odprtine so orientirane na jug stran od zunanjih socialnih križišč, tako da interier ohranja mir in tišino. Glavno socialno križišče je brygge - stavba na koncu pomola: v pritličju so nameščeni skupni prostori, v nadstropju prostori za produkcijo. Tok ljudi je velik in konstanten; krožno gibanje, odpiranje in zapiranje pogledov ter vizualna in slušna izmenjava z zunanjimi socialnimi prostori so tiste lastnosti prostora, ki omogočajo interakcijo med ljudmi in skupinami. Stavbe artikulirajo zunanji prostor; ustvarjajo vmesne ploščadi, nekakšne socialne žepe, ki so namenjeni različnim aktivnostim in kjer prihaja do interakcije med posamezniki in skupinami. Aktivnosti: druženje, kuhanje in obedovanje na prostem, umetniško in znanstveno delo na prostem. Ploščadi delujejo tudi kot prostor za prireditve: predstave, delavnice, razstave, projekcije, koncerte in tečaje. Tako stavbe kot zunanje prostore povezuje pot-hrbtenica, na katero se pripenjajo. brygge - socialno križišče

socialne cone

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

PREDSTAVITEV PROJEKTA

pralnica, sušilnica, shramba za športno opremo počivalnica in kopalnica (navezava na sauno)

PROGRAMSKE SHEME

3.3

interier

multimedijska soba, soba za sestanke/skupinsko delo, knjižnica/bralnica

1. nadstropje

veliki večnamenski prostor za produkcijo (50 m2)

glavna cesta

“vhod” in “galerija” za predstavitev zgodovine Kvalnesa

parkirni prostori (15 mest)

info tabela za obiskovalce prostor za reciklažo odpadkov

prostor za športno opremo (kolesa, smuči, potapljaška oprema) skladišče

savna, tuši, zunanja terasa

skupinski prostor: jedilnica za 30 oseb, dnevni prostor

delavnica kopalnice wc: m, ž, invalidi tuš: m, ž

povezovalna pot (za kolesarje in pešce) spalnice za 20 oseb: 5 dvoposteljnih sob 2 enoposteljni sobi 2 družinski (za 4 osebe) sobi brez kopalnic!

kuhinja, shramba za hrano wc: m, ž

atelje (za posameznika ali skupino: tečaji, delavnice) apartma za 6 oseb z lastno kuhinjo in kopalnico (lahko deluje neodvisno od ostalih objektov) pot za kolesarje in pešce cesta za intervencijska vozila in dostavo

eksterier

terasa od savne prostor za čiščenje in vzdrževanje športne opreme prostor za “umazano” delo

zunanja delavnica

galerija/razstavni prostor

terasa: družabni prostor prostor za prireditve tečaji in delavnice

pomol: privez za morski kajak in čolne

zunanji tuši zbirno mesto informacijsko središče

kuhinja in jedilnica na prostem družabni prostor

zunanji atelje (umetniško, znanstveno delo) manjši tečaji in delavnice

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

povezovanje

Lofoten observatorium je zasnovan tako, da lahko deluje na mnogih različnih stopnjah in se prilagodi različnim potrebam. Glavni objekt - srce - je brygge, stavba na koncu pomola, ki je prostor druženja in produkcije. Lahko deluje popolnoma neodvisno od ostalih: za enodnevne tečaje in delavnice, umetniške, kulturne in športne dogodke za prebivalce in goste, ki stanujejo drugje in nimajo potrebe po prenočiščih. Na glavno stavbo in zunanje kopalnice se navezuje rorbu - ribiška koča, kjer so spalni prostori: družinske ter eno- in dvoposteljne sobe. Trandamperi - tovarna ribjega olja, ki deluje kot apartma za 6 oseb, se lahko navezuje na brygge ali pa deluje kot samostojna enota in tako obratuje tudi, ko so ostali objekti zaprti. Atelje se navezuje bodisi na apartma (tvori bivanjski atelje za umetnika ali znanstvenika) ali pa na produkcijske prostore v brygge. Smisel transformacij in razčlenjenosti stavb je, da prostor lahko kakovostno deluje za enega ali pa 30 uporabnikov. Prav tako mora omogočati kakovostno delo ene skupine s 25imi člani ali pa večih malih skupin po 5 oseb. 1. nadstropje

zasebno-javno

javno pol-javno zasebno

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

PREDSTAVITEV PROJEKTA MATERIALI

3.4

Barvna shema Kvalnesa: Ostanki zarjavele ribiške in industrijske opreme, tradicionalne rdeče lesene fasade ribiških koč, srebrne barve naravno staranega lesa in domačega betona ter zarjavele strehe iz valovite pločevine se stapljajo z zemeljskimi toni pokrajine in sivim morjem. Barve odražajo “industrijskost kraja”. Največji kontrast je pozimi; takrat rdeče-rjave barve izstopijo iz bele zasnežene pokrajine. Pojavlja se analogija med starostjo (sivim lesom) in zimo ter med mladostjo (kortenom) in poletjem.

staro

Pri obstoječih objektih se ohrani les kot glavni material za konstrukcijo in oblogo, kot kritina je uporabljena valovita pločevina. Konstrukcija je narejena iz lepljenih masivnih lesenih elementov. Zaradi finalne obdelave teh elementov je notranja lesena površina vidne kvalitete in ne potrebuje dodatne obloge. Vertikalna fasada je iz lesa cedre, ki raste v gozdovih na Lofotskih otokih ter v okolici Boda. Cedra je trajna drevesna vrsta, ki ne potrebuje posebnega vzdrževanja. Les v zunanjem okolju dobi enakomerno sivo barvo, razvoj naravne patine pa lahko pospešimo s premazom iz železovega oksida na vodni osnovi.

novo

Konstrukcija novih objektov je prav tako narejena iz lepljenih masivnih lesenih elementov, za strešno in fasadno oblogo pa se uporabi korten. Za kakovostno nadgradnjo prostora je potrebno vizualno in materialno razdeliti dodano od obstoječega. Korten se s svojo grobostjo, industrijskim videzom in barvo ujema z idejno, zgodovinsko (industrija, ribiške ladje) in barvno (zemeljski toni, tradicionalne rdeče lesene fasade) shemo lokacije.

barvna shema Kvalnesa, foto: Eva Taučar

lesena fasada, foto: Eva Taučar

Korten je trajen material, ki ne potrebuje posebnega vzdrževanja. Zaradi specifične kemijske obdelave je veliko bolj odporen na atmosfersko korozijo kot druga jekla. Če pride do poškodb je posamezne panele enostavno zamenjati. Če je trajno izpostavljen vlagi ali vplivom morja (sol v zraku), to lahko pospeši korozijo, zato je panele potrebno dodatno zaščititi s premazom.

korten, foto: Eva Taučar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

materialna shema

keramične ploščice

gladek beton

betonske plošče z reliefom

les

S steklo (talno okno)

10 m

zgoraj: materialna shema tal spodaj: materialna shema zunanjosti objektov

S 10 m

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

GRAFICNI DEL 4

LE CORBUSIER “Ko mi je služba podana, jo zatlačim globoko v svoj spomin in si ne dovolim narediti nobene skice [...] tako deluje človeška glava: ima določeno neodvisnost; je kot škatla, v katero lahko streseš elemente problema in jih pustiš lebdeti, nalahko vreti, fermentirati. Nato pa nekega lepega dne pride spontano gibanje od znotraj: vzameš svinčnik ... in ideja se rodi na list papirja.” (Hertzberger, 2000, str. 285)

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

4.2

SITUACIJA

M 1:500

+1.00

stavba B stavba A

+0.00 stavba E stavba F

povezovalna pot/hrbtenica stavba D stavba G stavba C

+2.00

dostavna in intervencijska pot

glavna cesta: Haveringen

-1.00

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

4.2

SITUACIJA

M 1:250

3000

1300

610

250

+0.00

700

povezovalna pot/hrbtenica

400

160

470

-1.00 470 720 250 d a

900

340

dostavna in intervencijska pot 2300

390

1440

460

1520

500

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

PREREZ

M 1:100

+3.80

+0.00

260

+0.02

120

230

230 210

260

90 110

110

100

120 120

+3.60

-0.50

prerez a-a

340

150

120

+5.80

140

+3.80

100

460

205

240

+0.02

270

160

205

280

300

380

-0.02

140

+2.60

240

4.2

+0.02

+0.00 -0.50

prerez b-b

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

M 1:100

PREREZ +8.15

200 145

+5.00

80 150

+2.70

240

160

240

+2.70

30 80

710

220

160

120

330

10 10

470

135

190

120

180

200 615

200

200 615

130

105

+8.15

+0.02

+0.00

+0.02

+0.00

-0.50

prerez e-e

prerez c-c

+8.15

200

140 180

200 185

+6.15

160 615

615

595

30 30 180

240

315

350

460

+2.70

240

+2.70 500

200

220

330

265

105

290

315

200

105

+7.10

350

4.2

+0.00

+0.02

-0.50

+0.00 -0.50

prerez d-d

prerez f-f

Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

TLORIS

M 1:100

500

P vhod z razstavno površino beton m2 +0.00

190

4.3

385

50 15

+0.00

0 15

prostor za reciklažo odpadkov beton 5.8m2 +0.02 10 3

20 0

orodjarnica beton 2.8 m2 +0.02 5 16

vhod z info tabelo beton 13.2m2 +0.00

0 43

Haveringen

5 21

P 5

18 15 +1.00

+2.00

tloris stavb G in F

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniĹĄkega centra na Lofotskih otokih

TLORIS

4.3

M 1:100

100

400

beton +0.00

delavnica beton 15.2 m2 +0.02 vhodni prostor beton 4m2 +0.00

+0.00 85

175

beton 5.5 m2 +0.02

400

kolesarnica beton 5.5 m2 +0.02

160

175

320

100

440 900

250

160

810

100

185

120

315

275

hodnik les 3.4m2 +0.02 225

225

100

hodnik les 13m2 +0.02

160

170

240

160

240

dvoposteljna soba les 7.5m2 +0.02

170

240

dvoposteljna soba les 7.5m2 +0.02

160

240

170

+0.00

dvoposteljna soba les 7.5m2 +0.02

240

170

enoposteljna soba les 5m2 +0.02

150

enoposteljna soba les 5m2 +0.02

100

160

100

160

druĹžinska soba (4 osebe) les 10m2 +0.02

120

dvoposteljna soba les 7.5m2 +0.02

240

125

240

dvoposteljna soba les 7.5m2 +0.02

310

druĹžinska soba (4 osebe) les 10m2 +0.02

470

vhodni prostor beton 4m2 470

105

120

150

125

105

160

2300

tloris stavb E in D

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

TLORIS

M 1:100

250

100

350

1300

25 120

25 240

pralnica in sušilnica keramika 17,8m2 +2.58

470

950

175

120

220

+2.58

420 prostor za sprostev les 14.8m2 +2.60

kopalnica les 7.5m2 +2.60

110

75 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

255

garderoba les 4m2 +0.02

shranjevalni prostor keramika 4m2

shranjevalni prostor les +2.60 2m2

zunanji tuši beton 2m2

100

250

100

350

100

780

120

100

230

300

230

1300 100

200

beton +0.00

65 10

115

vhodni prostor beton 4m2 +0.00

wc keramika 3m2 - 0.02

tuši keramika 3.4m2 - 0.02

230

10 160

vhodni prostor beton 4m2 +0.00

80 90

100

540

345

280

165

tuš keramika 2.4m2 - 0.02 210

180

umivalnica keramika 10m2 - 0.02

140

480 10

wc keramika 2m2 - 0.02

savna les 7.4m2 +0.02

115

tuš keramika 2.4m2 - 0.02

wc keramika 2m2 - 0.02

170

470

120

300

120

620

160

100

285

150

morje

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

140

250

terasa les 10.4m2 - 0.02

210

450

345

850

250

4.3

450

beton +0.00

+0.00

1.440 130

kopalnica keramika 3m2 -0.02

120

beton +0.00

atelje les 22.6m2 +0.02

podstrešna spalnica les 6,8m2 +2.10

160

200 kuhinja keramika 4m2 +0.02

280

275

720

415

670

10 dvoposteljna soba les 6.8m2 +0.02

105

280

120

240

talno okno

tloris stavb C in B, 1. nadstropje

160

470 90

365

vhodni prostor beton 4m2 +0.00

245

365

150

dnevni prostor les 18m2 +0.02

100

470

150

dvoposteljna soba pograd) les 5m2 +0.02

295

200

100

120

170

345

340

105

160

180

160

155

110

100

390

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

TLORIS

4.3

M 1:100

e d

620 160

e d

900 75

235

100

337

250

113

410

160

590

160

200

160

200

170

290

13 14

100

shramba 12

8 10 11 13 14

+0.00

kamin

205

180

630

150

239

prostor za skupinsko delo les 20m2 +2.70

180

150

100 vhodni prostor z garderobo beton 13m2 200

135

shranjevalni prostor les 3.4m2

ve namenski prostor za produkcijo les 45m2 +2.70

terasa beton +0.00

210

wc keramika 1.8m2 -0.02

700

370

jedilnica in dnevni prostor les 42m2 +0.02

+2.70

370

130

670

prostor za mulmedijsko in unalniško delo les 17.4m2 +2.70

215

200

455

361

350

kuhinja keramika 32.8m2 +0.02

100

320

120

230

wc keramika 1.8m2 -0.02

100

250

100

360

100

120

100

640 1520

160

1520

tloris stavbe A, 1. nadstropje

200 620

900

500

c c

470

zunanja kuhinja beton +0.00

e d e d

f f

morje 1520

290

100

670

120

200

320

240

285

- 0.30

"most" za lu in kamere les 5.4m2 +5.00

270

knjižnica, bralnica, prostor za skupinsko delo les +5.00 18.2m2

700

120

270

e d

- 1.00

300

340

- 0.50

f 30

1410

e d

f tloris stavbe A, 2. nadstropje

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

4.4

FASADA

M 1:200

severna fasada

južna fasada

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

4.4

FASADE

10m

pogled proti severu

10m

pogled proti jugu

Univerz Idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih

DETAJLI

4.5

M 1:10 prerez A

tlak - les _ 2 cm cementni estrih _ 5 cm toplotna izolacija _ 15 cm hidroizolacija _ 0.2 cm gramozno nasutje D

+0.02

-0.02

prerez B

tlak - les _ 2 cm cementni estrih _ 5 cm

prerez C lesen opaž _ 1 cm

paroprepustna folija _ 0.2 cm strešni opaž _ 2 cm toplotna izolacija _ 15 cm parna ovira _ 0.2 cm lesena podkonstrukcija z izolacijo _ 3cm lesen strop _ 2cm

prerez D 1 +0.00

+0.02

tlak - les _ 2 cm lesene podkonstrukcija _ 5 cm cementni estrih _ 5 cm hidroizolacija _ 0.2 cm

prerez 1 lesen opaž _ 2 cm lesena podkonstrukcija _ 3 cm hidroizolacija _ 5 cm toplotna izolacija _ 10 cm

prerez 2 lesen opaž _ 2 cm lesena podkonstrukcija _ 3 cm toplotna izolacija _ 15 cm

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniĹĄkega centra na Lofotskih otokih|

4.6

FOTOGRAFIJE MAKETE

foto: Eva TauÄ?ar

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

4.7

TRIDIMENZIONALNA PREDSTAVITEV

pogled proti jugu

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

pogled proti jugozahodu

pogled proti vzhodu

pogled proti zahodu

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniĹĄkega centra na Lofotskih otokih|

jedilnica in dnevni prostor

veÄ?namenski prostor za produkcijo

soba z zakonsko posteljo

|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|

VIRI Knjige: Fjeld, P.O. Architect Sverre Fehn: Intuition-Reflection-Construction. Oslo: National Museum, 2008. ISBN 978-82-8154-030-9 Helsing Almaas, I. Made in norway: norwegian architecture today, Oslo: nacionalna asociacija Norveških arhitektov, 2010. ISBN 978-3-0346-0559-5 Hertzberger, H. Space and the architect: Lesons in architecture 2. Rotterdam: 010 Publishers, 2000. ISBN 978-906-4503-80-1 Merleau-Ponty, M. Sense and Non-Sense. Evanston: Northwestern University Press, 1964. ISBN 978-081-0101-66-1 Pallasmaa, J. Oči kože: arhitektura in čuti. Ljubljana: Studia humanitatis, 2007. ISBN 978-961-6262-84-2 Pallasmaa, J. in MacKeith, P.B. Encounters: architectural essays. Helsinki: Rakennustieto Oy, 2005. ISBN 978-951-6826-29-8 Rasmussen, S.E. Experiencing architecture. Cambridge MA: MIT Press, 1992. 23. natis. ISBN 978-026-2680-02-8 Rudofsky, B. Architecture without architects: a short introduction to non-pedigreed architecture. Albuquerque NM: UNM Press, 2003. 8. natis. ISBN 978-082-6310-04-0 Zumthor, P. Atmospheres: architectural environments, surrounding objects. Basel: Birkhäuser, 2006. ISBN 978-376-4374-95-2 Serijske publikacije: Fehn, S. Hedmarksmuseet På Domkirkeodden, Hamar. Byggekunst: The Norwegian Review of Architecture, 1992. str. 86, 139 Petriin, M. Sverre Fehn interview. Skala, 1990, no.23. str. 12-17 Elektronski viri: vir1: http://www.kwintessential.co.uk/resources/global-etiquette/norway-country-profile.html (citirano 2. 9. 11) vir2: http://www.slovenia.info/pictures/category/atachments_1/2009/geoturizem_9008.pdf.pdf (citirano 8. 9. 11) Slikovni viri: vir1: http://www.archdaily.com/8600/juvet-landscape-hotel-jsa/ (31. 8. 11) vir2: http://webhotel2.gisline.no (2. 9. 11) vir3: http://www.senorge.no (2. 9. 11) vir4: http://webhotel2.gisline.no/gislinewebinnsyn_vestvagoy/ (31. 8. 11) vir5: http://www.turistveg.no/en (3. 9. 11) vir6: www.emb-norway.or.th (8. 9. 11) vir7: Brochmann, O. Bygget i norge. Oslo: Gyldendal Norsk Forlag, 1979. str. 11, 13, 25 ISBN 82-05-11494-3 Vir podatkov: http://en.wikipedia.org/wiki/Geography_of_Norway (povzeto 25. 8. 11) http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_Norway (povzeto 29. 8. 11) http://en.wikipedia.org/wiki/Lofoten (povzeto 29. 8. 11) http://en.wikipedia.org/wiki/Vestvågøy (povzeto 2. 9. 11) http://en.wikipedia.org/wiki/Falu_red (povzeto 3. 9. 11) www.met.no (povzeto 25. 8. 11) www.datadesign.ws/history.htm (povzeto 29. 8. 11) www.visitnorway.com/en/Stories/About-Norway/ (povzeto 29. 8. 11) www.vestvagoy.kommune.no (povzeto 2. 9. 11) http://www.senorge.no (povzeto 2. 9. 11) http://www.lofoten.info (povzeto 3. 9. 11)